10. redna seja

Državni zbor

9. 7. 2019
podatki objavljeni: 9. 7. 2019

Transkript

Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, gospe in gospodje!  Začenjam 10. sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 57. člena Poslovnika Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Violeta Tomić, Monika Gregorčič od 15. ure dalje, Zvonko Černač in Iva Dimic.  Na sejo sem vabil predsednika Vlade, ministrice in ministre ter generalnega sekretarja Vlade k 1. točki dnevnega reda, predstavnika Državnega sveta k 17. točki dnevnega reda, kandidatko in kandidata za poslanko in poslanca Tadejo Šuštar in mag. Dušana Verbiča ter direktorja Državne volilne komisije Dušana Vučka k 18. točki dnevnega reda ter predstavnike Vlade k vsem točkam dnevnega reda.  Še enkrat vsem prisotnim lep pozdrav! S tem spoštovane poslanke, spoštovani poslanci prehajamo na določitev dnevnega reda 10. seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v torek, 2. julija 2019, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za umik posamezne točke z dnevnega reda, o katerih bi zbor odločal, oziroma predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.  S tem, spoštovane gospe, spoštovani gospodje, prehajamo na odločanje. Prosim vas, da preverite delovanje glasovalnih naprav. Hvala.  Glasujemo. Navzočih je 79 poslank in poslancev, za je glasovalo 79.  (Za je glasovalo 79.) (Proti nihče.)  Ugotavljam, da je dnevni red 10. seje Državnega zbora določen.  S tem, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na 18. TOČKO DNEVNEGA REDA – MANDATNO-VOLILNE ZADEVE.  Prehajamo na obravnavo Potrditve mandata poslancema, ki nadomestita poslanca, ki jima je prenehal mandat. Ker je dr. Milanu Brglezu in gospe Ljudmili Novak z dnem potrditve mandata poslanca oziroma poslanke v Evropskem parlamentu prenehal mandat poslanca oziroma poslanke Državnega zbora, je Državna volilna komisija zboru posredovala ugotovitvena sklepa, iz katerih izhaja, da mandat poslanca dr. Milana Brgleza pride na mag. Dušana Verbiča in mandat poslanke gospe Ljudmile Novak na gospo Tadejo Šuštar.  Ugotovitve Državne volilne komisije je obravnavala Mandatno-volilna komisija kot matično delovno telo, ki je zboru pisno poročala in mu predložila predlog sklepa. Prijavljenih k razpravi ni, zato prehajamo na glasovanje.  Na podlagi tretjega odstavka 82. člena Ustave Republike Slovenije, 7. člena Zakona o poslancih, 13. člena, v povezavi s 17. Členom, ter 112. člena Poslovnika Državnega zbora glasujemo o naslednjem predlogu sklepa: Potrdita se poslanska mandata gospe Tadeji Šuštar, rojeni 14. 9. 1990, stanujoči Miklošičeva ulica 2.d, Domžale, in mag. Dušanu Verbiču, rojenemu 13. 9. 1952, stanujočemu Dolenjska cesta 149.a, Ljubljana.  Glasujemo. Navzočih je 80 poslank in poslancev, za je glasovalo 80.  (Za je glasovalo 80.) (Proti nihče.)  Ugotavljam, da je sklep sprejet.   Poslanska kolega. Mag. Dušana Verbiča in gospo Tadejo Šuštar vabim, da se nam pridružita in zasedeta svoji poslanski mesti.  / aplavz./ Gospo poslanko in gospoda poslanca prisrčno pozdravljam in mislim, da lahko rečem v imenu vseh nas poslank in poslancev, da se veselimo dela z vami. S tem prekinjam to točko dnevnega reda, ki jo bomo nadaljevali jutri, 10. julija 2019, v okviru glasovanj. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – VPRAŠANJA POSLANK IN POSLANCEV.  V zvezi s to točko dnevnega reda sem v poslovniškem roku prejel pisne prijave 45 poslanskih vprašanj. Vrstni red postavljanja poslanskih vprašanj je določen v skladu z 244. členom, drugim odstavkom 245. člena in 247. členom Poslovnika Državnega zbora ter dogovorom vodij poslanskih skupin z dne 13. novembra 2018. Na prva tri vprašanja poslancev opozicije, na vprašanje poslanca Poslanske skupine Levica ter na vprašanje poslanke vladajoče koalicije bo odgovoril predsednik Vlade. Vsak poslanec oziroma poslanka ima za postavitev vprašanja na voljo tri minute.  Predsednik Vlade, ministrice in ministri odgovorijo na vprašanja v največ petih minutah. Če je vprašanje postavljeno več ministrom, imajo vsi skupaj na voljo pet minut za odgovor. Poslanec, ki ne bo zadovoljen z odgovorom, lahko zahteva dopolnitev odgovora, ne more pa postaviti dodatnega vprašanja. Poslanke in poslance prosim, da ste na to pozorni.  Obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora poslanec predstavi v dveh minutah, dopolnitev odgovora pa sme trajati največ tri minute. Poslanec, ki je postavil vprašanje, lahko zahteva, da se na naslednji seji opravi razprava o odgovoru predsednika Vlade, ministrice ali ministra. O tem odloči Državni zbor brez razprave in obrazložitve glasu. Ob tem vas še posebej opozarjam, da je treba takšen predlog izrecno podati in se pri tem osredotočiti le na njegovo obrazložitev, ne pa postopkovnega predloga uporabiti za vsebinsko razpravo v zvezi s postavljenim vprašanjem.  V primeru, da poslanec na postavljeno vprašanje danes ne bo dobil odgovora, mu mora predsednik Vlade, ministrica ali minister v 30 dneh predložiti pisni odgovor. Poslanec, ki je postavil vprašanje, na katerega ni bilo odgovorjeno, lahko izjavi, da vztraja pri ustnem odgovoru. V tem primeru bom vprašanje uvrstil na naslednjo redno sejo Državnega zbora. V zvezi s to točko so se za danes opravičili: minister za finance dr. Andrej Bertoncelj, ministrica za infrastrukturo mag. Alenka Bratušek, minister, pristojen za razvoj strateške projekte in kohezijo, dr. Iztok Purić pa bo odsoten do 17. ure.  Na e-klopi je objavljen pregled poslanskih vprašanj, na katera v poslovniškem roku ni bilo odgovorjeno.  S tem spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na postavitev poslanskih vprašanj. Na prvih pet vprašanj bo odgovarjal predsednik Vlade gospod Marjan Šarec.  Poslansko vprašanje mu bo prvi postavil gospa Jani Ivanuša.  Gospod Jani Ivanuša, izvolite.
Gospod predsednik, dobro, da ste popravili. Gospa še nisem, mogoče kdaj bom / smeh/, ampak dokler sem v Slovenski nacionalni stranki ne bom menjal spola / smeh/.  Lep pozdrav, posebej še ministrskemu zboru, gospodu predsedniku Vlade pa vsem ostalim prisotnim! Spoštovani predsednik Vlade! Kot verjetno veste, je bilo enako vprašanje že postavljeno ministrici za infrastrukturo. Ampak ker ni nobenega učinka, moram vprašati še vas. Pa ne zato, da bi vi karkoli rešili. Gre za to, da od svojih ministrov in ministric zahtevate, da delajo. Prepričan sem, da jih tudi znate dobro motivirati. Pred seboj imam dokument z dne 15. februarja 2018, pod katerim je podpisana gospa Bratušek kot ministrica za infrastrukturo. Vemo, da je bil februarja 2018 minister za infrastrukturo še nekdo drug. To napako še nekako oprostim. Zamerim pa ji, da se na projektu glavne ceste Hajdina–Ormož nič ne premakne. Ministrica je črno na belem zapisala, da glavna cesta Hajdina–Ormož predstavlja zelo pomembno prometno povezavo, ki jo kot takšno obravnavajo tudi strateški dokumenti države. Ponavljam, strateški dokumenti države. Ministrica je na moje poslansko vprašanje dejala: »Dejstvo je, da so postopki, preden pridemo do gradbenega dovoljenja, v naši državi kar dolgotrajni.« Spoštovani predsednik:  Kateri minister lahko gospe Bratušek pomaga, da se bodo skrajšali postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja? Ali ji lahko vi?  Ministrica še pravi, da Dars kot investitor na odseku od Ormoža do Markovcev dokončuje izdelavo manjkajoče projektne dokumentacije, pridobiva manjkajoča zemljišča, gradi viadukt Sejanca. Ali je kaj od tega že narejeno?  Ali je Dars že pridobil presojo vplivov na okolje in ali obstaja kakšen datum?  Ali je Dars že pridobil okoljevarstveno dovoljenje?  Ministrica je februarja obljubila, da bo od Darsa to zahtevala. Ključno vprašanje pa je:  Kdaj se bo začela gradnja ceste Hajdina– Ormož?  Ali takoj ali po zaključku viadukta Sejanca ali pa nikoli?  Kot sami veste, je bilo kar nekaj cestnih zapor, lokalno prebivalstvo se je pri Spuhlji in Cvetkovcih odločilo, da bo omejilo promet, ker razmere so nevzdržne.  Še nekaj tudi v zvezi z infrastrukturo. V petek, 5. 7., so ustanovili istrski parlament. Na ustanovitvi so bili poslanci Državnega zbora, državni javno voljeni funkcionarji in direktorji javnih zavodov.  Glede na to, da je država zaprla v Mariboru Andreja Šiška, ki je govoril o štajerski deželi in štajerskem parlamentu, vas sprašujem:  Kaj boste storili s temi poslanci in funkcionarji, saj gre v primeru razglasitve istrskega parlamenta za protidržavno delovanje in razbijanje države Republike Slovenije?  Hvala lepa.
Hvala, gospod poslanec, za vaše vprašanje. Še enkrat, sprejmite opravičilo.
Sem sprejel.
Hvala. Gospod predsednik, izvolite.
Hvala lepa za vprašanje.  Kot ste uvodoma sami dejali, gre za identično vprašanje, ki ste ga postavili tudi ministrici in gre za konkreten infrastrukturni projekt, zato bom tudi sam povzel večino tega, kar je že ministrica povedala, ker se od 18. junija do danes še ni veliko spremenilo.  Aktivnosti, ki se pa trenutno izvajajo, so naslednje, se pravi, gradnja viadukta Sejanca, priprave na gradnjo odseka Ormož–Markovci, prostorsko umeščanje odseka Ptuj–Markovci.  Glede ostalih postopkov in predvidenih terminov pa ne bi vsega našteval, naj zgolj povzamem, da je do konca tega meseca predvidena pridobitev dopolnitve smernic nosilcev urejanja prostora, oktobra 2021 pa dopolnitev študije variant oziroma predinvesticijske zasnove in okoljskega poročila po opravljenih javni razgrnitvi. Skratka, veliko bo še preteklo časa do takrat, ko se bo dejansko začelo dogajati. Ni pa enostavno zaradi takšnih in drugačnih razlogov. V naši državi namreč parcialni interesi velikokrat ohromijo izvajanje mnogih investicij, žal pa nobenega mnenja ne moremo izključiti, saj bom spet ponovil znano mantro o drugem tiru pa še čem. Prav je, da tudi prebivalstvo izrazi svoje stališče. Dejstvo pa je, da zaradi protestov in nasprotovanj ne bo nobena stvar nič prej narejena. V tem primeru gre za nesoglasja med lokalnim prebivalstvom in avtoprevozniki. Prisluhniti je vedno treba vsem, je pa težko vsem ugotoviti, zagotovo.  Ko gre za dolgotrajne postopke pridobivanja dovoljenj in razne študije, ki ovirajo realizacijo določenih infrastrukturnih projektov, pa naj vnovič spomnim, da resnično želimo priti do stanja v tej družbi, ko bo dejansko stanje na terenu izkazovalo učinkovitost in transparentnost postopkov. Vse aktivnosti Darsa, nekatere ste tudi našteli, so trenutno v izvajanju, tako da čisto splošna pavšalna ocena, da se nič ne dela, ne drži. Je pa res, da kdaj se bo konkretno gradnja začela, ni odvisno od mene, tako ste že sami ugotovili, in vam v tem trenutku ne morem dati nobenega časovnega zagotovila ali pa česa podobnega. Kot je že znano, je Agencija Republike Slovenije za okolje, tako imenovani Arso, na kateri se lomijo kopija o marsikateri zadevi in kjer marsikaj tudi obstane – o tem se strinjava – zaključila s predhodnim postopkom po 51.a členu Zakona o varstvu okolja in ugotovila, da gre za projekt s pomembnimi vplivi na okolje, zato je treba izdelati presojo vplivov na okolje in skupaj z ostalo dokumentacijo predložiti v postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja. Kadar so pa presoje o vplivu na okolje, pa vemo, da se zadeve še dodatno zavlečejo. Kdorkoli je kakšen projekt delal v tej državi, to seveda ve. Glavne aktivnosti načrtovane v naslednjih časovnih obdobjih: pridobitev dopolnitve smernic nosilcev urejanja prostora v juliju 2019, priprava nabora variant za vrednotenje, to je načrtovanje nove variante in optimizacija obstoječih predstavitev in usklajevanje nabora variant znotraj medresorske delovne skupine ter izvedba delavnic, priprava končnega nabora variant za vrednotenje – ta faza naj bi bila zaključena predvidoma do aprila 2020; izdelava študije variant oziroma predinvesticijske zasnove in okoljskega poročila z vsemi potrebnimi strokovnimi podlagami – to naj bi se zgodilo do decembra 2020; javna razgrnitev do junija 2021; dopolnitev študije variant predinvesticijske zasnove in okoljskega poročila po javni razgrnitvi v oktobru 2021. Tako nekako je ta zadeva načrtovana. Hvala.
Hvala, gospod predsednik, za vaš odgovor. Ali imate zahtevo za dopolnitev odgovora?  Izvolite, gospod poslanec.
Hvala lepa.  Saj sem vedel približno, kakšni bodo odgovori, ampak vseeno. Naj še enkrat povem, da je ta cesta za nas strateškega pomena. Razdeljena je v tri etape, pri čemer naj bi se prva in druga etapa gradili 38 mesecev, veste, kaj to pomeni, kajne. Prva etapa pa ima gradbeno dovoljenje. 10-kilometrska ravnina je tam in ne morem verjeti, da se ta gradnja ne more začeti, češ, da ne bo izvoza na gradbišče. To so štosi za narod, za mene ne. Ta cesta je bila že leta 1997 umeščena v ta prostor. Se pravi, da to traja že 22 let. Kar nekaj let se je delalo na tem, da se je to umestilo, od leta 1997, se pravi, dokumentacija traja že 30 let, in to je vse skupaj že malo predolgo. Vi pravite, da Slovenija potrebuje skladen regionalni razvoj, ampak to je daleč od tega. Mi tega skladnega razvoja v Ormožu, Svetem Tomažu, Gorišnici, Markovcih in Središču ob Dravi ne občutimo. Tudi investitorjev ni na račun tega. Žal jih ni, ker enostavno ne prihajajo, ker smo odrezani, smo v nekem začaranem žepu. Če bo še tako dolgo ta izgradnja trajala, se bojim, da ne bo prišlo do nobenega razvojnega preboja. Tudi mladi nam odhajajo, investitorjev ni, ni otrok, ni družin, se pravi, ni plač in tako dalje. Gre za ciklus, ki pomeni potem manj otrok v vrtcih, šolah, gimnazijah in tako dalje, kar je splošno znano. Zato sem zelo razočaran, da se tu enostavno ne more pohiteti. Hvala lepa.
Hvala, gospod poslanec. Gospod predsednik Vlade, izvolite.
Hvala lepa. Saj se z vami lahko strinjam. Ni stvar v tem, da bi mi rekli, da te ceste ne potrebujemo. Zagotovo je to prioriteta, ne samo vaša, ampak je vsaka cesta prioriteta za vse. Če smo v zgodovini samostojne Slovenije ali pa še kaj dlje nazaj lahko zgradili samo tir do Hodoša, in to je vsa nova infrastruktura, kar smo železniške zgradili, cestne nekaj več, pa vendar še premalo, potem nam je jasno, da v naši državi vse poteka prepočasi. Potem smo tudi ogromno območje dali v Naturo 2000, in so težave takšne in drugačne. Zato se z vami strinjam in tudi razumem, da niste zadovoljni, saj ne nazadnje ni nobeden zadovoljen. Ali bomo spremenili zakonodajo v to smer, da ne bomo več gledali na varovanje okolja, ali bomo poenostavili zadeve, je neko drugo vprašanje, ki ni na tem mestu. Ampak po obstoječi zakonodaji postopki trajajo toliko časa, kot trajajo. Se pa strinjam, da je to absolutno predolgo in da to ovira vsakršen razvoj in napredek. Saj vidimo, da tudi veliki infrastrukturni projekti, kot so Karavanke, kot je drugi tir, kot je tretja razvojna os, ne vem, to se vleče že zdaj dolgo in revizija na revizija in ob obstoječi zakonodaji je situacija takšna, kot je.  Zato vam lahko dam to zagotovilo, da bom bdel nad tem projektov, tako kot tudi nad vsakim, in v okviru možnosti gledal na to, da se bo kaj začelo premikati. Tudi na tretji razvojni osi se je vendarle začelo nekaj premikati. Ne pravim, da je to dobro, ampak stanje imamo takšno, kot imamo, in je tudi posledica dolgih let. Hvala.
Hvala. Gospod poslanec, imate postopkovni predlog, izvolite.
Hvala. Gospod predsednik Vlade, saj vem, ampak vseeno še moram nekaj dodati. Če delamo primerjavo, nekoč smo se iz Ormoža v Ljubljano vozili 2 do 3 ure po stari cesti, danes pa imamo avtocesto, del avtoceste, imamo 110 evrov vinjeto, pa se še vedno 2 do 3 ure vozimo. Malo je to, za primerjavo, smešno. Je pa tudi zanimiv podatek, da glavne zaposlitve v Slovenski vojski pa v Policiji dajejo ljudje s štajerskega dela. Tudi oni bi rabili to cesto. Glejte, vse se to vleče skozi potne stroške in kilometrino in čez čas.  Ministrica je pred volitvami obljubljala kamione na vlake. Vem, me prav zanima, koliko kamionov je spravila na vlake. Jaz se bojim, da nobenega. Škoda je, da se ne dela tisto, kar se obljubi. Ali pa vi, gospod minister, ste kdaj razmišljali o hitri cesti iz Kamnika v Ljubljano, da ne boste vsak dan zamujali? To je tudi zanimiva pobuda.  Niste mi pa odgovorili na tisto, kar sem še malo vmes vprašal, glede istrskega parlamenta, kakšno je vaše mnenje. Kaj se je to ustanovilo? Kje je pravna podlaga za ustanovitev? Mogoče bomo morali to na drugi seji ali pa kakorkoli drugače.  Po 246. členu, bi vseeno zaprosil, da se opravi širša razprava. Koalicijo bi prosil, naj se ne drži tistega, kar so se zmenili, da bodo vsa poslanska vprašanja rušili. V letu dni je eno vprašanje šlo skozi, gospoda Ciglerja, , pa še to, meni se zdi, na račun štosa. Ampak to je produktivno. Marsikatero vprašanje je dobro, marsikatero tudi pomembno, vi pa vse rušite. V letu dni je bilo samo eno vprašanje do zdaj, ki je šlo skozi. Produktivnost pa neproduktivnost, to je zame relativno . Hvala lepa in prosim, da se po 246. členu opravi razprava.
Hvala, gospod poslanec. O vašem predlogu bomo glasovali jutri v okviru glasovanj. S tem prehajamo na drugo poslansko vprašanje za gospoda predsednika Vlade.  Besedo ima mag. Branko Grims. Izvolite.
Spoštovani! 12 let mineva, kar je Slovenija v času vlade, ki jo je vodila SDS, stopila v šengensko območje. To ni bilo samoumevno, zahtevalo je izjemen napor in znanje predsednika Vlade, notranjega ministra, diplomacije. Ta uspeh je odprl izjemne razvojne možnosti za Slovenijo. Žal se je ta proces obrnil. Od 1. julija so skupne patrole na italijanski meji, ki označujejo, da se dokončuje izrivanje Slovenije iz šengenskega območja. Vlada pod vodstvom Marjana Šarca je naredila kup strateških napak. Na prvem mestu zagotovo pristop k Marakeškemu sporazumu, ki ga ni sprejela nobena od naših severnih sosed. Takrat se je reklo, da bo Slovenija osamljen otoček, če tega ne sprejeme, dejansko je sedaj osamljen otoček in vrh migrantskega žepa na Balkanu. Vlada ne obvladuje ničesar. Ves čas govori, da je situacija na južni meji pod kontrolo. Dejansko te skupne patrole pričajo o tem, da pod kontrolo ni ničesar. Še več. Italija napoveduje nadaljnje stopnjevanje ukrepov. Ena od možnosti, celo časovno že opredeljena, je, da v primeru, da to ne bo uspešno, celo izgradnja zidu, in to z bodečo žico na naši zahodni meji. Tudi če do formalne izključitve iz šengna ne pride, je treba vedeti, da taka država postane manj zanimiva za investitorje, za vse, ki iščejo poslovno sodelovanje. To seveda povzroča izjemno veliko gospodarsko škodo. Kdor misli, da so te skupne patrole za bolj uspešen nadzor meje, se hudo moti. Primarna naloga teh skupnih patrol je v resnici čim hitrejše vračanje ilegalnih migrantov nazaj v Slovenijo. To se je danes že zgodilo – 16 migrantov smo dobili, pa še s komentarjem, da je to odraz dobrega sodelovanja. Če bi samo pred štirimi dnevi izgovoril naslednje besede: »Zato je s strateškega vidika jasno, da moramo okrepiti preprečevanje nezakonitih migracij na južni meji, sicer bo Slovenija postala migrantski žep, kjer se bodo kopičili migranti in prosilci za azil, ki bodo presegli našo sposobnost, da jim pomagamo. In da je jasno, da se moramo sami opreti na svoje sile, jasno je, da posamezne države po lastni presoji sprejemajo ukrepe za zajezitev nezakonitih migracij. Če jih mi ne bomo sposobni zajeziti na južni meji, bodo ukrepali naši severni in zahodni sosedje na naši meji.« Takrat bi se s posmehom reklo: »To je vaše netenje strahu in vaš sovražni govor.« Danes so to tudi besede predsednika države Republike Slovenije.  Zato vas sprašujem:  Kako bo ukrepala vlada, da prepreči nadaljnje izrivanje Slovenije iz šengenskega območja, zapiranje meje … / izklop mikrofona/
Hvala, gospod poslanec, za vaše vprašanje. Gospod predsednik Vlade, izvolite.
Ja, takšno vprašanje je seveda pričakovano od vas, gospod Grims. Vendar sem ravno včeraj obiskal tudi tri obmejne občine in se sam prepričal, da policisti izvajajo vse ukrepe, da bi omejili in čim bolj zmanjšali te nedovoljene migracije. Prva skrb pa je seveda varnost tam živečih ljudi in njihovega premoženja. To je dejstvo. In nihče ne zanika, da migracije so, migracije obstajajo.  Nekaj podatkov o nezakonitih prehodih meje in vračanja migrantov iz Italije. Mimogrede, imeli smo dva dni nazaj dogodek, ko je migrant poškodoval taksista, vendar ta migrant ni prišel s Hrvaške v Slovenijo, ampak je prišel iz Italije v Slovenijo, prej je bil pa že registriran v Nemčiji, pa v Franciji, pa še nekje je bil v registrih, pa te naše vrle sosede niso tega zaznale. Tako da se včasih zgodi tudi najboljšim. Kar se tiče skupnih patrulj, ima Italija na vseh svojih mejah skupne patrulje. Tako jih ima tudi Slovenija s Hrvaško. Nikakor ne gre za kakšen unikum. Bom pa povedal nekaj podatkov. Od 1. 1. 2019 do 30. 6. 2019 je policija obravnavala 5 tisoč 345 nezakonitih prehodov državne meje. Število se je glede na enako obdobje preteklega leta povečalo za 47 %, ko je bilo v tem obdobju obravnavanih 3 tisoč 633 nezakonitih prehodov. Torej je tveganje povečano in tega nihče ne zanika. Policija je letos do 30. 6. obravnavala 119 dogodkov prijetij, v katerih so bili skupaj z migranti prijeti tudi tihotapci. Pri tem je bilo prejetih 172 tihotapcev ljudi, od tega je bilo 154 tujcev ter 18 slovenskih državljanov. Zoper 142 tihotapcev ljudi je bil odrejen tudi pripor. Število oseb, sprejetih od italijanskih varnostnih organov, je v prvi polovici letošnjega leta upadlo za 7 % glede na enako lanskoletno obdobje, tako da ne moremo govoriti o tem, da gre za kakršenkoli povečan prehod migrantov iz Slovenije v Italijo.  Skupne patrulje. Tukaj ne gre za ukrep, ki bi Slovenijo izrival iz šengenskega območja, temveč gre za povsem normalno sodelovanje. Kot rečeno, Italija ima z vsemi sosedi tovrstno sodelovanje. Mešane patrulje so opredeljene in določene v sporazumih o policijskem sodelovanju Slovenije s sosednjimi državami. Kot stalna oblika dela se izvajajo tudi z Republiko Hrvaško. V prvi polovici leta je bilo skupaj na tej meji izvedeno 463 mešanih patrulj, od tega 221 na območju Slovenije, preostalo pa na območju Hrvaške. Izvajaje mešanih patrulj je seveda stalna in uveljavljena oblika dela, ki bistveno pripomore k učinkovitosti dela in tudi na operativnem in taktičnem nivoju omogoča izmenjavo izkušenj in informacij. Mešane patrulje z Avstrijo, Italijo in Madžarsko kot državami šengenskega območja se organizira, kot gre za kakšen varnostni pojav večjih čezmejnih razsežnosti. Moram pa ob tem povedati, da tudi madžarska meja ni tako nepropustna, kot to radi prodajate. Tudi na Madžarsko vsako noč pride precej migrantov. Tako da tudi tam zaprošajo za azil in tudi Madžarska se s tem sooča, da ne bi mislili, da sedaj, ko je Madžarska postavila ograjo, tam ni nobenega migranta več. Pridejo čez mejo. In to sem slišal od ljudi, ki so kompetentni na tem področju, ne kar tako na pamet.  Kar se tiče zajezitve migracij, je ključni ukrep, da bi Frontex šel na zunanjo mejo Evropske unije, to je meja Hrvaške in Srbije in meja Hrvaške in Bosne in Hercegovine. In to poudarjamo že ves čas. Tako da govoriti o žepu v tem trenutku absolutno ni na mestu in je to zgolj namenjeno propagandi. Tako da sem se tudi prepričal to iz … / izklop mikrofona/
Hvala, gospod predsednik, za vaš odgovor.  Mag. Branko Grims, boste zahtevali dopolnitev?  Izvolite.
Hvala.  Situacija za Slovenijo je naslednja. Madžarska ima ograjo, ki prestreže toliko ilegalnih migrantov, da tisto, kar oni dobijo, je kakšnih 3 % tega, kar prestreže Slovenija. Se pravi, manj kot 5 %. Avstrija je praktično zaprta. Podaljšuje kontrolo nonstop. To vsi veste. Sedaj tudi občasno z vojsko. O tem se lahko prepričate po izjavah na internetu. Sedaj se pa zapira še Italija. To je izrivanje Slovenije iz šengenskega območja, pa kakorkoli to imenujete.  Kar se tiče vašega obiska ob južni meji – kje pa ste bili vse minule mesece? Kako je z varnostno situacijo, smo videli. V času vaše vlade ena ugrabitev, sedaj napad na taksista, prvič je v Sloveniji grmel krik Alah Akbar. Pred tem že napad na mladoletno deklico, ki bi ga dvakrat podčrtal. Stara modrost pravi: Narod, ki ni sposoben zaščititi svojih otrok, nima prihodnosti. Stvari je treba jemati zelo resno. Tukaj so tiste napake, ki so dajale ves čas napačen signal ilegalnim migrantom. Ne samo pristop k marakešu, ampak ste zavrnili tudi naš predlog za zaostritev azilne zakonodaje, s čimer Slovenija v očeh ilegalnih migrantov postaja obljubljena dežela. Še več, vi financirate nevladne organizacije na čelu s PIC in Mirovnim inštitutom, za katere se ve, da pomagajo in spodbujajo ilegalne migrante k vdoru preko slovenske meje. Na to ste bili večkrat opozorjeni, pomoč pri kaznivem dejanju je kaznivo dejanje, ampak Vlada tukaj ne stori ničesar. Tisto, kar ste včeraj dol razlagali o tem, kar smo lahko videli, poglejte, ves čas ste govorili, da je za maksimalno varnost že poskrbljeno. V politologiji za tovrstno poceni nabiranje političnih točk obstaja strokovni izraz, to je »guncanje afen«. Gre za vprašanje:  Kako bo Vlada prevzela odgovornost … / izklop mikrofona/
Hvala, gospod poslanec. Tudi tokrat se je čas iztekel.  Gospod predsednik, izvolite.
Gospod Grims, ne zameriti, če vas jemljem s kančkom dvoma, glede na to, da zanikate tudi podnebne spremembe pa še kaj. To, kar govorite, seveda ne drži. Ne gre za nikakršno izrivanje Slovenije iz šengna. Gre za sodelovanje skupnih patrulj. Kar se tiče meje, sem se pogovarjal z ljudmi, z župani in so povedali svoje izkušnje. Župan Črnomlja je želel, da se ograja odstrani. Tudi župan Kostela gospod Črnkovič je izrazil željo, da se ograja odstrani. Ja, to je povedal v kamero, da jih ograja tam moti. Pa sem sam povedal, da za enkrat ograja tam je. In je primerno, da je. Kar se tiče vašega komentarja o »guncanju afen«, se jaz s tem ne mislim ukvarjati, ker je dosti, da prebereš kakšnega iz vaših medijev, pa je vse jasno.  Prebivalstvo na terenu je nekoliko drugačnega mnenja kot ste vi. Kar se tiče azilne zakonodaje, je pa to stvar tudi evropske zakonodaje. Če po eni strani tako navijate, kako Evropska komisija bo to, kako bo ono in kako mi tega ne spoštujemo, je podobno kot pri pravosodju. Kadar razsodi prav, je pravosodje, kadar razsodi narobe, je za vas krivosodje. Tukaj imamo neka temeljna razhajanja, zato se težko potem na neki realni osnovi pogovarjamo. Ampak azilna zakonodaja je tudi stvar evropskega prava. In tudi to je treba vedeti. Še enkrat ponavljam, da policija dela strokovno. Vlada je namenila sredstva za to, da se nakupuje tudi tehnična oprema, nekaj se je že kupilo. Varovanje meje poteka tako, kot mora. Citirali ste predsednika republike. Tudi to je dopustno, njegovo mnenje je dopustno. In če je njegovo mnenje takšno, je pač takšno. Sam pa iz operative vem, kako zadeve potekajo. Ne moremo pa razlagati, koliko je policistov in kje stojijo. To je pa jasno, da ne, ker je to razkrivanje policijske taktike. Hvala.
Hvala, gospod predsednik Vlade. Imate možnost za postopkovni predlog.  Izvolite, gospod poslanec.
To je res zanimiv refleks, če predsednik Vlade za predsednika države reče, da je njegovo mnenje dopustno. Daleč smo prišli v ocenjevanju, pa tudi o tem, kje so meje oblasti. Še enkrat citiram: »Če jih mi ne bomo sposobni zajeziti na južni meji, bodo ukrepali naši severni in zahodni sosedje.« To so besede predsednika države. In o tem sem govoril. Do tega že prihaja, to ni nekaj, kar je možno. Že zdavnaj prej bi morali ukrepati, pa do vsega tega ne bi prišlo. Ves čas ste zatrjevali, da so stvari urejene. Očitno niso. Slovenija postaja žep. Slovenija je že zdaj, kar se tiče azilnega sistema, preobremenjena. To vsi dobro veste. Naše kapacitete so omejene, naše možnosti so omejene. Naša prva skrb bi morali biti slovenske državljanke in državljani, ne pa nek tujec, ki pride in očitno zlorablja azilni sistem. To ste še dodatno poslabšali, ko ste še Turčijo dali s seznama varnih držav, da se tam še dodatno potem zakomplicirajo postopki. S tem niste rešili nikogar. Če je bilo nekomu ogroženo življenje, je itak imel pravico do postopka tako in tako.  Gre za vprašanje, kako preprečiti, da bi se še naprej kopičile škodljive posledice. Te škodljive posledice so varnostne in Slovenske in Slovenci, državljanke in državljani imamo po ustavi pravico do varnosti. Nobena pravica nobenega tujca ne more biti nad to pravico. Po drugi strani pa je to tudi temeljno razvojno vprašanje. Gre za vprašanje, kako delujemo v očeh potencialnih investitorjev, vseh tistih, ki iščejo gospodarsko sodelovanje partnerja na območju Republike Slovenije. Vse to odpira tema, ki je danes pred nami, ki očitno ni ustrezno rešena, ker Vlada ni uspela zaustaviti masovnega prodora ilegalnih migrantov preko južne meje. Te enostavno ne obvladuje. Zaradi tega je prišlo do situacije, ko so nam zdaj že pod vprašajem vse meje z našimi severnimi sosedi. To so okoliščine, zaradi katerih dejansko že prihaja in bo še mnogo bolj prišlo v naslednjih mesecih do kopičenja ilegalnih migrantov na ozemlju Republike Slovenije. Vse to bo zelo veliko stalo. Stalo bo trikrat, davkoplačevalce najprej neposredno, stalo bo državljanke in državljane varnostno, stalo bo vso Slovenijo razvojno, za naprej.  Zaradi tega je predlog, da se o tem spregovori v Državnem zboru Republike Slovenije, če že ne zaradi našega predloga, pa zaradi besed predsednika države, ki se ga lahko povabi zraven, da se ta razprava tudi opravi.
Hvala, mag. Grims, za vaš proceduralni predlog. O njem bomo glasovali jutri v okviru glasovanj.  Prehajamo na tretje poslansko vprašanje za predsednika Vlade.  Imate besedo, gospod Jernej Vrtovec.
Spoštovani predsednik Vlade in vsi ostali navzoči!  Dajte razumeti, da nam Primorcem dejansko ni vseeno glede napovedi o zapiranju zahodne meje in nam tudi ni vseeno glede vzpostavitve oziroma ustanovitve tako imenovanih skupnih policijskih patrulj. O tem ste govorili že v odgovoru na vprašanje, pa kljub temu obstajajo določene pomanjkljivosti.  Prva in poglavitna je ta, da drži dejstvo, da so skupne patrulje tudi z drugimi okoliškimi državami, Italijo z Avstrijo s Francijo in tako naprej. Ampak dejstvo je, da je skupna patrulja Slovenija-Italija nastala na našo pobudo, spoštovani predsednik Vlade. Zunanji minister je dejal v Bruslju, da bomo na ta način zgradili določeno zaupanje z Italijo. Jaz mislim, da lahko tudi na kakšen drug način gradimo zaupanje z Republiko Italijo, ne pa da mi predlagamo skupne patrulje. Zakaj je skupna patrulja na meji z Italijo, če sami, kot pravite, dobro obvladujemo situacijo na južni meji? To je enako, kot da bi vratarja postavili ne v gol, ampak za gol, pa bi pričakovali, da bo učinkovito branil svojo mrežo. Da mi sami predlagamo skupne patrulje, je nonsens. Zlasti pa povod, samopriznanje, da stvari na južni meji niso pod nadzorom. In drugič, na drugi strani povod notranjemu ministru Italije, da te patrulje, kot je že sam napovedal, nekje oktobra meseca oceni kot neučinkovite in bo treba zgraditi neko ograjo. To pa nas Primorce malce boli, spoštovani predsednik Vlade. Ta meja. Padec te meje leta 2004, ko Slovenija vstopi v Evropsko unijo, je bil narejen s takim ponosom in zanosom, kajti ta meja je delila slovensko narodnostno ozemlje.  In če kaj, je moje primarno vprašanje:  Kje so razlogi za mešane patrulje?  Zakaj je Republika Slovenija sama dala pobudo za skupne policijske patrulje, če pa jaz verjamem, recimo da verjamem notranjemu ministru, da mi dobro varujemo svojo mejo s Hrvaško?  In drugo vprašanje, ki je pa pomembnejše od tega, zlasti pa vaš odgovor, je naslednje:  Kako bo Vlada Republike Slovenije ukrepala ob napovedi ministra za notranje zadeve Italije Salvinija, da bo Italija postavila ograje na naši zahodni meji?  Kako bo Vlada ukrepala, da našega okna v svet, pogleda na zahod ne bo delila ograja, da bosta Nova Gorica in Gorica imeli skupen trg, ne pa da bo tam žica?  Kjer je skrajnost na oblasti, lahko prihaja tudi do iracionalnih idej in upam, da v tem primeru v teh odnosih ne bo tako.
Hvala za vprašanje. Gospod predsednik, izvolite.
Hvala. Ne drži, da je prišla pobuda najprej od ministra Cerarja, ampak sta to pobudo začela obravnavati najprej oba generalna direktorja policij. Toliko mi lahko verjamete, da imam ta pravilen podatek. Sodelovanje se je najprej začelo na ravni policij in zagotovo ni bila slovenska politika tista prva, ki je to predlagala. Kar se tiče meje med Italijo in Slovenijo in meje med Slovenijo in Hrvaško, je tukaj bistvena razlika, da je naša meja šengenska, italijansko-slovenska meja je pa notranja meja Evropske unije in postavitev te ograje in mejnih kontrol je potem enako, kot je tudi pri Avstriji. Ampak vam moram povedati, toliko pa že hodim po Bruslju, da ni vse v tem, kot vedno trdite, da mi slabo opravljamo svoje delo in potem vsi na to reagirajo. Ne bi bil o tem tako prepričan, kajti mejne kontrole ima tudi Nemčija z Avstrijo in Avstrija tudi zaradi tega vztraja na mejni kontroli. Mejno kontrolo ima tudi Danska in jo imajo še nekatere druge države. To pomeni, da de facto šengen danes tako ali tako ne deluje več, ker imamo notranje meje, notranje kontrole. Govoriti o tem, da izvajajo mejne kontrole – od Francije, Nemčije, do ne vem koga vse samo zato, ker mi reveži tukaj ne varujemo svoje meje, je zelo demagoško, je zelo netočno in ne nakazuje pravega stanja. Če bi bili mi tako neuspešni, potem ne bi prijeli v tem obdobju od novega leta do junija 5 tisoč 345 ilegalnih pribežnikov in jih tudi veliko večino vrnili nazaj na Hrvaško. In to je dejstvo. Je pa tudi dejstvo, da si Hrvaška prizadeva priti v šengen. Vendar bo morala Hrvaška tudi na svoji meji kaj narediti za to, da ne bomo mi dobili vseh migrantov, ki jih dobimo zdaj. Ker ne prihajajo s Hrvaške, ampak na Hrvaško že pridejo iz drugih držav. Problem je tudi Bosna in Hercegovina, kjer sistem ne deluje, kjer se tudi vodstvo še ni konstituiralo in tako naprej. Zato ne ponižujte Slovenije s tem, ko govorite, da mi nismo sposobni in potem vsi okoli nas zapirajo meje. Na to pač ne morem pristati in nikoli ne bom. Tako ne dela nobena politika v nobeni sosednji državi, da pljuva po lastni državi in govori, kako je nesposobna. To se drugje ne dogaja. Niti Hrvaška tega ne dela, ko tako radi včasih poveste, kako je tam vse super, pri nas pa vse zanič. Ampak vseeno moram povedati, da je policija in skupaj z vojsko uspešna tudi pri vračanju migrantov. Kot sem pa že prej povedal, pa tudi na zahodu ne deluje vse tako, kot bi moralo, ker je tudi ta migrant, ki je zabodel taksista, prišel iz Italije k nam. Zato na te očitke lahko reagiram samo tako, da povem, da dajmo slovenski policiji tudi zaupati, dajmo zaupati vodstvu slovenske policije, da vemo, da delajo vse v skladu s tem, kar jim nalaga tudi nenazadnje mednarodno in evropsko pravo. Vsako postavitev ograj na naši meji s strani severnih ali zahodnih sosedov je pa treba jemati tudi v notranjepolitičnem kontekstu ravno teh istih držav. Hvala.
Hvala, gospod predsednik.  Gospod poslanec, izvolite.
Hvala za odgovor.  Citiram zunanjega ministra: »To sem predlagal, da bomo italijanski strani zelo jasno pokazali, da si želimo krepiti zaupanje.« To je dejal gospod Cerar. Ne bom se prerekal, kdo ima prav, kdo nima prav ali kdo je to predlagal, ampak takšne izjave so napačne. Ne želim polemizirati glede tega, kdo želi boljše tej državi. Jaz mislim, da si želimo vsi boljše tej državi, problem pa je sporočilnost z mešanimi patruljami. Sama sporočilnost je napačna.  Imam vizijo oziroma imam še eno vprašanje ob tem, kako sporočiti italijanski politiki, da ograje na zahodni meji ne potrebujemo. Meni je ključno vprašanje, kako bo Vlada odreagirala na to ključno vprašanje, da res ne pride do iracionalnih idej. Dejali ste, da so te ograje stvar notranjepolitičnih razmerij. Drži, morda. Ampak ali veste, kaj je problem? Da to ljudi, ki živijo ob meji, popolnoma nič ne zanima. Zlasti na meji z Italijo, ki deli slovensko narodnostno ozemlje v zelo veliki meri. Slovenci na eni, Slovenci na drugi strani. Zaradi tega bi jaz pričakoval mogoče od vas še večje prizadevanje o tem, da / nerazumljivo/ takšnih napovedi nekoč ne uresniči. / znak za konec razprave/  Ob tem še eno podvprašanje glede južne meje:  Ali po vašem mnenju, kar že nekateri novinarji tudi pišejo, hrvaški varnostni organi opuščajo dolžno ravnanje pri nadzoru migrantskih poti?  To sem v nekaterih medijev že zasledil.
Hvala za to dopolnitev vprašanja. Gospod predsednik, izvolite.
Hvala.  Kot sem povedal, imam svoje podatke in jim tudi verjamem. Vem, da sta se dogovarjali policiji obeh držav in oba generalna direktorja. To vem in sem tudi stoodstoten, da je tako. Kar se tiče notranje politike Italije, vem, da to nikogar ne zanima od nas, ampak saj veste, kako tudi pri nas nekatere stranke rade izkoriščajo notranjepolitično raznorazne zadeve, pa tudi to ne zanima v tujini nikogar – razen, da je efekt takšen, da imamo še slabši položaj, kot bi ga kdaj lahko imeli. V pogovorih z italijansko vlado bomo pač povedali, da razlogov za ograjo ni, ker enostavno to kažejo številke. Če imamo prisotne migracije, in to nas bo spremljalo še leta in leta zaradi zgrešene politike nekaterih velesil, ki so danes pripeljale do te situacije, ampak o tem se strinjava, da mi nimamo na to vpliva. In tem migracije bodo še nekaj let zagotovo, ker tudi Evropska unija ni dovolj aktivna pri reševanju teh vprašanj. Ampak pri vseh teh migracijah, ki se dogajajo, je ta številka, ki jo imamo in ljudi kolikor jih pride v Italijo in nam jih Italija vrne jih res ni veliko tako, da Italija ni nikakor ogrožena s strani, zaradi neaktivnosti Slovenije in to bomo tudi argumentirali. Kot sem pa rekel so pa vse te meje notranje meje Evropske unije in vsaka država, ki postavi mejne kontrole na območju notranjih meja s tem krši šengen, ampak tako kot je za Evropsko unijo dopustno, da imaš arbitražno razsodbo pa je ni treba uveljaviti tako je očitno tudi dopustno, da se šengen podira in o tem govorimo veliko tudi na evropskih svetih, kadar seveda / znak za konec razprave/ ne kadrujemo celo noč in to so resna vprašanja, ki se jih bo morala nova komisija zelo resni lotiti, zelo resno, če bomo hoteli reševati zadeve. Hvala.
Hvala. Imate predlog za postopkovno?  Izvolite.
Jaz tudi predlagam, da o tem vprašanju razpravljamo na eni izmed naslednjih sej. V bistvu je problematično to, da takrat, ko je katerakoli skrajna oblast, bodisi leva ali pa desna, na oblasti, prihaja do iracionalnih rešitev zaradi krepitve lastne oblasti in politične stranke določene države. Ocenjujem, da je tako tudi zdajle v Italiji. Lahko igra ograja izključno za notranjepolitične razloge, trpijo pa zlasti ljudje, ki bi živeli okrog te meje. Predlagajte notranjemu ministru in Vladi, da naredite prvih štirinajst dni v avgustu nadzor vsako soboto za vse Italijane, ki prihajajo v Slovenijo, pa boste videli, da bo ideja o ograji zelo hitro minila, kajti imeli bodo gnečo do Benetk. Pa v Avstriji bi bilo enako. Se pravi, prihaja do iracionalnih idej. Zaradi tega moramo biti tukaj še posebej zelo previdni in mora biti naša politika do Italije zelo odločna.  Vprašal sem vas tudi na koncu glede ukrepov, ki jih ima Republika Hrvaška ali namerno opuščajo dolžna ravnanja pri nadzoru migrantskih poti ali pa celo namerno spuščajo migrante skozi določene koridorje v Republiko Slovenijo. Mislim, da bi se morali tudi o tem pogovarjati. Kajti če to drži, mora prav tako Vlada Republike Slovenije ostro in močno na to reagirati. Nimate več zdaj priložnosti, da mi na to odgovorite, ampak zlasti ravnanja Republike Hrvaške, če to drži, kar pravimo, kar nekateri mediji pišejo, se bi morali o tem pogovoriti.
Hvala, gospod poslanec. O vašem predlogu glasujemo jutri v okviru glasovanj.  S tem prehajamo na četrto poslansko vprašanje za predsednika Vlade.  Dr. Matej Tašner Vatovec, beseda je vaša. Izvolite.
Najlepša hvala, predsednik.  Bom začel najprej s citatom: »Dvignili bomo dodatek za aktivnost za prejemnike denarnih socialnih pomoči, in sicer s ciljem njihove aktivacije ter zmanjšanja pasti revščine.« Spoštovani predsednik Vlade! To ni stavek iz programa Levice, to je stavek, ki ste ga zapisali v temeljni programski dokument vaše vlade. Gre za stavek iz vaše koalicijske pogodbe. Navkljub temu zapisu, te zaveze pravzaprav, je vlada, ki jo vodite, potrdila novelo Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ki s tem dodatkom dela nekaj popolnoma nasprotnega – ga ukinja. Če parafraziram ta citat iz te koalicijske pogodbe, so posledice jasne. Aktivacija bo manjša in tudi bistveno višja past revščine. Seveda je jasno, da je cilj za takšen ukrep zgolj eden, to je varčevanje, kar ste tudi sami zapisali v predlogu zakona. Beremo lahko, da bo državni proračun zaradi ukinitve dodatka še letos prihranil 8 milijonov, naslednje leto pa kar 16 milijonov v državnem proračunu. Zapisali ste tudi, da bo ta ukrep zmanjšal socialne pomoči kar 9 tisoč družinam in da bo več kot tisoč 500 družin ostalo brez socialnih pomoči, ki jih danes prejemajo. Jasno ste zapisali, da boste s tem ukrepom prizadeli 23 tisoč ljudi. Kdo so ti ljudje? V največji meri so to družine, kjer so starši pravzaprav zaposleni. Večina prejemnikov višjega dodatka za delovno aktivnost, se pravi, tisti, ki delajo več ur mesečno, je dejansko zaposlenih oziroma opravljajo delo, nekakšno delo za plačilo.  Na papirju se to mogoče sliši kot številke, kot neki abstraktni pojmi, dajva to pogledati nekoliko bolj plastično. Na primer, mati samohranilka, ki ob rednem delu za minimalno plačo zaradi tega dodatka prejme nekaj več kot 100 evrov mesečno. Teh 100 evrov boste brezposelnim, zaposlenim staršem samohranilcem, ki delajo za minimalno plačo, enostavno vzeli.  Poglejmo še kakšen vpliv ima tak protisocialen ukrep za denimo tričlansko družino, kjer je eden od staršev polno zaposlen in prejema nižji dohodek, drugi pa je brezposeln. Vzeli jim boste celih 200 evrov. Še enkrat, 23 tisoč ljudi še globlje potiskate v revščino.  Zaradi tega vas sprašujem:  Ali se pravzaprav zavedate, da bo ta ukinitev prizadela najbolj revne delavce, samohranilce na minimalnih plačah in družine, kjer je zgolj en starš zaposlen?  Zakaj ste se v Vladi odločili za ukrep, ki je diametralno nasproten s tistim, kar ste zapisali v koalicijsko pogodbo?  Kdaj lahko pričakujemo ukrepe, ki bodo šli v smeri krepitve socialne države, boju proti revščini, ne pa nasprotnemu, se pravi slabitvi socialne države in pravzaprav poglabljanju revščine?
Hvala, gospod poslanec. Gospod predsednik, izvolite.
Hvala lepa. Očitate nam, da bomo zmanjšali socialno državo in tako naprej, vendar moram reči, da to ne drži. Decembra lani smo z novelo Zakona o izvrševanju proračuna sprostili indeksacijo socialnih transferjev, ki so bili dolga leta tudi zamrznjeni. Tako ni več omejitev pri porodniškem dopustu in se izplačuje v 100-odstotnem znesku. Ponovno so do dodatka upravičene tudi velike družine. Sprostil se je tudi celotni zadnji dohodkovni razred za pridobitev državne štipendije. Dvignili smo minimalno plačo – že naslednje leto bo ta znašala 700 evrov neto, kar pomeni, da se bo znesek dvignil nad prag tveganja revščina. Prag je bil leta 2017 636 evrov. Prav tako smo ohranili višji znesek denarne socialne pomoči, ki še naprej znaša 392, 75 evrov za samsko osebo. S tem smo upravičencem ohranili za 30 % višjo denarno socialno pomoč, kot je bila v maju 2012. Naš končni cilj je pravičen in enakopraven sistem in le-ta mora veljati na vseh področjih, ne zgolj pri dajatvah, s katerimi država polni svoj žep. Stroga pravila moramo postaviti tudi takrat, ko se denar deli. Socialni transferji morajo biti dovolj visoki, da omogočajo dostojno življenje, hkrati pa ne smejo slabiti motivacije za delo. Vi seveda citirate, kaj je bilo napisano v koalicijskem sporazumu, vendar če ministrica ugotovi, kje so problemi in kje zavede ne tečejo tako, kot bi morale, potem tudi predlaga kakšne ukrepe na tej osnovi. Tukaj ministrica seveda verjamem, da ve, kaj dela, in sem prepričan v to. Ob rekordni zaposlenosti oziroma primanjkljaju delovne sile prevladuje danes občutek, da se bolj splača sedeti doma in živeti od sociale. Država je pri zagotavljanju socialnih transferjev ponekod zelo pokroviteljska. Dejstvo je, da smo v času krize dostopnost do socialnih transferjev precej razširili, sistem pa tudi dopušča razne anomalije oziroma zlorabe. In vse to je ministrica tudi ugotovila. Poleg okrepljenega nadzora pa bo treba tudi spremeniti ostale pasti neaktivnosti, predvsem odgovoriti na vprašanje o povezavi z razmerjem med minimalnih dohodkom ter višino minimalne plače. Ravno to je naš ključni problem. Znesek denarne socialne pomoči skupaj z dodatkom za delovno aktivnost znaša 89 % minimalne plače oziroma 600 evrov. Takšen sistem tudi ni pošten do zaposlenega, ki dela za minimalno plačo in hkrati vplačuje vse prispevke in dajatve, ki polnijo zdravstveno in pokojninsko blagajno. Ustvarjajo prihodek, ki bi ga lahko delili naprej tistim, ki ga tudi res potrebujejo. Denarna socialna pomoč in dodatki za delovno aktivnost so bili uvedeni v času krize. To je bilo že zdavnaj. Danes imamo čas, ko je trenutno še konjunktura, in se strinjamo, da s kriznimi ukrepi ne moremo delovati v konjunkturi. Ne bom se spraševal, zakaj to ni bilo že prej odpravljeno, ampak tako je.  Tako da ne morete očitati, da Slovenija ni socialna država. Slovenija je socialna država, je pa veliko težav pri tudi zlorabah. Mi do nedavnega sploh nismo imeli podatka, ali ima nek prejemnik tudi račun v tujini. Danes lahko to izvemo. Ne izvemo, koliko ima denarja, vemo pa, da ima recimo račun v tujini in še kaj. Skratka, tudi zlorab je veliko. Vem, da vi mislite, da jih ni, ampak so.  Ukrepi ministrstva gredo v pravo smer, kar se tiče tudi dodatka za delovno aktivnost, ker tudi imajo vsi … / izklop mikrofona/
Hvala, gospod predsednik. Čas se je iztekel. Gospod poslanec, želite dopolnitev? Izvolite.
Spoštovani predsednik! Deloma seveda zavajate. Tistih 89 %, ne bom se v to zapletal, gre za cenzus, ne za dejansko pomoč, ki jo ljudje dobijo, ker od tega je treba odšteti tisto, kar zaslužijo. Tisto, kar je bolj zaskrbljujoče, je to, ko pravite, da gre za neko motivacijo za delo. Povejte mi, kako bo mati samohranilka, ki je polno zaposlena, dela 8 ur na dan, že dela, ker dobiva nizko plačo, pa dobi ta dodatek, dodatno motivirana za delo, ko ji boste vzeli še dodatnih 100 evrov. Dobila bo 100 evrov manj, s katerimi bo pa še vedno morala plačevati najemnino, položnice, otrokom šolanje in tako naprej. Kako bo ta ukrep bolj motiviral te osebe za delo? In še enkrat, tu ne govorimo o ljudeh, ki so brezposelni in se jim bolj splača biti na socialnih pomočeh. Govorimo o revnih zaposlenih, o družinah, kjer je samo en starš zaposlen in dobiva dodatek zato, da lahko pritisne čez mesec. O teh družinah govorimo, in to ni nobena socialna politika.  Poleg tega je proti temu predlogu praktično celotna slovenska javnost. Mislim, da je 140 humanitarnih in nevladnih organizacij podpisalo apel, da se tak zakon ne sprejme. 29. avgusta lani je pravzaprav celotna koalicija bila proti takšnemu ukrepu: LMŠ, SMC, SD, DeSUS, SAB. Danes, eno leto kasneje, je Marjan Šarec tisti, ki je za takšne protisocialne ukrepe, v koaliciji pa mu nasprotuje samo še ena stranka. Tisto, kar je ključno, je to, da s tem dejansko potiskate ljudi v še večjo revščino. In ne boste nikakor prispevali k temu, da se bo dvignila delovna aktivnost, ampak, še enkrat, izključni učinek tega ukrepa bo, da bo proračun privarčeval, po drugi strani pa boste bistveno otežili življenje 23 tisoč ljudem v tej državi, ki so upravičenci do tega dodatka.
Hvala, gospod poslanec.  Gospod predsednik, izvolite.
Socialne pomoči skokovito naraščajo, kar je čudno v času, ko nimamo krize. Nikakor ne drži, da zavajam in tudi ne drži, da celotna slovenska javnost temu nasprotuje. Položaj prostovoljcev je pa tudi enak, kar je bilo tudi očitano, kot je položaj druge brezposelne osebe, ki je prejemnik denarne socialne pomoči. In pri tej socialni pomoči in socialnih vprašanjih je treba biti zelo previden. Dokler vi ne boste priznali, da ljudje tudi zlorabljajo sistem, dokler ne boste priznali, da tudi v javni upravi vsi ne delajo dobro, dokler ne boste priznali, da imamo tudi izkoriščanja oziroma zlorabe sistema, potem se bomo tudi težko na neki realni osnovi pogovarjali. Videl sem v svoji praksi toliko tovrstnih stvari, da težko pristanem na to, da so vedno kar vsi upravičeni in da vsi v javni upravi delajo dobro in da so vsi kar izkoriščani. So pa, se strinjam z vami, in vedno sem se trudil v svoji dosedanji karieri zaščititi najšibkejše. Ampak dokler si ne bomo nalili čistega vina in drug drugemu priznali, da imamo probleme tudi z zlorabami, da imamo tudi ljudi, ki bi lahko delali, pa ne delajo, ker so socialne pomoči previsoke, potem ne moremo priti na tem področju skupaj. Vsi si moramo priznati – vi morate priznati, da so taki ljudje, ki zlorabljajo sistem, mi se pa lahko potem tudi pogovarjamo o tem, kako res take ukrepe sprejeti, da bodo dobili pomoč tisti, ki jo resnično potrebujejo. Bom povedal zguljeno frazo, dokler imamo črne beemveje, ki vozijo otroke v šolo, pa so na socialni podpori, pa naj se sliši še tako demagoško, do takrat problem ni rešen. Pa nimam vseh rešitev, ampak priznajte pa enkrat, da tudi niso vsi idealni in da so tudi zlorabe. Vem iz prakse, žal. Hvala.
Hvala, gospod predsednik, za vaš odgovor. Gospod poslanec, imate možnost za postopkovni predlog, izvolite.
Zaradi domnevnih zlorab bodo s tem ukrepom plačali dejansko starši samohranilci, zaradi domnev zlorab bodo plačale družine, kjer je samo eden zaposlen. Istočasno se predlaga davčna reforma, ki bo zvrtala 128-milijonsko luknjo v proračun, kar je sedemkratnik vrednosti privarčevanega dodatka, ki bo tistim, ki imajo minimalno plačo, z razbremenitvijo dala 1,7 evra na mesec, tistim, ki imajo več kot 5 tisoč evrov plače, pa 59 evrov na mesec. Mislim, da so to tudi hude zlorabe, ki jih sami uzakonjate. Namesto da bi Vlada, kot je to zapisano v koalicijski pogodbi, povečevala socialno državo, povečevala dodatek za aktivnost, dvignila denarno pomoč na raven minimalnih kratkoročnih življenjskih stroškov, to je 442 evrov, otroški dodatek, recimo, izvzela iz dohodkov in tako naprej, delate ravno nasprotno. Predsednik Vlade, dajte si vi enkrat priznati, da nastopi v intervjujih ali pa vaši javni nastopi, kjer zatrjujejo, kot smo zdaj slišali v tem zadnjem vašem odgovoru, niso dovolj, na koncu bodo številke pokazale bistveno drugačno sliko. Pokazale bodo, in to so tudi zadnji podatki, da se stopnja tveganja revščine kljub vsemu še vedno zvišuje, da 25 % oseb v enostarševskih gospodinjstvih živi pod pragom tveganja revščine. To so podatki, s katerimi bi se morali začeti resno ukvarjati in si priznati, da ima Slovenija tudi te težave. Zaradi tega mislim, da bi bilo več kot potrebno, da opravimo splošno razpravo, ne zgolj o tem vprašanju, ampak na splošno o tem, kako okrepiti stanje socialne države, kako okrepiti dejansko status ljudi, ki so v tem trenutku v tej državi revni, sploh tisti, ki delajo, in kljub temu da delajo, ne uspejo zaslužiti toliko, da bi normalno preživeli mesec. Mislim, da so to tista ključna vprašanja, o katerih bi se morali pogovarjati. Zato zahtevam splošno razpravo o tem vprašanju.
Hvala, gospod poslanec. O vašem predlogu bomo glasovali jutri v sklopu glasovanj.  Gospa Maša Kociper, zadnja v tem krogu, beseda je vaša. Izvolite.
Hvala lepa.  Spoštovani gospod predsednik Vlade! Razprave o višini financiranja zasebnih šol so dodobra razgrele in tudi razdelile slovensko politiko in javnost. Kot kaže, se vsi skupaj zavedamo, da ne gre samo za vprašanje dodatnega financiranja, ampak za vprašanje neke načelne usmeritve države na tem področju, vprašanje odnosa med zasebnim in javnim in konec koncev tudi morda za vprašanje, ali se bolj nagibamo k tako imenovanemu skandinavskemu modelu socialne države ali pa k ameriškemu, visoko konkurenčnemu tržnemu modelu gospodarstva.  Slovenija ima enega najboljših sistemov izobraževanja in kakovostno javno šolstvo je težko izborjena pravica, ki se ji ne smemo odpovedati pod nobenim pogojem. Kot so v svojem pismu poudarili nekdanji šolski ministri, je bila ta vrednota vedno deležna široke podpore slovenske javnosti, saj smo šolstvo, ki vsem ponuja enake startne možnosti za pridobivanje znanja, razumeli kot izraz družbene pravičnosti in solidarnosti. Takšno zavezo smo koalicijski partnerji zapisali tudi v koalicijski pogodbi. Po drugi strani smo kot država že pred leti znotraj obstoječega sistema omogočili možnost izbire in izobraževanje izven mreže javnih šol omogočili vsem doslej veljavnim sistemom delnega sofinanciranja teh šol.  Tudi v naši stranki SAB se zavzemamo za močno in kakovostno javno šolstvo, ki sledi modernim pedagoškim prijemom in hitremu razvoju družbe. Nasprotujemo vsem ukrepom v smeri, ki bi lahko dolgoročno oslabili javno šolstvo in ga postavili v takšen položaj, da bi postopoma dobili dve vrsti šol – tiste za bogate in tiste za revne. Znanje mora postati ena temeljnih vrednot naše družbe, z razvojem delovnih in učnih navad, z razvojem individualne odgovornosti, s šolstvom, dostopnim za vse, s kvalitetnimi učitelji, ki bodo delali v takšnih pogojih, da bodo lahko takšno znanje in takšne prijeme tudi zagotovili.  Po drugi strani pa se tudi v naši stranki zavedamo, da v javnem sistemu šolstva ni vse tako, kot bi moralo biti. Prizadevati bi si morali za to, da bi tudi starši, ki vpisujejo otroke v javne šole, dobili najboljšo možno kvaliteto, kajti vsak starš želi narediti najboljše za svoje otroke. Kot eno nujnih sprememb zato v SAB, tudi v kontekstu te debate o zasebnih šolah, vidimo to, da ukinemo točkovni sistem pri vpisu v zasebne šole, tudi zato, ker so učenci na zasebnih šolah po vseh podatkih bolje ocenjeni. V prvem delu vas zato sprašujem, predsednik Vlade: Ali še vedno podpirate kakovostno mrežo javnih šol in predlagani zakon s strani našega ministra Jerneja Pikala? Kako vidite trenutno stanje javnega šolstva? Katere so po vašem mnenju tiste spremembe, ki so najbolj nujne?  Hvala lepa.
Hvala, gospa poslanka. Gospod predsednik Vlade, izvolite.
Hvala lepa. Pogosta oznaka je, kolikor pravnikov, toliko pravnih mnenj – to vi dobro veste, ste pravnica. Danes v teh klopeh sedite – ali pa sedimo, včasih – predstavniki devetih strank, torej dveh več kot v prejšnjem mandatu. Dosedanja današnja vladna koalicija ima pet partnerjev in seveda še vedno manjšino glasov. Nasprotno je bilo v prejšnjem mandatu – bile so samo tri partnerice, pa niso uspele rešiti tega problema ustavne odločbe. Tako da tukaj ne gre za kakšno opravičevanje, ampak gre zgolj za dejstva. Imamo tudi dve pravni mnenji, mnenje državnozborske pravne službe in mnenje vladne službe za zakonodajo, in obe sta nekoliko skeptični. Zaradi tega je tudi naša poslanska skupina pokazala, da želimo vendarle doseči nek kompromis. Tudi vaša stranka je dala svoje glasove na odboru zato, da člen odpremo – ne glede na to, kaj je predlagala Vlada, da člen odpremo – in da vodimo dialog in morda uspemo priti do kompromisa, vendar to ni šlo skozi. Veste, da so stranke LMŠ, vaša stranka, Desus in SMC na odboru ostale v manjšini in člen se ni odprl in se ne more ponovno o tem odločati. Problem je, ker za kompromisno rešitev ni večine in tudi za drugo rešitev ni potrebne večine. Se pravi, predlog ministrstva je, da je 100-procentno financiranje obveznega programa in 0-odstotno financiranje dodatnega programa, predlog desne strani parlamenta je pa, da je to 100-100. Se pravi, večine ni. Če me sprašujete, če podpiramo javno šolo – seveda jo podpiramo. Kljub temu da smo želeli doseči vendarle tudi v parlamentu nek kompromis, 100 % obveznega in 25 % dodatnega, SMC je predlagal tudi do 85 % dodatnega, kolikor vem. Skratka, člen bi se odprl in bi mogoče pa prišli do nekega kompromisa, ker vendarle živimo v demokraciji in si želimo ustavno odločbo tudi uresničiti. Ker vsaka neuresničena ustavna odločba meče slabo luč tako na Vlado kot na parlament kot na vse tiste, ki odločajo. Ker nismo prišli do tega, je zdaj na mizi zakon, ki 100-odstotno financira obvezni program, kar je bila tudi zahteva Ustavnega sodišča, verjamem pa, da tudi če bo ta zakon sprejet, se zadeva ne bo končala. Tudi ta zakon bo šel v ustavno presojo in se bomo še nekaj časa ukvarjali s tem.  Kar je pa vaše drugo vprašanje, to je glede izboljšav v šoli, je pa tako, da so naše javne šole dobre, vendar pa manjka predvsem spoštovanja, spoštovanja do učiteljev. Predvsem bi morali starši nehati hoditi tja do fakultet s svojimi otroki. Šola je stvar učitelja in učenca. Saj se spomnimo že iz svojega življenja, ko smo hodili v šolo, starši niso hodili ves čas z nami, sploh pa ne z odvetniki, ampak so, če je bilo treba, prišli vprašat, kaj se mora še naučiti, da bo dobil pozitivno oceno, in to je bilo to. Danes pa vemo, da se tudi po športnih klubih več starši ukvarjajo s procesom, po šolah se več starši ukvarjajo, starši postavljajo tudi vodstva šol in tako naprej. Takšno je moje mnenje. Imam ženo, ki dela v šolstvu, in verjemite mi, da ne govorim kar tako na pamet. Torej, najprej je treba v šolo vrniti spoštovanje, da bo lahko šola opravljala tudi svojo vlogo, ki jo ima v tej družbi. Kot drugo je pa treba tudi v šolah malo več poudarka dati tudi na slovensko zgodovino, zlasti osamosvojitev in pa naprej, zato da bodo tudi otroci vedeli, v kateri državi sploh živijo in zakaj je ta država nastala in tako naprej.
Hvala, gospod predsednik. Gospa poslanka, želite še vprašati? Izvolite.
Hvala za odgovor, gospod predsednik. Seveda se tudi v naši stranki zavedamo, da gre tukaj za zelo kompleksno pravno vprašanje. Kar se tiče nove ustavne presoje, moram reči, da se je v naši stranki ne bojimo in jo tudi z veseljem pričakujemo. Kot veste, je Ustavno sodišče glede istega vprašanja v preteklosti enkrat že odločilo diametralno nasprotno in tudi v konkretnem primeru je odločilo s 5 proti 4. Mi smo prepričani – tako kot tudi nekateri ustavni sodniki – da je odločitev o tem, ali bo država v celoti financirala tudi zasebno šolstvo, vprašanje, ki bi moralo soditi v polje zakonodajalčeve presoje in ne v polje ustavnosodne presoje. Pri nas 57. člen Ustave določa, da je osnovna šola obvezna in da je brezplačna. Razumeti jo je treba, tako jo tudi številni ustavni sodniki razumejo, v smislu, da morajo imeti vsi otroci možnost in pravico obiskovati brezplačno osnovno šolo. Tej pravici in možnosti je zadoščeno s kvalitetno javno šolo. Kaj bo naredilo Ustavno sodišče, ne vem, tudi ne upam presojati. Bi si pa želela, da enkrat dokončno pove, ali Ustavno sodišče res meni, da je treba zasebne šole financirati v celoti. Debata o kompromisnem predlogu – prav imate, sprejela je ta kompromisni predlog, da bi razrešili to dilemo, tudi naša stranka – je pokazala, da nasprotniki te ideje ne želijo kompromisa. Želijo popolno izenačitev, 100-100. Samo to je za njih primerno. Tukaj bi želela, da odloči Ustavno sodišče ali pa zakonodajalec.  Tudi mi smo se zdrznili, predsednik, ob vaši izjavi, da iščemo novo večino. Tako da vas še enkrat prosim za odgovore: Ali se vaša stranka in vi osebno zavzemate, da vendar poskušamo ta zakon sprejeti, ga spraviti pod streho? Potem pa bomo tako ali tako videli, kaj bo reklo Ustavno sodišče, pri čemer, še enkrat, bi tako pomembno odločitev zakonodajalec po našem mnenju moral pridržati zase in je ne prepustiti Ustavnemu sodišču. Hvala lepa.
Hvala, gospa poslanka.  Gospod predsednik, izvolite.
Glede na to, da zakon predlaga 100-odstotno financiranje obveznega programa, verjamem, da bo s tem zadoščeno tej ustavni odločbi, kot pravi minister. Mi je pa vseeno žal, da nismo odprli nove razprave in dosegli nekega kompromisa. Tudi sam nisem za 100-odstotno v obeh primerih, to je jasno. Saj če bi, bi že verjetno tak zakon predlagali, ampak vseeno … Kar se pa tiče ustavne presoje, ki verjetno bo, bomo pa takrat videli, kako bo z Ustavnim sodiščem. Vsekakor pa se bomo, če bomo dobili sodbo, ki bo spet rekla, da zakon ni ustaven, s tem spet ukvarjali. Mi je pa žal, da je šola velikokrat tudi polje neke ideologije, kar zagotovo ni dobro. Šola bi morala biti, kot sem že prej poudaril, neka ustanova, ki izobražuje in predvsem tudi vzgaja. Meni se zdi še toliko bolj pomembno to, da bi na tem področju nekaj naredili, ker to, kar se dogaja danes, da si učenci včasih tudi preveč dovolijo, pa je potem učitelj kaznovan, se strinjamo, da verjetno ni prava pot in da bomo morali tudi na tem področju nekaj narediti, da bomo tudi učiteljskemu poklicu vrnili dostojanstvo. To bomo pa naredili tako, da bomo starši šoli zaupali in da ne bodo otroci jokali, če štirico dobijo. Tukaj, na tem področju smo. Otroci jočejo v šoli, če dobijo štirico. Kdo na njih pritiska, ne vem, je pa to žalostno. To je zelo žalostno in upam, da bomo kot družba enkrat to spremenili, ker vsi odlični ne moremo biti, ker smo si različni. To, da starši včasih svoje ambicije skušajo uveljaviti preko otrok, je velik problem. Hvala.
Hvala, gospod predsednik Vlade, za vse današnje odgovore.  S tem zaključujemo prvi sklop. V skladu z 247. členom Poslovnika Državnega zbora prehajamo na poslanska vprašanja, postavljena na 9. seji Državnega zbora.  Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in invalide, odgovarjali boste na pet poslanskih vprašanj. Kot prvo imate poslansko vprašanje gospe Eve Irgl v zvezi s problematiko slepih in slabovidnih otrok. Izvolite.
Ksenija Klampfer
Hvala lepa za besedo in hvala lepa za vprašanje.  Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je 14. junija v javno razpravo poslalo zakon o določitvi in izplačilu dodatka za nego otroka. Cilj predloga zakona je ureditev izplačila neizplačanih dodatkov za nego otroka in povračila sodnih in izvršilnih stroškov, izkazanih s pravnomočno sodbo. Kot določa predlog zakona, se sredstva, izplačana po tem zakonu, ne bodo štela v dohodek, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ministrstvo je pri pripravi predloga zakona upoštevalo načelo učinkovitosti s ciljem upravičencem omogočiti uveljavitev neizplačanih dodatkov za nego otroka od leta 2003 dalje in uveljavitev povračila sodnih in izvršilnih stroškov, ki so upravičencem nastali v tožbah zoper državo, torej sodno priznanih stroškov. Upravičenec po tem zakonu je eden od staršev otroka, ki mu je bila v postopku odločanja o pravici do dodatka za nego otroka izdana ukinitvena ali zavrnilna odločba zaradi prejemanja dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in pa seveda eden od staršev, ki mu je bila v postopku odločanja o pravici do dodatka za nego otroka izdana ukinitvena ali zavrnilna odločba zaradi prejemanja dodatka za nego in pomoč v skladu z zakonom, ki ureja družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb iz razloga neupoštevanja statusa šolanja.  Tekom javne razprave, ki je potekala zadnje tri tedne, smo prejeli več pobud, da se med upravičence štejejo tudi starši, ki vloge za pridobitev dodatka za nego otroka na predlog CSD-jev niso vložili. Namreč, rečeno jim je bilo, da vloga ni smiselna, saj da bo zavrnjena, in ti starši na centrih za socialno delo zaradi te prakse niso podali vloge. V procesu usklajevanja z drugimi resorji, ki je intenzivno potekal v zadnjem tednu, smo sprejeli odločitev, da predlog zakona dopolnimo in med upravičence štejemo tudi starše, ki nimajo ukinitvene oziroma zavrnilne odločbe. Nov predlog zakona bo v najkrajšem možnem času poslan v ponovno medresorsko usklajevanje, predvidoma še ta teden. Mogoče samo še nekaj besed o postopku. Postopek se bo pričel na zahtevo upravičenca v roku enega leta od uveljavitve zakona. Krajevno bodo pristojni centri za socialno delo po stalnem prebivališču staršev. Izplačani dodatki za nego otroka se ne bodo šteli v dohodek, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, torej ne bodo ogroženi drugi socialni transferji, in od dohodka po tem zakonu se dohodnina ne bo plačala. Hvala lepa.
Hvala, gospa ministrica. Gospa poslanka, želite dopolnitev? Izvolite.
Najlepša hvala za besedo. Spoštovana ministrica, kot veste, smo mi na Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti zelo natančno spremljali, kaj se dogaja s problematiko slepih in slabovidnih. Prav zaradi mojega pogovora s straši so se začele stvari tudi premikati naprej – upam, da resnično v smeri poprave krivic. Na komisiji za človekove pravice sta takrat bila sprejeta tudi dva sklepa. In sicer da se nemudoma prekine vse postopke izvršb v postopkih zoper starše. Ampak tukaj vas moram opozoriti, da smo na komisijo kljub temu še vedno prejemali obvestila zaskrbljenih staršev, ki so navajali, da se jim stroški postopkov v posameznih primerih še vedno nalagajo, pa čeprav je bil sprejet sklep. In sprejeli smo tudi sklep, da Vlada takoj oziroma najkasneje v roku štirih mesecev z dopolnitvijo potrebne in ustrezne zakonske ureditve popravi krivice, ki so bile povzročene v tem primeru. To pomeni, da bi 14. junija morale biti te krivice že popravljene, zdaj pa vidimo, da je zakon šele v javni razpravi, kot ste sami omenili. Zanima me: Kdaj točno lahko starši pričakujejo popravo teh krivic, tako kot je bilo obljubljeno in tudi dogovorjeno? Najlepša hvala.
Gospa ministrica, izvolite.
Ksenija Klampfer
Hvala lepa za dopolnitev vprašanja. Mogoče samo uvodoma povem še, da smo mi začeli iskati rešitev že v mesecu januarju, takoj ko sem bila s to problematiko seznanjena. Takrat smo preverjali vse pravne možnosti. Edina pravna možnost, ki se je pokazala, je priprava zakona. Kot sami verjetno to dobro poznate, priprava zakona, sploh kar se tiče materije oziroma problema, ki je star 12 let, je zahtevala določeno mero usklajevanja in priprave. Pri tem smo poskušali biti res maksimalno previdni in skrbni, da ne bi z nastalim zakonom povzročili novih krivic. Zato smo tudi v zadnjih treh tednih še dodatno usklajevali, da bomo med upravičence lahko šteli tudi starše tistih otrok, ki zavrnilne odločbe nimajo. Časovnica, ki temu sledi: takoj ko bo zaključena ta javna razprava, gre zakon na sejo Vlade in potem pride k vam v Državni zbor. Približno v jesenskem času bodo na vloge staršev centri za socialno delo v upravnih postopkih izdajali odločbe in takrat bo v celoti o tej zadevi tudi odločeno. Kar se pa tiče postopkov pred sodišči. Takoj po komisiji za človekove pravice smo poslali dopis Državnemu odvetništvu. Jaz kot ministrica na konkretne sodne postopke seveda ne morem vplivati zaradi načela delitve oblasti. Edino, kar je bilo takrat v moji moči, je bilo, da sem jih preko Državnega odvetništva, ki seveda zastopa državne organe, pozvala, da vse postopke, ki tečejo na predlog državnega odvetništva, predvsem izvršilne postopke, nemudoma ustavijo oziroma ne vlagajo novih, in to je bilo tudi sprovedeno. Hvala lepa.
Hvala, gospa ministrica. Naslednje vprašanje je zastavil gospod Primož Siter v zvezi z dodatkom za delovno aktivnost. Izvolite, ministrica.
Ksenija Klampfer
Hvala lepa za besedo in hvala za vprašanje. Z novelo Zakona o socialno varstvenih prejemkih je bil za obdobje od 1. junija 2018 do 31. decembra 2018 povečan osnovni znesek minimalnega dohodka za 30 %, torej na 385 evrov. Ta znesek je bil avgusta 2018 valoriziran z rastjo življenjskih stroškov na 392,75 evra. Z novelo, ki smo jo sprejeli v mesecu novembru, je bil ta znesek tudi ohranjen po 1. 1. 2019. Z zadnjo novelo z mesecem novembrom je bilo torej preprečeno, da bi v januarju 2019 osnovni znesek minimalnega dohodka padel na 331 evrov, torej za 60 evrov, in povzročil, da bi 3 tisoč 599 družin izgubilo denarno socialno pomoč, 52 tisoč 486 družinam in samskim osebam bi se pa denarna socialna pomoč zmanjšala. Zaradi dviga osnovnega zneska minimalnega dohodka, s katerim je ministrstvo zagotovilo višjo socialno varnost širšemu krogu samskih oseb in družinam, je z uporabo instituta dodatka za delovno aktivnost prišlo do nastanka pasti neaktivnosti. Denarna socialna pomoč skupaj z dodatkom za delovno aktivnost predstavlja že 89 % minimalne plače oziroma bo s 1. avgustom 2019 po opravljeni indeksaciji ta znašala 402,18 evra oziroma že 91 % minimalne plače oziroma 172 evrov več kot leta 2011. Posledica te anomalije sistema je, da denarna socialna pomoč danes postaja redni dodatek delovno aktivne populacije, in to v času, ko nam na trgu primanjkuje delovne sile. To se odraža tudi v zelo skokovitem porastu upravičencev do denarne socialne pomoči, in sicer se je od aprila 2018 do maja 2019 število upravičencev povečalo za okoli 14 tisoč 500 oseb. Za razmejitev denarne socialne pomoči in minimalne plače ministrstvo predlaga ukinitev dodatka za delovno aktivnost, saj z vidika gospodarskih razmer in stanja na trgu dela, kjer primanjkuje delovne sile, dodatek za delovno aktivnost ni več ustrezno umeščen v institut denarne socialne pomoči.  Hkrati se s predlogom zakona določa spodbude za aktivacijo brezposelnih upravičencev do denarne socialne pomoči z neupoštevanjem z zakonom določene višine prejemka iz ukrepov aktivne politike zaposlovanja, katerih cilj je zaposlitev in izključitev v zaposlitveno rehabilitacijo po predpisih o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči. Namen zakona je torej hitrejša aktivacija upravičencev do denarne socialne pomoči in zagotavljanje višje socialne varnosti posameznikov oziroma celovita obravnava posameznika z namenom, da se mu v primeru stiske in socialne ogroženosti pomaga preživeti in ga hkrati usposobiti tako, da je čim prej sposoben ponovno prevzeti svojo primarno obveznost, to je zagotavljati dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Ukinitev dodatka za delovno aktivnost bo vplivala tudi na krog upravičencev do denarne socialne pomoči, in sicer se bo zmanjšalo število prejemnikov. Vendar ministrstvo opozarja, da čeprav bo prišlo do ukinitve dodatka za delovno aktivnost, bo zaradi sprejete novele lanskega novembra denarno socialno pomoč in iz nje izvedene pravice ohranilo 2 tisoč družin oziroma samskih oseb ter 44 tisoč 638 družin oziroma samskih oseb bo ohranilo enako višino denarne socialne pomoči.  Ministrstvo glede na navedeno zaključuje, da je denarna socialna pomoč institut socialnega varstva, ki je namenjen preživetju, in da je s sprejetimi ukrepi zagotovilo višjo socialno varnost socialno ogroženim osebam, hkrati pa s predlogom preprečuje past neaktivnosti in spodbuja aktivacijo brezposelnih upravičencev do denarne socialne pomoči. Hvala.
Hvala, gospa ministrica.  Gospod poslanec, verjetno zahtevate dopolnitev odgovora? Izvolite.
Hvala lepa. Lep pozdrav, spoštovana ministrica, kolegi! Ministrica mi je odgovorila na vprašanje, ki sem ga zastavil na prejšnji seji v zvezi s kontradiktornostjo na eni strani ukinitve dodatka za delovno aktivnost in reševanja vprašanja revščine na drugi strani. Že kolega Tašner Vatovec in premier sta o tem na tej seji spregovorila. Rad bi poudaril, preden zastavim še dopolnilno vprašanje, eno malenkost. Mi se ne slepimo, da ljudje, ki izkoriščajo socialne transferje, ne obstajajo. O tem, kakšno število teh ljudi je, bi lahko na dolgo in široko razpravljali, mislim, da tudi kakšne konkretne analize o ljudeh, ki, citiram premierja, »se vozijo v mercedesih in izkoriščajo socialne transferje«, niti ne obstajajo. Je pa nesramno s strani Vlade, da se v imenu preprečevanja ali pa spodbujanja k aktivaciji tistih, ki da izkoriščajo socialne transferje, pušča tako velika vrzel kolateralne škode med tistimi, ki resnično pomoč potrebujejo. Recimo 25 % enostarševskih družin živi pod pragom revščine, ti delajo, ti ne izkoriščajo teh transferjev in bodo najbolj nastradali zaradi tovrstnih ukrepov. Ampak to je bržkone stvar, ki terja pogled v ogledalo na strani vladne koalicije.  Imam pa politično vprašanje, ki terja politični odgovor. Tudi jaz bom citiral koalicijsko pogodbo: »Dvignili bomo odstotek za aktivnost za prejemnike denarnih socialnih pomoči, in sicer s ciljem njihove aktivacije ter zmanjšanja pasti.« Kako ukinitev socialnega transferja rešuje past revščine, če jo v bistvu, in to je zdaj zdrava kmečka pamet, poglablja? To je moje vprašanje. Kako opravičujete ta politični nateg, se opravičujem izrazu, obljube proti resničnosti, na katero je ciljal tudi kolega Han na prejšnji seji, ko je rekel, da koalicijske pogodbe pač ne rabimo spoštovati.
Gospa ministrica, izvolite.
Ksenija Klampfer
Hvala lepa za dopolnitev vprašanja.  Dodatek za delovno aktivnost je bil v našo zakonodajo vpeljan leta 2011, torej v času največje krize, ko je denarna socialna pomoč znašala 230 evrov in je bila tako 160 evrov nižja, kot je danes, oziroma 172 evrov nižja, kot bo po prvem avgustu. Gre tudi za institut, ki ga ne pozna nobena druga evropska država članica. Prav gotovo se bo s 1. avgustom razmak med denarno socialno pomočjo in dodatkom za delovno aktivnost in minimalno plačo tudi povišal, tokrat z 89 % na 91 %. To, kar mi ugotavljamo na centrih za socialno delo in na zavodih za zaposlovanje, je, da imajo svetovalci velike težave. Namreč, zelo težko motivirajo te ljudi za delo, ker enostavno sami povedo, da se ne splača delati. Kot tudi ministrica za delo moram poskrbeti, da bodo ustvarjeni takšni pogoji, da se bo delo splačalo. Delo je namreč v Sloveniji takoj za zdravjem, druga najpomembnejša vrednota. Kot pa je vpeljano tudi v sam zakon, istočasno predlagamo, da se vsa tista nadomestila, ki jih upravičenci dobijo, če se vključijo v ukrepe aktivne politike zaposlovanja, v ukrepe socialne aktivacije, ne bodo upoštevala pri dodeljevanju denarne socialne pomoči, kot je to danes.  Danes je ureditev takšna, da v kolikor prejme to nadomestilo preko ukrepa aktivne politike zaposlovanja, to upravičencu zniža denarno socialno pomoč. Po novi ureditvi nadomestilo, ki ga bo upravičenec prejel preko aktivne politike zaposlovanja ali socialne aktivacije, ne bo znižalo denarne socialne pomoči, kajti zdaj ugotavljamo, da se v te ukrepe ne želijo vključevati, ker jim denarno socialno pomoč znižujejo. Na ta način jih bomo motivirali, da se bodo vključevali v ukrepe aktivne politike zaposlovanja, jih opolnomočili in jih poskušali čim prej približati trgu dela. Na današnji dan je trenutno – vsak dan je pravzaprav – odprtih približno 3 tisoč delovnih mest. Po nekih podatkih naj bi samo v turizmu danes primanjkovalo tudi do 10 tisoč delavcev. Istočasno bi pa rada povedala, da se je od lanskega aprila, torej od aprila 2018, in do maja 2019 število upravičencev do denarne socialne pomoči skokovito povečalo, in sicer za približno 14 tisoč 500, kljub temu da beležimo rekordno gospodarsko rast v zgodovini in pa v Evropi. Tako da v sistemu torej nekaj ne štima. Hvala lepa.
Hvala, gospa ministrica. Imam občutek, da ste si prislužili postopkovni predlog.  Gospod poslanec, izvolite.
Hvala lepa, ministrica, za to izvrstno izhodišče, »v sistemu nekaj ne štima«. Ja. V sistemu ne štima ne to, da je seštevek vseh socialnih transferjev, ki si jih posameznik lahko privošči, previsok, v sistemu v glavnem ne štima to, da je plača, ki jo prejema nekdo, ki dela, ki vlaga svoj trud, čas in energijo, prenizka. Zato se, kot pravi urbana legenda, bolj splača sedeti doma. Ne, ker je seštevek socialnih transferjev previsok, ampak ker je enostavno minimalna plača prenizka. Sistem – tu zopet citiram premierja – ni pravičen do zaposlenega. Dodatek, o katerem danes govoriva, dobivajo ljudje, ki delajo. Ki s seštevkom vsega, kar s svojim delom prigarajo, ne morejo ustvariti nekega normalnega, varnega, socialno varnega družinskega okolja. Izračuni so jasni, številke so jasne, statistike so jasne. Slovo od tega dodatka na delovno aktivnost je slaba ideja, je slaba poteza, je korak proti antisocialni državi. V Levici temu ostro nasprotujemo in bomo tudi v prihodnje. Še posebej v državi, za katero ste sami rekli, da beleži dobičke, dobičke tudi subvencionira, subvencionira gospodarstvo, subvencionira takšne in drugače iniciative na naslovu gospodarstva, govorimo o milijonskih zneskih, ko pa je treba na drugi strani 100 ali pa 200 evrov nakloniti eni družini, ki ji to reši življenje skozi mesec, je pa to iz naslova države problematično. Zato ker je vprašanje bistveno širše kot samo ta en ukrep ukinitve ali neukinitve dodatka na delovno aktivnost, pozivam Državni zbor, da opravi širšo razpravo. Hvala.
Hvala, gospod poslanec. O vašem postopkovnem predlogu bomo glasovali jutri v okviru glasovanj. Gospa ministrica, imate vprašanje gospoda Soniboja Knežaka, ki je vezano na odprto pismo Sindikata upokojencev Slovenije o usklajevanju pokojnin in letnem dodatku. Izvolite.
Ksenija Klampfer
Hvala za vprašanje. V zvezi z zahtevami Sindikata upokojencev Slovenije bi uvodoma želela opozoriti, da je treba vse ukrepe na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z usklajevanjem pokojnin, poleg z vidika primernosti dohodkov vedno redno presojati tudi z vidika javnofinančne vzdržnosti pokojninskega sistema. K temu Vlado Republike Slovenije zavezuje tudi ustavna določba v zvezi s sprejetim fiskalnim pravilom ter obseg izdatkov, ki je določen v sprejetem finančnem okviru za pokojninsko blagajno in ga ni dovoljeno preseči. Na ministrstvu trenutno že potekajo aktivnosti v zvezi s spremembami pokojninske in invalidske zakonodaje. Ministrstvo je v marcu 2019 predstavilo izhodišča za pripravo sprememb in dopolnitev pokojninske in invalidske zakonodaje. Le-ta so bila predstavljena tudi koalicijskim poslancem, predlog izhodišč pa je bil obravnavan tudi v okviru Ekonomsko-socialnega sveta. Navedena izhodišča še niso predstavljala konkretnih zakonodajnih rešitev, temveč je šlo zgolj za nabor ukrepov, pri čemer soglasje socialnih partnerjev glede konkretnih rešitev še ni bilo doseženo. Prav iz tega razloga je bila v okviru ESS za ta namen obravnave predvidenih sprememb in dopolnitev pokojninske zakonodaje ustanovljena posebna pogajalska skupina, ki jo sestavljajo Vlada Republike Slovenije ter socialni partnerji, člani Ekonomsko-socialnega sveta. Pogajanja intenzivno potekajo, pri čemer so socialni partnerji že obravnavali vse predvidene ključne spremembe zakonodaje. Le-te bodo med drugim stremele k zagotavljanju primernosti dohodka za varno starost ter posledično k izboljšanju socialnega položaja vseh upravičencev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pri tem bo posebna pozornost posvečena zvišanju socialne varnosti najranljivejših skupin v okviru pokojninskega sistema. Tako se bodo povišale najnižje starostne pokojnine, vdovske, družinske, invalidske pokojnine ter tudi nadomestila za invalidska zavarovanja.  Tudi višina letnega dodatka je vezana na stanje na področju javnih financ. V letošnjem letu bodo zagotovljena dodatna sredstva za izplačilo letnega dodatka v višini 140 milijonov evrov, kar je na ravni kot leta 2012 pred uveljavitvijo tako imenovanega Zujfa. Letni dodatek bodo ponovno prejeli vsi upokojenci, in sicer v petih različnih višinah v odvisnosti od višine pokojnine, ki jo prejmejo, pri čemer se bodo višine letnega dodatka v primerjavi z letom 2018 v vseh razredih povišale za 27 evrov. Z razdelitvijo na pet razredov se v večji meri upošteva socialni položaj prejemnikov pokojnin, pri čemer pa je razkorak med posameznimi razredi manjši, kot bi bil, na primer če bi se letni dodatek izplačal v skladu s sistemskim zakonom, ki predvideva dve višini letnega dodatka. Prav tako je pomembno, da nihče od upokojencev pri prejemanju letnega dodatka v letu 2019 ni v slabšem položaju glede na preteklo leto, saj so novi razredi določeni na način, da se le-ti prilagodijo predvideni uskladitvi pokojnin, zaradi česar upokojenci zaradi uskladitve pokojnin ne bodo padli v drugi, višji razred. V letošnjem letu sta predvideni tudi dve uskladitvi pokojnin, poleg redne sistemske za 2,7, ki je bila v mesecu februarju, je predvidena tudi izredna uskladitev pokojnin, katere višina bo odvisna od gospodarske rasti v letu 2018, predvidoma 1,5. Hvala lepa.
Hvala, gospa ministrica, za odgovor. Gospod poslanec, izvolite.
Hvala, spoštovana ministrica. Namen mojega vprašanja, ki sem vam ga zastavil v prejšnjem mesecu, je bil ta, da se javno tudi opredelite do zahtev Sindikata upokojencev Slovenije. Tisto, kar me veseli, kar ste tudi danes predstavili, je, da ta socialni dialog poteka. Upam, da boste prišli tudi do kakšnih konkretnih rešitev. Če se nas je pred volitvami česa zavedalo vseh devet strank, ki smo v tem parlamentu, sta bili to dve temi, o katerih smo si bili vsi enotni, da morata biti prioriteta te države. Prva zadeva je bila, da moramo urediti razmere v zdravstvu, druga pa, da moramo poskrbeti za upokojence. Tudi v programskem delu koalicijske pogodbe smo kar dosti natančno opredelili te ukrepe. In seveda, tisto, na kar ste sami opozorili – jaz sam se zavedam, da morajo biti zadaj finance. Kot prvi ukrep, ki smo ga opredelili notri pod rubriko Okrepitev finančne vzdržnosti pokojninskega sistema, smo zapisali, da morajo pokojnine zagotavljati dostojno življenje upokojencev in upokojenk, država pa si mora prizadevati zagotoviti sredstva za to raven odhodkov. V tej smeri je šel tudi moj predlog Ministrstvu za finance. Jaz upam, da se zaveda tega, da poskušamo, kar se tiče javnega dolga, upočasniti zadevo in da del teh sredstev, ki bi jih namenili za zmanjšanje in odplačevanje tega dolga – kjer smo, mimogrede, med najbolj uspešnimi v državi – poskušamo nameniti za te kategorije naših državljank in državljanov, ki so v obdobju življenja, ko si v bistvu sami ne morejo več pomagati, z nekim dodatnim delom izboljšati svojega položaja. Situacija upokojencev je – sami jo verjetno bolj poznate od mene, zavedam se tudi, da imate težek resor – sam na trenutke tudi opažam, precej težka.  Tisto, kar sem vas hotel še dodatno vprašati v tem svojem javljanju, je: Ali ste z ministrom za finance, ker vedno so finance zadaj, opredelili tudi kakšen terminski plan za vse tisto, kar ste mi zdajle našteli?  Hvala.
Hvala, gospod poslanec, za dopolnitev. Gospa ministrica, izvolite.
Ksenija Klampfer
Hvala lepa za dopolnilno vprašanje. Ja, seveda, finančni učinki so izračunani, in kot rečeno, trenutno potekajo intenzivna pogajanja na Ekonomsko-socialnem svetu v okviru pogajalske skupine. Ta petek, 12. julija, je sklicana izredna seja Ekonomsko-socialnega sveta, kjer bo podano okvirno poročilo o napredku pogajanj. V tem trenutku lahko povem, da je že doseženo soglasje za nekatere točke, nekatere točke so še odprte, v okviru teh bodo pogajanja še potekala. V tej povezavi so finančni okviri izračunani. Kar pa se tiče počasnejšega zniževanja javnega dolga, to pa je seveda področje Ministrstva za finance in to je odgovor, ki ga bo moral podati minister za finance. Hvala lepa.
Hvala, gospa ministrica. Naslednje vprašanje vam je postavil poslanec gospod Vojko Starović, vezano pa je na spremembo ZPIZ-2. Izvolite.
Ksenija Klampfer
Hvala lepa za vprašanje. Uvodoma bi želela opozoriti, da vsaka sprememba pokojninske in invalidske zakonodaje zahteva čim večjo mero konsenza vseh socialnih partnerjev, za dosego katerega pa je seveda potreben določen čas. Oziroma na kratko povedano, vsa zakonodaja, ki bo šla naprej v parlamentarni postopek, mora biti dosežena s soglasjem vseh socialnih partnerjev. Na ministrstvu trenutno intenzivno potekajo aktivnosti v zvezi s spremembami pokojninske in invalidske zakonodaje. Ministrstvo je tako že v mesecu marcu predstavilo izhodišča za pripravo sprememb in dopolnitev pokojninske in invalidske zakonodaje. Le-ta so bila predstavljena koalicijskim poslancem, predlog izhodišč pa je bil obravnavan tudi v okviru Ekonomsko-socialnega sveta. Navedena izhodišča še niso predstavljala konkretnih zakonodajnih rešitev, temveč je šlo zgolj za nabor ukrepov, pri čemer soglasje socialnih partnerjev glede konkretnih rešitev še ni bilo doseženo. Prav iz tega razloga je bilo v okviru Ekonomsko-socialnega sveta za namen obravnave predvidenih sprememb in dopolnitev pokojninske zakonodaje ustanovljena kot rečeno posebna pogajalska skupina, ki jo sestavljajo Vlada ter vsi socialni partnerji. Pogajanja glede možnosti uveljavitve rešitev oziroma ukrepov, ki so bili predhodno zajeti v izhodiščih za spremembo pokojninske zakonodaje, so trenutno torej še v teku. So pa socialni partnerji že obravnavali vse predvidene ključne spremembe zakonodaje. Glede nekaterih predlogov je bilo soglasje socialnih partnerjev že doseženo, pri nekaterih drugih so mnenja zbližana ali pa soglasja glede predlaganih ukrepov zaenkrat še ni bilo mogoče doseči.  Predvidene spremembe zakonodaje bodo na eni strani zasledovale predvsem podaljševanje delovne aktivnosti, po drugi strani pa stremele k zagotavljanju primernega dohodka za varno starost ter posledično k izboljšanju socialnega položaja vseh upravičencev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pri tem naj dodam, da bo posebna pozornost posvečena zvišanju socialne varnosti najranljivejših skupin v okviru pokojninskega sistema. Tako se bodo povišale najnižje starostne pokojnine, vdovske, družinske, invalidske ter tudi nadomestila invalidskega zavarovanja. Ob tem pa se mi zdi nujno opozoriti, da je pri sprejemanju ukrepov na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja poleg zagotavljanja ustrezne ravni dohodka v starosti potrebno na drugi strani upoštevati tudi zagotavljanje finančne vzdržnosti pokojninskega sistema na dolgi rok. Predvidena časovnica: spremembe bodo predvidoma sprejete do konca letošnjega leta in v veljavo stopile leta 2020. Hvala.
Hvala lepa.  Želite dopolniti vprašanje? Izvolite.
Gospa ministrica, hvala za odgovore. Tu bi imel še vprašanje. Veseli me, da je zdaj neka časovnica do konca leta in da ne bo začela nova spremenjena zakonodaja veljati s 1. 1. 2020, čeprav smo govorili, da naj bi začela s 1. 1. 2019 v nekem koalicijskem sporazumu. Pri tem se mi zdi nekaj. Ko govorimo o podaljševanju ostajanja starejših ljudi na trgu dela, se mi zdi to, da penzije ljudi ostanejo in da lahko še naprej delajo oziroma se ponovno zaposlijo brez kazni, da izgubijo svojo pokojnino, dejansko odlašanje, ker nam primanjkuje delavcev. In po drugi strani – ker naj bi se vsako delo izplačalo – računica v zvezi s tem ukrepom pokaže popolnoma jasno, da tisti, ki dela in prejema pokojnino, z delom plača toliko dajatev in prispevkov, da je ta pokojnina pokrita. V vseh plačnih razredih primerjalno. Zdi se mi, da je tu neko odlašanje, ko nam na trgu dela primanjkuje delavcev, zaposlenih, zelo škodljivo. Tako da bi morali k temu takoj pristopiti.  Mislim, da bi morali na tem področju na celotni zakonodaji v zvezi s pokojninam dejansko pohiteti in ne odlašati in sklicevati, to skupina mora delati. Pozdravljam socialni dialog, ampak mora delati, mora narediti, nekaj dati od sebe in da pridemo do teh sprememb, ki so nujne, čim prej. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Gospa ministrica, izvolite.
Ksenija Klampfer
Hvala za dopolnitev vprašanja. Moram povedati, da ta skupina zelo pridno dela. Pogajanja potekajo vsak teden redno, zelo intenzivno in tudi ta institut, ki ste ga izpostavili, tako imenovani dvojni status upokojencev, je predmet pogajanj. Na ministrstvu smo pripravili izhodišča, seznanjeni ste z njimi. Je pa res, da socialni dialog zahteva svoj čas. Na področju pokojninske zakonodaje moramo stremeti k soglasju vseh socialnih partnerjev. K temu se bom seveda zavzemala. Težko je trenutno napovedati, kakšne bodo končne odločitve. To je seveda odvisno od poteka samega socialnega dialoga. Kot rečeno, prve informacije bodo pa že ta petek, 12. julija, na izredni seji Ekonomsko-socialnega sveta, kjer bomo dali prvo poročilo o napredku pogajanj. Hvala lepa.
Hvala lepa. Ministrica bo odgovorila še na vprašanje Primoža Siterja v zvezi z naraščajočo plačno vrzeljo med spoloma v Sloveniji. Ministrica, izvolite.
Ksenija Klampfer
Hvala lepa tudi za to vprašanje. Kot ste navedli, ima Slovenija eno najmanjših plačnih vrzeli med spoloma v Evropi, in sicer 8 %, kar je enkrat manj, kot je povprečje Evropske unije, ki zanaša 16 %. Ta relativno nizka plačna vrzel med spoloma je predvsem posledica visoke stopnje delovne aktivnosti žensk v Sloveniji, njihove pretežne zaposlitve za polni delovni čas, visoke zaposlenosti v javnem sektorju, kjer je enotni plačni sistem, plače pa so v povprečju višje kot v zasebnem sektorju, ter dobre družinske politike, ki omogoča usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti oziroma skrbi za otroka ter dostopno in kvalitetno otroško varstvo in zagotavlja varstvo otrok pred poukom in po njem ter prehrano v šoli. Kljub tej relativno nizki plačni vrzeli med spoloma je v zadnjih letih zaslediti trend povečanja. Vendar če primerjamo podatke o plačni vrzeli med spoloma v daljšem časovnem obdobju, vidimo, da se je plačna vrzel med spoloma v času ekonomsko-finančne krize zmanjšala, zadnja leta pa se zopet povišuje in je podobna tisti izpred krize. Na primer leta 2006 je znašala 8 %. Razlogi za zmanjšanje plačne vrzeli med spoloma v času krize naj bi bili predvsem posledica krize in strukturnih sprememb zaposlenih, saj so s trga dela najprej izginila predvsem slabo plačana delovna mesta tako žensk kot moških, te izgube pa so pomembno vplivale na raven povprečne plače obeh skupin – tako žensk kot moških.  V zadnjih letih po izhodu iz krize gre iskati razloge za povečanje plačne vrzeli med spoloma predvsem v različni zastopanosti spolov po dejavnostih in opravljanju različnih poklicev. Ker so horizontalna in vertikalna segregacija med spoloma na trgu dela in neuravnotežena delitev dela v zasebni sferi ključni razlogi za plačno vrzel med spoloma, je ukrepanje usmerjeno predvsem v odpravo horizontalne in vertikalne segregacije, ozaveščanje o neenakosti med ženskami in moškimi, o spolnih stereotipih ter obstoju plačne vrzeli in v spodbujanje bolj uravnotežene porazdelitve skrbstvenih opravil, zlasti skrbi za otroka, med staršema. Za zmanjševanje plačne vrzeli med spoloma bi bilo treba sprejeti še dodatne ukrepe, predvsem v smeri povečanja preglednosti oziroma transparentnosti plač. Po zgledu nekaterih drugih držav bo potrebno podjetja oziroma organizacije spodbuditi, da preverjajo, ali prihaja do razlik v plačilu med spoloma, da ugotovijo vzroke za te razlike v podjetju in da zoper njih tudi ukrepajo. Hvala lepa.
Hvala lepa. Želite dopolniti vprašanje? Izvolite.
Hvala lepa.  Hvala za odgovor, v glavnem na vprašanje, ne zakaj imamo v Sloveniji eno nižjih plačnih vrzeli – to je dobra novica – ampak zakaj je v zadnjih sedmih letih ta z 0,9 zrasla na 8-odstotno vrzel. Ta problem se pojavlja vsepovsod po Evropi. Vrzel se zapira zelo počasi. Po izračunu te hitrosti Mednarodna organizacija dela pravi, da se bo dejansko zaprla šele čez 70 let, kar je slaba novica. Glede na to, da smo nad povprečjem in očitno delamo nekaj dobro, bi bilo moje dodatno vprašanje, kaj bi bilo potrebno, da se to pospeši, da se ta stvar naslovi, kot je treba, na terenu. Ne načeloma ali pa skozi neke ozaveščevalne programe, ampak tako, kot bi rekli na oni strani luže, hands-on. Kaj so tisti praktični operativni ukrepi? Ker sicer, vizionarsko gledano, je en problem, s katerim se bomo soočali oziroma se soočamo že zdaj, feminizacija revščine. Že zdaj so najbolj socialno prikrajšane starejše ženske, stare 65 let in več. Če vzamemo v zakup to plus demografsko dejstvo staranja prebivalstva, bomo prišli v en bistveno bolj katastrofalen položaj, ko bo najina generacija, torej delovno aktivnih zdaj, prišla do te starosti ali več. Hvala lepa.
Hvala lepa. Gospa ministrica, izvolite.
Ksenija Klampfer
Hvala lepa za dopolnitev vprašanja. Naj mogoče omenim, da je eden izmed ukrepov, ki jih trenutno izvajamo na ministrstvu, projekt Moje delo, moja pokojnina, ki se je začel izvajati letos in se zaključi konec naslednjega leta. Njegov namen je opozoriti na plačno in pokojninsko vrzel med ženskami in moškimi, izboljšati znanje, informiranje o temeljnih dejavnikih oziroma vzrokih zanjo, razviti orodja za ozaveščanje o razlikah med spoloma, vedenjskih vzorcih skozi celotno življenjsko obdobje, ki vplivajo na pokojnine žensk in pri tem na plače žensk, in povečati ozaveščenost o pomenu integracije načela enakosti spolov, pokojninsko politiko in pokojninsko reformo. Prav tako trenutno preučujemo standard, ki ga je uvedla Islandija, tako imenovani standard IST 85, ki omogoča nadzor nad tem, ali so ljudje enako plačani za enako delo oziroma enake vrednosti. Takoj ko bodo te ugotovitve znane, bomo poskušali, ali je možno pri nas tudi razviti enega izmed takšnih standardov. Hvala lepa.
Hvala lepa. Želite postaviti postopkovni predlog? Izvolite.
Prosim lepo. Hvala lepa.  Hvala za odgovor, spoštovana ministrica. Pri tem vprašanju ključni izziv v Sloveniji, ne samo v Sloveniji, ampak širom Evrope ni recimo nespoštovanje deklaracije Združenih narodov o enakem plačilu ali pa drugih nacionalnih ukrepov v tej smeri. Gre za enostavno dejstvo, ne da so ženske slabše plačane za isto opravljeno delo, problem je v tem, da ne pridete do dobro plačanih mest. To je problem, ki ga je treba nujno nasloviti, o čemer priča že samo dejstvo, kot ste rekli v uvodu, da poročate, da je dobra praksa pri nas zato, ker imamo v javnem sektorju recimo dobro vzpostavljen enoten plačni sistem, pa vseeno so neke razlike. To je en problem, drugi problem je, da ta plačna vrzel raste, da je ne glede na to, da je dobra, z 0,9 %, poudarjam še enkrat, zrasla na 8 %. Zato kličem k širši razpravi. Pozivam Državni zbor, da jo na naslednji seji opravi. Hvala lepa.
Hvala lepa. O vašem predlogu bo Državni zbor odločal jutri v okviru glasovanj.  Minister za finance dr. Andrej Bertoncelj bi moral odgovoriti na vprašanja naslednjih poslancev in poslanke: Jerneja Vrtovca, Mojce Žnidarič, Marka Bandellija, Janija Prednika in Soniboja Knežaka, vendar je minister danes odsoten. Poslanko in poslance sprašujem, ali vztrajajo pri ustnem odgovoru ali želijo morda pisni odgovor ministra. Jernej Vrtovec, želite ustni odgovor na naslednji seji? Ni več obrazložitve, samo izjasnitev, ali želite. Pisni. Dobro.  Mojca Žnidarič?
Glede na to, da sem vprašanje postavila že prejšnji mesec, in glede na to, da je naslednja seja šele konec septembra, prosim za čimprejšnji pisni odgovor. Hvala.
Hvala lepa.  Marka Bandellija sprašujem. Ustno, pisno?
Podpredsednik, jaz mislim, da Slovenija hoče vedeti glede tistih 132 tisoč evrov odpravnine od gospe Lidie Glavina in želim ustni odgovor za debato. Hvala.
Hvala.  Jani Prednik?
Ker se mudi z zapiranjem te finančne konstrukcije, bi tudi jaz prosil, da minister oziroma ministrstvo pisno odgovori.
Hvala.  Soniboj Knežak, izvoli.
Tudi jaz se bom zadovoljil s pisnim odgovorom.
Hvala lepa.  Vprašanje Marka Bandellija bo uvrščeno na naslednjo sejo, na ostala boste pa dobili pisne odgovore. Prehajamo na vprašanja poslank in poslancev v prvem krogu. Najprej bo postavil poslansko vprašanje dr. Anže Logar, in sicer ministru za finance dr. Andreju Bertonclju, ki je odsoten. Poslanca Logarja ni. Nadaljujemo. Poslanec Jožef Horvat bo postavil ustno poslansko vprašanje ministru za javno upravo Rudiju Medvedu. Poslanca Horvata tudi ni. Gremo naprej.  Dr. Franc Trček bo postavil ustno poslansko vprašanje ministru za javno upravo Rudiju Medvedu.  Izvolite.
Hvala za besedo, predsedujoči. Lep pozdrav vsem skupaj! Skozi zgodovino se v neki mreži sistemov naselij, v Sloveniji jih imamo nekaj čez 6 tisoč, nekaj manj kot 6 tisoč je naseljenih, vzpostavi nekaj, kar v geografiji imenujemo hierarhija krajev, ali če hočete centralnost krajev. Praviloma gre za neke regionalne centre, mi jih v naši zakonodaji prepoznamo kot mestne občine, ki opravljajo celo vrsto nalog, ki presegajo zgolj naloge, dajmo reči, neke občine do njenih občank in občanov. Za opravljanje teh nalog potrebujete neko urejeno financiranje, kar je težava, na katero sem opozarjal že v predhodnem mandatu, ampak žal moram reči, da se je tedanji resorni minister rajši ukvarjal s tem, kako bo on in SMC sedel nad deljenjem penezov za informatiko državne in javne uprave in smo nekako izgubili en mandat. Dejstvo je, da neke družbe in države, ki resno mislijo same sebe, vzpostavijo teritorialno členitev, ki drži daljši čas. Recimo pred kratkim smo bili na bilateralnem obisku v Franciji, njihovi tako imenovani zgodovinski departmaji vlečejo korenine iz časov francoske revolucije in so takšni, kot so, že več kot 200 let.  Desetletje nazaj, dobro desetletje oziroma 11 let nazaj smo imeli neko zadnjo resno razpravo o regijah oziroma pokrajinah, zdaj imamo ponovno odpiranje te razprave in recimo določena napenjanja med sedanjimi mestnimi občinami. Osebno profesionalno menim, da bi nujno potrebovali zakon o mestnih občinah, ki bi zelo jasno opredelil, kaj so njihove dodatne regionalne obvezne naloge, in tudi opredelil način financiranja. Ker če se to ne bo zgodilo, se bojim, da bomo v nekih prerivanjih ali ostali brez pokrajin ali pa za nek resni infrastrukturni razvoj dobili preveliko število pokrajin.  Zato vas, gospod minister, ki ste zadolženi tudi za lokalno samoupravo, sprašujem: Kako je z zadevo, ki naj bi slišala na ime zakon o mestnih občinah, ki naj bi to urejal?  Zahvaljujem se vam za odgovor.
Hvala lepa. Gospod minister, izvolite.
Spoštovani podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani gospod poslanec, ki zastavljate to vprašanje! Ministrstvo za javno upravo, vsaj v tem mandatu, ima izrazito afiniteto do vprašanj na področju lokalne samouprave, kar jaz upam, da smo doslej v praksi tudi že nekako dokazali. Seznanjen sem tudi z zgodovino teh prizadevanj ozirom bolj lahko rečem pobud za oblikovanje in sprejemanje zakona o mestnih občinah. Vsaj dve pobudi v preteklosti sta bili nekako že toliko resni, da bi se dalo v zvezi z njima govoriti tudi o zakonskih osnutkih besedil, vendar je pa res, da obe nista niti približno govorili o tem, o čemer po vsebinski plati govorite vi v svojem vprašanju. Bolj je šlo za neke tehnično organizacijske zadeve, kako naj mestna občina funkcionira, poleg občinskega sveta in župana še nekateri drugi organi. Nikoli pa ni bilo resne razprave o tem, če bi sprejemali in uzakonjali posebej mestne občine, kakšne pristojnosti naj te mestne občine imajo. Mestne občine so bile v preteklosti udeležene v tem dialogu pri poskusih, in tudi pozvane, seveda. Jaz mislim, da je to tudi najbolj pravilna pot. Da se zakoni pišejo na ta način, da sodelujejo tisti, ki jih zakoni zanimajo pri snovanju tega.  Vendar tudi same mestne občine nikoli niso prišle do nekih artikuliranih predlogov, katere so pa zdaj tiste pristojnosti, ki naj bi se prenesle z države na mestne občine. Sami pravite, da mestne občine že zdaj opravljajo precejšnje število najrazličnejših nalog, ki so drugačne od nalog ostalih občin. Veste, teh nalog je pravzaprav izredno malo. V večini primerov so mestne občine, kar zadeva opravljanje nalog, zelo izenačene z ostalimi občinami. Pretežno se te naloge nanašajo na izbirne gospodarske javne službe, pa nekaj področnih zakonov ureja tudi posebej pristojnosti mestnih občin, predvsem kar zadeva soustanoviteljstvo gimnazije ali pa nekatere neobvezne gospodarske javne službe, mestni promet, daljinsko ogrevanje in podobno. Torej, te uzakonjene naloge zaenkrat niso nič kaj zelo drugačne. Tudi financiranje občin je na splošno urejeno z Zakonom o financiranju občin in se mestne občine financirajo na enak način kot ostale občine. Seveda, dvojni način financiranja bi najbrž tudi zelo težko uzakonjali za mestne občine posebej in ostale občine posebej.  Če dovolite, jaz se sicer strinjam s to vašo pobudo, da je razpravo o tem vendarle treba začeti oziroma jo sprožiti. Zakaj? Ker bo morda ta razprava spodbudila večjo aktivnost na področju ustanavljanja pokrajin. Ker ko govorimo o pristojnostih, se pravi prenašanju pristojnosti z države na mestne občine, trčimo praktično v istem hipu na prenašanje pristojnosti z države na pokrajine. Tu je nekakšen dvotirni sistem. Oboje najbrž ne bi šlo, uzakonjene mestne občine pa še uzakonjene pokrajine, ker bi zanesljivo prišlo do kolizije prenesenih nalog. Zato je vsekakor pobuda zelo legitimna, dobrodošla, in jaz tudi sam mislim, da bi že zdaj, v tem hipu bilo pametno z mestnimi občinami spregovoriti o tem. Ker običajno govorimo samo o golem financiranju, venomer, ko se srečamo z župani, pa ne glede na to, ali so navadne ali mestne občine, o teh pristojnostih, o prenašanju pristojnosti pa zelo malo.
Hvala lepa, minister.  Gospod poslanec, želite dopolniti vprašanje? Izvolite.
Hvala še enkrat. Me veseli, da se z ministrom glede kar nekaj zadev strinjava. Verjetno nam je ne glede na politično prečenje jasno, da po 25 letih potrebujemo neko reformo lokalne samouprave. Verjetno, če resno mislimo, si želimo takšno reformo, da bo dlje časa časovno pila vodo. Že večkrat sem v predhodnem mandatu in v tem mandatu rekel – navsezadnje je to neko moje profesionalno ozadje kot prostorskega sociologa, ki se ukvarjam z lokalno samoupravo – da neke resne družbe in države po navadi delajo to dva mandata. Seveda izhajajoč iz tega, ker so dosegle neko stopnjo razvoja in potrebujejo večjo agregacijo v prostoru, če se malo profesorsko izrazim, da gredo na neko višjo stopnjo razvoja. Veste, to je logika razmisleka, če hočete, od danske reforme lokalne samouprave, preko reforme, ki jo izvajajo moji sosedi na avstrijski strani Štajerske, pa tudi vse do reforme lokalne samouprave, ki jo izvajajo trenutno v Albaniji. Nekako bomo mogoče izvedeli, da je bilo to sinhronizirano med mano pa časopisom Večer. Današnja naslovna tema je predlog enajstih pokrajin, kar osebno mislim, da je preveč. Pa imam zelo rad in Koroško in Veleje in Celje, ampak imeti tri pokrajine na nekaj desetih kilometrih, če resno razmišljamo razvoj … Potem smo sočasno imeli nek manjši upor Ptuja, ker je v nekem strateškem dokumentu, ki je padel ven, rang nižje ponderiran. Izhajajoč iz tega, se mi v luči oblikovanja pokrajin zdi nujno, tu se verjetno strinjava, da bi potrebovali razpravo o vsebinah in o načinu financiranja. Ker nobena družba, ki resno misli sama sebe, pa sem iz Levice, nima takega egalitarizma občin. Ker je v osnovi nelogično, saj ne opravljajo vse istega nabora nalog.
Hvala lepa.  Gospod minister, izvolite.
Spoštovani gospod poslanec! V teh pogledih se pa res v marsičem strinjava. Tudi razprava o pokrajinah, ki se zdaj nekako že pojavlja v nekih zametkih, izhaja iz istih izhodišč kot doslej in nikoli nismo bili uspešni. Najprej se začne pogovarjati o številu pokrajin in kje bodo sedeži, ne pa o pristojnostih in pa financiranju. Kar je seveda ključno za to, da bi pravzaprav prišli do rezultata. Vse dosedanje razprave so bile približno v tem slogu in vselej se je potem zataknilo pri številu, še bolj pa pri sedežih. Tu se seveda strinjava, tudi če pride do resnejše razprave o zakonu o mestnih občinah, je treba najprej – tu pa nimamo težav s tem, kje so mestne občine, mestne občine so ustavna kategorija, pravzaprav – opraviti trezno razpravo o tem prenosu pristojnosti. Morda lahko prav iz te razprave potem pride do pametnejših in boljših predlogov, da pridemo tudi do pokrajin. Izhodišče vendarle mora biti, da pridemo do regionalizacije v obliki pokrajin, ker so pokrajine ustavna kategorija in mi smo, mislim, da od leta 2011 ali tam nekje, 10 let praktično smo tukaj v neustavnem stanju. Jaz sem večkrat, ko smo to razpravo že zdaj, v času tega mandata načenjali, rekel, dobro, saj če ne pridemo do rešitve, kar zadeva pokrajine, potem je najbolje, da jih vržemo iz ustave ven, ker nas je celo Svet Evrope pravzaprav nehal opozarjati na to, da imamo protiustavno stanje, ker se je preprosto naveličal opozarjati kar naprej.  Razprava, ki mislim, da je tokrat pravilno zastavljena, razprava o prenosu pristojnosti z države na pokrajine, vrvi po Sloveniji. Ta razprava zdaj teče in mislim, da bomo na ta način, da bo prišla ta pobuda od spodaj navzgor z nekimi predlogi rešitev, morda pa tokrat pri regionalizaciji uspešnejši.
Hvala lepa. Imate besedo za postopkovni predlog, izvolite.
Iz tega, kar oba ubesedujeva, se tudi strinjava, verjetno, da bi bilo nedopustno, da je Državni zbor nekako izvzet iz te razprave, ker brbota. Ravno izhajajoč iz teh predhodnih izkušenj, da se moramo zavedati, da se dejansko moramo najprej vprašati o vsebinah, kaj naj bi bile vsebine mestnih občin, kaj naj bi bile vsebine pokrajin, in potem peljati razpravo. Ker po skoraj petih letih v politiki pa tudi z vašimi izkušnjami v novinarstvu, na lokalni samoupravi oba veva, da bo drugače to potem »kdo si bo koliko pajsnil«, v ljudskem jeziku povedano, pa katera politika bo kje prevladala. To je navsezadnje, upam si celo trditi, zapravljanje časa in denarja. Da ne bom zlorabil postopkovnega, jaz sem dostikrat v šali s kar nekaj zrna resnica rekel ne Maribor ne Ptuj, Pragersko. Upam, da me razumete. Gospa ministrica me postrani gleda.  Izkoriščam postopkovno možnost, da se na septembrski seji o tem opravi resna splošna razprava tudi v Državnem zboru. Hvala.
Hvala lepa. O vašem predlogu bo Državni zbor odločal jutri v okviru glasovanj.  Poslanec Nik Prebil bo postavil ustno poslansko vprašanje ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandri Pivec ter ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu. Izvoli.
Predsedujoči, hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! Tema, ki jo danes izpostavljam, se mi zdi izrednega pomena. Vseeno mislim, da lahko rečemo, da je Slovenija zelena dežela z neokrnjeno naravo, okolje je čisto, naše naravne znamenitosti vsekakor navdušujejo vsakogar, ki pride k nam. Ob tem pa se moramo zavedati, da je to, kar imamo, privilegij, in da ga mnoge države nimajo. Zato je naša ne samo naloga, ampak tudi velika odgovornost, da poskrbimo za ohranitev zdravega, čistega naravnega okolja ter da s trajnostnim razvojem omogočimo svojim otrokom, vsem prihodnjim generacijam zdravo bivanje in užitek v tej neprecenljivi dobrini. A kljub vsemu se včasih v naši državi zdi, da za okolje in svoje lastno zdravje storimo premalo. Ena takšnih zadev, ki ne zastruplja samo okolja, ampak škoduje našemu zdravju nasploh, je vsekakor uporaba glifosata in različnih pripravkov, ki ta herbicid vsebujejo. Slovenija se je sicer leta 2017 v okviru nacionalnega akcijskega vprašanja zavzela za prepoved uporabe glifosata, za katerega obstaja sum, da je rakotvoren oziroma kancerogen, in se kot herbicid uporablja za zatiranje plevela tako na kmetijskih kot drugih površinah.  A večjo težavo najverjetneje predstavlja uporaba tega herbicida v nekmetijski uporabi, za vzdrževanje cest, železnic in drugih površin, veliko ga uporabijo tudi občine po državi. Do leta 2021, ko Slovenija predseduje Svetu Evropske unije, ko naj bi bila osrednja nit ravno zeleno, trajnostno, zdravo, in tako dalje, si želim, da bi uspeli ta herbicid v Sloveniji v celoti prepovedati. Ker ima lahko trenutno cenejša alternativa na dolgi rok bistveno dražje in težje posledice. Zavedanje, da s tem ne zastrupljamo samo lastne zemlje, ampak lastno zdravje, seveda ni odveč. Spoštovana gospa ministrica in spoštovani gospod minister, na tej točki me zanima:  Zakaj prepoved uporabe glifosata na javnih površinah, ki bo začela veljati 1. oktobra 2019, kolikor mi je znano, ne bo veljala za ceste in železnice?  Ministrica, zanima me še: Kako je z uporabo glifosatov v kmetijstvu? Glede na to, da je približno teden dni nazaj Avstrija kot prva država v Evropski uniji popolnoma prepovedala uporabo glifosata, me zanima: Kdaj je predvidena dokončna prepoved uporabe glifosata oziroma tega herbicida na slovenskih tleh? Kaj lahko storimo, da bi v Sloveniji ta proces zmanjšanja oziroma končne prepovedi pospešili še bolj, kot je predvideno?  Kje se omenjeni herbicid uporablja? Koliko se ga v Sloveniji na letni ravni porabi na javnih površinah in koliko v zasebne namene? Kakšne so alternative za zatiranje plevela, če v celoti prepovemo uporabo tega herbicida?  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Najprej gospa ministrica.  Izvolite.
Aleksandra Pivec
Spoštovani predsedujoči, spoštovani gospod poslanec! Hvala za vprašanje.  Na vprašanje podajam svoj del odgovora. Jaz se zelo strinjam s trditvijo, ki jo navajate – da je Slovenija zelena, neokrnjena dežela in da jo je kot takšno treba ohraniti. Vendar pa je kljub temu dejstvu treba vedeti, da v Sloveniji še vedno potrebujemo kmetijstvo in da, če še nimamo dovolj primernih alternativnih rešitev, seveda še potrebujemo tudi določeno uporabo fitofarmacevtskih sredstev. Čeprav je, kot ste tudi sami navedli, Vlada Republike Slovenije v okviru nacionalnega akcijskega programa izrazila svoje zavedanje in zavzemanje za zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev in omejitev uporabe tistih, ki so dovoljena na javnih površinah, in tudi za dolgoročno zmanjševanje obsega uporabe in čim večje spodbujanje ekološke pridelave v kmetijstvu. Zavedati se je pa potrebno, da hipna prepoved ni mogoča, kajti za to je vendar potrebno eno prehodno obdobje, v katerem je treba iskati tudi druge možne alternativne vire za zatiranje, herbicide oziroma druga sredstva za zatiranje plevelov.  Res je tudi, da se na podlagi Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih in tistih podzakonskih aktov, ki sledijo zakonu, omejuje prodaja in uporaba vseh herbicidov, vključno z glifosatom, za neprofesionalne uporabnike in za vse javne površine, in to začne veljati s 1. oktobrom 2019. Uporaba herbicidov na cestah in železnicah se prepoveduje s 1. aprilom 2021, gre pa predvsem za prehodno obdobje zaradi iskanja drugih, alternativnih načinov zatiranja oziroma za čas, v katerem je možno kupiti stroje, ki bi lahko nekemično odstranjevali oziroma zatirali plevel. V Sloveniji trenutno poteka tudi kar nekaj raziskovalnih projektov, ki iščejo ustrezne nadomestne rešitve, ki bi seveda potem omogočile nadaljnje zmanjševanje in kot končni cilj tudi dokončno prepoved. Kar se tiče kmetijstva, se glifosat uporablja predvsem v sadjarstvu, vinogradništvu in pa na strniščih. Dejstvo je, da zaenkrat ne obstajajo študije, ki bi dokazovale škodljivost oziroma rakotvornost omenjenega herbicida. Torej, te raziskave so bile v obsežnih študijah izvajane tudi na nivoju Evropske unije in na podlagi ocenjevanja razpoložljivih študij so Evropska agencija za varnost hrane (EFSA), Evropska agencija za kemikalije in Evropska komisija ugotovile, da glifosat nima nevarnih lastnosti, zaradi katerih bi ga lahko popolnoma prepovedali. Zato velja, da se trenutno nahajamo v prehodnem obdobju, v katerem ga seveda pa želimo dokončno prepovedati na nivoju Evropske unije, in to poteče leta 2022. Res je, da ga je Avstrija prepovedala, vendar je vprašljiva pravna veljavnost prepovedi, za kar trenutno tudi potekajo postopki na nivoju Evropske komisije, in bomo videli, kakšen epilog bo to dobilo. Kot že rečeno, se seveda tudi mi nagibamo k temu, da v kolikor najdemo primerne alternativne rešitve, se po preteku petletnega prehodnega obdobja leta 2022 potem lahko glifosat prepove.
Hvala lepa. Besedo bo dobil še gospod minister. Izvolite.
Simon Zajc
Hvala, gospod podpredsednik. Spoštovani poslanec! Za naše ministrstvo je zelo pomembno, da imamo in da varujemo okolje čim bolj čisto. Zato vsakič, ko govorimo ali o omejevanju ali o prepovedi kakšnega FFS ali pa herbicida, to spodbujamo, je za nas pomembno. Velikokrat se nam zgodi, da ko analiziramo vode, ravno ta sredstva pa nitrate in tako naprej, ki so posledica kmetovanja, najdemo v teh vodah, zato tudi zelo spodbujamo in podpiramo ministrico pri tem, da se spodbuja ekološko kmetijstvo. Tam, kjer imamo vodni vir, imamo tudi uredbe o varovanju vodnega vira oziroma uredbe VVO. Te uredbe že danes prepovedujejo vsa FFS, se pravi tudi glifosat, v gozdu in na stavbnih zemljiščih, vključno z objekti prometne infrastrukture, v parkih, na otroških igriščih in drugih javnih igriščih, na zelenicah, na športnih igriščih, na objektih za šport, rekreacijo in prosti čas ter na vodnih in neplodnih zemljiščih. Na ostalih zemljiščih pa morajo uporabniki teh sredstev slediti načelom dobre kmetijske prakse. Na podlagi … Bom počakal.
Kasneje lahko, seveda. Hvala. Gospod poslanec, izvolite, boste dopolnili vprašanje.
Hvala lepa. Nekaj odgovorov sem dobil, najprej mogoče še nekaj za vpogled. Jaz sem kar nekaj časa posvetil temu poslanskemu vprašanju, pogledal sem marsikatero raziskavo. Res je, da Evropska komisija in Evropska unija vztrajata, da nimamo dovolj dokazov, da bi glifosat kot tak vplival na zdravje ljudi, se pa raziskave bistveno razlikujejo v Združenih državah Amerike. Tam pa so dokazali, da te stvari močno vplivajo na zdravje in tudi bistveno bistveno velike odškodnine ljudje dobivajo.  Zato me zanima: Ali slučajno take raziskave obstajajo v Sloveniji, ali smo z njimi seznanjeni? Res pa je, ja, da sta se Evropska unija in Evropska komisija zavzeli, da se do leta 2022, kot je v tem prehodnem obdobju, prepove glifosat. Jaz sem si želel, da bi v Sloveniji morda to še pospešili. Minister, rekli ste, da se ostanki fitofarmacevtskih sredstev znajdejo tudi v vodah. Jaz sicer verjamem, da je to res v majhnih količinah in da je tega malo, ampak vseeno mene te stvari skrbijo. Kot sem že opozarjal na enem od Odborov za zadeve Evropske unije, tako kot si želim, da ne bi bilo ostankov zdravil in ostalih kemikalij v naših vodah, si želim tudi, da bi bilo fitofarmacevtskih sredstev čim manj v naših vodah. Tako da bi tukaj prosil obe pristojni ministrstvi, če lahko dasta še malo pojasnil. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Kdo bi prvi? Gospod minister, izvolite.
Simon Zajc
Hvala.  Bom na kratko. Na podlagi razpoložljivih podatkov, ki jih imamo na našem ministrstvu, ugotavljamo, da se glifosat in njegovi razgradni produkti občasno res pojavljajo v površinskih in podzemnih vodah. Vendar slabo stanje površinskih in podzemnih voda ni bilo ugotovljeno, z izjemo enega vodnega telesa površinskih voda, in sicer Zgornja Polskava, Tržec. Gre za to, da se glifosat dokaj hitro razgradi in ima tudi to lastnost, da se veže na trdne delce in se potem ne spira tako pogosto v podzemne vode.
Hvala lepa.  Ministrica, izvolite.
Aleksandra Pivec
Jaz bi vendarle želela komentirati dejstvo, ki ga navajate, to je, da ste pregledali vse obstoječe evropske študije in pa študije, ki so bile izvedene v Združenih državah Amerike. Jaz jih vendar moram komentirati, ker jih precej dobro poznam tudi s kemijskega stališča. Gre za eno dejstvo, ki se ga pri teh študijah oziroma interpretaciji rezultatov pozablja navajati. V Evropi gre za študije, ki obravnavajo glifosat kot kemijsko sestavino oziroma kemijsko komponento. Vse študije, ki so dokazale škodljivost v okviru raziskav, izvedenih v ZDA, pa govorijo o glifosatu skupaj s kemijskimi nosilci. In to je ključna razlika. V tej kombinaciji je škodljivost v resnici bila dokazana. V Sloveniji se te kombinacije ne uporablja oziroma po mojem vedenju tudi v Evropski uniji ne, zato tukaj te študije ni možno primerjati s študijami, izvedenimi v okviru Evropske unije.  Prej nisem utegnila odgovoriti še na vaše zadnje vprašanje, zato dopolnjujem. V Sloveniji se na letnem nivoju porabi približno 90 ton glifosata. Gre za pretežno, skoraj 80-odstotno rabo glifosata na nekmetijskih površinah. Torej za površine, kot so ceste, železnice in okolica le-teh. Gre tudi za to, da v tem trenutku vsi alternativni herbicidi, ki bi jih eventualno lahko uporabili, izkazujejo precej podobno predvidevanje škodljivosti kot pri glifosatu. S tem da je ena pomembna razlika – da se glifosat lahko veže na material, uporabljen pri izgradnji cest, pri vseh drugih, ki so bili do sedaj preizkušeni, pa ostaja večja relativna nevarnost, da pronicajo mimo teh materialov v podzemne vode. Kot že rečeno, mi smo naklonjeni postopnemu zmanjševanju uporabe in tudi dokončni prepovedi leta 2022, ampak dejstvo je, da vmes moramo dobiti alternativne rešitve, da bi lahko tudi pridelava v kmetijstvu nemoteno tekla.
Hvala lepa.  O tem ne želite s postopkovnim predlogom. Nadaljujemo. Besedo ima poslanka Lidija Ivanuša, ki bo postavila vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu.  Izvolite.
Hvala lepa. Lep pozdrav vsem!  Gospod minister, v ustavi je zapisano, da ima vsakdo pravico do pitne vode, da so vodni viri javno dobro v upravljanju države, da vodni viri služijo oskrbi prebivalstva s pitno vodo in v tem delu niso tržno blago, da država zagotavlja oskrbo s pitno vodo preko občin neposredno in neprofitno.  Zanima me: Koliko vodnih virov ima Slovenija?  Ali obstaja seznam vseh vodnih virov?  Kateri so ključni vodni vidi za Slovenijo?  Kako Slovenija ščiti svoje ključne vodne vire?  Ali so vsi vodni viri v upravljanju države in zakaj ne?  Države, bogate z naravnimi bogastvi, svojo zemljo zaščitijo tako, da lahko tujec kupi samo tisto, kar je na zemlji, tisto, kar je pod zemljo, pa ostane za vedno državno. V tem smislu se lahko zgledujemo celo po afriških državah. Ob sprejemanju resolucije o državni varnosti je bilo veliko govora o tem, da je voda naša ključna strateška prednost v primeru kakršnihkoli nevarnosti. Mladina je pisala o tem, da je Heineken v Ljubljani prevzel štiri vrtine na področju Pivovarne Union, ki jih lahko izkorišča do leta 2035 in iz njih načrpa kar 118 litrov vode na sekundo. Poleg tega lahko do leta 2035 izkorišča še osem vrtin v Laškem. Vseh 12 vrtin naj bi predstavljalo kar 60 % slovenske vode, namenjene živilski industriji. Lastnik štirih vrtin v Ljubljani naj bi bil tudi hrvaški Atlantic Grupa. Če upoštevamo še prodajo Radenske, je danes od skupaj 29 vrtin v Sloveniji, katerih voda se lahko izkorišča za živilsko industrijo, že več kot polovica, to je 17 največjih in najkakovostnejših, v lasti tujih kooperacij. Zanima me tudi:  Ali bo država te vrtine kdaj dobila nazaj? Ali jih lahko SDH kupi v okviru upravljanja slovenskega premoženja? Hvala.
Hvala lepa. Gospod minister, izvolite.
Simon Zajc
Hvala. Mogoče bi začel od zadaj. Nihče ne more kupiti vodnega vira v Sloveniji, ker so vodni viri v Sloveniji javno dobro in tudi država ni lastnica, kar pomeni, da jih tudi ne more prodati. Jih upravlja, seveda lahko podeli koncesijo, lahko podeli vodno dovoljenje, ampak nihče v Sloveniji ne more kupiti vodnega vira. To je bil tudi eden od namenov spremembe ustave oziroma vpisa pravice do pitne vode v ustavo. Ravno to. Da zaradi raznoraznih trgovinskih in drugačnih sporazumov ne bi prišlo do tega, da bi bili kdaj prisiljeni kot država prodajati vodne vire. Zato smo tudi v ustavo napisali, da se trajnostno in prednostno uporabljajo za oskrbo prebivalstva s pitno vodo. To pomeni v praksi, da v primeru, ko pridemo do potencialnega pomanjšanja vodnih virov oziroma da se nam zgodi to, da je oskrba prebivalstva motena zaradi gospodarskih dejavnosti, morajo te, ki uporabljajo vodne vire za gospodarsko dejavnost, svojo porabo zmanjšati. Zato ker se prednostno uporablja za oskrbo prebivalstva s pitno vodo. Torej, nihče ni lastnik, niti država. Zaradi tega tudi država tega ne more prodajati. Ko se koncesije iztečejo, seveda lahko ponovno podeli vodno pravico in tako naprej. Pitna voda je zavarovana na državnem in občinskem nivoju. Na državnem nivoju imamo uredbe o vodovarstvenih območjih, takih je 244 zajetij, na občinskem nivoju je zavarovanih tisoč 154 zajetij. Predlaganih zajetij za zavarovanje je še 484, podeljenih vodnih dovoljenj za lastno oskrbo s pitno vodo pa je 20 tisoč 829. Ključni vodni viri za Slovenijo so vsi tisti, kjer se izkazujejo potrebe po vodi in kjer so podeljene vodne pravice. Primarno pa so ključni vsi vodni viri, ki so namenjeni oskrbi prebivalstva s pitno vodo. To ima že po prejšnji zakonodaji in tudi zdaj, po spremembi ustave, prednostno pravico. Ko smo ustavo spreminjali, smo samo zakonske določbe povzdignili na raven ustave ravno zaradi tega, da ne bi prišlo do kakšnih problemov v primeru potrditve oziroma sprejetja, podpisa kakšnega trgovinskega sporazuma. Mislim, da sem odgovoril.
Hvala lepa. Želite dopolniti vprašanje? Izvolite.
Hvala lepa. V primerjavi z drugimi državami naj bi bila cena vode v Sloveniji izjemno ugodna. Cena vode skupaj z odvajanjem in čiščenjem naj bi bila v Sloveniji kar za 230 % nižja kot na Nizozemskem, kjer ima Heineken svoj sedež. Glede na to, koliko višji je BDP na Nizozemskem kot v Sloveniji, ne vem, zakaj se jim tako prilagajamo. Isto velja za koncesije oziroma vodna nadomestila, ki jih v Sloveniji država še do nedavnega pobirala ni, da ne bi obremenjevala domačih podjetij. Pred leti je Računsko sodišče pri reviziji izvajanja Zakona o vodah ugotovilo, da država z vodnimi viri ne ravna smotrno zgolj zaradi nezaračunavanja plačil za rabo vode. V šestletnem obdobju naj bi država izgubila 25 milijonov evrov.  Zanima me: Ali ima ministrstvo primerjavo med državami glede cene vode? Koliko vodnega nadomestila pobere Slovenija na letni ravni? Kdaj in za koliko bo Vlada povišala vodno nadomestilo? Za konec bi samo še to povedala. Spoštovani minister, jaz si želim samo to, da bi znala Slovenija zaščititi in ceniti ter omejiti dostop do vode. Hvala.
Hvala lepa. Gospod minister, izvolite.
Simon Zajc
Različne države zelo različno zaračunavajo vodo za gospodarstvo, nekatere sploh ne. Veliko gospodarskih družb nam ravno to očita, zakaj mi zahtevamo plačilo za koncesije in za vodna dovoljenja. Naš namen je, da v prihodnjem letu poenotimo sistem plačevanja tako za koncesije kot za tiste, ki imajo vodna dovoljenja zaradi tega, da te razlike, ki so zdaj med tistimi, ki imajo koncesijo ali pa vodno dovoljenje, da jih zmanjšamo oziroma da jih izničimo, da so vsi enakovredno obravnavani in da ta cel sitem poenostavimo in da res vsi tistih, ki vodo uporabljajo, za to tudi plačajo. Potem pa se bo ta cena določala tekom priprave te zakonodaje. Primerjavo vam bom moral pa poslati pisno, ker je nimam tukaj, ker nisem pričakoval tega vprašanja.
Hvala lepa. Lahko nadaljujemo? Lahko. Mag. Meira Hot bo postavila ustno poslansko vprašanje ministrici za delo družino socialne zadeve in enake možnosti mag. Kseniji Klampfer. Izvolite.
Hvala za besedo, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovana gospa ministrica! Na Ministrstvu za delo družino socialne zadeve in enake možnosti je v pripravi novela Zakona o osebni asistenci. V predlogu novele Zakona o osebni asistenci se ukinja možnost, da so družinski člani lahko osebni asistenti posamezniku, ki zaradi invalidnosti potrebuje pomoč pri vseh tistih vsakdanjih opravilih in dejavnostih, ki jih sam ne zmore opravljati in jih potrebuje tako doma kakor izven doma, in sicer z utemeljitvijo, da naj bi osebna asistenca uporabnikom zagotavljala neodvisno življenje. S tem ko bi bili osebni asistenti tretje osebe in ne družinski člani uporabnika, bi se naj za uporabnika izboljšala možnost socializacije in vključevanja v družbo. Temu žal ne morem v celoti pritrditi. Pred kratkim se je name obrnila mama, ki je svojemu sinu, ki ne more skrbeti zase, osebna asistentka. Opozarja, da bo predlagana ureditev prinesla veliko negativnih posledic predvsem za tisto manjšo skupino uporabnikov, ki so že zdaj na robu družbe. Namreč, pri tistih uporabnikih, pri katerih gre za osebe s težko motnjo v duševnem razvoju, je treba upoštevati, da jim starši in ostali družinski člani prinašajo občutek varnosti, saj imajo ob sebi nekoga, ki ga dobro poznajo, velikokrat pa prav oni najbolje poskrbijo za uporabnika, saj poznajo njegove potrebe in želje. Kot alternativo tej ukinitvi je v predlogu novele zakona ponovno omogočena uveljavitev pravice do družinskega pomočnika, do katere so upravičene osebe s težko motnjo v duševnem razvoju oziroma težko gibalno ovirane osebe. A glede na to, da družinski pomočniki niso upravičeni do nadomestila za čas bolniške odsotnosti, niso upravičeni do letnega dopusta, do regresa, ostanejo pa tudi brez dodatka za pomoč in postrežbo, ki jo prejme invalidna oseba, se upravičeno sprašujem, ali ne bomo s takimi ukrepi že tako ranljive skupine ljudi, ki so že sedaj na robu družbe, še bolj potisnili na rob. Gre za osebe, ki potrebujejo 24-urno oskrbo vse dni v letu in največkrat za njih skrbijo njihovi starši, ki ne zmorejo plačevati nekomu drugemu, da bi skrbel za njihove otroke, zato za njih poskrbijo sami. Želijo biti s svojimi otroki, zato se odrečejo institucionalnemu varstvu. Zato vas, spoštovana ministrica, sprašujem: Kakšni so razlogi in nameni tega predloga v noveli Zakona o osebni asistenci, ki ukinja možnost, da so družinski člani lahko osebni asistenti? Ali menite, da bo s to ukinitvijo še vedno dovolj osebnih asistentov, glede na to, da jih je v bistvu že sedaj premalo? Gre pa za zelo zahtevno delo, opravljati ga je treba vse dni v letu, ponoči in ob vseh praznikih. Hvala.
Hvala lepa. Gospa ministrica, imate besedo za odgovor. Izvolite.
Ksenija Klampfer
Hvala lepa za besedo in hvala za vprašanje. Zakon o osebni asistenci je začel veljati s 1 januarjem 2019. Zakon opredeljuje osebno asistenco kot pravico invalidov, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje, in sicer ne glede na njihove dohodke ali premoženje. Pogoje, ki jih morajo izpolnjevati upravičenci, so, da zaradi invalidnosti potrebujejo več pomoči pri opravljanju aktivnosti, vezanih na samostojno, osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev, je državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je star od 18 do 65 let, da živi, ali bi želel živeti v samostojnem ali skupnem gospodinjstvu zunaj celodnevnega institucionalnega varstva in da potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko. Osebna asistenca je torej pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jo vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in enakopravno vključen v družbo. Pri načrtovanju in izvajanju osebne asistence je treba upoštevati spoštovanje in dostojanstvo uporabnika, pravico do svobodne izbire in odločanje med postopkom uveljavljanja pravice do osebne asistence in njenim izvajanjem, omogočiti vključenost v družbo, individualno obravnavo ter zagotavljanje enakih možnosti ter dostop. Osebna asistenca se je pred sprejetjem Zakona o osebni asistenci že izvajala več let, in sicer programsko. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je izvajalcem osebne asistence sofinanciralo plače osebnih asistentov. Osebno asistenco so izvajale invalidske organizacije. Večinoma so bili uporabniki težko ali težje gibalno ovirano invalidi ali senzorno ovirani invalidi, predvsem slepi. Osebna asistenca se je izvajala približno 350 uporabnikom. Od uveljavitve Zakona o osebni asistenci je začelo število izvajalcev osebne asistence naraščati, poleg invalidskih organizacij pa so osebno asistenco začeli izvajati tudi drugi pravni subjekti. Povečalo se je število tudi uporabnikov, med upravičenci pa je vedno več oseb z motnjami v duševnem razvoju. Predvsem za njih pa velja, da so njihovi osebni asistenti hkrati tudi njihovi družinski člani. Tako so upravičenci vedno bolj zaprti v družinski krog in na nek način socialno izključeni iz širšega družbenega okolja. Osebna asistenca je namreč namenjena vključevanju uporabnika v delo, izobraževanje in družbo. Osebna asistenca naj bi uporabnikom zagotavljala neodvisno življenje. Če so osebni asistenti tretje osebe, se za uporabnika izboljša možnost socializacije in vključevanje v družbo, kar seveda je v njihovo dobro in v skladu z načeli osebne asistence. To je eden od razlogov za pripravo predloga spremembe Zakona o osebni asistenci.  Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona je v javni obravnavi od 19. junija 2019. Že do sedaj smo prejeli veliko pripomb, med drugim tudi pripombe, ki se nanašajo na osebne asistente, ki so družinski člani. Vse prispele pripombe bomo temeljito preučili pred pripravo dokončnega predloga zakona, tudi glede osebnih asistentov družinskih članov. Do sedaj nimamo informacij o pomanjkanju osebnih asistentov, vsekakor pa osebni asistenti družinski člani tega pomanjkanja ne bi rešili. Hvala lepa.
Hvala lepa. Želite dopolniti vprašanje?  Izvolite.
Hvala lepa. Najprej bi se vprašala: Od kje zatrjevanje in trditev, da starši ne morejo pripraviti svoje otroke na neodvisno življenje? Zakaj je domneva, da so tretje osebe tiste, ki ga lahko najbolje pripravijo na sekundarno socializacijo? Poleg tega ste rekli, da je eno izmed načel tudi varovanje osebnega dostojanstva. Mar ukinjanje te pravice meji na varovanje osebnega dostojanstva in spoštovanje? Mislim, da prej ne. Ta pravica je tista, ki morda najbolj varuje ravno uporabnika. Gre za situacije, ki so resnično težke. Gre za družinske razmere, ki zahtevajo izjemno požrtvovalnost staršev, delo, trud, odrekanje. Zdi se mi zelo pomembno, da se tem ranljivim skupinam dejansko pomaga; da se jim res pomaga v največji možni meri. In enostavno se mi zdi, da ukinitev možnosti, da so družinski člani lahko osebni asistenti, ni prava pot. Mislim, da dejansko vselej znova nalagamo tem najbolj ranljivim skupinam dodatne obveznosti in to ni pravilno ravnanje države, da se vselej znova jim dodaja odgovornost, obveznosti, jemlje pravice, namesto da bi jim pomagali, morda tem staršem celo podelili odlikovanje za vso njihovo požrtvovalnost, jim vselej znova otežujemo življenjske razmere. Zato res apeliram na vas, spoštovana gospa ministrica, da zelo, zelo temeljito premislite in ohranite možnost družinskega člana kot osebnega asistenta uporabnika. Hvala.
Hvala lepa. Gospa ministrica, izvolite.
Ksenija Klampfer
Hvala lepa za dopolnitev vprašanja. Družinski pomočnik in osebni asistent sta dva različna instituta. Ravno namen Zakona o osebni asistenci je bil boljša oziroma večja socialna vključenost, torej pomeni uporabnika izven družinskega okolja. To pomeni lažjo vključevanje tako v delo, v izobraževanje in seveda tudi opravljanje nekih prostih dejavnosti.  Res je, kot sem že prej uvodoma rekla, dobili smo več teh pripomb s strani mam, s strani družinskih članov. Kot rečeno, tudi te pripombe bomo upoštevali ravno z vidika, ker je to zelo občutljivo vprašanje in zelo občutljivo področje. Je pa treba vedeti, da namen Zakona o osebni asistenci je nekaj drugega, kot je pa seveda družinski pomočnik. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Nadaljujemo. Besedo bo dobil poslanec Bojan Podkrajšek, ki bo postavil ustno poslansko vprašanje ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandri Pivec.  Izvolite.
Spoštovani podpredsednik Državnega zbora, hvala za dano besedo. Cenjene ministrice, minister, kolegice in kolegi! Moje vprašanje za ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Republiki Sloveniji se nanaša na novo perspektivo, ki bo kmalu pred nami, to bo nova perspektiva 2021–2027. Ker čas zelo hitro teče, jaz se še spomnim, ko smo se pogovarjali v tem državnem zboru, pa tudi na Odboru za kmetijstvo o perspektivi, ki se počasi končuje, 2014–2020. Takrat se še spomnim, da z vašim predhodnikom, ministrom, smo o tej perspektivi veliko govorili na začetku. Tudi vsi skupaj ugotavljamo, da smo zamujali z nekimi roki. Spoštovana ministrica, glede na to, da je Evropska komisija objavila 1. junija dolgoročni proračun, ki zajema 2021–2027, pa me zanima, ker smo tudi v spomladanskem času bili na tej komisiji, se pogovarjali in sam trdim, da dobimo v Bruslju kot država članica okvir slike. Sami z vsemi službami, predvsem pa v tem mandatu vi s tega ministrstva, rišemo sliko v ta okvir sami. V tej perspektivi, za katero vsi skupaj ugotavljamo, da se počasi končuje, ugotavljamo, da nismo bili preveč uspešni. Bojim se, da ne bomo vsega denarja počrpali. Na drugi strani pa ugotavljamo, da je v prejšnjem mandatu – seveda zato nimate vi nič s tem –, propadlo skoraj vsak dan 1,5 kmetije oziroma smo izgubili v obdobju od 2014 do 2018 preko 20 tisoč manjših kmetij v Republiki Sloveniji. Zato me, spoštovana ministrica zanima:  Kako tečejo priprave na novo perspektivo, ki bo kmalu pred vrati, to je perspektiva evropskega kmetijske politike 2021–2027?  Hvala za vaš odgovor.
Hvala lepa.  Gospa ministrica, izvolite.
Aleksandra Pivec
Najlepša hvala za vprašanje, spoštovani poslanec, z veseljem podam odgovor tudi na tole.  Mi smo že kar globoko zakorakali v priprave na skupno kmetijsko politiko po letu 2020, pa vendar dovolite še nekaj pogledov nazaj, ker ste tudi vi omenili nekajkrat preteklo finančno perspektivo oziroma obstoječo, ker je še vedno v teku in še vedno se tudi črpajo sredstva v tej finančni perspektivi. Torej mislim, da ne obstaja prav nobena bojazen, da Slovenija v finančni perspektivi, vsaj kar se tiče sredstev iz evropskega sklada za kmetijstvo in ribištvo, ne bi počrpala. Nasprotno, mi črpamo zelo dobro in mogoče razen manjših popravkov, ko izpade kakšen delež že odobrenih sredstev, bomo počrpali praviloma vse. V teku je tudi zadnja sprememba programov razvoja podeželja, s katerimi preusmerjamo sredstva s tistih ukrepov, za katere mogoče obstaja manjši interes, na ukrepe, kjer je ta interes večji in kjer seveda tudi želimo dosegati zastavljene cilje. Kar se tiče nove finančne perspektive, je res, da so 1. junija 2018 bili objavljeni trije zakonodajni predlogi reforme skupne kmetijske politike, torej tri uredbe. To je nova uredba o pravilih za strateško načrtovanje nove skupne kmetijske politike, nova horizontalna uredba in pa spremenjena uredba o skupni tržni ureditvi. S tem so nekako bili, kot ugotavljate, postavljeni osnovni okvirji, znotraj katerih bomo države članice pristopile k pripravi strateških načrtov. Verjetno tudi veste, da je tokrat prvič mogoče, da bodo države članice svoje strateške načrte kreirale same. Torej, na nas je še toliko večja odgovornost, hkrati pa tudi velika priložnost, da na podlagi pogojev, ki jih imamo v Sloveniji za kmetijstvo, in tudi na podlagi stanja, ki je zatečeno v slovenskem kmetijstvu, ukrepe oblikujemo sami. Mi si seveda želimo in smo tudi že pristopili, k oblikovanju strateških dokumentov. Pravkar je zaključena javna razprava o strateškem dokumentu resolucije razvoja kmetijstva po letu 2021, prehaja v nadaljnje potrjevanje in obravnavo na odločevalskih nivojih in potem seveda takoj po zaprtju finančne konstrukcije, ko bodo torej tudi finančno izpogajani novi finančni okvirji skupne kmetijske politike, pristopimo k načrtovanju strateškega načrta, ki pa bo že zelo konkreten in zavezujoč dokument, v katerem bomo predvideli ukrepe. Kar se tiče finančnega okvirja, ste najbrž zasledili vsi, da je predvideno znižanje sredstev, in sicer za približno 4 % na neposrednih plačilih in 15 %. Slovenija je 28. januarja Svet Evropske unije pozvala k ohranjanju deleža sredstev za ukrepe razvoja podeželja in pri tem nas je podprla tudi velika večina držav članic – to je 22 sopodpisnikov te deklaracije – in verjamemo, da vendar to znižanje ne bo tako drastično. Res je tudi, da se, kot ste navedli, zmanjšuje število kmetij na Slovenskem, hkrati je pa dejstvo, da se pa povečuje število oziroma odstotek obdelanosti zemlje. Torej vendar gre tudi za neke vrste strukturne spremembe, kjer izjemno majhna slovenska kmetijska gospodarstvo vendar prehajajo v neke večje oblike oziroma dobivajo drugačno strukturo. Seveda nas skrbi propad prav vsake slovenske kmetije, kajti vemo, da Slovenija ima izrazito specifično strukturo podeželskega prostora, kjer je več kot 70 % teh zemljišč na območju z omejenimi dejavniki. Pomembno je tudi dejstvo, da ohranjamo izrazito majhne kmetije, kajti na hribovskih, gorskih in pa drugih območjih z omejenimi dejavniki imajo te majhne kmetije še prav posebno vlogo tako v obdelanosti podeželja kot tudi seveda v samooskrbnosti, ki jo vendar pri teh kmetijah zaznavamo. Zato so tudi naši ukrepi usmerjeni tako v te manjše kmetije, pretežno seveda v družinske kmetije, ki so nekako v strukturi slovenskega kmetijskega prostora pretežno oziroma v največji meri zastopane in ne nazadnje tudi večjim podjetjem, ki pomembno zaključujejo te verige preskrbe s hrano. Če ste želeli odgovor, na kakšen način načrtujemo ukrepe, tega v tem trenutku še ne moremo načrtovati, ker vendar nimamo niti sprejetega finančnega okvirja niti še dokončno določenih tistih robnih pogojev, po katerih bomo te ukrepe načrtovali, smo pa popolnoma pripravljeni na to in mislim, da smo prvi resor, ki je tudi strategijo že popolnoma zaključil in je tudi v potrjevanju … / izklop mikrofona/
Hvala lepa. Gospod poslanec, izvolite, imate besedo za dopolnitev vprašanja.
Hvala, spoštovana ministrica, za ta del odgovora. Seveda, če bojo vaše besede šle k dejanjem, potem je to pozitivno za slovensko podeželje, za slovensko kmetijstvo, za slovenske družine, ki so na teh kmetijah, ampak jaz kot poslanec v Državnem zboru nikoli nimam pomisleka, ali večji sistem dobi denar iz Evrope; najbolj pomembno mi je in v največje zadovoljstvo mi je, da počrpamo sredstva za te skupne evropske politike. Seveda, iste besede smo največkrat poslušali, ampak, da uvodoma povem, da nimam nobenih pomislekov, da bi dvomil v vašo strategijo, v vaše delo v prejšnjem mandatu. Zato bi apeliral na vas, tudi nek apel oziroma spodbuda meni je bila, da vam to vprašanje danes zastavljam zgolj zaradi tega, ker toliko kmetij v Sloveniji propade. Zelo težko bi primerjala specifiko podeželja z drugimi evropskimi državami, specifiko malih kmetij. Oba veva, da je povprečna kmetija komaj 6,9 hektarja in oba veva, da težko ena družina preživi, zelo težko preživi en posameznik, zato še enkrat, ministrica, skrbi me in res apeliram na vas, da ste ta ultrazvok tega podeželja res opravili in da bo ta nova perspektiva, ki nas čaka, ki bo kmalu pred vrati, da ne bomo zamudili niti dneva in da ne bomo pustili niti evra v tej skupni evropski politiki, v evropskem proračunu. Bil bi zelo vesel, da dobijo veliki sistemi, predvsem me pa skrbi in apeliram na vas, da delate za male kmetije, ki se vsak dan katera zapre vrata. Hvala lepa.
Hvala lepa. Želite dopolnitev odgovora ministrica? Izvolite.
Aleksandra Pivec
Na nek način sem vesela, ker mislim, da izražamo to skupno skrb in da dejansko kmetijstvo in kmetijska politika je tista, ki ne pozna zelo politične delitve. Gre vendar za pridelavo hrane, ki je seveda potrebna in jo potrebuje prav vsak državljan.  Kar se tiče strukture slovenskih kmetijskih gospodarstev, so naše kmetijska gospodarstva resnično tako majhna, da niso primerljiva z evropskimi. Tukaj seveda gre prvič za to, da imamo omejene površine, ki so namenjene kmetijski rabi, in tukaj Slovenija ima resnično velik problem. Kajti povprečna velikost kmetij je 6,9 hektara, ki jo je zelo težko povečevati oziroma spreminjati v strukturi zaradi nedostopnosti, preprosto ni niti za nakup niti za najem kmetijskih zemljišč. Seveda je tudi izjemno težko preživeti na takšni kmetiji in je zelo težko zagotavljati takšno prihodkovno raven, ki več kot enemu članu družine da možnost preživetja. Zato so tudi naša prizadevanja usmerjena v smeri, da kolikor je mogoče omogočamo dostop do kmetijskih zemljišč tudi z aktivnejšo kmetijsko zemljiško politiko, še bolj pa, da si prizadevamo z različnimi ukrepi zagotavljati ustrezno raven dohodka – seveda za tiste, ki na kmetijah živijo. Kot ste sami ugotovili, pretežno so to v Sloveniji družinske kmetije. Pri tem ne gre zanemariti tudi tistega drugega dela, ki ste ga prav tako vi omenili – večjih kmetijskih podjetij, ki so pomemben deležnik v tem sistemu – in vendar mi to dualno strukturo moramo upoštevati tudi pri kreiranju vseh ukrepov in nekako pozornost namenjati obojim. Pri tem seveda veliko pozornosti pri kreiranju ukrepov v tem trenutku namenjamo tudi analizi preteklega obdobja, kjer ne želimo nobenih ukrepov ali kakršnihkoli odločitev kritizirati. Predvsem gre za to, da želimo dobiti precej realno stanje, na kakšen način smo uporabljali sredstva preteklih skupnih kmetijskih politik; ohraniti tisto, kar je bilo dobrega, in seveda izboljšati ciljano usmerjenost teh sredstev tam, kjer nismo dosegli želenih rezultatov. Verjamem, da naša skrb je podobna: ohraniti čim večje število kmetij, izboljšati strukturo teh kmetijskih gospodarstev, popraviti dohodek kmeta in tudi položaj kmeta v prehranski verigi. Ob tem pa seveda nikakor ne gre pozabiti tudi na to, da moramo skrbeti tudi za trajnostno, se pravi odnos do okolja, odnos do vseh virov, ki jih ob kmetijski pridelavi moramo prav tako spoštovati, ohranjati in jim namenjati pozornost.
Hvala lepa. Nadaljujemo. Poslanka Mateja Udovč bo postavila ustno poslansko vprašanje ministru za zdravje Alešu Šabedru. Izvolite.
Hvala lepa. Celiakija je doživljenjska kronična sistemska avtoimuna bolezen, ki najpogosteje prizadene tanko črevo in je posledica preobčutljivosti na gluten. Celiakija velja za eno najpogostejših kroničnih bolezni in jo ima okoli 1 % prebivalstva, kar bi za Slovenijo lahko predstavljalo 20 tisoč prebivalcev. Zdravljenje celiakije je mogoče zgolj s predpisano dieto. Pri celiakiji gre za medicinsko predpisano dieto in ne dieto po lastni odločitvi. Gre za dieto, pri kateri morajo bolniki uživati le živila brez glutena in je do danes edini način uspešnega zdravljenja te bolezni. Lahko bi rekli, da je za to bolezen edino zdravilo dieta, zato ne razumem, zakaj ne moremo te diete enačiti s predpisanimi zdravili na recept v omenjenem finančnem znesku. Bolniki tako nimajo izbire in morajo posegati le po živilih, ki so označena kot brezglutenska. Tovrstna živila pa so izjemno draga in so od konvencionalnih živil dražja tudi za več kot 500 odstotkov. Tako morajo na primer za kilogram brezglutenskega kruha plačati več kot deset evrov. Bolniki s celiakijo so zaradi visokih cen brezglutenskih izdelkov v finančnem neenakem položaju. Nekateri bolniki tako iz finančnih razlogov posegajo po nezdravi in enolični prehrani, v najslabših primerih pa celo po hrani, ki vsebuje gluten, saj je ta občutno cenejša od brezglutenske. S tem pa poslabšujejo svoje zdravstveno stanje in tveganje za nove bolezni, kot so nepravilno delovanje ščitnice, osteoporoza, kožne bolezni, rakava obolenja in tako dalje. Vsa dodatna obolenja pa ne zmanjšujejo samo kvalitete življenja bolnikom, temveč se povečujejo tudi stroški zdravljenja novih obolenj, posledično prihaja tudi do bolniških odsotnosti z dela, kar še dodatno obremenjuje naš zdravstveni sistem. Kot primer dobrih praks iz tujine lahko navedemo Italijo in Hrvaško. V sosednji Italiji bolniki z diagnosticirano celiakijo prejemajo finančno pomoč v znesku od 45 do 140 evrov mesečno. Bolniki na Hrvaškem so upravičeni do 15 kilogramov moke na recept na mesečni ravni. V obeh primerih prejemanje takšne pomoči za bolnike ni časovne omejitve. Celiakija je uvrščena na seznam težko kroničnih bolezni in stanj. Zato me v zvezi s tem zanima: Ali ste na Ministrstvu za zdravje seznanjeni z neenakopravnim položajem odraslih bolnikov s celiakijo? Ali se pripravljajo kakršnikoli ukrepi za reševanje finančnih težav odraslih bolnikov s celiakijo? Zakaj za odrasle bolnike s celiakijo pravica do pomoči po zaključku šolanja preneha? Zakaj se ne bi posluževali dobrih praks iz Evrope in s tem zagotovili, da bo življenje bolnikov lažje in bolj kakovostno? Kakšni so vaši predlogi, da bo življenje bolnikov lažje in bolj kakovostno, ne glede na ovire medicinsko predpisane diete? Hvala.
Hvala lepa.  Gospod minister, izvolite.
Aleš Šabeder
Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Hvala za vprašanje, spoštovana poslanka.  Kot že sami ugotavljate, je pravzaprav dobro poskrbljeno za otroke, ki bolehajo za celiakijo. Težava nastane pa potem v odrasli dobi oziroma dobi, ko zaključijo šolanje. Za odrasle osebe po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki določa povračilo stroškov v bistvu samo za ozko skupino živil za posebne zdravstvene namene, to velja predvsem za bolnike z zelo hudo presnovno motnjo, ki jo imenujemo fenilketonurija, kjer skupina preparatov predstavlja edini vir hranil oziroma mogočo prehrano bolnikom. V to skupino pa ne sodijo živila brez glutena. Celiakija je namreč kronična bolezen, kot ste tudi sami navedli, ki sicer potrebuje vseživljenjsko dieto, vendar pa bolniki kljub strogi dieti lahko uživajo tudi druga živila, ki naravno ne vsebujejo glutena. Pomembna izboljšava na tem področju je zagotovo splošna obveznost na ravni Evropske unije, in sicer gre za označevanje živil oziroma obvezne informacije o živilih, ki vsebujejo gluten. S to novostjo se bolnikom s celiakijo v bistvu omogoča, da lažje in boljše izbirajo živila, ki ne vsebujejo glutena ali pa je vsebnost glutena relativno nizka oziroma v manjši meri. Tako lahko izbirajo tudi druga živila.  Glede na povedano oziroma na vaše vprašanje pa vam lahko odgovorim, da trenutno večjih sprememb na tem področju v bližnji prihodnosti ne predvidevamo. Hvala.
Hvala lepa. Imate besedo za dopolnitev vprašanja.  Izvolite.
Hvala lepa.  Še enkrat bi rada opozorila, da če se bolniki s celiakijo ne držijo diete, ki je medicinsko predpisana dieta, in si s tem lajšajo življenje, zaradi finančnih stisk, zaradi finančne neenakosti se v bistvu poslabša njihov zdravstveni položaj, kar pomeni za zdravstveno blagajno večja finančna sredstva v kasnejši fazi. Prav tako je to večja finančna obremenitev za delodajalce, saj prihaja do večjih bolniških odsotnosti.  Zakaj ne bi prišli k temu, da bi preprečevali, kot pa potem zdravili? Hvala.
Hvala lepa.  Gospod minister, izvolite.
Aleš Šabeder
Hvala za besedo. Kar se tiče celiakije, je tako, da je, kot ugotavljamo, kronična bolezen, ki potrebuje dieto oziroma potrebujejo posebno hrano. Vendar na trgu so tudi druge vrste živil, ki zagotavljajo potrebna hranila tudi za bolnike s celiakijo, zato Zavod za zdravstveno zavarovanje ne predvideva povračila stroškov pacientom, ki bolehajo za celiakijo, razen tistim, ki imajo hujše oblike bolezni in lahko jejo oziroma lahko uživajo samo točno določene vrste hrane. Hvala.
Hvala lepa. Poslanec Aleksander Reberšek bo postavil ustno poslansko vprašanje ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandri Pivec. Ugotavljam, da poslanca ni, torej tudi vprašanja ne bo. Poslanka Nataša Sukič bo postavila poslansko vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu. Izvolite.
Najlepša hvala za besedo. Spoštovani minister!¨ Preko primera sortirnice odpadkov v Ceršaku sem se odločila, ker ta primer prav kliče po tem, da odpremo vprašanje pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenje, pa da se tudi mogoče temu primeru malce posvetimo. Prav kliče po tem namreč. Gre za to, da so bili v občini Lenart zaradi požarov v tej sortirnici odpadkov protesti, tam je bil shod in seveda se logično znova postavlja vprašanja pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj oziroma nadzora nad tem, kaj pravzaprav izvajalci storitev dejansko počnejo v praksi, potem ko so že dobili to dovoljenje, ko na videz izpolnjujejo pravzaprav kriterije za pridobitev teh dovoljenj. V Ceršaku občani že skoraj 20 let nasprotujejo tamkajšnji kompostarni in pravijo, da jih nihče ne sliši. No, vi ste pred dnevi bili tam, torej ste jih slišali. Navajam besede Marije Janžek iz Civilne iniciative proti kompostarni Ceršak, ki pravi, citiram: »Dosedanja kaznovalna politika definitivno ni učinkovita. Kompostarna vedno znova krši ene in iste predpise, uredbe, ukrepe in se nič ne spremeni.« Konec citata. Problem je tudi ta, da v Lenartu ne občani, pa tudi ne občinski svet, nimajo vpliva na dogajanje v sami sortirnici odpadkov. Na občini so tako prepričani, tako župan kot občinski svetniki, da se v kompostarni ne držijo okoljevarstvenega dovoljenja, ki jim je bilo izdano že tretjič zapovrstjo. Prepričani so tudi, da bi občina morala biti udeležena v postopku pridobivanja tega dovoljenja kot, recimo, stranka v postopku, pa ni bila. In opozarjajo na absurd, da ko pa je treba pokriti stroške požara, ki se je tam zgodil, so seveda oni tisti, ki jih krijejo, nimajo pa nikakršnega vpliva na tamkajšnje dogajanje. Župan Lenarta pravi, da vaša trditev, spoštovani minister, da je občina pri pridobivanju OVD podala mnenje, nikakor ne drži, ker jih dejansko nihče ni nič vprašal.  Sprašujem vas: Kako vi komentirate te trditve župana? Ali bo, če bo prišlo do ponovnega procesa pridobivanja OVD zdaj po opravljenem nadzoru, občina tokrat vključena v to kot stranka v postopku? Namreč ministrstvo je tisto, ki določa in odloča, kdaj je to potrebno, kdaj so stranke v postopku in kdaj ne. Vi ste sami bili v Lenartu pred dnevi, obljubili ste, da če bodo nepravilnosti ugotovljene pri ponovnem pregledu, da boste sortirnico celo zaprli. Zanima me: Ali ste še vedno tako odločni in odločeni, da se bo to zgodilo? Kakšne spremembe glede OVD se obetajo v novi zakonodaji? Hvala lepa.
Hvala lepa. Gospod minister, izvolite.
Simon Zajc
/izklopljen mikrofon/