11. nujna seja

Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino

17. 7. 2019
podatki objavljeni: 17. 7. 2019

Transkript

Lep dober dan vsem! Vse članice in člane odbora posebej lepo pozdravljam! Začenjam 11. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti: Dušan Šiško, Ferenc Horváth in Bojan Podkrajšek. Obvestil o nadomestnih članih nimamo.  S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora: mnenje odbora o zahtevi Državnega sveta za ponovno odločanje Državnega zbora o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje. Prehajamo na TOČKO DNEVNEGA REDA - MNENJE ODBORA O ZAHTEVI DRŽAVNEGA SVETA ZA PONOVNO ODLOČANJE DRŽAVNEGA ZBORA O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ORGANIZACIJI IN FINANCIRANJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA.  V zvezi s to točko ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, in sicer: zahtevo Državnega sveta, mnenje Zakonodajno-pravne službe in mnenje Vlade.  K tej točki dnevnega reda sem vabil Državni svet, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Zakonodajno-pravno službo. Uvodno besedo dajem predstavniku Državnega sveta, gospodu Bogomirju Vnučcu.
Bogomir Vnučec
Hvala lepa.  Spoštovani člani, spoštovana državna sekretarka in drugi gostje! Državni svet je na svoji 5. izredni seji sprejel veto na spremembo Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, saj ugotavlja, da obstaja različno razumevanje vsebine odločbe Ustavnega sodišča v delu, ki opredeljuje pravico otrok do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja. Sprejeta novela zakona se oddaljuje od sodbe Ustavnega sodišča ter posledično slabša položaj in ogroža obstoj zasebnih šol v slovenskem prostoru, na katerih se izobražuje po nam znanih podatkih manj kot 1 % vseh osnovnošolskih otrok, v povprečju pa je v Evropski uniji ta delež približno 14 %. Prav zaradi navedenega smo mnenja, da slovensko zasebno šolstvo v ničemer ne ogroža slovenskega javnega šolstva, nasprotno, iz mnogih primerov dobrih domačih praks je lahko kvečjemu njegova pozitivna dopolnitev in zdrava ter stimulativna konkurenčnost. Zasebno šolstvo dopolnjuje in izboljšuje izobraževalni sistem ter tudi bogati družbo v celoti.  Ustavno sodišče je svojo sodbo sprejelo na pobudo staršev otrok, ki se šolajo v zasebnih vrtcih in šolah. Če bi Ustavno sodišče menilo, da z zakonom niso kršene njihove pravice, potem bi to staršem v svoji sodbi zapisalo. Če bi Ustavno sodišče menilo, da so ti otroci pozitivno diskriminirani, potem bi tudi to v svoji odločbi omenilo, pa ni. Zato menimo, da je neustavnost ravno v tem, da tisti otroci, ki se šolajo po javnoveljavnih šolskih programih v zasebnih in javnih šolah, niso izenačeni. Uvedba razlikovanja med javnoveljavnimi programi in programi, ki so pridobili javno veljavnost, je neutemeljena in poleg tega ni v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da obstajajo stvarni razlogi za različno financiranje javnoveljavnih programov v javnih in zasebnih osnovnih šolah. Uvedba razlikovanja v praksi namreč predstavlja temelj za razlikovanje oziroma omejitev višine sofinanciranja osnovnošolskega programa zasebnih šol, kar pa je v neposrednem nasprotju z navedeno odločbo. Kakor je v odločbi zapisalo Ustavno sodišče, iz 57. člena ustave ne izhaja zgolj obveznost države, da ustvari pravni okvir za ustanovitev in delovanje zasebnih šol in da prizna javno veljavnost izobrazbe, pridobljene na takih šolah, temveč tudi, da zagotavlja njihov dejanski obstoj, torej tudi sofinanciranje. Z odločbo je Ustavno sodišče nadalje ugotovilo, da drugi odstavek 57. člena ustave učencem zagotavlja pravico do zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja na javni ali zasebni šoli. Ustavna dobrota javnega financiranja gre uporabniku, prejemniku izobraževanja, torej učencem in njihovim staršem, ne pa izvajalcu, ki so zasebnopravni ali javnopravni subjekti. Financira se torej izobraževanje in ne tisti, ki izobražuje. Tako iz ustavne dolžnosti učencev, da obiskujejo javno veljavni izobraževalni program izhaja, da se morajo vsi taki programi enako financirati. In kot zadnji argument proti sprejemanju takšnega zakona, da bo uresničitev njegovega novega predloga financiranja neizogibno privedlo do zvišanja šolnin in s tem omejevanja njihove dostopnosti za socialno bolj obremenjene družine ter dolgoročno, do nastajanja zasebnih šol, zgolj za bogato elito, kar pa vsekakor ni v javnem interesu. Po našem mnenju, bi Slovenija morala finančno podpreti in spodbujati vzgojo, izobraževalne programe, ne glede na, kdo jih izvaja, hkrati bi se morali tudi bolj poglobiti v doseganje višjega nivoja poglobljenega pridobljenega znanja in kompetenc naših otrok. Uresničevanje odločb Ustavnega sodišča, brez tovrstne ambicije, ne bo prineslo sistemsko in strateško razvojno pomembnih rešitev, le te pa si želijo tako učitelji, ravnatelji, učenci, starši in delodajalci. Vsi ključni strateški dokumenti, tudi Bela knjiga in Strategija razvoja Slovenije opozarja na vrzeli šolskega sistema, vse glasnejše so tudi kritike o nujnosti njihove reforme, v smeri večanja kompetenc in znanja naših otrok. Mnoge zasebne prakse imajo pristope in rešitve, kako premostiti te ovire. Prav zato menimo, da ni nobenega razloga, da bi jih omejevali ali celo ukinjali in s tem menimo, da je veto utemeljen. Hvala.
Hvala, gospod Vnučec. Besedo dajem predstavnici Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, državni sekretarki, gospe Martini Vuk, izvolite.
Martina Vuk
Hvala lepa, predsednik. Spoštovani poslanke in poslanci, predstavnika, državna svetnika. Bom pravzaprav zelo kratko predstavila mnenje Vlade, glede na to, da je bilo že veliko povedanega, da smo imeli veliko razprav na isto temo in da imamo pred sabo zakon, ki ga je Državni zbor sprejel, na katerega je Državni svet sprejel veto in torej se zakona ne da v ničemer več spreminjati, ampak se o njem ponovno odloča v taki obliki in v taki vsebini, kot je bil pač sprejet na Državnem zboru. Vlada je sprejela tudi mnenje o zahtevi Državnega sveta, da se ponovno odloča o tej noveli zakona. To mnenje – upam – ste vsi prejeli, ker je bilo ga potrebno iz včeraj na danes sprejeti na Vladi in to mnenje odgovarja na tisto, kar je izpostavil Državni svet, kot svoje razloge za sprejemanje veta. Torej se nanaša tako na to, zakaj je drugačna dikcija in čemu je namenjena, ko govorimo o javnoveljavnih programih in o tistih izobraževalnih programih, ki so pridobili javno veljavnost. Obrazloženo je tudi, da se ne posega v programe vrtcev, višjih šol in podobno in zakaj je temu tako. Obrazloženo je tudi, kaj je tisti obvezni del, ki ga morajo zasebne šole izvajati, za to, da je lahko njihov izobraževalni program potrjen na strokovnem svetu in potem, da se lahko vpišejo v razvid in pridobijo javno veljavnost svojega programa. Kasneje, če bo potrebno, seveda se bom še vključila v razpravo, bi pa želela samo za zaključek izrazit, predlog Vlade, željo Vlade, da bi vendarle Državni zbor pri ponovnem odločanju zakon tudi podprl. Hvala lepa.
Hvala lepa, gospa državna sekretarka. Besedo ima predstavnica Zakonodajno-pravne službe, mag. Sonja Bien Karlovšek.
Sonja Bien Karlovšek
Hvala za besedo. Zakonodajno-pravna služba je včeraj izdala pisno mnenje, v katerem se je opredelila do zahteve za ponovno odločanje in temu pisnemu mnenju nimam česa dodati. Hvala.
Hvala lepa. Prehajam na razpravo članov in članic odbora ter ostalih prisotnih. Izvolite. Besedo ima naša nova članica, ki jo pozdravljam, Tadeja Šuštar. Izvolite.
Hvala lepa za besedo.  V začetku razprav bi se rada zahvalila Državnemu svetu za veto na ta neustaven predlog zakona. To, da gre za neustaven predlog je popolnoma jasno, to izhaja iz mnenja vladne pravne službe, iz mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. to so povedali tudi številni ustavni pravniki vključno z akademskim društvom Pravnik. Starši in šole so šli na Ustavno sodišče po svojo pravico. Ustavno sodišče jim je dalo prav, minister Pikalo pa si uresničitev te odločbe predstavlja tako, da bi jim pravico še zmanjšal. To je povsem skregano z zdravo pametjo. Kljub temu, da je predlog zakona ne ustaven, pa si leve politične stranke še vedno prizadevajo, da bi ga sprejeli. Kot argument za to navajajo, da ščitijo državno šolstvo. Pred kom ga je potrebno ščititi? V Sloveniji imamo 450 osnovnih šol. 6 nevladnih šol ne more ogrožati nikogar. V nevladnih šolah se šola samo 0,84 % vseh učencev. To ne more ogrožati nikogar. Za uresničitev odločbe Ustavnega sodišča bi morali nameniti manj kot 0,04% vseh sredstev za osnovnošolske programe v Sloveniji. To je tako majhen znesek, da ga na grafu skoraj ni mogoče prikazati. In to naj bi ogrožalo naše državno šolstvo, ki je bojda skoraj najboljše v Sloveniji. Vsak naj si odgovori sam. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Kolega Kordiš, izvoli.
Hvala za besedo, predsedujoči. Predstavnik Državnega sveta je otvoril stališče Državnega sveta rekši, da je Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanje problematičen zato, ker poslabšuje položaj zasebnih šol. Ta dejanski del je faktično resničen. Zdi se mi pa globoko problematična vrednostna sodba, pač točno to, da se poslabšuje položaj zasebnih šol je razlog zakaj smo v Levici na koncu vendarle odločili, da bomo ta zakon podprli. S tem zakonom v resnici nismo zadovoljni in tukaj prisotni to na tej točki najbrž že veste. Kar si mi želimo je, da se popravi Ustava in da se zasebno popolnoma razloči od javnega, sredstva iz državnega proračuna pa se namenijo za izključno javne šole. In zakon, ki smo ga na mizo dobili, ki ga je pripravilo Ministrstvo za izobraževanje v resnici poskuša upoštevati ustavno odločbo na način najbolj leve možne rešitve, kar pa še vedno pomeni, da zasebnim šolam omogoča kar nekaj manevrskega prostora, čeprav jim v primerjavi z obstoječo ureditvijo dejansko striže peruti. Ampak tukaj je v resnici najbolj problematičen del te zgodbe sama ustavna odločba in Ustavno sodišče je spisalo, je poslalo tako ustavno odločbo, ki je v direktnem nasprotju z javnim interesom.  V tretji obravnavi smo v levici ta zakon podprli, podprli ga bomo tudi zdaj v četrti obravnavi, ampak kolikor sem seznanjen bo z jutrišnjem dnem kakor trenutno zgleda slika Državni zbor metal kocke ali bomo nabrali 46 glasov ali ne bomo nabrali 46 glasov, zato, da gre ta zakon skozi. Mislim, da je največji vprašaj, največja neznanka Stranka Modernega centra. Tukaj so glasovi, kis o v tretji obravnavi malo zmanjkali, ki smo jih pogrešali in ki bi se v četrti obravnavi lahko pridružili. Na tak način bi SMC izkazal tudi konsistentno držo glede na svoj prejšnji mandat, enako rešitev sto nula   (nadaljevanje) je Stranka modernega centra v prejšnjemu mandatu podprla. Kaj se je vmes zgodilo iz enega v drugi mandat ne vem. Ne vem kaj se je s SMC nekaj takega zgodilo, da bi kazalo zamenjati stališče, ampak tukaj imam izpis glasovanja, 15. 12. 2017 in na tem listu sem si označil nekatere poslance SMC, ki tudi v tem sklicu Državnega zbora sedijo in ki so tako rešitev ZOFIJ kot jo imamo danes na mizi dve leti nazaj podprli - to so gospod Jani Möderndorfer, Rajić Branislav, ki predseduje temu odboru, gospa Janja Sluga, gospod Verbič Dušan, gospod Zorčič Igor - toda kaj se je v tem umestnem času toliko spremenilo, zakaj se ne bi mogla SMC za jutrišnjo četrto obravnavo tega zakona premisliti oziroma vrniti na svoje stališče iz prejšnjega mandata in tega zakona podpreti? V primeru take odločitve mislim, da bi ta Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja dobil potrebno večino in preskočil zadnjo oviro, da stopi v veljavo. Zasebnim šolam bi se stopilo na prste skromno, preskromno po mnenju nas v Levici drži pa vendarle zgodil bi se premik naprej v pozitivno smer. Mislim, da so na tej točki vse oči uprte v SMC - ali bo ohranil držo iz prejšnjega mandata, ali se bo zavzel za javno šolstvo ali pa bo pod lobističnimi pritiski desnice in zasebnikov kapituliral. Mislim, da je tukaj pot kako se bo stvar razvila v četrti obravnavi še odprta.  Želel bi vam pa vseeno, gospe in gospodje iz SMC, potrkati na vest. Hvala lepa.
Hvala lepa, kolega Kordiš. Glede na to, da je vprašanje direktno zastavljeno si dovolim tudi, da razpravljam v tem smislu kaj je konsistentna drža za SMC določamo sami v SMC. Ne potrebujemo od Levice tega. Če smo do sedaj potrebovali je to bilo takrat, ko ste se odločali, da boste prišli v koalicijo ali ne s tem, da se niste za to odločili in da si lastite neko drugo pravico in nad vlogo ne posegate v nič drugega kot v zavajanje kot pravzaprav ustvarjate eno zavajanje. Ne čutim se odgovornega, da kakorkoli vam odgovarjam v tem smislu in v imenu SMC. Princip tega, da se nekomu stopi na prste tudi se mi ne zdi pravičen za ljudje, ki odločajo v parlamentu, zato ker tukaj ne gre za kriminalce in za tatove in v tem smislu tudi ta sintagma ne drži in je skrajno populistična in negativna in tudi nedostojna. Kot tretje. Namigovaje, da se je v SMC popuščalo lobističnim pritiskom nikakor ne drži. Če je to logika, ki jo sami imate ne morete jo prenašati na ostale. To kako smo glasovali takrat smo glasovali, zaradi tega, da bi omogočili, da se zakon odpre in da se amandma odpre in da se lahko poglobljeno o njem razpravlja naprej, ampak sami veste, da na koncu, ko smo prišli do ene rešitve, ki je bila verjetno najboljša do sedaj, da se sedanji koalicijski partnerji niso niti pojavili na Odboru za izobraževanje in s tem je ta možnost bila popolnoma ugasnjena. Tako da nič od vaših navedkov razen tega, da se spogledujete z mediji in da populistično namigujete v lastni prav, ki pravzaprav ni prav ne drži.  Replika, gospod Kordiš.
Hvala za besedo, predsedujoči.  Sedaj je smisel, da se ukvarjamo z vprašanjem javnega in zasebnega šolstva in z vprašanjem politične večine, ki je na mizi za jutrišnjo četrto obravnavo ne pa pač z Levico ali pa z menoj osebno, ker smo se zelo jasno in konsistentno pozicionirali. Sicer pa prej, ko sem bral izpis iz glasovanja to ni bilo glasovanje na odboru in to ni bilo glasovanje za amandma torej to, da se podpre neki amandma, zato da člen ostane odprt, da razprava teče naprej to ne drži. Bom dovolil pomoto in ne bom, kar skočil na predpostavko, da je to laž. Po mojem ste se zmotili. Skratka, citiral sem iz glasovanja o tretji obravnavi tam ni več vprašanja     (nadaljevanje) amandmaja, tisti amandma je bil že sprejet, sprejet je bil na odboru, pa se je v tretji obravnavi glasovalo o zakonu sto nula - sto nula! In vi, gospod Rajić, ste takrat tako rešitev, tak zakon podprli. Pa je bilo to konec leta 2017, zdaj smo sredi leta 2019. Nisem sicer zatrdil, da so za vami kakršnekoli lobistični pritiski, sem zgolj špekuliral, ker si ne znam predstavljati, zakaj bi nekdo naredil tak flip-flop iz enega mandata v drugega oziroma praktično iz enega leta v drugega. To je to, in zaradi tega sem vam želel pač potrkati na vest, da se spomnite na svoje pretekle argumentacije in na svoja pretekla dejanja. / kihanje v dvorani/ Hvala.
Hvala, kolega Kordiš. To kihanje nikakor ne pomeni, da bi to moralo biti res, ker ni res, ampak je… / smeh/ Lidija, kontroliraj se… / smeh/ Nekaj je še bolj zanimivega, ko smo že na tem festivalu sprenevedanja, na seji 15. 12. 2017, ko se je glasovalo o zakonu, o katerem se tudi danes pogovarjamo, isti ta kolega Kordiš, ki nas zdaj vehementno poučuje, ni glasoval. Torej, ali si lahko sploh predstavljate to predrznost, da zahtevate odgovore v smislu tega, da se sami o tem niste izjasnili. Toliko imam samo povedati. / oglašanje v ozadju/ Replika je vaša.
Hvala ponovno. Ukvarjamo se z vprašanjem ZOFVI-ja, parlamentarni večini v četrti obravnavi in o tem, ali želimo imeti v tej državni javno šolstvo, kot prednostno obravnavamo, ali bomo pač na piedestal postavili zasebno šolstvo. Stališče Levice je vseskozi tu konsistentno, tudi v prejšnjem mandatu je bilo. Mi sploh nismo zadovoljni s tem zakonom in rešitvijo sto nula, ker mi bi zasebnim šolam odrezali vse javne finance, kar je bil tudi razlog, da smo bili v prejšnjem mandatu taki rešitvi nenaklonjeni. Izključni razlog, da smo mi zdaj Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja, ki so ga pripravili na Ministrstvu za izobraževanje, podprli, je bilo to, da se zelo jasno izrisuje na horizontu, da bo koalicijska večina s SMC na čelu kapitulirala pred pritiski desnice in Rimskokatoliške cerkve in zasebnim šolam, namesto da bi jim vzela javni denar, kolikor ga imajo zdaj, namenila še dodatni javni denar in še dodatne privilegije. To je edini razlog, da smo se mi opredelili, kot smo se opredelili. In tega nikjer sploh ne skrivamo, saj to smo javno povedali, za razliko od opredelitev SMC, ki je enkrat taka, drugič drugačna, vemo pa ne, zakaj je bila enkrat opredelitev taka ali drugačna. Mislim, na koncu dneva si pa v osnovi želimo v Levici tudi osebno kakovostno javno šolstvo in javne finance, ki so namenjene financiranju javnih šol, ne zasebnih šol, ne paralelnega izobraževalnega programa Rimskokatoliške cerkve in tako naprej. Ampak do tega ne moremo priti, kot na tej točki zgleda, brez vaših glasov na jutrišnji seji. Vsaj tega prvega skromnega koraka, ki je aktualen ZOFVI, ne moremo narediti brez 46 glasov.  Hvala.
Še enkrat želim poudariti, da tisti, ki niso hoteli narediti tega prvega nujnega koraka, ne morejo zahtevati, da nekdo drug namesto njih in takrat, ko njim ustreza, potegnejo ta prvi korak.  Naslednja razpravljavka je gospa Maša Kociper. (Je šla ven.) Naslednja je Mateja Udovč.
Hvala lepa, predsedujoči, za besedo.  No, pa smo si zopet našli hvaležno temo za neskončne debate, očitanja, obžalovanja, predvsem pa primerno za vse drugo, razen za rešitev stanja na tem področju. Že več let smo imeli možnost, priložnost in dolžnost, da uredimo financiranje zasebnih šol, ki izvajajo javnoveljavne šolske programe, pa tega očitno nočemo narediti. Nedavno sem na oddaji na SLO 1 slišala izjavo, ki jo je podal bivši evropski poslanec, da je bilo že pred mnogimi leti s takratnim ministrom Gabrom vse dogovorjeno za financiranje zasebnih šol. In seveda sledi retorično vprašanje: Le zakaj tega niso takrat storili?   (nadaljevanje) In logičen odgovor: Kdo je kriv za vse to? Nihče drug ni kriv, kot le mi sami. Namesto da bi uporabili vso voljo, znanje, izkušnje in politično modrost za dokončanje rešitev tega problema, gremo ravno v nasprotno smer. Na vse možne načine dokazujemo svoj prav in polariziramo svoja mnenja in stališča. Saj poznamo več rekov na to temo, da je politika umetnost možnega in da je to večni kompromis, ampak v tem primeru to za nas ne velja. Še več, iz nastopov razpravljavcev je čutiti vse več nestrpnosti, ideoloških razprav in odmikanja od glavne teme, in to je - implementiranje ustavne odločbe Ustavnega sodišča in ureditev financiranja zasebnih šol, ki izvajajo javnoveljavne šolske programe. Ravno to me skrbi, namesto da bi se ukvarjali s skupno rešitvijo, se od le-te globoko oddaljujemo. Kar pa je pri tej zgodbi najbolj zaskrbljujoče, pa je, da se v razpravah uporablja strah kot glavni argument in sredstvo za doseganje ciljev. Večina razpravljavcev argumentira svoja stališča z opisom hipotetičnih posledic, ki bodo nastale ob nesprejemanju njihovega stališča oziroma odločitve, in nadalje razlaga kot negativnega. Vse to pomeni za posameznika in vso družbo vrednote. Strašenje avditorija, razpada javnega šolstva, favoriziranje zasebnega, omejen dostop, vnašanje ideologij v šole in odpiranje vprašanja ločenosti med državo in Cerkvijo, se mi zdi skrajno neprimerno. Po drugi strani pa slepo vztrajanje pri sto-sto odstotnem financiranju izvajanja javnih šolskih programov ne glede na vsebine razširjenega dela in drugih oblik financiranja zasebnih šol in posledično strašenje s kršenjem ustavno zajamčenih pravic, pa je še bolj neprimerno. Dejstvo je, da nas je strah, oziroma nenehno izpostavljanje bojazni kot argumenta za doseganje ciljev pripelje v stanje, ko je dejansko več ciljnih skupin resnično zaskrbljenih, kaj se bo zgodilo na področju šolstva in celotne družbe. Vsaka nadaljnja razprava jim odpira nova vprašanja in nova vprašanja, ki jih generiramo tudi mi, poslanci, v svojih razpravah, odgovorov pa ni - ni, verjemite. In vse skupaj nas lahko zelo spominja na princip polža ali spirale, kako nam oži obzorja, kako nas vleče v globino, nadaljnjo zgodbo o reakcijah pa poznamo - ujeti smo v tega polža, izhoda iz tega pa ni. Streznimo se in se odgovorno lotimo te zadeve! Ne gre le za 300 tisoč evrov, ki jih bomo zlahka nadomestili. Gre le za teh šest šol, za odraz zrelosti naše družbe gre. Gre za zasledovanje koristi naših otrok, njihovih zanamcev, ki smo jim dolžni v skladu z možnostjo zagotoviti kar najboljše pogoje za njihov razvoj in izobrazbo. Tu ni več prostora za pravne akrobacije. Zdaj je čas, da izpeljemo odločbo Ustavnega sodišča in s tem jasno opredelimo, kakšen šolski sistem bomo imeli v prihodnje. Vprašanje, ali je sofinanciranje dopolnilnega pouka, dodatnega pouka, podaljšanega bivanja in jutranjega varstva sprejemljivo in dopustno, je za mene v tem kontekstu irelevantno, ker se zavzemam za otrokove koristi. Tudi o tej višini sofinanciranja ne bi posebej razpravljala, ker menim, da bi morali biti v tem primeru uveljavljeno načelo pridobljene pravice. Ponovno poudarjam, da se zavzemam za kakovostno in vsem dostopno javno šolstvo. Zasebnim šolam pa moramo zagotoviti organizacijski okvir za njihovo kvalitetno delo kot ga določa Ustava. Zasebne šole morajo biti dodana vrednost in zdrava konkurenca javnemu šolstvu, izrecno pa nasprotujem, kot sem že neštetokrat povedala, vsem težnjam bi se skozi mala vrata v šolski sitem vnašale kakršnekoli ideologije. Sprijazniti se bomo morali z dejstvom, da otroci niso prav nič krivi za naše frustracije in da jih bomo morali zdraviti v drugačnih okoljih ali pa na drugih temah. Hvala lepa.
Hvala lepa. Naslednja je kolegica Maša Kociper. Izvoli .
Hvala lepa. Že veliko je bilo povedano na temo tega zakona, veliko smo razpravljali v zadnjem času, tako da človek se vpraša kaj sploh še povedati, pa vendar potem ugotoviš, da je še veliko za povedat, ampak jaz bi začela s pozivom koaliciji in izvenkoalicijski partnerici Levici k složnosti pri tem glasovanju. Meni se zdi zelo pomembno spomniti na dejstvo, da že pet let, se pravi že pred tem mandatom v tej hiši ni bilo mogoče doseči kompromisa. In tudi ko se pogovarjamo danes slišimo, da se enim zdi edina pravilna odločitev sto-sto, se pravi vse popolnoma izenačeno financiranje javnoveljavnega programa, eni bi dali še manj kot je zdaj, eni bi dali tako kot je zdaj in eni tisti, ki smo podprli kompromis smo rekli: »O.K., pa naj bo približno toliko kot je bilo do zdaj, da bo mir pa da bo kompromis dosežen.« hočem reči tudi če bo danes zakon padel se sprašujem kdaj bomo sploh glede tega zakona lahko v tej državi prišli do soglasje. In zato si želim, da bi koalicija pokazala, da zna stopiti skupaj, da bi podprla zakon in da naj Ustavno sodišče zdaj pa enkrat dokončno pove kako razume celotni ta člen Ustave, kajti zdaj ima pa tudi drugi predlog, drugi predlog za tolmačenje. Jaz razumem, da je SMC glede tega razcepljen. Pri velikih sredinskih strankah, tudi sama sem bila del take stranke, tudi zdaj imamo včasih zelo različna mnenja mi, ki smo sredinski, ene vleče malo bolj desno, ene malo bolj v levo in včasih je potem edin kompromis, da se poslanska skupina dogovori, da se vzdrži. Jaz to razumem in včasih je to edina pot zato, ker se včasih pri nekaterih vprašanjih pač ne da dogovoriti. Ampak, če bo zakon zopet padel, potem bomo spet v iskanju nekega kompromisa, ki ga pa ni. Jaz bi pa rada, da Ustavno sodišče tokrat pa v novi zasedbi, bom dodala ta pristavek, tokrat pa v novi zasedbi z drugi poročevalcem kot je gospod Jan Zobec, presodi kako razume 57. člen Ustave. Ali ga res razumemo, prvič, tako da je izobraževanje za vse otroke obvezno, se pravi starš mora otroka vpisati v osnovnošolski program in drugič ali določbo, da je osnovnošolsko izobraževanje brezplačno res razumemo tako da moramo v celoti plačati tudi program na zasebni šoli brez koncesije. Mi imamo pri nas mrežo javnih šol, ki zelo na gosto pokriva ozemlje Republike Slovenije, ki pokriva vsa področja, ki omogoča vpis vsem otrokom ne glede na socialni status, nacionalno, versko pripadnost karkoli in tam je za vse otroke v ustavni odločbi o brezplačnem šolstvu zagotovljeno. Za financiranje dodatnih programov različnih pedagoških pristopov kot je recimo valdorfski pristop, lahko država osnovni šoli podeli koncesijo in v tem primeru je tudi javno veljavni program financiran v 100 %. Potem imamo pa še tretjo vrsto šol, ki je sicer rekla: »O.K. bomo imeli javnoveljavni program« tam pa se je država nekoč odločila, prvič se je odločila, da ponudi staršem možnost zasebne šole takšne, drugič pa je država rekla o.k., ta šola omogoča neko dodano vrednost, neko možnost izbire, vendar jo bomo mi, država – in to je čisto politična odločitev – financirali v 85 %. To je bila odločitev države, ki mora biti odločitev zakonodajalca in neke vlade, neka politična odločitev. Po svetu imajo različne, v Evropi imajo različne sisteme – eni financirajo popolnoma zasebne šole, eni jih sploh ne, eni jih 50 %, različno. Naša država se je odločila 85 %. Potem je pa prišla ta pobuda za Ustavno sodišče - jaz sem pravkar govorila z gospodom, enim od spodbudnikov, gospodom Kokaljem, imela sva izjemno spoštljiv pogovor, kjer je predstavil svoje stališče, jaz sem predstavila svoje – prišla je ta pobuda in Ustavno sodišče je pa zdaj, za razliko od prejšnje določbe, ki je samo po sebi jemalo, za zdravo po sebi gotovo, da je pač to v presoji zakonodajalca, koliko financira zasebno šolo, je pa to Ustavno sodišče se postavilo na stališče, da bo pa zdaj ono povedalo, da je edino ustavno pravno to, da je 100 % financirano in tu imam jaz vedno bolj problem. Vedno bolj problem, kot poslanka, da najpomembnejše družbene odločitve, take vrste, koliko se financira kaj iz javnih sredstev, prepuščamo petih ljudem na Ustavnem sodišču. Lahko so dobri, lahko so slabi, lahko so bolj levi, lahko so bolj desni, ampak zakaj imamo mi tukaj neposredno izvoljene poslance v Državni zbor, opozicijo, koalicijo, vse živo, da nam potem take stvari odloča Ustavno sodišče in če povzamem celo, od te odločbe Ustavnega sodišča naprej, razumevanje – odločba Ustavnega sodišča, pravijo nasprotniki zakona, je popolnoma jasna, popolnoma jasna; vse je treba financirat 100 %, celotni veljavni program je treba financirat 100 %. Sam poročevalec, poročevalec je tisti, ki pripravi in predstavlja zadevo na Ustavnem sodišču, Jan Zobec, je leta 2017 rekel, da ne, da ta ustavna odločba velja samo za obvezni del programa. On je to rekel. Seveda je nekaj časa nazaj spremenil mnenje in rekel, da ne, da to ni rekel, da velja za celotni program. Ampak takrat, leta 2017, se pravi, 2 leti nazaj, je on sam rekel, da velja za obvezni del programa in mi smo se pravzaprav tukaj vsi skupaj ujeli v to razmišljanje Ustavnega sodišča, v zvezi z obveznim programom in razširjenim programom in tako naprej, to je tudi diskurz, kateri je v zvezi s to ustavno odločbo nas prisilila desnica, ko se pa v resnici pogovarjamo o osnovni usmeritvi zakonodajalca in države, v koliko procentih smo mi pripravljeni financirat zasebno šolstvo. Če se je ta šola odločila za javno veljavni program, super, ampak ne bi se rabila, ker je dovolj javnih osnovnih šol. Zakaj so se vseeno ustanovili, ne vem, 4 od 6 šol, o katerih se danes pogovarjamo, ima poudarek na krščanski vzgoji. Nimam nič proti, nimam nič proti, ampak morda je bil njihov interes za ustanovitev tega, sicer javno veljavnega programa, poudarek na krščanski vzgoji in, starši, ki želijo nekaj več tega poudarka in takih je seveda veliko v naši državi, ki je pretežno krščanska vera, pač, se dajo otroka tam, dobijo poleg tega poudarka še manjše razrede, boljšo infrastrukturo, bolj se recimo ukvarjajo z njimi, ker jih je manj in tako naprej, ampak za to naj tudi nekaj plačajo, zato naj tudi nekaj plačajo. Se pravi, eni pravijo, da je ustavna odločba popolnoma jasna in da govori o celotnem javno veljavnem programu, drugi, tudi Vlada, pravimo ne. Razumemo jo lahko na način, da tisto, kar je obvezno in res obvezno zato, da ti narediš osnovno šolo – moraš imet matematiko, slovenščino, to, ono, tretjo, v toliko in toliko ur – tisto bo država financirala, vse ostalo pa ne, ker vendar naj en del financira v zasebni šoli tudi starš, ne samo zgradbe, materialnih stroškov in tako naprej, za katere jih ni nihče prosil, mi imamo dovolj prostora na javnih šolah. Ne bi zdaj rekla, da bi mi rabili nove šole, ampak potem bi morali dati koncesijo. Tako da, tukaj je ta debata obvezni ali razširjen program nekaj, kar ni jasno, ker če bi bilo, bi mi do odločitve v petih letih že prišli – pa niste prišli – če bi bilo tako zelo jasno. Druga debata je vloga, ki jo tukaj igrajo pravniki, razne pravne službe. Jaz sem opozorila na sestanku pri predsedniku Državnega zbora, na isto zadevo, na katero so potem  (nadaljevanje) opozorili tudi ustavni pravniki s svojim pismom, ki ste ga vsi dobili. Ali je res vloga zakonodajne službe v posamičnih primerih – vedno se to ne zgodi, da kar vrednostno pove »je ustrezno zadostilo ustavni odločbi ali ni«. Čakajte malo, potem mi politiko več ne rabimo, potem enostavno pri zakon v Državni zbor, Zakonodajno-pravna služba lahko reče: »Je ustrezno zadostilo in potem mi samo še stisnemo in to je to. Zakonodajno-pravna služba, ki jo zelo spoštujem, seveda so tudi tam različni profili ljudi, daje mnenje, ki ni zavezujoče. Mene njihova argumentacija, argumentacija te strokovne sodelavke v tem primeru ni prepričala, ker se mi je zdelo, da bi se mogla samo opredeliti do tega, kaj je potencialno neustavno, ne pa soditi, ali je ustrezno zadoščeno ustavni odločbi / nerazumljivo/. In kar me je najbolj zmotilo in sem že trikrat poudarila v tem mnenju Zakonodajne-pravne službe je, da se je Zakonodajno-pravna služba postavila na stališče, da je v tem zakonu pa najbolj narobe to, da baterijo ureja širše kot je to rekla ustavno sodna odločba Ustavnega sodišča. Tudi ti strokovnjaki, če kdo meni ne verjame, so točno isto rekli: »Od kdaj zakonodajalec ne more v zakonu urejati širše tematike kadar odpre zakon?« Ko odpre zakon, uredi kar je ustavno pravno sporno, pa po navadi še kaj. V tem zakonu je še nekaj dobrih stvari, ki vnašajo več reda na to področje, zato oprostite, če mene to zakonodajnopravno mnenje ni prepričalo, so pa kakšna mnenja, ki me izjemno prepričajo in jim z veseljem sledim. Ampak, če grem zdaj še na vsebino – ne gre za 300 tisoč in grdo je, da bi govorili o 300 tisoč evrih. To res ni nek denar in kadar se o otrocih pogovarjamo, tudi denar ne more bit merilo. Gre za eno načelno vprašanje usmeritve kam želimo, da naše šolstvo gre. Ker če gremo pa na prakso. Zdaj se bo recimo izenačilo financiranje javnega programa, bi rada desnica – se pravi, starši, ki bodo hoteli otroka dati na zasebno šolo, bodo doplačali 100, 200 evrov in bodo rekli: »Okej, doplačam 100 evrov« - toliko ima marsikdo, »dobim manjši razred, dobim lepšo šolo, vse mi zrihtajo do štirih«, na njihovo šolo pride balet, na njihovo šolo pride glasbena učiteljica – vse to kar si javne šole težko vse privoščijo, »in zakaj pa ne bi jaz 100 evrov plačal, pa vse to imel?« Da ne omenim nečesa, kar mi je pisala ena mamica in se me je prav dotaknilo. Rekla je: »Veste kaj pa nikoli ne poudarite gospa Kociper? Da imajo otroci na zasebnih šolah boljše ocene.« Prvič, ker jih je manj, drugič, ker se jim bolj posvečajo – dopuščam, tretjič morda tudi za to, ker starši plačajo, pa hočejo imeti en izplen, ampak dokazano je, da imajo otroci na zasebnih šolah boljše ocene. Zdaj, vsak naj po svoje presodi zakaj ima. In če imamo mi nek točkovni sistem pri vpisu v srednjo šolo, potem bomo pa res počasi vsi razmišljali, da damo otroke na zasebne šole. To mi je pisala ena mamica, katere sestra ima otroka vpisanega na zasebno šolo, ona pa na javno. In mi je tudi poslala neke stvari o tem kako je s temi ocenami. Skratka, pritisk na zasebne šole se bo povečal, doplačilo bo majhno in posledično bomo dobili dve vrsti šol – tiste za bogate in tiste za revne. Jaz bi si pa želela, da imamo mi izjemno kvalitetno javno šolstvo in da vsi starši, ki vpišemo otroka v javno šolo, imamo občutek pri sebi, da smo tudi mi naredili za svojega otroka najboljše kar smo lahko. Ne samo, da imajo tak občutek tiste 3 %, ki dajo na zasebno šolo. In da je naše šolstvo kakovostno in da je naše šolstvo prilagojeno potrebam modernega časa. In da v našem šolstvu končno, v javnem šolstvu rešimo tiste stvari, za katere vemo, da niso dobre. Jaz sem pri teh razpravah vedno prav v internem konfliktu sama s sabo, ker branim javno šolstvo, hkrati pa vem, da v javnem šolstvu ni vse idealno. Vem, da imamo na naši šoli, tam kjer je moj sin, eno učiteljico za katero že deset let vsi vejo, da je nemogoča in ravnateljica reče: »Ja, saj veste deset let se jo hočemo že rešiti, pa se je ne moremo.« Pa se je ne rešijo. Tako kot imamo v sodstvu sodnike, za katere vsi vemo, da so slabi, pa so še kar tam. Ali pa imamo učiteljice, ki pri glasbi dajejo otrokom dvojke, pri čemer vedo, da se morajo vpisati na srednjo šolo in da je vsaka ocena pomembna.   (nadaljevanje) Skratka, ni vse idealno, ampak mi moramo energijo in tudi finančna sredstva v tisto usmeriti za kar smo se kot država odločili, da je naša prva prioriteta in to je kvalitetno javno šolstvo.  Zato - za konec - upam, da nam bo uspelo ta vozel, koalicijo sedaj gledam presekati, da bomo dobili vsaj toliko glasov, da naj gre še enkrat na Ustavno sodišče in naj Ustavno sodišče mi pa sedaj do končno reče, da Ustavno sodišče odloča, da je treba v popolnosti izenačiti financiranje javno veljavnih programov na zasebni in javni šoli kljub temu, da imamo tudi šole s koncesijo, ki so že tako ali tako financirane in da država lahko da koncesijo, če mislim, da dodatni program potrebuje. Jaz sem sicer pravnica, ampak tukaj sedim in vam povem, da ne vem kako bo odločilo Ustavo sodišče. Ne vem ali bo odločitev, ki jo predlaga Vlada in jo bom danes podprla padla ali ne bo karkoli bo ne vem, ker so bile odločitve v preteklosti različne, ampak hočem, da še enkrat jasno pove, da se ne bomo kregali ali velja sedaj to za celi javnoveljavni program, obvezni del, razširjen del ali ne, potem bomo pa odprli debato ali res hočemo, da nam Ustavno sodišče o takih stvareh odloča. Jaz in moja stranka pa resno razmišljamo, da bi pozvali k referendumu pa naj ljudje odločijo koliko ali sploh želijo, da se zasebne šole financirajo. Če mi kdo namerava odgovoriti, da Ustavno sodišče ne smejo o pravicah manjšine odločati ga bom spomnila na odločitev o umetnem oplojevanju samskih žensk, kjer tudi večina o manjšinah odločala tako, da ni to tako enostavno, so različne presoje pri tem kateri referendum je dovolj in kateri ne.  Skratka, apeliram na SMC tudi vem, da je odločitev težka, vem da niste soglasni, to je običajno v vseh poslanskih skupinah se dogaja, ampak če bi vsaj spravili zakon skozi toliko, da vidimo kaj bo reklo ustavno sodišče, potem vidim, da smo presekali ta vozel sicer se bomo pa ta mandat in še ne vem koliko iskali kompromis, ki ga vidite ni in vsi skupaj jokali, da nismo toliko let že sposobni uresničiti odločbo Ustavnega sodišča.  Hvala lepa.
Hvala. Postopkovno, Jelka Godec.
Hvala.  Jaz bi samo rada opozorila na to, da odločamo danes o vetu oziroma o zakonu, ki govori, da se stanje v financiranju javno veljavnih programov v zasebnih šolah poslabšuje torej na predlog Vlade in ne govorimo in prosim, da poslanci prekinete z govorjenjem oziroma z dikcijami. Bomo sprejeli zakon, ki bo financiral šole 100 %, kar zaželi desnica. Ne, danes odločate o zakonu Vlade in ne o našem predlogu. Naš predlog je že petkrat padel. Torej, prosim, končajte s tem, končajte s to dikcijo. To je ena zadeva. Torej, ne govoriti, danes bomo sprejeli ali želite, da je danes prejeto to, kar želi desnica, da se šole financirajo 100 %, ker o tem danes ne odločamo. Mogoče kdaj v prihodnosti, v preteklosti pa smo že. Nehajte strašiti ljudi s tem.  Naslednja stvar, ki pa je pa bi prosila predsednik, da če lahko proceduralno tudi pač, ko se bodo te izjave dajale oziroma se bo pritiskalo na poslanske skupine, da se opredelite na veto.  Naslednja stvar, ki pa je… Pa tudi predsedujoči jaz bi prosila, če se prebere poslancem kdaj se lahko referendum razpiše in kdaj ne. Ker govoriti o referendumu o zakonu, ki pač izvršuje ustavno odločbo pač ni možno. To je moj predlog, da se osredotočimo danes na temo, ker sedaj, kar smo poslušali je bilo vse drugo samo veto ne.
Hvala.  Proceduralno, Maša Kociper.
Kolegica je popolnoma zlorabila proceduralno. Jaz bi samo proceduralno prosila, da nihče ne diktira drugemu poslancu o čem lahko in o čem ne sme razpravljati. Edino moč, ki jo imamo je, da lahko razpravljamo svobodno. Danes razpravljamo o vetu, ampak argumentiramo zakaj bo nekdo ta zakon na vetu še enkrat podprl in akaj pa ne. Tudi prosila bom, da proceduralno ne zlorabljate v smislu, da nekdo nekomu nekaj prebere in nekaj prepove. Mi smo svobodni, razpolagamo s svojimi možgani, s svojo razpravo in lahko razpravljamo, kakor želimo. Hvala lepa.
Hvala lepa. Naslednja razpravljavka je kolegica Lidija Divjak Mirnik. Izvoli.
Hvala, predsedujoči, za besedo. Zdaj, marsikaj je bilo povedanega, tudi zadnjič v razpravi v Državnem zboru. Jaz bi mogoče še enkrat, ker me to res zbode, ko kolegi iz opozicije to vedno razlagajo, da. zelo prepričljivo in prepričano, da je ta predlog, ki je na mizi, neustaven in da to sploh ni vprašanje, niti eno sekundo. Jaz bi predlagala no, da se vzdržimo teh presoj in teh špekulacij, zato ker nismo ustavni pravniki, verjetno vsaj jaz nikoli ne bom, pa se mi zdi, te špekulacije, pravzaprav zelo zanimive, si pa ne dovolim, da mi danes tu nekdo nabija »kao« slabo vest, ti, ki že zdaj veš, da je to neustavno, pa zato glasuješ, ti, ti, ti lumpa. Na ta način sem razumela razpravo, eno prejšnjo razpravo. Jaz bi še mogoče samo enkrat ponovila to, kar sem že povedala, pa se mi zdi pomembno ponoviti še enkrat. Sama imam svoje otroke v javni šoli. Moj otrok je otrok s posebnimi potrebami, ima tudi odločbo, dislektik je, marsikaj, tudi v javni službi se, še je prostor za izboljšave, definitivno. Definitivno pa ni vse tako rožnato tudi ne v zasebnih šolah in, ker imam kar nekaj kolegov, ki imajo v zasebnih šolah svoje otroke, mi vedno znova povejo, ja Lidija, mi želimo nekaj več, mi želimo, da naš otrok ni med tridesetimi ostalimi, ampak jih je manj v razredu. Ja, okej, jaz nimam s tem nobene težave, ampak, če to želiš, potem pač to moraš plačat in to je pač treba jasno povedati. Zdaj, kako je poučevati v razredu s tridesetimi dijaki, vem – učila sem na dveh javnih gimnazijah v Mariboru. Ni lahko in učitelj je marsikdaj, niti pod razno ni lahko. Zato vse te pavšalne ocene, ki zdaj že dva meseca letijo po Sloveniji, mi niso najbolj všeč. Jasno je treba povedati – imamo dobre javne šole, imamo tudi slabe javne šole, imamo dobre učitelje in imamo tudi slabe učitelje. Tako pač je, tako kot v vsaki državi. Zato bi si jaz želela, da pa prekinemo že petletno agonijo, se odločimo, in potem bomo videli, kam bo zadeva šla. Sama bom predlog še enkrat podprla. Hvala lepa.
Hvala. Besedo ima kolega Marko Bandelli.
Hvala, predsednik. Zdaj, tukaj bi lahko govorili dva dni ali pa, bi lahko tudi zaključili s to sejo, ker itak vemo točno, za kaj se gre. Mene zanima, kakšna kršena pravica naj bi bila narejena otrokom, saj je javna, ima možnost, vsak otrok ima možnost, da gre v javno šolo, dobro javno šolo. Saj se »matramo«, delamo na tem, imamo odbore glede šolstva, kar naprej, obnavljamo z ministrstvom. Razvijamo šolo, v vseh pogledih. Zakaj bi morala bit zasebna šola boljša? V tem trenutku, v Sloveniji, za sigurno, lahko, z mojega vidika rečem, da ni res. Prvo kot prvo, sem ugotovil danes da, so učitelji, tako kot sem jih imel jaz v osnovni šoli, se pravi 1 učitelj uči 6 predmetov, kajne, to smo ugotovili, tu sem, saj ne rečem jaz, da prideš slab učenec ven, ampak, mislim, da je ja boljše, da imaš ti nekako porazdeljeno to, šolstvo, s profesorji, učitelji, ki se ukvarjajo z vsakim predmetom posebej. Ampak to, pustimo stat. »Off the record«, če bi tako rekli, kajne, moje mnenje. Ampak, zanima me, zakaj, zakaj opozicija kar naprej govori, da je kršena pravica otrokom. Jaz sem slišal kolegico prej, ki je rekla, da pozdravlja odločitev Državnega sveta. Državni svet, za 3 glasove, to se pravi, da tudi noter niste enotni, skoraj 50:50, samo 3 razlike, da bi 3 glasovali za, pa 3 proti in bi to veto padel in bi zakon bil zdaj odobren, tako da, moramo vedeti, da tudi to ni prav, enotna, no v tem smislu. Kolegica Maša je rekla, glede referenduma – jaz se bi tudi strinjal - posvetovalni referendum, kaj mislijo Slovenci? Ker tukaj se ne gre več za tistih 300 tisoč  (nadaljevanje) evrov, saj tu banaliziramo, tisti denar sploh ni problem. Ampak, ali potrebujemo mi sploh, da bo država financirala privatno šolstvo. Vse države imajo privatno šolstvo, ampak ljudje plačajo. In zdaj, da vam povem, v Italiji, vam povem jaz, kako je bilo, ker smo bili mi v šoli, v privatno šolo je šel tisti, ki ni zmogel opraviti javne šole. In tam je potem končal in zaključil lepo. In da vam prav povem osebno, dva moja prijatelja, dvakrat sta klecnila v osnovni šoli in potem sta šla na privatno šolo in sta naredila razred z odličnimi ocenami. Glejte, ne bom več govoril o tem. Odpiramo pa še eno vprašanje. Vemo, da je tu interes - in to moramo potrditi, tisti, ki se skriva pred tem, laže - RKC. Tu je interes Cerkve, je interes Cerkve tukaj. Ampak ker bomo mi potrdili to, da bomo financirali 100 % vse programe, ne samo tistih, ki so javnoveljavni, ali pa tiste, ki dajejo možnost, da končaš šolo s programom in da ti to potrdi, da si ti končal to šolo, zahteva se zdaj tudi vse ostale programe, vse, vse ostale programe, ki so. Pa si boste izmislili, tisti partikularni interesi, kakor da ste vesolje. Partikularni interes - to mi, ki znamo italijansko, vemo - ni nič drugega kot… / smeh/ Mislim, pustimo, je izraz, ki se ga uporablja vsakodnevno.  Glejte, še nekaj bi rad tu povedal. Odpremo verjetno ena vrata, kjer je malo za razmisliti, kajne. RKC bo lahko odprl pojutrišnjem - tako kot je moj kolega v Državnem zboru povedal, pošteno povedal -, v vsaki fari bodo lahko odprli eno šolo. In bo financirana od države, 100 %! Ampak potem si bomo izmislili, da bomo imeli tudi muslimansko, kar manjka, jih je 200 tisoč v naši državi, in bo morala država spet financirati 100 %. In kaj bo financirala? Financirala bo javnoveljavne šolski program, ki ga mora imeti, po zahtevi opozicije, Ustavnega sodišča, ki je tudi tu vprašljivo, kaj je to, ker tako, kot je kolegica povedala, pet jih je odločilo za celo Slovenijo dveh milijonov… / oglašanje v ozadju/ Pa šest, no, se opravičujem. / oglašanje v ozadju/ Pet… Tako. Se pravi, tudi tu moramo mi vedeti, kaj je tu resnica, ker če bi bili drugačni ustavni sodniki, bi lahko tudi drugače razmišljali, čisto legitimno. Zato smo zdaj na tej poziciji. Tisti razširjeni del programa, ki se toliko zdaj opeva, da bi moral biti tudi ta financiran iz našega davkoplačevalskega denarja. Zdaj ne bom šel, ker jaz nimam nič proti nobeni veri, daleč od tega, spoštujem prav vsako vero. Ampak dajmo se pripravit, da bodo tu vrata odprta, znamo povedati, pred koncem drugega leta se bo tu odprla marsikakšna šola. Jehovci so si naredili v Gorici eno velikansko stavbo, zdaj že govorijo, da bo tudi šola. Po tem zakonu bo - evo, bomo vzeli ven denarnico vsi in bomo lepo financirali vse te šole po vrsti.  Glejte, jaz sem malo banaliziral vso to zadevo, ker se mi zdi popolnoma brez zveze. Zahteva je samo ta, ja, Ustavno sodišče je reklo, če obstaja šola, moramo financirati javnoveljavne šolske programe. Državni svet je interpretiral svoje, tako kot na koncu zdaj ustavni sodnik, ne, ne samo tisti del programa, ampak tudi tisti drugi del programa. Tako sem jaz razumel vas. In to je tisto, v kar desnica vseskozi sili. Mislim, da bi tu morali mi zdaj malo razmisliti sami pri sebi, je to res, ali rabimo mi to, komu škodimo. 0,6 % učencev, mislim, da hodi na zasebne šole. Zakaj hodijo na te šole? Zakaj? Saj je sicer izbira, ampak če je izbira, da greš na zasebno šolo, si jo plačaš - končano. To je osnova vsega. Zdaj bom šel jaz k zobozdravniku, kar je pravica ravno tako, je zdravstvo, enako, glejte, to je enak primer - grem jaz v zdravstvo in rečem, jaz ne grem v javno zdravstvo, zato ker zobozdravnik, ki dela privatno, je boljši kot tisti, ki dela v javnem zdravstvu. In bom zahteval od države, da mi plača popravljen zob. Ni res, če grem k privatnemu, ki smatram, da jaz, da je boljša, tako kot vi smatrate, da je boljša privatna, plačajte, tudi jaz bom plačal zobozdravnika, če bom šel na privatno šolo. Ne, ker po Ustavi to mora biti tako ali po ustavnih sodnikih ali kar so rekli ali pravno sodišče ali ne vem kateri. V glavnem tukaj je treba začeti razmišljati na drugačen način, hočemo to zadevo. Jaz ne bom govoril o SMC, njihova odločitev zakaj so se odločili in spremenili svoje mnenje in svoje reči. To ni moja stvar in ne bom niti o tem debatiral, ker ni naša zadeva to, vsaka stranka se odloči na svoji politični liniji in naredi kar je, ampak razumeti moramo kaj mi želimo, kakšno smer bomo mi zbrali. Glejte, obstajajo privatne šole po celem svetu in to zelo dobre privatne šole in nihče ne rečem temu, univerze privatne, srednje šole privatne in osnovne šole. Saj noben ne govori o tem. Ampak privatne šole jemljejo donacije, financirajo jih starši, financirajo, plačujejo, so določeni interesi, so taki in drugačni skladi, ki to naredijo, mi tega v Sloveniji nimamo. Pa naj ustanovijo, naj naredijo, saj ima cerkev toliko denarja pa naj plača če je treba. Mene tukaj res moti ta zadeva, jaz vam bom povedal, mi smo kot stranka glasovali, da hočemo kakovostno javno šolstvo in to bomo tudi glasovali, jutri, če bo treba glasovati, pa naj, kakor je rekla kolegica Maša, naj potem Ustavno sodišče še enkrat preveri, če je to bilo v skladu s tem kar je predlagalo ministrstvo ali ne, ker tudi tukaj bo treba razmisliti. Razdeljeni smo tudi v Državnem zboru se gre za par glasov razlike. Tako, da katerikoli rezultat bo za ali proti ne bo to nobena rešitev, ker nikoli se ne znamo zmeniti za kaj se gre. Tako, da jaz bom predlog zakona jutri ponovno podprl. Hvala lepa.
Hvala. Naslednji razpravljavec je kolega Tomaž Lisec. Izvolite.
Hvala, predsednik za dano besedo. Spoštovana državna sekretarka, člani, članice odbora, ostali prisotni vsem skupaj lep pozdrav! Sem najprej mislil dati proceduralno, ampak v tri minute ni šans, da spravim vse proceduralne predloge, ki jih poslušam danes in bi se bilo na njih potrebno poslovniško odzvati, ampak mi je všeč zato, predsednik, da pustite na eni strani širšo razpravo, me pa zelo moti, da ta širša razprava zelo prevečkrat zaide v laž. Danes je bilo par zanimivih stvari rečeni, pa dovolite, da glede na to, da sem bom jutri odločil, da bom glasoval proti zakonu, ki je neustaven, de facto in ni treba čakati na novo odločitev Ustavnega sodišča, da povem par razlogov in argumentov zakaj mislim, da je potrebno zakon zavrniti. Danes je bilo rečeno že pet let iščemo uresničitev in iščemo kompromis glede odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2012. Spoštovani in spoštovane! Pri odločitvah Ustavnega sodišča mislim, da ni možen kompromis, je možno sam dvoje ali sprejmeš in spoštuješ odločitev Ustavnega sodišča ali pa je ne spoštuješ, čisto enostavno. Vse ostalo kar vi pravite kompromis, gre lahko za kupčkanje, korupcijo mogoče celo, politični klientelizem ali pa politično trgovanje, ki smo mi bili danes tudi priča, ko nekateri govorijo, da jim ne smemo povedati kako naj razpravljajo, oni pa na druge pritiskajo kako naj jutri ne samo razpravljajo ampak celo glasujejo. In da smo imeli pravilno rešitev že v Državnem zboru nam je povedalo že kar ene par uglednih strokovnjakov, pravnikov ali bivših ustavnih sodnikov, vrhovnih sodnikov, pravnikov na Vladi, pravnikov v Državnem zboru. petkrat smo imeli Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanje v Državnem zboru in Zakonodajna-pravna služba, ki jo sedaj kritizirate, ko vam ni všeč njeno mnenje, reklo: »Zakon izvršuje odločbo Ustavnega sodišča.« Po drugi strani imamo mnenje vladne službe   (nadaljevanje) za zakonodajo, mnenje ZPS in še koga drugega, ki pravi, da ta zakon ni v duhu tistega, kar je Ustavno sodišče odločilo. Da ne more nekdo, ki mu Ustavno sodišče prepozna kršenje pravic in odloči, da morajo imeti enake pravice kot ostali, potem zakonodajalec znižati te že prej kršene pravice. Skratka, gre za dvakratno kršenje ustavnih določb oziroma kršenje človekovih pravic in vi bi s tem kupčkali oziroma bi delali kompromise. Še bolj perverzno si bom drznil reči je to, da nekateri govorite, ali sploh rabimo Ustavno sodišče oziroma kdo so ustavni sodniki, da lahko odločijo tako kot so odločili. In še bolj banalno je, ko nekateri govorite: »5:4 je bila odločitev.« Državni svet je samo 17:13 sprejel večino. Ta zakon je bil sprejet samo z 42:36, ali je bil zakon sprejet v tretji obravnavi? Ja, ni bil. Če 5:4 ni zmaga za 5, če 17:13 ni zmaga za 17, je potem zmaga 42:36 z 42 poslancev? Ja ni. Problematizirate svojo zmago. Ampak ne, problematizirate samo tisto zmago, ki vam ni všeč, spoštovani in spoštovane.  Skratka, danes sploh ni potrebna debata o tem javno, zasebno. Potrebna je samo debata, ali bomo jutri ponovno na popravnem izpitu, predvsem koalicija se zavedali, ali bomo spoštovali odločitev ustavnega sodišča, ki je jasno zapisala, kako mora biti v zakonu urejena zadeva glede financiranja. Ali ne bomo spoštovali odločitve Ustavnega sodišča. V tem, ali želimo dobro javno ali dobro zasebno šolstvo, to sploh ni debata. Jaz mislim, da potrebujemo odlično javno šolstvo – od vrtcev pa do 8. ali 9. stopnje in potrebujemo tudi dodatek tem odličnim javnim šolam – odlične zasebne šole, ki so spoštovani gospod Bandelli, glede na to, da ste bili župan, cenejše kot javne šole. V naši občini smo v zadnjih desetih letih zgradili mislim, da dve… eno obnovili podružnično šolo, zgradili eno novo osnovno šolo in eno dozidali. Od kje je prišel ta denar? Od kje? Občina in država. In kdo je občina in kdo je država? Občani in občanke, državljani in državljanke, potem, ko problematizirate to zasebno kako, kar je privatno naj se privatno financira. Če bi bile pa privatne šole, pa bi teh okoli 10 milijonov, kar je predvsem občina dala, ker ministrstvo zapira pipce pri financiranju, od takrat naprej, ko je bilo leta 2012 in 2013 energetska sanacija stavb, je država še dala kaj zraven, potem pa le tukaj in tam se kakšen predvsem politični veljak izbori v svoji občini še kakšno obnovo ali pa novogradnjo. Čigav je ta denar? Državni. Če bi bil pa zasebni investitor in če bi mu dovolili, tega stroška ne za vas gospod Bandelli, ne za vas kot župana, ne za vas kot poslanca, ne za vas kot občana ali državljana ne bi bilo potrebno dati iz vaše denarnice, ki jo veselo kažete tukaj v Državnem zboru. In spoštovani, danes je bilo kar nekaj v bistvu razprav, ki mejijo na protiustavnost. Gospod Bandelli je jasno povedal, da je nestrpen do Muslimanov. Vemo, da je nestrpen do katolikov, češ Rimsko katoliška cerkev se vpleta v vzgojo. Rekli ste gospod Bandelli: »Potem bomo pa dovolili, da bojo nove muslimanske šole se odpirale.« / Oglašanje iz dvorane/ No, nasprotujete? Če bodo našli investitorja, da bo zgradil zasebne osnovne šole, če bo ministrstvo in strokovni svet videlo, da je vse po zakonodaji, da bodo imeli javnoveljavne programe, ki jih slovenska zakonodaja omogoča, zakaj ne. Če pa bodo morda imeli svoje partikularne interese, lahko ministrstvo reče: »Ne«. Nespoštovanje poslanske skupine… mi nismo nikoli bili proti muslimanskim šolam, nikoli nismo bili, vi pa ste proti katoliškim – proti dvema katoliškima. In zanimivo, da ste proti muslimanskim šolam tisti, od katerih zadnjih pet let poslušamo kako sta komunizem in islamizem neka sprega. Nobenih problemov, spoštovani. Če bo želja, bodo muslimanske osnovne šole. Ampak glej ga hudiča, skoraj 30 let smo že samostojni in zakaj jih sedaj ni bilo?   (nadaljevanje) Kje je zdaj ta bavbav? Naenkrat vam ni dovolj strah pred krščanskimi šolami - dve sta, dve! -, kljub temu, da so bili zlati časi slovenske Cerkve, tudi desnica je bila na oblasti, ki bi jih lahko kar takole »talala«, različne odločbe ali karkoli, vi bi radi imeli - pa nimamo cerkvenih šol. In zdaj vas je strah muslimanskih šol. Pri drugi zakonodaji pa podpirate vse tisto, kar islamizem prinaša v naš svet, zakaj ne. In to diskriminacijo, ki se jo danes nekateri greste. Prej smo slišali od ene gospe oziroma gospodične, kako se nekateri pritožujejo, da so otroci na zasebnih šolah boljši. Potem nekdo drug reče, da na zasebne šole hodijo samo tisti, ki so preslabi za javne šole, in to rečeta kolegica in kolega, ki celo prihajata iz iste stranke. Zdaj se pa zmenite v Poslanski skupini Stranke Alenke Bratušek, ali so zasebne šole boljše ali slabše. Jaz mislim, da hodi v zasebno šolo tisti, ki mu država to dovoljuje. Skratka, nobenega interesa Rimskokatoliške cerkve ni zadaj, ampak je tu zadaj samo odločba Ustavnega sodišča, spoštovani, in o tem bomo jutri odločali. Potem pa lahko naredite tisto, kar vseskozi zagovarja stranka Levica - dobite 60 glasov, spremenite ustavo! V prejšnjem mandatu ste imeli poskus, pa da vas vidimo enake. Preštejete se! Zelo enostavno. Ampak najprej rešite odločitev in odločbo Ustavnega sodišča, potem pa spreminjajte. Ne pa hinavsko, v izogib temu, kar je zapisalo Ustavno sodišče, bi spremenili ustavo. Jutri vrzite zakon, napišimo zakon, drugače ga bomo spet v poslanski skupini še enkrat napisali - saj v bistvu ne rabimo doktorirati, »copy-paste« obstaja tudi na naših tipkovnicah -, ga bomo vložili in bo zopet Zakonodajno-pravna služba rekla, zakon zadostuje odločbi Ustavnega sodišča. Skratka, gre za odločitev Ustavnega sodišča, ki je jasno povedalo, zahteva se 100 % financiranje javnoveljavnih programov, in nič drugega - in nič drugega. Vsi pa vemo, kaj je po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja in po Zakonu o osnovni šoli, kaj je javnoveljavni program. Nobeno kupčkanje, kot se ga gre stranka LMŠ, da nekaj bi pa dali pod razširjeni program, nekaj pa ne bi dali, ampak je točno veljavno. In ne nazadnje, ZOFVI v 11. členu zelo natančno določa, kaj je mreža javnih šol. In tudi zasebne šole so mreža javnih šol. Tako, spoštovani, ne gre tu za to danes, ali bomo imeli v Sloveniji šole za bogate ali revne, celo več, v Poslanski skupini SDS mislimo, da če bi bil ta zakon sprejet, bi lahko v zasebne šole hodili samo bogati in ne tako kot zdaj, ko želimo, da lahko hodi, kdor želi. Želimo tudi, da se neha govoriti o tem, ali so šole, kot rečeno, za bogate ali za revne, ampak da začnemo govoriti - potem ko bomo jutri zakon vrgli, upam - o tem, ali imamo dobre ali slabe šole. In ne nazadnje, spoštovani, v SDS vidimo intenco nasprotovanja, ki je na podstati ideologije, ki se ji reče, vse, kar je zasebnega, je treba izgnati, kar celo poslanci koalicije javno zagovarjate, da bomo priče podobni zakonodaji v tem mandatu, ne samo na področju šolstva, ampak tudi na področju zdravstva in še kje, ker boste želeli brisati vse, kar je zasebnega. Kljub temu, da je zakonodaja, prvič, jasna, in drugič, da je zasebno marsikdaj tudi cenejše kot pa javno, ki ga tako na področju izobraževanja proklamirate kot brezplačno javno. Jaz sem kupil zvezke, učbenike in vse ostalo za svoja dva otroka, ki gresta v šolo. Hudičevo ni brezplačno to vaše javno šolstvo! Hudičevo ni brezplačno! Ko boste naredili brezplačno javno šolstvo, potem pa z lahkoto ukinite zasebne šole, ker itak nobeden ne bo hotel iti, niti zaradi tiste minimalne ideologije, ki jo vi širite, češ, Rimskokatoliška cerkev se vpleta v osnovne šole. Še enkrat, če sta problem dve šoli od 245 šol v Sloveniji, ki imata deloma vpliv rimskokatoliške cerkve, potem vas mora biti marsičesa strah v tej državi, kajti če je problem 2:445, potem je to veliko večji problem, kot pa glasovanje 5:4, 17:13 ali 42:36 in ne glede na to, da bodo nekateri očitno predlagali referendum o tem, ali potrebujemo zasebne šole, ko boste predlagali tak referendum, pustimo, da bo Ustavno sodišče reklo, da ne more biti o odločitvah Ustavnega sodišča referenduma, bomo v Poslanski skupini SDS vložili zakon s področja davkov in državljane vprašali, ali želijo visoke davke, kot jih predlaga leva politika ali nizke davke, kot jih predlaga desna politika. Hvala.
Hvala lepa – tudi za reklamo, za nov referendum. Repliko ima kolega Marko Bandelli, nato razpravo kolega Željko Cigler. / oglašanje iz dvorane/ aha, nisem zasledil, prav / nerazumljivo/.
Hvala predsednik. Ja, glejte, moram replicirat na to – kolega Lisec je izrabil popolnoma in spremenil cel smisel in besede, tisto kar sem jaz rekel, seveda njemu v prid, kajne. Sem zadovoljen, da ste spremenili stališče glede migrantov, muslimanov, glede vseh ostalih, to je zelo dobro. Vidim, da počasi tudi vam prihaja na to, da je prav, da razumete, da malo, da je bolj regulacija migracij bolj pomembna kakor – kako bi rekel – zaustavitev, totalna, vaša, ali pa ta, blokada teh vaših misli in kar je, kajne? Zdaj, jaz in kolegica Maša Kociper sva povedala popolnoma enake zadeve, iste, tako da, ne zavajat v razpravi. Kar sem pa omenil, glede številk, zato sem tudi repliciral, jaz nisem problematiziral s številkami, jaz sem samo hotel povedat, da neenotnost je prisotna. Se pravi, razmišljamo drugače in ne drugače 15 %, ampak smo tam, govorimo o skoraj pol – pol in to je zaskrbljujoče in zakaj pa? Zakaj pa? Da bomo se odločili ali bomo ali ne bomo financirali privatno šolo, samo to je bistvo vsega, samo to. Hvala, predsednik.
Hvala. Replika, Maša Kociper. Izvoli.
/ vklop mikrofona/ se tudi nisem mislila oglasit, ampak je bilo toliko enega, tudi žaljenja, ampak pustimo te žalitve. Ja, jaz bi se odzvala na par dejstev, mogoče. Samo 2 šoli od 6, pravi koleg, imata poudarek na krščanski vzgoji – to poudarjam zato, da ne bi kdo mislil, da jaz lažem. Spet odprem naslovno stran glede Montessori šole v Podutiku – šola brez ocen in učbenikov, tako da, verjamem, da je cenejša, brez ocen, brez učbenikov in piše, duhovnost in krščanska kateheza, da je značilno, da je poudarek na duhovnosti, krščanski katehezi, skrb za duhovnost je pomembna, ker je krščanstvo del okolja, izhajamo iz njega, učencem je v šoli na voljo tiha soba, v njej kot interesna dejavnost poteka kateheza, otrokom, ki jo obiskujejo, tako ni treba k župnijskemu verouku in tako naprej in tako naprej. Nič hudega, samo ne zavajajte, da 4 od 6 šol nima poudarka na krščanski vzgoji. To je interes teh ustanoviteljev. Jaz ne rečem, da je ta interes nelegitimni, ampak dajmo povedat, da je to ta interes. Dalje, ja, prvič slišite, da bi ljudje lahko odločali na referendumu o odločitvah Ustavnega sodišča – saj ne bodo odločali o odločitvi Ustavnega sodišča, sploh ne. Jaz vam lahko pokažem moj Twitter, moj Facebook, kjer naši volivci zahtevajo referendum o tem, ali sploh financirat zasebne šole – to je preprosto vprašanje, ki ga ljudje razumejo - ali z javnim denarjem financirat zasebne šole? To nima nobene veze z odločbo Ustavnega sodišča. Pa še nekaj je bilo, no, to pa se vidi nepoznavanje, o davkih je pa izrecno napisano v zakonu, da Ustavno sodišče ne more odločat. Tako da teh par poudarkov sem želela povedat, pa še enega – posegamo v pravice otrok ali pa, posegamo v pridobljene pravice. Pridobljene pravice se po, v pravnem jeziku ali kako naj rečem, tolmačijo za individualne pravice, pridobljene, se ne sme posegat in v individualne pridobljene pravice se tukaj ne bo posegalo, ker je zakon   (nadaljevanje) naredil prehodno obdobje za vse, ki so vpisani na to šolo. Se pravi, vsi, ki so vpisani na te šole ali so bili do letos, pač odvisno, kdaj bo zakon prišel v veljavo, bodo celo šolanje opravili pod istimi pogoji, kot so jih imeli takrat, ko so se vpisali. Če bi se njim poslabšal položaj, bi bil to poseg v pridobljene pravice. To pa, da je za devet let naprej oziroma za nove, ki se vpisujejo, zakonodajalec predlagal drugačno ureditev, drugačen način financiranja, pa ni poseg v njihove pridobljene pravice. Pridobljene pravice so individualne, tu pa imamo določeno prehodno obdobje, v katerem starši ne bodo v slabšem položaju. To sem res prej pozabila poudariti, pa se mi zdi pomembno poudariti. Hvala lepa.
Hvala lepa. Naslednji razpravljavec je kolega Željko Cigler.
Hvala lepa. Spoštovani!  Na odločbo Ustavnega sodišča je pripravljena sprememba zakona, ki je pri nas že v obravnavi, in Ministrstvo za šolstvo je pač pripravilo jasen, konkreten odgovor, skladno z odločbo Ustavnega sodišča. Moj kolega iz stranke tovariš Miha je prej jasno povedal, da v Levici pač zastopamo, da je država dolžna zagotavljati in izvajati javnoveljavne programe, financiranje iz javnih sredstev in s tem kvaliteten in enakopraven nastop, brez delanja razlik, za vse državljanke in državljane, v tem primeru pa za otroke. Moram reči, da se ta razprava, ki se danes odvija, ponavlja, saj se je že nekajkrat ponovila. Moram reči, da s takimi razpravami otrokovim pravicam, zlasti tistim, ki so v osnovnih šolah, ali pa njihovim koristim ne koristimo. Delamo škodo, ker se oddaljujemo starejši stran od njihovih problemov, interesov in potreb, ampak zavijamo dejansko v neko ideološko vato različne politične interese, bom rekel. Rad bi povedal to, da že zdaj so se lahko otroci vpisovali v zasebne šole, ki so bile po konsenzu, ki je bil nekoč dosežen, 85 % financirane. Lahko so obiskovali pravoslavne, muslimanske ali pa rimskokatoliške potem veroizpovedne nadgradnje, če so si to zaželeli, in to je bilo vse zagotovljeno. Hkrati pa imamo v Sloveniji - in to se vseskozi pozablja - kvalitetno mrežo javnih osnovnih šol. In tu pridemo pa do tega, za vse je prostor, če kje prostora zmanjka, je pa ta država dolžna z javnimi sredstvi zagotoviti, da se prostor razširi in kvaliteta dela v teh šolah zagotovi. In vseskozi vlečemo problem 57. člena iz tistega osnovnega, kar piše v naši ustavi v 2. členu, da je Slovenija socialna in pravna država. In kot socialna država dejansko mora zagotoviti to enakopravnost, kvaliteto, dostopnost, še posebej za otroke iz delov Slovenije ali pa iz občin, ki so lahko tudi bogate, ki so iz socialno in kulturno šibkejših okolij, od koder prihajajo, ki imajo posebne potrebe ali pa so posebej nadarjeni, kar sem že večkrat rekel, in to naše javne šole otrokom zagotavljajo. Problem je tudi to, da moramo skrbeti za to, da se ob mejnih krajih, kamor gospod, moj kolega tule, poslanec, od koder tudi prihaja, da se te šole, ki se jim reče pa območne osnovne šole, ne zapirajo. In da se tudi tem otrokom in krajem, ki šolstvo rabijo, omogoči, da se osnovno šolstvo normalno odvija. In dejstvo je, če nekdo hoče pa več, če hoče več, naj pa za to tudi plača. Tako tisti starš, ki želi za svojega otroka več, kot tudi tisti, ki je ustanovitelj te šole, zasebne šole, naj za to plača več. Država pa je dolžna zagotoviti poleg rednega programa, da so vse tiste stvari, ki gredo s to socialno dimenzijo zraven, to je od jutranjega varstva do podaljšanega bivanja, do prevozov, do dela v manjših skupinah, dela individualno, če so otroci s posebnimi potrebami, ker tudi jaz imam takega otroka kot kolega, vse to je treba zagotoviti. Vidite, tu je pa Slovenija tudi pravna država, in to mora. Jaz sem to že ne vem kolikokrat opozoril, zagotovimo denar ministrstvu, ko glasujemo o proračunu, zato da bo ministrstvo lahko izvajalo v pravni državi individualne pravnomočne   (nadaljevanje) odločbe, ki otroku dodajajo posebno skrb, če ima posebne potrebe, ali pa če je posebej nadarjen. Zato, da šolam, javni mreži osnovnih šol zagotovimo dodatne potrebne prostore, da bodo lahko izvajali pouk v manjših skupinah ali individualno. Vidite tega zdaj ni vsepovsod in to so bistveni problemi slovenskega osnovnega šolstva, ob tem, da mu je treba dati priznanje, da je kvalitetno, ker tisti, ki bi zdajle tole poslušal, tisti bi se zgubil, pa bi rekel: »Ja, kakšno osnovno šolstvo pa imamo v Sloveniji?« Jaz trdim, ker sem dolgo časa na tem delal dobro in kvalitetno.  In dejstvo je, da je bil prej en konsenz dosežen, ki jaz ne vem zaradi česa se je moral – ne vem. Vsaka stvar, tudi požrtnost ima neke meje. Ne potem pa nekoga drugega, ki ti argumentirano nazaj odgovarja, pa te opozarja na nekatere stvari, ga obkladati z neko ideologijo, pa nestrpnostjo, pa posiljevanjem, pa kaj, da govorijo o Ustavnem sodišču. Odločbo Ustavnega sodišča je treba izvajati, to smo mi vedno v Levici govorili in na tem tudi stojimo. Hkrati pa vseskozi opozarjamo oziroma tudi mi smo dali predlog že v prejšnjem mandatu, še jaz nisem bil poslanec tukaj notri, da je treba določene člene Ustave, zlasti tega 57., ki govori o osnovnem šolstvu, spremeniti oziroma urediti na tak način, da bo jasno postavljena pozicija razmerja med javnim in zasebnim. Dejstvo pa je, da država ima obveznosti do otrok in do šolstva, zlasti in predvsem do javne mreže osnovnih šol, kjer je pa tudi socialna država v tistem smislu, kot sem prej povedal. Zato jaz mislim, da nobenemu od nas ne sme biti narobe, da jutri na zasedanju podpremo ta predlog, ki je pred nami oziroma, da dodatne stvari razčistimo s spremembo ustavnega člena, ki bo samo to zadevo pojasnjeval in razjasnjeval. Hvala.
Hvala lepa, kolega Cigler. Naslednja razpravljavka, Mateja Udovč.
Hvala lepa za vnovično besedo. Danes je bilo resnično že veliko povedanega, pa se bom še enkrat ponovila v enem delu, ker vidim, da se in tako na levi strani in na desni strani vsi strinjamo, da je javno šolstvo dobro šolstvo. Vsi se strinjamo, da želimo, da tako tudi ostane. Naj poudarim še nekaj, jaz podpiram tudi zasebno šolstvo samo v delu, ko je to konkurenca javnemu šolstvu. In zdaj, če poslušam razprave kolegice Maše Kociper, ko je razpravljala, da imajo otroci v zasebnih šolah boljše ocene. Mogoče je res. Jaz bi se na tej točki vprašala, da jaz ne verjamem, da imajo te otroci boljše ocene zaradi tega, ker starši plačujejo to šolstvo. Jaz bi tukaj vprašala ministrstvo, da bi moral biti tukaj alarm za ministrstvo – zakaj, ki se bi moralo vprašati, zakaj imajo na tistih šolah boljše ocene? Jaz tukaj ne verjamem, da je tukaj vprašanje 300 tisoč evrov, ampak jaz pa verjamem, da je mogoče drugačen pristop. Ko sem jaz hodila v osnovno šolo – a veste, ko govorimo o… da imajo manjše razrede, da nimajo polnih razredov, je bilo v našem razredu – v 1., 2., 3. smo imeli 1. pa 2. razred skupaj v enem razredu. In na celi šoli, takrat podružnični šoli nas je bilo 45 z učitelji, pa s kuharico, pa s čistilkami vred in meni verjamete, da je bilo učitelji zelo enostavno delati s šestimi, sedmimi otroki, čeprav je mogla poučevati 1. pa 2. razred v istem prostoru isti trenutek. Ampak a veste, jaz še zmeraj trdim, da so javne šole dobre in da sem dobila veliko izobrazbe v tistem času, pa ne zato, ker bi imela tista učiteljica potem še ne vem koliko sredstev za to, da je meni, če bi šlo meni slabo, imela dodatni pa dopolnilni pouk, ampak zato, ker je s srcem opravljala svoj poklic. Zato bi tukaj morali tudi z drugega zornega kota pogledati. Verjamem, da vedno ne igra vloge denar, ampak pristop. Včasih je treba tudi učiteljem povedati, da ni treba, da delajo vse samo zato, da bodo dosegli točke za napredovanja v svojem kariernem sistemu, ampak da je biti učitelj poslanstvo. In na tej točki mene srce boli, ko govorimo, da je zasebno šolstvo boljše, da dosegajo boljše rezultate samo zato, ker je zasebna pa zato, ker imajo manjše razrede, pa za to smo slišali ne danes, ampak v prejšnjih razpravah, da zato, ker si lahko privoščijo boljše učitelje, ker jih lahko več plačajo. Ministrstvo pa celotni javni šolski sistem bi morali na tej točki, na tej razpravi Maše Kociper takoj pognati kolesa, če je temu res tako in potem na šolstvu vzpostaviti sistem, da začnejo ali poučevati drugače, podajati znanje drugače. Naj povem, da ko sem hodila v srednjo šolo, da to ne drži, da bi bilo slabo, nas je bilo v razredu 42, pa smo vsi dobili kvalitetno znanje, se pravi da ni vedno samo to, da so majhne skupine, ja, res je, učitelj se lahko individualno bolj posveti, ampak če bi bilo temu res tako, potem meni verjemite, da vsi, ki smo se izobrazili v prejšnjem sistemu potem ne bi imeli nobene izobrazbe, pa smo vsi šli čez odličen kakovosten javni šolski sistem. Zato jaz še enkrat poudarjam, javni šolski sistem kot ga poznamo pri nas v Sloveniji mora ostati. Zasebno šolstvo pa mora biti le kot zdrava konkurenca javnemu šolstvu in ministrstvo ga je dolžno spremljati in zasledovati mogoče trende, ki bi bili boljši in jih uvajati v javno šolstvo zato, da bi rasel, da bi bil še boljši, ker če zasebnega šolstva ne bi bilo bi se javno šolstvo in kvaliteta javnemu šolstvu tudi padla, ker bi se sam ujel v svojega polža oziroma bi ga vlekli v svojo kocko. Hvala lepa.
Replika, kolega Cigler.
Hvala lepa. Jaz bi rad na to diskusijo, ki je bila izvedena, povedal, da v Sloveniji ni nobene metode oziroma se ne izvaja primerjava med posameznimi osnovnimi šolami, tako da izjave dajati, da so zasebne šole boljše od javnih je to nemogoče, ni nobene podlage. Vem pa samo to, da ko sem delal na tem izobraževanju so ravnateljice in ravnatelji srednjih šol, ko so dobili učence od osnovnih šol povedali, da je razlika in da iz javnih osnovnih šol ipak se prihaja z določenimi kvalitetami in več znanja. To pa je dejstvo, ki je pa povedano bilo. Hvala.
Hvala lepa. Zadnji prijavljeni poslanec je kolega Aljaž Kovačič.
Hvala za besedo, predsednik. Spoštovani kolegice in kolegi! Mogoče bi res bilo danes najboljše, da je človek kar tiho in bi mogoče res največ naredil za slovensko šolstvo, ampak vseeno smo v parlamentu in glede na to, da je bilo izrečeno kar nekaj napačnih trditev bom tudi sam razpravljal. 100 % se strinjam s kolegom Liscem, da se moramo v Sloveniji zavzemati, da imamo odlično javno šolstvo, kot dodatek pa mora tudi biti odlično zasebno šolstvo. Vprašanje je le na kakšen način naj bo eno ali drugo urejeno. Vsekakor pa med javnim in zasebnim šolstvom si ne želim nobene konkurence, kajti gledati na to, da so šole med sabo konkurenca lahko gledamo kaj smo naredili v preteklosti tudi s slovenskimi fakultetami, univerzami, ki so velikokrat podhranjene in dejansko tekmujejo katera bo na svoj program vpisala več študentov, da bo preživela. Se pravi, ko govorimo o šolstvu ne smemo govoriti o denarju. Danes bi predvsem po mojem mnenju ne glede na to kaj bi največ naredili glede javnega šolstva govorili zakaj že veliko let ne vlagamo v javno šolstvo in glede na to koliko denarja Republika Slovenija vloži v javno šolstvo si upam trditi, da imamo več kot odlično javno šolstvo. Da vsi učitelji niso fantastični je dejstvo, saj v noben poklicu nimamo samo odličnih delavcev. Tudi javno šolstvo bi potrebovalo po mojem mnenju kar nekaj reform, ampak ključno bi najverjetneje bilo na samih fakultetah, da bi predavatelji, ki so mogoče že nekateri tam starejši več kot 70 let spremenili način poučevanja kakšni bi morali biti učitelji v osnovnih šolah, to pa se več kot strinjam. In prav to sem hotel navezati na to, ko je kolega Lisec rekel, da je moral kupiti zvezke, mislim, da je rekel za svojega otroka, tudi to si želim, da bi dejansko država vlagala več denarja v javno šolstvo, da bi tudi tiste zadeve, ki spadajo v šolo, imeli čim več učenci od tega in čim več teh zadev zastonj. Tudi te primerjave, da je nekatera šola boljša, nekatera slabša, nekatera lažja – poglejte, to je tako, zelo subjektivno mnenje, kajne, če nekdo lahko gre študirat medicino in mu je lahka, nekdo pa lahko gre študirat, ne vem, kemijo in mu je zelo težka, se pravi, ista oseba, kajne, tako da, primerjave niso, po mojem mnenju, primerne – moramo imeti tako odlične zdravnike, kot odlične profesorje, kot dejansko v vseh poklicih in dejansko vsem omogočiti tisto, kar si želijo biti, se pravi, da dobimo potem tudi najboljše profile. Zdaj spet, bom pač ponovil nekaj zadev, kot so tudi kolegi povedali, tako da bom jim nekako odgovoril – Evropsko sodišče za človekove pravice je v sodbah s tega področja razsodilo, da država ni dolžna financirati zasebnega šolstva in to je dejstvo, se pa država sama odloči, na kakšen način, če sploh bo ga financirala. Zdaj tudi nočem govoriti, koliko imamo od teh šol, Rimokatoliških, koliko drugih. Pač, vsakdo ima pravico, da v Sloveniji zasebno šolstvo ustanovi, je pa dejstvo, da v konsenz, ki je prišel z ZOFVI leta 1996, je bil dogovor med državo in Rimokatoliško cerkvijo, da je financirano 85 %. To pa mislim da, si ne rabimo nihče, metati peska v oči in tudi povedati, da se v Sloveniji vseeno financira oziroma država dokaj velikodušno financira zasebne šole s temi 85 %. Res je, da jih je le 6, ampak če gledamo primerjavo v Evropi, je ta delež večji, kot je v drugih evropskih državah. Zdaj, komentirati Ustavno sodišče, se pravi, ali se strinjamo ali ne, sam, se pravi, sam menim, da ustavne odločbe lahko komentiramo, pa lahko se tudi z njimi ne strinjamo in sam se dejansko z ustavno odločbo, ki je bila sprejeta, ne strinjam, jo pa spoštujem in bom naredil vse, da bomo to ustavno odločbo tudi rešili, me pa žalosti, da sklic prejšnjega parlamenta ni uspel te ustavne odločbe rešiti in dejansko, smo zdaj vsi ti novi poslanci priča temu, da se moramo ukvarjati s preteklostjo, se pravi, kaj prejšnjemu sklicu Državnega zbora ni uspelo urediti in bomo, se pravi, zdaj mi to zadevo morali rešiti – vsaj upam, da jo bomo. Ni mi všeč, da se dejansko vsaki drugi že v tej sobi in v slovenski javnosti postavlja v vlogo Ustavnega sodišča oziroma ustavnega sodnika. Menim, da imamo za to ustavne sodnike, ki dejansko potem odločijo, kajti, če zdaj mi vsi komentiramo, da je to neustavno, potem niti ne potrebujemo Ustavnega sodišča. Bi pa še enkrat opozoril, da imamo v Sloveniji ločeno vejo oblasti, ampak se mi zdi, da smo danes prišli pri tej stvari v takšen absurd, da se v Ustavno sodišče, nekateri postavljajo nad Državni zbor. Se pravi, jaz tu gledam, da smo vsi enaki in tako kot lahko ustavni sodniki komentirajo delo Državnega zbora, menim, da lahko tudi mi, poslanci, komentiramo nekatere odločbe Ustavnega sodišča, se z njimi ne strinjamo, ampak naša naloga je, da jih odpravimo. Tako kot se lahko tudi ne strinjamo ali pa strinjamo glede Državnega sveta in njegovega veta, pač, v demokratični Republiki Sloveniji imamo dvodomni parlament, Državni svet lahko da veto in njihova pravica je, da so ta veto tudi izglasovali. Moje mnenje pa je oziroma pravica, da povem, da se s tem mnenjem niti približno ne strinjam. Najbolj me mogoče moti to, ko sem tudi gledal vašo sejo, da so obrazložitve kar nekaj državnih svetnikov dokaj podobne, če ne iste, kot katere politične stranke v tem parlamentu. Tako da, če se po mojem mnenju lotiš nekega problema, je tudi mogoče dobro, da ga sam naštudiraš in sam podaš svoje mnenje. Se pravi, je pa dejstvo, da je Državni svet to izglasoval in da potrebujemo 46 glasov. Zdaj, če bomo jih imeli 46 ali 50 ali 30, pač, tu se strinjam tudi s kolegom Liscem, sodba je sodba, pravila so jasna pred samo tekmo. Zdaj govoriti o tem, da je ustavna odločba dokaj jasna, s tem se, se pravi, ne strinjam. Če bi bila dokaj jasna, bi to najverjetneje že bilo rešeno, sprejeto in menim, da v tej zadevi Ustavno sodišče ni odigralo takšne vloge, kot bi jo moralo, da bi jasno zapisalo, kaj je hotelo v svoji ustavni odločbi povedati, kajti, da se mi danes pogovarjamo, kaj so ustavni sodniki mislili, nekateri trdite tako, nekateri tako, nekateri smo tu, se pravi ne pomaga ne javnemu šolstvu, ne zasebnemu šolstvu, še najmanj pa vsem otrokom, ki hodijo v vse te šole. Sami smo v Listi Marjana Šarca prepričani, da ustavno odločbo po zagotovilih ministra Pikala rešujemo s 100 % obveznim financiranjem, razširjeni program pa je nekako v lasti oziroma v volji države, ali se zato odloči in danes sem spet dobil, ne vem kako se naj izrazim, od kolega Lisca, da smo v LMŠ hoteli trgovati, mislim, da sem kolegici Godec že večkrat na to odgovoril zakaj smo vložili amandma; menimo, da ustavno odločbo rešujemo z obveznim financiranjem, se pravi obvezno je vse tisto, kar učenec mora obiskovati in če ti svojega otroka ne daš k dopolnilnemu, k dodatnemu pouku v varstvu, te šola ne more zato kaznovati. Če pa učenec ne hodi k matematiki, slovenščini, pa je lahko zato kaznovan. Ampak mi smo ta amandma vložili, ker menimo, da dodatni pouk, dopolnilni pouk in tudi jutranje varstva spada mogoče v nek zaključen krog in smo bili mnenja, da bi mogoče bilo dobro, da država to financira. Plus tega bi imeli tudi odprti amandma, kajti menimo, da ob tako pomembnih vprašanjih, kot so otroci, ki se - otroci niso sami krivi na katero šolo hodijo, kajti zato se odločijo starši, dosežemo nek večji konsenz v Državnem zboru, ne pa da se tu kar nekaj strank krega za svoje ideologije. Povedali smo tudi, da za nas ni problem teh 300 tisoč evrov, ki bi to stalo, kajti tukaj gre za koncept, ki ga država hoče, ne pa za denar. In glede na to, da je to javno šolstvo preživelo več kot 20 oziroma 25 let v Republiki Sloveniji, da je izšolalo veliko ljudi za različne poklice, tudi veliko mednarodnih znanstvenikov, smo pač mnenja, da je to dobro. Žal temu amandmaju ni šel nihče, ne del koalicije, tudi ne del opozicije.  Če pa še lahko na koncu, da velikokrat govorimo o ustavi. 57. člen izobraževanja govori: izobraževanje je svobodno, osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev, država ustvarja možnost, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Jaz mislim, da imajo vsi v Republiki Sloveniji možnost, da vpišejo svojega otroka kamor želijo, vi pa trdite, da iz teh treh odstavkov razberete, da bi tudi država morala dejansko to vse pokriti in sprašujem se tudi ali je potem država dolžna financirati otroke, ki se šolajo na domu potemtakem? Dejansko vse pravice in potem ne vem komu nakazuje denar, staršem? In prav tukaj tudi vidim problem, ker si tudi ustavo v Republiki Sloveniji lahko vsak tolmači za sebe in pa zdaj kreganje kaj je rekel kolega Bandelli glede muslimanskih šol, pač ja, dejstvo je, da jim vi ne nasprotujete dokler najverjetneje ne bo prva stala, kajti tudi glede džamije mislim, da je kar nekaj Slovencev, ki bi jo porušilo. In tudi sam si lahko ustavo razlagam, ja to, da moramo po vašem prepričanju po 57. členu financirati zasebno šolstvo, potem pa grem na 14 stran, kjer 7. člen drži: država in verske skupnosti so ločene. Tako, da jaz sicer nisem ustavni sodnik, ampak ko se sprašujem ali država potem financira lahko tudi šolo, ki je ustanovljena na katerikoli verski skupnosti in potem v tej šoli stojijo verski simboli. Tako, da zadeve niso tako preproste.  Dejstvo je, da se država mora odločiti kaj sploh hoče in tudi ustavno sodišče mora tukaj odigrati sovjo vlogo in bolj jasno povedati zadeve in predvsem se ne postavljati nad katerokoli oblastjo.  Če pa lahko na koncu svoje mnenje glede državnega sveta, tako kot sem rekel ga spoštujem, pravila so zapisana kdo so predstavniki, ki pa želim oziroma vidim da državni svet velikokrat izkorišča politično situacijo v Republiki Sloveniji, da imamo pač prvič manjšinsko vlado in da se dejansko zaveda, da se moramo pogovoriti oziroma dogovarjati s kar nekaj partnerji, da zberemo 46 glasov in velikokrat tudi ideološko - po mojem mnenju - odločijo in dajejo veto, da potem dobijo tudi mogoče kanček pozornosti medijsko,   (nadaljevanje) da se potem o tem govori.  Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima gospa državna sekretarka Martina Vuk.
Martina Vuk
Hvala lepa, predsednik. Jaz vem, da bi sicer lahko ostala modro tiho, prej bi odglasovali in karavana bi šla dalje. Pa vendar, glede na vse, kar je bilo izrečeno, čutim dolžnost in potrebo, da se oglasim in da nekatere stvari vendarle pojasnim.  57. člen ustave je bil pravkar citiran, to sem želela za uvod, pa ne bom ponavljala. Bi pa želela citirati, kaj je odločilo Ustavno sodišče, zato da je jasno, o čem se že ves čas, vseh teh pet let pogovarjamo in cel ta zakonodajni postopek, ko govorimo, koliko je resnic, ali je resnica ena ali je možnosti več. Ustavno sodišče je odločilo: »1. Prvi stavek drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja je v delu, ki se nanaša na javnoveljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, v neskladju z ustavo. Drugič, Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.« Pika. To je odločilo Ustavno sodišče - to je odločilo Ustavno sodišče. In prvo točko, ker to je vsebinska odločitev, je potem obrazložilo v svoji obrazložitvi. Če bi v obrazložitvi napisalo, kako naj se glasi člen po novem, da bo ta protiustavnost odpravljena, potem bi ta člen v zakonu bil vsebovan - pa tega ni storilo. Zato se išče ustrezno implementacijo odločbe Ustavnega sodišča, ki jo mora potrditi 46 poslancev, kar je zdaj jasno po sprejetem vetu, katerakoli pač ta rešitev bo. Potem je pa možno ponovno vložiti v ustavno presojo in Ustavno sodišče odloči, ali je nova rešitev skladna z ustavo. Naj še citiram, kaj pravi prvi stavek drugega odstavka 86. člena ZOFVI, torej to je ta del, v katerem je zakon neskladen z ustavo. Ta prvi stavek pravi: »Zasebni šoli, ki izvaja programe iz prvega odstavka tega člena,« to so javnoveljavni programi, »se za izvedbo programa zagotavlja 85 % sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole.« To je ta prvi stavek drugega odstavka 86. člena. Zakaj to citiram? Zato, ker vendar očitno gre za materijo, ki je nekoliko težje razumljiva, kar je jasno, ker pač izobraževalni sistem je kompleksen, ker je organizacija, izvajanje in financiranje tega ravno tako kompleksno in zato ker stvari pač preprosto niso gostilniško preproste, če jih želimo izvajati kakovostno in tako, kot je ustrezno. In vam bom še enkrat prebrala, zakaj sem citirala ta prvi stavek drugega odstavka 86. člena - zato, ker je v njem določena veljavna formula, veljavna formula za izračun obsega sredstev, ki se jih zagotavlja zasebnim šolam. Zakaj je to veljavna formula? Zato, ker se vedno ta izračun nanaša na tisti program, ki ga izvaja javna šola - na tisti program, ki ga izvaja javna šola. Ta program je za vse javne osnovne šole enotno določen, v celoti, njegov obvezni del, njegov razširjeni del. Ta program je določen z normativi, standardi, z vsem, ta program ima svoj izračun, ima svojo vrednost. Obstoječi zakon določa, da se torej v višini 85 % obstoječega programa javne osnovne šole financira program zasebne osnovne šole. Nova ureditev, nov predlog, ta, o katerem danes in jutri odločate, pa pravi, da se program zasebne osnovne šole financira v višini 100 %   (nadaljevanje) obveznega programa javne osnovne šole. Zakaj to govorim tako prepočasi in natančno? Zato, ker ta dva programa, program javne osnovne šole in program zasebne osnovne šole, nista enaka, nista ista programa, nikoli nista bila in ne bosta. Zato se ne moremo pogovarjati o tem, kaj kdo zdaj komu odteguje. Ker ko se določa program zasebne osnovne šole, ta program mora obvezno vsebovati naslednje, mora izvajati pouk iz naslednjih obveznih predmetov: slovenščine in italijanščine ali madžarščine na narodno mešanih območjih, matematike, prvega tujega jezika, zgodovine, domovinske in državljanske kulture in etike, športa, vsaj enega naravoslovnega in enega družboslovnega predmeta in vsaj enega predmeta s področja umetnosti. To je minimalni pogoj, ki ga zasebna osnovna šola mora vsebovati v svojem programu. Poleg tega mora dosegati izobraževalne cilje, ki so določeni v zakonu, in poleg tega mora ta izobrazba prinašati enakovreden izobrazbeni standard, kot ga prinaša javna šola. Potem je pa še ena razlika, pri tistih zasebnih osnovnih šolah, ki pa delujejo po posebnih pedagoških načelih, pa mora ta program biti, v narekovajih rečeno, »mednarodno certificiran«, torej mora biti to mednarodni program, kjer so določeni pogoji, ta pa mora dosegati potem minimalni izobrazbeni standard. Ustanovitelj zasebne osnovne šole, ustanovitelj je tisti, ki ta program pripravi. Ti trije pogoji so, v skladu s temi pogoji pripravi svoj celoten program. Njegov celoten program vsebuje vse posebnosti, zaradi česar gre za obogatitev, vse dodatne stvari, ki jih bo izvajal, vse širitve, ki jih bo ta ustanovitelj v svoji zasebni osnovni šoli izvajal. Ta program je potem celota. In potem ta program pošlje v presojo Strokovnemu svetu za splošno izobraževanje. Ta program, ki vsebuje vse razširitve, ki vsebuje vse krožke, ki vsebuje vse pevske zbore, karkoli želite, ta program vsebuje točno to, kar pravi ta zasebna šola, mi bomo izvajali to, ker mislimo, da smo odlični na tem področju, ker mislimo, da je to dodana vrednost za otroke, ki bodo obiskovali našo šolo, ker jim želimo to ponuditi. To predložijo Strokovnemu svetu za splošno izobraževanje. Strokovni svet za splošno izobraževanje ocenjuje program kot celoto. Ocenjuje ga, ali vsebuje te predmete, ki sem jih prej naštela, ali bodo, ko bo ta program izvajan, izpolnjeni cilji, ki jih določa zakon, in ali bodo otroci pridobili enakovreden izobrazbeni standard. Ta program potem, če se ugotovi, da torej vsem tem pogojem ustreza, pridobi javno veljavnost. Ta program kot celota, z vsem, kar so predložili in za kar so se zavezali, da bodo izvajali, pridobi javno veljavnost. In tega je potem ta šola dolžna izvajati v celoti. Kar je pa pri nas obvezno in izhaja iz 57. člena ustave, je pa to, da vsak otrok mora obiskovati osnovno šolo. Kaj mora obiskovati - obiskovati mora pouk. To je obveznost vsakega otroka in dolžnost vsakega starša, da pač v osnovno šolo otroka vpiše. Nič drugega. Seveda si vsak starš za svojega otroka želi najboljše, to je logično, zato iščemo dodatne ponudbe, dodatne aktivnosti, kaj bo mojemu otroku najbolj ustrezalo, kje se bo najbolj razvijal, kje jaz vidim te talente. Ampak to ni 57. člen ustave.  In zdaj se vrnem nazaj na formulo. Torej, formula nikoli ni bila izračunana na podlagi tega programa, ki ga izvaja zasebna šola. Nikoli! / oglašanje v ozadju/ Ne, nismo »naumili«, to tako je, tako piše v zakonih, taki so postopki / smeh/, nihče ni ničesar »naumil«. Samo pač, kot sem rekla na začetku, sistem je bistveno bolj kompleksen kot se zdi tako v nekih razpravah zelo enostavni s katerimi se da prepričati ljudi. Strokovnjakinja. In drugo. Ko govorimo o tem kaj je ceneje za to državo. Ta država in njene državljanke in državljani smo se odločili, da bo bistvo, to je to, da je socialna država, da zagotavlja minimalno kakovost ali pa neko ustrezno kakovost življenja za svoje ljudi, zagotavljala tudi skozi javne storitev, ki bodo v veliki večini izvajanje s strani javnih izvajalcev – zakaj - zato, da je lahko vsem zagotovljena enaka dostopnost in enaka kakovost teh storitev. najceneje za vsako državo je, če v celoti ukine javne storitve, če v celoti prenese izvajanje javnih storitev na zasebne izvajalce, ker potem ji ni treba skrbeti za infrastrukturo. Ampak ali si vi predstavljate, da mi vso bolnišnično dejavnost prenesemo na zasebne izvajalce? Ceneje je, vso aparaturo, vse stavbe, bolnišnice, vse bodo morali ti zasebni izvajalci izvajati, ki si bodo zaračunali na kakšen način bodo ta vložena sredstva dobili nazaj. Ampak ali bomo potem imeli bolnišnico v Slovenj Gradcu ali jo bomo imeli v Izoli, ali jo bomo imeli v Murski Soboti ali jo bomo imeli v Brežicah? O tem se pogovarjamo. O tem se pogovarjamo ali si mi želimo enako dostopnost in enako kakovost, ko govorimo o tem. ali veste zakaj je pomembno? Pomembno je to, da danes vsak otrok paše v eno šolo. Vsak otrok ima svojo osnovno šolo v tistem okolišu kjer stanuje tja paše. Nihče ga ne vabi in njegovih staršev na intervju in ga ne sprašuje ali ste vi kot cela družina zavezani, da boste izpolnjevali načela naše šole, ali se boste trudili, ali se boste ukvarjali z otrokom. Ker ja, imamo tudi take družine, kjer se starši ne ukvarjajo v takšni meri s svojim otrokom kot nekateri drugi, kjer ne živijo načela takega družinskega življenja kot se mogoče od njih pričakuje. Ampak kakšno sporočilo bomo dali takim otrokom potem, ko rečemo vsak se lahko vpiše kamor se želi? Kakšno sporočilo dajemo takim otrokom? In kako se šele v takih primerih lahko zgodi razslojevanje, ki je nepovraten proces? Da si ne bomo delali utvar dajmo zdaj poskusiti tako potem bomo pa spet spremenili nazaj, če se nam bo pokazalo, da stvar ne deluje. Nepovraten proces je to. In lahko si pogledamo nekatere primerljive države po dohodku, z bistveno višjim dohodkom, ki imajo drugačno ureditev izobraževanja, lahko si jih pogledamo, ki imajo drugačno ureditev zdravstva. Kje so te države po kakovosti življenja vseh ljudi ne po povprečju, kje so po razslojevanju? Kje so potem ali ti omogoča to, da ne glede na to v kakšni družini se jaz rodim, da meni moja ima možnost pridobiti izobrazbo, da mi ta izobrazba omogoča bistveno boljše življenje kot je bilo moje izhodišče v družini? Ali mi to imamo? Mi absolutno si moramo prizadevati za to, da to kje se jaz rodim, v kakšni družini se rodi otrok ne determinira prihodnost tega otroka. In izobrazba je ena od temeljih vstopnic v boljše življenje. Če je ta izobrazba po celi vertikali, kar na srečo še vsaj približno zagotavljamo, relativno brezplačna in dostopna, potem lahko govorimo, da to vstopnico v boljše življenje imamo. In v resnici se tudi o tem pogovarjamo. V resnici se zelo resno tudi o teh zadevah pogovarjamo, zato ne gre za to kaj je ceneje in kaj je dražje, ampak kaj si mi želimo za vsakega otroka v tej državi, ali ima to pravico ali ima to možnost ali si jo zasluži ne glede na to kdo so njegovi starši, koliko se brigajo, kako bodo hodili se kregati za ocene in zdaj prihajam do te kakovosti ali boljša ocena pomeni boljšo kakovost. Ali boljša ocena pomeni boljše znanje? Ne vem, če si upamo trditi, da bomo ugotavljali kakovost šol na podlagi takega kriterija. Zakaj nimamo, zakaj nimamo rangiranja šol po splošnem uspehu ali pa po ne vem, zaključenih ocenah pri predmetih ali pa po drugem? Zato, ker je to tako zelo nevaren proces, ko se gremo to, tako zelo nevaren. Zato, ker ne vstopamo vsi v proces izobraževanja z enakimi pogoji, z enakim predznanjem, z enakimi možnostmi dodatnega tega, kar dobimo doma z enakimi spodbudami. Zato to tudi pozivanje, pa vi povejte, kakšen je bil rezultat mature na eni šoli, pa kakšen je bil na drugi šoli – pa kaj nam pa to pove? Popolnoma ničesar, popolnima ničesar, če to izločimo kot edini podatek na podlagi katerega bomo ugotavljali kakovost. Zelo je to nevarno, zelo. In žal se posledice pokažejo potem, ko je prepozno, ko začnemo reči: »U, mogoče je pa res ta sistem majčkeno bolj kompleksen, kot je izgledalo na prvi pogled.« Pa še to, vendarle je treba povedati. Ko govorimo o kakovosti naših učiteljic in učiteljev celotnega strokovnega kadra, jaz si absolutno upam trditi, da imamo izjemno kakovosten strokovni kader. Izjemno kakovosten zato, ker imamo izobražen kader, imamo kader, ki se vseskozi izpopolnjuje in dodatno usposablja, ker sledimo vendarle tem trendom in se odzivamo na to, kakšne so potrebe in kako ta položaj izboljšati. Da pa je vsaka posameznica in vsak posameznik idealen, pa absolutno ni. To pa zagotovo drži, da se vsi v enaki meri posvečajo pa si blazno prizadevajo, tudi ne drži. Tako kot to drži za popolnoma vsako področje, kjerkoli imamo zaposlene ljudi. Približno po Gaussu se to porazdeli, ampak rezultati nam pa vendarle kažejo, da imamo izjemno kakovosten izobraževalni sistem. Ki ne prenese eksperimentiranja, mora pa nujno biti ves čas posodabljanj nadgrajevanj in ustrezno tudi evalviran, kaj ustreza potrebam in kaj ne.  Tako da jaz bi si želela, da vendarle ta zakon dobi podporo. Da je tudi jutri potrjen, da se ustrezno začne implementirati in da lahko nadaljujemo debato, ki je bila pa danes izpostavljena več ali manj z vseh stvari, da je ključna o tem, kako ta naš izobraževalni sistem – to, kar sem prej rekla, nadgrajevati, dopolnjevati, kako v bistvu ta tveganja odpravljati, kako detektirati, kje pa so tiste točke, ki jih je treba ustrezno izboljšati, zato da bomo res lahko govorili, da smo naredili vse. Da zagotovimo enako dostopnost, visoko kakovost in da bodo tudi rezultati temu priča. Hvala.
Hvala lepa, gospa državna sekretarka. K besedi se je prijavil tudi predstavnik Državnega sveta, gospod Vnučec. Izvolite.
Bogomir Vnučec
Ja, hvala lepa. Nisem imel namena, ampak se moram odzvati na izvajanje zadnjega govornika – sem pozabil ime, poslanca LMŠ se mi zdi. Državni svet – saj veste, mi smo neodvisni, samostojni, zato se moral odzvati na izvajanje in pa na namigovanja, da nagajamo manjšinski vladi. Moram reči, da to ni res, to bo tudi potrdil moj kolega Štrukelj, ki sedi zraven mene. Če bi bilo to res, bi se vi ukvarjali z nešteto več veti, pa se ne, tako da. Tako, ko ima vsak avto plin pa zavoro, smo mi v tem primeru zavora, ko menimo, da nekaj ni v skladu – v tem primeru z Ustavo ali pa na drugih področjih, kjer se nam zdi, da je kaj nezakonito oziroma premalo dodelano. Na žalost – bom še to izkoristil. Mi smo že večkrat predlagali četrto branje, kjer ne bi bil veto tisti kot veto, da moramo potem, da morate razpravljati o celem zakonu in če veto uspe oziroma, če vi ne uspete še enkrat ga potrditi, cel zakon pade, tako da četrto branje bi pa lahko rešilo ta problem. Ko bi se pa o tem res razpravljajo samo o tistih členih, ki se nam ne zdijo pravilni – ne cel zakon, ampak samo določen del zakona.  Toliko samo še, hvala.
Hvala, gospod Vnučec. Hvala tudi za to, da se popravili prispodobo, ki jo je gospod Lisec v svoji razpravi imenoval popravni izpit. Namreč, poslanci se zagotovo ne strinjajo z ugotovitvijo, da je to lahko popravni izpit, ker niso nič opravili nezadostno, je pač inštrument, ki ga imamo in ki ga zakonski sistem seveda dopušča. Naslednja prijavljena je kolegica Jelka Godec.
Hm, ja, jaz sama tudi smatram, da to gre za popravni izpit, pa kakorkoli ga vzameš, lahko je tudi zvišanje ocene, včasih popravni izpit vzameš, kajne, se prijaviš na popravnega, ampak pustimo to no. V teh petih letih, pa tudi danes, se v bistvu pojavlja eno in isto vprašanje, kar je bilo tudi izpostavljeno s strani koalicije, kakšen sistem v Sloveniji sploh želimo. To je bistvo tega vprašanja, tega zakona, tega veta in vseh odločanj do sedaj glede ZOFVI in kot je dejal eden izmed koalicijskih poslancev, ne na tem odboru danes, ampak že prej, da se zasebno šolstvo, zasebno zdravstvo, pač ne ujemata s trenutno državno ureditvijo in to je to. Jaz sem vesela, da je kolega iz LMŠ spremenil mnenje iz prejšnjega odbora, pa prejšnjih sej, ko je dejal, da po njegovem niti zasebnih šol ne bi smeli imeti, danes se govori o bogatitvi šolskega prostora s te strani, verjamem pa, da ne bo spremenil mnenja o glasovanju, ampak to zdaj ni pomembno. Zdaj, kakšen sistem želimo, kajne? Jaz sem mislila, da smo po tridesetih letih pa le prišli v neko fazo, ko se ne bomo več vračali na tiste časa socializma, pa očitno še nismo dovolj zreli, kljub temu, da je Slovenija že preživela puberteto, da gre proti tridesetim letom. Še vedno, seveda, se ukvarjamo s tem, ali zasebno ali ne zasebno. Isto kot je v šolstvu, isto je v zdravstvu. In kolega pravi, ja, če greš k zobozdravniku, zasebniku, pač plačaš. Žalostno je to, da greš k zdravniku v javno zdravstveni sistem, pa doplačaš – ampak ne doplačaš za nadstandard, ampak doplačaš za tisto, kar bi moralo ti že pripadat po plačilu obveznega zavarovanja. Isto je v javnem šolstvu. Pravite, če želijo nekdo nekaj več, pa naj plača. Saj tudi jaz v javni šoli že zdaj doplačujem, pa, zakaj? Zato, ker si želim nekaj več ali zato ker moram? Ker moram. Nekaj več je samo druga šola v naravi, recimo. Tako da in vprašanje, ko ste si postavljal vprašanje, ja, pa zakaj bi imeli zasebne šole? Pa zakaj si nekateri želijo nekaj več? Pa kaj je nekaj več v tisti zasebni šoli? Nič več ni, isto se izvajajo programi, seveda zasledujejo se neki drugi interesi, ki pa vladajoči oblasti že toliko in toliko let pač ne paše, čeprav je to tisoč in nekaj otrok, je to tisoč in nekaj družin in drugačno gledanje na svet, izven teh okvirjev, ki jih določa tudi danes ministrstvo, generalna sekretarka oziroma državna sekretarka, ki je nekoč, v prejšnjem mandatu želela določat, v katero družino naj bi spadal kateri otroci, da ne želi odločat o tem, v katero šolo naj bi šel kateri otrok, torej naj gre točno v določeno šolo in nobeno drugo, ne glede na to, da ima kot otrok drugačne potrebe, ali ima posebne potrebe, ali želi razvijati druge talente, ne vem, ali glasbene ali likovne in kakorkoli in se v sistemu javne šole, katerekoli, ali na vasi ali v mestu, pač ne znajde in starši iščejo neke druge možnosti in najdejo recimo na Waldorfski šoli. Zakaj bi le imeli to šolo? Zakaj le starši želijo tja otroka vpisat? Zato, ker ponuja nek drugačen pristop v poučevanju, v izobraževanju, v razvijanju talentov otroka in ta otrok na konec koncev uspe, se pač ne najde v tej javni šoli. In danes debata o tem, ali je javno šolstvo dobro ali ne, je brezpredmetno. To je samo zavajanje in spet iskanje izgovorov, češ, imamo dobro javno šolstvo, tega ne želimo izgubit. To ni danes sploh vprašanje. Mi imamo dinozaversko javno šolstvo, dinozaversko šolstvo v Sloveniji, dinozaversko, zaostalo, ampak najprej bomo morali, pa ne bom govorila, o učiteljih ali o čemerkoli v sistemu, ampak o tem, da je treba tudi Pedagoško fakulteto malo spremenit oziroma tudi te vpise na fakultete. Pa pustimo zdaj to. Kaj želimo v Sloveniji? Kdo lahko izvaja javno službo? Enako kot zdravstvo, je v šolstvu – javno službo lahko izvaja kdorkoli, ne glede na to, kdo je ustanovitelj, zato ker konec koncev, ljudje plačujejo državi, želijo nazaj povratno uslugo. Ali želijo tistih 500 metrov asfalta, ali pa želijo dobro zdravstvo, ali pa šolstvo, ali karkoli. Torej tudi ti starši, ki imajo otroke v zasebnih šolah plačujejo davke in ni pravilno rečeno, da reče: Aha, zdaj bomo pa mi plačevali te zasebne šole, mi davkoplačevalci. Ne, ne, saj že oni tudi plačujejo in že danes plačujejo 15 % razlike. 15 %. Torej ne plačujejo nadstandard, ampak že 15 % tistega obveznega dela. Torej javno službo bi lahko opravljal kdorkoli, vendar se to v Sloveniji ne želi. Želi se, da z javno službo upravljajo le javne ustanove, torej javne državne šole, državno zdravstvo, državni javni zdravstveni zavod in tako naprej in ne zasebniki. Čemu je takšen upor, je v bistvu vprašanje levici oziroma levemu delu, zakaj takšen odpor do te zasebne lastnine oziroma do tega, da bi lahko javno službo izvajali tudi zasebniki? Saj to je glavno vprašanje danes, ne tistih 300 tisoč več denarja, kot bi bilo potrebno, ampak to, zakaj javne službe ne smejo izvajati tudi zasebniki. In obračanje potem na to, češ potem se bojo pa šole ustanavljale kot gobe po dežju, je seveda za lase privlečeno, predvsem pa to, da se financirajo šole. Ne financirajo se šole, ampak se financirajo javno veljavni programi, kar je velika razlika. Me pa zanima seveda, kako branite ta del 100 % financiranja obveznega dela programa v zasebnih osnovnih šolah, ker tam je največji problem. Tam je problem zgodovina, tam je obvezni program verstvo in kultura, a veste, tam je največji problem, ker zgodovine pa ne učijo tako, kot v javni šoli, ampak vi boste to brez problema financirali 100 %, ne boste pa financirali dodatnega dopolnilnega, jutranjega varstva in tako naprej, tega pa ne. In kaj, da je problem zgodovina? Seveda je, saj vi to dobro veste, kakšen je problem. Tako, da, o seveda, je pa odvisno od učitelja kako razlaga potrjen program. Pa da se vrnem na predlog zakona. V 4. členu predloga zakona vam lepo piše oziroma ste predlagali, da se torej to razliko med tistimi, ki izvajajo javno veljavnost in tisti s programi, ki so pridobili javno veljavnost in ta, ki bo pridobil javno veljavnost se mora razlikovati od seveda izobraževalnega programa v javnih šolah ozirom državnih šolah tako, da bogati šolski prostor ter staršem in dijakom omogoča možnost izbire. In o tem kako bogati šolski prostor bo odločal strokovni svet Ministrstva za šolstvo. Torej, v bistvu bo ministrstvo določalo kako naj ta program izgleda. Torej ne gre več za svobodno izbiro starša, ampak bo ministrstvo, strokovni svet, bo povedalo, ali se ta program razlikuje in v čem bogati šolski prostor.  Zdaj pa, v naslednjem odstavku pa ste zapisali, da če pristojni storkovni svet ali pristojni javni zavod iz prvega odstavka, torej če ne izpolnjuje te raznolikosti in če teh kršitev ne odpravi v predpisanem roku, se predlaga izbris izvajalca iz razvida. Torej tiste zasebne šole, ki ne bodo izvajale različnega programa od državnih šol bodo izbrisane iz razvida. Zdaj pa, v 86. členu imate napisano, da osnovno glasbeno izobraževanje, potem srednje splošno izobraževanje poklicnega in strokovnega izobraževanja pa izvaja iste programe kot v državnih šolah. Ali boste te izbrisali iz razvida? Zato, ker po 86. členu ne razlikujete oziroma ni, pa po vseh ostalih, ni razlikovanja. Torej, javni zasebni zavodi, ki ne bodo izvajali različnih programov od državnega bodo izbrisani iz razvida.   (nadaljevanje) In to velja za osnovne glasbene šole, srednje poklicno izobraževanje, pa poklicno in strokovno izobraževanje. To je zadeva, ki vam jo je povedala tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, da ni javno izraženega interesa, zakaj razlikujete zdaj med javnoveljavnimi programi in programi, ki so pridobili javno veljavnost. Ministrstvo oziroma Vlada tega do danes ni razložila - ni! / oglašanje v ozadju/ Ni, kje je tu javni interes in kdo - to je seveda glede na trenutno politično situacijo - bo v strokovnem svetu odločal, ali nek program bogati javni šolski prostor ali ne oziroma bogati šolski sistem ali ne.  Tako ne samo to financiranje, ki je v 86. členu sporno in kjer je tudi več pravnikov povedalo, da se poslabšuje sedanje financiranje s 85 %, kar je državna sekretarka na začetku zelo dobro in razločno povedala, kaj in kakšna je formula in kako se financira, in če si v to formulo vstavite sedanji predlog, potem vidite, da se stanje financiranja javnoveljavnih programov v zasebnih šolah definitivno zmanjšuje oziroma se zadeva poslabšuje. Saj to je tudi, mislim, da kolega Kordiš povedal, da je vesel, da v bistvu je takšen zakon na mizi, ki poslabšuje, da bi oni celo na nič, mislim, to je jasno in glasno vedno povedal in stoji na tem stališču. Nič slabega, je pač to njegovo in njihovo stališče, torej, Levico tako ali tako poznamo, torej, vse zasebno je treba zradirati s tega sveta. In je tudi sam povedal, da podpira zato, ker se poslabšuje položaj zasebnim šolam danes. In to imate na glasovanju »za«. Medtem ko LMŠ trdi, da to ni res. Tako da, a veste, to razmerje vam ne gre. To, da Državni svet nagaja nekomu, glejte, saj, meni se zdi, da bi koalicija rada ukinila Ustavno sodišče, Državni svet, pa samo sebe imela tam, pa še opozicijo bi rada utišala, da bi bilo glasovanje potem pač takšno, kot si zaželijo. Če pa kdo kje ven skoči, ga pa tako ali tako potem bijejo z ene in druge strani.  Zanimivo je, da - jaz sem poskušala v tem času, ko je bil zdaj ta zakon predlagan, poiskati mnenje RKC, jaz ga nisem našla, kar je pa zelo, zelo zanimivo, z druge strani, kajne. Zdaj, če je kdo našel kje od RKC mnenje, bi z veseljem, mislim, ni nobenega problema, ampak tudi tu se sprašujem, Cerkev molči v tem primeru, vsaj meni se zdi, kot pravim, ne najdem uradnega stališča. Zdaj, kaj je za tem, nekateri očitno veste, kje RKC vse pritiska, ne vem kaj, jaz bi zelo rada videla kakšno mnenje s te strani tudi.  Kako bo jutri odločeno, je v bistvu glede na to, kar ste vi zdaj razlagali, vseeno, ker Ustavno sodišče bo tako ali tako presojalo, ali bo sprejeta ta novela ali pa ne bo sprejeta. V primeru, da ne bo sprejeta, bodo verjetno po tisti prioriteti, glede na to, da je že ena pobuda tudi v presoji, odločali, kako naj zakonodajalec to uredi. Če pa bo to sprejeto, bo pa seveda spet šlo na Ustavno sodišče, tako se napoveduje, pa bo spet zadeva tam. Tako mislim, da v obeh primerih se jutri začne ali pa se je že začela kalvarija koalicije oziroma predsednika Vlade in ministrstva na tem področju, tako ali drugače. Ampak mene zanima, kako bo potem, ko bo Ustavno sodišče kakorkoli reklo, ne moremo predvideti, ali bo reklo, da je okej ali ni, kako bo potem koalicija reagirala. V obeh primerih govorim, dobro ali slabo. To je potem vprašanje. Dovolili si boste, da vam Ustavno sodišče pove, kako reševati.  Kar se tiče tega, da želite dostopnost javnih šol, potem je res vprašanje, zakaj ste Osilnico ukinili v prejšnjem mandatu. Da smo morali imeti v bistvu v Državnem zboru smo imeli potem izredno sejo na temo ohranitve podružnične šole v Osilnici, ker se tako zavzemate, da bi imele javne šole vse povsod enak oziroma otroci vse povsod enak dostop in da so javne šole tiste, ki omogočajo vsem enako. Veste, pa mislim, da dobro veste na ministrstvu, javne šole na vasi ali v mestu se tako ali tako med sabo razlikujejo po možnostih, nekaj je boljše na vasi, nekaj je v mestu boljše. V mestu imajo otroci v Ljubljani veliko več možnosti ogleda ne vem kakšnih galerij in tako naprej kot recimo otroci, če hočete, iz Celja, ker moramo starši za to plačati, da pridejo do sem in tako naprej. Tako, da so tu že tukaj razlike in ne govoriti o enakosti, predvsem pa ne o brezplačnem javnem šolstvu in tako naprej. Torej, razlike v javnem šolstvu ali v državnih šolah so ogromne in imeti na ustih besede češ »imajo vsi enake možnosti« nimajo jih, to se dobro zavedamo tisti, ki imamo otroke v vaški šoli ali v mestni šoli ali v zasebni, v vseh treh. Nimajo enakih možnosti že zdaj ne.
Hvala lepa, kolegica Godec. Repliko ima Lidija Divjak Mirnik. Se opravičujem, prvo Aljaž Kovačič, nato pa…
Hvala.  Seveda, moram imeti repliko, če so izrečene neresnične besede. Nisem niti približno spremenil mnenja, kolegica Godec, ker že zadnjič sem omenil, da je zasebno šolstvo dopolnitev oziroma doprinos celotnemu sistemu, sem pa v svoji razpravi, ki je vaš aparat odrezal, tudi povedal na kakšen način sem že večkrat omenil mogoče zavzemam stališče, da bi bilo dobro, da vsi otroki štartajo v družbi kjer imajo enake možnosti in v tistem primeru sem se spraševal o obstoju zasebnih šol. Sem pa že v tisti razpravi in tudi v prvem branju omenil, da so zasebne šole dopolnitev oziroma doprinos sistemu. Tudi nisem z eno besedo omenil, da bi ukinil Državni svet, sem pa komentiral njihove odločitve tako kot tudi oni komentirajo naše. Kar pa se tiče obveznega in razširjenega programa pa sem povedal, da glede obveznega sistema, obveznega programa po mojem mnenju, ker tako tudi trdi minister Pikalo, rešujemo ustavno odločbo in tu dejansko dvigujemo financiranje, kajti sedaj je 85 %, mi pa gremo na 100 %. Bi pa vam, tako kot ste vi meni postavili vprašanje postavil jaz vam vprašanj hipotetično, če bo ustavno sodišče odločilo, če bo ta zakon seveda šel skozi, da zakon ni ustavno sporen oziroma če bo Ustavno sodišče samo razsodilo, kar je tudi možnost in bo dalo sto – nič, kakšen bo potem vaš odziv ali boste še vedno trdili, da se je spet zgodilo krivo sodstvo in ne vem kaj vse? Kar pa se tiče ustanavljanja šol. Kar nekaj fakultet je bilo ustanovljenih zasebnih in tudi tu se sprašujem zakaj so vedno ustanovljene zasebne fakultete glede družboslovnih tem, zakaj se nikoli ne ustanovijo tehnične fakultete na ravni naravoslovne fakultete. Kajti tukaj dejansko gre za dobiček. Kar pa se tiče RKC, ja, RKC ni dal nobenega odziva tudi glede nekih tem, ki bi moral dati odziv, ne da odziva, zdaj ne bom na glas govoril o čem mislim. RKC je velikokrat tiho tudi tedaj, ko obstaja marsikatera nepravilnost. Tako, da zakaj so oni tiho ne vem in mi je tudi popolnoma vseeno, imajo pa v demokratični republiki Sloveniji vedno možnost, da se oglasi in povedo svoje mnenje tako kot vsi.
Hvala lepa, kolega Kovačič. Naslednja replika je kolegica Lidija Divjak Mirnik. Izvolite.
Hvala lepa, predsednik, za besedo. Bom skušala zelo racionalno replicirati spoštovani poslanki gospe Godčevi. Sama sem javno izobrazbo pridobila na javni šoli od vrtca javnega do javne osnovne šole do javne fakultete. In kot nekdo, ki je pridobil izobrazbo profesorice zgodovine pač moram nekaj stvari povedati. Rekli ste, citiram: »Zgodovine ne učijo v javnih šolah tako kot v zasebni šoli in to je vaš problem.« Veste kaj je pa res problem? Če zgodovine ne učijo po javno veljavnem kurikulumu kot bi ga morali tudi v teh zasebnih šolah. In mimogrede, vsaj kolikor jaz poznam, pa poznam mariborski del, v Waldorfski mariborski šoli pri zgodovini nimajo učbenikov. In veste do kod pridejo v devetih letih zgodovine, tam v 8. razredu se mi zdi še vedno Rim rišejo, ker oni namreč v zvezke rišejo vse, kar je sicer super fino, oni zelo razvijajo, oni zelo razvijajo motorične sposobnosti otrok, samo oprostite, nisem pa prepričana, da ti otroci osvojijo celoten program javnega kurikuluma, pa ne bom o tem razpravljala dalje.  Drugič. Rekli ste, da se v javne šole vpisuje otroke zato, ker tam razvijajo njihove talente. A potemtakem po vašem mnenju v javnih osnovnih šolah ne razvijamo talentov otrok? Spet vam bom povedala en primer iz Maribora, vsi ga poznate, gospod Luka Šulić, javno glasbeno in baletno šola v Mariboru je obiskoval in je zelo razvil svoj talent. Seveda ob tem še močno delal. Tako, da veste, te vaše pavšalne ocene me dostikrat zbodejo in dostikrat se ugriznem v jezik, da na njih ne reagiram. Se pa, tretjič, z vami absolutno strinjam, da je potrebno javno šolo posodobiti in da imamo še ogromno, ogromno izboljšav oziroma možnosti in prostora za izboljšave, tu se pa absolutno z vami strinjam, tudi pri Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami imamo še kar nekaj stvari za podelati, tako da tukaj pa sva edini. Hvala lepa.
Hvala lepa. Kolega Kordiš. / oglašanje iz dvorane/ Končali smo z / nerazumljivo/, ja.
Hvala za besedo, predsedujoči. Rad bi izpostavil dve protislovji, ki se neprestano pojavljata v teh razpravah na strani advokatov zasebnega šolstva in šolske slike v Sloveniji. Po eni strani zagovorniki zasebnih šol trdijo, da zasebne šole v ničemer ne ogrožajo javnih šol, a hkrati po možnosti vi isti sapi zatrjujejo tudi, da te zasebne šole dovajajo prepotrebno konkurenčnost v naš šolski sistem in na tak način posredno dvigujejo kakovost javnih šol. Ampak glejte, če zasebnih šol, če pravite, da ni zadosti zasebnih šol, da bi ogrožale javne šole, potem teh zasebnih šol hkrati ni dovolj, da bi dovedle kakršnokoli resno konkurenčnost, da bi se to poznalo na kakovost javnih šol. To je prvo protislovje v katerega advokati zasebnega šolstva zapadate. Drugo protislovje je pa neprestano ponavljanje kako so javne šole dobre pri nas. Kako so dobre, kako so kakovostne. Ja, če so pa naše javne šole tako dobre, če so naše javne šole tako kakovostne, zakaj hudiča pa potem sploh potrebujemo zasebne šole? Skratka, to se neki argumenti, ki na ravni gole retorike morda posamične celo zvenijo prepričljivo, potem pa, ko jih požgečkamo v podrobnosti pa ugotovimo, da samega sebe v resnici grizejo v zadnji plat. Kar se v resnici skriva za retoriko o tem, kako je javno, kako je dobro in z raztegovanjem pojma javnega tudi globoko na področje zasebnega, kaj se skriva za tem je najbolje in edini v resnici iskreno in pošteno povedal gospod Alojz Kovšca po glasovanju Državnega sveta. Takole je dejal, citiram: »Gre zato, kam bo slovenska družba krenila od današnjega dneva naprej. Ali si želimo, da nas država državni instituciji rodi, da nas država v vrtcu vzgaja, da nas država potem izšola, da nas država zaposli, na koncu koncev še preživlja v pokoju in še pokoplje skozi državno podjetje.« Konec citata. Gospod Kovšca problematizira vse kar je pri nas javnega. In v obratu seveda, kar se skriva med temi vrsticami je, da je potrebno državo umakniti, da je potrebno vse to privatizirati. In to, glejte, to je tista agenda, ki se skriva za retoriko zagovornikov zasebnega šolstva. Saj rečejo: Ja, ja, saj so javne šole dobre, ampak - nam rečejo - naprej potrebujemo tudi zasebne šole - kot prvo in kot drugo rečejo - tudi te zasebne šole izvajajo neke programe v javno korist. Kar v resnici mislijo je: Bomo to na glas povedali zaradi tega, ker je slovenska javno v veliki večini proti javnemu financiranju zasebnih šol, v resnici bomo pa znotraj te školjke dolbli vse kar je javnega in v prvi plan postavljali zasebno. Za zaključek: Kolega Lisec je prej dejal, da so tudi zasebne šole mreža javnih šol. Ne še, kolega Lisec, ne še. Za kaj takega bo potrebno počakati na socialistično vlado, z mano na čelu šolskega ministrstva, potem pa bodo zelo hitro tudi zasebne šole postale javne šole. Hvala.
Replika Tomaž Lisec.
Evo, kolega Miha Kordiš, demagogiji navkljub – 11. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. 11. člen, javna mreža: »Za opravljanje javne službe na področju vzgoje in izobraževanja se organizira javna mreža, ki jo sestavljajo javni vrtci in šole, zasebni vrtci in šole ter zasebniki, ki imajo koncesijo.« Najprej Miha Kordiš brat, potem pa govorit. Hvala lepa.
Hvala lepa. Zdaj pa smo izčrpali listo. Ravnokar odjavljeni Matjaž Nemec se je ponovno prijavil.  Izvoli.
Hvala, predsednik. Res je kar težko razpravljati v šestič, sedmič. Več ali manj se vsi držimo svojih argumentov in jih ponavljamo. Zato tudi s kolegom Markom sva se danes nekoliko bolj zadržano držala pri tej razpravi, ampak saj nekaj izjav je bilo kar simpatičnih in se bom kar opiral tistih, ki jih zagovarja predvsem opozicijski del današnjega omizja. Kajti z njim se v enemu delu ali pa večinskemu delu kar strinjam. Zelo dobri argumenti so podani na mizo, ampak s popolnim drugačnim izkupičkom pogledom na to situacijo. Jaz podpiram zasebno šolstvo v kolikor to dopolnjuje javno mrežo javnega šolstva, v kolikor omogoči zasebno šolstvo, da se tudi manj depriviligirani vpišejo v to šolo ali pa tisti, ki razvijejo svoje talente na tak način kot jih je predstavila kolegica Jelka Godec, da v javnem šolstvu tega ne morejo početi. Ampak razlikujemo se v svojem temelju. Torej, izključujoč se, da imamo eno od boljših ali pa najboljših predšolskih sistemov na svetu in dopolnjujem svojo izjavo še tudi s šolsko vzgojo, ki je ena od boljših na svetu – ne bom rekel najboljša, ampak ena od boljših. Tisti, ki želi dodatek k temu najboljšemu ali pa boljšemu na svetu, naj si to preprosto, če si le lahko privošči, tudi plača. Jaz poznam kar nekaj družin, dobrih prijateljev, ki volijo Socialne demokrate, da ne bo pomote, ampak se zavedajo, da si lahko privoščijo in imajo svoje otroke tudi v zasebnih šolah, ampak razumejo pa dejstvo, da si to lahko privoščijo, to lahko storijo in to tudi lahko plačajo. Tega je res zelo malo, ampak nekateri pa so. Po drugi strani javno šolstvo omogoča tudi tistim, ki prihajajo iz drugačnih okoliščin, iz drugačnih okolij, ki si tega ne morejo privoščiti, mogoče nimajo teh talentov, da jih javno šolstvo upravnomoči in opolnomoči za to, da se spopadejo z izzivi življenja. Kar je sekretarka poudarila je in mislim, da je to ključno, ne moremo primerjati različnih javnih ali pa javno zasebnih šol po končnem uspehu, kajti uspeh je lahko velik tudi, če nekomu, ki v šoli ne gre, pomaga do te mere, da se v življenju dvigne do takšne samozavesti, da se z življenjem lahko spopade. In mislim, da je to dodana vrednost javnih šol. Ne samo, da proizvajamo izjemne talente na svojem področju, ampak da pomagamo tistim, ki rabijo pomoč in to je dodana vrednost javnega šolstva. In če je to še tako dobro kot je naše, zakaj bi potem tudi iskali razlike. Jaz nisem proti zasebnemu šolstvu, da ne bo kakšne pomote, ampak sem pa proti temu, da so te financirane v 100 % z javnim denarjem. Temu bom pa nasprotoval. Skrbi me, ker če v petih letih nismo uspeli najti rešitve nad odločitvijo Ustavnega sodišča, dvomim, da bomo v bližnji prihodnosti imeli tako močno vlado, da bo lahko to enostransko odpravila.  Zato si resnično nadejam in gospod predsednik bom zelo kratek in bom zaključil, ker je res ta debata že utrujajoča, bi si želel, da bi jutri le potrdili ta zakon in eno od ključnih izzivov zdajšnje vlade, ki je manjšinska ali pa politike nasploh, ki v petih letih ni uspela najti rešitev, zaključiti to sago in jutri le našli 46 glasov za to, da v bistvu udejanjimo tisto kar smo se zavezali ob začetku tega mandata. Jaz vem, da bodo vedno razlike v naših pogledih in v kolikor debata je kulturna, tudi jo spodbujam, ne pa spodbujam demagogij, ne spodbujam napačnih interpretacij, razumem razlike, ampak svojega stališča ne bom nikdar spremenil, da tisti, ki želi dodatek k dobremu javnemu šolstvu in če le zmore, naj si ga tudi   (nadaljevanje) plača.  Hvala lepa.
Hvala lepa. S tem smo izčrpali listo razpravljavcev. K besedi se je priglasil oziroma prosil za besedo še predstavnik Komisije Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport, gospod Štrukelj. Jaz pa v skladu s svojimi pristojnostmi moram vprašati, ali obstaja postopkovno nestrinjanje s tem, da bi on podal svoje mnenje. Če tega nestrinjanja ni, gospod Štrukelj, imate besedo za mnenje, ne pa za razpravo. Izvolite.
Branimir Štrukelj
Hvala lepa, gospod predsednik.  Torej, jaz bi želel izpostaviti zgolj neko dejstvo, ki se ob sicer očitnosti rado spregleda - namreč, da je Slovenija po vseh mednarodnih primerjavah, ki jih izvajajo vse države, ki kolikor toliko dajo nase, to je med 60 in 80 držav v TIMMS in v PIZ, po vseh treh kriterijih, ki se merijo v teh meritvah, se pravi, pri matematiki, naravoslovju in pri bralni pismenosti, nadpovprečna, ponekod, recimo, v naravoslovju celo med najboljšimi na svetu, recimo, samo z azijskimi tigri zaostajamo v matematiki po srednji šoli. In da je do tega prišla v 20 letih, pravzaprav ne more biti drugače kot posledica koncepcije, ki jo imamo v Sloveniji, ta pa je v skladu z belo knjigo iz leta 1995, ki je bila potrjena v Državnem zboru in pomeni politično soglasje o konceptu izobraževanja v naši državi, taka, da jedro izobraževalnega sistema predstavljajo javne šole, zasebne šole pa so dopolnilo k temu javnemu šolstvu. Zato so seveda trditve, da gre pri javnem šolstvu oziroma da je javno šolstvo zaostalo, v resnici žaljive, kajne, in so v nasprotju - to, kar smo danes slišali, da je javno šolstvo zaostalo -, so v nasprotju z golimi dejstvi, z golimi dejstvi in pomenijo pravzaprav v resnici omalovaževanje učiteljstva v Sloveniji. In, seveda, če želimo to koncepcijo nadaljevati, če je ne bomo spremenili, za kar bi bil potreben nek nov konsenz v tej državi, potem je treba vztrajati na tej pozitivni razliki v financiranju javnega in zasebnega šolstva, pri čemer ne rečem, sam sem zagovornik tega tudi, da naj pač zasebno šolstvo v tem smislu dopolnila in svobode izbire ostaja.  Za konec pa morda zgolj nek eksperiment, ki bi ga bilo mogoče smiselno narediti v naši državi. Če bi povabili deset ljudi, ki o našem izobraževanju nič ne vedo, pa jih peljemo, recimo, najprej na šentviško gimnazijo, potem pa na sosednjo šolo sv. Stanislava, pa naj povedo, po vtisu, ki ga imajo, po tem, kaj je na voljo, kakšno je število učencev, pa naj povedo, kje je več denarja, pa me zanima, kakšna bi bila odločitev teh ljudi.
Hvala lepa. Tega ne bomo izvedeli, dokler ne pridemo v to situacijo.  S tem zaključujem razpravo.  Odboru predlagam, da glasuje o naslednjem predlogu mnenja: »Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja je ustrezen.« Ob tem vas obveščam, da se pri glasovanju o predlogu mnenja uporablja takšna večina kot na seji zbora, kar pomeni, da mora »za« predlog mnenja glasovati večina vseh članov odbora, sicer mnenje ni sprejeto. Glasujemo. / oglašanje v ozadju, tehnične težave/ Zdaj pa dela. Glasujemo.  Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (3 člani.) Ugotavljam, da mnenje ni sprejeto.  Določiti moramo še poročevalca na seji Državnega zbora, to bom jaz. Zaključujem točko dnevnega reda in 11. nujno sejo odbora. Želim vam lep dan!