Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam. Začenjam 56. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Alenka Helbl, Anton Šturbej, Karmen Furman, Zvonko Černač, Milan Jakopovič, Tatjana Greif in Aleksander Reberšek. Na seji kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili pa sodelujejo: Andreja Kert namesto Darka Kranjca, Martin Premk namesto Bojana Čebele, Miha Lamut namesto Tereze Novak in Lenart Žavbi namesto Sare Žibrat.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Predlog zakona o spremembi Zakona o čezmejnem izvajanju storitev. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembe dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO, TO JE PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O ČEZMEJNEM IZVAJANJU STORITEV.

Kolegij predsednice Državnega zbora je na 159. seji, 23. 2. 2026 sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku.

Na spletni strani Državnega zbora je bilo objavljeno gradivo za sejo.

K točki pa so bili vabljeni: predlagatelj skupina poslank in poslancev, v imenu predlagatelja Miha Lamut, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za promet, Obrtno podjetniška zbornica Slovenije, sekcija za promet, Konfederacija novih sindikatov Slovenije, Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije, Neodvisni sindikat delavcev Slovenije, Konfederacija sindikatov 90 Slovenije, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o členih predloga zakona.

Za dopolnilno obrazložitev besedo najprej dajem predlagatelju. Miha Lamut, izvoli.

Predsedujoča, hvala za besedo. Kot predlagatelj in prvopodpisani pod predlog zakona danes z zelo jasno namero predstavljam predlog zakona.

Zakon o čezmejnem izvajanju storitev mora zagotoviti, da stvari delujejo pravično, učinkovito in v korist vseh delodajalcev, delojemalcev, družbe kot celote. Moj in naš cilj ni, da sistem šepa, ampak da sistem izboljšamo tam, kjer praksa kaže, da so potrebne prilagoditve. Čezmejno izvajanje storitev je realnost sodobnega evropskega prostora in ugotavljamo, da naša aktivna, konkurenčna in ambiciozna podjetja potrebujejo naš posluh. Zagotoviti moramo, da pravila ne ustvarjajo težko premostljivih ovir, ampak da so naše omejitve, pogoji, pravila, vse, kar je vezano na zakonodajne postopke, sorazmerne in z določenimi ... Z določenimi ... Se opravičujem. Predlagane spremembe zakona morajo izhajati iz konkretnih izkušenj iz gospodarstva in iz zaznanih izvedbenih težav. Ne gre za ideološka vprašanja, ampak za vprašanje pravne jasnosti in operativne izvedljivosti predloga zakonodaje. Pomembna točka, katero bi želel izpostaviti, je, da se v praksi izkazujejo prekomerne administrativne obremenitve, in če želimo, da podjetja spoštujejo zakon, morajo zakonodajni postopki in zakonske omejitve biti izvedljive. Prekomerna birokracija ne prispeva k večji zaščiti delavcev, ampak pogosto ustvarja pravno negotovost, ki definitivno ne prispeva k uspešnosti. Drug poudarek, ki ga želim izpostaviti, je sorazmernost nadzornih mehanizmov. Nobenega dvoma ni, da mora nadzor obstajati, ampak mora biti usmerjen, učinkovit in temelječ na tveganjih, ki so zaznana, ne pa splošno represiven. S tem bomo ščitili tudi integriteto sistema. Tretja točka, tretji element, ki jo želim izpostaviti, pa je, da mora biti zakon predvidljiv. Vsaka točka, tudi v gospodarski pobudi, mora biti predvidljiva. Podjetja morajo vnaprej vedeti, kakšne so njihove obveznosti, kakšne so sankcije, kakšni so postopki. Nejasna pravila namreč ne koristijo nikomur, ne delavcem ne delodajalcem, ugotavljamo, da tudi ne nadzornim organom. Poudarjam, da predlog, ki ga imamo danes na mizi, ne zmanjšuje standardov zaščite delavcev, nasprotno, z večjo jasnostjo in izvedljivostjo krepimo dejansko spoštovanje pravil. In da bom popolnoma jasen: delavcem ne jemljemo ničesar, ščitimo vse, kar smo se dogovorili. Menim in poudarjam pa, da socialni dumping ni sprejemljiv, kot ni sprejemljivo to, da zakon otežuje zakonito poslovanje tistim podjetjem, ki so odgovorna in ki odgovornost nosijo v svojem poslovanju. Kot družba moramo in znamo biti sposobni držati ravnotežje med svobodno gospodarsko pobudo in na drugi strani zaščito socialnih pravic. To nista dve nasprotji, ampak je to temelj evropskega razvitega modela. V Poslanski skupini Svoboda verjamemo v gospodarsko pobudo, ki je odgovorna in odgovornost nosi v svoji biti. Verjamemo v trg, ki je pošten in verjamemo v državo, ki zna regulirati pametno, na eni strani ne pretirano, na drugi strani ne premalo. Zato danes, ko imamo predlog zakona na mizi, nikakor ne pozivam k opredeljevanju, političnim razslojevanjem, ampak k odgovorni presoji in da skozi razpravo pogledamo, kaj v praksi deluje in kaj ne deluje, ker menim, da če lahko z razumnimi popravki izboljšamo delovanje sistema, potem je naša dolžnost vseh skupaj, da to storimo.

Predlog zakona je zelo kratek, jedrnat in izboljšuje, poenostavlja določene principe. Je pa tudi rezultat dialoga in pripravljenosti poslušati. Gre za preprosto vprašanje ali si želimo neživljenjskih in na neke točke nepravičnih zakonskih okvirov ali pa si želimo takšen zakonski okvir, ki je učinkovit in pravičen. Pri predlogu zakona o spremembah Zakona o čezmejnem izvajanju storitev smo zasledovali naslednje:

čim boljšo, čim bolj prisluhniti delodajalcem, čim bolj prisluhniti tudi delavcem, zato da ne bomo imeli podvajanja pravil, zato da ne bo dvojnih sankcij in da lahko s konkurenčnostjo gospodarstva gremo dalje. Zato želim, da je predlog tisti, ki v sami zakonski materiji izboljša in kjer praksa kaže, da so potrebne prilagoditve, prisluhne gospodarstvu. Hvala.

Najlepša hvala. Besedo sedaj dajem predstavniku Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Državni sekretar Igor Feketija, imate besedo.

Hvala za besedo. Pozdravljeni.

Trenutna vsebina Zakona o čezmejnem izvajanju storitev je rezultat socialnega dialoga, ki je potekal od leta 2020 do decembra 2022. Takrat so bile po eni strani poudarjene številne kršitve v zvezi z napotovanjem delavcev in napotenimi delavci. Tako je na primer evropski organ za delo ELA, ki združuje inšpektorate za delo držav članic EU, opozarjal na zlorabe instituta napotovanja delavcev, sindikati, tako slovenski kot mednarodni, pa na kršitve pravic napotenih delavcev. Po drugi strani so v tem socialnem dialogu, več kot dve leti trajajočem, predstavniki delodajalskih združenj opozarjali, da je zanje nesprejemljivo, da bi pred izdajo potrdil A1 dosledno preverjali pogodbe iz uredbe, ker bi pristojni organi, pri nas je to Zavod za zdravstveno zavarovanje, za to potrebovali preveč časa, zanje pa je bilo pomembnejše, da do obrazcev A1 pridejo prej. Izrecno so nasprotovali preverjanju pogojev po uredbi in zahtevali hiter postopek izdaje potrdila. In res ta postopek zdaj traja nekaj dni, morda pet dni. V dialogu med vlado in tema dvema stranema je bil takrat dosežen kompromis. Ta je specifičen za Slovenijo in nekoliko odstopa od prakse drugih evropskih držav, predstavlja pa dogovor, ki so ga dosegle in potrdile in z njim soglašale vse tri strani. Po tem kompromisu se pogoji po uredbi ne preverjajo, zato se pa dodaja nacionalni pogoj, oblikovan dialogu vseh treh strani, ki onemogoči pridobivanje potrdila A1 in s tem napotovanje delavcev hujšim in večkratnim kršiteljem delovne in davčne zakonodaje. Zdaj je ena stran - delodajalska - ugotovila, da je to ne ustreza in želi oboje, izdaje obrazcev A1 brez preverjanja in hkrati, da se kršitelji ne izločajo iz napotovanja delavcev, vsaj ko gre - po predlogu tega zakona - za kršitve s področja delovnega časa voznikov v mednarodnem prevozu. To željo lahko razumem. Naloga delodajalskih združenj je, da delujejo v interesu svojih članov, to je njihova služba, da služijo interesom lastnikov in upravljavcev podjetij. Na Vladi, Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo slišali delodajalce in predlagali, da ponovno odpremo zakon in poskusimo priti do rešitve, ki bi bila boljša od obstoječe. O zakonih, ki imajo opraviti s trgom dela, se v Sloveniji pogajamo v okviru Ekonomsko-socialnega sveta. In vsaj v mojem triletnem službovanju na MDDSZ nam je uspelo doseči soglasje glede Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakona o urejanju trga dela, Zakon o uveljavljanju delovnega povračila, nadomestila plače za skrajšani delovni čas - ukrep, ki trenutno poteka, Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev in najbrž še katerega. Torej se da doseči soglasje in to je prava pot.

In ravno, ko naj bi začeli ta proces tudi glede zakona o čezmejnem izvajanju storitev, glede katerega nimajo svojih želja in pripomb samo delodajalci, ampak tudi sindikati, pa tudi vladna stran je zaznala nekaj točk, na katerih bi ga lahko izboljšali, nas je v tilnik zadel poslanski zakon, ki enostransko, brez vednosti nosilnega ministrstva, brez pogajanj s socialnimi partnerji odpravlja danes edino učinkovito sankcijo za kršitve delovnega časa voznikov v mednarodnem transportu. V obrazložitvi zakona je več trditev, ki ne držijo. Piše, da se odpravlja dvojno kaznovanje slovenskih prevoznikov zaradi manjših kršitev delovnega časa. Kršitve s področja delovnega časa so razvrščene v tri kategorije: hude, zelo hude in najhujše. In doslej so za prepoved izdaje obrazca A1, potrdila A1 veljale samo zelo hude in najhujše kršitve. Vzemimo nekaj primerov, da bomo vedeli, o čem govorimo. Tedenski delovni čas v štirih zaporednih mesecih za več kot 12 ur presega 48 ur delovnega časa in ga ni več dovoljeno podaljšati na 60 ur. Povedano drugače, delavec je en teden že vozil 60 ur, zdaj pa ponovno dela več kot 60 ur tedensko. Spomnimo, delovni teden v Republiki Sloveniji - to je vsaj pol stoletja star civilizacijski dosežek - je 40 ur. In spomnimo, gre za voznike tovornjakov ali tovornjakov s priklopnikom. In edina sankcija, ki potem ostane, če bo današnji zakon sprejet, je 500 evrov do največ 3 tisoč denarne globe. Drug primer: tedenski delovni čas je daljši od 60 ur za več kot 9 ur, to pomeni 69 ur in več tedensko. V petdnevnem delovnem tednu je to 14 ur dnevno, v sedemdnevnem 10 ur dnevno, vsak dan. Zopet edina sankcija, ki bi ostala, je bila 500 evrov do največ 5 tisoč globe. Preseganje nočnega dela za več kot 3 ure v 24-urnem obdobju, torej več kot 13 ur nočnega dela - ostala bi samo globa 300 evrov do največ 3 tisoč. Zato se ne morem strinjati, da gre tu za birokratske ovire, ki vodijo v pravno nejasnost. Gre za sankcioniranje kršiteljev. tako kot je bilo dogovorjeno na Ekonomsko-socialnem svetu. Torej obstaja vprašanje ali gre res tu za manjše kršitve delovnega časa, ali si želimo voziti po cestah, po katerih vozijo težka tovorna vozila s priklopnikom z vozniki s 60- ali 70-urnim tedenskim delovnikom in 13 urami nočne vožnje brez odmora.

Drugič, predlagatelj navaja, da že ena sama kršitev glede odmora pomeni, da podjetje ni prejelo potrdila A1 in zato ni smelo opravljati mednarodnih prevozov. Tudi to ne drži. Za prepoved izdaje potrdila A1 je delodajalec moral prejeti dve pravnomočni globi v obdobju treh let. Zakon je tu popolnoma jasen, nobene pravne nejasnosti ni. Dve takšni kršitvi pomenita ne kot stranska sankcija po presoji inšpektorja, ampak kot posledica po zakonu ex lege prepoved izdaje potrdila A1. Delodajalci so tudi poudarili, in tudi tu smo prisluhnili, da do kršitev glede odmora pogosto prihaja zaradi neposlušnosti zaposlenih, torej voznikov, ki naj bi si v nasprotju z navodili delodajalca vzeli prekratke odmore. In vse pripombe so se, mimogrede, nanašale samo na odmore, ne na tedensko število ur ali na nočno delo. V takih primerih, ko voznik sam v nasprotju z navodili delodajalca vzame prekratek odmor, se lahko delodajalec v inšpekcijskem postopku izreče in predloži dokazila, da je voznik deloval v nasprotju z navodili. In za to ima tri priložnosti: prvič, možnost odziva na inšpekcijski zapisnik, drugič, petdnevni rok za odziv po prejemu obvestila o prekršku in tretjič, zahteva za sodno varstvo. In pri delodajalcih z urejenim notranjim nadzorom, kar verjamem, da tisti, ki so danes tukaj, ki jih zastopajo, da to imajo, ki spremljajo svoje voznike, to ne sme biti težava; delodajalec lahko pokaže, da je voznik sam ravnal v nasprotju z navodili. Ravno tako smo predstavnike delodajalcev pozvali k predložitvi primerov, ko naj bi zaradi manjših kršitev odmora prišlo do prepovedi izdaje potrdila A1. Po več pozivih smo prejeli en sam tak primer. Analizirali smo tudi primere, ko so inšpektorji izdajali globe v zadnjih treh letih in globe IRSD so bile izdane v manj kot 2 odstotkih inšpekcijskih nadzorov, vedno za več zelo hudih ali najhujših kršitev, kot so trenutno opredeljene v zakonu.

Tretjič. Tudi potrdilo A1 ni zgolj dokaz o socialnem zavarovanju. To potrdilo omogoča izjemo od načela, da velja zakonodaja po kraju opravljanja dejavnosti, torej izjemo od načela lex loci laboris. V skladu z uredbama 883/04 in 987/09 je treba pred izdajo A1 presoditi ali so izpolnjeni pogoji iz 12. oziroma 13. člena uredbe 883. Plačilo prispevkov in s tem vključitev v zavarovanje se pred izdajo potrdila a ena preverja v skladu s 3. točko tretjega odstavka 4. člena Zakona o čezmejnem izvajanju storitev. Tudi ne drži v celoti, da brez obrazca eno podjetje ne more opravljati mednarodnih prevozov. Drži, to je oteženo zelo, ker mora biti delavec vključen v zavarovanje v državi, v kateri dejansko opravlja delo. Ne velja pa to za tranzit, velja za izhodišče in destinacijo.

Petič, predlagatelji navajajo tudi, da so te kršitve že sankcionirane po evropskih pravilih, kar tudi ne drži. Kršitve s področja delovnega časa, druge delovne zakonodaje in zakonodaje v zvezi z davki in prispevki se v zvezi z izdajo A1 po evropskih pravilih ne sankcionirajo.

Za zaključek ponavljam in ponovno poudarjam; razumem, kaj nam sporočajo predstavniki lastnikov, upravljavcev podjetij in v tem primeru predvsem prevoznikov v mednarodnem prometu. Pripravljeni smo na ponovna pogajanja o spremembi zakonodaje, da ne bi prihajalo do nesorazmernih ali neživljenjskih sankcij, sploh tistih, za katere bi predložili dokaze, da so se zgodile ali da bi se lahko zgodile. In ta postopek smo začeli, prejšnji petek je že bila sklicana tretja seja strokovnega odbora Ekonomsko-socialnega sveta, namenjena točno temu zakonu. Na prvih dveh sejah smo že obravnavali predlog delodajalske strani za spremembo četrtega odstavka 4. člena ZČmIS, ki ga je Ekonomsko-socialnemu svetu predložila delodajalska stran. Po temeljiti obravnavi tega predloga na dveh sejah je delodajalska stran sama predlog umaknila. Na predvideni tretji bi se najprej, bi najprej predstavili mednarodno primerjavo, ki smo jo pripravili, nato pa odprli postopek za novelo Zakona o čezmejnem izvajanju storitev ob sodelovanju vseh poklicanih - socialnih partnerjev, inšpektorjev, pristojnega ministrstva, strokovnjakov za prometno varnost, strokovnjakov za delovno pravo in tako naprej. Gre za zelo občutljiv zakon. Novembra 2025 je evropski organ za delo ELA, ki skrbi za ustrezno delovno mobilnost v EU in koordinira delo nacionalnih inšpektoratov za delo, izdalo poročilo o napotovanju delavcev in predvsem delavcev iz tretjih držav znotraj EU. In Slovenija je v tem poročilu skupaj s Poljsko in Portugalsko predstavljena kot primer države z mnogimi pomanjkljivostmi glede nadzora. Osemdeset strani in več pomanjkljivosti. Današnji predlog ta nadzor dodatno krha. Torej še vedno velja, da smo pripravljeni nadaljevati proces prilagoditve Zakona o čezmejnem izvajanju storitev gospodarski realnosti, kot se je v uvodu izrazil predlagatelj. Pobuda za spremembo zakona ima naš posluh. pozivam pa, da to storimo po poti, ki je edina pravilna za takšne posege v tako občutljivo zakonodajo. Hvala.

Hvala. Sedaj pa besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe. Gospa Sladjana Ješić, izvolite.

Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni. V Zakonodajno-pravni službi smo predlog zakona preučili z vidika njegove skladnosti z ustavo, pravnim sistemom in nomotehničnega vidika ter pripravili pisno mnenje.

Na kratko ga bom povzela, ker je bilo objavljeno danes. Bi pa izpostavila, da gre za, kljub temu, da se novelira zgolj en člen, za izjemno kompleksno materijo, kjer se prepleta torej predlog zakona z drugimi zakoni v slovenskem pravnem redu kakor tudi z akti prava EU. Mnenje je nekako razdeljeno na pet delov. V uvodnem delu ugotovimo, da je cilj predloga zakona opredeljen širše, kot so potem navedeni argumenti in predstavljene poglavitne rešitve. Te so osredotočene na ožji segment. In sicer, da naj bi se predlagana sprememba nanašala predvsem na določitev pogojev za izdajo potrdila A1, pri čemer se osredotoča na vprašanje upoštevanja kršitev pravil o delovnem času na področju mednarodnih cestnih prevozov kot enega izmed pogojev za izdajo tega potrdila. Na to v drugem delu ugotavljamo, da je glede na tako izkazan namen umestitev predlaganih sprememb v predlogu zakona napačna. Udejanja se s spremembo četrtega odstavka 4. člena Zakona o izvajanju čezmejnih storitev - ta ureja splošne pogoje za čezmejno izvajanje storitev. Člena, ki pa urejata pogoje za izdajo potrdila za namen čezmejnega izvajanja storitve v eni državi članici ali najmanj dveh državah članicah EU pa sta 8. in 9. člen zakona. In s tem pravzaprav ureditev dejansko preoblikuje materialne pogoje za čezmejno izvajanje storitev na področju mednarodnega cestnega prevoza v delu, ki se nanaša na spoštovanje pravil o delovnem času. Torej te nesistematičnosti in v bistvu nekonsistentnosti v tem zakonodajnem postopku ni mogoče odpraviti, ker 8. in 9. člen zakona nista predmet sprememb. V tretjem delu se v mnenju naredimo eno kratko genezo 4. člena zakona, to je pa vključevalo pregled obrazložitve predloga zakona o izvajanju čezmejnih storitev iz leta 2017 in pa potem Predloga zakona o izvajanju čezmejnih storitev, ki je bil torej nov zakon iz leta 2023. In iz tistih obrazložitev izhaja, da je že eden izmed ključnih ciljev prvotne ureditve bilo ob upoštevanju obsega in teže ugotovljenih kršitev pravic delavcev, napotenih na delo v druge države članice EU. Preprečevanje zlorab instituta napotitve ter varstvo pravic napotenih delavcev pred kršitvami slovenskih delodajalcev. Torej, Republika Slovenija je bila v tem segmentu kot neka izjema in pojasnjeno je bilo, da se uvaja, ta rešitev iz razlogov javnega interesa ob upoštevanju množičnih kršitev pravic napotenih delavcev, ugotovljenih v praksi. Ob tem je treba ugotoviti, da v predlogu zakona ni zaslediti podatkov, ki bi kazali, da so se te prakse delodajalcev po uvedbi teh pogojev bistveno spremenile oziroma, da se je obseg zaznanih kršitev pravic napotenih delavcev pomembneje zmanjšal.

V četrtem delu mnenja se ukvarjamo potem s pravnimi učinki predlagane spremembe četrtega odstavka. Treba je pojasniti, da veljavna ureditev te določbe za področje mednarodnega prevoza. Vzpostavlja posebno pravilo glede ugotavljanja kršitev pravil o delovnem času, pri čemer se sklicuje na enotno opredeljene hude kršitve na ravni prava EU, ter s tem splošno ureditev prilagaja specifičnostim dejavnosti mednarodnega prevoza. Obenem pa ohranja temeljno načelo, da se resne kršitve delovno-pravnih pravil upoštevajo pri presoji upravičenosti do čezmejnega izvajanja storitev. Predlagana rešitev predstavlja konceptualno spremembo, saj se za delodajalce s področja mednarodnega cestnega prevoza kršitev pravil o delovnem času ne bi več upoštevala, pa ne samo pri izdaji potrdila, ampak pri opravljanju dejavnosti, torej, kot izključena je ta presoja iz presoje splošnih pogojev za izvajanje čezmejnih storitev. Takšna rešitev pomeni tudi pravno sistemske neskladnosti. Posebej je treba poudariti, da so pravila o delovnem času neločljivo povezana tudi z drugimi instituti, tudi tistimi, ki jih uvaja pravo EU, kot je institut dobrega ugleda. Če bi torej nacionalni zakon za te kršitve delovnega časa določil izjemo od upoštevanja pri presojanju splošnih pogojev, bi torej ustvaril neskladje, kjer bi prevoznik po uredbi EU bil ocenjen kot neprimeren za opravljanje prevoznih dejavnosti, po nacionalnem zakonu pa bi kljub temu nemoteno izpolnjeval pogoje za čezmejno izvajanje storitev, in zato po našem mnenju četrti odstavek 4. člena zakona ni zgolj nacionalna določba, ampak je primer, kako nacionalna zakonodaja? Zagotavlja usklajeno in dosledno uporabo prava EU, kajti zakonodajalec ni sam opredelil, katere kršitve pravil o delovnem času so hude, temveč se glede tega sklicuje na prilogi uredbe 216/403. Če bi se torej spremenila pravila EU, bi se spremenila tudi vsebina obveznosti po nacionalnem zakonu, ne da bi ga bilo treba novelirati. In zato ta določba predstavlja izvajanje uredbe EU. Upoštevajoč načelo primarnosti prava EU pa zakonodajalec ne sme sprejeti predpisa, ki bi izničil učinek in namen evropske uredbe.

V nadaljevanju ugotavljamo, da predlagana ureditev vzpostavlja tudi izjemo zgolj za določeno skupino delodajalcev, s čimer se posega v načelo enake obravnave subjektov. Veljavna ureditev se torej nanaša na delodajalce s področja mednarodnega prevoza na splošno, torej vključuje vse vrste prometa, predlagana sprememba pa se omejuje izključno na delodajalce s področja mednarodnega cestnega prevoza. Posledično bi bili delodajalci v drugih prometnih vrstah, ki so po veljavni ureditvi že deležni posebne omiljene obravnave glede upoštevanja kršitev pravil o delovnem času, kajti upoštevajo se zgolj hude, izenačeni s splošno ureditvijo, ki velja za vse delodajalce izven te gospodarske panoge. Nasprotno pa bi bili delodajalci na preostalih področjih mednarodnega prevoza glede istovrstnih kršitev obravnavani bistveno strožje. Torej, razlogi, ki bi utemeljevali neenako obravnavo, niso pojasnjeni.

Nadalje se tudi opredelimo do zatrjevane nesorazmernosti in pretirane strogosti veljavne ureditve, pri čemer je podan tudi sklic na naravo prevozniške dejavnosti in na nepredvidljive okoliščine dela, zaradi katerih naj delodajalci posameznih kršitev pravil o delovnem času ne bi mogli v celoti preprečiti. Tukaj ZPS opozarja, da tukaj se četrti odstavek 4. člena nanaša zgolj na najresnejše oblike kršitev, kot so prekoračitve najdaljšega tedenskega delovnega časa, neizpolnjevanje obveznih odmorov, prekoračitve dopustnega nočnega dela, ter ponarejanje ali ne predložitev evidenc delovnega časa. Predlagatelj navaja, da bi moral biti cilj zakonodaje usmerjen predvsem v sankcioniranje sistematičnih zlorab, pri čemer pa se ne opredeli do dejstva, da je zakonodajalec veljavno ureditev že oblikoval selektivno in ob upoštevanju stopnje resnosti ravnanj, saj se upoštevajo le ponavljajoče se najhujše kršitve pravil o delovnem času. Torej obrazložitev ne pojasni zakaj je tako določen prag še vedno nesorazmeren oziroma zakaj veljavna ureditev ne omogoča razlikovanja med enkratnimi in sistematičnimi kršitvami? Prav tako obrazložitev ne vsebuje podrobnejše presoje, ali in zakaj naj bi bile tudi takšne po pravu EU posebej kvalificirane kršitve tipična in neizogibna posledica narave dejavnosti mednarodnega prevoza, ki je delodajalci ne bi mogli predvideti. Manjka tudi ustrezno tehtanje med težo posega, ki ga prinaša predlagana sprememba in legitimnimi cilji, ki jih zasleduje veljavna ureditev, kot so varstvo pravic delavcev in ohranjanje poštenih konkurenčnih pogojev.

V nadaljevanju v mnenju tudi pojasnimo, zakaj veljavna ureditev ne predstavlja dvojnega kaznovanja istega ravnanja in pojasnimo razliko v namenih in ciljih potrdila A1, mehanizma izgube dobrega ugleda in pa prekrškovnih postopkih. Torej tukaj ne gre za kolizijo med temi instituti, ampak gre za dopolnjujoča se pravna sredstva, ki omogočajo zagotavljanje spoštovanja pravil varstva delavcev in pa poštene konkurence na notranjem trgu. Nenazadnje pa je treba opozoriti, da ima institut delovnega časa v dejavnosti mednarodnega prevoza še dodatno dimenzijo, vpliva tudi na varnost tretjih oseb v prometu, zato ima zakonodajalec okrepljeno dolžnost, da zagotovi temeljit nadzor nad spoštovanjem teh pravil.

V zaključku torej ugotovimo, da je, da so razlogi, ki naj bi utemeljevali sprejetje predloga zakona pomanjkljivo navedeni, ni analize nesorazmernosti veljavne ureditve, ni analize njenih učinkov, ni opravljena celovita presoja z vidika koherentnosti zakonske ureditve in skladnosti z evropskim pravnim redom tudi ni tehtanja med cilji, ki jih torej predlog zakona zasleduje in s sredstvi, ki jih torej uporablja za dosego teh ciljev, ter na drugi strani z zagotavljanjem varstva pravic delavcev, varnosti cestnega prometa ter poštenih konkurenčnih pogojev, kar pomeni, da je treba te razloge bistveno dopolniti in rešitve ponovno pretehtati. Hvala.

Hvala. Besedo dajem predstavnici Državnega sveta, Jasmina Opec Vöröš, imate besedo.

Hvala lepa za besedo, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, predstavniki Vlade, ostali prisotni na seji, lepo pozdravljeni!

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog zakona obravnavala na 26. izredni seji, včeraj, 23. februarja. Seznanjeni smo bili s stališčem direktorata za trg dela in zaposlovanja na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in invalide, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Inšpektorata Republike Slovenije za delo, sindikalnih central, Gospodarske zbornice Slovenije in Obrtno podjetniške zbornice Slovenije. Ker bodo vsi navedeni v nadaljevanju seje dobili priložnost, da sami predstavijo svoja stališča, se bom osredotočila zgolj na razpravo članov komisije v kateri so pričakovano sodelovali predstavniki interesov delodajalcev in delojemalcev, ki so do predloga zakona zavzeli različna stališča. Predstavniki interesov delojemalcev v Državnem svetu so izpostavili opozorila sindikalnih central glede predloga zakona in dodatno opozorili na že ustaljen način plačila za delo v panogi. Prek dnevnic na podlagi opravljenih kilometrov, ki zaposlene v njej posredno sili v kršitev pravil o delovnem času. Opozorili so tudi na nizko stopnjo vključenosti poklicnih voznikov v obvezno dodatno poklicno zavarovanje, kar je sicer zakonsko zapovedano, a ostaja nesankcionirano, pa tudi, da kršitve delovnega časa, predvsem odmora in počitka, v panogi prevozov predstavljajo stalnico, ne pa izjemo. Predstavniki interesov delodajalcev v Državnem svetu so po drugi strani do predloga zakona zavzeli pozitivno stališče in panogo prevozov prepoznali kot pomemben del slovenskega gospodarstva, med drugim zaradi njenega pomena za nemoteno delovanje dobavnih verig v državi, od surovin do končnih izdelkov in storitev. Predstavniki interesov delodajalcev v Državnem svetu rešitve iz predloga zakona prepoznavajo kot pravične, učinkovite in koristne z vidika odprave birokratskih ovir, zagotavljanja sorazmernosti ukrepov glede na težo kršitev in zagotavljanja pravne jasnosti zakonodajnih rešitev na področju prevozov. Opozorila sindikalicetrat, da predlagane rešitve lahko vplivajo na poslabšanje varnosti v prometu, pa so ocenili za neutemeljene, saj bi slednja po njihovi oceni morala temeljiti na predhodnih ustreznih analizah. Predstavniki interesov delodajalcev v Državnem svetu so opozorili tudi na dolgotrajne napore predstavnike panoge prevozov na strani delodajalcev, da bi v zvezi z obravnavano problematiko prišlo do soglasne spremembe Zakona o čezmejnem izvajanju storitev, kar ni obrodilo sadov. Predlog zakona zato predstavniki interesov delodajalcev v državnem svetu razumejo kot poskus reševanja stisk, v katerih so se znašla prevozna podjetja. Slednja so namreč na podlagi trenutne ureditve v vsakem primeru deležna negativnih posledic ne glede na razlog za nastanek kršitev, torej tudi, če je za kršitev kriv zaposleni. Predstavniki interesov delodajalcev ocenjujejo, da trenutne posledice ponavljajočih se kršitev iz naslova delovnega časa za delodajalce predstavljajo nesorazmeren ukrep, in to ne zgolj na področju mednarodnih prevozov, ampak tudi na drugih področjih napotovanja delavcev na delo v tujino. Opozarjajo tudi, da predlog zakona ne bo rešil vseh težav, s katerimi se srečuje panoga prevozov, zato pozivajo tudi k spremembam zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, kjer se prav tako zaznava nerazumne in nesorazmerne ukrepe glede na težo posameznih kršitev. Razprava članov komisije je tekla tudi o tem, da predlog zakona ni bil deležen obravnave na Ekonomsko-socialnem svetu, pri čemer so predstavniki interesov delodajalcev v Državnem svetu opozorili, da tako imenovani poslanski zakoni niso nujno predmet razprave na ESS, pa tudi, da v zvezi z navedenim predlogom zakona v okviru ESS ni bila podana pobuda za njegovo obravnavo. Predstavniki interesov delojemalcev pa so ne obravnavo predloga zakona v okviru ESS problematizirali zlasti z vidika ignorance socialnega dialoga na tem področju, ki je že bil v teku znotraj strokovne skupine Ekonomsko-socialnega sveta, ki bi lahko sprejela usklajene rešitve na podlagi strokovnih mnenj in analiz. Brez iskanja rokohitrskih rešitev, ki lahko vplivajo na veliko število zaposlenih v panogi prevozov in vse udeležence v prometu, ne zgolj na podjetja, ki v njej delujejo. Po opravljeni razpravi komisija v okviru glasovanj predloga zakona ni podprla. Hvala lepa.

Najlepša hvala. Besedo dajem še predstavnici Inšpektorata Republike Slovenije za delo, magistrica Katja Čoh Kragolnik, imate besedo, izvolite, se opravičujem.

Hvala lepa, lep pozdrav spoštovana predsedujoča, spoštovane poslanke, poslanci in vsi ostali prisotni.

Po pregledu predlagane spremembe na Inšpektoratu za delo ugotavljamo, da ta sicer ne posega v pristojnosti Inšpektorata za delo glede izvajanja inšpekcijskega nadzora, torej nad spoštovanjem delovnopravne zakonodaje in zakonodaje na področju mobilnih delavcev v cestnem prometu. Kar je za nas pomembno je to, da tudi ne vpliva torej na ugotavljanje in vodenje prekrškovnih postopkov zaradi kršitev delovnega časa, niti ne vpliva na obveznost delodajalcev, da spoštujejo veljavne predpise na tem področju. Te obveznosti torej še vedno veljajo. Inšpektorat za delo bo tako v primeru uveljavitve predlagane spremembe še naprej izvajal nadzor nad spoštovanjem določb o delovnem času mobilnih delavcev, se pravi tudi v mednarodnem cestnem prometu in vodijo prekrškovne postopke v primeru ugotovljenih nepravilnosti. Sprememba pa vpliva na to, katere pravnomočno ugotovljene kršitve Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije upošteva pri presoji izpolnjevanja pogojev za izdajo potrdila A1, ne pa torej na samo dopustnost oziroma nadzor nad temi ravnanji. Po Zakonu o čezmejnem izvajanju storitev je ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za izdajo potrdila A1 v pristojnosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta organ torej vodi upravne postopke in sprejme odločitev v konkretni zadevi. V ta namen zakon v 25. členu določa, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije za izvajanje svojih pristojnosti pridobiva tudi podatke iz evidenc Inšpektorata za delo, med drugim o pravnomočno ugotovljenih kršitvah zakona, ki ureja delovni čas mobilnih delavcev. Inšpektorat za delo v tem okviru vodi evidenco pravnomočnih odločb o prekrških in zagotavlja dostop do teh podatkov zavodu. Sama presoja pogojev za pridobitev A1 pa je izključno naloga Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot pristojnega organa odločanja. Vsekakor menimo, da je za zakonito in učinkovito izvajanje postopkov bistveno, da ima organ odločanja zagotovljen celovit dostop do evidence pravnomočno ugotovljenih kršitev, samo na podlagi tega lahko samostojno opravi presojo izpolnjevanja pogojev v konkretnem upravnem postopku. Nenazadnje vse to prispeva k večji pravni varnosti strank in pa jasni razmejitvi pristojnosti med organi. Toliko, hvala.