Spoštovane kolegice, spoštovane kolegice, spoštovani kolegi.

Začenjam 2. sejo Odbora za zadeve Evropske unije.

Obveščam vas, da so zadržani: član Luka Mesec in namesto poslanca Mateja Graha je prisotna Andreja Rebenšu. Rajbenšu, se oproščam, bom se navadila. Obveščam vas, da so na sejo povabljeni tudi poslanci Evropskega parlamenta iz Republike Slovenije, Urad predsednice Republike Slovenije, Kabinet predsednika Vlade ter predstavniki Vlade in Državnega zbora in vse navzoče lepo pozdravljam.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje odbora. V poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo, zato je določen takšen dnevni red seje, kot ste ga sprejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. točko dnevnega reda, zasedanje Sveta Evropske unije za zunanje zadeve, trgovina, Bruselj, 22. 5. 2026.

Gradivo smo prejeli od Vlade 15. 5. 2026 na podlagi 8. člena Zakona o sodelovanju med Državnim zborom in Vlado v zadevah Evropske unije in prosim državnega sekretarja, magistra Dejana Židana, da predstavi gradivo.

Hvala.

Ja, lep pozdrav, spoštovana predsednica, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci in ostali prisotni, lepo pozdravljeni.

Dovolite mogoče predsednica, da na začetku, ker smo prvič v tej skupini skupaj, da pojasnim, zakaj je v Sloveniji dobro delovanje zunanje trgovine tako zelo pomembno. Če dovolite, Slovenija, to govori, Slovenija kot del Evropske unije je izrazito izvozno usmerjena. Recimo, če pogledamo leto 2025, ugotovimo to, kar je že nekaj let zaporedoma, da če proizvedemo v Sloveniji štiri kozarce, moramo tri kozarce prodati izven Slovenije. Pri storitvah je sicer nekoliko drugače, ena, približno ravno obratno, 75 procentov storitev se proda v Sloveniji, 25 procentov pa se izvozi. To ni nekaj neobičajnega. Evropska unija je namreč nastala v začetku zaradi menjave blaga in tudi pri blagu imamo stvari bolj ali manj popolnoma harmonizirane, pri storitvah pa žal notranji trg, ki pa predstavlja že več kot 80 procentov evropskega bruto domačega proizvoda, še ne deluje v celoti, je pa želja, da bi začel delovati. In Slovenija mogoče za občutek, lansko leto, če gledamo blago, je izvozila različnih oblik blaga za približno 72 milijard, uvozila pa 70 milijard in nekaj, to pomeni, da smo imeli pozitivni saldo milijardo in pol. Če pogledamo storitve, je bilo po začasnih podatkih, ki se lahko še spremenijo, izvoza 13 milijard in pol, tu pa smo imeli bistveno višji. Plus v našo korist, tri milijarde in pol, najpomembnejša dejavnost znotraj storitev je pa kar tako in tako poznamo, je transport. Zanimivo je, da ne čisto ista razmerja, ampak podobno je tudi z Evropsko unijo, mednarodna trgovina zelo pomembna. Če pogledamo leto 2025, se je prvič dogodilo, da je seštevek bruto domačih proizvodov vseh 27 članic se je približal 20000 milijardam evrov. To je prvič tako visok znesek. In če pogledamo, koliko je pa Evropa trgovala, pridemo, skoraj, ne pridemo čez številko 8000 milijard. Evropski prostor je še vedno drugi najmočnejši trgovinski prostor na svetovni obli.

Od tega je približno pet milijard in nekaj 5000 milijard in nekaj blaga. Tukaj je lansko leto Evropa ustvarila približno 130 milijard plusa. Storitev je preostalo torej 3000 milijard. Tukaj je pa nekaj več, mislim, da je 150 milijard plusa. Tako da suma sumarum Evropa, ko vzamemo kot celoto, se približa še vedno temu, da imamo slabih 300 milijard plusa v mednarodni trgovini. Zato je Evropa strašno občutljiva na vse, kar se dogaja v mednarodni trgovini. Če bi bil svet idealen, bi veljala pravila za vse. Bila bi transparentna in bi pač prodajajo, če imaš boljši produkt, boljšo ceno in če se znaš boljše pogajati. Tudi s tem namenom, če poenostavim je, in to smo že pri točki ena. Mimogrede ta svet, ki bo v petek, ne bo svet, ki bo odločal, bo komisija, predstavniki komisije bodo podali neke nove informacije in verjetno na treh točkah se bo opravila razprava.

Sem že pri 1. točki, to je Svetovna trgovinska organizacija. Če bi bil svet idealen, bi cela svetovna trgovina delovala na podlagi pravil svetovne trgovinske organizacije. Ta pravila do neke mere določajo, kakšne so priporočljive ali dovoljene carine. Mimogrede, če neko povprečje naredimo, vidimo, da je približno 5 procentov pri blago in približno 30 procentov, ampak to so podatki sešteti, pa potem deljeni pri kmetijskih proizvodih in da enostavno pravila veljajo. Na žalost Svetovna trgovinska organizacija deluje z veliko težavo. In sicer zato, ker organi, kjer razsojajo, kaj je potrebno narediti, pri tem pa tudi če je prišlo do kršenja pravil, ne delujejo že kar nekaj let. Posledica tega je, da v tem trenutku je verjetno okoli 70 procentov svetovne trgovine kolikor toliko po pravilih Svetovne trgovinske organizacije že 30 procentov, pa več ne.

In smo že pri točki, ki bo, ki bo v bistvu poročilo, kaj se je dogodilo na 14. ministrski konferenci Svetovne trgovinske organizacije, ki je imela zelo ambiciozen načrt, ampak ni bilo soglasja, kako prenoviti delovanje Svetovne trgovinske organizacije zlasti, zaradi zadržkov treh držav, Indije, Brazilije in Združenih držav Amerike. Izkazalo se je tudi, da velika večina držav si želi urediti mednarodno trgovino, vendar sistem deluje takole, da se da vsako odločitev tudi blokirati.

Tisto, kar je mogoče, izkušnja tega zadnjega vrha je tole, da se vedno več držav pogovarja, ali narediti znotraj te velike forme neko svojo formo, ker pa se bodo pravila spoštovala.

Zdaj, stališče in predlog slovenske vlade je pač dosti takšen, kakršnega Slovenija zagovarja že ves čas, odkar je del torej, borimo se za pravila, za jasno določena pravila, ki veljajo za vse. In vsa naša stališča morajo biti stoodstotno usklajena znotraj Evropske unije, ki potem tudi znotraj trgovinske organizacije zastopa. To je prvo področje.

V idealnem svetu bi seveda trgovinski sporazumi veljali. Žal ni čisto tako. Največja trgovinska partnerica Evrope so Združene države Amerike in obratno. Recimo, če pogledamo lanske podatke, vidimo, da je medsebojne menjave bilo, zopet je približno zato, ker številke v storitvah pridejo z zamikom. Jo je bilo okoli 1800 milijard evrov.

Dejstvo je, da trgovina je neuravnotežena, kar se tiče blaga. In nam je uspelo, da smo v enem letu iz tega, da so Američani imeli, če povem nekoliko po domače, luknjo 150 milijard, smo prišli na 200 milijard. Torej, kljub vsem zapletom je evropski izvoz naraščal. Povsem obratno stanje je pa pri storitvah. Pri storitvah pa v bistvu smo mi predvsem kupec in tukaj je približno za sto milijard plusa v korist Združenih držav Amerike. Iščejo se načini, kako v bistvu priti do tega, da bi bila trgovina izravnana. Čeprav je le treba povedati, da znotraj velikosti 1800 milijard medsebojne trgovine je razlika iz leta 24 50 milijard relativno majhna. To ni razlika, kot je med nami, pa med Kitajci recimo ne. In prišlo je tudi do nekega dogovora med predsednico Evropske komisije

in predsednikom Združenih držav Amerike, ki sicer ni pravno zavezujoč, je pa zavezujoč, ker je pač dogovor med velikimi sistemi. In posledica tega je bila, da je Evropa, kakor bolj ali manj ves svet, pristala na asimetrijo, ki ni v korist Evropi. Vendar je večina v Evropi tistih, ki odločajo, povedala takole, da je bolj pomembna stabilnost in predvidljivost in da je to za evropsko industrijo najpomembnejše. Videli ste, da tudi ta stabilnost ni stoodstotna stabilnost. Videli ste tudi neko komunikacijo verjetno med vrhom Združenih držav Amerike in zelo spravljivo na strani Evropske komisije, ker se ponovno grozi z dodatnimi carinami na avtomobile in na tovornjake, če ne bo Evropa po nekem datumu, ki sicer ni del sporazuma, sporazum tudi realizirala. Tukaj je potrebno povedati, da Evropa je ves čas imela plan, da uskladi svoje delovanje s sporazumom med predsedniki do začetka šestega meseca in v tem trenutku to kaže, da bo tudi tako narejeno. Poteka pa trialog, ta teden bo ravno potekal naslednji, torej tretji trialog med parlamentom, med svetom in med komisijo. Suma sumarum, Tisto, kar je tukaj tudi novost, videli ste, da so Združene države Amerike morale odpraviti 15 odstotne carine zato, ker je tako njihovo sodišče odločilo in sedaj imajo generalne carine 10 odstotkov, razen izjem. Izjeme pa ponovno veljajo za avtomobile, ki so v Evropi zelo pomembni, in žal tudi za jeklo in aluminij. Ampak tudi to, kar sedaj velja, morajo najti znotraj Združenih držav Amerike neko drugo pravno podlago, kar lahko velja mislim, da do 26., 24. 6..

In če pogledamo naprej, jaz vam že govorim o 2. točki, to je točka, kjer bo informacija in verjetno politična razprava potem pri delovnem kosilu bo v bistvu pregled, kar se dogaja pri trgovinskih sporazumih. Evropa ima v tem trenutku 44 trgovinskih sporazumov, ki pokrivajo področja nekaj čez 70 držav. Namreč, eni sporazumi so multisporazumi, ki pokrijejo večja področja, nekateri pa so seveda individualni. Kaj je osnova teh sporazumov je, da je Evropa v konkurenčnem položaju z drugimi globalnimi tekmeci. Recimo, če pogledate Indijo, seveda, če so carine na evropske avtomobile 110 odstotne, ti avtomobili ne morejo biti konkurenčni

tistim državam, kjer ima Indija recimo 30 odstotne carine. Pri teh sporazumih gre dejansko za to, da se carine relativno znižajo, marsikje tudi odpravijo. Razen za področja, kjer jih partnerji ocenijo kot tako pomembna, da se bodisi o njih ne pogovarjajo, recimo pri sporazumu z Indijo je izvzeto pomemben del kmetijstva ali pa se določijo drugačni režimi tako, kar se tiče carin, kvot in potem kontra ukrepov, če se te številke presežejo. Zaradi relativne nestabilnosti z največjim trgovinskim partnerjem Evropa seveda želi utrditi odnose z vsemi ostalimi, zato je sedaj na mizi toliko sporazumov. Dejstvo pa je, da ti sporazumi seveda so po nekem svojem velikosti bistveno manjši kot je letna menjava med Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo.

Mogoče še ena informacija. Evropa ugotavlja, da na področjih, kjer imamo trgovinske sporazume, medsebojna blagovna menjava narašča dvakrat hitreje kot na področjih, kjer jih nimamo, pri storitvah pa je faktor krat 3. To je, kar se tega tiče.

Mogoče samo kje smo trenutno z nekaterimi najbolj znanimi sporazumi pri Mercsorju. Vi verjetno poznate, da je vrednost Mercosorja približno 150 do 160 milijard na leto. Kar se tiče blaga, smo dosti uravnoteženi, približno toliko izvozimo, kolikor tudi uvozimo, 50 do 60 milijard včasih v korist Evropske unije, včasih v korist recimo zlasti Brazilije, ker kljub vsemu tam Brazilija predstavlja 80 procentov medsebojne menjave, kar se Slovenije tiče, celo 90 odstotkov. Ker pa je glavni uvoz, so kljub vsemu sojine tropine, cena sojinih tropin določa, ali ima Evropa plus ali minus, je približno še 50 milijard storitev, tam pa ima Evropa kar velik plus v tem trenutku. Ta sporazum od 1. maja se

že izvaja, to je pristojnost, ki jo ima Evropska komisija, vendar parlament je sprožil tožbo in čakamo kakšna bo odločitev parlamenta. Tukaj v tej tožbi. vidite tri ključe, prvi ključ je previdnostno načelo, ki je mimogrede v tem sporazumu bolj ali manj identično kot v vseh ostalih sporazumih. Drugo je pa vprašanje, ki je tudi pomembno, ali res lahko komisija, če nima soglasja parlamenta, že začne z začasnim izvajanjem trgovinskega sporazuma. Ampak do takrat, dokler sodišče ne odloči, se ta sporazum izvaja. Videli ste, da je nekaj mesecev nazaj bil dosežen politični dogovor, ki ni podpisan, sporazum z Indijo. Zakaj je Indija Evropi zanimiva? Zato, ker skupaj Evropa in Indija predstavljata četrtino svetovnega prebivalstva in kar je zanimivo, skupaj predstavljata tudi četrtino svetovnega bruto domačega proizvoda. Če povem poenostavljeno, skupaj je to najmočnejši gospodarski sistem. Do podpisa sporazuma medsebojne menjave ni bilo zelo veliko. Mislim, vsaj 180 milijard je strašno velika številka, ampak če primerjamo z nekaterimi drugimi, tukaj se računa, da do leta 2032 se bo zlasti blagovna menjava podvojila. Tisto, kar je pomembno, večino kmetijskih proizvodov so izločili, tisto, kar je v Sloveniji zanimivo, pa je tole, da se pričakuje zlasti rast na avtomobilih. Poznate, slovenska avtomobilska industrija, zlasti industrija rezervnih delov je zelo močna. Še vedno predstavlja 8 procentov domačega bruto domačega proizvoda in velika rast na področju farmacije. Ta sporazum je nekoliko drugačen, kot so bili dosedanji trgovinski sporazumi z ostalimi deli sveta, zato, ker je Evropa se je takrat odločila, da ne bo imela neke matrice, ki jo povsod uporabi in zato tudi marsikje ne pride do sporazuma, ampak da bo pragmatična, da pač želi imeti gospodarsko sodelovanje. Mimogrede, podatek, ki je mogoče zanimiv, dosedanje sodelovanje med Evropo in Indijo Evropi omogoča približno 800000 delovnih mest. Sporazuma še ni takšnega, da je bil izvršen, je politični dogovor. pričakuje se, da bo seveda prvo začasni trgovinski sporazum in potem politični, tisto, kar je potrebno vedeti, ko pride do podpisa, politični, politični sporazumi, takrat začnejo začasni in trgovinski prenehati delovati, pa se potrjujejo v parlamentih držav članic.

Evropi je pomembna tudi Mehika. Tu je tudi že sporazum podpisan, pri Mehiki gre za nekoliko manjšo vrednost, kakor gledamo Mercosur. Mislim, da je okoli 100 do 110 milijard je medsebojne, blagovne in storitvene menjave. Tudi uspel je dogovor z Avstralijo, Indonezijo sem že omenil in drugi dogovori se pospešeno dogovarjajo še naprej. Še enkrat, zakaj Evropa želi imeti trgovinske sporazume, Evropa želi imeti trgovinske sporazume za to, da bo za industrijo poslovanje predvidljivo, stabilno in da bodo pravila za Evropo enaka ali podobna, kakor veljajo za naše globalne konkurente. Dejstvo pa je, da mednarodna trgovina vpliva na število delovnih mest in mislim, da s tem tudi vse povem. Mednarodna trgovina na žalost je dosti manj predvidljiva, kakor je bila v preteklosti in tudi tveganje več. To je pa področje gospodarske varnosti. Recimo gospodarska varnost, tiste poslanke in poslanci, ki smo bili skupaj zadnja štiri leta, se spominjate, da ko smo začeli biti skupaj, smo se o tem redko pogovarjali. Sedaj postaja to ena najbolj pomembnih politik tudi znotraj Evropske unije. Mi jo vidimo in tudi ta slovenski parlament že sprejel zakonodajo s področja vhodnih investicij, iz vhodnih investicij, potem preverja pa se tisto, kar je zdaj najbolj pomembno, tudi delovanje verig, kje so verige stabilne, kje pa so ogrožene. Mimogrede, v Vlada, ki odhaja zapušča naslednikom tudi že pripravljen zakon o, če povem dosti enostavno mi temu rečemo, o izvajanju uredbe Imera. Sam zakon ima bolj zapleten naziv, govori o relativno hudih stvareh na področju notranjega trga. Namreč konec petega meseca začne v Evropi veljati Imera,

kateri se moramo države prilagoditi. Nam pa omogoča, kako Evropa enotno odreagira na podobne situacije, ko pride do pomanjkanj, ko pride do česarkoli, kar ogrozi delovanje industrije, zlasti pa standard ljudi, da se da hitreje in bolj učinkovito odreagirati na ravni Evropske unije. Ta zakon je že bil v javni razpravi, bil tudi že medresorski in sedaj čaka novo vlado, da se preda in da gre potem lahko hitro naprej.

Ko gledamo gospodarsko varnost, smo vedno bolj torej pozorni na verige, jasno, ko opazujemo, kaj se dogaja v tistem zalivu, opazujemo verige, opazujemo, kaj se dogaja zlasti s kerozinom. Aluminijem, gnojili. In tudi posameznimi materiali za plastično industrijo, ki proizvaja plastične proizvode, ampak gospodarska varnost je bistveno več. Gospodarska varnost je tudi odpornost kritične infrastrukture na kibernetske in na druge vdore. In gospodarska varnost je pa tudi tole, ker ima pa Evropa še do za storiti. To je v bistvu razpršenost in tam, kjer je pomembno, do neke mere samozadostnost, kjer pa ni, pa zopet razpršenost. Vi poznate, da v tem trenutku je tveganj kar nekaj. Globalno ekonomsko največje tveganje Kitajska, zlasti zaradi hude razlike med uvozom in izvozom. Če pogledamo lansko leto, je bilo te razlike 350 milijard. Poleg tega Evropa je v tem trenutku še vedno dosti na čistini, kar se tiče kritičnih mineralov v Evropi jih imamo tega zelo malo in zato se hitro sklepajo sporazumi z Združenimi državami. Je že bil sklenjen tudi z drugimi predeli sveta, da ne bomo odvisni samo od enega predela, kar sedaj smo preveč. Na žalost je Evropa še vedno bistveno preveč odvisna od fosilnih goriv. Tu neke hude možnosti znotraj Evrope, da to izboljšamo, nimamo. In za to sta dva trenda, ki se trenutno dogajata. Prvi trend je iskanje novih partnerjev, tako da bodo vsaj nabave razpršene, in iskanje vrst energije, kjer kljub vsemu lahko samozadostnost povečamo. Evropa je v tem trenutku še vedno preveč odvisna od našega strateškega partnerja na področju digitalnih storitev, ker v bistvu se procesi, ki so dogovorjeni in se že nekateri izvajajo, ne izvajajo dovolj hitro, da bi se lahko v tem trenutku počutili bolj varni.

Tisto, kar je pa zopet stališče je pa stališče takšno, dajmo se tudi na tem področju obnašati kot notranji trg. Notranji trg pomeni v praksi enotno delovanje Evropske unije. Posamezne aktivnosti, ena država tako, druga država drugače, v resnici lomijo Evropsko unijo. Tako da to stališče mi želimo Evropsko unijo ohraniti. Ohraniti pomeni tudi imeti enotna stališča, za katere se enotno borimo. Zastopamo tudi oziroma vse Vlade do sedaj so zastopale in Slovenija je na strani tistih, ki si želi ohraniti Evropsko unijo.

To je zdaj zelo na kratko, gospa predsednica. Ne zameriti, ker sem nekaj širše povedal, ampak jaz si res želim, da vsi čutimo, da je zunanja trgovina za Slovenijo res pomembna.

Hvala.

Hvala, spoštovani generalni sekretar, magister Dejan Židan. Glede na to, da smo v novi sestavi, je tako dobro, da od začetka slišimo še malce širšo predstavitev tako širše slike kot tudi same vsebine zasedanja Sveta Evropske unije za zunanje zadeve kar se tiče trgovine.

Odpiram razpravo.

Izvolite, spoštovane poslanke in poslanci.

Poslanec Kosi.

Hvala, predsednica, za besedo.

Torej, kot smo že slišali s strani državnega sekretarja je trgovinska menjava in pa seveda trgovina še kako pomembna za gospodarstvo, tako evropsko, še posebej evropsko in tudi posledično slovensko. In dejstvo je, da je tu potrebno seveda igrati zelo pomembno dobro politiko, da je ta menjava čim večja, kajti s tem dejansko krepimo tudi gospodarstvo v Evropski uniji.

Zdaj, žal kot tudi tu v samem gradivu lahko beremo, da je pač cilj Evropske unije nekako ostati ena najbolj odprtih svetovnih gospodarstev in tudi privlačna destinacija za podjetništvo in naložbe ter da tudi cilj, kar se tiče tveganj je torej tudi spodbujanje konkurenčnosti in rast Evropske unije, krepitev enotnega trga, podpiranje močnega in odpornega gospodarstva. Zdaj, gospodarstvo, konkurenčnost in močno gospodarstvo v Evropski uniji nam peša. To je dejstvo. Prav zaradi napačne politike

Evropske unije iz preteklosti tudi premalo strateško, kajti prav zaradi številnih predpisov in neustrezne strategije smo izgubili konkurenčnost in tako na eni strani, predvsem nas zelo prehiteva Kitajska, na drugi strani tudi Amerika, in tako kot je tudi zdaj ob odhodu zdaj že bivši direktor BMW povedal, da tudi avtomobilska industrija trpi, ker se čuti preveč predpisov, ki pač obremenjujejo gospodarstvo, tudi visoke stroške energije in tudi geopolitično razdrobljenost. Dejstvo je, da je Evropska unija zelo odvisna tudi od surovin od zunaj, da tu ni igrala pomembne politike naprej, ker bi pridobivala te surovine vnaprej in jih imela pod svojo, svojo last in zato pač plačujemo tudi to ceno.

Zdaj, tudi, kar je bil tudi bivši direktor kritičen, so tudi carine, Zdaj, kot veste, ko je Kitajska nekako napovedala carine na naša vozila, evropska, smo mi napovedali tudi carine na kitajska vozila. Vendar se je treba zavedati, da te carine, v kolikor bi uvedli carine na kitajska vozila, lahko uničijo evropsko avtomobilsko industrijo, kajti Kitajska je zelo pomemben trg in seveda bi Kitajci s carinami avtomatsko na evropska vozila zmanjšali konkurenčnost, in s tem mi izgubimo pomemben trg in to že čutimo tudi v Evropi, kar se dejansko dogaja. No, zdaj, kar se tiče teh sporazumov, so zelo pomembni, seveda najbolj izpostavljen ta Mercosur sporazum, ki na eni strani zelo dobro vpliva na gospodarstvo. Na drugi strani je pa zelo v škodo v kmetijstvu. Zato tudi v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke poslanci tudi v prejšnjem mandatu nismo podprli tega sporazuma, tudi kolegi v Evropskem parlamentu tega niso podprli in ga ne podpiramo. Kajti uničevati, torej kmetijstvo v Evropi je seveda zelo, zelo škodljivo in zato je treba tu igrati pomembno vlogo, da so ti sporazumi takšni, da ima Evropa predvsem veliko korist, ne samo na eni strani, torej, da če na eni strani seveda pospešujemo gospodarstvo, na drugi strani pa uničujemo kmetijstvo, je to neustrezno. Zato je prav, da je tudi zaprosilo sodišče in da se potem tudi ta sporazum nekako, sicer nekako začasno uporabljal, ampak da še ne živi v polni, v polnem obsegu. Tako da tudi tukaj še vedno smo proti temu sporazumu, razen v primeru, da če se to spremeni tako, da pač kmetijstvo ne bo ogroženo, seveda je pa potrebno, da so ti sporazumi čim boljši za Evropsko unijo, kajti s tem tudi krepimo gospodarstvo v Sloveniji. Tako kot je že državni sekretar povedal, tudi avtomobilska industrija, na primer z Indijo, Indija zelo velik trg, vemo, da ima Indija še več prebivalcev kot Kitajska, zato bi mogoče tu res ta sporazum igra pomembno vlogo za to, da lahko tudi ta avtomobilska industrija nekako dobi krila ponovno, čeprav se bojim, da bomo tudi tu prav zaradi odvisnosti od surovin izgubili ta mogoče kakršenkoli boj s Kitajsko. Tako da, načeloma seveda smo za to, da ta stališča Slovenije so korektna, torej, da izpostavljamo tisto, kar je tudi recimo pri sporazumu za Mercrosur, kar ni ustrezno za Slovenijo, da podpiramo tisto, kar je dobro, vendar vseeno je treba še naprej igrati. Politiko, ustrezno politiko tudi s strani Slovenije, da posledično tudi ne uničimo slovenskega kmetijstva zato, da bi okrepili gospodarstvo, kajti pomembno je, da tudi ohranjamo kmetijsko panogo, da ohranjamo tisto, kar dejansko identiteta Slovenije, torej kmetijstvo in našo panogo, zato je treba tudi tu igrati zelo pomembno politiko, ustrezno politiko.

Zdaj, kako bo ta politika naprej, te geopolitične razmere, vemo, da zelo negativno vplivajo predvsem to vojno z Iranom na Evropsko unijo, kajti prav cene surovin tudi nafte, zelo rastejo, najbolj pravzaprav v Evropi, in s tem zmanjšujemo konkurenčnost. Zato bo potrebno tu delati, ne samo na sporazumih, predvsem pa tudi na debirokratizaciji Evropske unije, čim manj nekega političnega vpliva na gospodarstvo in pusti, da gospodarstvo igra svojo pot in da nekako

ve, da Evropska unija dobi potem seveda nekako vrnemo neki dodatni primat, ki ga je imela nekje v preteklosti s strani gospodarstva. Zdaj žal mislim, da to ne bo tako hitro doseženo, ampak vseeno, tako kot sem povedal, je prav, da v teh izhodiščih, da naša delegacija Republike Slovenije tudi na tem zasedanju torej izpostavlja pomen, tako kot ste povedali. Vendar vseeno opozarja na to, da ti sporazumi ne smejo škoditi kmetijstvu, seveda tudi predvsem slovenskemu kmetu. Hvala.

Hvala. Odpiram razpravo naprej bi želel še kdo postaviti kakršnokoli vprašanje? Če ne bi jaz v bistvu temu, kar je kolega poslanec izpostavil, dodala še sama vprašanja. Kako zdaj vplivajo razmere na Bližnjem vzhodu, zlasti glede zaprtja Hormuške ožine, na stanje v Evropi? Kaj lahko pričakujemo v turistični sezoni? Ali je Evropa pripravljena na to? Hvala.

Hvala predsednica. Prvo vam odgovorim, ker je nekoliko lažje kot gospodu poslancu. Zdaj, pri turizmu se bo verjetno dogodilo, da bomo imeli še večji pritisk na naše turistične destinacije, zato ker pač turisti iz Evrope nekoliko bolj pazijo, kam gredo in gredo tja.

Vedno bolj želijo iti tja, kjer se počutijo varno in dovolj v bližini. To pa je definicija Slovenije. Poznate, da na področju turizma tudi letos beležimo že prva dva, tri mesece zopet strašne vzpone, ampak kaj nam je uspelo. Mogoče samo za občutek, pred 31 leti je v Sloveniji bilo 1,6 milijona turistov in smo prišli na sedem milijonov. Mi smo prišli do tega, da v bistvu posamezne turistične destinacije so že nekoliko preobremenjene. Vidi se pa, po čem obstaja en indikator in to je odnos lokalne skupnosti do turistov. V trenutku, ko se začnejo spraševati neprijetna vprašanja, je znak, da je treba ponovno pogledati tisto lokacijo, ali še ima kaj kapacitete. Mi pričakujemo torej, da je posledica tega, kar se dogaja, bo večji pritisk.

Kar se tiče, kar se tiče dogajanj v Hormuški ožini, seveda, ker ne vemo, kaj se bo dogodilo, ne vem, če ste videli danes, ampak ne bom zdaj geopolitično, v resnici noben ne ve, kaj se bo zgodilo. So pač največja tveganja Evropa in s tem Slovenija ima velika tveganja na področju kerozina. Kljub vsemu, da imamo dobavo. Tveganja, kar se tiče dobav naftnih derivatov, so povezana bolj s cenami kot s količinami. In potem, če vas bo zanimalo, tudi povem, kako to lahko vpliva na Ameriko, kako pa na Evropo. In potem imamo par kritičnih točk, recimo kritična točka so gnojila, ki neposredno vplivajo na ceno hrane. Zakaj? Zato ker Evropa je konstantno dobavljala relativno poceni in kvalitetna gnojila, v veliki meri tudi iz Belorusije in tudi iz Rusije. Tu kljub vsemu sedaj veljajo neki ukrepi in se je ta tokos obrnil v Združene države Amerike v veliki meri. Po drugi strani pa ravno tam, kjer je sedaj zaprto, pa Evropa začela dobavljati. Dobra stvar pri tem pa je, da so zelo velike zaloge trenutno v Evropi, tako da je še kar nekaj rezerve. Upam pa, da se bodo stvari tam čim hitreje uredile. Pa to, kar sem že prej povedal, ne samo aluminij, tudi posamezni materiali, recimo za plastično industrijo so strahovito pod udarom. Zato tudi vidite, kaj se dogaja s cenami plastične embalaže? Zdaj, ta je pa trenutno res poletela.

Zdaj pa mogoče nekaj in kako Slovenija v tem trenutku reagira na več načinov. En način je tisti, ki je seveda pomemben. Ves čas preverjamo naše stanje blagovnih rezerv, kljub vsemu. Tu mogoče je dobra informacija, da če pogledamo naše blagovne rezerve, so primerljive mogoče samo še finske. Tako da nadpovprečno smo varni pri ključnih stvareh, kar se tiče hrane, zdravil in podobno, pa tudi imamo varnostne rezerve in potem druge rezerve, kar se tiče naftnih derivatov tudi kar polne. Tisto, kar pa smo zadnja štiri leta delali, pospešeno selimo v skladu z možnostmi rezerve v Slovenijo. Mi bi si želeli, da bi imeli sto odstotno tudi varnostne razdalje v Sloveniji. Recimo pred nekaj leti je bilo stanje relativno slabo, zdaj smo prišli že, mislim, da smo že čez 80 procentov, moramo ta trend nadaljevati, ker v času kriz se naenkrat zgodi, da tam, kjer niso meje, se meje lahko ponovno pojavijo.

Mogoče dovolite še, da še eno informacijo, to informacijo, kar je poslanec Kosi povedal, definitivno

rži Evropa je, pa ne gre samo za desetletje, že več začela zaostajati. Tisto, kar pa večina ljudi ne ve, da od gospodarske razvitosti Evrope je odvisna neposredno blaginja ljudi.

In blaginja, vpliv na blaginjo ljudi se pozna čez nekaj let, ne pozna se takoj, če gre gospodarstvo slabo, ne. In zato je tako zelo pomembno in zato so tako zelo napačne razprave, ki govorijo, da gospodarstvo nebodigatreba. Ja, od gospodarstva je odvisno kakšna bo blaginja v prihodnjih letih. In premalo ljudi to ve v resnici.

In tisto, kar je dejstvo je naslednje. Administrativni upravni postopki so postali preveliko breme, tudi ko se mi primerjamo z ostalimi stvarmi, zato je odločitev Evropske komisije v tej novi zasedbi, ki je podobna kot v stari in obljuba gospodarstvu, da se bodo te obremenitve do leta 2028 znižale za 25 procentov generalno in 35 procentov kar se tiče malega gospodarstva, so za podpreti. Težava pa je pri eni stvari, pri katerih boste vedno opazili je, da Evropska unija ni osredotočena. Nekaj časa se nekaj počne, potem pa se skoči na neki drugi vlak. Mi smo recimo v Sloveniji, zelo verjamemo v poenostavitve, zato smo verjetno edina država, kjer se je tedensko sestajala ekipa, ki je delala na omnibusih. Mi res verjamemo, da je potrebno gospodarstvo kot Slovenija, gospodarstvo razbremeniti nepotrebnih upravno administrativnih bremen. Ampak po enem letu dela Evropska unija izgublja zagon. In je zopet neki drugi cilj, ampak ne more biti, ker je obljuba dana. Tako da jaz si res želim, da se tu še enkrat vsi skupaj tudi mogoče na prisilo Slovenije, ki je pač močna, kolikor je ta proces pospeši.

Druga stvar je seveda cena vhodnih surovin. Gre za energijo, ker smo, če se primerjamo z našimi partnerji, konkurenti, to je ZDA in Kitajsko, smo v zelo slabem položaju. Nekaj časa to vzdržimo, srednjeročno tega ne moremo vzdržati. In zato je v bistvu to, da opazujemo ceno energije, za nas pomeni preživetje. Konkurenčne sposobnosti evropske industrije. In tu imamo še zelo dosti narediti, ker konkurenčnost industrije pomeni pač konkurenčnost družbe kot celote. Tisto, kar je v tem trenutku plus, še vedno smo zelo inovativni. Še vedno imamo, kar se tiče primerjave z drugimi deli sveta, zelo močne raziskovalne inštitute, izobraževalne, najvišje stopnje. In zato je ta nova perspektiva, ki se nam obljublja več denarja za prenos v industrijo, je tako zelo pomembna. To je vzvod in nam to mora uspeti.

Zakaj? Če nam ne uspe, da obvladamo energijo in če nam ne uspe, da obvladamo inovativnost, bo potem pritisk na plače, to je pa tisto, česar nočemo.

Hvala.

Hvala.

Kolega Breznik.

Izvolite.

Ja, najlepša hvala.

Jaz se bom, jaz sem si to stališče nekako pogledal, bom pa nekako nadaljeval tam, kjer je državni sekretar Židan, Nekako zaključil svojo misel torej z nekim optimizmom, da je Evropa inovativna, da moramo delati več na tem.

Zdaj, če pogledamo rezultate največjih ameriških ali pa kitajskih tehnoloških podjetij ali pa njihove delniške vrednosti v zadnjem mesecu ali pa v zadnjem letu pa evropskem mi povejte, kje je Evropa? Evropa je muzej, tehnični muzej na prostem. Mi smo veliki luzerji četrte industrijske revolucije. O tem sem jaz zadnjih šest let govoril v parlamentu. Opozarjal, seveda moje neko opozorilo enega poslanca majhne evropske države je težki problem. To sem govoril kot predsednik Odbora za EU na nekaterih evropskih panelih. Prvi problem je šolski sistem, tam se vse začne, Kitajska in vsi ostali vlagajo ogromno v šolski sistem, v tehnične ali pa naravoslovne poklice. Potem je lenoba Evropa. Evropejci in Slovenci smo lenobni, postali smo izredno lenobni. Mi bi delali vsi in cela javna mnenja po javnih medijih so, da pač delamo, bi delali manj samo še štiri dni na teden. Torej nimamo znanja, nimamo tehnologije in štiri dni bi delali na teden pa naša demografska zima je na robu propada narodov. Zdaj mi pa vi povejte, ko daš to, vse te faktorje skupaj, mi povejte, kaj lahko pričakujemo v roku 50 ali pa 30 let? Zadeve, veste, v ekonomijah, državnih ekonomijah ali pa ekonomijah nekega kontinenta, kot je evropska ekonomija se ne dogajajo v minuti, dveh, petih, v enem letu, v treh letih. Niso del ene vlade dveh vlad, ampak to je neki dolgotrajni proces. In duh, ki ga imamo, da živimo v nekih metamorfazah, nekih zgodbah iz preteklosti. Glejte, je že davno mimo. Jaz sem se na enem

izmed forumov na, v Grčiji z bivšim evropskim komisarjem, ki je branil evropski način življenja, Činasom. Sam je diplomiral na London School of Economics, bil je izreden ekonomist, še je seveda, pač je malo mimo te evropske politike, nekako razvil tezo, da cela zahodna civilizacija, katere pač industrija, o čemer se mi danes pogovarjamo, je bila motor vsega našega blagostanja in tudi naše socialne, socialne drže, seveda je sedaj ogrožena. Evropski način življenja izvira iz zmagovalcev, tistih, ki so zmagali v prvi, drugi in tretji industrijski revoluciji. Vedno se začne tehnologija, znanje, proizvodnja, kasneje pa seveda sprememba sistema, sprememba navad v nabavnih verigah, v trženju, v izdelkih, v storitvah, ki so vezani na neko tehnologijo. Torej, spreminjajo se družbeni procesi, družbeni procesi v četrti industrijski revoluciji z uporabo relativno že dolgo mesečno ali pa že kar letno uporabo umetne inteligence in digitalizacije pripelje do tega, da številnih poklicev, ki jih slovenski in evropski šolski prostor meče ali pa pozicionira na svetovni in globalni trg, pol intelektualnih poklicev noben več ne potrebuje. In ko govorimo o optimizmu, seveda statistika, koliko imamo diplomantov, koliko imamo, nekaj vlagamo v razvoj, ampak največja zloraba besede v Evropi, največja zloraba in v slovenskem prostoru v retoričnem smislu, kar zamerim nekaterim vrhunskih intelektualcev, da sploh uporabljajo besedo inovativnost, mi smo inventivni, imamo neke dobre ideje, imamo neke startupe, te startupe razvijamo v prvi in drugi fazi. Imamo probleme že s financiranjem, ker je nek trg tega kapitala, ki financira v Evropi ogrožen, o tem smo se pogovarjali tudi z evropskim komisarjem, ki se ki išče neke nove poti kako bi Evropejci manj konservativno vlagali v določene sklade tveganega kapitala in kako bi denar, ki je naložen v bankah, tako kot v slovenskih, nekako poskušali spraviti za to, da bi ta podjetja resnično prišla do komercialnega uspeha s svojimi storitvami in idejami, zato Evropa ni več inovativna, Evropa je inventivna, na žalost je velik del invencij tudi del zahodnega celega sistema. Imamo pa lifestyle, imamo pa neverjetni lifestyle, kot da imamo najnovejše tehnologije, kot da delamo ogromno časa, ampak glejte, stik z realnostjo prihaja vsak dan bolj. Naši proračuni, tako slovenski kot evropski, njihovi minusi v proračunu, iskanje neke statistike, kako bi prevarali tudi fiskalna pravila v številnih evropskih državah. Mi živimo izven svojega realnega stanja, ki ga proizvajamo v tem trenutku. In glejte, ko sem se zdaj, samo poglejte ta zeleni prehod, ki smo ga v zadnjih let imeli, mi naredimo evropsko strategijo, zelo zanimivo, torej, odpovedujemo se state of the art industriji motorjev z notranjim izgorevanjem, kjer vsi trije patenti, motorji so evropski, kjer smo ravno zaradi teh treh patentov naredili milijardne posle, razvili milijardne.. Kolega, jaz bi prosil, če me poslušate, ker me z zanimivostjo poslušate tudi na evropskem parketu pa imam kar dosti sogovornikov, stalno več. Mogoče bi debata, vsaj, vsaj demokratična debata, lahko imate kontrargumente, pa govorite, da se Breznik moti, brez njih laže, brez njih zavaja, nič ni res, vse je prav, kar smo se prej pogovarjali. Jaz bi, jaz rad bi razvil neko kulturno debato, pa nočem izključevati nobenega, zato, da se zavedamo, da naša situacija je problematična, ne govorimo o slovenski, saj smo mi dosti te zakonodaje spravili sem, ampak v del tega, ker smo se odpovedali svojim nekako paradni disciplinam, ne moremo več tekmovati s Kitajci, nas so dobili, lahko bi rekel, na posebnem njihovem terenu. Kaj to pomeni? Pomeni, da smo mi sprejeli strategijo, ukinjanju motorjev znotraj izgorevanja tudi v kmetijstvu in tako naprej, ampak ne bom širil te moje misel, misli. Kasneje pa smo se na eni izmed Kozakih, kjer sem bil prisoten kot nacionalni predsednik odbora za EU, pogovarjali o aktu o strateških surovinah. Ali ste vi že videli koga, ki ima espe, ki ne rabi biti ne vem kako inteligenten, po zdravi kmečki pameti, da vi razmišljate

vaš nek poslovni model, naredite nek poslovni načrt pa sploh ne veste, kje boste toliko surovin dobili, boste vi lahko nek končni izdelek naredili. Mi gremo v baterijska vozila. Vsak dan imamo pri vseh medijih klub, cela vrsta sporočil, kako so Kitajci razvili nove baterije, čeprav so še daleč od praktične uporabe. V bistvu so še vedno baterije tiste najbolj zmogljive, z največ kapacitete, vedno vezane na kobalt, ki ga imajo pač Kitajci, ki ga izkoriščajo preko afriškega Konga še vedno 70 procentov in kasneje se začnemo mi spraševati, kako bomo to nadomestili. Imamo že strategijo, mi jo izvajamo, zapiramo, uničujemo slovensko evropsko industrijo in začnejo se politiki pogovarjati, kje bomo mi dobili strateške surovine? Ali si vi to predstavljate? Vi si preluknjate svoj čoln, režete revijo, na kateri ste živeli leta in leta češ, saj bomo padli na mehko, potem se bomo odbili, šli bomo v višje. To so neki oportunitetni stroški, ki jih imamo v tem trenutku. In potem se potem se mi na nivoju, lahko bi rekel neandertalcev popolnoma strateško uničeno pogovarjamo o aktu o strateških surovinah, potem ko smo sprejeli vse cilje zelenega prehoda, nične izpuste in tako naprej, Evropa 2050 in tako naprej.

Glejte, toliko norcev, ko sem našel brez kakršnegakoli znanja znotraj Evropske komisije, toliko sogovornikov, ko sem imel v zadnjih letih celo Nemcev, ki se z nekimi akademskimi nazivi, ki mi po vseh teh letih marsikdo reče, da so se hudo zmotili, da so naredili velike napake in da mi tega dvoboja konkurenčnega s temi narodi, s temi atributi, o katerih sem prej govoril, torej, luzerji četrte industrijske revolucije, zaradi šolskega sistema zelo lenobni na žalost ne mislim vse Evropejce, ampak žal, glejte, Kitajci se morate zavedati, delajo toliko pa toliko ur več, garajo, imajo cilje, želijo si, imajo neko veliko ambicijo, tudi z znanjem, ki ga črpajo kjerkoli so po svetu. In vse to vodi na dolgi rok. Glejte, do takega zaključka, v katerem je končalo zahodno rimsko cesarstvo. Kolegica, ki jo spoštujem dolga leta, ki je tudi pravnica, ve, kako je zahodni Rim nekako propadel, kako se je ta propad začel od leta 200 do leta 470. Velika dekadenca pomanjkanje hrane, ker so zanemarjali kmetijstvo, zelo podobno v tem trenutku. Niso imeli svoje vojske, niso branili svojih mej. Imeli so najemniške vojske dekadenca, celi črti in homoseksualnost, lezbičnost in vse ostalo. Dekadenca tudi rodnost, vse to se je razvilo v zahodnem Rimu.

Predsednica Andreja Katič: Gospod Breznik, jaz bi vseeno predlagala, da malo skrajšate.

Skratka, s tem bom zaključil. In ko smo zdaj in glejte, na koncu, ko je zahodni Rim propadel, smo na tem delu Evrope imeli 600 let temačnega srednjega veka. Temačni srednji vek je posledica ravno takih politik, ravno takega razmišljanja, kot je Evropa v tem trenutku in kot se dogaja v zadnjih 15 letih. In vse to vpliva na to, da poskušamo sedaj čez noč nekaj nadoknaditi in delamo pa te trgovinske sporazume, češ, dajmo še dvigniti samo trgovino. Nova napaka s to trgovino recimo s sporazumom s štirimi južnoameriškimi državami Slovenska demokratska stranka ni nasprotovala sporazumu recimo z Mehiko, ker Mehika ni ravno neka velika razvojna kmetijska izvozna država, ampak goljufije, ki so v hrani. V dumpinških cenah, v slabi kvaliteti, ki pa močno tangira ravno tisti del prebivalcev, tudi v Sloveniji, ki živijo pod pragom revščine, ki bodo kupovali te končne produkte, izdelke iz kmetijstva, bomo posledično uničevali slovenskega kmeta, hrano. In ena izmed naslednjih kriz, poleg te industrijske, ki jo zdaj rešujemo s sporazumi, bo seveda na koncu tudi prehranska kriza tudi v Evropi. In tako, kot so si Evropo zamislili njihovi ustanovni očetje, vsi štirje velikani, ki so imeli izkustvo po drugi svetovni vojni z lakoto so si tudi zamišljali, da Evropa in Evropska skupna kmetijska politika, ki je pred tremi leti praznovala 60 let kvalitetnega delovanja in ki je pred 30 leti predstavljala dve tretjini evropskega proračuna jo tudi slabimo ravno na račun vseh teh napak, kjer zdaj rešujemo evropsko industrijo s temi sporazumi. V novem obdobju pa seveda evropskemu in tudi slovenskemu kmetijstvu jemljemo ponovno velika sredstva za to, da prihranimo svoj narod, tudi evropske narode.

Spoštovani kolegi,

glejte, jaz ne bom nasprotoval danes. Predlagal tudi mojim kolegom, da se nekako vzdržimo. Je nekaj dobrih stvari. Vidimo te napake in tudi se strinjam z marsičem, kar je državni sekretar Židan govoril. Stalno sva bila, mislim, da sogovornika na velikih zadevah. Ampak moral sem imeti ta dolgi ekspoze zato, da razumemo situacijo, do česa Evropa tako hiti v te sporazume, ki so se začeli, recimo nekateri že leta 2006, pa so jih tako zelo, lahko bi rekel, pohitreli v zadnjih treh letih. Zato upam, da se zavedamo, ko pripravljamo taka stališča, ko se bodo pripravljale tudi nekatere nove uredbe in direktive v Evropski uniji, da se zavedamo, kje smo, kakšen čas in prostor živimo v tem trenutku in kako ga lahko popravljamo v prihodnosti. Jaz sem še vedno optimist, ampak narediti si moramo, spoštovani kolegi, čistega vina. Najlepša hvala.

Hvala za razpravo. Ja, zdaj na začetku sem povedala, da smo imeli malo daljši uvod s strani državnega sekretarja, ker smo nekateri poslanci novi in prvič slišimo to razpravo, zaradi tega vem, da ste nekateri že poslušali to razpravo. Ampak vseeno sem pričakovala, da lahko eno točko končamo v eni uri, ker naslednji v petek imamo štiri točke, pa zdaj študiram, če bomo morali še bolj zgodaj začeti, da bomo prav čas gotovi, tako da mogoče vseeno.

Postopkovno kolegica Lucija Tacer Perlin.