Dober dan in lep pozdrav vsem skupaj, vse članice in člane odbora ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam. Začenjam 6. nujno sejo Odbora za notranje zadeve in javno upravo.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik zadeve, je določen dnevni red, kot je bil opredeljen s sklicem.

Na tej seji pa poslanka Lucija Tacer Perlin nadomešča poslanko Sandro Gazinkovski.

Prehajamo na 1. točko dnevnega reda, to je na obravnavo Predloga zakona o izvajanju Uredbe Evropske unije o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo biometričnih podatkov, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada in je bil 18. junija 2026 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Kolegij predsednika Državnega zbora je na predlog predlagatelja predloga zakona na 11. seji, 19. junija, sklenil, da se predlog zakona obravnava po nujnem postopku.

Prejeli ste tudi gradivo.

Določene smo vabili, ki so bili tudi napisani na sklicu.

S tem pa sedaj pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, o kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Zaenkrat ni vloženih nobenih amandmajev. Predlagam pa odboru, da na podlagi prakse in poslovnika opravimo razpravo o vseh členih skupaj.

Tako da dajem najprej besedo državnemu sekretarju Francu Kanglerju za dopolnilno obrazložitev zakona. Izvolite, državni sekretar.

Ja, hvala lepa. Lep pozdrav v mojem imenu. Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci.

Posledica te uredbe je, da smo bili priča, da prejšnja vlada do 12. 6., kot nas zavezuje evropska uredba, ni sprejela zakona. Pri primopredaji poslov na Ministrstvu za notranje zadeve je bilo jasno razvidno, da ni bilo volje, da bi kdorkoli, čeprav so strokovne službe na nek način pritiskale, da je potrebno slediti celovitosti, urejenosti, kar se tiče pakta o migracijah in azilu, v skladu z uredbo, politične volje pa ni bilo, ker ne gre za tako obširen pa celovit projekt, da bi potrebno bilo leto dni ali leto pa pol sprejemati takšen zakon. Žalostno je to, da je ta praznina, ki je nastala oziroma ki nastaja, ima predvsem za posledico to, da ima policija dodatno delo, policija zaradi tega je več obremenjena in za policijo nekatera stališča, ki so z evropsko uredbo niso jasna, predvsem kar se tiče prijetja storilcev, prijetja migrantov in prijetje in obdelava tistih, ki kakorkoli legalno prehajajo čez državno mejo. S to uredbo, z zakonom o uredbi urejamo začasno delo policije in vseh ostalih strokovnih služb, ki se ukvarjajo z migracijami.

Kaj zdaj to pomeni, sprejem tega? Evropa se je odločila, da tudi na tem področju nekoliko drugače obravnava migracije na svojem območju. Predvsem pa je potrebno, da vsaka država članica sprejme zakon o paktu o migracijah in azilu. Predvsem ta vzpostavitev, gre za centralno vzpostavitev biometritične zbirke podatkov Evropske unije. Že v preteklosti smo bili včasih priča, da smo imeli v Bosni center, registracija v Bosni je bila takšna, da tam je bil nekdo, ki je bil prijet, Ahmed, ko so ga prejeli na Hrvaškem ali v Sloveniji, je bil Mehmed, tam je imel druge rojstne podatke, tu je imel pač spet druge rojstne podatke. S to uvedbo, gre za centralno evidenco tudi za vodenje, se bo vzpostavil tudi na področju migracij red. Gre za biometrijo - vsi dobro veste, kaj pomeni biometrija. Prenovljen sistem bo razširjen v celovitejšo podatkovno zbirko in bo podpiral države članice v zadevah, povezanih z mednarodno zaščito. To se pravi, da bo imela vsaka članica dostop neposreden do migracijskih migracij. Usmerjen bo na posameznike, ne več samo

na prošnjo, vključeval bo nove kategorije oseb in izboljšanje možnosti za premestitev ter opravljanje. kar se tiče vračanja. Prostovoljnih odhodov in reintegracije. Razširil se bo na obseg podatkov. Sistem bo poleg prosilcev za mednarodno zaščito poslal tudi podatke o osebah, ki so bile sklicane po operacijah iskanja in reševanja, zajete po nezakonitem prehodu zunanje meje, ugotovljene kot nezakonito prisotne na ozemlju držav članic, o preseljenih osebah in upravičencih do začasne zaščite.

Posebnost je, da bo sistem tudi omogočil ne prepoznavo ranljivih skupin tujcev vključno z mladoletniki brez spremstva, ker bo zmanjšalo tveganje za njihovo izkoriščanje, vključno s trgovino z ljudmi, to je zelo pomembno. Ob prehodu zakona v sistem Eurodac je urejen z uredbo, ki se izvaja neposredno. Ker pa sistem vključuje obdelavo občutljivih osebnih podatkov, je treba za njegovo izvajanje zagotoviti ustrezno pravno podlago.

Toliko v mojem imenu.

Hvala, gospod Kangler.

Želi besedo Matej Torkar, generalni direktor Direktorata za migracije? (Da.)

Hvala lepa, predsedujoči.

Jaz bi v bistvu samo rad izpostavil nekaj elementov predloga zakona in sicer s predlogom se dejansko ureja izvajanje uredbe za obdelavo biometričnih drugih podatkov v okviru sistema Eurodac. Gre v bistvu za majhen del pakta, vendar zelo pomemben. Ta predlog zakona v bistvu določa pristojnost nacionalnih organov za odvzem in posredovanje osebnih podatkov, za način posredovanja podatkov in pa za obveščanje posameznikov o obdelavi.

Ta predlog ne ureja zbiranja in pošiljanja podatkov v nekaterih kategorijah, za katere je bilo ocenjeno, da, ker gre za začasen režim, ni nujno potrebna. Hkrati s predlogom zakona, glede na to, da ureja tudi osebne podatke, je bila pripravljena ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov, tako imenovana dpi(?), ki je bila usklajena tudi z mnenjem informacijskega pooblaščenca. Toliko.

Hvala.

Sektor mejne policije, želite besedo?

Gospod Robert More, izvolite.

Ja, hvala za besedo.

Spoštovane poslanke in poslanci!

Torej, zakon dodatno ureja, da bo policija zajemala biometrične podatke pri osebah, ki nezakonito vstopijo v Republiko Slovenijo in te podatke potem posredovala odločevalcem. Tako da z vidika dela policije trenutno ni nekih novosti, ki jih trenutno že ne bi delali. S tem pa pač vzpostavljamo zakonsko podlago za zbiranje, za zajem teh biometričnih podatkov. Hvala.

Hvala.

Želi še kdo od vabljenih besedo? Če ne, potem Zakonodajno-pravna služba.

Gospa Sosič, izvolite.

Hvala za besedo, gospod predsednik.

Lep pozdrav vsem!

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila predvsem z vidika skladnosti z Ustavo, s pravnim sistemom Republike Slovenije, z vidika nomotehnične ustreznosti. Večina naših pripomb se nanaša na vprašanje razmerja med to predlagano ureditvijo in že obstoječo ureditvijo. zlasti glede pristojnega organa za odvzem biometričnih podatkov, razmerja do veljavnih pravil o hrambi, blokiranju ter glede nove začasne zbirke osebnih podatkov. Predlagali smo, da se ta vprašanja bodisi izrecne uredijo v besedilu zakona bodisi da se nejasnosti ali domnevne neusklajenosti ustrezno pojasnijo in ministrstvo je podalo pisna pojasnila, ki pač naslavljajo naše pripombe. Hvala.

Hvala.

Sedaj pa prehajamo na razpravo in prva se je k besedi javila gospa Nataša Sukič, izvolite.

Hvala lepa predsednik.

Lep pozdrav vsem skupaj!

Skratka, danes obravnavamo zakon, ki bo zagotovil izvajanje uredbe Evropske unije in vzpostavil potrebno podlago za njeno uporabo. Ampak da lažje razumemo kaj pravzaprav danes sprejemamo, je treba pogledati malce nazaj. Leta 2015 se je Evropa, z njo pa tudi Slovenija, soočila z velikim begunskim valom. Slovenija je bila sicer udeležena kot tranzitna in ne kot ciljna država. Takrat se je povsem jasno izkazalo, da predvsem zakonodaja Evropske unije temu ne bo kos. In priča smo bili takrat zastrašujoči humanitarni krizi, odgovor na to, v prvi vrsti humanitarno krizo, je na eni strani izkoristila desnica, ki je val zlorabila za politično hujskanje proti tujcem in zastraševanje pred tujci, ki da se bodo polastili naše države, nam ukradli delovna mesta in nam

vsilili svojo kulturo. Tej retoriki desnice so nasedle žal tudi politike, ki so se proglašale za liberalne. Rezultat pa je več kot deset let zaostrovanja azilne politike in gradnje represivne politike nadzora tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni Evropske unije. Povsem jasno je, da skupna pravila Evropske unije niso ustrezna za obravnavo migracij, s katerimi se sooča Evropska unija. Povsem jasno je, da ni ustrezna niti skupna integracijska politika. Ravno tako ni dvoma, da sta zunanja politika in dejanja EU in Nato pakta z netenjem ali podporo netenju novih in novih konfliktov recimo Bližnji vzhod pravkar gledamo vojn, gospodarskemu in okoljskemu opustošenju tretjih držav ključna sokrivca za nastanek migracijskih tokov, ki smo jim priča. Današnji zakon je še eden izmed ukrepov EU, ki nikakor ne bo rešil ali vsaj ustrezno nagovoril težav na področju migracij, s katerimi se Evropa sooča oziroma članice Evropske unije soočamo. Če je osnovni pakt o migracijah in azilu v začetku še nekako nagovarjal dva stebra z z migracijami povezanih težav so bili na koncu ukrepi, ki nagovarjajo krepitev represije in nadzora, sprejeti v obliki uredb in direktiv medtem ko so bili ukrepi, ki se nanašajo na integracijo, vključevanje v družbo, šolstvo, na trg dela, razvodeneni na raven akcijskih načrtov, zagotovitve nekaj več sredstev, priporočila in posamezne projekte držav članic. Povsem enako se je zgodilo z ukrepi za pravičnejšo razporeditev bremena med vse članice EU in zagotovitev ustreznih mehanizmov za razbremenitev držav na zunanji Schengenski meji. Da o tem, da se nihče ni zares zoperstavil ustvarjanju novih in novih razlogov za migracije, raje niti ne začnem. Pri tem je bil integracijski steber že od samega začetka bistveno šibkejši od stebra za nadzor meja, nadzor ljudi in krepitev postopkov vračanja. To je še posebej bizarno, če dobro vemo, da se celotna EU sooča s pomanjkanjem delovne sile. Tudi trenutna vlada na eni strani obljublja sprostitev trga dela za tujo delovno silo. Pri nas so razne agencije pogosto gre za popolnoma odvisen in izkoriščevalski odnos. Uvažajo se delavke in delavci iz tretjih držav. Na drugi strani pa tistim, ki si želijo ostati v Sloveniji in tistim, ki tukaj že zakonito bivajo. Recimo, jemljete zdaj tudi na primer volilno pravico na lokalni ravni, čeprav tukaj stalno živijo in vsakodnevno hujskate zoper njih. V zadnjih štirih letih je vlada, v kateri je sodelovala tudi Levica, poskušala politiko pregona in nadzora preusmeriti v politiko integracije in vključevanja. Zagotovo bi lahko naredili več, a kot že rečeno, so tudi liberalne stranke pogosto prej na strani represije kot na strani integracije. V Levici smo si vsekakor želeli, da bi tukaj našli več in boljše rešitve, a žal ni bilo mogoče. Je pa Vlada marca 2024 sprejela strategijo na področju priseljevanja, ki bi, če bi jo imeli priložnost dosledno izvesti vsekakor imela pozitivne učinke. Glede na izjave trenutnega predsednika vlade Janeza Janše, ki že celotno politično življenje bije boj z navideznimi sovražniki, bodo tudi v tem mandatu ta navidezni sovražnik vsekakor tujci. Janez Janša je po izvolitvi za predsednika vlade nemudoma še dodatno zaostril svojo sovražno retoriko do tujcev in že napovedal politično pompozno in populistično idejo o koncu socialnega turizma in uvažanja volivcev. Dejstvo je, da imajo begunci začasen status, ki jim ne omogoča sodelovanja na nacionalnih volitvah. To je pač dejstvo. Edino pravico, ki jo tujci s stalnim bivališčem imajo, pa jim jo je vlada Janeza Janše pravkar odvzela, je bilo, da po petih letih bivanja tukaj imaš stalno bivališče si lahko 25 let do zdaj volil na lokalni ravni. Ampak ne, zdaj bodo lahko volili Švedi, pa Španci z začasnim bivališčem, ki nimajo nobenih historičnih vezi z nami, recimo Srbi, Makedonci in tako naprej, ki pa so bili del skupne države, nekdanje naše skupne države pa ne. Pač takšne politike vi uvajate. Ustvarjanje vtisa, da so

tujci, da tujci pri nas uživajo privilegije, ki so za državljane in državljane, državljanke nedosegljivi, bo očitno, pa čeprav gre izključno za manipulacije in laži s podatki, še naprej na dnevnem redu, bo to pač del dnevnih politik oziroma političnega izjavljanja.

Kar se samega Eurodac sistema tiče, je treba izpostaviti, da je bil ta sistem zastavljen kot podpora določanju odgovorne države za obravnavo prošnje za azil. Sedaj se Eurodac spreminja v obsežno zbirko podatkov za nadzor, vračanje in policijske namene. Širi se tako obseg podatkov kakor dostopnost do teh podatkov. To seveda odpira povsem utemeljeno vprašanje etničnega profiliranja, rasnega profiliranja, uvajanja avtomatiziranih postopkov obravnave in sprejemanja odločitev ter morebitne napačne identifikacije. S tem se jasno odmikamo od zaščite prosilcev in njihove integracije k učinkovitemu odstranjevanju migrantov iz EU. Uredba ne pomeni prenove migracijske politike EU, ampak pomeni izključno povečevanje nadzora in represije nad begunci, krepitev sistema vračanja v izvorne države in prelaganje odgovornosti na države na zunanji meji Schengena. Z zaostrovanjem tako politike EU kot nacionalnih zakonodaj se praktično onemogoča zakonite migracije, saj do zakonite vložitve prošnje znotraj EU skorajda ne more več priti. In danes seveda nam ponovno servirate znano mantro, da tukaj ne gre za politično odločitev, da je to pač evropska obveznost. Kot da bi s tem nekdo pač pritisnil gumb za izklop demokracije v Državnem zboru oziroma pravzaprav ali sploh še rabimo parlament, če tako zvesto, dosledno vse prenašamo, pa bi naj mi tukaj samo še kimali in pritiskali tipke. Saj izgleda, da ga niti ne rabimo več po vseh zadnjih izkušnjah, ki jih imamo zadnja dva meseca. Kot da je pač parlament neka administrativna pisarna za potrjevanje že torej sprejetih evropskih rešitev. In pač naj povem, da evropska uredba seveda ni nek naravni zakon niti ni nek meteorološki pojav, ampak je politična odločitev, sprejeta na evropski ravni. In njen prenos v nacionalni pravni red je vedno politično dejanje, vedno pomeni izbiro, kaj sprejmemo, v kakšni obliki in predvsem kakšno ceno bodo za to plačali ljudje, katerih pravice se tiho in vztrajno krčijo. Torej Eurodac, ki je postal digitalna hrbtenica novega evropskega azilnega sistema, je danes torej pred nam, se pravi arhitektura, na kateri stoji celoten režim upravljanja migracij v EU. Ampak dajmo si naliti čistega vina: ne gre zgolj za evidence, kot nam poskušate tukaj pokazati in mimogrede takole zamahnete z roko, saj gre samo za evidence, gre v resnici za skrbno premišljen infrastrukturni sistem nadzora, ki vse bolj zapira trdnjavo Evropa. V sistemu Eurodac se zbirajo prstni odtisi, podobe fotografij obrazov, identifikacijski podatki ljudi v najranljivejših položajih. Skratka biometrični podatki prosilcev za azil, ljudi na meji, ljudi v tranzitu in celo ljudi, ki so bili rešeni na morju, ali celo otroci vse od šestega leta naprej, vse to v imenu učinkovitosti, varnosti in usklajenosti. V samem predlogu zakona je zapisano, citiram: V letu 2025 je EU prejela znatno manj prošenj za mednarodno zaščito kot v prejšnjih dveh letih, in sicer približno 822 tisoč. Glavni razlog za to zmanjšanje je bila sprememba režima v Siriji konec 2024. Največ prosilcev je bilo državljanov Afganistana in Venezuele, Nemčija pa je znova prejela največ prošenj v EU. Stopnja priznanja mednarodne zaščite se je znižala na rekordno nizkih 29 odstotkov, rekordno nizkih torej 29 odstotkov, kar je posledica začasne suspenzije odločanja o prošnjah sirskih državljanov. Konec navedka. Zaključek je torej več kot jasen: vedno manj prošenj in vedno več zavrnitev. To seveda ne pomeni, da 71 odstotkov prosilcev, ki so jim prošnje zavrnjene, ne beži iz utemeljenih razlogov.

To prav tako ne pomeni, da je 71 odstotkov prosilcev zločincev, kriminalcev in posameznikov, ki bi bili zavrnjeni zaradi drugih varnostnih razlogov. Teh 71 odstotkov prosilcev, ne more pridobiti ustrezne zaščite zaradi tega, ker vloge niso podali v prvi državi članici in to je ključna težava Evropske in posledično nacionalnih zakonodaj. Migracije so kriminalizirane, ves pritisk in breme pa naložen članicam na zunanji meji Schengena ali EU. Ljudje, ki so prisiljeni zapustiti svoj dom, si tega prav gotovo ne želijo. V to so jih prisilile vojne, gospodarsko in okoljsko opustošenje, politično prepričanje, vera, spolna usmerjenost in številni drugi razlogi, ki povsem utemeljujejo njihov beg. Na svetu je po podatkih UNHCR skupno razseljenih kar 117 milijonov oseb, od tega jih je skoraj 70 milijonov notranje razseljenih, notranje torej. Izmed 41 milijonov oseb, ki jih dejansko zapusti svojo državo, jih je kar dve tretjini nastanjenih v sosedah države izvora, le 822000 pa jih je za zaščito zaprosilo v EU.

Kljub statistikam, kljub dejstvu, da velika večina beguncev beži iz povsem utemeljenih razlogih, utemeljenih razlogov, pa retorika na žalost ostaja enaka, vsakič ista retorika in vsakič isti rezultat. Še več nadzora. Ključno vprašanje pa ostaja neodgovorjeno: zakaj pravzaprav, kje je dejanska nujnost, Če pogledamo lastne podatke predlagatelja, migracijski tokovi se ne povečujejo, število nedovoljenih prehodov pada. Število obdelav v Eurodac upada, torej ne govorimo o nobenem kriznem odzivu. Govorimo o sistematični širitvi aparata v času, ko krize ni. In to je bistvo problema. Gre za normalizacijo nadzora. Vemo, kako gre to. Vsaka nova uredba je predstavljena kot tehnična izboljšava, vsaka širitev podatkov kot boljše upravljanje, ampak kumulativni učinek je povsem jasen; ustvarja se arhitektura, kjer je gibanje ljudi vse bolj dokumentirano, sledljivo in potencialno omejeno.

Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora je pri tem opozorila na resne sistemske težave, na nejasno razmejitev pristojnosti za odvzem biometričnih podatkov, na neustrezno pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov, na konflikt med obstoječimi evidencami, novo evropsko shemo, na celo novo zbirko podatkov, ki se vzpostavlja brez jasno določenih meja, namenov in varovalk. In to, kar pravi ZPS, ni nekaj, kar bi kar malo spregledali, ampak je v bistvu pravni alarm. Ustava pa seveda ni nek okrasek zakonodaje. 38. člen jasno zahteva predvidljivost, jasnost in sorazmernost pri posegih v osebne podatke. Tukaj pa dobivamo sistem, kjer se obseg podatkov širi hitreje kot pravni nadzor nad njim.

In potem je tu še klasični argument varnost. Pa me zanima, pred kom in za kakšno ceno? Ker realnost je preprosta; migracijska politika se vse bolj preobraža v varnostni režim. Ljudje niso več obravnavani kot posamezniki s pravicami, ampak kot podatkovne enote v sistemu tveganja. Ta ni nevtralen tehnični premik, to je politična sprememba paradigme in to je res zaskrbljujoča sprememba paradigme. Ta, nadgrajevanje, vedno znova nadgrajevanje nadzora, nadzora, nadzora.

Nevladne organizacije to opozarjajo že leta. Od varnostizacije migracij do sistematičnega širjenja nadzornih baz, ki lahko vodijo v diskriminacijo, stigmatizacijo in trajno označevanje ljudi, ki so že v izhodišču v ranljivem položaju. In Slovenija na žalost pač ni izjema. Tukaj je del sistema pod desno vlado zdaj še toliko bolj in še s tem večjim veseljem. Še posebej problematično pa je, da se vse to dogaja brez resne politične razprave o sorazmernosti. Mi bomo danes to tukaj na hitro spet sprejeli, tako kot je to zdaj že

folklora ratala. Ker če bi mi to razpravo imeli, bi morali postaviti zelo preprosto vprašanje: ali je ta razširitev res nujna ali zgolj administrativno in ideološko udobna? In odgovor, če smo iskreni, seveda ni v korist širitve. Dejstvo je, da je Slovenija tranzitna država, večina ljudi, ki vstopi, tukaj ne ostane. Tudi sam sistem priznava, da posamezniki pogosto zapustijo državo pred zaključkom postopkov. To pomeni, da se ustvarja zelo obsežen nadzorni aparat za populacijsko dinamiko, ki je prehodna. In tu pridemo do bistva, da ta zakon problema v resnici sploh ne rešuje. Ta zakon zgolj utrjuje infrastrukturo. In infrastruktura, enkrat vzpostavljena, ne bo izginila, ampak bo ostala, se širila, se dodatno nadgrajevala in bo postala naša nova normalnost. Če je govora o nujno potrebnem povečevanju represije in krepitvi nadzora, ki naj bi bilo nujno potrebno za zagotovitev varnosti pa je o ukrepih, ki pa so res nujno potrebni za zagotovitev varnosti bolj malo govora, še manj pa rešitev ljudje brez statusa. Ljudje, ki nimajo državljanstva, ljudje, ki nimajo možnosti za integracijo, ki živijo brez sredstev za preživljanje, brez urejenih zavarovanj in osnovnih pravic, ki so žrtve prisilnih deportacij in prepovedanih množičnih vračanj, socialna izključenost, humanitarne krize in revščina in getoizacija. To so problemi, ki lahko hitro postanejo varnostni problemi in predstavljajo izjemno dobre podlage za pojav kriminala, trenj in razne radikalizacije. S tem problemom se Evropska unija očitno ne ukvarja. Programi integracije, programi vključevanja v šolske sisteme, tečaje jezika, programi za pomoč družinam, programi za vključevanje na trg dela in zagotovitev varnih migracijskih poti. Teh ukrepov na ravni EU ni. Vsaka država se s temi težavami ukvarja sama. Enim je to v interesu, eni pa to izkoriščajo za spletno gojenje sovražne retorike in hujskanja. Za priročen izgovor in za zamegljevanje dejanskih težav in glede na sovražno retoriko trenutne vlade bo tudi Slovenija naslednja leta zagotovo tako. Zato tukaj danes ne govorimo o tehnični implementaciji evropske uredbe, govorimo o politični odločitvi, ki premika mejo med državo kot upravljavko pravic in državo kot upravljavko podatkov. In če danes to sprejmemo brez resne ustavno pravne in politične presoje, kar se bo seveda zgodilo, o tem ni nobenih dvomov in iluzij. Potem jutri ne bomo več razpravljali o tem, ali je nadzor upravičen. Razpravljali bomo le še o tem, koliko ga je še premalo. In to je zelo nevarna smer, ki je treba jasno in odločno reči ne, vsaj v naši poslanski skupini bomo tako ravnali.

Hvala lepa.