Evo, eno lepo dobro jutro, spoštovani kolegice in kolegi, spoštovana kandidatka doktor Monika Kirbiš Rojs!

Smo, lahko brez problema nadaljujemo delo, ker nas je dovolj. Še enkrat lep pozdrav!

Obveščam vas, da so, da se danes, da bo ena zamenjava na tem odboru, in sicer Vinko Levstka zamenjuje Janez Olovec v SDS, verjetno bo še prišel. Ja, tako da evo drugega, drugih pooblastil nimam. Sklicujem, sklicujem prvo sejo našega odbora, in sicer z eno točko: Predstavitev doktor Monike Kirbiš Rojs, kandidatke za ministrico za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj. V poslovniškem roku seveda ni bilo nobenih pripomb, tako tudi ni bilo nobene, nobene razširitve ali pa umika točke, tako da lahko nadaljujemo z delom. Vsi smo videli včerajšnje zaplete, takšne ali drugačne. Jaz predlagam, da začnemo.

Prehajamo na 1. točko dnevnega reda, to je Predstavitev doktor Monike Kirbiš Rojs, kandidatke za ministrico za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj.

In naj na začetku samo še kratka uvodna pojasnila.

Predsednik vlade Janez Janša, Ivan Janša je predsedniku Državnega zbora Zoranu Stevanoviću 28. maja letošnjega leta na podlagi prvega odstavka 112. člena Poslovnika Državnega zbora predlagal listo kandidatk in kandidatov za ministre oziroma in ministrice Vlade Republike Slovenije. Predsednik Državnega zbora pa je Odboru za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj poslal predlog predsednika Vlade, da Državni zbor za ministrico za lokalno samoupravo, kohezijo, regionalni razvoj imenuje doktor Moniko Kirbiš Rojs. Tako da evo, to je osnova, da imamo danes to sejo. Na sejo normalno ste bila vi vabljena, gospa doktor Monika. Kolegice in kolegi, za sejo ste prejeli gradivo, listo kandidatk in kandidatov za ministre in ministrice, ministrice Vlade Republike Slovenije, kot sem že rekel, z dnem 28. 5. 2026.

Naj vas, na začetku povem, da bomo seveda najprej poslušali predstavitev kandidatke, potem pa bi šli na vprašanja. Preden bomo vprašanja, se bomo še dogovorili, na kakšen način bomo vprašanje zastavili oziroma v kakšnih sklopih. In evo, lahko na nek način začnemo.

Beseda je vaša, spoštovana kandidatka, hvala lepa.

Hvala lepa za besedo, spoštovani predsednik odbora Matjaž Han, podpredsednik odbora in nekdanji minister za to področje Zvone Černač, spoštovani članice in člani odbora, poslanke in poslanci, spoštovani predsednik Državnega sveta Republike Slovenije Marko Lotrič in pa ostali prisotni, strokovni sodelavci, moji sodelavci!

Hvala za priložnost, da se vam lahko danes predstavim. Najprej neka kratka osebna predstavitev. Rojena sem v Mariboru, vse življenje stanujem na Spodnji Polskavi v občini Slovenska Bistrica, od koder se tudi dnevno vozim na delo in nazaj. Študij sem opravila na ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru in pa na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer sem leta 2002 diplomirala, 2005 magistrirala, doktorat pa sem opravila nekoliko kasneje na Fakulteti za državne in evropske študije, vse pravzaprav s področja, ki vam ga danes predstavljam oziroma za katerega se zagovarjam, to pa tudi zaradi tega, ker sem diplomirala ravno v obdobju, ko smo vstopali v Evropsko unijo. Leta 2003 sem torej začela kot pripravnica, na Ministrstvu za finance Republike Slovenije, nato sem delala v Novi Ljubljanski banki, na Službi Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko,

na Mestni občini Maribor in pa na Občini Slovenska Bistrica. Torej pod črto imam 23 let delovne dobe oziroma izkušenj. S področja, ki ga zagovarjam, tako na državni kot na lokalni ravni oziroma tako na pripravi strateških dokumentov, kot tudi na področju izvajanja evropskih projektov. Trikrat do zdaj sem bila državna sekretarka za področje kohezijske politike in sicer v letih 2012, 2013 in pa tudi v letu 2020, nazadnje, takrat v času covid dobe, sem tudi vodila operativno skupino vlade za pripravo načrta za okrevanje in odpornost in pa strateških dokumentov, ki so podlaga za črpanje evropskih sredstev za obdobje 2021 do 2027. Trenutno sem zaposlena v Državnem svetu Republike Slovenije, kjer sem od leta 2022 generalna sekretarka.

Svojo današnjo predstavitev bi razdelila na tri dele, ki se mi zdijo bistveni. Prvič je obdobje kohezijske politike, ki se počasi zaključuje, to je 2021 do 2027. Drugič, obdobje kohezijske politike, ki se pričenja, se pravi 2028 do 2034. In pa pod tretji, lokalna samouprava in regionalni razvoj. To pa tudi zaradi tega, ker obstoječe ministrstvo z novim zakonom o vladi priključuje tudi področje lokalne samouprave, za kar smo se tudi zelo zavzeli, ker se nam pač zdi, da ta tri področja sodijo skupaj. Če bo šlo vse v skladu s časovnico, imamo namen, da v ponedeljek začnemo na resorju z resnim delom. Seveda bomo najprej pregledali situacijo. Kolikor se je dalo sem vladna gradiva in te informacije, ki sem jih lahko dobila ali pa so javno dostopne, pogledala. Na ministrstvo grem petič, tako da ljudi tam poznam, ekipo poznam. Žal se je tekom teh let, 20 let tudi marsikaj spremenilo, marsikdo, ki je bil zelo dober je odšel tudi z ministrstva, kar mi je žal, bodisi v gospodarstvu bodisi v tujino, to se pač dogaja, ampak verjamem, da bo ekipa dobra in da bomo pač dosegli te cilje, ki smo si jih zastavili. Tiste zadeve, glede na to, da imam izkušnje s tem ministrstvom, ki tečejo, naj tečejo dalje, potrudili pa se bomo premakniti zadeve naprej na tistih področjih, ki so trenutno najbolj rizična.

To ministrstvo je vedno razvojno ministrstvo, je tudi v vlogi tega, da na področju evropskih sredstev koordinira ostale ministre v vladi in pa nekako sodeluje tudi z Evropsko komisijo. Nasproti pa mu tudi nekako vedno stoji Ministrstvo za finance, ki pa nenazadnje odreja sredstva, ki so za črpanje in za izvajanje projektov na razpolago v proračunu.

Najbolj je v bistvu tudi situacija, ki me skrbi ta, kaj imamo mi v proračunu v obdobju 2027 do 2030. Na enem zadnjih nastopov tukaj v parlamentu je minister za finance rekel, da smo pri črpanju sredstev izjemno uspešni. A smo res? Ko greš pogledati podatke Evropske komisije, običajno se pač na te zanašam, zaradi tega, ker z domačimi podatki se večkrat tako ali drugače manipulira, je pač situacija taka, da smo na 20. mestu, kar se tiče črpanja evropskih sredstev za obdobje 2021 do 2027. Kar je sreča za vse države članice je, da je obdobje upravičenih izdatkov podaljšano za eno leto, kar pomeni, da bomo imeli čas da zadeve zaključimo do 31. decembra 2030.

Zdaj pa poglejmo malo realne številke. Slovenija ima za obdobje 2021 do 2027 na voljo skupaj 3,2 milijardi evrov sredstev. Podatki na dan 15. 5. so naslednji: odločitev o podpori, se pravi to je tista zelena luč, da se projekti lahko začnejo izvajati, je bilo do 15. maja izdanih za 2,1 milijarda milijarde, to je 68 odstotkov sredstev, najmanj na ministrstvu za naravne vire in prostor 36 odstotkov in na ministrstvu za solidarno prihodnost 35 odstotkov potrjenih operacij oziroma

podpisanih pogodb, ki so pravna podlaga, da se lahko začnejo izvajati izplačila, je do 15. maja za 1,5 milijarde evrov oziroma 47 odstotkov. Najmanj, ponovno, Ministrstvo za solidarno prihodnost, 19 odstotkov, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo 22 odstotkov, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje 32 odstotkov, Ministrstvo za digitalno preobrazbo in pa Ministrstvo za naravne vire in prostor pa 33 odstotkov.

Kar se tiče izplačil, smo trenutno na 14 odstotkih pravic porabe ali 446 milijonov evrov. Najmanj ponovno Ministrstvo za solidarno prihodnost, 3 odstotke, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo ter Ministrstvo za kulturo 4 odstotke, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije 7 odstotkov in Ministrstvo za digitalno preobrazbo 9 odstotkov. Ta ministrstva pač naštevam, ker to so tisti resorji, kjer bodo ministri morali stvari vzeti v roke in jih pospešiti. Do 31. marca je bilo na Evropsko komisijo posredovanih zahtevkov skupaj deset, in sicer v znesku 404 milijone evrov.

Zdaj pa gremo na proračun. V tem letu, se pravi v letu 2026 mora Vlada doseči dva mejnika. Prvi je sklad za pravični prehod, kjer je treba do 31. oktobra certificirati še 39 milijonov evrov, sicer bo Republika Slovenija sredstva trajno izgubila. Ti podatki so iz vladnega gradiva, ki ga je pred kratkim oziroma 14. aprila pripravilo Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj. Kar se tiče celotnega programa kohezijske politike, pa je treba do letošnjega decembra certificirati še 452 milijonov evrov, sicer bo Slovenija trajno izgubila nepovratna sredstva. V proračunu za leto 2026, sredstva so zagotovljena. Slišali smo včeraj tudi od ministra za finance, da bo rebalans in za leto 2026 in za leto 2027. Tako da upam, da bomo tam te stvari uredili, ampak je treba realizirati 90 procentov tega planiranega proračuna. Težave nastopijo v letu 2027, tam pač prostih pravic porabe ni, kar pomeni, da tudi se projekti ne morejo izvajati oziroma tudi iz terena dobivamo številne informacije, da projekti stojijo, kljub temu, da so izdane odločitve o podpori, stojijo pa zato, bom večkrat ponovila, ker v proračunu sredstev ni rezerviranih.

Potem kar se tiče skupnega sprejetega proračuna za leti 2028, 2029, je planiranih za enkrat 1,5 milijarde evrov, kar je premalo za sto procentno koriščenje evropskih sredstev. Če pa vzamemo v obzir še varnostno rezervo, to je pač pravica, ki nam jo Evropska komisija da. To pomeni, da lahko izdaš za 15 procentov več odločitev o podpori oziroma podpišeš toliko več pogodb, da na koncu zagotoviš sto procentno črpanje, pa je potrebno v obdobju 2028 do 2033 zagotoviti 2,2 milijardi evrov oziroma 744 milijonov evrov letno. Se pravi, če zdaj vzamemo presek, če se poglobimo v proračun, se Slovenija pravzaprav odpoveduje že sedaj 218 milijonov evrov.

Tako da moja prva naloga seveda je, da se ta sredstva ne izgubijo. Tu bomo apelirali na vse resorje in ko se bo delal rebalans, proračuna, je seveda to prioriteta tudi po mnenju ministra za finance in bo sredstva treba planirati. Sama sem pač izjemno razočarana, zaradi tega, ker vedno, ko sem bila na resorju, sem razmišljala v smeri, da moramo najprej črpati evropska sredstva, se potruditi in šele nato domača sredstva. Tako da me preseneča, da so se tudi proti koncu obdobja te vlade evropska sredstva zaustavila, po drugi strani pa so se delili bombončki iz domačega proračuna, ki so povzročili nemalo težav, ne bom pa jih naštevala, ker vsi vemo, kateri so ti bili.

Če se malo dotaknem še načrta za okrevanje in odpornost, sicer ni na tem

resorju, ampak je na ministrstvu za finance. Letos se zaključuje. Glede na podatke ocenjujem, da ne bi smelo biti večjih težav. Trenutno je izpolnjenih 59 odstotkov mejnikov in ciljev. Nepovratna sredstva so počrpana v višini 81 odstotkov, povratni viri pa skoraj v celoti oziroma v 99 odstotkih.

Zdaj, kohezijske politike se drži sloves, da je zelo zbirokratizirana, da je zelo kompleksna. S tem se lahko strinjam, definitivno je delati evropske projekte in pa z evropskimi sredstvi težje kot pa s tem, kar je financirano iz domačega proračuna. To pa zaradi tega, ker če delaš kaj narobe, te slej ko prej ujamejo. Vsak projekt je namreč podvržen vsaj sedmim kontrolam v svoji življenjski dobi, od resornih ministrstev do urada za nadzor proračuna, Računskega sodišča, Evropske komisije, Evropskega računskega sodišča. Tako da s temi sredstvi je treba delati skrbno. Številne težave izvirajo iz tega, ker si pravila nadgrajujemo v okviru domače zakonodaje. Evropske regulative sicer so zahtevne, vendar ne nazadnje postavijo samo nek zgolj osnovni regulativni okvir. Tako da bi bilo zelo dobrodošlo, da si tudi sami v Sloveniji nehamo ustvarjati ovire, ki niso potrebne.

Sistem je precej centraliziran na državni ravni, se pravi, vsi tokovi gredo čez ministrstva, čez državne agencije, čez državne sklade. Sama bi si želela, da se po tolikih letih začne tudi bolj zaupati lokalnim skupnostim, regijam in da se vsaj določen del sredstev spusti na regionalni nivo v malo bolj samostojno upravljanje. Sistem na državni ravni je precej razdrobljen. Tudi zaradi tega sama pozdravljam to, da je število resorjev manjše, kot je bilo v preteklosti, ker tudi 20 resorjev na področju kohezijske politike je izredno težko koordinirati. Sami veste, da imamo velike težave z večjimi infrastrukturnimi projekti zaradi številnih postopkov, ki jih imamo predpisane. Primer bom dala pomurski vodovod. Tam je trajalo, iz prejšnjih ne bom niti razlagala iz katere vlade, ampak tam recimo smo potrebovali deset let, da smo sploh prišli do tega, da je lahko bila izdana odločitev o podpori za projekt. Samo obdobje kohezijske politike pa traja sedem let. Tako da mi v bistvu večjih infrastrukturnih projektov v trenutni zakonodaji niti nismo sposobni spraviti v okviru enega programskega obdobja kohezijske politike. Sredstva so tudi zelo razdrobljena, zaradi tega, ker se pač vsak resor, ko se zadeve programirajo, bori za svoj del evropskih sredstev. Logika se je nekoliko spremenila s covid krizo. Takrat je bil uveden mehanizem za okrevanje in odpornost, ki je spremenil računovodsko logiko. Se pravi, ni več treba predlagati vsakega posameznega računa, vsakega posameznega naročila, ampak se zastavijo v začetku pri programiranju mejniki in pa cilji reforme. Tudi zaradi tega smo bili zavezani reformam na področju zdravstva, dolgotrajne oskrbe in pokojninskega sistema in jaz mislim, da se jih niti ne bi lotili, če nam to Evropska komisija ne bi na nek način predpisala.

Če bi imeli pokrajine sem sama prepričana, da bi lažje in bolj učinkovito črpali evropska sredstva in bili tudi konkurenčni našim sosednjim državam, ki pokrajine imajo, se pravi Avstrija, Italija, Hrvaška. Trenutno tudi kot projektni partnerji. Zaradi tega, ker so pri nas samo država in občine, za njih nekako nismo zanimivi.

Probleme, kar se tiče obdobja 2021-2027 sem si razdelila na tri dele. Torej, kot prvo, administrativna zapletenost in birokracija. Se pravi, župani, podjetja ne rabijo novih obrazcev, ne rabijo nove regulative, ampak pač od države in pa od tistih, ki delamo na državni ravni, pričakujejo samo to, da smo korektni in pa hitri. Tako da vse, kar se predpisuje na novo in kar ni potrebno, je pač treba odpraviti, zaradi tega, ker potem to povzroča upravičencem finančne utvare.

Kar se tiče sprememb v domači zakonodaji, menim, da bo treba poseči v zakon o urejanju prostora, zakon o varstvu okolja, zakon o financiranju občin, o graditvi objektov, zakon o javnih financah in pa verjetno še v številne druge predpise.

Kar bi naredila, bi tudi uvedla enoten portal za prijavo teh evropskih projektov po vzoru Evropske komisije. Pri nas je zadeva taka, da so razpisne dokumentacije po različnih resorjih povsem različne in potem prijavitelji so zmedeni. Recimo, ko se ti prijavljaš na Evropsko komisijo, je sistem izključno elektronski, tudi ne odgovarjajo ti posamezni uradniki. Ko zastaviš vprašanje, vedno dobiš odgovor, ampak v bistvu ne veš, od katere osebe konkretno na Evropski komisiji in s tem se tudi izogneš morebitnim pritiskom, možnosti korupcije ali pa česarkoli pri teh evropskih projektih. Programi so tudi vnaprej sprejeti, zapisano je v teh programih, kaj so upravičeni stroški, koliko veliki projekti se bodo financirali, kakšne vsebine se pričakujejo, kdaj bodo naslednji roki in takrat res kot upravičenec, kot tisti, ki projekte prijavlja, imaš občutek, da so zadeve poštene in pa pravilne. Pravočasno je tudi za novo, treba zagotoviti vso digitalno podporo in pa aplikacije za hitrejšo obdelavo zahtevkov.

Zdaj, kar se tiče kadrov, to sem opredelila kot drug problem. Upravičenci na terenu, se pravi tisti, ki se ukvarjajo s projekti, edino, kar pričakujejo na drugi strani, je profesionalna javna uprava. V koalicijsko pogodbo smo zapisali tudi, da bo uvedeno obvezno kroženje visokih uradnikov po ministrstvih, zlasti tistih, ki se ukvarjajo z rizičnimi področji, kot so recimo javno naročanje. Ostali javni uslužbenci pa se tudi nekako pričakuje kroženje po nekem določenem času, ki je prostovoljno. Na ta način so zadeve urejene na Evropski komisiji, na Evropski komisiji so uradniki zadolženi za določeno število držav članic in po sedmih letih je pač obvezna rotacija, zaradi tega, da potem tudi uprava deluje bolj profesionalno.

Kar se tiče terena, nekatere občine, zlasti tiste manjše, tudi podjetja, imajo precej težav s samo pripravo in pa z izvajanjem projektov, ker to vzame, prvič je zelo zahtevno, drugič vzame precej časa. Zaradi tega bi uvedli tudi svetovalne pisarne oziroma skupne projektne pisarne občin in pa gospodarskih združenj v pomoč prijaviteljem.

Zdaj, kar se tiče projektov. Težava pri določenih evropskih projektih je, da na dolgi rok niso vzdržni. Da bi lahko pripravljali kakovostne projekte, bi potrebovali letni oziroma večletni plan razpisov. Se pravi, vsi, ki projekte prijavljajo, nekako pričakujejo, da bi si lahko vsaj konec leta, nekje v novembru, decembru pogledali kateri razpisi bodo objavljeni v naslednjem letu in na ta način bi tudi bila dokumentacija, ki jo je potrebno pripraviti, ki ni enostavna, veliko bolj kakovostna.

Zdaj, kar se tiče lokalnih skupnosti, je priporočljivo, da se med seboj povezujejo glede na to, da nimamo vzpostavljenih regij. Obvezno je tudi sodelovanje med občinami, gospodarstvom, institucijami znanja in raziskovalnimi ustanovami. Projekti morajo zasledovati tudi ključne razvojne prioritete in morajo biti finančno vzdržni, se pravi sposobni preživeti tudi po zaključku evropskega financiranja. Priporočljivo pa je tudi kombiniranje vseh razpoložljivih virov, ki so na razpolago, se pravi državnih, to kar je na lokalni ravni na razpolago in pa različnih evropskih skladov, da se iz enega projekta doseže maksimum.

Zdaj, kar se tiče nekaterih vsebin, ki so bile v preteklosti aktualne, menim, da so po večini že pokrite, recimo vodovodni sistemi, kanalizacijski sistemi. Tu bo pa treba pogledati, potrebno pogledati kolikšne so na terenu še potrebe. Nismo pa nikdar znali rešiti problema kanalizacij, kanalizacijskih sistemov pod 2000 populacijskih enot. To je velik problem. Še takrat, v mojih časih smo naredili eno analizo tako za zahodno kot vzhodno kohezijsko regijo in videli, da je teh potreb za okoli milijardo. Tako, da tu bo potrebno še

razmišljati na kakšen način te zadeve reševati. Kot eno izmed prioritet, ki jih Evropska komisija tudi izpostavlja in bi jo bilo smiselno izkoristiti, pa je tudi stanovanjska problematika oziroma tako imenovani Housing. Za to bo na razpolago precej sredstev in smiselno je, da se tudi Slovenija za ta sredstva dobro izpogaja.

Zdaj, če preidem na obdobje 2028 do 2034. Na tem našem ministrstvu se bo programiralo, se pravi, se bo na koncu tudi nekako odločilo v katero smer bo Slovenija šla do leta 2034. Žal mi je, da smo ta neformalna pogajanja na Cipru zamudili, ker pač na teh pogajanjih je treba biti prisoten, ne glede na to, ali so formalna ali so neformalna. Zdaj, trenutno se razpravlja o tem, koliko bo nenazadnje visok ta naš skupni evropski proračun, koliko bomo imeli sredstev za kohezijo in kmetijstvo. Trenutno berem v medijih, da se nam obeta med deset in pa do 13 odstotno znižanje zaradi tega, ker prihajajo v ospredje druge prioritete, zlasti varnost, obramba in pa poudarek na konkurenčnosti. Uvajajo se novi evropski davki oziroma tako imenovani lastni viri. To večkrat poudarim, da tisti, ki misli, da so evropska sredstva, da nam na pladnju, se moti, ker ni res. Pač država vsak mesec plačuje v evropski proračun svojo kvoto za to, da lahko potem sredstva v obliki projektov tudi črpa nazaj. Trenutna številka je takšna, da bo Slovenija v naslednjem obdobju vplačala v evropski proračun osem do devet milijard, iz evropskega proračuna pa pridobila 5,4 milijarde. Tu vidite, da je minus in ta minus se pričakuje, da se bo prvič pravzaprav pokrival s pomočjo centraliziranih programov Evropske komisije. Ti centralizirani programi so precej zahtevni. Pomembni bodo zlasti na področju ministrstva za gospodarstvo oziroma za podjetja. In tudi podjetja bodo morala biti ustrezno opremljena, da se bodo na te razpise lahko prijavljala in računam, da bo moralo tudi ministrstvo pri tem pomagati. Logika v kohezijski politiki se spreminja. Tu se je dejansko naredil miselni preskok, se pravi, gre se, kar se tiče pravil, bo zadeva bolj podobna načrtu za okrevanje in odpornost oziroma od držav članic se še vedno pričakujejo mikro reforme. Se pravi, ne zdaj te makro zdravstvena, dolgotrajna, kot je bilo zdaj, ampak recimo, da mikro reforme, s pomočjo katerih bi lahko potem bolj pospešeno izvajali investicije, recimo v našem primeru prenova sistema prostorskega načrtovanja. To bomo pač morali zapisati v dokumente in se tega dejansko tudi držati. Res pa je, da če v nekih primerih občina čaka 16 let na spremembo prostorskih planov, je praktično investicije tudi na ta način nemogoče kakovostno izvajati.

Zdaj, predlogi rešitev, kar se tiče novega programskega obdobja, se pravi, nekako se pričakuje, da se bo v novembru, decembru, da se bodo ta politična pogajanja na nivoju predsednikov vlad zaključila. Trenutno je za pogajanja tudi oblikovana posebna skupina, ki se na tem področju več ali manj pogaja že za vsa programska obdobja. Potem v letu 2027 se pričakuje, da se bodo te evropske uredbe tudi sprejele, tako da bomo vse države članice lahko v letu 2028 pripravljene na izvajanje.

Kar se tiče programiranja je treba na ministrstvu narediti kompetentno ekipo, da bo tem dogajanjem na Evropski komisiji tudi parirala. Izvesti bo treba delavnice z vsemi deležniki, za katere se pač pričakuje partnerski odnos oziroma je tudi zapisan v uredbah. Mislim, da smo imeli takrat, v prejšnjem obdobju vključenih okrog 2000 deležnikov v ta pogajanja. In to potem potegne za seboj tudi to, da je proces usklajevanj zahteven. V programiranje vključi tudi gospodarska združenja, da povedo tudi svoje predloge na področju gospodarstva.

Nekako smo se tudi vedno zavezali, da velja pravilo, da ena tretjina sredstev kar se tiče kohezije, je namenjena podjetjem. Včeraj sem tudi prebrala v Večeru glede mestnih občin, celostne teritorialne naložbe. To so pač malo večji projekti, do katerih so trenutno upravičene mestne občine, da se bojijo, da bi bili iz tega izključeni oziroma da bi se ti CTN-ji ukinili. To nikakor ne drži, ker so omogočeni in jih bomo tudi z veseljem vključili. Res pa je, da bi jih radi z mestnih občin prenesli še na ostale občine, ki do tega trenutno niso upravičene, zlasti tiste občine, kjer so locirane tudi upravne enote. Sama sem mnenja, da je teh sredstev dovolj, da se vedno mučimo z njihovo porabo in zato ne vidim smisla, da se pri tem nekatere občine pač omejuje. Posebna zgodba so obmejna območja, kjer se nam prebivalstvo izseljuje in pa manjše občine, ki pa trenutno pravzaprav nimajo dostopa do evropskih sredstev in tudi tukaj bo treba najti določene rešitve.

Kar se tiče predstavništva v Bruslju, tu je Slovenija zelo šibka. Jaz imam izkušnjo tudi iz preteklosti z eno predstavitvijo, ko sem se sama podala na pot. Z menoj je bil sicer veleposlanik, ampak bila sem v stavbi, ki so jo imeli prav zakupljeno Italijani, podobno ravnajo tudi Hrvati, hočem reči, nasproti mene je sedelo 150 Italijanov, midva sva pa bila dva. To pač Slovenija premalo pozornosti posveča temu, da bi imela svoje ljudi, svoje predstavnike v Bruslju.

Kolikor sem seznanjena, je bil nazadnje narejen razpis, en predstavnik naj bi v tej pisarni trenutno bil, ampak te zadeve je vsekakor treba okrepiti, da bomo imeli tudi pravočasne informacije o tem, kaj se v Bruslju dogaja in pa zlasti o tem, kateri razpisi se pripravljajo, na katere razpise lahko naši ljudje kandidirajo in da se jim že v fazi, ko se zadeve nekako kreirajo, dajo določene informacije.

Zdaj bi prešla še pa na zadnje področje, preden zaključim, to je pa lokalna samouprava in regionalni razvoj. Jaz verjamem, da smo vsi v tej dvorani mnenja, da mora vsaka regija imeti možnost razvoja. ne glede na to, koliko je oddaljena od centra in če se razvija center, država dolgoročno slabi. Slovenija je centralizirana država. V bistvu, tako odločanje kot načrtovanje kot finančna sredstva, vse je skoncentrirano na državnem nivoju. Tisti, ki ste kdaj delali na projektih, veste, da se morate dobesedno za vsak evro, ki ga želite investirati ali pa prestaviti v okviru enega projekta, pogajati z uslužbenci na ministrstvih. Se pravi, ni pravzaprav skoraj nobenega avtonomnega odločanja na nižjih ravneh. To, kar se pa zadnje čase dogaja, ko se nas že več kot 140000 dnevno vozi v Ljubljano, pa postaja popolnoma nesprejemljivo. In ta statistika tudi raste, če si pogledate podatke o dnevnih migracijah. Zapisalo jih je tudi to ministrstvo v zadnjo strategijo o regionalnem razvoju, se pač iz leta v leto, iz desetletja v desetletje. Povečujejo in na tem bo treba nekaj narediti.

Sama sem zagovornik, tudi z ekipo, s katero smo sodelovali, uvedbe pokrajin. Pokrajine imamo zapisane v 143. členu naše Ustave, od leta 2006. Načeloma smo jim vsi naklonjeni, tudi mi v Državnem svetu. S predsednikom sva obiskala pravzaprav v začetku mandata in predsednika vlade tudi vse poslanske skupine, malo smo potipali, kako je mnenje. Vsi načeloma podpiramo uvedbo pokrajin. Res je, ne moremo se zediniti glede števila, glede sedežev, ampak na koncu, ko pa pride dejansko tudi do glasovanja v parlamentu, pa nimamo dovolj moči, da bi to politično podprli. Sama sem sicer spremljala takrat v kabinetu ministra Žagarja, leta 2008, zadevo, on je dejansko na tem projektu delal štiri leta, se pravi cel mandat. Ampak čisto v zadnjih dneh mandata se je tudi izvedel referendum in tudi v parlamentu potem ni bilo zadostne podpore. Potem v drugo se je projekta pokrajin lotil Državni svet, tako da v Državnem svetu, ki je nadgradil tisto prejšnjo verzijo, je celotna

Nadaljevanje) zakonodaja pripravljena, pripravljeni so trije zakoni, se pravi Zakon o ustanovitvi in pa potem zakon, ki bi določal financiranje in pa naloge pokrajin. S tem se je ukvarjalo 60 strokovnjakov dve leti, tako da jaz ne najdem več strokovnjaka v Sloveniji, ki bi lahko to zadevo še nadgradil. Čakamo pa na ustavno večino, kdaj bo dovolj glasov, da bo ta zakonodaja podprta. Trenutno je uvedba pokrajin zapisana v koalicijski pogodbi. Navedena tudi kot eden izmed štirih prioritetnih projektov. Glasove pa bo potrebno iskati izven koalicije oziroma pričakujemo pač, da se bo pristopilo tudi k podpisu partnerstva za razvoj in prihodnost oziroma konvencija o prihodnosti Slovenije, ker bi se pač potem pomenili tudi o tem projektu. Dejstvo je, da se razlike med regijami, to tudi piše v tej strategiji vladni, povečujejo, se pravi, se ne zmanjšujejo, povečujejo se pa razlike med samimi regijami in pa tudi znotraj njih. Tako da moramo tudi pri uvajanju pokrajin paziti, da ne bi prihajalo do nekih notranjih centralizmov, ampak to je pa potem spet v naslednjem koraku. Mnenja sem, da če bi imeli pokrajine, bi imeli tudi večjo politično stabilnost. Za to je primer Avstrija. Zaradi tega, ker se razvojne naloge dobesedno izvajajo na nivoju regionalnih ministrov, medtem ko na državni ravni ohranjajo te državotvorne funkcije obrambe, notranje zadeve. In zato tudi potem politika manj niha kot pri nas. Samo na tem resorju se je minister v nekem določenem obdobju menjaval na vsako leto ali pa na leto in pol. In to je potem za delovanje sistema nevzdržno in tudi neodgovorno. Dokler ne pridemo do pokrajin so za decentralizacijo na voljo še neke kratkoročne rešitve. V koalicijski pogodbi smo se zavezali k delokaciji, se pravi prenosu javnih inštitucij tudi v druge dele Slovenije. Sama lahko povem za svoj resor, da bo sedež tega ministrstva v Mariboru. Bomo pa seveda pogledali, ko bomo prišli na ministrstvo, od kod se ljudje vozijo na delo. Tako da bomo tudi pri tem racionalni in pa dosledni. Dalo bi se kaj rešiti, verjetno tudi s fleksibilnostjo delovnega časa. Trenutno celotna državna uprava prihaja na delo ob isti uri, tudi zaradi tega gneča na cestah. Sama sem naklonjena delu od doma, tam, kjer je to mogoče. Na javni potniški promet, vam odkrito moram reči, da se ne bi zanašala zaradi tega, ker deluje, kot deluje. Če pa bi imela garancijo, da prideš iz Maribora do Ljubljane v 1. uri, pa bi z veseljem uporabljala potniški promet. Ampak trenutno se ljudje pač na javni potniški promet ne morejo zanašati.

Zdaj še pa mogoče samo enih nekaj težav, kar se tiče občin. Povprečnina je v bistvu tisto, kar občine najbolj nervira. Vsako leto znova se morajo pogajati z ministrstvom za finance in trenutno je glavarina za cirka 100 evrov nižja od tega, kar bi morala biti. Se pravi, občine pravijo, da če bi dobili čez 900 evrov, bi normalno funkcionirale. Predvsem pa bi morali paziti, ko se jim prenašajo naloge, ki so obvezne po zakonu in se hkrati ne prenesejo tudi finančna sredstva.

Zdaj, glede na to, da sem svoj čas izčrpala, bi mogoče tu zaključila, pustila tudi rajši vprašanja vam. Bi pa rekla za konec, da mogoče res ne morem obljubljati čudežev, niti jih nočem obljubljati, glede na to, da sem iz stroke. Lahko pa obljubim neko korektno, transparentno in strokovno delo ter dialog z vsemi tistimi s katerimi je dialog potreben, se pravi z občinami, regijami, gospodarstvom, drugimi, ki koristijo ta evropska sredstva in upam, da bomo tudi v okviru tega odbora korektno sodelovali. Hvala lepa.

Spoštovana kandidatka, gospa Kirbiš Rojs, hvala lepa za predstavitev.

Preden gremo na razpravo, samo še eno pooblastilo, gospa Katja Kokot nadomešča gospoda Borisa Mijića iz poslanske skupine Resni.ca.

Evo, zdaj pa predlagam, da gremo na enih pet vprašanj, da potem vi odgovarjate in gremo pač do konca.

Izvolite, najprej gospod Čuš. Süč, pardon. Oprosti, zdaj hočem biti še fin, no.

Hvala lepa spoštovani predsednik, cenjene kolegice in kolegi, spoštovana kandidatka!

Jaz mislim, da je pošteno povedati na začetku, da predstavitev na ravni strokovnosti verjetno ni kaj za očitati. Torej tudi vaš življenjepis izkazuje potrebne kompetence za zasedbo resorja, ki za vse državljane, še posebej pa verjetno za tiste, ki podobno kot mi se vozimo, eni od bližje, drugi od daleč, sam od zelo daleč iz Lendave, razumemo kaj pomeni decentralizacija, kohezija, kaj pomeni razdalja, ki je lahko v kilometrih, lahko je tudi samo v glavah. In sam obžalujem, da v preteklem večdesetletnem obdobju je bila razdalja v kilometrih do nekaterih krajev, pokrajin velika. Verjamem tudi, da se je v preteklem mandatu, pa tukaj bom zaključil potem svoj zgodovinski sinopsis, do določenih krajev ta razdalja zmanjšala. Tukaj lahko povem in se lahko zahvalim tudi zdaj kolegu poslancu, ministru Hanu in seveda Vladi za sofinanciranje naložbe Leka v Lendavi, ki je pomembna zadeva tudi z vidika decentralizacije, gre za kohezijska sredstva in da se je po mnogih letih pogledalo tudi tja, v druge kraje, kjer živimo državljani Slovenije, da to ni le Ljubljana, Maribor pa še kako mesto, ampak da je pač država močna toliko, kot so močni njeni obmejni kraji, tako kot je veriga močna le toliko, kot je njen najšibkejši člen močan.

Zdaj, kar se tiče številk, ki ste jih navedli glede finančnih perspektivah, jaz obžalujem, da smo v tej državi prišli tako daleč, da številkam več konec koncev nihče ne verjame. To ni kritika vas, jaz verjamem, da so vaše številke lahko prave, ampak čisto možne, čez dva meseca bodo že čisto druge. Zdaj, kdo je pripeljal raven zaupanja v številke v naši državi tako daleč, je vprašanje, ampak sigurno ne koristi.

Vaša ambicioznost mi je všeč. Kar se tiče lokalne samouprave, imam nekaj, nekaj vprašanj. Torej, če sem prav razumel, ste ocenili oziroma ocenjujete, da bi bilo 900 evrov povprečnine v skladu z Zakonom o izvrševanju proračuna Republike Slovenije dovolj za pokritje osnovnih potreb lokalnih skupnosti za izvajanje Zakona o lokalnih skupnostih, torej glavarin? Po domače. Tukaj sem sam lahko ponovno zadovoljen, torej 2021, če se prav spomnim in če me moj spomin, me ne vara, je bila glavarina 625 evrov, danes je 835, kar, ne vem, koliko je bila inflacija, ampak pomeni rast, mislim, da koliko, 25, 28 odstotkov, na pamet govorim, popolnoma. Torej, mislim, da se je v tej vladi šlo naproti občinam, da se je šlo naproti temu, da se zagotavlja dovolj sredstev za pokrivanje njihovih potreb in mislim, da ste prav ugotovili, da tukaj sedimo zagovorniki lokalnih skupnosti, občin. Je pa verjetno prav tudi opozoriti in povedati, da seveda imamo različne občine, imamo občine, ki delujejo odlično, imamo občine, ki ne delujejo odlično.

Zato me zanima tudi tukaj, kako boste postopali, v kolikor recimo glede na to, da ste omenjali nov načrt za okrevanje in odpornost, imamo primere občin, kjer so bila sredstva porabljena za projekte z utemeljitvijo v občinskih proračunih in NRP-jih, da je v NO-ju(?), pa ga ni v NO-ju(?). Torej v primeru take porabe sredstev me zanima, kakšen je vaš odnos in kako boste tukaj ukrepala, kot najverjetneje bodoča ministrica odgovorna tudi za lokalno samoupravo.

Kar se tiče pomurskega vodovoda, saj sem razumel, da ste ga navedli kot kot primer, ampak tukaj bi povedal tudi svoje stališče in izkušnjo, ki jo imam. Prav gotovo veste, da prihodki iz naslova najemnine za javno gospodarsko infrastrukturo.

Kanalizacijske vode in tako dalje so namenski prihodki vsake lokalne skupnosti, občine in jih lahko občina porabi le za rekonstrukcijo ali novogradnjo iz podobne infrastrukture. Računsko sodišče je že pred leti dalo mnenje, da je potrebno ta sredstva namensko uporabljati. Še danes imamo občine, ki tega ne počnejo, potem pa se državljani 6, 10, 12, 15 let kasneje oziroma vi mogoče tudi v vlogi ministrice znajdete pred dilemo, kako obnavljati stvari, ki bi morale biti že iz lokalnih sredstev obnovljene. Tako da tudi tukaj vas naprošam za vašo pozornost na tem, na tem področju.

Decentralizacija je beseda, ki jo poslušamo zadnje dni, beremo zelo veliko. Jaz bom zelo vesel, če bo tudi po zaključku hearingov toliko na dnevnem, na dnevnem redu te Vlade, ker mislim, da tudi v skladu s tistim, kar je bilo povedano še ob sprejemanju zakona o regionalnem razvoju, ki ga je Vlada sprejela januarja, februarja, se je izpostavilo, da razlike naraščajo, ampak predvsem naraščajo razlike v odnosu več ali manj vseh regij do osrednje slovenske. Torej imamo izjemen problem z nenormalno centralizacijo, ki ni posledica preteklega štiriletnega niti osemletnega obdobja, ampak očitno zgrešene politike preteklih desetletij. Tako da tukaj od vas pričakujem, ne danes, jaz verjamem, danes so vse besede sladke in vas tudi ne bom ocenjeval po vaši današnji predstavitvi, ampak po konkretnih dejanjih in ukrepih, ki jih boste kot ministrica izvedli, da se bo tukaj naslovilo s konkretnimi cilji, torej ne le, ne le z besedami. In kolikor sem razumel iz vaše predstavitve, ste človek operative akcije, torej verjamem, da bi se tu znale stvari zapeljati tako kot ste, kot si mogoče ste si zamislili.

Na hitro ste omenili dva zakona. En je ZUreP, torej Zakon o urejanju prostora, ki bi ga spreminjali, drugi je ZF - Zakon o financiranju občin. ZUreP je bil v preteklem mandatu spremenjen, mislim, da štiri, petkrat, tudi zaradi občin, ki niso bile, pa tukaj ne bom, ne bom sodil ali je to po njihovi zaslugi, krivdi ali po krivdi soglasodajalcev, torej so bile nesposobne sprejeti novelirane OPN, torej občinske prostorske načrte, ki so osnova seveda za prostorski razvoj vsake občine. Mi smo tukaj šli naproti, podaljšali roke, mislim, da je rok za sprejetje OPN-jev tistih občin, ki še danes nimajo in so med najstarejšimi, žal je med njimi tudi moja občina Lendava, kjer je OPN iz leta 2001, torej 25 let star in absolutno ne sledi več potrebam lokalnega okolja, tore, smo podaljšali mislim, da oktobra, 31. oktobra 2026, če se prav spomnim. Tukaj lahko povem, da vsaj sam nisem zasledil nekih sprememb, je pa bilo nekaj občin med pomurskimi, ki so stvari izpeljale, zdaj konkretno se spomnim, mislim, da Beltinci in Kobilje, Puconci pa še, pa še čakajo. Tako da tukaj me zanima tudi vaše stališče tega, torej ali bomo odprli na široko vrata prostorskemu načrtovanju, samo da se skozi pravi, ali ste bolj človek tega, da obstaja tudi nek dialog med, najsibo kmetijstvom, ki je izjemno seveda pomembno v Pomurju - mi smo s trajno varovanimi kmetijskimi zemljišči poskusili vzpostaviti zakonodajni okvir tudi zato, da se zagotavlja kmetijska zemljišča za prehransko samooskrbo, ki jo poudarja, poudarjamo vsi - ali je tukaj v prvem planu pač seveda pozidava, izkoriščanje kmetijskih, kmetijskih zemljišč.

Povedal bi še nekaj. Torej kar nekaj je bilo tudi napačnih strateških odločitev v preteklosti, tudi na ravni Pomurja. Tudi ta pomurska avtocesta A5, ki jo danes vsi smatramo za nekaj, kar nam je Ljubljana dala, na koncu le hitra cesta. Tudi tukaj obstaja en grenak priokus, da je za Pomurje, Prekmurje in ta del Slovenije po navadi vse dobro. Jaz upam, da vi nimate tega pogleda. Me veseli, da prihajate iz podeželja, iz krajev, ki so blizu tudi našim krajem in verjetno po razmišljanju lahko sledite, lahko sledite, lahko sledite temu, da pač si vsi kraji zaslužijo. In če sem zdaj zelo konkreten, največja tuja investicija v zgodovini te države, če bi pa sam želel iz Lendave priti v Ljubljano z železniško povezavo, bi moral iz Lendave v Čakovec, iz Čakovca v Varaždin, iz Varaždina v Ormož, iz Ormoža v Ljubljano. Tu smo mi v 21. stoletju, medtem ko je imela recimo Lendava leta 1890 železniško povezavo s tedanjo

matično Avstro-ogrsko, ampak za to ne krivim vas. Gre samo za to, da posledice slabih odločitev nosijo ljudje 10, 15, 20 let kasneje, ne nosi jih ne minister, ne kandidat, ne poslanec. In v meni boste tukaj našli, če boste želeli vedno konstruktivnega sogovornika, bom povedal svoje mnenje. Tudi kar se tiče centraliziranega sistema, ki obstaja na ravni države, absolutno. Mislim, da tukaj se vsi strinjamo, ampak predvsem me zanimajo, me zanimajo koraki, ki bodo sledili. Torej, kdaj ste navedli, če sem prav razumel, da bi se selilo to ministrstvo v Maribor? Mislim, da je to poteza. Na mestu so bili tudi poskusi, da so se določeni resorji oziroma ožji deli ministrstev v prejšnji vladi selili izven, izven Ljubljane. Jaz mislim, da je ta poteza na mestu, ker konec koncev kadri z visokošolsko izobrazbo živijo tudi izven Ljubljane, torej niti slučajno to ni vezano samo na Ljubljano. In to je neka stigma, ki se je mogoče ustvarila v preteklih obdobjih.

Obmejna problemska območja, še ena tema, ki je zelo, zelo pomembna, torej okolje iz katerega prihajam, je celo obmejno in celo problemsko. Kako naslavljati predvsem problem demografije, demografijo o kateri vsi govorimo že leta in leta, a vendar nekih konkretnih ukrepov, naj si bo na ravni lokalnih skupnosti, naj si bo državne strategije ni. Sam, to obžalujem. Torej, jaz mislim, da bomo imeli velike težave v prihodnosti, če se ne bomo lotili tega problema danes, ne jutri, ne pojutrišnjem. In tudi tukaj me recimo mogoče zanima, kako konkretno bi se vi lotili vprašanja praznjenja podeželja? Torej, ob dejstvu, da v 21. stoletju imamo digitalne nomade recimo, še posebej naše okolje je postalo vedno bolj privlačno v zadnjih letih za ljudi, ki prihajajo iz Velike Britanije, ZDA delajo na daljavo. Ampak kaj je z našimi, z našimi državljani, kako, kako spodbuditi, da ostanejo mladi na nek način vezani na okolje, iz katerih izhajajo? Zdaj, kot konkretno lahko povem, da sam sem imel zamisel, ki se je tudi udejanjila potem v preteklem mandatu, torej da imamo investicijo, ki prinaša delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Konkretno Lekovo zgodbo, da mora slediti potrebna visokošolska infrastruktura, smo na Univerzi v Mariboru prvič uspešno, s pomočjo Nakvisa, uvedli program farmacije. Z letošnjim letom je prvič razpisan tudi vpis v srednješolski program farmacevtskega tehnika. Torej govorimo o celotni transverzali, ni dovolj samo investicija. In tukaj me zanima, kakšni so vaši pogledi glede tega konkretnega reševanja teh vprašanj?

Bi pa citiral včeraj enega od kandidatov pa v navezavi na Bruselj, ki je povedal, da turizem je dobrodošel. Pa sem mu rekel, da turizem je dobrodošel. Konkretno na njegovem področju sta od zadnjih štirih ministrov dva odletela za zaradi turizma. Tako da turizem prav gotovo je dobrodošel, ampak naj bo namenjen temu, da se krepi blagostanje državljanov. Državljanov, za katere verjamem, da boste delali, za katere delamo tudi, tudi mi. Bi pa za konec še povedal eno, eno zadevo iz Prekmurja, iz 60 let. V Prekmurju v 60 letih je bilo zelo prisotno, da vsakdo je prišel na razgovor za delovno mesto, je s sabo pripeljal starše, da tega danes več ni. Ampak se mi je zdelo, da je to zgodovinsko gledano ena res zanimiva zadeva. Tako da v kolikor boste nastopili delovno mesto, poslanstvo ministrice vam jaz želim uspešno delo, bi me pa zanimali odgovori na moja vprašanja. Hvala lepa.

Dejan, najlepša hvala.

Jaz imam zdaj prijavljenih še štiri poslanke in poslance: Poglajna Andreja Lenarta, Jožef, Andrejo Rajbenšu, gospo Jano Jerman. Predlagam, da gremo skozi, pa potem, da odgovorite, razen če želite sproti, to je meni, potem pa gremo en cikel. Izvolite, Andrej, izvoli.

Predsedujoči, hvala za besedo.

Spoštovana gospa Kirbiš Rojs, jaz bom svojo razpravo oziroma to zaslišanje začel tako, da sem imel privilegij že prej sodelovati z vami, tudi v vlogi Državnega sveta. Moram reči, da ste se vedno izkazali kot profesionalka in nekdo, ki se poglobi v zadeve, predvsem pa,

ki je res strokovnjak na področju kohezijske politike, tudi lokalne samouprave in tudi regionalizacije Slovenije, tako da bom že uvodoma rekel, da bi Slovenija, v Sloveniji tak kader iščemo oziroma ga na, ga praktično ni primerljive osebe na tem področju, ki ima izkušnje in znanje, kot ga imate vi, tako da sem še posebej vesel, da boste imeli to čast, da prevzamete ta resor, in da boste v bistvu, da bomo lahko tvorno sodelovali na tem področju. Zdaj, moje vprašanje oziroma vprašanja se bosta vezala na dve zadevi, ki me, kot, bom rekel, poslanca, predvsem pa prebivalca severnega dela Primorske, specifično Idrijsko-Cerkljanske pestita že kar nekaj časa. Naslavljali smo jih v tem Državnem zboru, v prejšnjem mandatu pa s strani resornega ministra nismo dobivali konkretnih odgovorov oziroma kakšnih tudi mogoče sprememb v pozitivno smer. Prva je seveda tudi to, kar je zapisano v koalicijski pogodbi, financiranje občin. Področje financiranja občin kot ga poznamo sedaj je, upam si reči, zastarel, je neskladen s tem kar se občine srečujejo dnevno oziroma pri potrebah s katerimi se soočajo občine. Ne upošteva geografskih razlik, oddaljenosti od regijskih centrov, ne upošteva, bom rekel, realnih stroškov, ki ga ima posamezna občina za točno določene recimo sklope, ki se razlikujejo ne glede na regijo, zato sem bil, bom rekel, zelo vesel, ko smo tudi v Slovenski demokratski stranki v predvolilni program vnesli bom rekel, spremembo načina financiranja občin, kajti le to je, le ta je po moje ključ do tega, da se lokalni samoupravi omogoči v Sloveniji tisto njeno primarno vlogo, to pa je, da dejansko ima možnost in vpliv, bom rekel, vpliva na okolje v katerem se nahaja. To je prva naloga lokalne samouprave po mojem mnenju, to je prvi stik, lokalna samouprava predstavlja prvi stik, bom rekel, posameznika s kakršnim koli nivojem odločanja. In še enkrat poudarjam, veseli me, da na ministrstvo prihaja oseba, ki pozna te problematike iz prve roke, ki pozna tudi v zadeve v drobovje, tako da s tega vidika pa seveda me zanima, glede na to, da bomo potrebovali parlamentarno ustavno večino, če želimo to zadevo urediti dosledno, kakšna so ozadja, glede na to, da imate oziroma da se je o tem veliko govorilo. Tudi še enkrat poudarjam, v Slovenski demokratski stranki smo nekako dali predlog oziroma je naš, bom rekel, temeljni del programa. to, da se od 5 odstotkov BDP ja nameni za lokalno samoupravo, kar pomeni nekako direktno zavedanje oziroma omogočanje lokalni samoupravi, da strateško načrtuje investicijo naprej. Kajti, veste, sedaj sistem povprečnin, kakšen je bil oziroma kako je to delovalo, vsako leto si čakal, ali se te je finančni minister usmilil ali ne, velikokrat so te odločitve pri povprečninah šle na veliko škodo občin in s tega vidika seveda se je tudi neka razvojna sredstva oziroma razvojne projekte težko usmerjalo. Torej, prvi, prvo vprašanje je vezano na sam sistem financiranja občin in spreminjanja tega. Nenazadnje, saj poudarjam je točka prenova sistema financiranja občin z večjo finančno avtonomijo, preglednost in prilagoditvijo dejanskim stroškom in izvajanja nalog tudi točka koalicijske pogodbe.

Druga stvar pa, ki jo bi izpostavil, je vezana na kohezijsko politiko. v Sloveniji poznamo tako imenovano kohezijsko delitev zahod vzhod oziroma opredeljena, bom rekel, manj razvito in bolj razvito območje, dejansko pa na papirju to izpade tako da glede na to, da je Ljubljana uvrščena v zahodni del, zahodno perspektivo, je na papirju, ne vem, najvišje ležeča vas Trnovskega gozda, Vojsko, tako razvita kot Tromostovje. In s tega vidika smo tisti na zahodu Slovenije zelo prikrajšani pri kohezijski politiki, težko konkuriramo, bom rekel, nekomu z vzhoda, pa mogoče se bodo tukaj tudi med nami poslanci kakšne razprtije glede na to od kje prihajamo, našli, ampak vseeno. Poglejte, definitivno pač je specifika Slovenije to, ko govorimo o kohezijski delitvi to, da kamorkoli bomo umestili

Ljubljano tisti, tista regija tista, tista, tisti del bo pač dobil na stopnji razvitosti. In tukaj se najde potem ključen problem. Definitivno je tukaj, bom rekel, en zgled, en model, ki deluje in ima tudi, bom rekel, za iz vidika črpanja evropskih sredstev, bom rekel, en model zgleda Hrvaška, ne. Hrvaška Županijam in usmerjanjem le teh in delitvijo ob vsaki kohezijski, ob vsakem kohezijskem obdobju dejansko strateško zelo dobro usmerja kohezijska sredstva, ne, vsakič prilagodijo kateri del je bolj razvit, kateri manj. In s tega vidika so tudi z vidika kohezijske politike pokrajine v Sloveniji ključne. Če ne bomo imeli pokrajin, se bo razlika tudi na področju kohezijske politike večala in večala. In še enkrat poudarjam, zelo težko kot nekdo, ki prihaja z vzhoda, z območja, ki velikokrat ima slabše ceste kot v Prekmurju, nekaj je bilo prej v Prekmurje omenjeno, ki ima zelo hribovito območje, kjer za snežno službo občine dajo pol milijona in več na leto, recimo problemi, ki jih obalne občine nimate in tako naprej. Zelo težko spremljamo to, ko se delijo recimo sredstva ali govorimo o financiranju občin ali pa kohezijski politiki.

Torej, zanima me konkretno na področju kohezijske politike, kakšni so vaši pogledi, usmeritve? Da se bodo ta neravnovesja oziroma neenakosti zmanjšale? Predvsem pa seveda tudi s tega vidika, prej omenjena so bila v predstavitvi tudi obmejna problemska območja. Zdaj, jaz sem, jaz bom rekel tako, da v prejšnjem mandatu sem z veliko mero ambicioznosti spremljal ministrstvo, ki je to temo hotelo odpreti, ki je nekako to področje obmejnih problemskih območij redefiniralo oziroma hotel začetku celo umakniti. Na koncu se je to vse izjalovilo. Zakon dejansko nikoli ni šel čez zakonodajni postopek, tudi vsebina zakona je bila spisana, tako da še vedno v bistvu te razlike obstajajo. Dal bom konkreten primer še enkrat. Severnoprimorska Ajdovščina spada pod obmejno problemsko območje. Danes tisti, ki se zapelje skozi Ajdovščino lahko mirne duše reče, da ta kraj, da je to območje zelo razvito, da se razvija industrijsko in tako naprej. Druga občina na drugi strani recimo Cerkno, ki je po zračni liniji manj oddaljeno od meje, ni definirano, kot bom rekel, obmejno problemsko območje pa ima dosti več, bom rekel, problematik kot recimo občina Ajdovščina. Torej tukaj obstajajo anomalije. Mislim, da se je s spodbudami, spodbudami obmejna območja v skozi praktično od nastanka Slovenije naprej dosti spodbudilo to. In da problemska območja ne bi smela biti več definirana samo na lego oziroma pozicijo ob meji. In tukaj seveda tudi pride, to pripelje s sabo veliko posledico točkovanja na razpisih, na dodatnih točkah ta zadeva prinaša in vse. Torej, s tega vidika me seveda tudi zanima, kako boste, kako bi z vidika, bom rekel, lokalne samouprave naredili oziroma planirate narediti sistem točkovanja za razpise bolj ustrezen oziroma, bom rekel, prilagojen temu, kakršnemu okolju smo, se nahajamo in vse ostalo. Toliko z moje strani, zaenkrat. Hvala.

Hvala lepa.

Besedo ima gospod Lenart Jožef, izvoli.

Hvala lepa za besedo.

Spoštovana kandidatka doktorica Monika Kirbiš Rojs, lep pozdrav, dobrodošla med nami, pozdrav tudi državnemu svetniku in seveda kolegice in kolegi. Vesel sem, da nekako smo slišali danes tukaj odlično vašo predstavitev za ministrico za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj, torej, kaj dejansko pomeni na ravni Evropske unije ta kohezijska politika s katerim je tudi vaš resor najbolj povezan, torej prizadevanje za uravnotežen gospodarski in socialni razvoj regij ter zmanjševanje razlik med njimi. Sedaj, če gremo pa k temu, kar bom rekel, da imam, pa polagam na vas še posebno upanje, so pa seveda ustanovitev regije. Povedali ste, da seveda se razlike nenehno povečujejo. In tukaj danes pač morate vedeti tudi, da imate našo podporo poslancev in seveda mi pa smo tisti, kateri

moramo iz tega trenutka naprej, ker smo tako tudi zapisali, začeti zbirati te, če tako rečem, imena, katera bodo sodelovala pri 60, seveda število 60 v Državnem zboru, da se tudi uvede regije. Zakaj, je izredno pomembna kohezija, seveda izredno pomembna evropska sredstva, izredno pomembna. Kajti, če smo med članicami Evropske unije med temi 27, pa ne počrpamo sredstev, potem je skoraj boljše, če sploh ne bi bili v Evropski uniji. Tako da tukaj je pomembna zadeva. Potem pa enakomernejši razvoj, seveda, na katerega vsi iz vzhodne Štajerske in pa, bom rekel, ven iz centralne Ljubljane močno, močno upamo, je pa gotovo priložnost, da bi naša lepa Slovenija bila uspešnejša. Nekdo je tukaj gotovo držal ročno zavoro. Niso to bile samo število pokrajin, ampak dejansko se s tem, ko smo slišali, da bi se del sredstev recimo dirigiral s strani regijskih svetov, del sredstev iz slovenskega proračuna recimo od 17 milijard je gotovo, da bi nekdo zaradi tega morda izgubil tudi del svoje moči. Kajti finančna moč je tudi povezana s politično močjo in zaradi tega danes tudi moram reči, da apeliram na vse kolege, kateri se zavedajo iz opozicije, da je zadeva zelo pomembna, zelo pereča. Kajti jaz sem na brzino pogledal kaj pomeni to, ko ste vi povedali koliko se nas vozi, 135 ali 140000 vsak dan v Ljubljano zaradi dobrih delovnih mest tukaj in zaradi velike kupne moči. Potem pa sem še pogledal na brzino cene dveh nepremičnin, in sicer Dolga vas 167 kvadratov, hiša dokaj obnovljena, nekaj ohišnice 70000 evrov, potem pa 12 kilometrov iz Ljubljane, 26 kvadratni vikend z malo večjo ohišnico, seveda primeren za relaksacijo, Dobrova 300000 in preko. Se pravi, popolnoma, popolnoma smo izgubili, če tako rečem, pot in naš cilj bi moral biti že nazaj zelo drugačen. Zaradi tega imam za vas morda še eno takšno podvprašanje, čeprav ste skoraj v svoji predstavitvi odgovorili na moja vprašanja, in sicer imam vprašanje glede tega, seveda, če nam uspe nekako tudi uvedba regij, kako vidite naš regionalni razvoj predvsem v luči enakomernejšega napredka po regijah In kje vidite Slovenijo čez, ne vem, osem, po dveh mandatih osem ali deset let v primeru seveda, v kolikor bi se ustanovile pokrajine in bi potem dejansko imela celotna država tudi večji zagon in pa naši kraji, Ptujsko polje, tja dol do Lendave, ko prihaja kolega, ko je prej imel razpravo, nekako osnovne pogoje, da bi se seveda mladina ne bi odseljevala drugam ali pa proti centralni Ljubljani in da bi seveda imeli boljša dodana delovna mesta z boljšo dodano vrednostjo, pa tudi logično je, da bi se potem tudi demografska slika na osnovi tega lahko izboljševala. Hvala lepa.

Hvala lepa, gospod Lenart.

Na vrsti gospa Andreja Reberšek, izvolite.

Hvala za besedo spoštovani predsednik, hvala tudi spoštovana kandidatka za ministrico za kohezijo, regionalni razvoj in pa lokalno samoupravo, predvsem za vašo predstavitev najprej malo o vas in pa tudi, ker ste na kratko predstavili torej vašo vizijo vodenja tega ministrstva. Namerno sem povedala celoten, bom rekla, naslov ministrstva, ker pač seveda že v samem imenu je zelo kompleksen resor, ki je vsekakor nekako pa vseeno med seboj povezan, ko govorimo seveda o kohezijski politiki, ki pomeni seveda črpanje evropskega denarja, tudi regionalni razvoj, kar pomeni, da se nekako vsi strinjamo, da je potrebno nekako enakomerno ga porazdeliti in pa seveda lokalna samouprava, ki pomeni seveda močne in stabilne občine. Danes sem že poslušala od vseh kolegov in seveda tukaj se moram tudi strinjati, da ste spoštovana kandidatka, da me je vaša

neka, bom rekla, kompetentnost, strokovnost, niti malo ne skrbi, niti malo, ker področje poznate resnično odlično. Danes ste tudi predstavili, koliko ste delali in tako dalje in v njem delujete tudi že vrsto let, tako da jaz tukaj ne vidim nikakršnega problema. In to v primerjavi z več kandidatov zdaj za ministre, ste po strokovnosti absolutno v mojih očeh v samem vrhu, kar se tiče strokovnosti.

Sem pa seveda nekako mnenja, če se zdaj vrnem na področje torej kohezije regionalnega razvoja in pa lokalne samouprave. Da se seveda mora, ne pa samo meri v poznavanju pravil in postopkov, temveč da smo tudi sposobni nekako graditi partnerstvo, zaupanje, pa tudi sodelovanje med državo, občino in pa seveda regijami. ampak ne glede na politično pripadnost tukaj, torej en da je stroka, en da je pa seveda tudi politična pripadnost. In mogoče me tukaj delno skrbi pač, koliko boste to kompetentnost, vašo strokovnost potem povezovali seveda s svojimi političnimi vrednotami in pač pogledi. To je moje osebno, kar me pač skrbi, ker vidim, da ste tudi politično bili že kar dolgo aktivni v različnih strankah, SLS, FOKUS, pa tudi pri SDS mislim, da ste sodelovali na tem področju. Gledala, brala sem tudi kar nekaj vaših intervjujev, ker me je seveda zanimalo, kdo ste, kaj ste delali in tako dalje. In seveda sem naletela na demokracijo, tam je bilo več vaših intervjujev, nekako me je malo zmotila ta vaša strokovnost, ki jo resnično imate, da je znala, nekako iz teh intervjujev sem znala razbrati zelo dosti populizma. Nisem pač pričakovala od vas oziroma nekako se mi je zdelo, da pač kot strokovnjakinja, da ste tam nekako bolj govorili kot političarka in bolj kot pa sama strokovnjakinja, da bi ljudje razumeli recimo, ne vem, vlada ni sposobna črpati evropskih sredstev. Tako, to se zdaj sliši tako na široko, floskula. Pač, to je neka politična ocena, se mi zdi, pa tudi samo dejstvo, ker pol je treba neke take zadeve razčleniti, kar verjamem, da naša vlada in pa tudi marsikatera druga ni počrpala ali pa je kaj drugega tudi naredila.

Potem sem našla to, kar se seveda navezuje tudi na ta resor, da ste nekako želeli ustvarjati vtis, da je bilo pač pred letom 2022, torej nekako pred našo vlado, vlado doktor Roberta Goloba, da je bilo, kar se tiče pri črpanju sredstev, torej programa iz leta 2021 do 2027, torej program evropske kohezijske politike. Da je bilo takrat čisto vse pripravljeno, pa je prišla Golobova vlada in prišlo je naenkrat do zloma sistema, ne dejstva, jaz mislim, pa sami najbrž dobro boljše veste kot jaz, da seveda so dejstva bolj zapletena in pač verjamem, da resnično to poznate, ker pač, kolikor imam v glavi, kolikor se spomnim, je v bistvu minister Jevšek šele potem potrdil ta program, septembra nekje 2022, ker pač mislim, da prej to ni prišlo nekako v sprejetje. Nisem pa zdaj čisto sigurna. Ampak mislim, da prej v času vašega, torej Vlade Janeza Janše to ni bilo narejeno.

Zdaj, včasih se mi je zdelo tudi v teh intervjujih, zdaj pa ne vem, ali je to pač za javnost, ker pač je, da pač se nekako zelo pogosto meša, sploh, ko gre za črpanje, da ko se govori o kohezijskih sredstvih in pa sredstvih iz načrta za okrevanje in odpornost in da so se nekako jemali ti podatki, pač odvisno, kaj je bilo slabše za nas in pač tisto se je takrat uporabljalo. Seveda pa, sami ste že prej povedali, gre za različne mehanizme. Pa da se vrnem nazaj nekako 15 let mogoče že poslušamo o reorganizaciji, decentralizaciji in pa tudi pokrajinah. Pokrajine so seveda omenjene tudi tukaj v vaši koalicijski pogodbi kot pač pomembno razvojno rešitev. Jaz verjamem, da je to bilo že v večih vladah namen, da bi naj bila to razvojna rešitev. Bi pa me zanimalo, to je moje vprašanje, če lahko mogoče navedete kakšno analizo, ali pa primer države v Evropski uniji, kjer je uvedba pokrajin sama po sebi uvedla, torej, da je povzročila neko hitrejše črpanje evropskih sredstev ali pa da je izboljšala črpanje. Ker ne poznam, če mogoče veste, to bi bilo moje prvo vprašanje.

Danes ste tudi govorili, med drugim v svoji predstavitvi, o kroženju visokih uradnikov. Okej.

To se mi niti ne zdi zdaj toliko sporno, ampak včasih se o tem nič ni govorilo, govorilo se je bolj o tem, koliko smo mi menjavali politične, bom rekla, kadre. Torej po letu 2022 in me zanima, če se vi s tem tudi strinjate, da se je to dogajalo tudi v letu 2020 in 2022, da so se na tem področju, torej na področju kohezije, če je bilo tudi, so bili takrat zamenjani določeni kadri. To je moje drugo vprašanje.

Kako boste tudi zagotovili, da evropska sredstva ne bodo postala sredstva političnega nagrajevanja posameznih občin glede na politično barvo županov, temveč resnično, da bodo dodeljena res na podlagi razvojnih potreb in pa seveda nekih kakovostnih projektov. Imate kake ali pa si predstavljate kakšne konkretne varovalke recimo za preprečevanje teh političnih vplivov pri odločanju, ali so to, ne vem, število projektov, višina sredstev na prebivalstvo, ne vem, kakorkoli, vsebina, ki jo boste lahko potem utemeljili.

Zdaj bi se pa še vrnila še na zadnjo točko oziroma zadnjo je pa seveda o občinah, torej o mestnih občinah. Bilo je že tudi nekaj povedano. Zdijo se mi tudi seveda, da so najbolj so podfinancirane ravno mestne občine. Obe prihajava oziroma se rodili ste se tam, obe prihajava iz istega kraja, torej iz Maribora, ki je drugo največje mesto v Sloveniji, je tako univerzitetno, gospodarsko, kulturno v glavnem središče, ne samo Maribora, ampak enega, bom rekla širšega okolja ali pa celo središče vzhodne, torej vzhodne Slovenije. In torej ni pomemben samo za Mariborčane, ampak gre za en širši, bom rekla, bom rekla širši, širšo publiko. Zdaj, večkrat se je že pojavljala pobuda, mislim, da je bilo prvič leta 2010, torej, da bi naj, zato, ker je Maribor seveda drugo največje mesto in pač vloga, ki jo ima, da bi naj se sprejel poseben zakon za Maribor, Zakon o Mariboru, ki bi seveda mestu in pa širši regiji omogočil nekako bolj sistematičen razvoj. To je pa seveda odpravljanje teh razvojnih zaostankov v primerjavi seveda tudi z osrednjo Slovenijo. Tako da mene zanima, kakšno je tukaj vaše stališče za Zakon o Mariboru, če si pač, če pač menite, da potrebujemo en tak razvojni pa tudi bom rekla, pravni okvir.

Potem, kako na splošno ocenjujete nek vaš položaj v, bom rekla, razvojni položaj v primerjavi z Ljubljano? Ali se vam zdi, da to, kar ste tako že sami povedali, da je preveč centraliziran razvoj? Se vam zdi, da je Maribor nekako, da rečem, glede na to, da je drugo mesto res nekako v ozadju? In pa katere konkretne ukrepe bi vi kot ministrica torej podprli za krepitev razvoja Maribora in širše podravske regije recimo, če ne bi se odločili za ta zakon? Torej, gre na področju gospodarstva, prometne infrastrukture in pa tudi drugih področij. Hvala lepa.