Kolegice in kolegi.

Nadaljujemo, in sicer z novo sejo, se pravi, začenjam 2. nujno sejo Odbora za notranje zadeve in javno upravo.

Najprej pooblastila: Antona Šturbeja nadomešča Andrej Poglajen, Janeza Ciglerja Kralja - Aleksander Gungl, Barbaro Levstik Šega - Mojca Žnidarič in pa Sandro Gazinkovski - Lenart Žavbi.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma umik zadeve, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Tako da prehajamo na 1. točko dnevnega reda, to je na obravnavo zahteve Državnega sveta Republike Slovenije za oceno ustavnosti osmega odstavka 62. člena, drugega, tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka 86.a člena, 86.b, 87. in 210.a člena, tretjega odstavka 210.b člena, 214.a in 214.b člena, tretjega odstavka 229.a člena ter prvega odstavka 281.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku in 81., 82., 83. člena, prvega odstavka 84. člena ter 85. in 86. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku.

Gradivo ste prejeli. K tej točki smo vabili ZPS in MJU, tako da bi najprej dal besedo, gospodu Luki Remsu iz Zakonodajno-pravne službe, izvolite.

Hvala za besedo.

Državni svet je podal zahtevo za oceno ustavnosti več določb Zakona o splošnem upravnem postopku Zlasti zaradi kršitve 2., 22., 23. In 25. člena Ustave. V mnenju Zakonodajno-pravne službe, ki je pripravljeno kot predlog odgovora Državnega zbora, so navedeni argumenti iz katerih izhaja, da je zahteva za presojo ustavnosti neutemeljena, in da izpodbijani zakon ni v neskladju z Ustavo.

Hvala lepa.

Hvala za mnenje. Želi državni sekretar, ki opravlja tekoče posle na MJU? Izvolite.

Hvala za besedo, spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke, poslanci.

Lansko leto sprejeta novela Zakona o splošnem upravnem postopku, prva po desetletju, je bila odgovor, odgovor na dolgoletna opozorila strank, tako državljank, državljanov kot gospodarstva, da so upravni postopki v Sloveniji preveč zapleteni in pavšalno rečeno, trajajo predolgo. Bistveni cilj novele ZUP-I je tako omogočiti hitrejše, enostavnejše, predvsem učinkovitejše vodenje upravnih postopkov. Lahko rečem, primerne načinu življenja in poslovanja, seveda 21. stoletja. A še preden bi te rešitve iz noveliranega zakona lahko v polnosti zaživele in pokazale svoje pozitivne učinke, tako za ljudi kot za gospodarstvo, je Državni svet tako vložil veto, ko ta ni uspel, še zahtevo za presojo ustavnosti nekaterih določb novega zakona oziroma novele. Gre za nekaj delov, ki urejajo pravzaprav štiri institute in sicer jezikovnega pomočnika, nova pravila glede vročanja, formativno odločbo in tako imenovano odločbo brez obrazložitve. Poudaril bi, da vsi ti štirje instituti zasledujejo pravzaprav en in isti cilj, to je administrativno razbremenitev postopkov ali če dovolite, bolj laično rečeno, debirokratizacijo. Z uvedbo teh rešitev so upravni postopki

v Sloveniji končno lahko optimizirajo, razbremenijo nepotrebnega balasta, tudi pohitrijo in nenazadnje uspešno digitalizirajo recimo elektronsko vročanje. Lani jeseni v državnem zboru sprejete spremembe zakona so, še enkrat povem, namenjene izključno večji učinkovitosti teh postopkov in hkrati zakon strankam želi omogočiti čim hitrejšo pridobitev odločitev v upravnih postopkih, seveda s čim manjšo administrativno obremenitvijo za njih. Naj opomnim, da se na leto v Sloveniji izda cirka 11 milijonov odločb v upravnih postopkih. Tako da ta novela prinaša resnično priložnost za bolj učinkovite in hitrejše upravne postopke. Ta zakon je resna priložnost za debirokratizacijo Slovenije. Vlada Republike Slovenije se je do predmetne zahteve za presojo ustavnosti že opredelila, v svojem mnenju na kratko predlaga, da Ustavno sodišče zahtevo zavrne. V obsežnem mnenju sicer so seveda navedeni številni argumenti, ki so v veliki meri identični s tistimi, ki jih navaja tudi Zakonodajno-pravna služba. Ne bom se spuščal v tem trenutku v neko strokovno razpravo, verjamem, da niti ni tako ključno v tem trenutku, ključne inštitute sem naštel in predvsem njihov cilj.

In spoštovane, spoštovani, vse navedeno kaže, da izpodbijane rešitve novele ne omejujejo procesnih pravic strank, kar sicer predlagatelj zatrjuje, zato vlada predlaga, da Državni zbor potrdi mnenje Zakonodajno-pravne službe in ga v takšni obliki pošlje tudi ustavnemu sodišču.

Hvala lepa.

Hvala.

Želi besedo zdaj kdo od poslank in poslancev?

Kolega Kosi, izvolite.

Ja, hvala za besedo.

Torej, pri zahtevi za oceno ustavnosti s strani Državnega sveta gre pravzaprav za to, da je Ustavni svet dal v ustavno presojo prav tiste rešitve v tem Zakonu o upravnem postopku, na katere smo mi takrat v prejšnjem mandatu pri sprejemanju te novele zakona tudi opozarjali.

Cilj, zdaj državni sekretar, ki opravlja tekoče posle, je povedal, da je bil cilj torej pohitritev in večja učinkovitost ter debirokratizacijo upravnih postopkov, vendar sem že takrat povedal in sem danes enakega mnenja, da te rešitve, ki so bile podane, teh upravnih postopkov ne pohitrujejo. Ti upravni postopki, zaradi tega zakona niso bolj učinkoviti in tudi niso nič bolj debirokratizirani postopki.

Zdaj, na štiri zadeve se ta ustavna presoja nanaša. Zdaj, prva zadeva so glede jezikovnega pomočnika, kjer je pač podana rešitev, da to ne more, da pač ni mus, da je to nek uradni tolmač, ampak je lahko tudi druga opravilno sposobna oseba v katerem torej Državni svet opozarja na to, da je lahko prihaja do procesnih položajev oziroma nezdružljivosti procesnih položajev, ko posamezna oseba ne more istočasno nastopati, na primer kot tolmač, pa hkrati kot priča. In pa tudi lahko je zelo problematično v tem smislu, kako ta opravilno sposobna oseba na neke zadeve upravnih postopkov tudi tolmači. Če imaš ti uradnega tolmača, potem je jasno, da bo uradni tolma praviloma torej prevajal in tolmačil ta upravni postopek medtem lahko neka druga oziroma tudi zavezan k temu, medtem lahko neka druga oseba, na katerega seveda pa upravni organ presodi, ali je ta oseba prava ali ne, potem na koncu tudi nekako prilagodi in torej stranke v postopku nekako napačno poda informacije, ki so pri upravnem postopku zelo pomembne. Predvsem, kar je problem, je pa vročanje. Prav tu sem tudi osebno, pa tudi moji kolegi takrat so na to opozarjali, da sistem spremembe vročanja odločb spremembo, ki ste torej iz 15 dni na 7, tako da dejansko, če se ni možna osebna vročitev in potem da torej obvestilo v poštni nabiralnik, torej poštar velja sedem dni

in potem 21 dni za pritožbo. Da s tem zmanjšujete torej pritožbeni rok oziroma to možnost na, torej ta postopek iz 30 na 28 dni in s tem seveda stranki v postopku zmanjšujete neko večjo, bolj pravno možnost glede teh zadev. Seveda je pa zelo sporno predvsem pri vročanju, pri navadnem vročanju, ko se šteje sedem dni od oddaje pošte, da je pošta vročena, kajti nedolgo nazaj sem bral eno informacijo, da je recimo pošta potrebovala eno pismo iz enega konca Ljubljana, drugega konca Ljubljana, štiri dni. Zdaj si pa vi predstavljate torej nekoga, ki mu je upravna odločba izdala odločbo po navadnem vročanju, datum opreme je bil, ne vem, današnji dan, dobiš pa potem komaj čez štiri dni potem pošto v svoj kaslc ali pa celo peti dan. To je totalno noro, kajti s tem ste zmanjšali možnost pritožbenega roka. S tem pa niste bolj učinkovito, upravni postopek ni bolj učinkovit in ni bolj pohitren, kajti to je v škodo, v škodo uporabnikov.

Vi s tem varujete samo zaposlene na uradnih, na uradih, pač tisti, ki ta upravni postopek vodijo, kajti, tudi sam sem bil, prej 20 let, ko sem se ukvarjal s pridobitvijo gradbenih dovoljenj, veliko soočal s temi težavami v upravnih postopkih in problem je bil naslednji. Torej, rok za izdajo neke odločbe je bil 30 ali pa 60 dni, ampak upravni organ je za, da je pregledal, torej to vlogo, potreboval tudi dva, tri, štiri, pet mesecev. Ko pa je ugotovil določeno nepravilnost ali pa je potrebna dopolnitev, je pa potem poslal zahtevo za dopolnitev in dal rok osem dni ali pa pet dni. Ker dejansko je tako uradnik vedel, da v tem roku ne boš moral dopolniti in je potem lahko vlogo zavrnil. Torej, Zakon o upravnem postopku bi moral imeti rešitve glede pohitritosti in učinkovitosti, da bi dejansko bil zavezan, torej upravni delavec k temu, da spoštuje pravne roke. In mi smo se dejansko tudi v koalicijski pogodbi sedaj zavezali, da če nekaj ne bo izdano v predpisanem roku, gre za molk organa in je s tem tudi izdana odločba. Torej to dejansko to soglasje oziroma to odločbo torej potem velja in tako bi moralo biti.

Problem, ki ga imamo tudi v upravnih postopkih, je v tem, da nekateri upravni delavec, ki dobro opravlja svoje delo, za to ni nagrajen. Tisti, ki pa ne, ki pa delo opravlja slabo, pa za to tudi ni nekako kaznovan. Na koncu dobita oba enako plačilo. Celo vem, da je bilo po upravnih enotah, nekatere upravne enote, so rekli, ja, mi delamo tako, druga upravna enota je rekla, ja, mi delamo tako, čeprav so pravila v Sloveniji enaka in tudi upravna enota je bilo tako, nekdo je bil, zaposlen, tisti zaposleni svetovalec je bil dejansko zelo ažuren, se je dejansko zelo zavzel pri izdaji, pač pri postopku, je zelo hitro opravil, torej postopek, izdal odločbo, nekdo pa se je na to požvižgal, pa je rekel, ja, bo čez 14 dni, pa bo čez tri tedne, pa sedaj eno, pa sedaj drugo, ampak na koncu sta dobila za to enako plačilo in to ni prav.

Zato taka rešitev glede vročanja, ki je sedaj v rešitev, torej sedem dni takoj in potem 21, predvsem pa kar se tiče navadnega vročanja, ni ustrezno, ker je v škodo uporabnikov, ker je to v škodo državljanov in državljank in ne v dobrobit boljšemu, hitrejšemu, bolj učinkovitemu pravnemu postopku, ampak gre zgolj za zaščito, torej zaposlenih na javnih, javnih, javnih zavodih oziroma v vseh tistih ustanovah, kjer Zakon o upravnem postopku velja.

Tudi naslednja, izpodbijanje glede informativne odločbe, kjer nekako enačite informativno odločbo z informativnim izračunom, kar ne more biti enako. Informativni izračun je seveda nekaj, kar

se izračuna po številkah, medtem ko je informativna odločba lahko povsem nekaj drugega, predvsem pa tudi, kaj nasprotuje, torej Državni svet, je pa tudi odločba brez obrazložitve. Odločba ne more biti brez obrazložitve, kajti vsak, v postopku ni nek pravnik, ni pravni, nima pravnega znanja in če izdaš odločbo brez obrazložitve, čeprav se nekdo potem mogoče tudi v postopku strinja in ne bo pritožbe, se lahko pa kasneje karkoli zgodi, s tem, torej, mislim, da mora biti jasno določeno, da odločba mora biti obrazložena, na katerih pravnih, kako je ta postopek potekal. In tudi določene vse tiste kar določbe, kar pač v obrazložitvi mora biti. Ne glede na to, ali so se torej stranke v postopku ali stranski udeleženci strinjali s to odločbo ali ne. Tudi če potem pride, če je odločba pravnomočna, lahko pride torej tudi do ponovitve postopka, lahko pride karkoli in tudi zaradi pravnega varstva mora biti kasneje nekako tudi zdaj kasneje določeno, da odločba mora imeti obrazložitev. In v tej dobi digitalizacije mislim, da to ne bi smel biti problem. Danes vam lahko umetna inteligenca napiše odločbo v nekaj minutah. In prav zadnjič sem o tem razpravljal na Odboru za zadeve Evropske unije, ko smo v stališču, ko je bilo v stališču vaje navedeno, kar se tiče digitalizacije, da je Slovenija ima primer dobre prakse s tem, ko smo vedeli v Sloveniji na področju izdaje gradbenih dovoljenj sistem e-graditve. Mi s tem sistemom e-graditve nismo naredili nič, dobesedno nič. Mi s tem sistemom nismo pohitrili postopkov, nismo poenostavili postopkov, torej še vedno postopki izdaje gradbenih dovoljenj trajajo mesece in mesece in še vedno so postopki enako birokratizirani kot so bili prej. Digitalizacija bi morala dejansko pomeni pohitritev in poenostavitev postopkov. Žal s tem nam ni uspelo narediti, čeprav smo imeli tudi v mandatu prejšnje, v prejšnjem mandatu tudi za to svojo ministrstvo, ki pa tako ali tako mislim, da iz njega ni bilo neke učinkovitosti. Zato bi tu moralo biti tudi v Zakonu o upravnem postopku, ki torej potrebuje neko novelo, ki je pomlajeno, glede na to, da se digitaliziramo, ampak dejansko rešitve bi morale biti takšne, da bi torej bili postopki poenostavljeni in bolj učinkoviti za uporabnika, ne pa za zaščito uradnikov v teh državnih ustanovah, nekaterih ne da ne bom vse metal v isti koš? Kajti res nekateri zelo dobro delajo, so zelo učinkoviti, vendar žal za to svoje delo niso, niso nagrajeni. Torej, spomnim se tudi tega primera, ko je bil, ko je upravni inšpektor ugotovil nepravilnosti na eni upravni enoti v zvezi z izdajo gradbenih dovoljenj, in je potem upravni inšpektor vprašal, torej vodjo oddelka oziroma načelnika, kako boste pa sedaj ukrepali, ja, bom to upošteval torej pri vsakoletnem nagrajevanju, oceni uspešnosti, ampak na koncu so vsi bili ocenjeni z oceno pet. Nobenemu ni potem bil uradnik, ni bil ocenjen z neko slabšo številko, z neko slabšo oceno, na koncu so bili vsi ocenjeni za pet in to je nepravilno. Zato seveda nekako to oceno ustavnosti, ki jo je dal Državni svet, podpiram, se torej ne strinjam z mnenjem Zakonodajno-pravne službe, da je torej, da ta zakon ni protiustaven, kajti že takrat smo opozarjali na to, da zakon, da rešitve, ki so bile podane niso ustrezne in seveda še najbolj je pa problematično ta rešitev glede vročanja, kajti vemo, da pošta danes ni več tako učinkovita, kot je bila, kot je bila včasih. Da mi danes, letos, torej leto 2020, 26 navadna pošta potrebuje iz enega konca Ljubljane na drugi konec štiri dni, potem prihajamo v obdobje, ne vem, srednjega veka in ne v obdobje neke moderne, modernem času, kot živimo danes. Dogaja se tudi, da poštarja ni, vsak drugi dan pride drugi poštar, ne pozna naslovov in velikokrat se zgodi, da pošta roma v drugi nabiralnik, da ni

na pravem naslovu in s tem dejansko državljani in državljanke, uporabniki upravnih storitev niso dovolj zaščiteni, zato takšni sistem vročanja ne bi smelo biti v tem zakonu.

Hvala.

Hvala.

Želi še kdo?

Kolegica Janja Sluga.

Hvala lepa.

Ravno zato, da ne bo ostalo neprikazano tudi z druge strani. Namreč, to, kar je bilo zdaj izrečeno, je tako zelo enostransko prikazana zadeva pa bom jaz mogoče šla zdaj malo po vrsti glede vsake stvari posebej, ne kar tako na splošno.

Najprej je treba povedati, da zakon sploh še v resnici ni mogel dati rezultatov na terenu, zaradi tega, kar imamo danes na svojih klopeh in se še v celoti sploh ni mogel začeti izvajati, tako da rezultate tega ali gre dejansko za neko pohitritev postopkov ali pa gre ali pa gre za debirokratizacijo in tako naprej, to sploh ni možno v tem trenutku ne trditi kaj šele tako de facto zdaj tukaj razlagati, kakor je to zdaj naredil kolega Kosi. Ampak dajmo, pojdimo po vrsti.

Torej, kar se tiče jezikovnega pomočnika. Najprej je treba za začetek povedati, da se nikomur ne jemlje pravica do tolmača in da tudi to ni zdaj postalo obvezno, ta jezikovni pomočnik, ampak je ta jezikovni pomočnik v zakonu kot dodatna možnost, torej dodatna možnost, ne kot nadomestitev pravice do tolmača. Torej tista stranka, ki ne zna uradnega jezika, ima še vedno pravico spremljati postopek po samem tolmaču. Jezikovni pomočnik pa pride v poštev le, če ga stranka, torej ta oseba, ki ne razume jezika, sama želi, če mu zaupa predvsem pa in tukaj je ta varovalka, torej uradna oseba, ki vodi postopek, mora oceniti ali v tem konkretnem postopku dejansko lahko pride v poštev jezikovni pomočnik. To pa torej pomeni, da je sama zahtevnost postopka na takšnem nivoju, da uradna oseba reče, prav, potem pa lahko si pomagate z jezikovnim pomočnikom, ker je postopek toliko enostaven, da do nekih večjih pomot ali pa napak ne more priti in je s tega vidika jezikovni pomočnik smiseln. Če je postopek zahtevnejši, seveda jezikovnega pomočnika uradna oseba ne bo dovolila, ampak bo dodelila osebi tolmača, tako kot ga je tudi že do uveljavitve tega zakona.

Torej, tisto, kar je zdaj problematizirano, je treba odločno zavrniti. Tu ne gre za nobeno kratenje pravice do tolmača. Ta pravica v celoti ostaja, zraven pa se dodaja jezikovni pomočnik kot ena posebna oblika načina izvrševanja te pravice torej v primerih, v katerih uradna oseba oceni, da je takšno izvrševanje te pravice tudi možno.

Potem naprej, kar se tiče vročanja.

A ja, pa mogoče samo še to. Kolega je govoril, da je v določenih situacijah tolmač tudi priča. Seveda ne, uradna oseba nikoli ne bo dodelila takšnega tolmača, ki je na kakšen drug način v točno določenem postopku v neki drugi vlogi vpleten. To ne bo šlo. Tako da to sploh nisem razumela, kaj bi s tem želeli.

Kar se tiče vročanja in največji del se v resnici tega predloga oziroma zahteve ukvarja z vročanjem. Pri vročanju je tisto, kar je pomembno za stranko, je, ali ima stranka v resnici možnost, da se pravočasno seznani z dokumentom. Zdaj, primer, ki ga je kolega naštel, da je torej pošta vse manj učinkovita, pri čemer vi nasprotujete tudi elektronskemu uročevanju, to je treba vendarle povedati. Torej, tukaj problematizirate učinkovitost pisne pošte, torej te stare pošte, po drugi strani pa nasprotujete tudi elektronskemu uročevanju. Tako da, zdaj ne vem,

kako bi zdaj to vi reševali z golobi mogoče ali pa kako drugače, ampak to je zdaj eno v nasprotju z drugim. Tako da ne vem, mogoče boste svojo inovativno rešitev kmalu tudi predstavili. Jaz jo res pričakujem. Torej, četudi pošta potuje štiri dni, to še vseeno pomeni, da ima stranka še nadaljnje tri dni, preden nastopi fikcija vročitve, torej še nadaljnje tri dni ima stranka lahko to pošto doma in jo prebira, preden dejansko po zakonu nastopi trenutek, ki predvideva, da je to trenutek, v katerem se je stranka s tem dokumentom seznanila. Potem pa ima vsaka stranka še nadaljnjih 21 dni, v katerem ima rok, da reagira na dokument, ki ga je prejela, če tako zelo poenostavim. Povedati je potrebno tudi naslednje. Če do tega prejema v teh sedmih dneh dejansko ni prišlo, potem seveda to stranka lahko tudi oporeka in se šteje, da je bila vročitev opravljena takrat, ko je ta oseba dokument dejansko dobila. Torej, če oseba pove, da v tem sedemdnevnem roku tega pisanja ni prejela, se potem šteje, da je bila vročitev opravljena takrat, ko ga je dejansko prejela. Torej niti v tem primeru niso na noben način osebi kršene kakorkoli pravice. Potem je treba dodati tudi to, da takšno vstavljanje te pošte v hišni predalčnik, ki je dovolj velik, da lahko to pošto sprejme, da takšen način ni nov, ampak je takšen način uveljavljen že v številnih področnih zakonih, na primer tistih, ki se tičejo tistega, kar smo na prejšnji seji govorili, malo pred to, ki jo imamo zdaj, torej pravic iz javnih sredstev, starševskem varstvu in družinskih prejemkih, štipendiranju, pa tudi v kmetijstvu. In nikoli ni bilo do sedaj to problematizirano. Je pa treba tudi povedati, da zakon uvaja diskrecijsko pravico uradne osebe, da torej uradna oseba, ki stranko pozna, je mogoče že z njo komunicirala, pozna tudi, pozna tudi način strankinega delovanja, lahko tudi sama oceni, kdaj je smiselno, da se na tak način, torej po novem, vroči, kdaj pa bi bilo bolj učinkovito, da se pošlje po pošti, kot se je to tudi počelo, oziroma daje to diskrecijsko pravico zakon uradni osebi, ki lahko to učinkovitost tudi sama oceni glede na svoj stik, ki ga je predhodno s to stranko imela ali pa tudi ne. Potrebno je povedati tudi, da se je pritožbeni rok po tem zakonu podaljšal iz 15 na 21 dni. Torej tako kot ste prej pravilno povzeli, sedemdnevni rok plus potem 21 dni za pritožbo in je to skupaj 28 dni, kar jaz ocenjujem, da ni bistveno drugače od 30 dni, kar zdaj vi problematizirate. Zdaj, če gre pa za elektronsko vročanje, pa seveda praviloma takšno, takšen dokument naslovnik prejme celo isti dan, tako da tukaj tudi tu ni težave. In enako tudi pri elektronskem vročanju, da ne bo kakšne pomote. Tudi tukaj lahko stranka sporoči, da tega dokumenta ni prejela, se potem vnovično pošilja in se tudi ta fikcija vročitve prestavi na trenutek, ko se je stranka dejansko z dokumentom seznanila. Tako da tudi neke subjektivne okoliščine na to ne morejo vplivati, ker je dovolj samo seznanitev, da ta dokument ni bil prejet. Kar se tiče elektronskega vročanja, še enkrat ponavljam, tudi to problematizirate, kljub temu, da na eni strani govorite, da fizična pošta je danes že precej neučinkovita, pa vendarle se vam tudi aktiven elektronski predal, ki ga je stranka sama sporočila organu, torej sama je rekla, da želi pošto prejemati na ta elektronski predal, ker sicer seveda

ne dobiva elektronsko ali pa je recimo tak elektronski naslov že uporabila za neko vlaganje te iste vloge in podobno, da je to zdaj problem. Še enkrat ponavljam, stranka sama sporoči elektronski predal ali iz njega to vlogo že vloži in potem se šteje enako, da je v sedmih dneh neko odločbo prejela, čeprav vsi vemo, da če gre po elektronski poti, se z njo seznani praviloma že isti dan.

Kar se tiče informativne odločbe, je treba povedati, da ta informativna odločba postane pravnomočna šele, če stranka ugovora sploh ne vloži. Čim stranka ugovor vloži, pa potem sam organ nadaljuje postopek in izda novo odločbo. Za sam ugovor pa ni pomembno, da stranka strašno podrobno obrazloži, s čim vse se v tej informativni odločbi ne strinja, ampak zadostuje že samo to, da se, da izjavi, da se ne strinja in bo vložila ugovor. Torej, ni potrebno, da ne vem kako podrobno to razlaga, kar pomeni, da je dovolj že to, da stranka sama oceni, da ne razume dovolj te informativne odločbe in v takem primeru takoj seveda sledi na podlagi te izjave nova informativna odločba oziroma odločba o glavni stvari. S tega vidika tudi tukaj jaz ne vidim nekega posebnega problema, zakaj bi bile v takem primeru pravice stranke, kot vi zatrjujete, ogrožene, zmanjšane, kakorkoli, mislim, da temu ni tako.

Kar se tiče odločbe brez obrazložitve, jasno je napisano, da je takšna odločba dopustna izjemoma, kadar se zahtevi stranke ugodi, torej, da v celoti organ ugodi temu, kar je stranka želela, vložila in da nihče od tistih, ki so vpleteni v določen postopek temu ugoditvenemu, tej ugoditveni odločitvi ne nasprotuje. To pomeni, da organ v vsem, v vsem ugodi stranki, torej ji prizna določene pravice, ji prizna nekaj, kar ji pripada in stranka se s tem strinja samo v takem primeru je dopustna odločba brez obrazložitve. V trenutku, ko stranka reče, da se s čimerkoli ne strinja, pa seveda, takoj, organ je dolžan izdati tudi polno obrazloženo odločbo. In rok za to nestrinjanje oziroma za napoved pritožbe je 15 dni. In enako kot predhodno, tudi pri tej napovedi pritožbe zadostuje zgolj in samo kratka izjava, da se bo stranka pritožila, brez kakršnekoli obrazložitve, brez kakršnihkoli argumentov, zadostuje samo ta izjava. V primeru, da gre za postopek oziroma za neko uveljavljanje nekih pravic, kjer organ, še enkrat ponavljam, v polnosti gre stranki nasproti in ji prizna vse pravice, ki ji pripadajo, jaz res ne vidim problema v tem, da v takem primeru ta obrazložitev izostane.

Zdaj pa mogoče samo še nekaj številk, ki je kolega Kosi govoril o tem, da se glede gradbenih recimo dovoljenj z digitalizacijo pri nas ni nič spremenilo, recimo. Pa vzemimo samo primer, ker imam ravno tule statistične podatke, pa bom od vseh teh podatkov, ki so tu, gledala recimo povprečen čas, torej število dni od vloge do dneva izdaje odločbe. Pa grem kar po abecednem vrstnem redu, pa rečem, občina Ajdovščina. V letu 2025 je bil ta povprečen čas 65,53 dni. V letu 2026 za isto občino Ajdovščina je bil ta povprečen čas 28,91 dni. Pa gremo recimo na

občino Celje, na mojo občino. Je bil v letu 2025 ta čas 56,67 dni. V letu 2026 je bil ta čas 26,78 dni. Želite, da še nadaljujem z ostalimi občinami?

Lahko, imamo čas.

Tako da ne bi. Vi, predsedujoči, nimate kaj komentirati, vprašala sem kolega Kosija, ki je trdil, da to, kar zdaj berem ne drži. Bistveno so se skrajšali postopki in ne govoriti, da se niso in da od tega ni nobenega učinka. Pa vljudno je, če ste tiho, ko nekdo drug govori. V redu, bom pa še nadaljevala recimo, bom še kakšno drugo občino pogledala. Recimo občina Brežice. V letu 2025 34,98 dni, v letu 2026 18,52 dni. Občina Cerknica v letu 2025 49,35 dni, pa v letu 26 6,98 dni. Tako je, to sem prebrala, saj ste to verjetno me poslušali? Sicer so to javni podatki, kolega Kosi, ni treba, da vam jih zdaj jaz berem. Tako da, številke verjetno ne lažejo in to, kar vi govorite, seveda ne drži.

Zdaj pa moram seveda dodati še nekaj drugega. Mi ravno s te vaše strani, ne samo v preteklih štirih letih, pač pa tudi že prej, ves čas poslušamo kako je pri nas vse zbirokratizirano, kako vse predolgo traja, kako je javna uprava neučinkovita tudi danes smo imeli en ekspoze o javnih uslužbencih, pri čemer smo ravno v naši vladi uvedli plačno reformo, ki omejuje tudi več svobode pri nagrajevanju tistih javnih uslužbencev, ki so učinkoviti, ki so nadpovprečno delovni in tako naprej, to, kar ste ves čas tudi vi zahtevali in mi smo to celo tudi naredili. Leta in leta, že to poslušamo, digitalizacija, krajšanje postopkov, učinkovita javna uprava, boljši pogoji za gospodarstvo in tako naprej. Zdaj pa recimo stranka Fokus v svojem programu, če ga pogledamo, poudarja gospodarsko rast, poudarja učinkovit javni servis, poudarja tudi dobro upravljanje pa nižje davke bi seveda imeli. SDS v svojem programu govori, da morajo biti postopki pridobivanja upravnih dovoljenj pregledni, jasni, razumljivi, kratki in učinkoviti. V volilnem programu pa poudarja tudi poenostavitev postopkov, digitalizacijo davčnih in upravnih postopkov. Potem naprej, Demokrati govorijo o državi na klik, celo tako se izrazijo, in o tem, da mora biti digitalizacija v središču delovanja javne uprave. Nova Slovenija pravi, da moramo priti do digitalizacije, do poenostavitve postopkov, do deregulacije mikro podjetij, hitrejše upravne postopke za investicije z visoko dodano vrednostjo in tako dalje in tako dalje. In potem, ko imamo na mizi novelo Zakona o upravnem postopku, ki počne ravno to, racionalizira upravne postopke, posodablja vročanje, razširi elektronsko poslovanje, poenostavi komunikacijo med samim organom in stranko, zmanjšuje stroške postopkov, skrajšuje čas trajanja, daje strankam tudi več možnosti izbire, ali na en način ali na drug način, tako kot stranki ustreza tu pa gre seveda za takoj za nasprotovanje, vse je narobe, takoj napad, Državni svet veto, zahteva za oceno ustavnosti in tako dalje in to je v tem trenutku enako, kot da bi zahtevo za oceno ustavnosti vložila nastajajoča desna koalicija. Vsi vemo kdo je podpisal koalicijsko pogodbo. In tu seveda ne gre za nič kot za čisto politično držo. Ko ste v opoziciji, zahtevate manj birokracije, zahtevate hitrejše postopke, zahtevate digitalizacijo, ko pa konkretna rešitev pride na mizo, pa je seveda niste na mizo prinesli vi pa potem sledi veto in ustavna presoja

nasprotovanje. Gospodarstvu se sadijo rožice ves čas, kako ste za učinkovitost, hitrost, enostavnost, ko pa je potrebno sprejeti odgovornost za neko dejansko spremembo, pa potem takoj pridemo do tega, da ste branitelji vsakega posamičnega obrazca, vsake pisemske ovojnice, vsake one rozaste vročilnice, ki roma v naš nabiralnik, in vsake ovire. To je pa dejansko stanje.

Predsednik Žan Mahnič: Hvala.

Želi še kdo? Replika, kolega Kosi.

Andrej Kosi (PS SDS): Ja, kolegica Sluga, glejte, jaz ne vem, zakaj v ZUP uporabimo dve, dve dikciji torej vročitve pošte. In zakaj mora potem uporabnik, torej državljan in državljanka dokazovati ali je bila neka pošta vročena pravočasno ali ne. Je to bolj učinkovit zakon? Jaz mislim, da ne. In se mora spet uporabnik, torej stranka, ubadati z upravnimi inštitucijo, upravnimi organi in dokazovati, da je dobil pošto in spet se prepira z uradnikom ali kdo ima prav. In te številke, ko govorite, da se v 6,8 dneh izda gradbeno dovoljenje, pa lepo vas prosim, pa ne me farbati, no. Povprečen čas izdaje gradbenih dovoljenj v Sloveniji je pet do šest mesecev. Pa v šestih dneh uradnik sploh vloge sprejme, v roke ne vzame. Vi lahko to govorite nekomu v vrtcu, meni ne, ker sem 20 let delal na tem področju. 5 tisoč projektov imam za sabo, pa vem, kako poteka upravni postopek izdaje gradbenih dovoljenj.