Dober dan. Lepo pozdravljeni vsi. Pričenjam 1. sejo Odbora za obrambo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije. Lep pozdrav vsem prisotnim, posebej pa še ministru za obrambo magistru Valentinu Hajdinjaku in načelniku Generalštaba Slovenske vojske general majorju Boštjanu Močniku ter vsi ostali vabljeni. Predstavnica Urada predsednice republike je upravičila svojo prisotnost in poslala pisno opravičilo. Obveščam pa, da se seje niso mogli udeležiti in da gospoda Andreja Černigoja nadomešča Iva Dimic, da gospoda Damijana Bizjaka Zrima nadomešča Andreja Katič, gospoda Duška Vujanoviča Nataša Avšič Bogovič in Žana Mahniča Alenka Jeraj.

Prehajamo na določitev dnevnega reda. V skladu s prvim odstavkom 64. člena. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: predlog, 1. točka Predlog zakona o spremembah Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev ZPVGPŽCEP 130/X; 2. točka, Poročilo o izvajanju investicij v Slovenski vojski na podlagi Zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski v letih 2021 do 2026 za leto 2025 in 3. točka, Vprašanja in pobude članic in članov odbora. Ker v poslovniško določenem roku nisem prejel predlog za razširitev oziroma za umik posameznih točk, je dnevni red: določen, kot je bil predlagan s sklicem po 44. členu.

Prehajamo na obravnavo 1. točke dnevnega reda, to je Predlog zakona o spremembah Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev, prvopodpisana doktor Asta Vrečko. Predlog zakona je bil 18. 6. 2026 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Kot gradivo imamo na voljo predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Vlade, pa mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev. K tej točki so bili vabljeni: magister Valentin Hajdinjak, minister za obrambo, Ministrstvo za obrambo, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Urad predsednice in kabinet predsednika Vlade. Amandmaji k predlogu zakona v poslovniškem roku niso bili vloženi.

Tako pričenjam drugo obravnavo. Predloga zakona o kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika. Po opravljeni razpravi bi opravili glasovanje o vseh členih skupaj. Je to sprejemljivo ali kdo temu nasprotuje? Če ni, potem vprašam, če želi predstavnik predlagatelja zakona podati dopolnilno obrazložitev k členom predloženega zakona. Prosim s strani predlagatelja. Prosim, izvolite.

Hvala lepa, predsednik. Kolegice, kolegi, lep pozdrav vsem vabljenim!

Za današnjo razpravo bi rada poudarila predvsem dve stvari. Prva beseda žrtev je generičen oziroma žal največkrat skupen pojem. Imamo na primer žrtve prometnih nesreč, žal, tudi žrtve poplav, pa ne govorimo o žrtvah levega in desnega brega. In imamo tudi žrtve, žrtve vojn, ne naše in vaše žrtve.

Torej uvodoma želim poudariti, da če pri žrtvah poplav, kot sem omenila, ne slišimo delitev na žrtve levega in desnega brega, pa žal pri kategoriji žrtev vojn, mnogi še vedno uporabljajo delitve na vaše in naše. Narobe, poudarjam in to je bistvo našega predloga, žrtev je žrtev in enako bi moralo veljati tudi za žrtve druge svetovne vojne. Zakaj se prav pri žrtvah druge svetovne vojne pojavljajo oziroma ustvarjajo podkategorije? Zakaj jih moramo vedno znova oziroma morate, razvrščati, opredeljevati po tem, na kateri strani so bile, in jim določati različne pomene? Zakaj nekdo ni preprosto žrtev vojne, ampak mora postati žrtev ene ali druge strani? In še pomembneje, zakaj bi naša država morala nekatere žrtve izpostaviti kot posebno nacionalno kategorijo, namesto da bi vsem žrtvam priznala dostojanstvo in pravico do spomina?

Če je nekdo žrtev, je njegovo spoštovanje vredno oziroma ga je potrebno spoštovati zaradi tega, kar se mu je zgodilo, ne zaradi tega na kateri strani zgodovinskega konflikta je bil. Spomin na žrtev, katerokoli, res ne potrebuje političnega predznaka. Drugo, kar pa je za današnjo razpravo tudi še zelo pomembno pa je dejstvo, da naj bi bili prazniki, prazniki vseh. Namen praznikov je, da povedo, kaj imamo kot skupnost skupnega, kaj nas povezuje. Temu temeljnemu cilju nacionalnega praznovanja sledi na primer dan Triglava, o katerem smo govorili pred kratkim, torej slavimo tisto, kar nas povezuje. Nacionalni spominski dan na žrtve komunističnega nasilja ima tako, glede na povedano, vsaj dva problema. Deli žrtve in ni praznik vseh, pa čeprav ima v imenu besedo nacionalni. V nasprotju z namenom praznikov je tako, da je koalicija temu spominu namenila nacionalni spominski dan na način, ki nas ponovno razvršča in deli.

Naše stališče je torej, kot sem poudarila, jasno: praznik in državni spominski dnevi morajo biti prostor skupnega spomina, ne prostor političnega obračunavanja. Nacionalni praznik je praznik naroda, državni praznik je praznik države, spominski dan, ki ga država določi, pa mora biti namenjen vsem njenim državljankam in državljanom. Prazniki so prazniki vseh.

Ob današnji priliki in ob tej temi je žal treba ponovno poudariti še nekaj stvari. Zrela država zgodovine ne uporablja za ustvarjanje novih političnih front. Naša zgodovina je takšna, kot je bila, ne moremo in ne smemo je spremeniti z zakonom, ne moremo je prepisati, spremeniti z državnimi prazniki.

Kolegice, kolegi, vemo in vem, da se zavedamo, da si ne smemo jemati pristojnosti, ki jih nimamo in jih ne smemo imeti. Zakonodajalec ni zgodovinar in parlament ni prostor, kjer bi se zgodovino pisalo na novo. Zgodovine ne moremo revidirati, se je spominjamo, imamo zavoljo spominjanja zgodovine, na primer stalno postavitev muzejev novejše zgodovine in drugih muzejih, imamo Inštitut novejše zgodovine. Naša preteklost je zapisana v učbenikih. Brez parlamenta se strokovna sprava dogaja že leta. Sprava pa ne pomeni le strokovne celovitosti pregleda dogajanja, ampak tudi to, da politiki

ne odpiramo novih ran. Politik, ki želi svoji naciji dobro, ne podpihuje in je sposoben dostojanstvenega pogleda na zgodovino. Kaj se zgodi, ko se zgodovina pozabi, lahko vidimo v Srbiji. Vse žrtve druge svetovne vojne so torej žrtve vojne, med njimi so partizani, civilisti, izgnanci, interniranci, številni drugi. Hkrati pa moramo imeti, tukaj se globoko strinjam, dovolj zgodovinske in moralne poštenosti, da priznamo tudi povojne poboje, politično nasilje in druge zločine komunističnega režima, eno pa ne izključuje drugega. Prav nasprotno, če želimo kot narod dozoreti, moramo biti sposobni priznati vse žrtve in obsoditi vse zločine, ne glede na to, kdo jih je zagrešil. Toda še enkrat, spomin ni isto kot politično razdvajanje. Koliko časa, kolegice, kolegi, bomo še vztrajali v teh delitvah? Koliko časa bodo naše politične energije odtekale v razprave, ki so bile za generacije naših staršev in starih staršev usodne, za naše otroke pa postajajo vse bolj nerazumljive? Koliko časa bodo nekateri še živeli od kulturnega boja, koliko časa bodo še v drugi svetovni vojni ali v času kmalu po njej? Kot sem rekla, si res želimo, da naši otroci odraščajo v napetostih in okolju, kjer smo jim tako slab zgled zrelega dostojanstva. Koliko časa bomo še dovolili, da nas zgodovinski spori vlečejo nazaj, namesto da bi gledali naprej?

In naj ob koncu, proti koncu povem še nekaj o Evropi, torej v Evropi, kot vemo, vedno bolj so v ospredju teme konkurenčnosti, varčnosti, tudi tehnološkega napredka. Mladi stopajo v ospredje in res gotovo ni čas, da se tukaj pri nas znova in znova vračamo, če sem lahko malce plastična ali pa slikovita, v stare rove. In to ni samo vprašanje naše notranje politike, razdeljena družba je, kot je splošno znano, izrazito šibka družba. Družba, ki je nenehno ujeta v notranje obračune, se težje razvija, težje sprejema strateške odločitve in je pravzaprav tudi lahek plen zunanjih vplivov. Delitve pa niso samo breme naše preteklosti in priročna agenda politikov brez idej oziroma priročna kamuflaža za njihovo destrukcijo države. Delitve postajajo seveda tudi mlinski kamen naše preteklosti. In če sem prej omenila Evropo, naj povem, da Evropska unija seveda ne živi več v letu 1945, da je z namenom sprave sprejela številne resolucije in sklepe, med njimi za namen današnjega pogovora posebej izpostavljam resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. aprila leta 2009, ki jasno pravi, da ni parlament tisti, ki določa zgodovinsko resnico. Ne poglabljajmo delitev iz časov naših dedov aktivni koraki k spravi. To bi morala biti naša usmeritev. Za pomiritev strasti pa, in to bi rada še posebej poudarila, kot v vsakem, kot v vsakem sporu je potreben korak na obeh straneh. Stran, ki je bila povezana s partizanskim gibanjem in povojnim revolucionarnim nasiljem, je skozi desetletja priznala in obsodila zločine, storjene v imenu revolucije, ter se za njih tudi opravičila. In ker sprava ni enosmeren proces, bi tudi druga stran morala prevzeti odgovornost za svoje odločitve za sodelovanje z okupatorjem in za zločine, ki so jih zagrešile formacije na njeni strani. Ko je govora o žrtvah povojnih pobojev, se vsi strinjamo, da je več kot skrajni čas za dostojen pokop. V Levici tudi a priori ne nasprotujemo pokopu v Ljubljani, a posebej poudarjamo, da ni dostojanstveno in ni pietetno, če žrtve pokoplješ oziroma nameravaš pokopati v okolju, ki temu nasprotuje, najmanj neetično je izkoriščanje žrtev za nove razdore. Če smo, kot rečeno, dosegli dogovor, da si dostojnega počitka zaslužijo vse žrtve vojne, apeliram, da jih ne delimo znova in znova na vaše in naše z določanjem praznika, ki ne bo prinašal miru, ampak nove razkole. In zaradi vsega povedanega predlagamo,

da se ta praznik črta.

Hvala lepa.

Hvala.

Želi besedo minister? Gospod Hajdinjak, prosim.

Hvala lepa, predsednik. Spoštovane članice in člani odbora, dovolite mi, da najprej prav lepo pozdravim dva nekdanja ministra za obrambo, ki sta prisotna na seji. In pa da predstavim, ker so nekateri tukaj prvič, dva moja sodelavca, ki sta danes z mano: na moji desni načelnik Generalštaba Slovenske vojske generalmajor Boštjan Močnik, na moji levi pa vršilec dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za vojne veterane in vojaško dediščino Klemen Karlin.

Kar pa zadeva predloga zakona, vprašanje prikritih vojnih grobišč, povojnih pobojev in odnosa do njihovih žrtev je zagotovo eno najobčutljivejših vprašanj naše polpretekle zgodovine. Ampak pri tem ne govorimo samo o zgodovini, govorimo predvsem o človekovem dostojanstvu, o pravici do groba, o pravici svojcev, da vedo, kje so pokopani njihovi bližnji in hkrati tudi o dolžnosti države, da vsem žrtvam zagotovi dostojen spomin. Zato naj že na začetku jasno povem, da Vlada Republike Slovenije predloga zakona, ki je danes pred nami, ne podpira.

Predlagana sprememba se nanaša predvsem na črtanje določbe o nacionalnem spominskem dnevu na žrtve komunističnega nasilja. Menimo, da črtanje tega spominskega dne ne bi prispevalo ne k spravi ne k večji povezanosti slovenske družbe. Spomin na ene žrtve namreč ne zmanjšuje dostojanstva drugih. Nacionalni spominski dan na žrtve komunističnega nasilja nikakor ne zanika pomena narodnoosvobodilnega boja, prav tako ne zmanjšuje trpljenja žrtev okupatorja, nacizma in fašizma in tudi ne jemlje dostojanstva nobeni drugi žrtvi. Demokratična družba in država bi morali biti sposobni vse to razumeti hkrati: spoštovati boj proti okupatorju, obsoditi vse tri totalitarizme, fašizem, nacizem in komunizem, ter ohraniti spomin na vse žrtve vojne in hkrati priznati povojne krivice, izvensodne poboje ter trpljenje ljudi, o katerem se desetletja ni govorilo. In eno ne izključuje drugega. Prav tako je treba poudariti, da spominski dan ni namenjen ugotavljanju individualne krivde, tudi ne zgodovinskemu razsojanju ali nadomeščanju dela zgodovinarjev, arheologov, antropologov, forenzikov ali pravnikov. Gre za simbolno dejanje države, priznanje, da so bili ljudje med vojno in po njej ubiti brez sodnega postopka, prikrito pokopani in brez označenega groba ter da številni svojci desetletja niso vedeli, kje ležijo njihovi najbližji. Nekateri tega ne vedo še danes, pa je od tega minilo več kot 80 let. In prav to je po mojem bistvo današnje razprave. Ali lahko demokratična država prizna dostojanstvo teh žrtev, ne da bi s tem kakorkoli posegala v dostojanstvo drugih? Prepričan sem, da ne samo, da lahko, ampak da to mora storiti. Ob tem ne smemo spregledati, da je Državni zbor to področje celovito uredil šele pred nekaj meseci. Novela zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev je namreč začela veljati 4. junija letos. Z njo smo pomembno nadgradili postopke identifikacije žrtev tudi z uporabo analize DNK, sodelovanja s svojci, možnosti individualizacije žrtev ter njihov pieteten prenos in trajen dostojen pokop. Na ministrstvu smo nekatere izvedbene akte že sprejeli, drugi so v pripravi. Hkrati potekajo aktivnosti za ureditev primernega prostora za pokop žrtev na pokopališču Žale. Gre torej za novo ureditev, ki pa se je šele začela izvajati, zato menimo, da ni smiselno, da jo že po nekaj mesecih ponovno spreminjamo, še preden je lahko v celoti zaživela. Razumem, da imamo v Sloveniji v naši polpretekli zgodovini različne poglede, verjetno jih bomo imeli tudi v prihodnje, toda sprave ne bomo dosegli tako, da bomo odločali, katere žrtve so vredne javnega spomina in katere ne. Dosežemo jo lahko samo tako, da poznamo trpljenje vseh, obsodimo vse zločine in vsakemu mrtvemu priznamo pravico do imena, groba in dostojnega spomina. Kultura spomina, ki jo mora graditi demokratična država, zato ne sme nikogar izključevati, ne sme zanikati nobenega zgodovinskega trpljenja

in tudi ne sme ustvarjati novih delitev. Nobena žrtev ne izgubi svojega dostojanstva zato, ker država prizna dostojanstvo tudi drugi žrtvi, zato Vlada Republike Slovenije predloga zakona ne podpira. Hvala.

Hvala. Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe, gospa Metoda Hrovat? Prosim, izvolite.

Hvala lepa za besedo. Zakonodajno-pravna služba k besedilu predloga zakona nima pripomb. Hvala.

Hvala. Predstavnik Državnega sveta, državni svetnik gospod Rajko Fajt, želite besedo? Prosim.

Spoštovani, gospod predsednik. Hvala za besedo. Spoštovane gospe in gospodje. Torej, Komisija za državno ureditev je 2. 9. na 66. seji obravnavala predlog zakona. Na komisiji je bilo opozorjeno, da so bile žrtve povzročene tako s strani nacizma, fašizma kot tudi s strani komunizma. In je zato primerno, da imajo svoj spominski dan, poudarjam, spominski dan le praznik. Tudi žrtve torej povojnih pobojev. Mnogi med njimi še vedno torej nimajo svojega groba, obeležja ali prostora, na katerem bi se lahko svojci od njih primerno poslovili ter prihajali na nek prostor, kjer bi lahko žalovali s pokojnimi.

Na komisiji je bilo s strani enega od članov opozorjeno, da si ne smemo delati utvar, da bi se lahko z zakonom rešili problemi, ki jih imamo z zgodovino II. svetovne vojne ter obdobjem po njej in da bi zakoni dokazovali pravo resnico, zato se zdi, da bo diskusija o II. svetovni vojni ter obdobju po njej še naprej ostala odprta kot že zadnjih 30 let. In tako bo vselej dotlej, dokler zgodovine ne bomo prepustili zgodovinarjem. Na komisiji je bila večinsko izražena podpora spominskemu dnevu torej, ki naj bo dan spomina na žrtve nekega obdobja v slovenski zgodovini in opozorilo na dogajanje v naši preteklosti, ki se ne sme nikoli več ponoviti. Komisija predloga zakona ni podprla. Hvala.

Hvala. Glede na to, da ste vsi podali svoja stališča, odpiram razpravo članov in članic Odbora za obrambo o tem predlogu. Izvolite. Prosim, doktor Premk.

Hvala lepa za besedo. Danes tukaj ni govora o pokopu, potem itak smo vsi enotni, govora je o spominskem dnevu na žrtve komunističnega nasilja v tem prazniku.

Zdaj, jaz mislim, da smo tukaj majčkeno malo pozabili na par osnovnih dejstev o II. svetovni vojni, nenazadnje, katere strani so se med II. svetovno vojno sploh spopadle. In dejstvo je zgodovinsko, med II. svetovno vojno sta bili na celem svetu, tudi pri nas, samo dve strani nacistične fašistične sile vsi, na čelu z nacistično Nemčijo, fašistično Italijo, Japonsko in drugimi državami, ki so se jim pridružile. Na drugi strani je bilo zavezništvo Združenih narodov. Iz tega zavezništva je po vojni nastala tudi Organizacija združenih narodov. V tem zavezništvu so bile na čelu Komunistična Sovjetska zveza, kapitalistična Amerika, kolonialistična Velika Britanija in vse države druge, ki so se pridružile tej temu zavezništvu Združenih narodov. In v Jugoslaviji in v Sloveniji je bila, je bil položaj popolnoma enak. Jugoslavijo, Slovenijo so napadle sile osi, Slovenijo, nacistična Nemčija, fašistična Italija, Madžarska, potem se je pridružila kot okupatorju tudi / nerazumljivo/ Hrvaška. In slovenski narod je bil razkosan, obsojen na smrt v skladu z nacistično in fašistično ideologijo.

Seveda, saj so se Slovenci temu uprli, ker so večina Slovencev v uporu je videla edini možen in časten izhod. Partizanska vojska je začela nastajati leta 1941, prve čete, prvi bataljoni so nastali leta, že leta 1941, takoj po začetku okupacije. Iz teh enot so nastale, je nastala potem redna vojska z brigadami, divizijami, korpusom in jugoslovanska in Slovenska vojska sta bili na teheranski konferenci konec novembra 1943 priznani za vojsko zavezništva Združenih narodov. Za enakopravno, enakovredno vojsko angleški, ameriški, sovjetski. Partizansko vojsko je za svojo vojsko priznala septembra 1944 tudi Kraljevina Jugoslavija. Takrat se je odpovedala vsem četnikom, domobrancem, ustašem in pa vsemu, kar se je, kar se je bilo še takrat v Jugoslaviji. Kralj Peter je izrecno rekel, kdor se ne bo odzval pozivu, da se pridruži partizanski vojski, se nikoli več ne bo znebil žiga izdajalce, izdajalca ne pred ljudmi ne pred zgodovino. Tako da, to je bila ena stran, ki se je v Jugoslaviji in Sloveniji bojevala med drugo svetovno vojno. Druga stran, ki se je bojevala v Sloveniji med drugo svetovno vojno, ni tako enostavno, kot danes to nekateri razlagajo, da smo imeli neke kavbojce pa indijance, ali pa partizane pa Nemce, partizane pa domobrance. Druga stran, razvoj druge strani je bil majčkeno bolj zapleten. Najprej so Italijani poleti 1942 med v ofenzivo ustanovili Milicijo volontaria anti komunista. Brez italijanske, brez dovoljenja Italijanov, v neki samoobrambi ta Milicija volontarja antikomunista nikoli ne bi nastala, to so pač organizirali Italijani s pomočjo domačih ljudi. Milicija volontarja antikomunista niso bile samo vaške straže, kot danes to razlagajo, da so branili neka ognjišča svoje domačije, ognjišča. Predvsem je Milicija volontarja Antikomunist temeljila na treh bataljonih Legije smrti, zelo lepo ime, potem so bile pa še vaške straže in pripadniki Milicije Volontarje Antikomunista so se borili aktivno tudi v fašističnih enotah in drugih, drugih enotah italijanske kraljeve vojske. Seveda, Milicija volontaria antikomunista nikoli ni imela lastnega slovenskega poveljstva. Poveljnik Milicija volontaria antikomunista ne samo v Sloveniji, tudi na Hrvaškem, v Bosni, je Mario Horvata vojni nikoli obsojen za vojne zločine, italijanski general, v Ljubljanski pokrajini je bil to poveljnik 11. korpusa Mario Roboti, tudi nikoli obsojen za vojne zločine. Tako da to je bila stran, ki se je borila na strani sil osi. Po kapitulaciji Italije, Milicija volontarja antikomunista razpade, Nemci na območju Ljubljanske pokrajine ustanovijo Slovensko domobranstvo. Pod neposrednim poveljstvom SS, poveljnik je bil SS general Ervin Rezener. Dvakrat so prisegli Hitlerju, enkrat na njegov rojstni dan 20. aprila, drugič na njegov prevzem oblasti 30. januarja in kot rečeno, Slovensko domobranstvo je delovalo v okviru organizacije SS, skupaj z SS, policijskimi polki. Enote so bile tudi mešane, ob koncu vojne je samo drugi bataljon iz Rakeka, ki je imel slovenskega poveljnika, če Vuku Rupniku rečemo Slovenec, slovensko namreč ni znal, pa tudi oče ga je lepo preimenoval iz Wolfganga v še lepše slovensko ime Vuk. Ampak pustimo to. Skratka, Slovensko domobranstvo se je borilo kot del SS in mimogrede, SS je bila na nürenberških procesih skupaj z vsemi svojimi podenotami spoznana za zločinsko organizacijo. Na Gorenjskem položaj še hujši. Gorenjska samozaščita, saj tudi na Gorenjskem so jim rekli domobranci, čeprav je bil izraz gorenjska samozaščita,

pod neposrednim poveljstvom gestapa, najbližje izpostave gestapa ali Centralnega urada varnostnega gestapa na Bledu pod SS polkovnikom Alojzom Perstererjem. Na Primorskem, podobno. Tisto, kar se je, kar so organizirali Nemci na Primorskem, Slovensko narodnostno varnostni zbor, je bilo pod neposrednim poveljstvom SS generala Odila Globočnika. To, če še niste slišali za njega, eden najhujših vojnih nacističnih zločincev. On je prišel k nam iz Treblinke, iz Poljske, on je tam organiziral plinske celice, krematorije, to delal tudi v Trstu, v Rižarni, on je bil poveljnik tudi Rižarne. Po vojni je naredil samomor, ne ve se, kje je pokopan.

Tako da, kot rečeno, tukaj imamo kot povsod po svetu, tudi pri nas sta bili med drugo svetovno vojno dve strani, eno zavezništvo Združenih narodov, vsi ostali so se borili pod poveljstvom nacifašističnih sil osi. In zdaj s tem praznikom, žrtev komunističnega nasilja, pa mogoče najprej še to. Po vojno, po vojni so sledila povojna obračunavanja. Jaz poslušam, kako se že 40, 30 let nič ne ve. Če vzamemo recimo že enciklopedijo Slovenije, tam iz konca 90. let, pa vzamemo dejstva, povojne množične usmrtitve, je tam več ali manj napisano vse in to tako, kot je bilo. Za ujetnike je bila pristojna Ozna(?), obveščevalna služba Ministrstva za obrambo, samo Ozna je lahko določala, kaj se bo naredilo z ujetniki in takrat junija, maja, junija, julija je prišel ukaz, da se jih likvidira. To so bile, to so bile republiške Ozne, za vsake, za ustaše je skrbela Hrvaška, za domobrance slovenska in tako da, kdo je odgovoren za usmrtitve, je v zgodovini znano, Josip Broz Tito, Aleksander Ranković, pri nas Ivan Maček Matija, nobeni partizani, noben, ker je, kot rečeno, pristojnosti za vojne ujetnike imela pač Ozna, pustimo, da je bila partizanska vojska, slovenska takrat že itak razpuščena, ampak bolj je pomembno to; povojna obračunavanja, povojne usmrtitve, ni nekaj, kar se je dogajalo po drugi svetovni vojni samo v Sloveniji ali Jugoslaviji. Po 50 milijonih mrtvih, po tem, ko so bila cela mesta uničena, 100000 mrtvih / nerazumljivo/, kaj jaz vem, potem je pač, kot je to, ko to zgodovina tudi dobro ve, ne s slovensko literaturo, s tujo literaturo, krvava celina, se je to dogajalo po celi Evropi. To ni posledica komunizma, ampak kot je bilo rečeno, to je posledica druge svetovne vojne in vseh grozot druge svetovne vojne.

Na Češkem recimo, so Čehi pobili vse Estonske SS-ovce, ki so jih videli. Na Poljskem so bila maščevanja, povsod so bila maščevanja. Na Norveškem Vikund Lvisling, obsojen na smrt, na Norveškem so recimo povojne oblasti Norveške, vsem ženskam, ki so bile skupaj z Nemci, ki so imele otroke z Nemci, ženske so zaprle v taborišča, pa v umobolnico, otroke jim pa pobrali. Recimo pevka od skupine Abba, Anni-Frid Lyngstad, ona je bila rojena leti 1945, mati je bila Norvežanka, oče Nemec, so pobegnili na Švedsko, drugače bi ji otroka vzeli in ga dali v sirotišnico ali pa ne vem kaj. Ali je to komunistično nasilje na Norveškem? Ja, ne vem. Meni se zdi, da je vse to, o čemer govorimo pri nas, po celi Evropi, po celem svetu, da je to zgolj posledica druge svetovne vojne. In dejansko, kot je bilo tudi že rečeno danes, iz človeškega vidika so nam vse žrtve enake, nam morajo biti enake, tudi tisti, ki so umrli, ki jih je ubila zavezniška stran med vojne ali po vojni, iz človeškega vidika jasno,

da nam morajo biti vse žrtve enake, da jih ne moremo deliti. Na naše, vaše, na pravi ta prave ali ne ta prave. Iz političnega in zgodovinskega vidika pa nam seveda vse žrtve ne morejo biti enake in nam tudi vse strani ne morejo biti enake. In če zdaj vzamemo zakon o žrtvah komunističnega nasilja. Na zelo čudne načine ta zakon oziroma ta praznik ali dan spomina deli te žrtve. Benito Mussolini - žrtev komunističnega nasilja, partizani so ga ubili izvensodno, in to komunistični partizani torej. Spada a Benito Mussolini v kategorijo žrtev komunističnega nasilja? Adolf Hitler, Rdeča armada je kriva za njegovo smrt, revež obkoljen naredil samomor in še danes ne vemo, kje je njegov grob. In po tem zakonu o žrtvah komunističnega nasilja tisti, ki so 20 let pobijali po Primorskem, nasilje, so zdaj vsi žrtve komunističnega nasilja, ker jih je ubila partizanska stran. A je to, meni se to ne zdi sprejemljivo, da so zdaj tisti, ki so umrli iz teh razlogov, da so kar vsi žrtve komunističnega nasilja. Ker, kot smo rekli, to so vse bile posledice vojne, ne pa komunizma ali kapitalizma ali kolonializma. Ker recimo Američani so tudi bombardirali Slovenijo, 2 tisoč ljudi nedolžnih je umrlo v ameriškem bombardiranju. Kam zdaj oni spadajo? Žrtev komunističnega nasilja, nimajo pravice do spomina, ali so oni žrtev kapitalističnega nasilja? Isto za tiste, ki so bombardirali, kar so bombardirali Angleži med drugo svetovno vojno, kaj so to žrtve kolonialističnega nasilja, če imamo te kategorije, komunistično, pa ne vem kakšno drugo nasilje, namesto da so žrtve ene ali druge strani druge svetovne vojne. Tako da to je pač, ko se, to je pač, ko se politika začne spuščati v zgodovino. In kot je bilo že rečeno danes, ne, resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu jasno navaja, da se v parlamentih ne sme sprejemati zgodovinskih odločitev. Potem mogoče lahko zdaj parlament Saške sprejme odločitev, da je Hitler heroj, pač izglasujejo, če se take odločitve lahko sprejemajo v parlamentih. Ta resolucija pravi tudi, da nobena politična stranka nima pravice do lastne razlage zgodovine, ker je to samo pogoj za ustvarjanje novih delitev in novega sovraštva. In tretje, kar pravi tudi ta resolucija, zgodovino naj razlagajo samo poklicni in nepristranski zgodovinarji. Ta parlament krši vse te tri določbe resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki, mimogrede, ta iz leta 2009 nikjer ne enači nacizma, komunizma in fašizma, celo govori, da je holokavst edinstven primer v zgodovini, za katerega sta odgovorna pač nacizem in fašizem, ne.

No, zdaj pa tistim, ki pa radi enačite nacizem, fašizem in komunizem, bi jih pa samo jaz vprašal, pa zakaj pa potem, če so vsi trije ideologije ali režimi enaki, zakaj je pa Rimokatoliška cerkev sodelovala samo z nacisti pa fašisti. So podpisali sporazum s Hitlerjem, so podpisali sporazum z Mussolinije, s Stalinom pa nič niso podpisali v Rimokatoliški cerkvi. Ampak te delitve oziroma to enačenje nacizma in fašizma in komunizma, to je spet nekaj, kar počne politika z raznoraznimi, s temi političnimi, politično zlorabo zgodovine za širjenje delitve, delitev in sovraštva.

Včeraj smo ravno rekli, kako se naj z zgodovino ukvarjajo s poklicni zgodovinarji. Zakaj imamo predvsem v Sloveniji, saj tudi kje na Hrvaškem ali pa v Srbiji je približno enako, zakaj imamo v Sloveniji toliko tvitov nekih politikov, ki se tičejo naše zgodovine? Naj se spomnimo samo tistega najbolj slavnega tvita gospe Koprive, ki je kazala značko iz leta 1921 iz Sovjetske zveze in trdila, da je to značka iz Trbovelj leta 2041, da je to skupna značka nacistov pa komunistov nekega kvazi praznovanja v Trbovljah, ko tega ni. Zakaj nekdo, ki je politik, to objavlja? Ni zgodovinar, politik, ampak mu je zelo pomembno, da objavi neke laži o zgodovini, da to ni zgodovina, to ni znanost. To je seveda samo z namenom ustvarjanja delitev in sovraštva. Oh, gospod Janša, pa gospod Peterle, no, mimogrede, a ni zanimivo, da se gospod Janša niti ne spomni več, s katerega brezna mu je domnevno pobegnil oče? Enkrat iz enega, enkrat iz drugega, ampak pač, to se tudi tvita, ampak gospod Janša tvita, čeprav so številke o žrtvah druge svetovne vojne točno znane, koliko jih je umrlo po vojni, koliko jih je umrlo po vojni. Gospod Janša in gospod Peterle besno tvitata, da so partizani ubili več ljudi kot okupator, pa da je bilo po vojni več ubitih kot med vojno jasno, seveda po vojni 15000, med vojno 85000, več jih je bilo seveda med vojno. In za tri četrtine žrtev na Slovenskem je seveda odgovoren okupator. Gospod Breznik, ki tvita, tvita fotografije holokavsta iz Baltskih držav in razlaga, da je to iz Teznega, iz ne vem česa. Zakaj je to potrebno? Zakaj, zakaj politiki pri nas objavljajo take tvite? Saj pravim, niso zgodovinarji ti ljudje, ki objavljajo te tvite. Ne gre jim za zgodovino, očitno. Očitno jim gre samo za delitev in širjenje delitve, širjenje nestrpnosti in ustvarjanje novih napetosti, novega sovraštva med ljudmi. In zato je tudi ta praznik, ki je bil zdaj sprejet v tem zakonu o žrtvah komunističnega nasilja, zgolj spet ena politična delitev ljudi, ki uporablja drugo svetovno vojno, ki zlorablja drugo svetovno vojno za ustvarjanje novih ran. Ker, kot očitno smo videli, da tukaj del politike zgodovino, zgodovino, za del politike zgodovina ni zgodovina, ampak zgolj politično orodje, ki ga zlorabljajo za ustvarjanje novih delitev in novih sovraštev. Čeprav smo bili včasih že, smo včasih to že presegli, to je bilo včasih že preseženo. Saj pogledi so vedno različni, kot je bilo rečeno, in bodo, ampak ljudje so bili že pomirjeni. Tisti, ki so živeli, ki so se borili na nasprotni strani, saj danes niti večina niti živih ni več, so že normalno živeli med sabo. Danes pa predvsem zaradi politike, ne zaradi zgodovine, spet nastajajo nove delitve, spet se ustvarjajo nova sovraštva, osnovnih zgodovinskih dejstev, o katerih smo, ko smo, katere smo našteli, predvsem tistega osnovnega, da smo imeli samo dve strani, ena je bila zavezniška, druga nacifašistična. Vse strani so pobijale saj je bila vojna, vse strani so delale zločine. Čeprav zločini zavezniške strani so pač blaga senca tistega, kar je počel, kar so počeli nacisti in fašisti. Tako da še enkrat, praznik, ki je bil sprejet samo za ustvarjanje novih delitev, novih razdvajanj, novih sovraštev in seveda sem jaz za to, da se praznik ukine. Pa še za na koncu še eno retorično vprašanje, na katerega z desne strani nikoli nisem slišal odgovora.

Če skozi če je treba obsoditi tri totalitarizme. V kateri totalitarizem so sodili domobranci, bi rad vedel?

Hvala.