Tukaj imam tudi opravičilo tako s strani kabineta predsednika Vlade kot predstavništva Evropske komisije v Sloveniji.

Torej, prehajam torej na določitev dnevnega reda seje tega odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje. Ker v poslovniškem roku torej nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje kot je bil predlagan s samim sklicem.

Sedaj prehajamo na 1. točko dnevnega reda z naslovom Blokada skupne izjave Evropske unije o nezakonitem širjenju izraelskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu in sprememba zunanjepolitičnega stališča Republike Slovenije. Poslanska skupina Socialnih demokratov, Poslanska skupina Svoboda in Poslanska skupina Levica so dne 27. avgusta 2026 vložile zahtevo za sklic skupne nujne seje Odbora za zunanjo politiko in Odbora za zadeve Evropske unije z že navedeno točko dnevnega reda. Gradivo k tej točki ste prejeli. Na sejo kot sem, kot je tudi povedala kolegica, je bil vabljen predsednik Vlade, minister za zunanje in evropske zadeve, vodja predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, vodja pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji, veleposlanica, stalna predstavnica Republike Slovenije pri Evropski uniji seveda pa poslanke in poslanci iz Republike Slovenije tudi v Evropskem parlamentu. Torej prehajamo na samo obravnavo te prve točke, Besedo pa sedaj dajem predstavniku predlagatelja, kot prvi doktor gospe Andreji Katič, kot drugemu doktor Robertu Golobu in tudi kolegici gospe Nataši Sukič.

Kolegica Andreja Katič, izvolite.

Lep pozdrav vsem skupaj, tudi ministru in njegovim sodelavcem. Spoštovani! Danes ne razpravljamo o tehničnih podrobnostih evropskega usklajevanja. Ne razpravljamo o eni izjavi, več ali manj razpravljamo o nečem bistveno pomembnejšem: ali Republika Slovenija pod novo vlado še vedno vodi zunanjo politiko, ki temelji na mednarodnem pravu, spoštovanju človekovih pravic, neomajnem nasprotovanju hudodelstvom zoper človečnost, tudi evropski enotnosti ali pa je nova vlada spremenila to temeljno zunanjepolitično usmeritev države in je pri tem pripravljena zavreči načela, na katerih je v zadnjih letih Slovenija gradila svoj ugled v mednarodni skupnosti? Uvod za današnjo sejo je zelo konkreten: Slovenija je preprečila sprejetje skupne izjave Evropske unije, s katero bi vseh 27 držav članic obsodilo nadaljnjo širjenje nezakonitih izraelskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu. Zaradi slovenske blokade Evropska unija ni mogla nastopiti enotno. To ni nepomembna diplomatska gesta. To je politična odločitev in za to odločitev mora Vlada Republike Slovenije danes prevzeti odgovornost. Gre za širjenje naselbin na območju, ki je strateškega pomena za teritorialno povezanost prihodnje palestinske države in neposredno posega v možnost uresničitve rešitve dveh držav. Še pred nekaj meseci je Republika Slovenija jasno opozarjala, da so širitev izraelskih naselbin, spreminjanje statusa zasedenega ozemlja in ukrepi, ki vodijo v njegovo dejansko priključitev, po mednarodnem pravu nezakoniti in se morajo nemudoma končati. V vmesnem času je izraelska vlada šla korak dlje in 18. avgusta objavila konkreten razpis za gradnjo naselbin torej od potrjenega načrta k razpisni fazi. Nadaljevala je ravnanje, zato ponovna evropska kritika ni brez dodane vrednosti. Temveč politična potrditev in utrditev enotnosti, da ima neupoštevanje opozoril jasne posledice. Kaj se je spremenilo? Mednarodno pravo se ni. Resolucije Združenih narodov se niso status okupiranega Zahodnega brega se ni. Spremenila pa se je Vlada Republike Slovenije in očitno se je z njo spremenilo tudi razumevanje tega, kdaj je treba mednarodno pravo spoštovati. Predsednica republike je ob tej odločitvi upravičeno opozorila, da mednarodno pravo ni stvar politične izbire in da je pri njegovem spoštovanju ne sme biti dvojnih meril. Predlagatelj za sklic obeh sej se s tem popolnoma strinjamo. Če je okupacija nezakonita, je nezakonita ne glede na to, kdo je okupator. Če je prisvajanje tujega ozemlja nesprejemljivo v Ukrajini, potem mora biti nesprejemljivo tudi na Zahodnem bregu. Če je zaščita civilnega prebivalstva temeljno načelo v enem konfliktu, mora biti temeljno načelo tudi v drugem. V nasprotnem primeru nimamo zunanje politike, ki

temelji na pravilih, imamo zunanjo politiko dvojnih meril. John F. Kennedy je v 60. letih pogosto uporabljal misel, ki jo je parafraziral po Danteju: Najbolj vroči kotli pekla so rezervirani za tiste, ki v času velike moralne krize ohranijo nevtralnost. Ne gre za dobesedni Dantejev citat, gre za, kot je rečeno, parafrazo ideje iz tretjega speva Pekla, kjer Dante opisuje ljudi, ki se v odločilnem trenutku niso hoteli postaviti ne na stran dobrega in ne na stran zla. Vergel o njih izreče znamenite besede: ne govori o njih, le poglej in pojdi mimo. Dante je do moralne nevtralnosti neusmiljen, toda pri današnjem primeru je položaj še resnejši. Slovenija ni bila nevtralna, Slovenija ni samo molčala. Slovenija je aktivno uporabila svoj glas za to, da Evropska unija ni mogla enotno obsoditi ravnanja, ki ga mednarodno pravo opredeljuje kot nezakonito. To je bistvena razlika. Če je moralno vprašljiva že tišina ob krivici, koliko resnejša je potem odgovornost tistega, ki prepreči, da bi bila obsodba krivice sploh izrečena. Zato danes od Vlade ne potrebujemo diplomatskega sprenevedanja, ne potrebujemo semantičnih razprav o posameznih formulacijah, ne potrebujemo pojasnil, da je bila izjava morda nepotrebno podvajanje, potrebujemo jasne odgovore. Kdo je sprejel odločitev, da Slovenija skupne izjave ne podpre? Na kakšni strokovni in pravni podlagi? Kakšna navodila je prejelo slovensko stalno predstavništvo pri Evropski uniji? Ali je ministrstvo za zunanje in evropske zadeve takšno odločitev priporočilo? Ali je bilo pridobljeno pravno mnenje? Je odločitev sprejel minister, predsednik Vlade, kabinet predsednika Vlade? In predvsem, v čigavem interesu je bila ta odločitev sprejeta? V interesu Republike Slovenije ali v interesu aktualne izraelske vlade? Slednje vprašanje ni retorično. Izraelski predsednik vlade Benjamin Netanjahu je slovensko odločitev javno pozdravil in se predsedniku slovenske vlade zahvalil. Za pogum in jasnost. Ko predsednik vlade neke druge države neko odločitev Slovenije javno praznuje kot uspeh svoje politike, je popolnoma legitimno vprašati, spoštovane in spoštovani, čigave zunanjepolitične interese Slovenija pravzaprav uresničuje? Stališče Socialnih demokratov pri teh vprašanjih je jasno. Napad Hamasa 7. oktobra 2023 smo obsodili, obsodili smo pobijanje izraelskih civilistov, obsodili smo ugrabitve talcev, zahtevali smo takojšnjo in brezpogojno izpustitev. In to ni bilo zgolj deklarativno stališče. Tanja Fajon je kot ministrica za zunanje in evropske zadeve napad Hamasa javno in nedvoumno obsodila. Novembra 2023 je obiskala Izrael in Palestino. V Izraelu se je sestala z izraelskimi predstavniki, govorila o varnosti izraelskih civilistov, ter zahtevala izpustitev vseh talcev, ki jih je zadrževal Hamas. Hkrati je zahtevala spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava, zaščito palestinskih civilistov in politični proces, ki mora voditi v trajen mir. To je načelna zunanja politika. Obsoditi Hamas in zahtevati izpustitev talcev, a hkrati obsoditi tudi kršitve mednarodnega prava, ki jih zagreši izraelska vlada, braniti izraelske civiliste in braniti palestinske civiliste. Zagovarjati varnost Izraela in hkrati pravico palestinskega naroda do lastne države. To niso dvojna merila, to je odsotnost dvojnih meril. In prav takšna politika je v Sloveniji v preteklem mandatu prinesla mednarodno verodostojnost, ki je danes nekateri očitno ne znajo ali je nočejo ceniti. Junija 2023 je bila Slovenija že v prvem krogu s kar 153 glasovi podpore izvoljena za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov. To je bila ena največjih diplomatskih zmag Slovenije v zadnjih desetletjih. Ne rezultat tvita, ne rezultat všečnega slogana, ne rezultat političnega poziranja, temveč rezultat večletnega sistematičnega diplomatskega dela. V dveh letih članstva, v katerih je Slovenija dvakrat predsedovala varnostnemu svetu, je postala prepoznana kot načelna in verodostojna partnerica. Ukrajino, Palestino in Gazo, Sudan, Afganistan in druga krizna žarišča je obravnavala skozi ista načela. Spoštovanje ustanovne listine Združenih narodov, mednarodnega humanitarnega prava, zaščito civilnega prebivalstva in odgovornosti za kršitve. Prav to pomeni imeti zunanjo politiko brez dvojnih standardov. Slovenija je postala vidnejša akterka multilateralne diplomacije. Diplomatska mreža se je širila, odprta

so bila nova diplomatska konzularna predstavništva v Adis Abebi, Alžiru, Manili, Rabatu in dodatno so se širila nerezidenčna veleposlaništva. Slovenske interese danes po svetu zastopa širša in močnejša diplomatska mreža. Poglobljen je dialog z našimi strateškimi partnerji, z Združenimi državami Amerike, Francijo, Nemčijo, Turčijo, hkrati pa so bili okrepljeni odnosi z državami Bližnjega vzhoda in globalnega juga. Da je Slovenija postala kredibilen sogovornik tudi v arabskem svetu, je februarja letos pokazal zgodovinski obisk več arabskih zunanjih ministrov v Sloveniji. Taki obiski se ne zgodijo sami od sebe, so rezultat zaupanja in prav mreža teh odnosov je pomembna tudi takrat, ko nastopijo krize in ko je treba zaščititi slovenske državljane. Slovensko ime nosi ljubljansko Haaška konvencija, mednarodna pogodba, sprejeta maja 2023. S polnim imenom Konvencija o mednarodnem sodelovanju pri preiskavah in pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost, v vojni hudodelstev in drugih mednarodnih hudodelstev. Konvencija zapolnjuje vrzel v mednarodnem pravu in pravosodju, saj pojasnjuje in utrjuje dolžnosti in obveznosti držav, da si medsebojno pomagajo v primerih, ki vključujejo mednarodna kazniva dejanja in to je bila dolgoletna prednostna naloga zunanje politike Slovenije. Junija 2024 je Slovenija uradno priznala Palestino kot neodvisno in suvereno državo. To ni bilo priznanje Hamasa, ni bilo dejanje proti Izraelu, bila je odločitev za rešitev dveh držav, za pravico Izraelcev in Palestincev, da živijo v varnosti, in za spoštovanje mednarodnega prava. Prav SDS je takratno priznanje Palestine ostro zavračala, zato današnje blokade ne moremo obravnavati kot osamljenega dogodka. Vidimo jasen politični vzorec, nasprotovanje priznanju Palestine, enostransko poudarjanje stališč izraelske vlade In zdaj še konkretno preprečitev skupne evropske obsodbe širjenja nezakonitih naselbin. To ni več retorika, to so odločitve, ki kažejo novo zunanjo politiko Republike Slovenije. Blokada evropske izjave o izraelskih naselbinah pa žal ni osamljen primer. V zadnjih mesecih se kaže nevarna nedoslednost slovenske zunanje politike. Predsednik državnega zbora napoveduje obisk Moskve in stike z vodstvom ruske dume, Hkrati pa v državnem zboru je sprejel predstavnike parlamenta zgolj ene od entitet BIH še preden bi bil na primerljivi ravni vzpostavljen dialog s predstavniki institucij Bosne in Hercegovine. Če k temu sedaj dodamo še slovensko blokado skupnega evropskega stališča glede nezakonitih izraelskih vsebin, se upravičeno postavlja vprašanje, ali Slovenija sploh še vodi jasno, predvidljivo in načelno zunanjo politiko ali pa jo vse bolj določajo politične in ideološke simpatije posameznikov na najvišjih državnih funkcijah.

Danes nekateri uspehe pretekle vlade na zunanjepolitičnem področju odpravljajo z očitkom o tako imenovani ideološki zunanji politiki in s posmehom govorijo tudi o feministični zunanji politiki. Naj bo jasno, feministična zunanja politika ni ideološki modni dodatek. Pomeni, da v središče zunanje politike postavimo človekove pravice, enakost, odpravo diskriminacije, mirno reševanje sporov, vključevanje, zaščito civilistov in odgovornost do prihodnjih generacij. Če je to ideologija, potem je ideologija tudi Listina Združenih narodov, potem je ideologija tudi Splošna deklaracija človekovih pravic, in potem so ideologija tudi načela na katerih temelji Evropska unija. Mednarodne kredibilnosti države ne izgubiš nujno z enim velikim škandalom, izgubljaš jo postopoma, z odločitvami, pri katerih partnerji začnejo ugotavljati, da pravila, na katera si se skliceval včeraj, zate danes ne veljajo več. Slovenija je majhna država, nimamo jedrskega orožja, nimamo milijonske vojske, nimamo gospodarske moči velikih držav. Naša varnost temelji na pravilih, na mednarodnem pravu, na zavezništvih, na zaupanju. Spoštovanje, krepitev, kodifikacija, progresivni razvoj in uveljavljanje mednarodnega prava je naš nacionalni interes. Če sami začnemo relativizirati pravila, kadar nam njihova uporaba politično ni všeč, spodkopavamo prav tisto ureditev, ki varuje tudi nas. Mednarodno pravo vzpostavlja predvidljivost delovanja držav v mednarodnem prostoru ter s tem utrjuje zaupanje in mir. Zato današnja razprava ne bo odgovor na vprašanje, kdo je bolj naklonjen Izraelu in kdo Palestincem, takšno poenostavljanje je namenjeno izmikanju bistva. Vprašanja so: ali ima

Republika Slovenija eno merilo za vse, ki je naša načelnost? Ali je okupacija nezakonita samo takrat, ko jo izvaja Rusija? Ali so civilne žrtve problem samo takrat, ko jih povzročajo naši politični nasprotniki? Ali mednarodno pravo velja samo takrat, ko je skladno z ideološkimi simpatijami vlade? Če je temu tako, je Slovenija izgubila zunanjepolitični kompas. Zato od Vlade danes pričakujemo zelo konkretne odgovore. Ali Vlada Republike Slovenije še vedno priznava, da so izraelska naselja na okupiranem Zahodnem bregu po mednarodnem pravu nezakonita? Ali še vedno podpira rešitev dveh držav? Ali še vedno zagovarja stališče, da nobena država z uporabo sile ne sme spreminjati meja in statusa okupiranega ozemlja? Ali mednarodno pravo še vedno razume kot univerzalno in ne kot selektivno pravilo? Če so odgovori pritrdilni, potem mora vlada pojasniti, zakaj je preprečila skupno evropsko izjavo, ki je zagovarjala prav ta načela. Če pa odgovori niso pritrdilni, potem pa naj vlada zbere toliko političnega poguma, da to jasno pove. Naj pove, da je spremenila slovensko zunanjo politiko. Naj pove, da je opustila politiko enakih meril, naj pove, da je politična bližina z vlado Benjamina Netanjahuja pomembnejša od evropske enotnosti in doslednega spoštovanja mednarodnega prava? In naj za takšno odločitev prevzame politično odgovornost. Ne moremo se pretvarjati, da se ni zgodilo nič, zgodilo se je veliko. Slovenija je s svojim glasom preprečila enotno evropsko obsodbo širjenja nezakonitih naselbin. To je odločitev, to je politika in to ima posledice. Predlagatelji bomo vztrajali pri drugačni Sloveniji, pri Sloveniji, ki zna obsoditi Hamas in zahtevati izpustitev talcev, Sloveniji, ki zna obsoditi tudi kršitve mednarodnega prava izraelske vlade. V Sloveniji, ki ne razvršča civilnih žrtev na pomembne in manj pomembne. V Sloveniji, ki ne izbira mednarodnega prava glede na to, kdo ga krši. In Sloveniji, ki razume, da je njena moč, da njena moč ni v tem, da se prilagaja močnejšim, ampak v tem, da dosledno zagovarja pravila. Mednarodno pravo ni jedilni list, iz katerega si vlada izbira samo tisto, kar ji je politično všeč, veljati mora za vse, vedno tudi za naše zaveznike, tudi za naše prijatelje, tudi takrat, ko je politično neprijetno ali pa predvsem takrat, kajti šele takrat se pokaže, ali ima država načela ali samo parcialne interese.

Hvala predsednik za besedo.

Najlepša hvala.

Pardon, če lahko samo še to: dobili smo pooblastilo, da poslanka Lena Grgurevič nadomešča poslanko Lucijo Tacer Perlin.

Hvala.

Hvala, gospa - malo pozornosti prosim, prosim za mir v dvorani - hvala, gospa kolegica Katičeva. Tudi jaz imam še eno pooblastilo, preden dam besedo naslednjemu govorniku v okviru predlagatelja. Torej magistra Janeza Žaklja nadomešča magistrica Marjeta Šmid.

Sedaj pa dobi besedo drugi predlagatelj, doktor Robert Golob, izvolite. Malo pozornosti prosim, pa tišina, izvolite doktor Golob.

Hvala predsedujoči. Slovenija je na evropskem nivoju uporabila veto. Jaz mislim, da se v tej sobi premalo zavedamo, kako redek je ta pojav na evropskem nivoju in bom z veseljem delil svoje izkušnje zadnjih štirih let, ki sem jih bil deležen kot član Evropskega sveta. Na Evropskem svetu je v zadnjih štirih letih ena sama država, v resnici en sam voditelj uporabljal veto, To ni nekaj, kar se dogaja vsak dan in to ni nekaj, kar bi šlo mimo brez, da se to opazi. Veto je striktno uporabljal Viktor Orban, uporabljal ga je po njegovih besedah v interesu madžarske manjšine, v resnici pa, kot se je kasneje izkazalo, v interesu Ruske federacije. O tem ni nobenega dvoma. Kakšne so bile reakcije na uporabo veta z njegove strani? Viktor Orban je bil kot voditelj na evropskem nivoju izoliran in osamljen. Izoliran in osamljen. In še huje, zaradi uporabe veta tudi takrat, ko sploh ni imel razlogov, ki bi jih lahko javno povedal, je Madžarska postala izolirana in osamljena v Evropi.

Mogoče ste pozabili, Madžari zagotovo ne, Madžarska je imela, zaradi tega blokirana sredstva iz Evropske unije. Več deset milijard evrov je Evropska komisija blokirala sredstev v vladi Viktorja Orbana. Uporaba veta še posebej v interesu tretjih držav, ki sploh niso članice Evropske unije. Verjemite mi, da ni nekaj, kar bi kdorkoli v Evropi prepoznal kot pozitivno, še manj nagrajeval, ravno obratno. Samo vprašanje časa je, kdaj bo Slovenija, zaradi tega kaznovana, tako kot je bila kaznovana Madžarska, dokler se ni znebila Viktorja Orbana.

Doktor Robert Golob, samo malo, se opravičujem, če vas prekinem. Prosim kolegice in kolege, da ste v tem trenutku v dvorani, tišina, da lahko Robert Golob pove in izpelje svoj nagovor. Izvolite.

Hvala, predsednik. Če bi Slovenija uporabljala veto za svoje interese, in to redko, bi mogoče lahko še razumeli, ampak dajmo pogledati, zakaj ga je v resnici uporabila. Uporabila ga je v primeru, ko neka država, v tem primeru Izrael, nezakonito širi svoje ozemlje v škodo druge države, ki jo je Slovenija priznala. Kaj je najhuje pri tem? Najhuje ni to, da Zahodni breg sploh ne pozna Hamasa, na Zahodnem bregu ni Hamasa, Zahodni breg ni Gaza in Zahodni breg ni napadel na noben način Izraela pa se kljub temu na Zahodnem bregu že več let izvaja sistematična kraja ozemlja in še huje, ubijanje nedolžnih civilistov, včasih tudi otrok. In v današnjih dneh je splet preplavljen s posnetki napadov na aktiviste mednarodne, pa tudi na televizijske ekipe, ki snemajo, kar se dogaja na Zahodnem bregu. Nihče ne more trditi, da ne pozna razlike med Zahodnim bregom, kjer je na oblasti legitimna palestinska uprava, in Gazo, kjer nekateri še vedno enačijo vse skupaj s Hamasom. Slovenija je uporabila veto za to, da je eni državi preprečila obsodbo, zaradi ozemeljskih zahtev. Da to drži, kaže zahvala izraelskega predsednika vlade. Jaz verjamem, da ste vsi pozorno prebrali, meni je pa v oči padla ena besedna zveza in zahtevam opredelitev do nje s strani Vlade. Izraelski predsednik se je zahvaljeval z besedami, da oni nič ne kradejo, oni nič ne jemljejo, ampak samo vračajo zgodovinska ozemlja. Ali ste vi normalni? Ali se vi zavedate, kaj pomeni, ko začnejo velike države ali pa močne države v Evropi na primer razmišljati o tem, da bi začeli vračati zgodovinska ozemlja? Ali nismo to že videli leta 2041 nazadnje kako je izgledalo, ko so začeli z vseh strani Slovenijo grabiti in pleniti? Na podlagi zgodovinskih ozemelj? Pa saj mene ne moti ta, ki jih ne slišim, tako da...

Samo malo, se opravičujem, tudi kolegica, vsi se morate umiriti, ko izvaja in tudi v nadaljevanju seje prosim za tišino, poslušamo eden drugega in bodimo strpni. Tudi kolege iz desne in leve. pač prosim tudi moje kolege prosim, da morda malo so malo tišje se pogovarjajo, pa tudi vas prosim, da ne segate v besedo lahko dvignete roko, dal bom besedo po izvajanju in tako naprej, neka kultura dialoga mora biti na tem odboru. Doktor Golob, vi pa imate besedo, pa izvolite.

Hvala. Ozemeljska celovitost v primerjavi z zgodovinskimi težnjami po zgodovinskih ozemljih je ravno to, kar naj bi Evropska unija s svojim nastankom enkrat za vedno preprečila in dala prednost ozemeljski celovitosti in mednarodnemu pravu, ki jo ščiti. In jaz se dobro spomnim besed zunanjega ministra na svoji predstavitvi in sem ga zato tudi javno pohvalil. Rekel je, da se bo zavzemal za mednarodno uveljavitev mednarodnega prava in človekove pravice.

Jaz se opravičujem, ampak to, da si katerakoli država, katerakoli država prisvaja ozemlje druge države, ne more biti zagovarjanje mednarodnega prava. Zato me res zanima, kdo in po katerem postopku je sprejel odločitev, da bo Slovenija zagovarjala prisvajanje tujih ozemelj in blokirala izjavo, ki to obsodi? Zakaj je evropska dimenzija v tem postopku še toliko bolj pomembna? Vsi dobro vemo, da se letos decembra začne uradni pogajalski proces za bodočo evropsko perspektivo. Ta bo zelo težek. Stališča, ki jih je pripravila naša vlada, so bila potrjena v parlamentu in na odboru, na vseh odborih zdaj pričakujemo nova stališča, ampak v taki občutljivi fazi pogajanj z vetom blokirati odločitve vseh ostalih članic toplo odsvetujem, ker sicer bo Evropska komisija zdaj, ko ni več Viktorja Orbana, mogoče disciplino trenirala prav na finančnih sredstvih za Slovenijo. In takrat ne bodo pomagali izgovori, da je to kriva Golobova vlada. Zdaj dajem to opozorilo. Natančno se ve, kaj smo podprli in kaj smo izpogajali s komisijo mi. Če bo prišlo do odstopanj od tega, bo zasluga vaša in predvsem zasluga bo izvajanje interesov Izraela na škodo Slovenije. K temu nič ne pripomore to, kar smo poslušali na Blejskem strateškem forumu, kjer je predsednik Vlade nespametno zavrnil srečanje z Evropsko komisijo in komisarko in hkrati solil pamet zahodnim voditeljem, da jim manjka zdrava pamet. Je zanimiv pogajalski proces, ki je mogoče se lepo sliši, izraelskemu predsedniku vlade, zagotovo pa ne nikomur v Evropi. Res se sprašujem, v čigavem interesu se dajejo take izjave, v čigavem interesu se sprejemajo take odločitve in v čigavem interesu Slovenija v Bruslju glasuje. In žal to ni retorično vprašanje, ampak popolnoma resno vprašanje, ki me zelo skrbi.

In čisto za konec. Enako zgrožen sem bil, ko sem prebral sporočilo predsednika vlade v angleškem jeziku o včerajšnjih mirnih protestnikih tu pred parlamentom. Označil jih je za grožnjo nacionalni varnosti. Ko ljudje protestirajo proti prevarantskemu poslancu Mijiću, ki je škoda, da ga tu ni, ki goljufa svoje delavce, predsednik vlade to razglasi za grožnjo nacionalni varnosti ali se je komu zmešalo? Zakaj je to pomembno? Če ne bi bilo v angleščini, bi to razumel, da je stvar notranje političnih obračunavanj in bi o tem ne govoril danes. To, da je bilo v angleščini, pomeni, da je bila publika, ki ji je bilo to sporočilo, namenjeno izven Slovenije. In če se bo izkazalo, da bo kakšna tretja država, zaradi tega sporočila ukrepala proti slovenskim državljanom že zdaj napovedujem, da bomo sprožili vse pravne mehanizme. Da bomo zaščitili slovenske državljane pred to vladajočo kliko in to ne slovensko vlado.

Hvala, doktor Golob. Zdaj, preden nadaljujemo sejo, je bilo kar nekaj sugestij v času, ko ste vi govorili, da naj vas prekinem, da se tema v zadnjem delu vašega govora ne odraža same teme. Ampak vam sem dal besedo za to, da ne bi mi kdajkoli kdo očital, da sem pristranski. Morate se pa zavedati, da bom isto besedo dal tudi kolegom in kolegicam na drugi strani, tudi ko bodo šli izven teme, zato ker ste dobili besedo do konca in nobenega ne bom prekinil. Vsak se pa tega mora zavedati, ko gre preko meje, da bo šla tudi druga stran preko meje, zato da bomo dejansko vsi lahko povedali to, kar mislimo o tej temi. Sedaj pa dajem besedo tretjemu predstavniku predlagatelja. A kolegica me je prosila še za intermezzo glede pooblastila.

Izvolite, kolegica Katičeva, na Odboru za... Izvolite, imate besedo.