Gospe in gospodje, lepo pozdravljeni!

Začenjam 10. nujno sejo Odbora za finance.

Obveščam vas, da sta zadržana in se seje ne moreta udeležiti poslanec Jani Ivanuša in poslanka Suzana Lep Šimenko. Na seji pa kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo: Vojko Starović namesto poslanca Franca Kramarja iz Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek, potem poslanec Soniboj Knežak namesto poslanca Matjaža Hana iz Poslanske skupine Socialnih demokratov, ravno tako poslanka Tina Heferle namesto poslanca Edvarda Pauliča iz Poslanske skupine Liste Marjana Šarca in poslanec Jani Möderndorfer namesto poslanke Monike Gregorčič iz Poslanske skupine Stranke modernega centra.

Prehajam na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje in ker v poslovniškem roku nisem prejel drugih predlogov v zvezi z dnevnim redom, ugotavljam, da je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje odbora.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – MNENJE ODBORA ZA FINANCE O ZAHTEVI DRŽAVNEGA SVETA ZA PONOVNO ODLOČANJE DRŽAVNEGA ZBORA O ZAKONU O SPREMEBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O IZVRŠEVANJU PRORAČUNOV REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETI 2018 IN 2019.

Kot gradivo ste s sklicem seje prejeli zahtevo Državnega sveta z dne 13. marca letošnjega leta za ponovno odločanje o zakonu. Skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Branetom Golubovićem je dne 14. marca 2019 vložila zahtevo za sklic izredne seje Državnega zbora s točko Ponovno odločanje o zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019.

Prejeli ste tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 14. marca 2019 in mnenje Vlade Republike Slovenije z današnjim dnem, 15. marca 2019.

Pričenjam z obravnavo zahteve Državnega sveta za ponovno odločanje o zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019.

Najprej dajem besedo predstavniku Državnega sveta za dodatno obrazložitev zahteve.

Besedo ima državni svetnik, gospod Milan Ozimič.

Izvolite.

Hvala za besedo in lep pozdrav vsem prisotnim na seji odbora, ki obravnava zahtevo Državnega sveta o ponovnem odločanju o noveli Zakona o izvrševanju proračunov za leti 2018 in 2019.

Zahtevo ste dobili z gradivom za današnjo seji, zaradi tega ne bi tega ponovno tukaj prebiral, bi pa samo opozoril na te ključne probleme, ki so vodili do tega, da je Državni svet na zahtevo interesne skupine lokalnih interesov pač to zahtevo izglasoval. Temeljni razlog je seveda… ni samo ta novela, ampak na sploh neurejeno oziroma premalo zagotovljenih sredstev za normalno delovanje e-občin(?) za pokrivanje stroškov, ki so povezana z nujnimi nalogami. In seveda tudi dogovor o povprečnini, ki je bil po dvigu povprečnine za 15,5 evrov, je bila podana ugotovitev v večini občin in tudi združenja so na to opozorila, da ta sredstva in ta dvig ne zadošča in ne pokriva povečanih stroškov, ki so s tem sindikalnim dogovorom nastali, sindikalni dogovor je pa bil sklenjen po tistem, ko so združenja se nekako uskladila o dvigu te povprečnine, tako kot je pač v skladu s tem dogovorom. Ta veto tudi ni namenjen nekemu rušenju proračuna, je ponovno opozorilo, da to obstaja realen problem, in da ga je potrebno kot takega tudi zaznati v vseh tistih organih, ki pač o tem odločajo, torej od resornega ministrstva ali pa dveh, če tako rečem, torej ministrstva za javno upravo in predvsem finančnega, seveda so v to vpletena tudi druga, in da je to na nek način problem, ki ga je treba medresorsko reševati na ravni Vlade, Državnega zbora in seveda ga tudi / nerazumljivo/ in nekako… Tudi ni veto vpeljen proti resornemu ministrstvu, nikakor ne. Mi menimo, da je to dodatna podkrepitev in pomoč pri njegovih prizadevanjih, da se to področje uredi. Tudi namere in njegovo videnje Državni svet, predvsem tudi interesna skupina lokalnih interesov seveda podpira. Tudi ni temeljni očitek, da se te stvari tam odvijajo prepočasi, ampak iz obrazložitve, ki ste jo dobili za zahtevo veta, ostaja očitek o perečem problemu financiranja občin in s tem tudi zmanjševanju razvojnih možnosti, ker če morajo občine za to, da pokrijejo zakonske obveze, stroškovne, načenjati svoja lastna sredstva in namenska sredstva za razvoj, potem je to krnjenje razvoja in za to oceno, da je državni proračun naravnan razvojno, se seveda za lokalno raven nikakor ne moremo strinjati in tudi dejstva, ki so tukaj navedena, to trditev in to nasprotovanje podkrepljujejo.

Razvoj je lahko enoten za državo. Izvaja se na dveh ravneh, na državni in lokalni in lokalna raven je tukaj vsekakor zapostavljena že celo obdobje od kar traja kriza. Pred tem se je ta povprečnina določala drugače in pogajanja so bila drugačna. Zmanjševanje in dostop od tega je seveda v času krize nekako bil opravičen, ampak drugi porabniki ali pa drugi nivoji, interesi financiranja državnega proračuna so nekako tukaj prišli na raven izpred krize, lokalna samouprava pa občine pa se niso v tem obdobju vrnile na ta nivo. Razkorak je med 15 in 20 %, kakor kje za katero občini, ker tudi občine so si med seboj različne. Interpretacija o primernem financiranju pa temeljijo na nekih finančnih podatkih za neko statistično občino, ki pa seveda ne upošteva niti približno tistih razlik, ki so med občinami specifične. In to je seveda temeljni razlog tudi za ta veto, ki ga danes obravnavamo tukaj, ki ga je Državni svet sprejel z veliko večino. Ni to neka manjšinska pobuda, ampak je, torej, problematika, ki traja že vrsto leto.

Zdaj, seveda, poslanci, ki v Državnem zboru odločate o tem, imate mnogo od teh trditev možnost tudi preverit pri svojih županih, vsak poslanec ima tudi svojega župana in niso to izmišljene zadeve, ki bi nastale v interesni skupini zaradi nekih pač parcialnih interesov, ampak je to problem, ki pravzaprav bremeni in ovira, če hočete, državo v njenem celotnem razvoju in na, seveda, celotnem teritoriju. Seveda so med temi občinami tudi specifične, ki rečejo, nima vpliva, je v redu tako, predvsem gre tu za center, ki ima še neko dodatno financiranje, to je po Zakonu o glavnem mestu in teh zadev ne čuti tako, ostala večina občin pa je seveda v takšnem položaju, kot je tukaj, v tej zahtevi tudi obrazloženo.

S tem bi končal, seveda pa pričakujemo, da bodo se vsi »odločevalci« in kreatorji tega, ob tem ponovnem opozorilu tudi za, poglobili v problematiko in da bodo seveda iz tega, če ne direktni učinek, vsaj posredni učinek tega opozorila. Hvala.

Hvala, gospod državni svetnik.

Vmes sem prejel še eno pooblastilo in sicer, bo poslanec Jernej Vrtovec, nadomeščal poslanca Jožefa Horvata, iz Poslanske skupine Nove Slovenije – Krščanskih demokratov. Nadaljujemo s predstavitvami mnenj.

V imenu Vlade je danes tukaj prisoten minister za finance, gospod Andrej Bertoncelj, izvolite, imate besedo.

Hvala za besedo. Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci.

Državni svet je na 3. izredni seji, 13. marca, sprejel zahtevo k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019, saj meni, da v dogovoru po višini povprečnine za leto 2019, ki so ga sklenila in podpisala Združenje občin in Vlada, povečanje povprečnin(?) za leto 2019, v dodatni višini 15,50 evra, ne upošteva učinkov dogovora s sindikati javnega sektorja na občinske proračune. Nadalje Državni svet meni, da je razvojno naravnan samo proračun države in da bodo morale občine namesto razvojnih projektov, zaradi povečanja stroškov dela, še naprej razvojna sredstva namenjati za financiranje zakonskih obveznosti.

Uvodoma pojasnjujem, da so očitki Državnega sveta neutemeljeni ali vsaj preuranjeni. ZIPRS1819, novela B ureja zgolj vsebine, ki so vezane na tehnično izvršitev rebalansa proračuna države. Pri tem ni dvoma, da je povprečnina določila v ZIPRS, ki je bil sprejet v mesecu decembru, preteklega leta, prav tako ni dvoma, da je bil glede višine povprečnine Združenje občin, sklenjen dogovor o višini povprečnine za leto 2017. Že pri sklepanju navedenega dogovora je bila izpostavljena verjetnost, da se bodo zaradi usklajevanj s sindikati, stroški dela v javnem sektorju povečali. Posledično, je bila v dogovoru o višini povprečnine za leto 2019 vključena tudi 3. točka, ki med drugim določa, da se bodo po 6 mesecih preverili učinki dogovora z sindikati javnega sektorja, glede dviga plač zaposlenih v javnem sektorju, na višino stroškov občin ter pregledali predloge delovne skupine iz 1. in 2. točke dogovora, za spremembo zakonodaje in dogovorili nadaljnje ukrepe.

Vlada se je pri sklepanju dogovora z sindikati javnega sektorja zavedala, da preveliko povečanje stroškov dela v 2019 ni prava pot, zato se je hkrati dogovorila za podaljšanje nekaterih ukrepov, ki stroške dela v javnem sektorju znižujejo. Po ocenah vlade naj bi se povečanje stroškov dela nevtraliziralo z ukrepi, ki so se določili v ZIPRS 2018/2019, ki je bil sprejet decembra lanskega leta. Ali bo res mogoče v celoti nevtralizirati povečanje stroške dela z ukrepi, se bo pokazalo in izkazalo na podlagi opravljene realizacije. V tem trenutku vlada razpolaga zgolj z realiziranimi stroški dela v občinah za mesec januar, kar pa tudi ob upoštevanju sklenjenega dogovora ne more biti zadostna podlaga, da se povprečnino nemudoma ponovno poveča. Torej smo še vedno v tem časovnem interegu(?) šestih mesecev, mislim, da smo zdaj nekje v tretjem mescu in je vsekakor potrebno kot je bilo nakazano, počakati na rezultate.

V povezavi z očitkom, da bodo morale občine razvojna sredstva namenjati za financiranje zakonskih obveznosti in ne za razvoj. Naj za primerjavo pojasnim, da so v proračunu države, ki je določen v višini približno 10 milijard evrov, sredstva za razvoj določena v približni višini 10 % in da so sredstva za razvoj občinskih proračunov, ki so vrednoteni v višini približno 2 milijona evrov, tovrstna sredstva določena v višini približno 30 %. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da vlada striktno izpolnjuje vse zaveze, ki izhajajo iz dogovora o višini povprečnine za leto 2019, predlaga, da poslanke in poslanci ponovno podprejo novelo B, zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2018 in 2019.

Hvala lepa.

Hvala gospod minister.

Z nami je tudi predstavnica Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. Besedo dajem gospe Sonji Bien Karlovšek.

Prosim.

Hvala za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je ugotovila, da zahteva za ponovno odločanje ni vložena v zvezi z zakonskimi določbami, ki so sestavni del novele ZIPRS 2018/2019 B, ampak v zvezi z vprašanjem višine povprečnine, ki ni predmet te novele. glede na to in zato, ker zahteva za ponovno odločanje ne načenja pravnih vprašanj v zvezi s sprejeto novelo, se naša služba do zahteve ne opredeljuje.

Hvala.

Hvala gospa Bien Karlovšek.

Tako, na ta način smo zdaj tudi uvodne obrazložitve izčrpali in prehajamo na razpravo o zahtevi Državnega sveta. predlagam gospe poslanke in gospodje poslanci, da razpravo vodimo v omejitvah Zakona o izvrševanju proračuna oziroma njegovih sprememb in dopolnitev in pa v okviru zahteve, ki jo je Državni svet predlagal in da razprave ne širimo z morebitno debato o rebalansu proračuna.

Za razpravo se je že prijavil poslanec Möderndorfer. Ali želi še kdo prijaviti razpravo? Za enkrat… aha Jože Lenart za poslancem Möderndorferjem.

Gospod Möderndorfer, izvolite, imate besedo.

Hvala lepa predsednik.

Ja, seveda govorili bomo o vetu. Težko se bomo omejili na spremembe, ker sprememb ne more biti, razen če gremo še enkrat ZIPRS sprejeti, tako da takrat se bomo lahko pogovarjali o spremembah. Ampak načeloma moramo govoriti o dejanju, ki ga imamo pred seboj. O tem dejanju seveda je kar nekaj v preteklosti že bilo izrečenega in povedanega, predvsem pa bo treba zelo jasno in s tem dejanjem, s tem vetom, na ta akt je Državni svet dal jasno sporočilo, kaj pravzaprav želi početi.

V resnici namen Državnega sveta je postati akter v procesu sprejemanja proračuna, kar danes ne po ustavi, ne po zakonu ni in ne more biti. In niti ni drugi dom, niti ni… tudi, če govorijo, da so v Državnem svetu predstavniki lokalnih skupnosti, so povozili v resnici prave predstavnike lokalne skupnosti, ki so dali zavezo in sporazum z vlado glede povprečnine. Kajti, kako se bo danes minister oziroma naslednjič minister pogovarjal in podpisal sporazum z nekom, če pa ta nesporazum nič ne bo štel, ker se bo Državni svet kasneje odločil malce drugače in se razglasil za predstavnike lokalnih skupnosti. Pred seboj imam izjavo, namreč čisto konkretno, da se bomo znali predstavljati praktično kaj to v resnici pomeni. 7. november, dogovor so podpisali predsedniki treh reprezentativnih združenj občin: Branko Ledinek, Skupnosti občin Slovenije; Robert Smrdelj, Združenj občin Slovenije in Matej Arčon, Združenje mestnih občin Slovenije. In z njim je ta sporazum podpisal finančni minister, ki je danes z nami. Naslednjič, ko bo šel minister, bo šel k njim, bo rekel, ali to kaj šteje, kar sem se jaz z vami kaj dogovoril. Vi predstavljate, ta združenja so v obravnavi pri zakonodaji v Državnem zboru vedno povabljena, da predstavljajo neka določena stališča, itn. Ampak jaz zdaj več ne vem koga naj poslušam. Ali naj poslušam združenje občin, skupnost občin ali naj poslušam Državni svet? Seveda se odpira še eno drugo vprašanje, ki je zelo pomembno. Vprašanje o tem, ki smo ga načeli že dva mandata nazaj, kaj pravzaprav Državni svet je in kaj pravzaprav sploh predstavlja in kaj vse pravzaprav hoče. Mi smo kot Državni zbor, kot zakonodajno vejo oblasti vodili vrsto razgovorov in pogovorov z državnimi svetniki oziroma predstavniki Državnega sveta Republike Slovenije, kjer v bistvu na nek način, če se spomnite v prejšnjem mandatu, je bila strašna intenca in želja po tako imenovanem četrtem branju, da bi seveda spremenili Poslovnik in omogočili Državnemu svetu, da bi namesto veta, ki zavrne v celoti akt, v bistvu na nek način vstopili v zakonodajni postopek s četrtim branjem in v bistvu prišli v četrtem branju in bi spreminjali samo en delček znotraj akta ne pa v celoti rušili celotni akt. Dogovora, nekega političnega konsenza v Državnem zboru ni bilo, vendar ne glede na to, ker sem bil sam osebno involviran v ta postopek, sem na koncu na zadnji seji Komisije za Poslovnik izposloval v bistvu dogovor in sklep na podlagi katerega smo v resnici se dogovorili, da odprto možnost pustimo tudi za ta mandat, da se pogovarjamo naprej, kar se tiče četrtega branja. Mislim, dragi moji, s tem dejanjem Državnega sveta so me dokončno prepričali, da četrto branje v resnici sploh ne želijo imeti, in da niso niti resni niti si zaslužijo, da sploh vstopijo v ta zakonodajni postopek. Zdaj bom pa argumentiral zakaj in zakaj je ta veto v resnici, če bi šli na Ustavno sodišče, lahko celo sporen. Namreč, zgodovinski spomin marsikomu ne seže toliko daleč, ampak Državni svet je enkrat že v preteklosti želel napasti proračun. To je bilo z ustavno odločbo iz 97. leta, ko je pravzaprav Ustavno sodišče odločalo o tem kaj pravzaprav Državni svet oziroma kaj predstavlja v tem postopku in takrat se je tudi opredelilo do tega kar bom seveda v nadaljevanju zelo natančno pojasnil razliko med proračunom in ZIPRS, ko da jasno vedeti Državnemu svetu, ne ne ne, vi niste drugi dom, vi sploh nimate kaj iskati v tem postopku in to jim zelo jasno sporoči in jih odslovi. Od takrat naprej v Državnem svetu ves čas študirajo in sanjajo o tem kako bi se v bistvu lahko vklopili v sam postopek in so našli stranski obvod. Proračuna res ne morejo napasti, ampak poglej ga zlomka, ZIPRS, ZIPRS je navaden zakon. ZIPRS je akt, s katerim pravzaprav, ki je neke vrste tehnični akt in to Ustavno sodišče zelo jasno pove, s katerim v bistvu samo izvršujemo tehnično izvedbo samega proračuna. Zdaj, seveda je nastal problem in tisti, ki se spomnite malce nazaj kako so se včasih proračuni sprejemali, boste vedeli, da je včasih proračun bil kot zakon definiran in potem seveda, jasno so zelo hitro ugotovili, da proračun kot zakon ne more kot tak se izvrševati, zaradi tega, ker z zakonom izvršujemo določene pravice, tukaj pa ne izvršujemo v proračunu nobenih pravic, ampak izvršujemo finančni okvir in dajemo pooblastila finančnim, proračunskim uporabnikom, da lahko potrošijo toliko in toliko sredstev za določen namen in seveda se je zgodil, da imamo zdaj zelo jasno definiran sam proračun. Res je, Ministrstvo za finance, to dejanje vas sili, in, minister, vas posebej, vas sili v to, da boste morali resno razmisliti, kako »popucat« ta ZIPRS, da več ne bo ZIPRS tisto, kar danes mislimo, da je, in smo se že kar navadili, da tlačimo v ta ZIPRS mogoče in nemogoče stvari in spravimo vse nazaj v proračun tja, kamor to paše. Saj vsi vemo, zakaj je ZIPRS kot tak nastal in v resnici olajšal marsikatero zagonetno vprašanje pri samem proračunu in se potem zadnji hip tlači v sam ZIPRS. In zato imamo danes nore stvari v tem ZIPRS. In vsakič tisti, ki so dolgo časa na Ministrstvu za finance, vedno rečejo in opozorijo vsakokratnega ministra »joj, pa ne v ZIPRS«.

Ampak, da se vrnemo nazaj k vetu. Državni svet je ugotovil, da pravzaprav lahko celo državo drži v šahu z ZIPRS in se dela dobesedno norca iz njega. Da se res dela norca, bom pa argumentiral, zakaj - ker če bi bilo res vprašanje vsebine na sam ZIPRS, bi danes Zakonodajno-pravna služba imela tu kaj povedati. Tako se pa niti ne more vključiti v sam postopek, ker v bistvu vsebine kot take niti ne more opredeljevati, ker vemo, da je to tehnični akt. Torej, zakaj pravzaprav napadajo. Pa poglejmo te izjave, kako jih vehementno deli predsednik Državnega sveta, tako, saj, ko gre v tujino, zelo radi zamešajo, ker v tujini malo ne razumejo čisto pojma Državnega sveta, kaj pravzaprav predstavlja v naši državi, in mislijo, da prihaja predstavnik drugega doma. Saj predsednik, a veste, verjetno je tiho, zaradi tega, ker mu je všeč, da ga imajo za predstavnika drugega doma. To je tako kot - saj poznate tisti hec, ko gre podžupan občine v tujino, pa v tujini ne vejo, da je podžupan, pa mislijo, da je župan, pa se predstavi »vicemayor«. No, tako približno to zgleda z drugim domom. Ampak pustimo šalo na stran, pojdimo k bistvenim stvarem. Reče predsednik Državnega sveta: »Zdaj je še čas, da se upoštevajo tehtne pripombe Državnega sveta Republike Slovenije pri pripravi tako predloga rebalansa za 2019 kot predloga zakona o izvrševanju proračuna za 2018 in 2019. Fiskalni svet je bil jasen, Bruselj je bil jasen in odločno jasni smo bili na seji državni svetniki - odgovornost za morebitno politično krizo imajo več kot očitno v rokah drugi, tako Vlada in Ministrstvo za finance kot poslanci Državnega zbora, če protagonisti odločijo, da bi jim nove volitve govorile v prid, potem ne bo pravih in bistvenih proračunskih korekcij, in v tem primeru je veto Državnega sveta skoraj neizogiben. Predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca.« To sem citiral, da bomo razumeli. Glejte, še pri izjavi iz 1. 3. 2019 predsednik Državnega sveta res misli, da ja akter v proračunu. Kakšne predloge Državnega sveta? Kje pa nastopajo oni v tem postopku? Slovenski javnosti razlagat, da morajo upoštevati predloge - ma, v proračunu je samo ena stvar od Državnega sveta, stroški za delovanje DS, pika, konec! To je vse, kar ima državni svet s proračunom! Jaz res ne razumem, kako lahko zavajamo celo Slovenijo, da je Državni svet zdaj akter. Ja, seveda, potem se grejo pa besedne igrice - »mi imamo predstavnike interesov lokalne skupnosti.« Pa smo spet na začetku, tam, kjer sem začel, kdo koga zavaja, kdo koga upošteva in kdo koga zares predstavlja. Je to bila ideja v ustavi, pri očetih ustave, ko so snovali DS? Raje ne razvijam še teorije, kaj so takrat mislili narediti z DS, pa zakaj je DS sploh ostal v ustavi. To vejo vsi, samo boli, ko to slišijo, kako to gre. Ampak zdaj se sčasoma vedno bolj in bolj to izkazuje. Zato izjava predstavnika Državnega sveta, ki je danes z nami na Odboru za finance, reče, Državni svet reče: »To dejanje ni namenjeno za rušenje.« Ja, kaj pa?! Ja, kaj pa drugega?! Če ZIPRS ne bo sprejet, je več kot jasno, da je izvrševanje proračuna nemogoče. Kako si pa vi to predstavljate?! Blokirali boste celo državo! To je jasno, to povejte Slovencem! Ne, predsednik Državnega sveta še včeraj v poročilih reče naslednji stavek: »Obstaja možnost…,« hipotetično to pove kot državljan, ne reče kot predsednik Državnega sveta, ker ga novinar ekstra opozori, kaj naj reče. In reče naslednji stavek: »No, zdaj obstaja naslednja možnost, predsednik Vlade, gospod Šarec, naj veže zaupnico na ZIPRS in potem, če bo ZIPRS padel, potem se bodo z nami pogovarjali in uskladili in bodo sprejeli nov ZIPRS.« Ne, dragi moji, povejte slovenski javnosti nekaj drugega - hipotetično. Zdaj govorim to kot poslanec, ne kot Jani Möderndorfer, za razliko od njega, ki beži v vode fizične osebe. Če predsednik Vlade veže zaupnico na ZIPRS in ta ZIPRS pade, predsednik Vlade nima več kaj delat iz novega ZIPRS, ker pade Vlada. S kom se boste vi pogajali za nov ZIPRS pa za lokalne skupnosti, ne vem, pojma nimam. Kajne? To je ves smisel zaupnice, ker drugače nima nobenega smisla, da veže zaupnico, kajne. Seveda se mora zgoditi še uradni postopek padca Vlade, ampak čemu potem vezati, če je… kajne, saj me razumete, kaj hočem povedati. Torej, ne zavajajte, ker v končni fazi, tudi ko se bo, če bi teoretično se ZIPRS ponovno šel delat, pa kdo bi se z vami pogajal? Zakaj že? Kje pa imate vi ustavno vlogo ali pa zakonsko vlogo v tem proračunu? Preberite si poslovnik, kako se sprejema proračun in kdo so vse deležniki pri usklajevanju proračuna! Vi imate samo eno vlogo, še enkrat, vas se kot proračunskega uporabnika povpraša, ali daste soglasje… bla, bla, bla in tako naprej, ampak to se je zgodilo, uhuhu, par mesecev že nazaj. In, mimogrede, dali ste ga, ker drugače ZIPRS ne bi bil sprejet, niti proračun. Zanimivo, takrat ste dali soglasje, zdaj pa veto tolčete. Tako da, a veste, ta sprevrženost je res, bom rekel, nekaj neverjetnega. Ustavna odločba oziroma takrat odločitev tudi pojasnjuje v enem delu, kako smo mi sploh prišli do tega, da imamo mi danes ZIPRS. Seveda, Slovenija je v 60, 70 % praktično kopirala Nemčijo pri svoji zakonodaji in pri raznih organizacijskih oblikah, kako naj se kakšne stvari izpeljejo. In seveda smo kopirali tudi v tem primeru Nemčijo. V Nemčiji imajo tudi neke vrste zakon, ki pa je tam zelo jasen, tam je ta zakon dejansko nekaj zelo podobnega, kar pri nas ZIPRS pomeni samo v naslovu, ne pa po vsebini, da gre res za tehnični zakon, ki samo govori, kako se samo še izvede celota. Drugače pa večina držav ne pozna zakonske podlage pri proračunu. Zakaj vam to ponavljam kar naprej - ker če tega ZIPRS ne bi bilo, jaz ne vem, kaj bi vi sploh še napadali. Ne vem, kaj bi napadali. Tako da ta logika je, bom rekel, glejte, dejansko res dobesedno sprevržena. Radi bi postali nekaj, Državni zbor vam ponuja roko, vam je ponujal dva mandata - kolega državni svetnik, dolgo časa ste v Državnem svetu in zelo dobro veste, zato ste eden tistih, ki ne boste mogli ubežati od resnice, da ne veste, ker niste bili v preteklosti državni svetnik -, vam ponuja roko sodelovanja pri sami zakonodaji, ampak jaz mislim, da po tem vetu poslanci… ne vem, če bodo še razmišljali, da ste vi sploh zreli za četrto branje, ne vem, če.

Seveda tega veta ne morem podpreti, ker nisem eden tistih, ki blokirajo zaradi svojih lastnih promocijskih, egotripskih potez, ker bi radi držali celo Republiko Slovenijo v šahu. Oprostite, to ni vredno niti državnih svetnikov. Se opravičujem, ampak pogrnili ste na celi črti.

Hvala, gospod poslanec.

Naslednji razpravljavec je poslanec Jože Lenart. Sprašujem, ali želi še kdo razpravljati? (Ne.) Potem za njim prijavljam razpravo sam. Kolega Lenart, prosim.

Hvala lepa za besedo, predsednik.

Jaz se v tej zadevi sprašujem zelo praktično in želim določene zadeve izpostaviti. Glejte, sam razlog za dvig povprečnine, ki ne pokriva dviga plač v lokalnih skupnostih, to se pravi, občinah in teh javnih zavodih, nosi neko široko javno sporočilnost, ki jo moramo gledati tudi iz nekega drugega ekonomskega vidika. In sicer, po mojem mnenju, da na tem področju nekaj ni v redu z samo organiziranostjo lokalnih skupnostih, kar smo se v številnih drugih razpravah tudi spraševali. Vprašajmo se, ali je takšna organiziranost potem, če pridemo, zaradi dviga plač in na drugi strani povprečnine, do takšnega problema, nekako, javnost bo tudi čudno gledala, kaj potem je tu narobe, ali res vse skupaj stoji potem na nekih plačah, namesto da bi zadeva slonela na nekem razvoju, kot ste danes že tudi ugotavljali predhodniki?

V sami zahtevi Državnega sveta o ponovnem odločanju navajate nekaj občin, ki imajo ta problem, nikakor pa nimajo tega problema vse občine in že to kaže na to, da tu nekaj ni v redu. Ali ne razmišljamo o tem, da pa mogoče so določene občine in(?) z svojo organiziranostjo, s številnimi nekimi zavodi, s preveč zaposlenimi ali kako naj se izrazim, pa le v preteklosti neracionalno ravnale, če je zdaj, te škarje ne znamo zapret? Iz tega se sprašujem, ponovno, ali so naše občine res racionalno organizirane in da ne kaže po neki široki razpravi oziroma pristopu, da se ta zadeva dolgoročno pravilno reši?

Predlagam, da pogledamo čez plot, naše sosednje države v Evropski uniji in sicer, bolj gremo proti severu, večje so plače, boljše so te socialne storitve, organizacija lokalnih skupnosti, kar(?) pač različno je, ta organizacija poteka in seveda tudi te storitve so, bolj gremo proti severu, dosti dosti dražje. Tu se moramo vprašati potem, kaj želimo, koliko si želimo privoščiti in seveda za to tudi plačati. Govorimo o lokalnih skupnostih, o šolstvu, o sociali, o zdravstvu, o kulturi, športu, turizmu, ki jih pokrivajo številni zavodi. Seveda govorim tu, neke stvari so organiziranje na lokalni, na nivoju, nekatere na državnem, ampak, govorim o tem, da, verjetno nas čaka tudi naloga, kjer bo določene zadeve tudi drugače postavljenih razporedila.

Glejte, dvig javnih plač je bila nujna uskladitev, ki smo jo morali izvesti po nekaj letih tudi rasti gospodarstva in to je bilo / nerazumljivo/ Seveda to ni lahka naloga in jaz mislim, da Ministrstvo za finance z usklajevanjem z vsemi ostalimi resorji, je tu z odliko opravil svoje delo in postavo(?), tudi dolgoročno, z samim predlogom optimizacije davkov, ki sledijo. Jaz jemljem to kot eno skupno nalogo, ki se izvaja oziroma tudi v samem tem proračunu, rebalansu, je ministrstvo že to zelo dobro upoštevalo in določene zadeve vpletlo.

Zdaj, ali bomo sedaj to pokrivali z višjo povprečnino ali z višjim, to se pravi, ki sledijo potem seveda tudi višji davki ali drugačna prerazporeditev, ali bomo to prenesli na samo ceno storitev, ki jih bodo plačali državljani oziroma uporabniki teh storitev, je spet to drugo vprašanje. Jaz gledam vedno širše, ko prihajam do takega problema in se ozrem vedno na druge države, kako imajo to organizirane. Seveda zdaj ko, če greš na Dansko, Nizozemsko, Švedsko, v Nemčijo, so to čisto druga razmerja. Normalno, tam je tudi gospodarska rast od nekaj višja, imajo dodano vrednost BDP in seveda tudi te povprečne plače dosti višje od katerega se potem seveda zbirajo ti davki, ampak to razmerje in organiziranost, to področje, je pomembno. Ali smo racionalno organizirani?

Mogoče zaključim s tem, da je vzporedno s tem proračunom oziroma s podpisom povprečnine Vlada dala roko, da se je imenovala komisija, da se to področje tudi dolgoročneje reši, ker je že bilo takrat slutiti, da se bodo pojavili ti problemi, ki so sedaj izbili, ampak ti problemi niso problem Vlade, Ministrstva za finance in teh davkov, ampak še enkrat o tem, kar sem prej govoril o sami organiziranosti, ki verjetno bo tudi ena konkretna naloga, ki jo bomo morali v bodoče ugrizniti. Ampak poglejte, ne odkrivajmo Amerike sami poglejmo malo čez plod tako nekatere druge države to znajo dobro reševati. Mislim, da je to tista naloga, ki jo moramo videti v tem. Še enkrat se pridružujem predhodnikom, da je ta veto, ki ste ga dali v tem trenutku Vlade, ki zelo dobro dela, ki je končno dala na mizo hrabro določene spremembe na celem področju, da je ta veto neopravičen in je škoda časa praktično. Bremzamo to Vlado, ki je zelo dobro zastavila zadeve, da je ta čas praktično nepotreben predvsem, zato, ker smo dali tudi roko. Ta komisija dela, ima svoje roke, v katerem bi morala te zadeve speljati, ampak tudi danes o tem, kar navajam jih verjetno ne bo mogla do končno, ampak bo ta komisija tudi do podobnih ugotovitev prišla, da je treba to sistemsko zadevo pristopiti in spremeniti. Hvala lepa.