Začenjam 5. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost in mladino, vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani: gospod Duško Vujanovič nadomešča ga gospa Tamara Vonta, odsotna je gospa Iva Dimic nadomešča gospod Andrej Černigoj, prav tako nadomešča gospoda Mateja Arčona, doktor Martin Premk, dobrodošli.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. točko dnevnega reda, in sicer napovedana reforma šolskega sistema in napovedani kadrovski rezi v vzgoji in izobraževanju, ki jo bomo obravnavali na podlagi prvotne zahteve predlagateljev in sicer Poslanska skupina Levica, Poslanska skupina Svoboda in Poslanska skupina Socialni demokrati za sklic nujne seje Odbora za izobraževanje, znanost in mladino z dne 22. 9. 2026, ki je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora.

Na tem mestu bi zgolj omenila, da se zavedam, da je bila današnja seja preložena za daljši čas kot smo si želeli, načrtovali. Vendar moram pojasniti, da sem se za to odločila, ker se seje, ki je bila prvotno preložena na oktobrski termin, ne bi mogli udeležiti nekateri, ki so ključni za našo obsežno tematiko, pa tudi zaradi obsežne tematike same. Zato sem presodila, da je prav in koristno sejo preložiti, da nas je prisotnih čim več in bi vas glede na pojasnjeno prosila za razumevanje.

Zaradi večjega števila vabljenih vas obveščam, da so vabljene osebe na sejo razvidne iz sklica in dodatnih vabil, zato v izogib zavlačevanja vseh vabljenih ne bom brala.

Prehajamo na obravnavo navedene zadeve. Predstavnika predlagatelja prosim za dopolnilno obrazložitev zadeve v imenu Poslanske skupine Levica, doktor Asta Vrečko, v imenu Poslanske skupine Svoboda, doktor Vinko Logaj in v imenu Poslanske skupine Socialni demokrati Gospod Damijan Bezjak Zrim, izvolite. Upravičeni. Ali bi kdo?

Ja, hvala. Pozdravljeni, spoštovani, spoštovana predsednica, minister, spoštovani gostje, gostje, učiteljice, učitelji, vzgojitelji, ravnatelji, draga stroka.

Mi smo pred dvema mesecema, 8. septembra, bili priča temu, da je minister ob rezultatih raziskave PISA, ki so dejansko zaskrbljujoči, rokohitrski, na eni novinarski konferenci z enim stavkom odpravil devetletko. Seveda smo bili vsi presenečeni, v prvi vrsti učitelji, učiteljice, starši, pa tudi učenci in konec koncev vsa širša javnost. Nato smo sklicali odbor pred 45. dvemi dnevi in seveda od takrat do danes se je že kar nekaj stvari nabralo in tudi dodatno naložilo glede tega sklica in odbora. Zdaj ta napoved ministra o odpravi devetletke je bila brez vsake analize, brez ocene stroškov, brez javne razprave. Na vprašanje, na čem temelji odločitev, je odgovoril, da ni časa za akademske razprave. Gospod, ki je profesor na fakulteti, sicer bil na svoji fakulteti profesor, pa tudi na drugih, na javni je rekel, da ni časa za akademske razprave, to je podobno smešno, kadar nekdo reče ob tem, kadar se razpravlja, da ni časa za filozofiranje kot nekaj slabšalnega. Kdaj pa je čas za razprave, če ne takrat, ko govorimo o prihodnosti naših otrok, o našem šolstvu, o mladini in kaj konec koncev si zaslužijo vsi ti, če ne resno, poglobljeno, da tudi akademsko in strokovno razpravo. Od kdaj je to za ministra za šolstvo, ki vključuje tudi znanost, žaljivka? In zato smo zahtevali to sejo. In danes, kar vemo in slišimo, je še slabše od začetne napovedi. Konec koncev se je vmes oglasila praktično vsa stroka, ravnatelji, učitelji, pedagoška stroka, ki opozarjajo, da tako kompleksnega sistema ni mogoče čez noč spreminjati, gotovo pa take nepremišljene izjave za javnost v ustvarjajo negotovost med vsemi deležniki, tudi, tudi učenci konec koncev so slišali lahko pogovore doma, da morda se jim bo ukinila devetletka, da ne bo spoštovani, ne rabite zavijati z očmi, gospa, ko govorim, to je konec koncev Državni zbor in se spoštljivo poslušamo en drugega, ko razpravljamo, tako kot bomo tudi poslušali vas. In tudi primerjave z drugimi evropskimi državami so nujne, če je osemletna osnovna šola v Evropi danes prej izjema kot pravilo, moramo zelo dobro vedeti, zakaj bi se Slovenija odločila pravzaprav za takšno pot in kakšne bi bile tukaj potem posledice. Če smem citirati gospo Marjano Kolenko, ki je bila dolgoletna ravnateljica osnovne šole in je povedala: "Devetletka zahteva, da sedemo skupaj in pogledamo, kaj v njej deluje. Delati eksperiment na otrocih, ki imajo že danes tako številne primanjkljaje na različnih področjih, se mi zdi nesprejemljivo. Otrok ni miza, ki jo prestavimo iz levega kota v desnega. To je osebnost, ki jo oblikujemo. Pomagati moramo na poti razvoja in pridobivanja znanja, zato je tak pristop v tem trenutku nesprejemljiv in tudi nedodelan."

Vemo kdo bo pa reformo pisal. Potem je minister 30. septembra imenoval 26 članski strokovni svet za reformo. v njem ni nikogar iz pedagoških fakultet, ni pedagoškega inštituta, ni zavoda za šolstvo, ni sindikata, ki zastopa največ zaposlenih v šolstvu, niti javnega poziva ni bilo, so pa trije predsedniki zbornic, obrtne zbornice, gospodarske zbornice, pa tudi kmetijske zbornice, trije predstavniki kapitala in nobenega predstavnika niti zaposlenih v gospodarstvu niti zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, dva teologa, novinarski novinar Jože Možina, Aleš Primc. In sindikat je ministrstvo vprašal takrat, s čim sta se ta dva diskvalificirala za reformo, kvalificirala za reformo šolstva, in seveda odgovora ni prejel. In danes pričakujemo odgovor s strani ministrstva tudi na to, zakaj točno ti v tem svetu in zakaj ne drugi, zakaj ne predstavniki institucij. Zakaj nekateri, ki so očitno politično povezani tudi s stranko, ki vodi, vodi ministrstvo in gotovo niso delali dneva na področju šolstva in izobraževanja? Gospod Ivan Lorenčič, nekdanji direktor Zavoda za šolstvo in dolgoletni ravnatelj II. gimnazije v Mariboru je povedal o razgradnji šolskega sistema v Večeru 2. oktobra. Citiram: "Napovedano uvajanje v sedemletnike, združevanje zavodov in selitve, spremembe sestava svetov šol in imenovanje strokovnega sveta za reformo vzgoje in izobraževanja so začetek razkroja šolstva. Imenovanje sveta pomeni tudi norčevanje iz stroke in predstavlja višek arogance ter posmeh šolstvu. Številnim je ostala - še vedno je citat - številnim je ostala v spominu uvedba usmerjenega izobraževanja z ukinitvijo gimnazije kljub odločnemu nasprotovanju stroke. Danes so seveda drugi časi, ki pa vsaj po prvih stotih dnevih vlade spominjajo na takratne čase, sicer pod krinko demokracije. Uvedba osemletke bi prinesla pogorišče, ki ga bomo oživljali še veliko let in za kar bodo žrtvovale generacije otrok. Do tega ne sme priti in le upamo lahko, da bo prevladal razum in ne ozki politični interesi.", konec citata.

Potem pa so se začeli napadi, napadi državne sekretarke, s katere poznamo njen diskurz na javnih socialnih omrežjih, ki je absolutno neprimeren za kogarkoli, kaj šele za javnega funkcionarja, ki to ni prvi mandat, napadi pa tudi ministra, stroka, po njegovem so to tisti, ki iščejo rešitve in ne tisti, ki so sistem zavozili, in to, gospod minister, ne more biti tisti, ki določate vi kdo je stroka, ker če vi politično določate kdo je stroka in kdo ni, potem stroke več ni, ampak ostanejo samo politični somišljeniki in tega si ravno v znanosti, v akademiji in na področju šolstva ne moremo dopustiti. Verjamem, da ste sami dovolj pametni in izkušeni, da temu ne mislite, a konec koncev pa očitno kljub temu si želite ideološko podrediti šolstvo in pri tem ne izbirate besed za napade na stroko, na tiste strokovnjake in strokovnjakinje, učitelje in učiteljice, ki se oglašajo, ki strokovno se ukvarjajo s šolskim sistemom leta in leta. Ne bom zdaj brala tudi ponižujočih izjav, ne vaših, ne vaše državne sekretarke, tudi besede, ki so bile uporabljene, nekatere absolutno ne smejo soditi v javni diskurz, sploh pa ne v te prostore, bom pa jih povedala, če bo to potrebno. In odnos do učiteljev in do učiteljstva pa ste izkazali s tem tudi sami. Konec koncev pa je vaša državna sekretarka tudi grozila s seznami učiteljev in podpisnikov peticije proti genocidu in bila je državna sekretarka že enkrat prej, potem tudi že vmes funkcionarka in tudi sedaj državna sekretarka in seveda ima to posledice, kajti učitelji, učiteljice si ne upajo podpisovati več peticij, kajti strah jih je, da jih boste pregledovali, da vodite sezname, tako kot je bilo napovedano. In konec koncev je 26. septembra Vlada potrdila novelo, v kateri sveti vrtcev in šol število predstavnikov zaposlenih zmanjšuje s pet na tri, in sami ste zapisali, da je to temelj za izvajanje reforme, ko ljudem, ki v šoli dejansko vsak dan delajo, jemljete glas v svetu šole in jih hkrati izločite iz sveta za reformo. To ni naključje, to je načrt, to je načrt za razgradnjo javnega šolstva in s tem tudi vpliv večji imenovanih s strani politike na izbiro vodstev šol. In kako bi minister rešil pomanjkanje učiteljev? Ne z boljšimi plačami, ne razbremenitvijo, ne z mentorstvom mladim učiteljem. Napovedal je, da bo cehovstva konec in da bo pot v razred odprta preko mikrodokazil. Senat Filozofske fakultete je opozoril, da je obvladovanje predmeta nujen, a nezadosten pogoj za poučevanje. To vedo vsi, ki so kdajkoli stopili v razred, delali na področju pedagogike in šolstva, kajti zgolj imeti znanje še ni dovolj dovolj, da se človek zna učiti in delati z otroki, niti na fakulteti niti v srednji šoli, kaj šele v osnovni šoli, kamor vi želite popolnoma razgraditi sistem in konec koncev vzeti učiteljem in učiteljicam tudi s tem avtoriteto in pa kredibilnost. In po eni strani pa nam zmanjšujete seveda sredstva, kot Vlada za šolstvo iz proračuna na proračunu se tako ali tako z mačeto reže po socialni državi in javnih institucijah, 428 milijonov manj je v proračunu Ministrstva za izobraževanje in znanost, in na kakšen način seveda pa bi zdaj učitelje in njihovo pomanjkanje reševali, tako da se kar en razred ukine, zbriše, evo zp..., pa je malo manj treba plač izplačati. Hkrati ste sami kot minister rekli, da sistem umetno napihuje potrebe po učitelje. Nedopustno. Ob tem, da v naših vrtcih in šolah po podatkih tega istega ministrstva manjka okoli 3600 učiteljev in vzgojiteljev in 46 procentov 15-letnikov obiskuje šole, katerih ravnatelji pravijo, da je pomanjkanje učiteljev ovira pouk, to bi morala biti prva skrb ministrstva in ministra, za katere mu je mar za resor, ki ga želi nadgraditi in izboljšati. Mislim, da se vsi v tej sobi lahko strinjamo, da je padec rezultata vpisa resna težava. Tega nihče ne zanika in konec koncev smo ga celo mi v zahtevi bolj natančno opisali kot vi, in konec koncev vemo, da bo do tega prišlo, na to se je opozarjalo in opozarjalo leta, ampak to ne kaže na to, da je kriva devetletka. Rezultati so namreč padli tudi v povprečju OECD, in konec koncev, bralna pismenost je tudi širši družbeni problem, močno pada tudi med odraslimi, številni odrasli v tem letu, v enem letu ne preberejo niti ene knjige, le dobra tretjina staršev pa vsak dan bere skupaj z otrokom. A ste dali v proračun več denarja za šolske knjižnice in nakup knjig? Niste. Ste v proračunu zrezali milijone za šole? Ste. Ste podprli bralno značko in druge take akcije? Niste. Ste zrezali proračun za osnovno glasbeno in srednje šole? Ste, zmanjšali štipendije tudi? Bralna pismenost se začne doma, začne se z akcijami in začne se v knjižnicah. Šolske knjižnice pa opozarjajo že leta na ta sistemski problem, ki ste ga konec koncev tudi v vaši predstavitvi pred potrditvijo obljubili, da ga boste naslovili, ko sem vas osebno o tem vprašala. In še bolj nevaren pa je od vsega tega tudi vaš politični projekt ideološkega očiščenja šol, revizija zgodovine, relativizacija vsega in politično preoblikovanje učnih vsebin pod protezo nevtralne šole gotovo niso nevtralnost. To je politični projekt, ki spominja na kulturno bojno politike evropske radikalne desnice, tudi AFD, ki ima kot ena izmed glavnih tovrstnih promotork ideološke nevtralnosti šole, to v programu in vi ste sedaj, ko ste to napovedali, dali pa tudi CRP ideološko nevtralna šola, kjer bo nekdo dobil sredstva za to, da bo analiziral normativni institucionalni okvir zagotavljanja pluralnosti, ideološke nevtralnosti in strokovne neodvisnosti, primerjalno preučil dobre prakse, ugotovil zaznave učiteljev, vodstev šol in učencev glede zagotavljanja pluralnosti in pripravil priporočila. Zdaj ste dali to v CRP, ampak vi to že najavljate. Hkrati pa nas tudi seveda zanima, kdo bo to izvajal in kateri inštitut ima sploh sposobnosti kaj takega izvajati. Lahko si mislimo, kakšne rezultate si želite vi. In zato predlagamo tudi sklepe na tej seji, ki od vlade ne zahtevajo prav nič radikalnega. Želimo, da se pokaže analize, na katerih temelji odprava devetletke, da vlada pove in ministrstvo, koliko bo stala ta reforma in kdo jo bo učil, da v svet za reformo vključi ljudi, ki šolo poznajo sindikate, ravnatelje, pedagoško stroko, starše, dijake, in da se o trajanju osnovne šole in pogojih za učiteljski poklic ne odloča mimo stroke. Devet let, ko se je uvajalo več let, bele knjige so obstajale, ki so se pripravljale leta 1995 do 1999 in takratna politika je iskala soglasje stroke, ravnateljev, učiteljev in staršev. Vi pa pravite, da boste opravili vse v enem mandatu, kaj v enem mandatu, kar v dveh letih. In danes vas sprašujemo, ali ste pripravljeni na reformo ali gre zgolj za izkazovanje moči? Kaj je pa še bolj nevarno pa je to, s čim utemeljujete reformo šolstva? Ni popuščanja. Kakšen diskurz je to za osnovno šolo, kakšno razkazovanje moči je to, da govorite, ni popuščanja pri reformi osnovne šole, pri tako delikatni stvari, ko govorimo o tem, da je treba strokovno, umirjeno, dialoško in uravnoteženo z vsemi deležniki pogledati kaj je pravzaprav narobe v naši družbi, zakaj se ne bere, zakaj so rezultati takšni kot so. Ne pa z bagrom povoziti vse, ki imajo minimalno drugačno mnenje kot vi osebno in vaša stranka in Vlada. In zaradi tega se mi zdi takšen slogan, da se uporablja pri osnovnošolski reformi minimalno, ne primeren, ne kulturen, gre izključno za performativnost moči, ki si jo lahko seveda iz neke politične moči in pozicije, ki jo imate, privoščite. A za to ne pomeni, da če si nekaj lahko, si tudi morate ali pa da je to prav. In namesto, da bi iskali reforme in pa tiste spremembe, ki jo šolstvo potrebuje, da bi se zagotovilo več sredstev, pogoji za vse učence, v katerih lahko se opolnomočijo in imajo mirno in brezskrbno in dobro otroštvo za to, da naredijo dober temelj za svoje nadaljnje življenje, se zdaj bijete boj in osebne diskreditacije s tako imenovanim šolskim establishmentom, celo poimensko, celo tudi z diskreditacijo nekaterih posameznikov. To ni primerno za ministra, to ni primerno za Vlado in gotovo ne na tovrstni temi. Zato ne potrebujemo političnega eksperimenta, ne potrebujemo ideološkega boja, potrebujemo pa analizo, strokovno razpravo in dogovor o rešitvah. Mi bomo javno šolstvo branili in ne želimo, da zaradi tega, ker so tukaj politične in ideološke ambicije večje od tega, kar si morda lahko mislite, da lahko dosežete. z nekim dialogom in s tem, kar bi stroka potrebovala, da si na tem in na otrocih nabirate politične točke, da ustrahujete, in da konec koncev gre v razgradnjo šolskega sistema in v zadnji fazi v njegovo privatizacijo in glede tega predlagamo, kot predlagatelji seje še dva sklepa. Predsednica, mislim, da ste jih vi dobili, lahko jih tudi ne preberem, če želite. Jih preberem? Aha, okej. Zdaj, en sklep bi bil namesto drugega sklepa, ker vmes, namreč, ko smo mi sklicali, je preteklo že 45 dni in se je majčkeno spremenilo in ta namreč, recimo svet je bil sklican, a ne, tako da ta drugi sklep bi umaknila, kjer gre, da je treba sklicati a ne strokovni svet in namesto tega nam menjala oziroma dodala dva nova, en je prvi: Odbor za izobraževanje, mladino in znanost poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino, da Strokovni svet za reformo vzgoje in izobraževanja, imenovan 30. 9. 2026, dopolni s predstavniki reprezentativnih sindikatov vzgoje in izobraževanju pedagoških fakultet, oddelkov za pedagogiko, filozofskih fakultet, pedagoškega inštituta, Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, združenja ravnateljev, zveze aktivov svetov staršev, Društva psihologov Slovenije in Dijaške organizacije Slovenije, ki jih predlagajo te organizacije, ter javno objavi akt o imenovanju, merila za izbiro članov in poslovnik sveta. To je prvi.

Drugi, dodaten: Odbor za izobraževanje, mladino in znanost poziva Vlado Republike Slovenije, da javno objavi vrednost izvajalca in vsebino kampanje v šolski reformi ter je ne izvaja pred objavo strokovnih podlag. To je pa drugi sklep, ki ga predlagamo.

Jaz upam, da bo ta seja imela za rezultat to, da se bo začelo s stroko poslušati, da bomo drug drugega poslušali, da boste drug drugega poslušali in da bo konec koncev se prenehalo z napadi iz vodstva ministrstva, preko socialnih omrežij, preko medijev, na posameznike, na stroko, kajti to resnično ni primerno. Država, sploh pa takšen pomemben resor, kot je šolstvo, se dobi v upravljanje in ne v uničenje in ne v to, da se popolnoma razgradi. In zato smo tudi povabili te številne strokovnjake, ki ste jih vi izločili, popolnoma iz svoje reforme, v zameno na to pa odprli en Google dox, kjer lahko ljudje izpolnjujejo in dajejo priporne, neprimerno, zlasti pa za resor izobraževanja mladine in znanosti. Hvala lepa.

Hvala za to dopolnilno obrazložitev.

Sedaj pa besedo predajam gospodu doktorju Borutu Rončeviću, ministru za izobraževanje, znanost in šport.

V imenu predlagatelja, Poslanske skupine Svoboda, še doktor Vinko Logaj, izvolite.

Ja, hvala lepa, lep pozdrav vsem.

Današnji odziv na vabilo za udeležbo na njej na tej nujni seji zagotovo govori v prid pomembnosti teme in nujnosti diskusije o temi, ki je na dnevnem redu. Najprej želim opozoriti na to, da je bila zahteva, kar je povedala že kolegica, tudi za nujno sejo vložena 22. septembra, da se je 15-dnevni rok iztekel 7. oktobra, in da je bil potem po dogovoru sklic opravljen 9., za 9. oktober. in da je bila tik pred zdajci brez objektivnih razlogov seja odpovedana in naknadno sklicana za današnji dan, to je 45 dni po zahtevi za izredni sklic seje. To poudarjam zato, ker se je v tem času na osnovi dejanj in izjav ministra in pa državne sekretarke, vključno z izjavami v ministra v oddaji Tarča, 22. oktobra pokazalo, da je razprava o reformi šolstva na odboru v Državnem zboru nujna in potrebna, in da na to razpravo kažejo tudi številne aktivnosti, ki so se zgodile v teh 45 dneh. Bom navedel nekaj konkretnih razlogov. 22. oktobra, kot sem povedal, cel kup izjav v zvezi z reformo v oddaji Tarča. Med 15. in 21. septembrom anketa preko agencije Parsifal, s katero se preverja, ali Slovenci podpirajo prehod na osemletko. 30. 9. imenovanje strokovnega sveta za reformo vzgoje in izobraževanja. Tukaj v ničemer ne očitamo ministru, da z vso diskrecijsko pravico lahko imenuje svojo posvetovalno skupino. Druga stvar je pa, strokovni svet, ki pripravlja strokovna izhodišča in strokovna gradiva, ki so potem predmet procedure in pa udejanjanja oziroma urejanja samega sistema. 29. oktobra je Urad vlade za komuniciranje objavil javni poziv za izdelavo medijskega načrta in medijski zakup za promocijo prihajajoče šolske reforme. Zdaj, če bi bil tukaj mogoče malo ciničen ali pa morda bo celo nesramno zvenelo kaže, da bomo šolsko reformo oglaševali kot pralni prašek, ki ga še niso izdelali. Namreč, v tem delu, v tem delu se mi zdi, da takšno oglaševanje pomeni popolno zavajanje javnosti o urejanju sistema vzgoje in izobraževanja, ne vemo pa, kaj se bo tukaj oglaševalo. To je pa tudi res. 14. oktobra ob obravnavi predloga sprememb proračuna za leto 2027 in predloga proračuna za leto 2026 na za leto 2028 na odboru nismo dobili nobenih pojasnil. Ob dejstvu, da je v letu 2027 predlaganih v proračunu skoraj 300 milijonov manj sredstev kot v letu 2026 in da v proračunu niso zagotovljena, govorim zdaj o sredstvih, ki so predvidena za osnovnošolsko izobraževanje in za srednje šole. Skupno nam je pa državni sekretar takrat pojasnil, da gre za sredstva preko 400 milijonov evrov. Treba je povedati, da manjkajo tukaj še sredstva za dva dela plačne reforme, torej izplačilo v mesecu januarju, v mesecu decembru, ki gre v proračun leta 2027 in izplačilo v juliju, ki gre seveda tudi v proračun za leto 2027. In zakonska uskladitev za več kot 1,6 procentno rast inflacije, vemo pa, da smo tam pri 3 procentih. In potem k prejšnji številki lahko prištejemo še sto milijonov primanjkljaja. Če gledamo skozi te številke, pa vizavi ostalega proračuna, razen sociale in v enem delu kulture. Potem lahko ugotavljamo, da se je minister znotraj proračuna zelo slabo izpogajal za področje vzgoje in izobraževanja. Ker vemo, da stvar proračuna po posameznih ministrstvih je vedno stvar argumentacije, dogovarjanja in konec koncev tudi prioritete Vlade na urejanju posameznega področja. Nikjer nisem zasledil kakršnegakoli nasprotovanja interventnemu zakonu, ki tudi po oceni Fiskalnega sveta, ki bo po oceni Fiskalnega sveta zagotovo posredno ali neposredno vplival na višino sredstev, zlasti na mehkem delu, sociala, področje vzgoje in izobraževanja, znanost, visoko šolstvo, kultura in tako dalje. In tisto, kar se postavlja kot vprašanje ob diskusiji o šolski reformi, ki je napovedana za leto 2028, ne vemo pa, kako bomo zvozili leto 2027 in 2028, daje nova vprašanja ali gre v tem primeru za neke vrste zavajanja ali pa manipulacijo, hkrati nam pa proračun kaže na razgradnjo javnega šolskega sistema.

Zdaj bom pa to argumentiral še z dvema podatkoma; 22. oktobra je vlada v Državni zbor vložila predlog spremembe zakona o maturi, kjer se vračamo za 25 let nazaj. Moje vprašanje je, ali je to šolska reforma že ali je kar nekaj, čemur bo sledilo še nekaj? Zakaj se vračamo 25 let nazaj? Leta 2001, ampak podatki so bistveno drugačni, leta 2001 je prvi je peti predmet na maturi na splošno iz splošne mature opravljalo 606 67 dijakov od 7705 dijakov. Leta 2025 je pa 1500, 1600 dijakov manj na splošni maturi in tisoč dijakov več na petem predmetu iz splošne mature. In tu gre za neko kontradiktorno, neko kontradiktorno trditev, da bomo na eni strani stremeli k temu, da bomo dvignili nivo znanja, na drugi strani pa pristajamo, to pa kažejo analize, verjetno jih bo treba tudi pogledati, primerjava kurikula srednjega strokovnega in gimnazijskega izobraževanja in pa standardi znanja splošno izobraževalnih predmetov v srednjem strokovnem in pa gimnazijskem izobraževanju. In 24. 9. je Vlada sprejela spremembo Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, kjer utemeljuje tripartitnost. Če pogledamo v sosednje države, opravili smo tudi analizo, Avstrija ima res tripartiten sistem, ampak svet vodi pa ravnatelj. In tu gre dejansko za popolnoma drugačen politični vpliv. In na eni strani govorimo o velikem zaupanju učiteljev, govori ministrstvo o velikem ali minister o velikem zaupanju učiteljev. Na drugi strani so pa učitelji tisti del ali pa tisti segment v svetu javnega zavoda, ki najbolj poznajo delovanje javnega zavoda in so strokovno usposobljeni tudi za strokovno delovanje.

Da se ne bi narobe razumeli, nihče ne nasprotuje posodabljanju in nadaljnjemu razvoju vzgoje in izobraževanja in višanju kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja. Odločno pa nasprotujemo sedanjemu načinu vodenja ministrstva in odzivanja v javnosti. Ne pristajamo na izključevanje, poniževanje, diskvalifikacijo, na netransparentnost samega delovanja in na nestrokovne posege v šolski sistem in področje vzgoje, javne vzgoje in izobraževanja. Ministrstvo ima sistem samo v upravljanju. In zato mislim, da je prav, da se danes ta diskusija opravi. Zato smo predlagali tudi dodatne sklepe, da se transparentno lahko in strokovno ljudje, ki so usposobljeni, tudi akademsko usposobljeni, pogovarjajo o nadaljnjem razvoju področja vzgoje in izobraževanja.

Tisto, kar se mi zdi zelo nevarno na področju vzgoje in izobraževanja je politizacija sistema. Glede na to, da hodijo, če zdaj rečem, pa v političnem jeziku v šolo otroci staršev iz vseh političnih polov. Hvala lepa.

Hvala tudi vam za dopolnilno obrazložitev v imenu predlagatelja.

Tako, zdaj pa gospod, predajam besedo gospodu ministru doktor Borutu Rončeviću.

Spoštovana predsedujoča, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovane državljanke in državljani! Danes ne razpravljamo samo o reformi šolstva, razpravljamo o tem, kakšno prihodnost želimo našim otrokom in kakšno prihodnost želimo Sloveniji. O tem, ali bomo zadovoljni z ugotavljanjem težav, kot smo že desetletja, ali pa bomo končno pripravljeni prevzeti odgovornost za spremembe. Naj začnem s preprostim vprašanjem: ali je sprejemljivo, da več kot tretjina slovenskih 15-letnikov ne dosega temeljne ravni bralne pismenosti? Ali je sprejemljivo, da mednarodne raziskave že dolgo vrsto let opozarjajo na težave pri dosežkih naših učencev, mi pa se vedno znova znajdemo predvsem v razpravi o tem, kdo sme predlagati spremembe in za ovinkom še, koliko denarja bo kdo dobil za to potrebne študije? Ali je sprejemljivo, da učitelji, ki vsak dan stojijo pred razredi, opozarjajo na pomanjkanje strokovne podpore, hkrati pa se v njihovem imenu pogosto oglašajo predvsem eni in isti predstavniki organizacij? Na ministrstvu smo mnenja, da ni in prav zato smo začeli pripravljati celovito reformo vzgoje in izobraževanja. Ne za to, da bi razvrednotili slovensko šolo in še manj za to, da bi razvrednotili slovenske učitelje. In to zelo redno in glasno komuniciramo in od učiteljev dobimo povratno informacijo, da to v zelo veliki meri tudi razumejo. Reformo pripravljamo zato, ker želimo boljšo šolo za otroke, močnejši strokovni položaj učiteljev in pa sistem, ki bo sposoben prepoznati težave, se nanje odzvati in tudi prevzeti odgovornost za rezultate.

Začnimo pri dejstvih. Raziskava Pisa 2025 kaže, da so slovenski 15-letniki pri bralni pismenosti dosegli 445 točk, pri matematičnih 460 in prenovo naravoslovnih 484 točk. Pri bralni in matematični pismenosti smo pod povprečjem OECD, ponavljam, smo podpovprečni, kot narod, podpovprečni. Približno 36 odstotkov 15-letnikov ne dosega temeljne ravni bralne pismenosti. Več kot vsak tretji ni bralno pismen na tej temeljni ravni. To ni samo statistični podatek. To pomeni, da imamo zelo, zelo veliko mladih, ki se bodo težje znašli pri nadaljnjem izobraževanju, na trgu dela in tudi v vsakdanjem življenju. Branje z razumevanjem ni samo šolska spretnost, ki potem, ko greš iz šole, je več ne potrebuješ, je temelj samostojnega razmišljanja, presojanja informacij in pa odgovornega odločanja. Raziskava ICILS, mednarodna, se opravičujem, mednarodna raziskava računalniške in informacijske pismenosti kaže, da se je ta ravno tako znižala in tako naprej. Zato trditev, da smo k reformi pozvali brez raziskav, preprosto ne drži in prav tako ne drži, da smo prvi, ki smo te težave prepoznali. Bela knjiga iz leta 2011, nacionalni program vzgoje in izobraževanja, nacionalno poročilo o kakovosti iz leta 2026 in številne druge študije že obravnavajo kakovost znanja, pravičnost ocenjevanje položaja učiteljev in učinkovitost sistema. Na teh ugotovitvah gradimo, ne želimo izbrisati preteklega strokovnega dela, želimo ga uporabiti. Toda spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, tu se moramo vprašati še nekaj, če so te številne težave znane že toliko let in tudi skoraj vsi, ki nasprotujejo reformi, priznavajo, da imamo te težave, zakaj jih še vedno nismo odpravili? Zakaj jih še vedno nismo odpravili, zakaj še vedno razpravljamo o preobremenjenosti učiteljev, pomanjkanju ustrezne podpore, kakovosti ocenjevanja in težavah pri osvajanju temeljnih znanj. Odgovor pač ne more biti, da potrebujemo samo še eno poročilo, potrebujemo konkretne ukrepe, odgovorne nosilce, časovnice in merljive rezultate. Pri tem ne trdim, da je vsaka predlagana rešitev oziroma izhodišče že dokončno strokovno potrjena. Prav zato smo odprli široko javno razpravo, transparentno javno razpravo o posameznih ukrepih. Raziskave nam povedo, kje so težave, strokovna razprava in odgovorna politika pa morajo oblikovati rešitve. In tu pridemo do vprašanja, ki se mi zdi izjemno pomembno in tudi danes je bilo s strani predlagateljev že na nek način naslovljeno. V Sloveniji pogosto slišimo izraz pedagoška stroka. Kdo je ta stroka? Ali je to nekaj posameznikov, ki se že desetletja pojavljajo v javnih razpravah, ali so to vodstva določenih organizacij, ali pa so pedagoška stroka. Tudi učitelji, ki vsak dan poučujejo otroke, ravnatelji, ki vodijo šolo, profesor strokovnega predmeta, mentor v delavnici, direktor šolskega centra, ki pozna potrebe mladih in tudi njihovih bodočih delodajalcev. Zame so stroka tudi in predvsem ljudje, ki vsak dan opravljajo pedagoško delo. Ko sem dobil vabilo s seznamom vabljenih, sem se sladko nasmejal, ker ste uspeli povabiti koncentrat tistega, čemur jaz rečem pedagoški establishment, ne trdim in niso popolnoma vsi na tem seznamu povabljeni del pedagoškega establishmenta, ste jih pa kar pomemben del vključili, kajti pri tem, kar jaz tako poimenujem, gre pravzaprav za zelo, zelo majhno skupino ljudi, ki obvladuje ta izjemno pomemben sistem. Pogosto so me vprašali, kaj je establishment, in zato sem se kot sociolog odločil spisati definicijo pedagoškega establishmenta, in vsakdo lahko potem preveri, imam krajšo mandašo, jaz bom zdaj prebral krajšo definicijo, ali se v tej definiciji prepozna.

Torej pedagoški establishment, kot ga jaz razumem, in to se je prijelo v javnosti in sem vesel, da se je za to, da se lahko o tem pogovarjamo, to ni pedagoška stroka, temveč razmeroma ozek, vendar vpliven in institucionalno utrjen krog posameznikov in institucij, ki že desetletja oblikujejo, legitimirajo in reproducirajo prevladujoče koncepte slovenskega šolskega sistema ter imajo nesorazmerno velik vpliv na oblikovanje šolske politike, kurikulov in ključnih strokovnih odločitev. Njihova temeljna značilnost ni strokovna izobrazba ali delovanje na področju vzgoje in izobraževanja, četudi imajo to lastnost, ampak temeljna lastnost, ki jih določa, je dolgotrajna koncentracija institucionalnega vpliva, reprodukcija obstoječih razmerij moči in zaprtost za alternativne strokovne pristope. Zanj je značilna, kot vidimo v razpravi, ki se je v javnem prostoru vnela po moji napovedi 8. septembra, tudi težnja po predstavljanju lastnih konceptov in interesov kot edinih legitimnih strokovnih stališč. Pedagoškega establishmenta za to ni mogoče enačiti s pedagoško stroko kot celoto, še manj pa z učitelji, ravnatelji in drugimi pedagoškimi praktiki. Ti so pogosto predvsem izvajalci in neposredni poznavalci sistema, nikakor pa ne nosilci odločilnega vpliva na njegovo oblikovanje. Mi poskušamo delati nasprotje, nasprotno od tega, in sicer odprt, pluralen in vključujoč prostor oblikovanja izobraževalnih politik, v katerem imajo pomembno vlogo tudi učitelji, ravnatelji, starši, lokalne skupnosti, gospodarstvo in drugi deležniki, ki jih izobraževalni sistem neposredno zadeva. In tudi na tak način smo sestavili in imenovali strokovni svet za področje za reformo vzgoje, vzgoje in izobraževanja in k temu težimo pri izvedbi naših strokovnih posvetov.

Ta nagovor, ki ga imam tukaj je še precej daljši, morda bom kasneje v razpravi se dotaknil posameznih delov. Ampak razprava, to moram poudariti, je odprta za vse. Jaz sem predstavnice, predstavnike pedagoškega establišmenta, ki sem ga prej definiral, javno pozval, naj pošljejo na ministrstvo svoje predloge. Ne bodo pa sedeli v mojem strokovnem svetu. Naj najprej pokažejo, da imajo kaj za prispevati. Sredstva za to imajo, te inštitucije imajo sredstva za to. Država nameni vsako leto, tako je letos, tako je drugo leto približno dva milijona evrov sredstev tem inštitucijam, katerih predstavnikov nisem povabil v strokovni svet, za izvajanje raziskav na področju pedagoških ved. Tako da bi lahko rekli, evo, za drugo leto imate dva milijona denarja, da nam pomagate strokovno, vsebinsko pri reformi dodatnih sredstev pa seveda ne boste dobili, vsaj v času ko jaz vodim ministrstvo ne. Dva milijona evrov na leto za raziskave na področju družboslovja in humanistike je zelo, zelo veliko denarja, s katerim je potrebno ravnati odgovorno. In odgovorno ravnanje je pomoč meni, kot vi menite, nevednemu ministru, okej, pri vodenju šolske reforme. In vabim vas, nagovorite nas in nam pomagajte pri teh vsebinah.

In še nekaj bi želel poudariti. Rekli ste, da se s to reformo, to je poslanka Asta Vrečko rekla, da se s to reformo, da jo vodijo ljudje, ki se nikoli v življenju niso ukvarjali z vzgojo in izobraževanjem. To ne drži. Naša državna sekretarka je celo profesionalno življenje preživela v sistemu vzgoje in izobraževanja, bila je učiteljica, bila je ravnateljica, bila je direktorica, bila je na ministrstvu generalna direktorica in zdaj že drugič državna sekretarka. Tako velja tudi za nekatere druge osebe, ki jih mogoče ne bom zdaj izpostavil, ker bi bilo morda prav, da besedo dobi še kdo drug. Hvala.

Hvala....

/ oglašanje iz klopi/ Ja, izvolite.

Spoštovani gospod minister, za začetek.

Te seje se snemajo, kot sami veste in imajo magnetogram, tako da ne mi polagati besed v usta, ki jih nisem izrekla. Rekla sem, da so v strokovnem svetu osebe, ki se niso dan ukvarjale s šolstvom. To je za začetek, kar pa je res. In prosim vas, da ostanete celo sejo spoštljivi in ne žaljivi do vabljenih in ne grozite z besedami, da ne bodo dobili sredstev dokler bom jaz vodil ministrstvo in podobno. Kot sami veste, verjetno niste vi tisti, ki odločate o sredstvih, ampak imate za to strokovne komisije. Za začetek. In poleg tega konec koncev ste vi imenovali noter osebe, kot je predsednik zbornice.... /oglašanje iz klopi/ če smem, gospod Černigoj. In prosim, da ostanete spoštljivi in nežaljivi do vabljenih. In tukaj ste kot minister, da poslušate in kadar ste direktno seveda pozvani tudi na vprašanja, odgovarjate. Do zdaj v sami reformi za kar smo sklicali nismo slišali niti besede z vaše strani. In jaz upam, da bo ta seja namenjena reformi, analizam, časovnicam in vsem tem, za kar smo vas tudi pozvali v sklicu in so namenjeni tudi sklepi. Ne pa da žalite skupino ljudi, ki je stroka z besedami spet, kot je establishment, hkrati pa seveda vabite v vašo strokovno skupino gospoda Primca, Jože Možino in podobno, ki očitno vejo več kot univerzitetni profesorji, ravnatelji, predstavniki, ja, javnih zavodov, kdo pa drug in učitelji in tako naprej.

Hvala lepa. Izvolite postopkovno.

Spoštovana gospa predsedujoča.

Jaz prosim, da po 69. členu Poslovnika Državnega zbora, ki ureja postopkovna vprašanja med sejo opozorite kolegice poslanke in kolegice poslanke in poslance, da zloraba postopkovnih postopkov ni pravilna. In to, kar se je zdaj izvajala kolegica Asta, je popolnoma popolna zloraba postopka in v bistvu je odgovarjanje na diskusijo ministra. Jaz upam, da se takih postopkov poslanka v bodoče ne bo posluževala, saj imamo možnost se prijaviti k besedi in na vse besede ministra tudi, tudi odgovoriti. Tako da hvala za besedo.