Spoštovani kolegi in kolegice in ostali vabljeni na sejo.

Pričenjam s 6. nujno sejo Odbora za okolje in prostor. Obveščam vas, da se je opravičila članica Andreja Katič. Imamo pa tudi nekaj pooblastil in sicer poslanca Tomaža Lisca nadomešča kolega Zoran Mojškerc, poslanca Teodorja Uraniča nadomešča poslanec Andrej Klemenc in pa poslanca Dejana Zakrajška nadomešča kolegica Mojca Žnidarič. Vse prisotne lepo še enkrat pozdravljam.

S sklicem te seje ste prejeli dnevni red z eno točko, v zvezi s katerim nisem prejel nobenega predloga za spremembo dnevnega reda, zato je ta določen, kot ste ga prejeli s sklicem tega odbora.

Prehajamo na 1. točko dnevnega reda, to je obravnavo zahteve Občine Kostanjevica na Krki za oceno ustavnosti Zakona o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, ki jo bomo obravnavali na podlagi drugega odstavka 265. člena Poslovnika Državnega zbora.

Z obravnavo je bilo posredovano naslednje gradivo, zahteva za oceno ustavnosti z dne 22. 6. 2026., ki ste jo zaradi varstva osebnih podatkov prejeli v varovani predal sistema Udis. Mnenje Vlade z dne 6. avgusta 2026 in mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 14. oktober 2026. Na seji odbora sta vabljena Zakonodajno-pravna služba ter Ministrstvo za okolje in prostor.

Prehajamo na obravnavo. Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe Mateja Tavčar? Izvolite, imate besedo.

Hvala za besedo, lepo pozdravljeni.

V Zakonodajno-pravni službi smo preučili zahtevo za oceno ustavnosti v okviru naših pristojnosti in podali pisno mnenje. Z namenom osvežitve zadeve bom izpostavila nekaj ključnih izhodišč. Občina Kostanjevica na Krki je vložila zahtevo za oceno ustavnosti zakona o oskrbi s pitno vodo, ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode. Meni, da se z več določbami glede oskrbe s pitno vodo, še posebej pa z 9., 27. in 28. členom posega v njen ustavni položaj in pravice s kršitvijo določb 140. člena v zvezi s 70.a členom Ustave in tudi 2. členom Ustave. Iz pisnega mnenja izhaja primarno predlog, naj Ustavno sodišče zavrže zahtevo za oceno ustavnosti, subsidiarno pa, da naj jo zavrne kot neutemeljeno. Zavrženje predlagano, ker na ravni procesne predpostavke ni utemeljeno in izkazano zakaj bi izpodbijani predpis lahko posegel v ustavni položaj in pravice občine. Vlagateljica zahteve je kvalificirana udeleženka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov in ima do Ustavnega sodišča privilegiran dostop. Zato se pričakuje, da so njene vloge jasne, popolne in kvalitetno obrazložene, kar velja tako za utemeljitev procesnih predpostavk kot vsebinskih očitkov o protiustavnosti in nezakonitosti predpisov. Obenem pa vlagateljica zahteve podaja kritiko rešitev, ki izhaja iz Ustave in neizpodbijanega zakona. Na očitke kršitev Ustave glede zatrjevanega neustavnega prenosa nalog za zagotavljanje pravice do pitne vode na lokalne skupnosti brez zagotovitve ustreznih proračunskih sredstev, kakor to velja za prenesene naloge, so podana obsežna pojasnila, ki povzemajo tudi vsebine iz ustavodajnega gradiva, komentarja Ustave in tudi pravne teorije. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da je Ustava v četrtem odstavku 70.a člena določila posebno razmerje med državo in samoupravnimi lokalnimi skupnostmi. Da je oskrba s pitno vodo izvirna pristojnost države, vendar tudi, da je za državo opravljajo lokalne skupnosti neposredno in neprofitno. Da oskrbo ureja na specifičen način in ne tako, kot ureja poglavje Ustave o lokalni samoupravi. In da naj država kontrolira ne le zakonitost, temveč tudi primernost in strokovnost organizacije in izvedbe oskrbe prebivalstva s pitno vodo v lokalnih skupnostih ter da jo je v skrajnih primerih, če je lokalna skupnost je zmožna izvajati, dolžna zagotavljati. V zakonodajnem postopku sta bili področji financiranja, nadzorstvena ter regulatorna funkcija nad izvajanjem gospodarskih javnih služb oskrbe s pitno vodo v izpodbijanem zakonu podrobneje opredeljeni. Za ustrezno krepitev regulatorne in nadzorne funkcije države na področju oskrbe s pitno vodo je pomembna tudi zagotovitev ustreznega upravljanja vodnih virov, ki je povzdignjeno na ustavno raven. 70.a člen Ustave namreč določa tudi, da so vodni viri javno dobro v upravljanju države. Država upravlja vire pitne vode z njihovo določitvijo, zagotavljanjem vodovarstvenega režima in dovoljevanjem ter določanjem pogojev rabe, česar država ne more prenesti drugim v upravljanje ali na lokalni nivo. Določiti mora vodne vire, ki se uporabljajo za pitno vodo ali pa se bodo lahko za pitno vodo uporabljala v bodoče. Ustavno sodišče je tudi že presojalo problematiko ustreznosti meril za podzakonsko urejanje vodovarstvenega režima na najožjem vodovarstvenem območju, kakor je razvidno iz odločbe U-1-416/19. V pisnem mnenju so podane še utemeljitve, s katerimi se zavračajo očitki o kršitvi ustave glede omejevanja načina izvajanja posameznih nalog oskrbe s pitno vodo. Iz ustavodajnega gradiva izhaja namen, da vodooskrba kot storitev ni tržna dejavnost in je izvzeta iz tržnih pravil in notranjega trga Evropske unije. Dodatno pa je izpostavljeno še, da je vendarle treba razločevati med akti na podlagi, katerih se podeljujejo vodne pravice na vodnem viru. In izvajanjem gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo za katere so bile dovoljene vse oblike izvajanja, kakor jih opredeljuje Zakon o gospodarskih javnih službah. Hvala.

Hvala, predstavnici Zakonodajno-pravne službe, za dodatna pojasnila.

Preden nadaljujem sejo, imamo še eno pooblastilo, in sicer med nami pozdravljam poslanca Nedeljka Todorovića, lep pozdrav. No, sedaj pa mogoče želi besedo predstavnik Ministrstva za okolje in prostor, državni sekretar Peter Lovšin? Izvolite, imate besedo.

Hvala za besedo, gospod predsedujoči. Spoštovane, poslanke in poslanci. Vlada Republike Slovenije je junija letos prejela zahtevo občine Kostanjevica na Krki za oceno ustavnosti Zakona o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, glede katere je sprejela mnenje, s katerim razpolagate.

Vlagateljica zahteva oceno ustavnosti v delu, ki se nanaša na gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo glede 9., 27. in 28. člena zakona in trdi, da zakonska ureditev posega v njen ustavni položaj in pravice ter obveznosti in ji v nasprotju z ustavnimi določbami nalaga dodatne obveznosti terer krši tudi pravice lokalnih skupnosti, kot jim zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Ustava v četrtem odstavku 70. a člena določa, da oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno. Četrtega odstavka 70.a člena Ustave ni mogoče razlagati tako, da je z njegovo uveljavitvijo oskrba s pitno vodo postala državna naloga ali prenesena naloga, ki bi jo država nato prenesla na občine po 140. členu ustave oskrba s pitno vodo, kot se uresničuje 70.a člen Ustave, izvaja kot naloga sui generis. Ustava sama določa način izvrševanja te ustavne obveznosti države in sicer preko samoupravnih lokalnih skupnosti. Za to ne gre, za prenos državne naloge na občine, temveč za ustavno določeno obliko izvajanja oskrbe s pitno vodo. Navedeno izhaja že iz samega ustavnega besedila, ki predvideva izvajanje oskrbe s pitno vodo preko samoupravnih lokalnih skupnosti in ne prek državnih organov. Prav ohranitev že uveljavljene organiziranosti izvajanja oskrbe s pitno vodo je bila ena od temeljnih usmeritev ustavodajalca, kar izrecno izhaja iz gradiv Ustavne komisije Republike Slovenije. Zato ohranitev izvajanja javne službe na lokalni ravni ne pomeni odstopa od 70.a člena Ustave, temveč njegovo izvrševanje. Vlada ocenjuje, da očitki, da država ne zagotavlja virov financiranja za oskrbo s pitno vodo, nikakor ne držijo. Zaradi izjemnega pomena oskrbe s pitno vodo je Vlada že pred sprejemom navedene ustavne odločbe zagotavljala posamezne finančne vire v okviru zakonodaje različnih resorjev. Zakon opredeljuje vire sredstev, ki so na razpolago občinam za vzdrževanje in gradnjo infrastrukture javnih služb, hkrati pa predpisuje transparenten način njihovega dodeljevanja.

Poleg sredstev občine in načrtovanih sredstev državnega proračuna, predstavljajo izjemno pomemben steber za financiranje te ključne infrastrukture tudi sredstva Evropske unije. Vsi omenjeni finančni viri kot celota občine podpirajo pri dolgoročnem zagotavljanju zanesljive in trajnostne oskrbe s pitno vodo. Zato ni mogoče pritrditi navedbam vlagateljice zahteve, da država ne zagotavlja sredstev oziroma da je celotno finančno breme izvajanja javne službe naloženo občinam.

Vlada pojasnjuje, da zakon ne ureja oskrbe s pitno vodo kot prenesene naloge po 140. členu Ustave, ampak kot sui generis. Kljub temu država zagotavlja proračunska sredstva iz različnih virov. Zakon o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode in uredba o plačilu za vodne pravice, ki je pridobljena na podlagi vodnega dovoljenja in vodnem povračilu, oba sprejeta leta 2025, sta še nadgradila že vzpostavljene finančne vire. Z neprekinjenim zagotavljanjem posameznih finančnih virov, država podpira lokalne skupnosti pri izvajanju te javne službe.

Vlagateljica zahteve ocenjuje, da zakon o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode povsem arbitrarno omejuje lokalne skupnosti pri izbiri načinov izvajanja nalog in pristojnosti. Vlada pojasnjuje, da zakon določa tri oblike izvajanja oskrbe s pitno vodo in sicer javno podjetje, javni gospodarski zavod in režijski obrat, opušča pa izvajanje v obliki koncesije, zaradi slednje ustavne odločbe, ki zahteva neprofitnost. Zakonske rešitve, ki so bile oblikovane z namenom uresničevanja zahtev Ustave glede neposrednosti, neprofitnosti ter izključitve zasebnega interesa pri izvajanju oskrbe s pitno vodo. Zakon določa nabor nalog, ki jih izvajalec javne službe oskrbe s pitno vodo ne sme prepustiti v podizvajanje. Gre za službe, ki so ključnega pomena za trajno, nemoteno in strokovno izvajanje oskrbe s pitno vodo ter jih mora zagotavljati izvajalec javne službe.

Nemoteno zagotavljanje bistvenih nalog oskrbe s pitno vodo je v javnem interesu, saj neposredno prispeva k blaginji prebivalstva, varovanju javnega zdravja in zadovoljevanju njegovih osnovnih potreb. Hkrati je zanesljivo izvajanje te javne službe pomembno za ohranjanje družbenega miru in stabilnosti. Občina ustanovi javno podjetje ali javni gospodarski zavod oziroma organizira izvajanje javne službe v obliki režijskega obrata, prav z namenom zagotavljanja oskrbe s pitno vodo, lahko pa tudi drugih javnih služb.

Glede na navedeno ni razumljivo, zakaj bi se občina odločila za izvajalca, ki ni sposoben izvajati bistvenih nalog javne službe, za katere izvajanje je bil ustanovljen. Prepoved prepuščanja bistvenih nalog javne službe v podizvajanje je smiselna in ustrezna, tako zaradi večje preglednosti izvajanja kot tudi zaradi večje točnosti poročanja izvajalcev oskrbe s pitno vodo. Cilj zakonodajalca pri sprejemu Zakona o oskrbi s pitno vodo ter o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode je bil zagotovitev varne, neprekinjene in strokovno ustrezne oskrbe s pitno vodo kot ustavno varovane dobrine 70.a člena Ustave, zato so zakonske rešitve po mnenju Vlade primerne, nujne in sorazmerne za doseganje tega cilja. Vlada ocenjuje, da so očitki vlagateljice zahteve neutemeljeni ter da izpodbijane določbe niso v neskladju z Ustavo. Zakonodajalec je z izpodbijano ureditvijo dosegel ustavno dopusten in zahteven cilj, zagotavljanje oskrbe s pitno vodo.

Vlada tudi meni, da izpodbijane določbe ne posega v ustavno zagotovljeno lokalno samoupravo na način, ki bi posegel v meje, dopustne po Ustavi. Zakon zaradi varstva širšega javnega interesa določa enotne pogoje in standarde za izvajanje javnih služb ureja ta zakon na celotnem območju Republike Slovenije. Prav tako izpodbijane določbe ne kršijo načel pravne države. Zakonska opredelitev je jasna, predvidljiva in velja enako za vse občine ter uporabnike javnih služb. Morebitne različne dejanske okoliščine posameznih občin same po sebi ne pomenijo protiustavnosti zakonske ureditve, temveč gre za vprašanje njene konkretne izvedbe, zato Vlada vztraja pri stališču, da so očitki o protiustavnosti določb 9., 27. in 28. člena Zakona o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode neutemeljeni. Hvala za pozornost.

Hvala, državnemu sekretarju, za pojasnilo glede stališča Vlade. Sedaj pa sprašujem ali želi kdo od članic in članov odbora razpravljati o mnenju Zakonodajno-pravne službe k zahtevi za oceno ustavnosti? Če ne, se bom k razpravi prijavil sam.

Torej, kar se tiče tega mnenja, da v bistvu zahteva ni utemeljena in da to mnenje dejansko, jaz mislim pa, da temu ni tako. Zdaj, zakaj? Torej, če se točim na to 6. točko, ki je podano temu mnenju je predvsem govora glede nadaljnjega urejanja, torej upravljanja vodovodnega omrežja oziroma oskrbe s pitno vodo. Zdaj, po tem zakonu in pa tudi po zakonu, ki je bil sprejet v prejšnjem mandatu, torej o gospodarskih javnih službah s področja oskrbe s pitno vodo in odvajanju te, čiščenju odpadne vode se odpravlja sistem koncesij. Torej nekatere občine imajo to urejeno tako, da določenim komunalnim podjetjem, ki so v zasebni lasti, podeli koncesijo in potem to podjetje upravlja z vodovodnim omrežjem. Zdaj, res je, da imamo državljani in državljanke po Ustavi, torej vsi, pravico do oskrbe s pitno vodo, vendar menim, da pa upravljanje, torej na podlagi koncesij ni tako slabo. In zakaj? Jaz lahko povem, torej iz lastne občine, mi imamo že 30 let urejen sistem oskrbe s pitno vodo, kjer to zelo dobro funkcionira. Torej, komunalno podjetje v zasebni lasti dobi koncesijo in to komunalno podjetje ima torej ves potreben kader, ima potrebno mehanizacijo, vse, kar je pač potrebno. In tudi cena glede tega pitne vode ni nič drugačna. Kajti, dejansko komunalno podjetje pripravi elaborat, ki ga potem seveda ceno določi občinski svet oskrbe s pitno vodo zdaj, ali ta predvideno ceno, ki jo komunalno podjetje predlaga, lahko tudi zavrne ali pa pač sprejme in pa tudi komunalno podjetje pripravi poročilo o delovanju, ki ga prav tako občinski svet sprejme. To kar se je, pa predvideva torej na podlagi tudi tega Zakona o gospodarskih javnih službah in to, kar je to, da se pa to ukine in se to prenese zgolj na podjetje v občinski lasti ali pa na režijski obrat pa predstavlja veliko težavo za občino. Zdaj si pa vi malo predstavljate, kako je to problem? Zdaj bo dejansko morala občina ustanoviti komunalno podjetje ali pa pač režijski obrat in zagotavljati najprej kader, ki ga veste, kako je s kadrom, kadar danes ni več tako na razpolago, da lahko dobiš in tudi vse potrebno za mehanizacijo in vse potrebno, da lahko z vodovodnim omrežjem opravljaš. Torej od težkih bagerjev, da lahko karkoli ukrepaš pri sanaciji ali karkoli pri upravljanju, do vseh ostalih zadev, orodij in vsega, kar pač potrebujejo za to. In to bo za občine velika težava. Da pa je komunalno podjetje v občinski lasti pa ne pomeni sto odstotno zagotavljanje oskrbe s pitno vodo. To je recimo dober primer, pokazatelj v praksi je primer iz Občine Ljutomer. Tam je osem občin, je bilo komunalno podjetje v lasti osmih občin, ki je šlo v stečaj - podjetje je šlo v stečaj. Zdaj pa mi vi poveste, kako se lahko na ta način zagotavlja oskrbo s pitno vodo? Sicer se je, potem ustanovilo novo podjetje, ampak spet je bila težava, ker ni kar tako enostavno iz podjetja, ki je šlo v stečaj, prenesti na novo podjetje, kajti to podjetje v stečaju. Torej stečajni upravitelj določa, treba, najprej je treba poplačati upnike in tako naprej. Ni kar tako enostavno prenesti kader in opremo. Ki je v stečajni masi, potem na novo podjetje. In tudi pri tem novem podjetju je spet med občinami, kako se bo to financiralo in kako se bo to zagotavljalo. Torej, ta zagotovilo, da če bo občina vodovodnim omrežjem upravljala z režijskimi obrati ali pa z javnim podjetjem, ne zagotavlja ustavne pravice oskrbe s pitno vodo. Plus tega je še drugi problem. Če imate vi režijski obrat ali pa javno podjetje, morate plačati kader po sistemu javnih plač. Komunalno podjetje v zasebni lasti lahko delavca plača tako kot ga privat, gospodarstvo ga lahko nagradi, lahko ga bolje plača kot občina, zaposlena v režijskem obratu ali pa v javnem podjetju. Torej, spet bo problem ta, dobiti kader, kako prenesti kader iz zasebnih podjetij v javno, v javno podjetje. Zato jaz osebno, pa tudi mi smo se dogovorili, mi tega mnenja Zakonodajno-pravne službe, da to ni proti Ustavi, ne podpiramo. Kajti ne, torej, jaz mislim, da je, da je občina Kostanjevica na Krki imela tu prav. Torej, lokalna skupnost se naj odloči na podlagi, kako bo to pitno vodo zagotavljala, da pa je to na podlagi koncesij pa ni nič slabega. Zdaj, dejansko to, kar je bilo v prejšnjem mandatu, se je tako ali tako delalo vse proti koncesijam. Ni bilo dobro, če je koncesija v zdravstvu, pa ni dobro, če je pač koncesija tudi v tej zadevi. Ampak ne, če je neka koncesija, ne pomeni, da je to tako slabo, ampak še vedno to pač to podjetje, ki pač upravlja s pitno vodo še ne pomeni, da pa tudi ustvarja dobiček, saj pač dobiček ustvarjajo po navadi ta podjetja iz drugih drugih dejavnosti, ki jih imajo še zraven tega, oskrbe s pitno vodo. Tako, da jaz osebno tega mnenja, da to ni, da ni v skladu z Ustavo oziroma da je to neutemeljeno ne podpiram, mislim pa, da je prav, da se eno Ustavno sodišče ugotovi ali pa da mogoče je karkoli v nasprotju s tem, in tudi pozivam, da se tudi ta Zakon o gospodarskih javnih službah popravi in zagotovi občina še naprej, da imajo torej urejeno tudi preko koncesij.

Kolega Šega se prijavi k besedi, izvoli.

Ja, hvala za besedo.

Pitna voda nikakor ne sme biti tržno blago, to je človekova pravica, javno dobro in temelj za dostojno življenje. Prav zato je bilo 2016 pravica do pitne vode vpisana v Ustavo. Potrebno pa je ločiti koncesijo, upravljanje in delo na infrastrukturi. Če je sedaj občina zadolžena za upravljanje z vodnimi viri, to nikakor ne pomeni, da je občina zadolžena za delo na vodovodnem omrežju. Koncesija pomeni, da nekomu, da na nekoga preneseš pravice in dolžnosti upravljanja z nečim, in v tem je težava, ki jo pač ta zakon rešuje in dam prav kolegom, da koncesija za pitno vodo nikakor ni dobra rešitev. Voda na splošno ni nekaj, kar bi se končalo in začelo na občinskih mejah. Torej ne more neka občina imeti takšno ureditev, druga takšna ureditev, voda je pač skupna vsem nam in se pretaka ne glede na upravljanje občin. Torej, da smo si na jasnem, upravljanje z vodo pomeni zgolj upravljanje z vodo. To nikakor ne pomeni, da si občina mora kupiti bagerje, rovokopače, imeti ekipe in tako dalje. Občina upravlja z vodo, torej občina je tista, ali pa samoupravne skupnosti so tiste, ki so zadolžene za pravilnost ravnanja z vodnimi viri, kar ne pomeni, da morajo zdaj oni imeti bagerje, in tako dalje. Dajmo se biti še nekaj na jasnem. Koncesija. Torej nekdo bo prevzel koncesijo, kjer bo s svojim delom pač opravljal te storitve, nikakršne zdravo razumske logike ni, da bi nekdo prevzel v poslu, kjer ni dobička, to pomeni, on si bo pri svojem delu nekako moral vzpostaviti sistem, kjer bo nek dobiček ostal, sicer to podjetje potem ne bo več likvidno. Torej, podpiram, kako bi temu rekel, predlog Zakonodajno-pravne službe, opravljale, ja, dela pa, kot pravim, je pa, so pa lahko tudi v privatni lasti, v kakršnikoli drugi lasti. Hvala.

Zdaj, kolega Šega, jaz bi se prijavil k repliki.

Ja, se strinjam, da je ustavna pravica pitne vode, vendar vodovodno omrežje je omejeno z občinskimi mejami, ja je, ne? Torej, ko imate, občina upravlja z vodovodnim omrežjem, kar ne pomeni, da pa recimo, ko je izven meje, da pa potem tisto komunalno podjetje, ki pa znotraj druge občine opravlja vodovodno omrežje, da opravlja tudi z drugo občino. Recimo Mariborski vodovod, zdaj vi ste iz Maribora, ne, on ne more upravljati z vodovodnim omrežjem, ne vem, na Ptuju. Ja ne more, razen, če mu bo Ptuj dal koncesijo oziroma da se pridruži k temu. Ne more pa on kar tako, prosto po Prešernu upravljat z vodovodno omrežjem, torej je omejeno, ne? / oglašanje iz dvorane/ Ja, saj boste potem dobili besedo v drugem krogu, ampak je omejeno. To ne govoriti, da ni omejeno. Vsaka občina ima svoj sistem, ene, nekatere upravljajo z režijskimi obrati, nekatere upravljajo s preko komunalnih podjetij, pač v javni lasti oziroma več občin ima skupno, ampak je omejeno, torej, ni da neomejeno, ker potem takem bi morali imeti v državi eno komunalno podjetje, ki po celotni državi potem upravlja z vodovodnim omrežjem. Potem pa ne bi bilo, to potem pa se strinjam, da potem ne bi bilo omejeno.

Kolega Lah se je prijavil k besedi, izvolite.

Ja, hvala za besedo.

Tudi jaz moram reči takole, v bistvu vsebinsko se tudi strinjam s tem, kar je povedal kolega Kosi oziroma večinoma, no, ker je tukaj ta vsebinski problem bil že takrat, ko se je ta zakon tudi sprejemal. Seveda pa je jasno, da zdaj glede na stališče oziroma mnenje, strokovno mnenje, bom zdaj rekel, torej Zakonodajno-pravne službe, pa pravzaprav tudi mnenje vaše Vlade, ne, bomo pri Svobodi seveda to podprli, kar je ZPS napisala, če boste pa uspeli urediti spremembo zakona, da bi se ta problem rešil, ker tudi jaz prihajam delno z onega območja in vem kje je problem, ni jih dosti v Sloveniji, nekaj občin pa je takšnih, ki ta problem imajo. Če boste uspeli rešiti na kak način, da se temu pomaga, pa bomo tudi veseli, s kakšno zakonsko spremembo.

Toliko z moje strani, hvala.

Hvala, besedo predajam kolegu Gunglu, izvolite.

Hvala za besedo.

Jaz bi pa kolega Šega razpravljal, da bomo zdaj dali koncesije in tako naprej in bodo zdaj to privat upravljali z vodo. Jaz pa bi to obrnil, mi nič ne bomo dajali, koncesije so že 30 let, mi s tem zakonodajo, ki je bila zdaj nazadnje sprejeta, ukinjamo koncesije in, ne, kar pa pomeni, da nek sistem, ki je dobro deloval, sedaj ukinjamo in uvajamo sistem samo enostranski, to kar, ne, da je vse državno, kar pa je primer, kar že vsi ugotavljamo s tem javnim podjetjem, ki je šel v stečaj in dejansko je bila agonija, bi rekel mogoče tri leta nazaj, da ljudje v osmih občinah niso vedeli, če še bodo imeli vodo in ne bodo imeli, tako daleč je prišlo. Kar pomeni, da ta javna podjetja niso nobena garancija, da če bodo pa ti upravljali z vodo, da pa zdaj bodo občani preskrbljeni.

Prepričan sem, da sistem, ki je deloval 30 let tudi s koncesijami, da je dobro deloval, da so cene pod kontrolo. Vemo kako se določijo cene komunalnih storitev, da ne more kar nek koncesionar sam določati, pač pa mora za to dobiti soglasje občin in občinskega sveta in sem prepričan, da je to v nasprotju in pritrjujem temu, da pač to mnenje ni, ga ne bom podprl in se pridružujem mnenju kolega Kosija, ki pač ima mnenje, da je to, ta sistem, ki je dolga leta deloval, da ta sistem obdržimo. Prav za to, da zagotovimo to preskrbo občinam, ali s koncesijo ali z javnim podjetjem. Hvala.