Spoštovani kolegi in kolegice, predstavniki predlagatelja, predstavniki vlade, ostali zbrani, gospe in gospodje, dobro jutro. Začenjam s 3. sejo Odbora za okolje in prostor in vas lepo tudi pozdravljam.

Zdaj opravičil ali pa drugih nadomestnih članov tukaj ni.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red z eno točko, v zvezi s katerim v poslovniškem roku nisem prejel nobenega predloga za spremembo, zato je ta določen, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajam torej na 1. točko dnevnega reda, to je Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi Gradbenega zakona, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo posredoval Državni svet s predlogom, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku. Kolegij predsednika Državnega zbora je na 25. seji, dne 25. septembra 2026 sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku.

Za obravnavo je bilo posredovano naslednje gradivo, objavljeno na spletni strani Državnega zbora, torej predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Vlade, pripombe Združenja občin Slovenije, mnenje Skupnosti občin Slovenije in Skupnosti občin Slovenije ter Združenja mestnih občin Slovenije, pripombe podjetja Geonep in pa predlog amandmaja državnega svetnika Leopolda Pogačarja z dne 4. 11. 2026. V poslovniškem roku amandmaji k predlogu zakona niso bili vloženi.

Na sejo so bili v obravnavi te točke vabljeni: Državni svet kot predlagatelj, v njegovem imenu državni svetnik Leopold Pogačar, Ministrstvo za okolje in prostor, Skupnost občin Slovenije, Združenje občin Slovenije, Združenje mestnih občin Slovenije in Zakonodajno-pravna služba.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo na podlagi 126. člena Poslovnika opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Besedo dajem predstavniku predlagatelja predloga zakona, da nam poda dopolnilno obrazložitev k predlogu zakona. Državni svetnik Leopold Pogačar, imate besedo, izvolite.

Dobro jutro vsem skupaj. Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Lep pozdrav poslankam in poslancem, predstavnikom Vlade in seveda Zakonodajno-pravni službi.

Danes pred vami predstavljam predlog sprememb Gradbenega zakona, ki ga je sicer na mojo pobudo sprejel državni svet. Predlog ima zelo konkreten namen: najti pravno pot za starejše objekte, katerih lastniki že leta, nekateri desetletja ne morejo urediti pravnega statusa. Govorimo tudi o stanovanjskih hišah iz 70., 80. let, ki stojijo v naseljih, pogosto na stavbnih zemljiščih, pa zaradi starih odstopanj ali sprememb ne pridejo skozi običajne postopke. Dovolite mi dva stavka o zgodovini te težave. S tem vprašanjem smo se v državnem svetu začeli ukvarjati že leta 2023. Takrat smo opozorili, da nekdanji 146. člen Gradbenega zakona je dopuščal dovoljenje za objekte daljšega obstoja brez učinkovite prostorske presoje občine. Problem ni bil samo v posamezni hiši, ampak tudi v možnosti, da bi se takšno dovoljenje izdalo na kmetijskem, gozdnem ali drugem občutljivem območju, ne da bi seveda občina pri tem lahko uveljavila svojo prostorsko odločitev. Državni svet je nato pripravil zakonsko spremembo, v državnem zboru pa ni bila sprejeta. Nato smo pač vložili zahtevo za ustavno presojo in ustavno sodišče je 22. maja 2025 razveljavilo 146. člen, ker ureditev ni zagotavljala ustavno varovane vloge občin pri urejanju prostora. To je bila pomembna odločitev, ki jo sicer spoštujemo, toda vedno je težava v detajlih, sama razveljavitev pa seveda ni rešila položaja teh ljudi. Posebna pot po 146. členu je odpadla, številni postopki in pričakovanja lastnikov pa so ostali brez dotedanje pravne podlage. Ne trdim, da so vsi ostali brez vsake pravne možnosti, redna legalizacija in drugi zakonski inštituti še obstajajo, trdim pa, da za določen krog starih objektov ti postopki v praksi v bistvu niso izvedljivi, in to je jedro problema, ki ga danes obravnavamo. Kaj za človeka pomeni, ko leta čaka na rešitev. Ne gre samo za papir. Negotov je pravni položaj njegovega doma, oteženo načrtovanje obnove ali rekonstrukcije, pogosto tudi urejanje premoženjskih razmerij.

Zdaj pa seveda, če se dotaknem našega predloga, rad bi poudaril, da s tem predlogom ne predlagamo splošne legalizacije. Legalizacija je po veljavnem gradbenem zakonu že urejena. Naš predlog je poseben, časovno omejen inštitut dovoljenja za objekt daljšega obstoja. Pravno gledano tudi ta ureja status prej nedovoljenih in neskladnih posegov. Zato ga ni pošteno predstavljati, kot da z legalizacijo nima nobene zveze. Razlika je v tem, da ne nadomešča redne legalizacije, ne odpira splošnih poti za nove črne gradnje. Določa poseben režim za jasno omejen krog starejših primerov in dodaja varovalke, ki jih prejšnji 146. člen ni imel.

In kaj prinaša naš predlog 146.a člena? Prvič določa, za katere objekte se lahko vloži zahteva. Za objekt, njegov del, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti, če od 1. januarja, to je isti presečni datum, kot je prej obstajal, to se pravi 1. januar 2005, obstaja v bistveno enakem obsegu in bistveno enako namembnostjo.

Zahtevo je mogoče vložiti po našem predlogu do 31. decembra 2030. S tem ne premikamo presečnega datuma za novejše gradnje, na novejše gradnje in pa po našem mnenju omogočamo zadosti dolgo časovno obdobje, da se ljudje seznanijo in seveda tudi lahko predlagajo.

Drugič, vlagatelj mora izkazati pravico graditi in daljši obstoj, predložiti podatke o objektu, ustrezno katastrsko dokumentacijo, posnetek obstoječega stanja ter podatke o komunalni infrastrukturi. Pridobiti mora mnenje občine in mnenje drugih pristojnih mnenjedajalcev oziroma izkazati, da jih ni prejel v zakonskem roku.

Tretjič, dovoljenja ni mogoče izdati, če gre za nevaren objekt z izrečenim inšpekcijskim ukrepom, če je mnenje občine ali drugega mnenjodajalca negativno ali če ni zagotovljena minimalna komunalna oskrba. Plačati je treba komunalni prispevek in nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo. Dovoljenje občini tudi ne nalaga, da mora zaradi takega objekta zgraditi manjkajočo infrastrukturo zunaj območja komunalnega opremljanja.

Če se dotaknem še 146. predloga b člena. To je bistvena novost. Občina ni več zgolj opazovalec, njena uprava mora na podlagi strokovne ocene občinskega urbanista podati obrazloženo mnenje o prostorski sprejemljivosti objekta. Presodi, ali je objekt v nasprotju s cilji prostorskega razvoja ali onemogoča oziroma bistveno otežuje izvedbo občinskih prostorskih aktov in načrtovani razvoj in bistveno poslabšuje podobo naselja, bivalne razmere in razvojne možnosti sosednjih zemljišč. Če ti pogoji niso izpolnjeni, izda negativno mnenje in dovoljenja po našem predlogu ni mogoče izdati. Tako poskušamo doseči ravnotežje. Ne zahtevamo, da bi desetletja stara hiša izpolnjevala čisto vse današnje pogoje za novogradnjo, občini pa omogočimo, da zaščiti svoje bistvene prostorske interese. Tudi drugi mnenjedajalci ostajajo vključeni zaradi na primer voda, narave, kulturne dediščine in drugih javnih dobrin.

Zdaj, če se dotaknem mnenja Vlade in Zakonodajno-pravne službe. Vlada v svojem mnenju priznava problem starejših objektov in potrebe po vključitvi občin, vendar želi celovitejšo sistemsko rešitev. To stališče razumem, spoštujem, vendar vseeno menim, da dolgoročna sistemska prenova in obravnava konkretnega, že znanega problema nista nujno izključujoči se poti. Lastniki ne morejo čakati nedoločen čas brez odgovora, kdaj bo takšna prenova pripravljena. Pripombe Zakonodajno-pravne službe jemljem resno. Posebej opozarja, da občinsko mnenje po sedanjem besedilu ne omogoča samostojnega ugovora že zaradi neskladnosti z namensko rabo zemljišča. To je vsebinsko pomemben pomislek, predvsem zaradi kmetijskega zemljišča. Opozarja pa tudi na fikcijo pozitivnega mnenja ob molku organa na vprašanje, strokovnega preverjanja varnosti. In na opustitev nekdanje pogojne narave dovoljenja. To niso samo redakcijske pripombe, zato predlagam, da jih v nadaljnji obravnavi razrešimo s predlaganimi amandmaji, ki smo jih seveda poslali. Zakonodajno-pravna služba opozarja še na določnost meril za občinska mnenja in na zakonodajno tehnično umestitev novih členov med prehodne določbe. Tudi to je mogoče, seveda, rešiti v nadaljevanju postopka.

Prejeli pa smo tudi pripombe Združenja občin Boštjana Trobiša in občine Cerklje na Gorenjskem. Del pripomb opozarja na koristne izvedbene izboljšave, denimo odpravo, podvajanje dokazil in jasnejši začetek tega roka za mnenje. Druge predlagajo tako široke dodatne pogoje ali drugačen model odločanja, da bi bistveno spremenile namen pobude. Zato zagovarjam omenjene pravno potrebne popravke, ne pa popolne spremembe koncepta.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prosim vas, da predlog obravnavamo kot priložnost za konkretno rešitev, ne kot opravičevanje nedovoljenih gradenj. Občine morajo ohraniti učinkovitost, varovana območja in varnost ljudi morajo ostati zaščiteni, lastnikom starih objektov pa moramo ponuditi jasen, razumljiv in izvedljiv postopek. Če so za to potrebni amandmaji, smo jih seveda pripravili in samo upam in želim, da jih bodo kvalificirani predlagatelji vzeli za svoje. V bistvu s tem predlogom nekako izpolnjujemo odločbo Ustavnega sodišča, ki je seveda se strinjalo in pritrdilo temu, da lokalne skupnosti v bivšem postopku niso imeli zadostne vloge, po drugi strani pa na zelo, na relativno enostaven, ampak odgovoren način do spremembe sistemske zakonodaje rešujemo težave ljudi, ki jih imajo že, kot sem prej omenil, pač desetletja.

Toliko za enkrat z moje strani, hvala lepa.

Hvala gospodu Pogačarju, za podrobnejšo obrazložitev predloga zakona.

Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe?

Gospa Helena Rus, imate besedo.

Hvala za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika svojih nalog in pripravila pisno mnenje. v mnenju smo opozorili, da predlog zakona sicer vključuje občine v postopek izdaje dovoljenja, vendar je njena presoja omejena na taksativno določena merila, ki ne zagotavljajo možnosti, da bi izdaji dovoljenja nasprotovala zaradi neskladnosti objekta s temeljnimi prostorskimi odločitvami, ki jih je sprejela v okviru svoje izvirne pristojnosti. Zato se z vidika prvega odstavka 140. člena Ustave zastavlja vprašanje, ali predlagana ureditev občini zagotavlja učinkovito izvrševanje njene izvirne pristojnosti na področju prostorskega načrtovanja.

Zakonodajno-pravna služba je v tem okviru posebej opozorila tudi na varstvo kmetijskih zemljišč iz 71. člena Ustave. Pri presoji je treba upoštevati tudi predvideno fikcijo pozitivnega mnenja, po kateri se lahko ob molku občine oziroma drugih pristojnih mnenjedajalcev šteje, da je potrjena prostorska sprejemljivost objekta oziroma njegova skladnost s predpisi iz pristojnosti mnenja dajalca, čeprav dejanska presoja ni bila opravljena. Pri tem se zastavlja tudi vprašanje, ali je zagotovljeno ustrezno varstvo dobrin iz 70. do 72. člena Ustave.

Zakonodajno-pravna služba je opozorila tudi, da bi bilo treba ponovno preučiti ustreznost strokovnega preverjanja varnosti objektov pred izdajo dovoljenja, utemeljiti razloge za opustitev pogojne narave dovoljenja ter pojasniti, kako predlagana ureditev zagotavlja ustrezno varstvo javnega interesa, zlasti varnosti objektov, zdravja in življenja ljudi ter okolja. V mnenju mnenju vsebuje še pripombe v zvezi z jasnostjo in določnostjo meril za izdajo mnenja občine ter nomotehnične pripombe. Hvala.

Hvala, predstavnica Zakonodajno-pravne službe.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za okolje in prostor?

Državni sekretar Peter Lovšin, izvolite.

Hvala za besedo.

Lep pozdrav vsem prisotnim, spoštovani poslanci, spoštovane poslanke in drugi prisotni!

Pred nami je predlog Državnega sveta za spremembo Gradbenega zakona, ki ponovno uvaja možnost pridobitve gradbenega dovoljenja za objekte daljšega obstoja. Gre za koncept ureditve v 146. členu, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, kar v postopku ni bila zagotovljena ustrezna vloga občine kot nosilke urejanja prostora. Predlagana rešitev bistveno ohranja koncept, vendar ga hkrati dopolnjuje z novimi pogoji, ki naj bi odpravili pomanjkljivost prejšnje zakonske ureditve. Predlagatelj želi ustavno skladnost zagotoviti predvsem z uvedbo mnenja občine o prostorski sprejemljivosti objekta, pri tem pa določi kriterije za izdajo mnenja, ki so oblikovani splošno, brez podrobnejših meril in usmeritev, ki bi omogočale enotno in predvidljivo uporabo teh določb. Takšna ureditev lahko vodi v neenotno prakso med občinami in upravnimi enotami. Povečuje možnost različnih razlag ter posledično odpira ustavne in sodne spore.

Zdaj mogoče samo tukaj medklic, sedanja ureditev se sklicuje, ko se nanaša postopek legalizacije na prostorske akte oziroma občinski urbanist pogleda oziroma lahko se uporabi katerikoli prostorski akt, ki je veljal v času gradnje. Se pravi bodisi iz 60, 70 let, 80 let prejšnjega stoletja ali sedanjih. Prav tako je v zakonu o urejanju prostora omenjena možnost v 300. členu inštrument lokacijske preveritve za legalizacijo objektov. Vlada se strinja, da je vprašanje starejših nelegalnih objektov pomembno in da je treba iskati rešitve za ureditev njihovega pravnega statusa, pri tem je treba upoštevati tudi stališče ustavnega sodišča, zlasti glede ustavno varovane vloge občin pri urejanju prostora. Vendar Vlada ocenjuje, da predlog novele tega ne ureja na ustrezen način, ker ne ponuja dovolj premišljene in izvedljive rešitve. Pri uvajanju novih izjem za nedovoljene gradnje moramo biti zelo previdni. Videli smo ta torek v hrvaških časopisih, kaj se je zgodilo v sosednji državi na področju nedovoljenih gradenj. Dejansko se je sesul, bom rekel, celoten koncept legalizacij in porast črnih gradenj. Dosedanje izkušnje kažejo, da ponavljajoče se legalizacijske rešitve ne odpravlja vzrokov za nedovoljene gradnje. Ravno nasprotno, ustvarja lahko pričakovanja, da bo mogoče tudi v prihodnjih kršitve naknadno legalizirati, kar spodkopava zaupanje v pravni red in postavlja v manj ugoden položaj tiste, ki so svoje obveznosti izpolnjevali skladno z veljavno zakonodajo. Zato Vlada ocenjuje, da predlog sicer opozarja na resničen problem in odpira pomembno razpravo, vendar ne zagotavlja dovolj jasnih, pravno varnih in dolgoročno vzdržnih rešitev. Iz teh razlogov predloga novele Gradbenega zakona Vlada Republike Slovenije ne podpira. Na ministrstvu intenzivno iščemo rešitev, ki bodo naslovili isti problem na ustavno sprejemljiv način. Prvi osnutki mogočega koncepta bodo predvideni, predstavljeni še v letošnjem letu. Hvala za besedo.

Hvala državnemu sekretarju za pojasnilo mnenja Vlade. Tako da, spoštovani kolegi in kolegice, prehajamo na razpravo in glasovanje o posameznih členih v okviru druge obravnave predloga zakona. Ker ima predlog zakona samo štiri člene, odboru najprej predlagam, da se razprava o vseh členih predloga zakona združi v skladu s 128. členom Poslovnika. Po opravljeni razpravi pa bi opravili glasovanje najprej o morebitni predlogi amandmajev za amandma odbora, če bodo seveda vloženi, nato pa še o vseh členih predloga zakona skupaj. Kdo temu nasprotuje? Vidim, da ne. Torej, odpiram razpravo, vse člene predloga zakona skupaj. Želi kdo besedo? Kolegica Katič? Izvolite.

Hvala gospod predsednik. Lep pozdrav vsem skupaj. Zdaj, dobili smo gradiva in praktično iz vsega, kar imamo na mizi danes razbrati, da tako Vlada, Zakonodajno-pravna služba pa tudi občine predlogu nasprotujejo. Zdaj, jaz sem se v preteklosti ukvarjala tudi neposredno z delom na občini, tako s pripravo prostorskih aktov kot vso vlogo, ki jo ima občina v izdaji gradbenega dovoljenja. Ampak je potrebno povedati, da vse te takšni in pretekli poizkusi, ki jih imamo, pravzaprav dajejo investitorjem neko sporočilo, da v kolikor ne gre tako kot prostorski akt predvideva, lahko narediš na črno, prej ko slej bo zakon tako ali tako podaljšal oziroma omogočil legalizacijo take gradnje. Jaz mislim, da na takšen način vzpostavljamo v neprimerljiv položaj tiste, ki spoštujejo pravila, spoštujejo prostorske akte. Ja, postopki so dolgi za pridobitev vseh mnenj soglasodajalcev, ampak na takšen način, da vedno znova dajemo neko oprostilo v zakon mislim, da dajemo negativno sporočilo tistim državljankam in državljanom, ki spoštujejo predpise Republike Slovenije.

Zdaj Združenje mestnih občin in Skupnost občin Slovenije je zelo podrobno opredelilo vse svoje pomisleke. In tudi opozorilo na to, da dosedanji postopki legalizacije niso dosegli želenih učinkov, da se s tem seveda ukvarjamo že od leta 1993, ampak da se število nedovoljenih gradenj povečuje ter da njihovo odstranjevanje poteka prepočasi. In da so združenja nasprotovala takšnim postopkom že ob sprejemanju GZ1. Kajti nobena od preteklih legalizacij ni dosegla zastavljenega cilja. In da ta predlog, ki ga imamo danes, ponovno vzpostavlja izredno pot, po kateri lahko nezakoniti zgrajeni objekti pridobijo status legalnega objekta, ne da bi izpolnjevali pogoje, ki sicer veljajo za zakonito gradnjo. In da predlog ponovno uvaja možnost legalizacije in razširja tudi na mlajše objekte, ne govorimo samo o starejših objektih, tudi na mlajše objekte, ki v bistvu v enakem obsegu namembnosti obstajajo od 1. januarja 2005, pri čemer pa bi bilo možno zahtevo vložiti celo do konca leta 2030. In če se mogoče ne grem podrobno v vsak posamezni člen, ampak tudi to kar je državni sekretar povedal, se pravi mnenje občine, čeprav nekoliko potem naslavljate to s fikcijo, da če izdaje pozitivnega mnenja, se mi zdi tudi nesprejemljivo. Predvsem se mi pa postavlja to vprašanje, ki so ga tudi občine same izpostavile, kdo bo nosil odgovornost potem, če se objekt poruši ali karkoli podobnega naredi. Tako da jaz mislim, da tega predloga danes ne bi bilo pametno podpreti. Se pa strinjam s tem, če se že toliko let ukvarjamo s tem področjem, zakaj pristojno ministrstvo res skupaj z občinami ne pripravi enega akta, ki bo rešil res tiste starejše gradnje. 2005, to je moderna, sodobna gradnja, ki je zanalašč zgrajena na črno, zaradi tega, ker pač nekdo ni mogel ali pa ni hotel upoštevati prostorskih aktov. Tako da sama tega predloga ne podpiram.

Hvala.

Hvala.

Kolegica Katič, še kdo želi besedo od kolegov in kolegic? Kolega Kosec, izvoli.

Ja, hvala za besedo.

Strinjam se s povedanim. Strinjam se tudi s predlogi in pa z ministrstvom. Dejansko je problem kompleksen, ni problem samo stanovanjska gradnja, ki je tu nekako v ospredje postavljena. Morate vedeti, da v neprimerljiv, neprimerljiv položaj se postavlja dostikrat tudi pravne osebe oziroma poslovne subjekte, sploh s področja turizma. Nekdo, ki se resnično bori, da bi njegovo zemljišče postalo stavbno, potem vsa dokumentacija, OPPN in tako naprej tudi 20 let, ne, nekdo zgradi objekt, turističen na črno in pridobi oziroma nihče mu ne preprečuje delovanje v takem objektu. In to je neprimerljiva konkurenčna prednost pred nekom in take stvari, se pravi, je potrebno nekako rešiti, da se to ne bo dogajalo. Ker dejansko ta miselnost, delajmo, pol bomo pa že reševali, je napačna tako predvsem do tistih, ki mogoče celo generacijo vložijo v to, da bi nekaj zgradili.