27. izredna seja

Državni zbor

17. 10. 2019
podatki objavljeni: 17. 10. 2019

Besede, ki so zaznamovale sejo

Seja v obdelavi.

Transkript

Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, gospe in gospodje, začenjam 27. izredno sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi drugega odstavka 20. člena prvega odstavka 58. člena ter prvega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.  Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: gospod Janez Janša, gospod Samo Bevk od 15. ure dalje, gospa Iva Dimic, gospod Jernej Vrtovec, gospod Jožef Horvat od 16. ure dalje, mag. Matej Tonin od 16. ure dalje, gospa Tadeja Šuštar od 16. ure dalje, mag. Dejan Kaloh, dr. Franc Trček od 14.30 ure dalje, mag. Branislav Rajić do 20.30 ure, gospod Zmago Jelinčič Plemeniti, gospa Anja Bah Žibert, gospa Eva Irgl in dr. Matej Tašner Vatovec od 15. ure dalje. Na sejo so vabljeni tudi predstavniki Vlade in vse prisotne še enkrat prijazno pozdravljam! S tem spoštovane poslanke, spoštovani poslani prehajamo na določitev dnevnega reda / oglašanje iz dvorane/, najlepša hvala. S tem prehajamo na določitev dnevnega reda 27. izredne seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v torej 8. oktobra 2019 s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za širitev nisem prejel, zato zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem. Prehajamo na odločanje. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci prosim preverite delovanje glasovalnih naprav. Glasujemo. Navzočih je 72 poslank in poslancev, za je glasovalo 72, proti nihče. (Za je glasovalo 72.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je dnevni red 27. izredne seje zbora določen. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – OBRAVNAVA PREDLOGA PRIPOROČILA V ZVEZI Z MNENJEM RAČUNSKEGA SODIŠČA, DA VLADA OZIROMA PRISTOJNI MINISTRSTVI NISO BILI USPEŠNI PRI ZAGOTAVLJANJU DOSTOPNOSTI IN DOSEGLJIVOSTI STORITEV SOCIALNEGA VARSTVA IN DA SO ZA PROJEKTE, KI NAJ BI ZGOLJ POKAZALI, ALI SO PREDVIDENE REŠITVE V ZVEZI Z DOLGOTRAJNO OSKRBO USTREZNE ALI NE, NAMENILI NESORAZMERNO VELIKO SREDSTEV. Predlog priporočila je v obravnavo zboru predložila skupina 25 poslank in poslancev, s prvopodpisanim gospodom Danijelom Krivcem. V zvezi s tem predlogom priporočila, je skupina 25 poslank in poslancev s prvopodpisanim gospodom Danijelom krivcem zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo. Za dopolnilno obrazložitev predloga priporočila, dajem besedo predstavnici predlagatelja, mag. Karmen Furman. Gospa poslanka, izvolite.
Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gostje! Stanje socialne oskrbe v naši državi je kritično. Tako kažejo ugotovitve v mesecu septembru objavljenega revizijskega poročila Računskega sodišča. Dejstvo je, da se slovensko prebivalstvo zelo hitro stara. Danes je v Sloveniji vsak peti prebivalec starejši od 65 let in s tem potencialni uporabnik storitev socialnega varstva. Ob dinamiki kot jo imamo, bo leta 2030 delež starejših od 65 let predstavljal že četrtino slovenskega prebivalstva, do leta 2050 pa bo vsak tretji prebivalec Slovenije starejši od 65 let. In postali bomo peta država z najstarejšim prebivalstvom na svetu. Glede na sistem socialne oskrbe, ki ga trenutno imamo, na takšno stanje nismo niti malo pripravljeni. Kako nedelujoč je pravzaprav v tem trenutku naš državni aparat, kaže očitek Računskega sodišča, da naša država v zadnjih desetih letih sploh nima podatkov o tem, koliko je tistih, ki pomoč potrebujejo, pa je ne prejemajo, niti kakšno obliko     (nadaljevanje) pomoči potrebujejo. Glede na večletno opozarjanje različnih institucij je revizija sodišča zgolj dokaz več, da sistem socialnega varstva v naši državi sploh ne deluje. V Slovenski demokratski stranki zato želimo jasne odgovore Vlade in pristojnih ministrstev na vprašanja, kakšne ukrepe ste, če sploh kakšne, v zadnjih 10 letih za izboljšanje stanja slovenskih starostnikov sprejeli, kakšne ukrepe ste sprejeli za zagotovitev lažje in boljše dostopnosti do storitev socialnega varstva vsem tistim, ki pomoč potrebujejo. Želim odgovor, zakaj Vlada vse do danes kljub večletnim obljubam ni uredila sistema dolgotrajne oskrbe in zakaj sta pristojni ministrstvi za različne študije in projekte za testiranje novega zakona, ki ga pa Vlada vse do danes sploh še ni predložila v javno obravnavo, namenili kar 74 in pol milijona evrov. Gre za ugotovitev Računskega sodišča o namenu porabe javnega davkoplačevalskega denarja. Zato je prav, da se o njihovi namenski in smotrni porabi seznanijo tudi naši državljani, ter v kolikor je potrebno, da se zoper odgovorne osebe sprožijo ustrezni postopki za ugotovitev njihove odškodninske in kazenske odgovornosti. Revizija sodišča sporoča, da danes na področju sistema storitev socialnega varstva vlada popoln kaos. Obstoječi sistem v prav ničemer ne funkcionira. Kljub vse večjemu povpraševanju po prostih mestih v domovih za starejše, Vlada pomanjkanje razpoložljivih kapacitet rešuje s podeljevanjem koncesij, pri čemer so storitve koncesionarjev v povprečju za približno 28 % dražje od storitev v javnih domovih. Vse od leta 2007 država ni zgradila niti enega javnega doma za starejše. Domovi so zato že več let polno zasedeni, iskanje prazne postelje pa je postalo praktično misija nemogoče. Zgovoren je podatek Skupnosti socialnih zavodov, da je bilo na dan 19. september 2019 za sprejem v domove za starejše aktualnih kar 11 tisoč 446 prošenj. Tudi v tem trenutku v celotni državi ni mogoče dobiti nobene proste postelje. Pravzaprav je vsem domovom za starejše v Sloveniji skupno predvsem dvoje, in sicer 100-odstotna zasedenost ter čakalna doba najmanj 3 mesecev. V kakšni stiski se znajdejo starostniki in njihovi svojci, ko ne zmorejo več skrbeti zase in potrebujejo stalno nego, pa zanje prostora v nobenem domu ni mogoče najti, si niti ne znamo in ne zmoremo predstavljati. V obdobju revidiranja je število prošenj za sprejem v domove vseskozi naraščalo, a kljub temu Vlada že več let zaporedoma v državnem proračunu za gradnjo domov namenja zgolj simbolične zneske. Tudi v proračunu za leto 2020 le 5 milijonov evrov. Slednje zadošča za približno tri četrtine povprečnega slovenskega doma za starejše. In namesto, da bi Vlada denar vlagala v izgradnjo potrebnih domov in druge oblike socialnega varstva, po katerih povpraševanje dejansko obstaja, Vlada milijone namenja za drage in povsem neuporabne študije, ki so brez vsebine in ciljev, ki naj bi jih z njimi dosegli. Z denarjem za študije in pilotne projekte bi lahko zgradili tudi do 10 domov za starejše. Dejstvo je, da se obstoječi sistem socialne oskrbe sesuva pred našimi očmi, a pristojni ministrstvi se na trenutne potrebe in še na manj pričakovane potrebe po oskrbi naših državljanov niti ne odzivata. Čeprav je povpraševanje po domski oskrbi napram skupnosti med starostniki vsaj 3-krat večje, se je Vlada odločila za spodbujanje skupnostne oskrbe, predvsem v obliki pomoči na domu, a je pa pri tem finančno breme za izvajanje te oblike pomoči preložila na občine. Slaba kadrovska politika, nepravično oblikovanje cen in neenaka obravnava uporabnikov povzroča, da postaja tudi obstoječi sistem domske oziroma institucionalne oskrbe, ki je pa še vedno sicer najpogostejša oblika socialnega varstva, skorajda nevzdržen. Čeprav so položnice stanovalcev visoke, so plače zaposlenih, še posebej glede na naravo njihovega dela, precej skromne. Zaradi preslabo plačanih in preobremenjenih oskrbovalcev, uporabniki v domovih ne prejemajo ustrezne socialne oskrbe, včasih niti osnovne oskrbe. Na to dejstvo že več let zaporedoma, žal neuspešno, opozarja tudi Varuh človekovih pravic. V posameznih primerih so bile kršene celo človekove pravice in poteptano dostojanstvo ljudi v domovih, a napredka s strani ministrstva, da bi se normativi prilagodili sedanjim razmeram ter potrebam stanovalcev, še ni bilo. Kakšna je realna kadrovska podhranjenost oskrbovalcev zgovorno pove izračun sodišča, na podlagi katerega mora en oskrbovalec v 8-urnem delavniku poskrbeti za 51 stanovalcev. Kljub opozorilom socialne inšpekcije v letih 2014, 2015 in 2016, standardi za vrsto oskrbe tudi do danes niso natančno določeni, s tem pa veljavna ureditev povzroča neenako obravnavo med uporabniki institucionalne oskrbe, saj so lahko uporabniki ne glede na enake potrebe, razvrščeni v različne kategorije oskrbe in prejemajo različen obseg storitev. Standarde, ki bi takšne anomalije odpravili, so že pred leti sicer pripravili v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, a jih na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vse do danes še niso uspeli javno objaviti. V okviru obstoječega sistema cen domske oskrbe, revizija pritrjuje spoznanju, da je veljaven sistem oblikovanja cen, ki ga je sicer s pravilnikom določilo ministrstvo, nepravičen. Glede na sistem, kot ga imamo, uporabniki plačujejo tudi stroške, ki se ne nanašajo na njihovo kategorijo oskrbe in standard bivanja. Po vrhu se nenehno dražijo tudi oskrbnine v domovih, predvsem na račun prenizkih cen zdravstvenih storitev, ki bi jih po zakonu sicer morala plačati zdravstvena zavarovalnica, pa jih ne oziroma vsaj ne v zadostni višini. Tako že vse od leta 2017, plačila zdravstvene zavarovalnice ne zadoščajo niti za pokritje plač delavcev v zdravstveni negi in na koncu seveda ti stroški neupravičeno bremenijo oskrbovalce in njihove svojce. Več kot očitno torej je, da sistem socialne oskrbe v naši državi ne deluje. Takšne so tudi ugotovitve revizije Računskega sodišča. Država je starostnike in njihove svojce prepustila samim sebi in njihovim finančnim zmožnostim. Stiske starostnikov, ki bi pomoč potrebovali, pa se zato iz leta v leto povečujejo. Vlada in pristojni ministrstvi v desetih letih, ki jih je revizija zajela, niso sprejeli prav nobenega ukrepa za izboljšanje stanja in dosegljivosti storitev socialne oskrbe tistim, ki torej pomoč potrebujejo. Nobenega ukrepa, da bi odpravili pomanjkljivosti, ki so bile že več let znane in ugotovljene že v prvi reviziji Računskega sodišča ali na kateri je že več let opozarjal Varuh človekovih pravic, Skupnost socialnih zavodov in socialna inšpekcija. Sta pa ministrstvi 74 in pol milijonov evrov namenili za pripravo študij in izvedbo projektov, s katerimi obstoječih problemov na področju socialne oskrbe sploh ne rešujeta. Ustanovljeni imamo Direktorat za dolgotrajno oskrbo z dvanajstimi zaposlenimi, pa vendar ministrstvi trošita javni denar za drage študije, ki po ugotovitvah Računskega sodišča niti ne bodo pripomogle k boljši dostopnosti in dosegljivosti socialnih storitev tistim, ki jih potrebujejo. Sicer pa za vzpostavitev učinkovitega sistema socialnega varstva, dragih študij, od katerih bi imeli korist zgolj posamezniki, sploh ne potrebujemo. Potrebujemo konkretne rešitve, sprejem sistemskega zakona, z odzivi na obstoječe potrebe, ki bodo koristile našim starostnikom. Časovnica Ministrstva za zdravje za sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bo to področje sistemsko uredil, je jasna in znana. Žal tudi pod sedanjo Vlado krepko zamuja. Na včerajšnjem odboru smo sicer dobili zagotovili državnega sekretarja na zdravstvu, da bo zakon v prihodnjem letu tudi sprejet, a številke v proračunu kažejo drugače. Sicer pa je ob predstavitvi proračunov za prihodnji dve leti, predsednik Vlade med drugim dejal, naj govorijo številke. In tako nam je Vlada v prihodnjem letu v proračunu namenila 5 milijonov za investicije vrtcev, 5 milijonov za investicije v domove za starejše, 4 milijone za izvajanje storitev pomoči na domu, 74,5 milijona evrov za študije in projekte, ki ne bodo rešili ničesar. Spoštovani, včerajšnjo izglasovanje predlaganih priporočil Slovenske demokratske stranke na matičnem odboru daje jasen signal Vladi, da je vendarle potrebno upoštevati ugotovitve Računskega sodišča. S priporočili želimo, da se ugotovi kdo je odgovoren za zamujanje rokov pri vseh predvidenih projektih, kdo je odgovore za nesmotrno predvideno porabo 74 milijonov in pol javnega denarja in kakšni so v resnici cilji namena uporabe teh sredstev. Naj tudi danes spregovorijo številke in predvsem naj vas pri odločanju vodi razum. Hvala lepa.
Hvala, gospa poslanka za vašo dopolnilno obrazložitev. Pristojno matično delovno telo je Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide in s tem predajam besedo predsedniku odbora gospodu Vojku Staroviću. Izvolite.
Hvala za besedo. Spoštovani!  Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je na 30. nujni seji kot matično delovno telo obravnaval predmetni predlog priporočila, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Danijelom Krivcem. Pri delu odbora so sodelovali predstavniki Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, predstavniki Ministrstva za zdravje, predstavnica Zakonodajno-pravne službe, predstavniki Računskega sodišča, varuh človekovih pravic, nekdanja ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, nekdanja ministrica za zdravje, ter predstavnika skupnosti socialnih zavodov in inštituta za socialno delo. K predlogu priporočila so bili vloženi amandmaji poslanske skupine SDS in poslanske skupine Levica, ki jih je odbor sprejel, razen amandmaja poslanske skupine Levica za novo četrto točko priporočila. Dopolnilno obrazložitev je v imenu predlagatelja podala mag. Karmen Furman, predstavnica Zakonodajno-pravne službe je na kratko prestavila mnenje in v zvezi z amandmajem k 1. točki predlagala manjši popravek. K besedi so se prijavili vsi vabljeni tako bivši ministrici pristojnih ministrstev kot predstavnik Računskega sodišča, varuh človekovih pravic in predstavili svoja stališča v zvezi z obravnavano tematiko. Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enaka možnosti je povedala, da se zavedajo izzivov in težav, ki so nastali zaradi več kot desetletnega obdobja nezadostnega ukrepanja države. Revizija Računskega sodišča in tudi odzivi s terena jih zavezujejo k ukrepanju na področju oskrbi za starejše. Poudarila je, da so napačne navedbe, da je Vlada za projekte, ki naj bi zgolj pokazali ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenila kar 74,5 milijonov evrov. Državni sekretar na Ministrstvu za zdravje je v povezavi z mnenjem Računskega sodišča prav tako podal nekatera pojasnila. Ne glede na mnenje Računskega sodišča ne moremo trditi, da se v Sloveniji ne zagotavlja pravice oziroma storitve s področja dolgotrajne oskrbe, saj se te zagotavljajo v obliki denarnih prejemkov, socialno-varstvenih storitev na domu in deloma tudi v obliki storitev zdravstvene nege v institucijah in na domu. V dolgi razpravi so razpravljavci pozdravili vsebinsko razpravo o tej problematiki. Poudarjeno je bilo, da je treba zaradi nejasnosti javnosti povedati, da 74 milijonov ni bilo porabljeno za raziskave kot je bilo razumeti iz revizijskega poročila Računskega sodišča, ampak gre le za namenjena sredstva iz evropskih virov za konkretne projekte, ki še niso porabljena.   (nadaljevanje) Razpravljavci so menili, da nujno potrebujemo kakovostno javno mrežo domov za starejše občane, ki bodo nudili skrb za njih. Izpostavljeno je bilo vprašanje, kaj je s črpanjem evropskih sredstev. Pred nami je nova evropska perspektiva, kjer bi se lahko izpogajali za namensko porabo. Izpostavljeno je bilo tudi mnenje, da je v preteklosti bilo tudi že dovolj in da sta obe nekdanji ministrici izpostavili, da je bil predlog zakona o dolgotrajni oskrbi že praktično pripravljen. Zato ne razumejo, zakaj je treba spet sestavljati nove in nove delovne skupine. Zavedamo se, da smo starajoča družba in težave so dejstvo, s katerim se srečujemo vse razvite države. Poudarjeno je bilo, da je treba sistem skrbi za starejše in pomoči potrebne, nadgraditi in izboljšati, kar lahko učinkovito zagotovijo z oblikovanjem novega stebra socialne varnosti v obliki dolgotrajne oskrbe.  Odbor je glasoval o točkah predloga priporočila ter jih sprejel. Pripravljeno besedilo dopolnjenega predloga priporočila, v katerega so vključeni sprejeti amandmaji. Dopolnjen predlog priporočila je pravno tehnično urejen, zato so amandmaji sprejete nove točke ustrezno preštevilčene. Hvala lepa.
Hvala, gospod predsednik. Spoštovani poslanec, dvignili ste roko za postopkovni predlog. Izvolite.
Lep pozdrav vsem prisotnim! Vsekakor predsedujoči, ob vsem spoštovanju, da se nekje tu zadaj nekaj dela. Žal te vibracije in te flekse, ki jih slišimo tu, težko tudi slišimo tiste, ki so tam, ki kaj povejo. Zato prosim, da zagotovite neko normalno stanje, da lahko poslušamo. Hvala lepa. Mene moti osebno, če pa koga ne, pa je drug problem. Hvala.
Dovolite, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. Predlog je seveda utemeljen, ali želite, da odredim 15 minut odmora, da obvestimo službe, ki obnavljajo malo dvorano, da naj prenehajo s hrupom ali dovolite, da nadaljujemo in jih istočasno službe obvestijo? Hvala. Torej hvala za pobudo. Bomo takoj obvestili delavce v mali dvorani, da naj… / oglašanje iz dvorane/ smo že, beremo vaše misli. Najlepša hvala. In s tem nadaljujemo današnjo izredno sejo. 15 minut imate na razpolago predstavniki Vlade. Več vas je napisanih. Kdo želi spregovoriti? Državni sekretar, izvolite.
Urban Krajcar
Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci.  Zavedamo se izzivov in težav, ki so nastali zaradi več kot desetletnega obdobja nezadostnega ukrepanja države. Revizija Računskega sodišča v obdobju od 1. januarja 2007 do 30. junija 2018 in tudi odzivi iz terena, nas zavezujejo k ukrepanju na področju skrbi za starejše.  Poročilo vsebuje vrsto ugotovitev, katerega skupna značilnost je, da Vlada temu področju ni namenjala ustrezne pozornosti. Na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo se izboljšanja položaja lotili takoj in prave aktivnosti že izvajamo. Tako smo skladno tudi z zahtevami revizijskega poročila, že imenovali delovne skupine, ki bodo kot to nalaga Računsko sodišče, preučile ustreznosti obstoječe pravne ureditve in pripravile usmeritve za nadaljnje ukrepe. Vse z namenom izboljšanja obstoječega stanja na predmetnem področju. Prav tako skupaj z Ministrstvom za zdravje sodelujemo pri pripravi predloga zakona o dolgotrajni oskrbi, ki po navedbah ministrstva ostaja med prioritetami. Z ministrstvom se hkrati usklajujemo o dodatnih kapacitetah, ki jih moramo zagotoviti v domovih za starejše. Računsko sodišče je Ministrstvu za delo naložilo, da v roku 90 dni predloži odzivno poročilo z izkazom popravljalnih ukrepov. Seveda vsega kar ni bilo narejeno v več kot desetih letih, ne moremo urediti čez noč, smo pa zavezani, da pripravimo rešitve za obstoječe težave in izzive dolgožive družbe. Kot smo omenili v nekaj razpravah, ki so ta teden potekale v Državnem zboru, prihaja do različnih in mestoma napačnih interpretacij in gradnje novih kapacitet v domovih za starejše. Zato poudarjamo, da so sredstva iz aktualnega operativnega program za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020, namenjena za razvoj skupnostnih oblik storitev, gradnjo različnih namestitvenih enot za izvedbo deinstitucionalizacije in za modernizacijo     (nadaljevanje) mobilnih enot za podporo programov, ki so namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno pomoč in oskrbo, in ne za procese institucionalizacije v okviru dolgotrajne oskrbe, četudi to ne pomeni, da na tem področju glede na potrebe ne potrebujemo dodatnih kapacitet. Potrebno pa je - in k temu smo zavezani – pripraviti skupek komplementarnih ukrepov na področju dolgotrajne oskrbe. Če poudarimo ukrepe za krepitev storitev v skupnosti prav na področju prehoda iz institucionalnih na skupnostne storitve, v tem letu pripravljamo pomembne premike, ki jih bomo v prihodnje tudi finančno podprli. Tako sodelujemo z lokalnimi skupnostmi, domovi za ostarele, Ministrstvom za zdravje, da bi ukrepe izvedli v čim krajšem času. Na tej točki velja izpostaviti tudi napačne navedbe, da je Vlada za projekte, ki naj bi zgolj pokazali, ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenila kar 74,5 milijona evrov. Želim poudariti, da sredstva še niso porabljena. Poudarjamo pa tudi, da projekti, ki so navedeni v revizijskem poročilu Računskega sodišča, niso namenjeni samo preizkusu ustreznosti rešitev na področju dolgotrajne oskrbe, temveč zlasti zagotavljanju storitev za uporabnike in pogojev za izvajanje le teh, kar pomeni pretežno investicijo v infrastrukturo. Tako bi rad izpostavil projekte, ki že potekajo. Projekt transformacije posebnega socialno-varstvenega doma Zavoda na Krasu in Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črne na Koroškem. V okviru projektov bomo financirali načrtovanje in izvedbo organizacijskih sprememb ter uvedbo novega načina delovanja v omenjenih zavodih. Skupaj bo v ta namen zagotovljenih dodatnih 140 novih mest. V letošnjem in prihodnjem letu bo s pomočjo sofinanciranja Ministrstva za delo zagotovljenih 80 dodatnih mest v obstoječih domovih za ostarele, predvsem za osebe z demenco. Prav tako pa bo v naslednjih letih na osnovi javnega razpisa za podelitev koncesij predvidoma zagotovljenih v domovih preko 600 dodatnih postelj. Ne nazadnje načrtujemo tudi projekt sofinanciranja infrastrukture skupnostnih storitev, s katerim želimo zagotoviti izboljšano ponudbo storitev za starejše in njihove svojce. Cilj je, da bi imeli starejši možnost izbire in da se ustvarijo pogoji, da lahko čim dlje ostanejo v domačem okolju, zato pripravljamo ukrep, na podlagi katerega bomo zagotovili dodatne kapacitete za dnevno varstvo starejših in za njihove začasne namestitve. V okviru projekta je tako predvidena zagotovitev 30 dodatnih enot. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti si v okviru priprave programskih dokumentov prizadeva, da bodo v prihodnjem programskem obdobju 2021-2027 na voljo še dodatna sredstva za vlaganje v različne oblike oskrbe, za vzpostavitev in modernizacijo socialne infrastrukture tudi na področju demence. Vlada Republike Slovenije se zaveda, da je treba sistem skrbi za starejše in pomoči potrebnim potrebno nadgraditi in izboljšati, kar lahko učinkovito zagotovimo le z oblikovanjem novega stebra socialne varnosti v obliki dolgotrajne oskrbe. Ne glede na vse navedeno pa je naša naloga, da pripravimo vse potrebno, da izboljšamo obstoječi sistem v najkrajšem možnem času. Verjamemo, da bomo s temeljitim pogledom in pripravljenimi izboljšavami tudi s pomočjo ostalih deležnikov, ki sodelujejo v sistemu socialnega varstva, trenutni sistem izboljšali. Hvala lepa.
Hvala, gospod državni sekretar. Prijavil se je tudi gospod državni sekretar z Ministrstva za zdravje. Izvolite, beseda je vaša.
Tomaž Pliberšek
Spoštovane poslanke, poslanci in vsi sodelujoči, pozdravljeni na današnji 27. izredni seji Državnega zbora tudi s strani našega ministrstva, Ministrstva za zdravje. V povezavi z mnenjem Računskega sodišča, da Vlada oziroma pristojni ministrstvi niso bili uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva in da niso zagotovili enake obravnave upravičencev, načrtovanje novega sistema dolgotrajne oskrbe pa ni bilo ustrezno, Ministrstvo za zdravje podaja sledeče pojasnilo. Slovenija spada med hitro starajoče se družbe. Danes je v Sloveniji 19,7 % oseb, starejših od 65 let. Projekcije za leto 2050 napovedujejo, da bo delež populacije, starejših od 65 let, narasel na 30 %, pri čemer bo delež starejših od 80 let iz 5 % v letu 2016 do leta 2050 povečal na 11,4 %. Prav starejši od 80 let so najpogosteje uporabniki storitev socialnega varstva, zdravstvenih storitev in tudi storitev, ki spadajo v segment dolgotrajne oskrbe. Družbena odgovornost do te skupine v zadnjih desetletjih se kaže v tem, da imamo v Sloveniji več predpisov, ki urejajo  (nadaljevanje) v zadnjih desetletjih se kaže v tem, da imamo v Sloveniji več predpisov, ki urejajo področje skrbi za to populacijo: Zakon o zdravstvenem varstvu in varstvenem zavarovanju, Zakon o socialnem varstvu, Zakon o socialnem vključevanju invalidov, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, če naštejem le nekatere. Ker v Sloveniji nimamo enotne sistemske ureditve na področju dolgotrajne oskrbe se soočamo z razdrobljenostjo in neenakostjo dostopa do storitev, ki spadajo tudi na področju dolgotrajne oskrbe. Pomembno bolj imamo razvito institucionalno oskrbo kakor oskrbo v skupnosti. Nikakor ne moremo trditi, da v Sloveniji za starejše, ki potrebujejo pomoč ni poskrbljeno, saj se pravice zagotavljajo tako v obliki denarnih prejemkov kakor neposrednih storitev. Potrebujemo novo sistemsko ureditev na področju dolgotrajne oskrbe, ki bo predstavljal nov steber socialne varnosti in omogočal dostop do integriranih storitev torej storitev, ki predstavljajo preplet zdravstva in socialnega varstva in odgovarjajo na potrebe opravičencev v okolju, kjer le-ti storitve želijo koristiti. Ključno pri načrtovanju bodočnih rešitev je, da odgovarjajo na potrebe državljanov, so dostopni in dosegljive ter, da bodo državljani, ki ne zmorejo več samostojno poskrbeti zase imeli možnost izbire med različnimi oblikami storitev in pravic, ki bodo v večji meri financirane iz javnih virov. Ministrstvo za zdravje v obstoječi ureditvi ni pristojno za načrtovanje oziroma izvajanje storitev socialnega varstva, kakor tudi ne za javno mrežo izvajalcev institucionalnih in skupnostih socialno varstvenih storitev. Lahko pa socialni zavodi v javni mreži med katere se uvrščajo tudi domovi za starejše na podlagi Zakona o zdravstveni dejavnosti za svoje oskrbovance kot del osnovne zdravstvene dejavnosti izvajajo zdravstveno nego in zdravstveno rehabilitacijo v tem delu je pristojno naše ministrstvo.  V javno omrežje izvajalcev so vključeni tako javni zavodi kakor koncesionarji, ki zdravstvene storitve starejšim zagotavljajo pod enakimi pogoji in so podvrženi enakim ukrepov nadzora za področje izvajanje zdravstvene dejavnosti. Razlike, ki se v cenah domov za starejše pojavlja je razlika v cenah storitev in socialne oskrbe. Ministrstvo za zdravje se zelo dobro zaveda vloge in pomena, ki jo imajo socialni zavodi zlasti v domovih za starejše v sistemu zdravstva, socialnega varstva in bodoče dolgotrajne oskrbe. Kot že predhodno povedano razdrobljenost trenutne ureditve na področju pravic oseb, ki ne morejo samostojno poskrbeti zase rast javnih in zasebnih virov za področje dolgotrajne oskrbe in spekter nezadovoljenih potreb kličejo po sistemu novega sistemskega zakona na področju dolgotrajne oskrbe. Ministrstvo za zdravje je s sklepom Vlade Republike Slovenije z dne 14. 12. 2016 prevzelo naloge priprave Predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi. Enotna sistemska ureditev se pripravlja res že desetletje. Nam je to obdobje dalo veliko podlag, priporočil, predlogov različnih načinov, možnosti urejanja. Vse te podlage torej tudi vloženo delo vseh resornih ministrstev in drugih deležnikov so pri pripravi predloga sistemske rešitve upoštevane. Prav tako pripravljeni predlogi sistemskih rešitev na področju dolgotrajne oskrbe temeljijo na zelo konkretnih podatkih in usmeritvah, če naštejem le nekatere: obstoječi nacionalni in mednarodni podatki, raziskave s področja nezadovoljenih potreb, pričakovani demografski trendi, ugotovljene neenakosti in podobno. Ministrstvo za zdravje v sodelovanju z drugimi resorji nadaljuje potrebne aktivnosti priprave predloga zakona z ciljem slediti zavezam koalicijskega sporazuma. Predlogi sistemskih rešitev na področju dolgotrajne oskrbe gredo v smeri povezav in nadgraditev obstoječih ureditev, kajti marsikaj imamo v Sloveniji tudi dobrega. Gremo tudi v smeri, da predloge rešitev sledijo tudi mednarodni definiciji dolgotrajne oskrbe, ki je v skladu z mednarodno definicijo sistema zdravstvenih računov, definirana kot niz storitev oziroma pravic, ki jih potrebujejo osebe, ki so, zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb invalidnosti, pomanjkanje izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju odvisni od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. Če smem izpostaviti le nekatere ključne predloge nove sistemske ureditve bi poudaril zlasti: vzpostavitev enotne vstopne točke, uvedbe enotne ocenjevalne lestvice, zagotovitev nabora storitev, podpora izvajalcem neformalne oskrbe, učinkovita omrežja izvajalca, učinkovit javni nadzor, zagotovitev višjega deleža javnih sredstev. Ministrstvo za zdravje v sodelovanju z drugimi resorji nadaljuje potrebne aktivnosti priprave predloga zakona z ciljem slediti zavezam koalicijskega sporazuma. V skladu z normativnim delovnim programom Vlade Republike Slovenije za leto 2019 se kot skrajni rok za sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi določa april 2020. Za predlagane rešitve na področju dolgotrajne oskrbe so izračunane finančne posledice, dejstvo pa je, da bo končna ocena finančnih posledic, predlog zakona in določen način financiranja, znan šele po dokončni medresorski uskladitvi. V integralnem proračunu področje dolgotrajne oskrbe nima svoje proračunske postavke. Vzpostavitev novega stebra socialne varnosti za dolgotrajno oskrbo je nov ukrep, ki še ni upoštevan v proračunskih dokumentih. Njegovo financiranje bo potrebno urediti skladno s prioritetami Vlade Republike Slovenije, kar dolgotrajna oskrba definitivno je in ob upoštevanju fiskalnega pravila. Pri pripravi predlogov sistemskih rešitev na področju dolgotrajne oskrbe, je Ministrstvo za zdravje že upoštevalo mnenja in priporočila Računskega sodišča, kakor tudi preliminarne ugotovitve pilotnih projektov, katerih izvajanje na področju dolgotrajne oskrbe koordinira Ministrstvo za zdravje. Zaključno bi želeli podati še razlago glede mnenja Računskega sodišča, da je za projekte, ki bi zgolj pokazali, ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenili kar 74,5 milijona evrov. Ta je po oceni Računskega sodišča nesorazmeren strošek, v primerjavi s potrebnimi sredstvi za zagotovitev manjkajočih kapacitet. Na Ministrstvu za zdravje, je z omenjenim sklepom Vlade Republike Slovenije bil izvršen tudi prenos nekaterih projektov, ki se sofinancirajo s sredstvi evropske kohezijske politike in operativnega programa za obdobje 2014-2020 iz Ministrstva za delo. Ministrstvo za zdravje je z omenjenim sklepom prevzelo projekte v skupni vrednosti 20 milijonov, 676 tisoč 900 evrov. Konec leta 2017, je prišlo do spremembe operativnega programa in Ministrstvo za zdravje je skladno s priporočili Sveta Evropske unije, da mora Slovenija okrepiti skupnostne oblike storitev in omogočiti prehod iz institucionalnih oblik v skupnostne, dodatno prejelo 3 milijone evrov. Skupno Ministrstvo za zdravje razpolaga s 23 milijoni 667 tisoč 900 evri sredstev, namenjenim projektnim aktivnostim. Kot prvi, se je začel v letu 2017 izvajati projekt Model dolgotrajne oskrbe v skupnosti, za katerega je zagotovljenih 4 milijone 403 tisoč evrov. Projekt se bo izvajal do konca leta 2022. Izvedba pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega Zakona o dolgotrajni oskrbi, v teku od leta 2018, javni razpis je bil objavljen aprila 2018, izvajanje storitev pa bo trajalo do konca junija 2020. Skupna vrednost projekta je 6 milijonov 100 tisoč. Projekt prilagoditev in preoblikovanje obstoječih mrež institucionalnega varstva ter vstop novih izvajalcev za nudenje skupnosti storitev in programa za starejše, pričetek aktivnosti na terenu v letu 2020. Javni razpis za projekt, za katerega je namenjenih 13 milijonov 173 tisoč 900 evrov je bil objavljen junija 2019 in sredstva se še niso pričela črpati. Vsak projekt ima v javnem razpisu jasno definirane kazalnike spremljanja, njegovo izvajanje je pa podvrženo ne samo kontroli samih izvajalcev projektnih aktivnosti, kontroli ministrstev, ne nazadnje tudi kontroli javnosti, pač pa tudi kontroli Službe Vlade Republike za razvoj in kohezijsko politiko, Uradu za nadzor proračuna Evropske komisije, če naštejemo le ključne. Zaključno poudarjamo, da Ministrstvo za zdravje v revidiranem obdobju projektnih sredstev za študije na področju dolgotrajne oskrbe, ni namenjalo. Hvala lepa za besedo.
Hvala, gospod državni sekretar. S tem spoštovane poslanke in spoštovani poslanci, prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Kot prvi imate besedo mag. Marko Koprivc, Poslanska skupina Socialnih demokratov. Izvolite.
Hvala lepa, spoštovani predsednik, za dano besedo. Spoštovana državna sekretarja, spoštovani ostali predstavniki Vlade oziroma ministrstev, spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci. V Sloveniji o ureditvi področja dolgotrajne oskrbe govorimo že več kot 15 let. Vsekakor predolgo, saj samo ena izmed najhitreje starajočih družb v Evropi. Pri tem ne gre samo za hitro naraščanje deleža populacije nad 65. leti, temveč za močno naraščanje populacije tudi tistih, ki so stari 80. let in več. Delež starostnikov znaša 5,1 % prebivalcev, medtem ko bo leta 2060 znašal že 12,3 % vseh prebivalcev v Republiki Sloveniji. Po drugi strani se Slovenija uvršča med tiste evropske države, ki imajo najmanj urejen sistem dolgotrajne oskrbe in ki namenjajo najmanjši delež denarnih sredstev za dolgotrajno oskrbo starejših občanov. Socialni demokrati se tega problema zavedamo in nanj opozarjamo že več kot 10 let, pri tem pa vedno znova spoznavamo, da prave politične volje za sprejem skupne odločitve o ureditvi sistema dolgotrajne oskrbe, kjer bi poskrbeli tudi za dovolj velika finančna sredstva, pogosto žal zmanjka. Na zadnje smo na problem opozorili aprila letos, ko je predsednik stranke mag. Dejan Židan Vladi in koalicijskim partnerjem predstavil zahtevo za takojšen pristop k vzpostavitvi novega socialnega zavarovanja za pomoč in oskrbo v starosti, ki bi bilo integrirano v obstoječi sistem socialnega in zdravstvenega zavarovanja po načelu medgeneracijske solidarnosti. Zagotovitev dodatnih skupnih sredstev je namreč nujen pogoj za ustrezno ureditev sistema dolgotrajne oskrbe. Podobno pobudo smo predstavili tudi v aktualnih pogajanjih o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Socialni demokrati menimo, da je ključen problem v tem, da marsikatera stranka v tem zboru ne želi priznati, da dolgotrajne oskrbe za ostarele ne bo mogoče primerno urediti brez dodatnega finančnega vira v obliki solidarnostnega zavarovanja. Zavedamo se, da situacija na področju oskrbe starejših občanov se naglo poslabšuje, da primanjkuje prostih mest tako v domovih za upokojence, da se pomoč na domu razlikuje po občinam, kar je slabo, da primanjkuje denarja za nujne investicije in storitve ter da bi za celovito ureditev oskrbe starejših občanov potrebovali po ocenah nekje okoli 250 milijonov evrov. Spoštovane in spoštovani! Namesto tega, da bi danes razpravljali o rešitvah zlasti pa o iskanju odgovora na vprašanje kako zagotoviti dovolj denarja za celovito ureditev dolgotrajne oskrbe bomo danes zagotovo poslušali predvsem razprave s strani opozicije, ki bodo temeljile na lažnih podatkih zavajajočih interpretacijah posameznih dejstev in populizmih. Takšne razprave s strani posameznih predvsem desnih opozicijskih strank so nam že dobro znane in že uveljavljena praksa njihovega delovanja. Njihov namen ni prispevati k iskanju skupne odločitve za rešitev problema dolgotrajne oskrbe temveč čim bolj očrniti politične tekmece in podpihovati splošno nezadovoljstvo med ljudmi. Spoštovane in spoštovani! Kako je mogoče, da se iz 70 tisoč evrov vredne študije, ki jo je država potrebovala za identifikacijo dejanskih potreb po storitvah dolgotrajne oskrbe lahko razvije zgodba o 74 milijonih evrov, ki naj bi jih porabilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot to trdijo predvsem tisti medij, ki so povezani z eno od opozicijskih strank. Znesek 74 milijonov evrov je bil povzet po tabeli iz revizije Računskega sodišča, ki na 95 strani opredeljuje projekte, katerih namen je razvoj skupnostne storitve dolgotrajne oskrbe kot so pomoč na domu, medgeneracijski centri, družinski in dnevni centri, nove informacijske in telekomunikacijske storitve ter pomoč pri zagotavljanju mobilnosti starostnikov. Pri tem je potrebno še posebej poudariti, da gre za evropska sredstva, ki so predvidena v okviru programa za črpanje evropskih sredstev do konca leta 2022. Večina sredstev sploh še ni bila porabljena in niti ni nujno, da bodo porabljena v kolikor Vlada ne bo uspela počrpati evropskih kohezijskih skladov. Po zagotovilih ministrstva, obeh ministrstev včeraj na odboru pa je bilo zagotovljeno, da se bodo ta sredstva v naslednjih letih porabila. Zatorej trditi, da je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v času ministrovanja dr. Anje Kopač porabilo 74 milijonov evrov za študije, pomeni čisto laž. Tolikšna sredstva so predvidena za razvoj skupnostne oskrbe za domu in od teh predvidenih sredstev je bilo za analize o dolgotrajni oskrbi porabljenih le 70 tisoč evrov za eno študijo. No, to, da ta podatek ne drži, je posredno povedal tudi predstavnik Računskega sodišča včeraj na odboru, ko je dejal, da za netočna citiranja poročil Računsko sodišče ne more prevzemati odgovornosti. Prav tako ni res, da denar ni sledljiv, saj je študijo, to študij za 70 tisoč evrov, izvedel Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, ki ga je ustanovila država. Eden od ciljev projekta je bila tudi oblikovanje spletne aplikacije o oskrbi starejših po občinah v Sloveniji, ki jo je mogoče najti na spletni strani inštituta. Prav tako se ni mogoče strinjati z ugotovitvami Računskega sodišča, da je znesek 74 milijonov evrov nesorazmeren strošek za projekte, ki naj bi zgolj pokazali ali so rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne v primerjavi s potrebnimi sredstvi za zagotovitev manjkajočih kapacitet v domovih za ostarele. Računsko sodišče je pri tej oceni namreč ignoriralo dejstvo, da so to evropska kohezijska sredstva, ki jih ni mogoče porabiti za izgradnjo domov za ostarele, ampak samo za razvoj socialnih storitev infrastrukture v okviru skupnostne oskrbe, se pravi, izven domov za ostarele, ki bi delno zmanjšali potrebo po nastanitvi starostnikov v domovih za ostarele sicer. Pri tem ne gre zgolj za ugotavljanje, temveč za razvijanje konkretnih socialnih storitev za oskrbo starostnikov na domu ali v okviru dnevnih centrov. Evropskega denarja torej ni mogoče porabiti za zagotavljanje manjkajočih kapacitet v domovih za ostarele. Obstaja samo možnost, da porabimo za sredstva razvoj skupnostne oskrbe starostnikov za namene deinstitucionalizacije ali pa ga pač ne porabimo. Pri oblikovanju sistema dolgotrajne oskrbe si želimo celovit pristop k problemu, ki bo upošteval potrebe starejših občanov s prijazno obravnavo uporabnikov. Večina starostnikov si namreč želi ostati doma tako dolgo kolikor je to mogoče in si nikakor ne želi v domove za starejše. Le redki so tisti, ki si želijo oditi v domove za starostnike čisto po svoji volji, zato je na ravni celotne države potrebno vzpostaviti javno mrežo zagotavljanja oskrbe s pomočjo na domu po enotnih standardih in cenah ter z enako dostopnostjo v vseh slovenskih občinah. Ob tem podpiramo tudi razvoj dopolnilnih in alternativnih oblik skupnostne oskrbe kot so bivalne zadruge, stanovanjske skupnosti, varovana stanovanja in dnevno varstveni centri.  Spoštovane in spoštovani! Pri iskanju rešitev si želimo, da se upošteva tradicionalna social demokratsko načelo, ki v ospredje izpostavlja medgeneracijsko in družbeno solidarnost kot ključ pri urejanju tega vprašanja. Potrebno je zagotoviti novo solidarnostno zavarovanje v katerega bi v skladu z možnostmi prispevali aktivni in upokojeni prebivalci kot samostojni vir za financiranje dolgotrajne oskrbe in enotno košarico storitev do katerih je upravičen uporabnik. Novo socialno zavarovanje je nujno, da se zagotovi potreben obseg dodatnih sredstev, s čimer bomo zmanjšali breme oskrbe in pomoči, ki je danes v veliki meri žal prepuščena iznajdljivosti in zmožnosti zakonskih partnerjev, njihovim potomcem ali drugim sorodnikom. Zaradi obremenitve in načinov današnjega življenja, svojci čedalje težje skrbijo za svoje ostarele sorodnike, zato nujno potrebujemo spremembe na področju dolgotrajne oskrbe.  Socialni demokrati predlaganih priporočil ne bomo podprli, ker menimo, da medsebojno obtoževanje ne bo prispevalo k rešitvi problema. Osredotočiti se želimo predvsem na iskanje rešitev, ki bodo vodile k nujni reformi dolgotrajne oskrbe in bodo še naprej zagotavljale medgeneracijsko in družbeno solidarnost.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Naslednja bo stališče predstavila gospa Janja Sluga in sicer v imenu Poslanske skupine SMC.
Delo parlamentarnih delovnih teles je ta teden po večini zaposlovala obravnava tematike v zvezi z oskrbo starejših, kar je nedvomno posledica nedavne revizije Računskega sodišča in njenih ugotovitev, da Vlada ni bila uspešna pri skrbi za tiste, ki zaradi starosti duševne ali telesne prizadetosti potrebujemo pomoč drugih. Pravzaprav je pokazala stihijski odnos države do urejanja tega področja v zadnjih dvajsetih letih in to zagotovo ni nekaj na kar bi lahko bili ponosni. In prav je, da priznamo ta skupni neuspeh. V luči demografskih sprememb in projekcij, ki nam napovedujejo vedno večji delež starejšega prebivalstva, je resna razprava v sistemu dolgotrajne oskrbe na mestu. In to mesto mora čim prej zavzeti v naši družbi nujno in neizogibno. Zato ne moremo reči, da tudi današnja razprava v priporočilu Vladi ni dobrodošla, ravno nasprotno. Razpravo o pomenu ustrezne dolgotrajne oskrbe pozdravljamo in hkrati opozarjamo na srčiko problema. Ustrezen zakon o dolgotrajni oskrbi, ki se pripravlja že več kot 15 let. Pomanjkljivosti na katere je v reviziji opozorilo Računsko sodišče so rezultat večletnega neustreznega vodenja in načrtovanja politike na področju skrbi za starejše. Revizijske ugotovitve tako ne morejo izvirati zgolj iz aktivnosti aktualne ministrice za delo, ki se žal že od samega začetka mandata večinoma ukvarja z zatečenim stanjem. In kot kaže, iz omar še vedno niso popadali vsi okostnjaki. Dejstvo je, da je podobno revizijo, o kateri bo danes tekla beseda, Računsko sodišče opravili že leta 2008. V takratni reviziji je bilo ugotovljeno, da socialno varstveni programi oziroma storitve ne pokrivajo potreb in da obstoječa mreža vsem upravičencem ne zagotavlja enakih možnosti vključevanja. Računsko sodišče je že takrat ocenilo, da država nima dovolj jasnega odgovora na vprašanje kam s tistimi, ki potrebujejo varstvo in nego drugih. Z enakim stanjem se soočamo še danes, po dobrih desetih letih odkar je bila opravljena ta prva revizija. To pomeni, da pristojni v dobrem desetletju niso bili sposobni urediti tega področja, čeprav so bili seznanjeni s stanjem in opozorjeni na težave. Deset let so pristojnimi ministri področje dolgotrajne oskrbi dajali na stranski tir, zato je kazanje s prstom na enega ministra ali ministrico, še posebej aktualne vlade, krivično, čeprav priročno. Prav pa je, da nekatera dejstva ne ostanejo skrita, še posebej, ker izhajajo iz samega revizijskega poročila in se pravzaprav nanašajo na delo prejšnjega mandata. Kljub temu, da se odgovornost priprave zakona za dolgotrajno oskrbo z letom 2017 iz Ministrstva za delo prenese na Ministrstvo za zdravje pa moramo biti pošteni in ugotoviti, da Računsko sodišče v revizijskem poročilu na več mestih neuspešnost očita predvsem Ministrstvu za delo in je zato posredna odgovornost Ministrstva za zdravje le podedovana s prenosom pristojnosti področja dolgotrajne oskrbe z Ministrstva za delo. Najbolj jasno to ponazori ugotovitev Računskega sodišča, da primopredajni zapisnik o tem, katere naloge naj bi po prenosu pristojnosti izvajalo Ministrstvo za zdravje in katere Ministrstvo za delo ni bil nikoli izdelan. Podobnih ugotovitev se v revizijskem poročilu kar vrsti in o teh okostnjakih govorimo že od začetka tega mandata, ko se je novo vodstvo Ministrstva za delo soočilo s številnimi in precej zaprašenimi problemi. Zato je jasno, da Ministrstvo za delo v preteklosti ni izbiralo ključnih podatkov o storitvah socialnega varstva in posledično ni opravilo temeljitih analiz dejanskega stanja, kar onemogoča učinkovito načrtovanje nujnih ukrepov za prihodnost. S tega vidika je bila naloga Ministrstva za zdravje oziroma direktorata za dolgotrajno oskrbo glede urejanja področja dolgotrajne oskrbe s prenosom pristojnosti iz Ministrstva za delo močno otežena. Se pa zagotovo strinjamo s tem, da je področje dolgotrajne oskrbe končno treba vzeti v roke, trdo poprijeti za delo in s konkretnimi ukrepi zagotoviti dostojno oskrbo in bivanje vsem starostnikom. To je naloga celotne Vlade, še posebej pa resornega ministra za zdravje. Aktivnosti je treba pospešiti in v dokončno pripravo zakona vložiti vse potrebne napore. Mi poslanci pa verjamem, da premoremo toliko politične volje in konsenza, da k temu konstruktivno prispevamo, saj je to seveda naša skupna odgovornost.  V Poslanski skupini SMC razpravo o ugotovitvah Računskega sodišča podpiramo. Gre za pomembno opozorilo državi, da je bilo na področju dolgotrajne oskrbe v zadnjih 15 ali celo 20 letih storjeno premalo. Premalo, da bi vsi tisti, ki danes potrebujejo pomoč na domu, skupnostne storitve ali oskrbo v domovih za starejše bili deležni dovolj kvalitetne obravnave. Upamo, da bo današnja razprava racionalna in da bo državljankam in državljanom pokazala predvsem to, da nam je vsem skupaj mar, kako bomo v prihodnje kreirali politike, ki bodo izboljševale položaj starostnikov v naši družbi.  Aktualna sestava Ministrstva za delo je v zadnjem letu pokazala, da se da delati drugače, da se da biti proaktiven in voditi drugačno politiko domske oskrbe in varstva starejših. V naslednjem letu bo zagotovljenih dodatnih 700 domskih postelj. Obetajo se možnosti gradnje novih enot javnih zavodov po principu javno-zasebnega partnerstva, na voljo bo več 10 milijonov evropskih sredstev, ki bodo namenjena predvsem deinstitucionalizaciji.  Naj izpostavim najbolj aktualna primer, katerih cilj je preselitev stanovalcev iz posebnih socialnovarstvenih zavodov v manjše bivalne enote. Dom na Krasu in Center za usposabljanje delo in varstvo Črna na Koroškem. To so tisti projekti, zaradi katerih smo v SMC optimistični, da se stanje da izboljšati. Institucije bomo v prihodnje še vedno potrebovali, a bistveno manj ali pa na drugačen način kot danes. Zato omogočimo pogoje, da bodo lahko ljudje čim dlje ostajali doma, da ne bodo socialno izključeni in da bodo za družbo kot celoto predstavljali dragoceno dodano vrednost.  Mi bomo tem socialnim inovacijam vsekakor sledili še naprej.
Hvala lepa. Gospod Primož Siter bo predstavil stališče Poslanske skupine Levica. Izvolite.
Hvala lepa za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci! Podlaga za oblikovanje teh priporočil je nedavno revizijsko poročilo Računskega sodišča, ki smo ga seveda podrobno preučili tudi v Levici. Res je, kar Računsko sodišče ugotavlja. Sitem dolgotrajne oskrbe v Sloveniji ne deluje. Sistem razpada. 11 tisoč starostnikov čaka na sprejem v dom, povpraševanje po domski oskrbi je trikrat višje kot povpraševanje po drugih oblikah oskrbe. Število prostih postelj, pa kot smo v teh dneh že večkrat poudarili, se giblje nekje med 0 in 1. Zasebni izvajalci, torej tuje korporacije s koncesijo, z dovoljenjem in privolitvijo ministrstva prenašajo stroške investicije, stroške zasebnega kapitala neposredno na starostnike, ki v teh domovih bivajo. Zaradi tega so zasebni zavodi tudi po 28 % dražji kot javni. Računsko sodišče je ugotovilo celo to, da so nekateri zasebniki svojim stanovalcem zaračunavali tudi stroške že davno odplačanih kreditov in tako na njihovih plečih ustvarjali čisti dobiček za zasebni kapital. Medtem pa država spi. Javnega doma ni zgradila že tako rekoč 20 let, kaj šele, da bi imela pripravljeno kakršnokoli strategijo, kako bi zgradila zadostno število kapacitet. Posledica te de facto politične odločitve je bila komercializacija oskrbe starejših in s tem znižanje standardov in vse težja dostopnost do kakovostne institucionalne oskrbe. Z dodeljevanjem koncesij zasebnim družbam in oblikovanjem predpisom, ki omogočajo ustvarjanje profita z izvajanjem dejavnosti skrbi za starejše, je država odprla trg tam, kjer ga dejansko ne bi smelo biti. Pri najšibkejših. Vnos tržne logike in odsotnost javnih politik in odsotnost javnih sredstev je povzročil, da je skrb za starejše namesto javnega servisa, postala trg.  In v času tega razpada sistema Računsko sodišče popolnoma pravilno ugotavlja, da je 74 milijonov evrov in pol za poskusne projekte, katerih vsebina ni bila nikoli jasno določena, citiram: »Nesorazmeren strošek v primerjavi s potrebnimi sredstvi za zagotovitev manjkajočih kapacitet. » Konec citata. Čeprav ta sredstva še niso porabljena, česar Računsko sodišče niti ne trdi. Pravi, da je za to namenjenih 74,5 milijonov sredstev in ja na dan, ko 10 tisoč 944 prosilcev potrebuje takojšnjo namestitev v dom, so to napačno namenjeni     (nadaljevanje) in bodo tudi napačno porabljena sredstva. Zato bomo v Levici ta priporočila podprli. Toliko bolj, ker smo včeraj uspeli doseči dopolnitev priporočil s 3 priporočili, ki smo jih sami pripravili torej v Levici. Ta se v glavnem nanašajo na nepravilnosti pri določanju cen, ki jih starostniki plačujejo v domovih za starejše. Na te nepravilnosti sicer opozarjamo že od začetka leta in smo v zvezi s tem že 2-krat predlagali ustrezne sklepe, ki pa jih je koalicija vedno znova zavrgla. S predlaganimi priporočili od ministrstva pričakujemo, da nemudoma preveri, nemudoma omeji višino cene oskrbe pri tistih koncesionarjih, ki nepravilno zaračunavajo višje cene svojim stanovalcem. Da se tudi to dogaja, je v reviziji ugotovilo tudi samo Računsko sodišče. Od ministrstva pa prav tako pričakujemo, da nujno uredi področje dodatnih plačljivih storitev, kjer prihaja do hudih anomalij, in se določi, da mora posamezni zavod za vsebino plačljivih storitev pridobiti soglasje ministrstva. Zdaj se namreč dogaja, da domovi storitve, ki spadajo pod osnovno socialno oskrbo, torej vsako najmanjšo pomoč oskrbovancem dodatno zaračunavajo. Konkretno, 2 evra za pomoč pri posedanju v voziček, 3 evre za pomoč pri oblačenju, 1 evro za pomoč pri vstavljanju slušnega aparata in podobno. Naravnost sramotne prakse. Izračunali smo recimo, da že nekaj osnovnih dejavnosti pri katerih starejši v domovih potrebujejo neke pomoči, lahko pomeni tudi 10 ali več evrov dodatnih stroškov na dan, stroškov, ki bi morali biti vključeni v osnovno socialno oskrbo, ki naj bi jih domovi za starejše občane nudili svojim stanovalkam in stanovalcem. Zato s priporočili zopet apeliramo, naj se to področje enotno uredi in naj se jasno zapiše, da nekaterih storitev ni dovoljeno dodatno zaračunavati. In ne nazadnje predlagamo, da ministrstvo nemudoma pojasni, zakaj je bilo porabljenih tistih 5,2 milijona evrov presežka izvajalcev institucionalne oskrbe, za katere je prav tako Računsko sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da njihova uporaba ni pojasnjena, in o tem v roku 60 dni seznani Državni zbor. Poudarjam, da priporočila Levice, če bodo sprejeta in upoštevana, lahko odpravijo nekatere anomalije, ki jih je pritrdilo Računsko sodišče. Naslavljajo probleme, ki se jih da odpraviti z nekaj politične volje. Probleme in nepravičnosti v sistemu, za katere ne rabimo nobene nove delovne skupine, nobene nove strategije, nobenih analiz, nobenih študij in prav tako ne tega dolgo pričakovanega Zakona o dolgotrajni oskrbi. Te težave lahko in jih moramo nasloviti tukaj in zdaj. Vse, kar je potrebno, je, da na ministrstvu pljunejo v roke, zavihajo rokave in gredo v akcijo.  Za konec pa bi rad izpostavil še eno težavo, ki smo jo skušali nasloviti tudi v predlogu priporočila, ki včeraj na matičnem odboru ni bil sprejet. V Levici že ves čas opozarjamo, da ni pošteno, da uporabniki plačujejo za stroške investicij zasebnega kapitala. To namreč dovoljuje trenutni sistem koncesij na področju domske oskrbe starejših. Zato bomo vztrajali pri tem, da se pravila spremenijo na tak način, da zasebnim koncesionarjem ne bodo več dovoljevala, da lahko ceno investicije, strošek kapitala prenesejo neposredno na uporabnika, na plačnika, na njihovega svojca ali na lokalno skupnost. Zaradi tega so cene pri koncesionarjih tudi do 28 % višje. In nepravično je, kot rečeno, do starejših oskrbovank in oskrbovancev, do do njihovih svojcev, do lokalnih skupnosti, ki domsko oskrbo sofinancirajo. Koncesije na področju oskrbe starejših pomenijo nasilen vdor tržne logike na področju oskrbe in podrejanje tega podsistema socialne države logiki profita. Logiki, zaradi katere namesto države, domove za starejše v Sloveniji gradijo in vzdržujejo tuje korporacije. Hvala lepa.
Hvala lepa. Stališče Poslanske skupine NSi bo predstavil gospod Aleksander Reberšek. Izvolite.
Spoštovana podpredsednica, državni sekretarji, sodelavci, kolegice in kolegi. Dolgotrajna oskrba v Sloveniji še vedno ni zakonsko urejena. V Novi Sloveniji to izpostavljamo kot eno največjih težav našega zdravstvenega sistema in socialnega skrbstva. Storitve dolgotrajne oskrbe so sestavljene tako iz socialnega kot zdravstvenega področja. Za tiste pravice, ki po sami naravi sodijo v področje dolgotrajne oskrbe, so danes na voljo sredstva, ki so zagotovljena iz različnih javnih virov – na primer Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Proračuna Republike Slovenije, proračuna občin. Poleg tega se za plačevanje oziroma doplačilo storitev zagotavlja tudi zasebna sredstva oseb, ki so uporabljale določene storitve in sredstva njihovih svojcev. Preprosto bi lahko rekli, da je sistem izjemno neurejen in nepregleden, kot žal veliko področij v naši državi. Ravno to pa odpira neslutene možnosti za netransparentno in nesmotrno ravnanje z denarjem, o katerem govorimo danes. Računsko sodišče je na Vlade Republike Slovenije, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter na Ministrstvo za zdravje vnovič revidiralo uspešno zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva tistim, ki so zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti, potrebujejo pomoč drugih. Tokratna revizija se je nanašala na obdobje od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2018 in je želela razkriti spremembe, ki so se zgodile na področju skrbi za pomoči potrebne, od izdaje revizijskega poročila v letu 2008. Računsko sodišče meni, da skrb države za zagotavljanje pomoči vsem, ki jo potrebujejo v obdobju, na katero se nanaša revizija, ni bila zadovoljiva. Kolegice in kolegi, se bo kdo ob tem zganil? Če rečemo to v Novi Sloveniji, ni pri Vladi nobenega efekta. Če to izpostavlja cela opozicija, še vedno nič. Se bo Vlada sedaj, ko je Računsko sodišče jasno izpostavilo težavo, kaj odzvala? Glede na odgovore Vlade ni veliko upanja - veliko besed, a malo zavez. Računsko sodišče izrecno izpostavlja, da je stanje socialne oskrbe v Sloveniji kritično. Država več kot 10 let ni izvajala potrebnih ukrepov. V Novi Sloveniji se sprašujemo, bo kdo za to odgovarjal? Naraščajoči trend prebivalstva bo stanje še poslabšal, obstoječi sistem socialne oskrbe pa je po trditvah Računskega sodišča nevzdržen zaradi slabe kadrovske politike, nepravičnega oblikovanja cen in neenake obravnave uporabnikov. V Novi Sloveniji menimo, da je ključno slediti razvoju alternativnih ustanov za dolgotrajno oskrbo in zagotoviti širitev zdravstvene oskrbe. Ponuditi je treba storitve tudi na domu in v obliki sosedske oziroma prostovoljne pomoči - je pa pomembno zagotoviti sredstva za to. Tako se namreč poveča predvsem možnost izbire upravičencem. Tiste storitve, ki se bodo zagotavljale izključno preko zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, morajo slediti temeljnemu načelu, in sicer, da je preventiva pred rehabilitacijo, ter kratkotrajna oskrba pred dolgotrajno. Na kratko - ljudje, ki so plačani za to, naj opravijo svoje delo. Poslanci Nove Slovenije podpiramo priporočila.
Hvala lepa. Gospod Vojko Starović bo predstavil stališče Poslanske skupine SAB. Izvolite.
Hvala za besedo. Spoštovani. Predlog priporočila, ki je pred nami, je odprl vrsto pomembnih vprašanj. Pri vprašanjih institucionalnega varstva in dolgotrajne oskrbe, delitev na koalicijo in opozicijo ni na mestu. To si moramo priznati. Predlagatelj, z ozirom na mnenje Računskega sodišča, izpostavlja, da je stanje na področju dolgotrajne oskrbe v Sloveniji slabo, da ni zadovoljivo. Gre za problematiko enake ali primerljive obravnave  upravičencev pri zagotavljanju storitev socialnega varstva, prostorska stiska v domovih za starejše, izgradnje novih domov, itn. Teh izzivov se zavedamo tudi brez mnenja Računskega sodišča. V programskem obdobju 2014-2020 je na področju dolgotrajne oskrbe že zaključen projekt, ki bo zagotovil podlago za izvedbo pilotnih projektov. Ti bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Projekt je izvedel inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Tam so med drugimi pripravili orodje za ocenjevanje potreb uporabnikov, določanje upravičenosti do storitev dolgotrajne oskrbe in pregled podatkov ter še ostale potrebne zadeve. Seveda pa nadaljnje naloge in koraki, ki nas čakajo, ne bodo lahki. Slovenija se podobno kot večina evropskih držav sooča s spremembami starostne strukture prebivalstva. Po oceni Evropske komisije prav nizka rodnost in posledično staranje prebivalstva predstavljenega večjih družbenih in gospodarskih izzivov stare celine. In glede na omenjene spremembe bomo morali prilagoditi vrste sistemov kot so zdravstveni, pokojninski, izobraževalni sistem dolgotrajne oskrbe in tudi trga dela. A vse večji delež starejših od 65 let v naši družbi je tudi priložnost. Starejši zaposleni so lahko odlični mentorji mlajšim sodelavcem, lahko sodelujejo pri prenosu znanja v nove rodove. Kljub temu pa bo delež delovno aktivnega prebivalstva nižji, zato je pričakovati manj prilivov v pokojninsko blagajno ob hkratnem povečanju števila uporabnikov. Posledično so reforme pokojninskega in invalidskega zavarovanja v smeri ker prinaša dolgoročno finančno vzdržnost, nujni. Prvi korak so priprave novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, prvi koraki so narejeni, to je priprava novele Zakona o Pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tudi v Poslanski skupini SAB pozdravljamo in smo veseli, da bo gmotni položaj upokojencev končno deležen izboljšanja. Področje, ki je še posebej pomembno, je dolgotrajna oskrba. Zakon, ki bi dokončno uredil to področje, področje osebne asistence in zavarovanja, za dolgotrajno oskrbo čakamo že več kot deset let. Z njim bi povečali ponudbo in dostopnost domov za ostarele in vzpostavili alternativne sisteme dolgotrajne oskrbe kot so stanovanjske skupnosti za starejše in podobno. V Poslanski skupini SAB si želimo, da bi vsak upokojenec s svojo pokojnino lahko plačal oskrbnino v domu in mirno preživel jesen svojega življenja. Tako bi razbremenili tudi sedanja in prihodnjo delovno aktivno generacijo. Dejstvo je, da Slovenija nima še urejenega enotnega sistema dolgotrajne oskrbe. Storitve tovrstne oskrbe, prejemki in financiranje so razpršeni v strukturah zdravstvenega varstva, v socialnem in starševskem varstvu, pokojninah in invalidninah. O ustreznem zakonu s katerim bi opredelili in predvsem poenotili sistem ukrepov, pa se, kot rečeno, pogovarjamo vse predolgo. A kritizirati iz varne razdalje daleč stran od prevzema in odgovornosti, je najlažje in najudobnejše, zato poudarjamo, da smo se koalicijski partnerji zavezali, da bomo zatečeno stanje na področju dolgotrajne oskrbe uredili. Obe pristojni ministrstvi sta se na mnenje Računskega sodišča odzvali in pripravljata odzivno poročilo. Pri pripravi nadaljnjih korakov pa bosta mnenju sledili in ga upoštevali. Zato na koncu ponavljam, kar je bilo danes že slišano, sredstva, ki jih problematizira predlagatelj, so Evropska sredstva namenjena konkretnim projektom in se še niso začela porabljati. To je treba jasno povedati in vsa zavajanja in ustvarjanje občutka kaosa, zapravljanja enormnih sredstev za študije, označiti kot nesprejemljivo. V Poslanski skupini SAB zaupamo obema ministrstvoma, zato predloga priporočil ne podpiramo.  (nadaljevanje)Hvala.
Hvala lepa. Stališče Poslanske skupine Desus bo predstavil gospod Jurij Lep. Izvolite.
Hvala, gospa predsednica. Spoštovani državni sekretarji, kolegice in kolegi! Računsko sodišče je po reviziji z naslovom Kako Republika Slovenija skrbi za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo varstvo in nego drugih, ki je bila opravljena leta 2008, ponovno kompleksno preverilo stanje na področju varstva starejših in sicer je zajelo celotno obdobje po prvi reviziji. Tokrat je Računsko sodišče vprašalo, kako uspešni smo pri zagotavljanju dostopnosti ion dosegljivosti storitev socialnega varstva in drugih, ki so teh storitev potrebni. Iz obeh pregledov izhaja splošna končna ugotovitev, da Republika Slovenija ni primerno odzivna in uspešna pri naslavljanju problematike dolgožive družbe in s tem povezanih povečanih potreb po zagotavljanju kvalitetne socialne in zdravstvene oskrbe starejših ljudi ter vseh drugih, ki prav tako za dostojno življenje potrebujejo pomoč drugih. Na demografske spremembe, na staranje prebivalstva se ne odzivamo dovolj hitro, še manj pa na primerno in učinkovito in s tem se v Demokratični stranki upokojencev moramo strinjati.  V Sloveniji kronično primanjkuje domov za starejše ljudi že vrsto let. Ni treba, da to ugotovi Računsko sodišče. To potrjujejo dejstva, da je evidentiranih prošenj za sprejem v domsko oskrbo približno 25 tisoč. Vemo sicer, da so vloge lahko poslane na zalogo ali pa so dane na več mestih. Kljub temu je aktualnih prošenj več kot 10 tisoč. Tako zaradi pomanjkanja prostih kapacitet in še dodatno iz razloga – predrage oskrbe pri ljudeh, ki ne zmorejo več skrbeti zase, vse bolj postaja aktualno iskanje prostega in cenovno dosegljivega mesta zunaj naših meja, največ na Hrvaškem. Starejša populacija nad 65 let danes predstavlja 20 % celotne populacije, čez 20 let pa bo ta delež preskočil že na 30 %. D država v odnosu do starejših ne upošteva njihovih realnih potreb in pričakovanj, pričajo tudi proračunska sredstva za investicije v prihodnosti. Od leta 2007 je država zagotovila skupno samo 40 milijonov evrov, pri čemer pa ni bil zgrajen noben dom na novo in tudi prihajajoči proračunski leti nista nič bolj optimistični. Slovenija si je sicer v preteklosti v okviru politike dolgotrajne oskrbe zadala cilj, okrepiti in pospešiti premik iz domske nastanitve v skupnostne oblike pomoči. Ministrstvo za delo, družinsko, socialne zadeve in enka možnosti si je v zadnjih letih v svojih / nerazumljivo/ prizadevalo dajati prednost oskrbi na domu, postavitvi dnevnih centrov, delovno varstvenih enot in drugim ne domskim oblikam pomoči. Ampak Slovenci kljub temu ostajamo zelo domsko naravnani, saj je povpraševanje po domski oskrbi danes – po ugotovitvah Računskega sodišča, celo trikrat večje kot po drugih oblikah pomoči. Med drugimi oblikami pomoči so seveda znane za primer formalna pomoč na domu, katero prvenstveno zagotavljajo in sofinancirajo občine in neformalna skrb, ki je na plečih otrok in svojcev. Poseben pomen v naši družbi ima tudi prostovoljsko delovanje. Naj na tem mestu omenim vsaj enega izmed njih in pohvalim projekt Zveze društev upokojencev Slovenije z naslovom »Starejši za starejše«, ki zaradi nesebičnega dela 3 tisoč 500 prostovoljcev in prostovoljk, uspešno prispeva h kakovostnemu bivanju starejših ljudi od 69 let v domači oskrbi. Neformalna skrb danes še izraža veliko stopnjo medgeneracijskega sodelovanja, ki pa je na daljši rok vedno bolj vprašljiva. Mlajše generacije, to so otroci, ki v večini primerov skrbijo za svoje starše, zaradi podaljševanja delovne aktivnosti namreč že danes težko prevzamejo polno skrb za svoje nemočne starše. Prelaganje odgovornosti na otroke oziroma pričakovanje, da naj sami prevzamejo skrb za starše, pa je po našem prepričanju milo rečeno, neprimerno. Kar se tiče pomoči na domu, katere nosilci so občine, pa je ta – kot navaja v svojih ugotovitvah Računsko sodišče, celo 17-krat držaja od domske oskrbe. Tega ne odtehta niti dejstvo, da je pomoč na domu, ki je v uporabnik v domačem okolju tudi oskrbovalec, prijaznejša ter da je oskrbovalec uporabniku lahko na voljo precej več časa kot osebje v domu. Nadaljnja ugotovitev Računskega sodišča je tudi, da pri tovrstni pomoči ni enotnega modela za obveznost vseh občin in tako prehaja med uporabniki pomoči na domu, na različnih koncih Slovenije, do velikih razlik. Kar se tiče primerjave med koncesionarji in javnimi domovi so revizorji Računskega sodišča zapisali, da je bivanje v domovih s koncesijo držaje skoraj za 28 %. Glede slednjega seveda     (nadaljevanje) če to drži lahko v naši poslanski skupini komentiramo kot obžalovanje, da smo v preteklosti opustili skrb za razvoj in nadgradnjo javne domske oskrbe ter dovolili vstop zasebništvu. Če smo to že dovolili pa je bila ključna napaka, da država ni poskrbela za to, da bo cena oskrba ne glede na izvajalca vsaj približno enotna, slednja pa žal danes ni enaka niti v javnih domovih. Ne glede na to pa ne pozabimo, da nizke pokojnine naših upokojencev marsikomu sploh ne omogočijo, da bi si privoščil bivanje ne v javnem ne v zasebnem oziroma koncesijskega domu enako je tudi s pomočjo na dom. Velikokrat slišimo tudi zgodbe kako je oskrba v domovih neustrezna, pomanjkljiva, da osebje obravnava uporabnike neprimerno in površno. Nezadovoljstvo stanovalcev in njihovih svojcev je marsikje upravičeno. Seveda gre to po naši oceni pripisati v veliki meri kadrovski podhranjenosti in predpisanim normativom obsega dela in nalog. Zaposleni v zdravstveni negi in socialni oskrbi so preobremenjeni glede na število uporabnikov, za katere morajo skrbeti plačilo za njihovo požrtvovalno delo pa je zelo nizko, naj navedem. Malo nad minimalno plačo dobita bolničarka in socialna oskrbovalka, okoli 800 evrov medicinska sestra. Kljub temu, če sodimo po odzivih stanovalcev domov nizke plače ne vplivajo na kakovost dela zaposlenih. Prijazna beseda in nasmeh na obrazu sta kljub njihovi izčrpanosti še vedno prisotna. Tako lahko tukaj sklepamo, da so pogoji za bivanje v domovih za starejše kljub vsemu dobri. Kljub temu, da je materiala za debato še ogromno in bom zagotovo še kaj povedal v nadaljevanju razprave naj zaključim stališče Poslanske skupine Desus z naslednjim.  Nad marsičem, kar je zapisano v revizijskem poročilu Računskega sodišča se je potrebno zamisliti vendar je treba hkrati dovoliti, da pristojni ministrstvi opravita svoje delo in v roku, ki ga imate pripravita odzivni poročili in vse očitke pojasnita. Da bo skrb za starejše postala prijaznejša, pravičnejša predvsem vsem enako dostopna ter kvalitetno izvedena v kakršnikoli obliki jo je treba urediti na enem mestu in enotno pri vseh izvajalcih. To naj bi uredilo že predolgo pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Čas pa nikakor ni zaveznik tistih, ki danes potrebujejo pomoč družbe, ker sami, zaradi starosti ne zmorejo več skrbeti za sebe, zato dajmo vsi skupaj na vrh lestvice družbenih prioritet končno postaviti skrb za starejše in čim prej sprejmemo zakon. Državna in lokalna proračunska sredstva pa naj postanejo na tem področju bolj radodarna.  Hvala.
Hvala lepa. Gospod Dušan Šiško bo predstavil stališče Poslanske skupine SNS.  Izvolite.
Lep pozdrav vsem skupaj! Naraščanje starejšega prebivalstva postavlja v ospredje vprašanje ali se država ustrezno odziva na potrebe starajoče se združbe, ki je vedno bolj soočena s socialno izključenostjo. Povečuje se pričakovanja trajanja življenja. Vedno več je starejše populacije, ki bo potrebovala pomoč v vsakdanjem življenju. Vedno večji del je starejših je, ki se počutijo ogrožene in socialno izključene. Socialna izključenost je zato kompleksen družabni pojavi. V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke menimo, da država glede stanj od nujnih v nebo vpijajočih sprememb tako na zdravstvenem kot na socialnem področju. Potrebno se je zavedati, da današnje družbene spremembe terjajo hitrejše prilagajanje socialne varnosti. Menimo, da star človek ni breme družbi, ampak enakovreden član družbe. Stališče, da je starejši človek breme družbe je nujno potrebno zavreči in ga ostro obsojamo. Starost je danes prikrita diskriminacija, saj diskriminacija starosti postavlja vedno bolj spremenljiva. Žal je opravljeno delo na Ministrstvu za zdravje in Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti slabo. V zadnjem času je zelo malo število predlaganih zakonov, ki so namenjeni pravni varnosti in zaščiti starejših ljudi. Prav na področju pristojnosti teh dveh ministrstev je diskriminacija do starostnikov najbolj opazna. Področje dolgotrajne oskrbe bomo morali nujno sistemsko urediti. Že, če danes sprejmemo Zakon o dolgotrajni oskrbi smo prepozni.   (nadaljevanje) Stanje na terenu je grozno zaradi dolgoletnega zavestnega zanemarjanja tega področja. Nedopustno je, da se ta problematika ureja v 7 različnih zakonih. Takšno zatečeno stanje je posledica predvsem tega, da imamo popolnoma zbirokratizirano državo, kjer le birokrati, ki delajo na tem področju, poznajo vse pravice, ki izhajajo iz zakonov. Sprašujem se, kako naj starostnik pozna in se zavzema za svoje pravice, če je njegov status urejen v 7 različnih zakonih. Takšno stanje omaja načelo pravne države in socialne države. Navsezadnje bo potrebno doseči soglasje o tem, ali bomo dajali prednost oblikam pomoči v domovih za ostarele, katera ni dovolj privilegirana posameznikom, ali pomoč v domačem okolju oziroma bomo obe področji poskusili obravnavati enakopravno. V družbi bomo morali poiskati tudi soglasje v zvezi s tem, kako bomo dolgotrajno oskrbo financirali. Poskrbljeno bo na način kakovostnega in dostojnega staranja, vključujoč dobro počutje in spoštovanje posameznikov. Če je pred časom zadostovalo varstvo v domovih in nekatere osnovne socialne storitve, danes izvajanje oskrbe postaja izziv, ki terja nove inovacije in njihovo prilagodljivost. Ta izziv se nanaša na slehernega posameznika, zato je prav, da danes o tem razpravljamo. V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke bomo v vsakem primeru podprli predlog predlagatelja.
Hvala lepa. Naslednji bo predstavil stališče Poslanske skupine SDS gospod Marijan Pojbič. Izvolite.
Spoštovani. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo se odločili za sklic nujne seje Državnega zbora zaradi nevzdržnih razmer na področju dolgotrajne oskrbe. Slovenija postaja starajoča se družba. Podatki kažejo, da je v Sloveniji 19,7 % oseb, starejših od 65 let. Projekcije pa napovedujejo, da bo leta 2050 ta delež narasel na 30 %. Torej čez 30 let po vsak tretji prebivalec Slovenije starejši od 65 let. Zato je vprašanje dolgotrajne oskrbe in človeku dostojne starosti vitalnega pomena za našo državo. Zavedati se namreč moramo, da so prav ti starejši desetletja delali in soustvarjali blaginjo naše države, zato je naša dolžnost, da jim omogočimo dostojno jesen življenja. Dolgotrajna oskrba je ena izmed področij, ki v okviru socialnih politik gospodarsko razvitih držav v zadnjih let zavzema vse pomembnejše mesto. Kako pa kaže v Sloveniji? Dejstvo je, da se v zadnjih letih na tem področju ni naredilo nič bistvenega kljub temu, da je stanje izjemno problematično, celo kaotično. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvo za zdravje ob tem poudarjata, da je prioriteta na tem področju priprava sistemskih rešitev, ki pa vključujejo tudi pripravo dolgo pričakovanega Zakona o dolgotrajni oskrbi. V Slovenski demokratski stranki dobivamo občutek, da kadarkoli Vlada nima ustreznih rešitev ali ne želi podpreti dobronamernih predlogov opozicije, zaigra na karto sistemskosti, toda večinoma ostane pri napovedih, do sistemskih ureditev pa ne pride. Računsko sodišče Republike Slovenije je 16. septembra 2019 izvedlo revizijo, da bi preverilo, ali so bili Vlada Republike Slovenije, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvo za zdravje v obdobju od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2018 uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva. Računsko sodišče je izreklo mnenje, da država svojega dela ni opravila in da zagotavljanje pomoči vsem, ki pomoč potrebujejo ni bilo zadovoljivo. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke že dalj časa opozarjamo na nujnost sprejetja Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi omogočil temeljne pogoje za delovanje tega področja. Na podlagi mnenja Računskega sodišča lahko ugotovimo, da imamo še kako prav. Žalostno je in neverjetno in seveda tudi nedopustno, da ministrstvi, ki bi morali imeti jasno strategijo in opredeljena cilje rešitev na področju dolgotrajne oskrbe nimata niti osnovnih informacij koliko upravičencev potrebuje pomoč drugih in koliko jih je v obdobju na katerega se nanaša revizija, ostalo brez nje, resnično neverjetno. Računsko sodišče je prav tako ugotovilo, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in invalide ni zagotovilo enake in primerljive obravnave upravičencev glede dostopnosti do storitev, in sicer ne glede na to ali bi se ti odločili za institucionalno ali za skupnostno obliko storitve socialnega varstva. Računsko sodišče med drugim navaja, da je v letu 2016 pomoč v obliki različnih storitev socialnega varstva prejemalo le 8,9 % od vseh skoraj 400 tisoč upravičencev. Nedopustno in neodgovorno je, da je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti s pravno ureditvijo omejilo vrsto in obseg pomoči na domu, to pomeni, da lahko upravičenci prejemajo le 80 ur točno določene vrste pomoči, ne pa nujno toliko pomoči in tiste vrste obravnave oziroma opravil, ki bi jih dejansko potrebovali. Enaka ali primerljiva obravnava ni bila zagotovljena niti uporabnikom oskrbe v domih za starejše, saj ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni natančno določilo kriterije in merila za sprejeme v zavode, ni natančno določilo standardov oskrbe v domih za starejše, ni določilo vseh potrebnih kadrovskih normativov za socialno oskrbo v domih za starejše in ni določilo natančnih meril ter kriterijev za uvrščanje uporabnikov institucionalnega varstva v posamezne kategorije oskrbe. Predlagatelji zahteve še poudarjamo, da je neodgovorno, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni zagotovilo enake ali primerljive obravnave upravičencev pri zagotavljanju osnovne dosegljivosti storitev socialnega varstva. Niti Vlada Republike Slovenije niti Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnost niti Ministrstvo za zdravje pa niso ustrezno načrtovali novega sistema dolgotrajne oskrbe, Vlada tudi ni natančno določila in razmejila nalog za katere naj bi bilo pristojno vsako od obeh ministrstev. Pri pripravi predloga zakona o dolgotrajni oskrbi niso bile natančno ugotovljene slabosti obstoječega sistema socialnega varstva in niso bila natančno izračunana potrebna sredstva ter določeni viri financiranja storitev v okviru nove ureditve ob upoštevanju dejanskih potreb upravičencev in trenda staranja prebivalstva. Nenormalno in absurdno je tudi da je Vlada za projekte, ki naj bi zgolj pokazali ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenila kar 74,5 milijona evrov. Računsko sodišče ugotavlja, da je to nesorazmerni stroški v primerjavi s potrebnimi sredstvi za zagotovitev manjkajočih kapacitet. Za ta denar bi lahko po nekaterih ocenah zgradili tudi 10 domov za starejše občane, kar bi bilo glede na obstoječe stanje, ko je prošenj za v dom več kot 24 tisoč, dobrih 10 tisoč starostnikov pa bi mesto v domu potrebovalo takoj, nujno. Glede na navedeno pa žal ni mogoče pričakovati, da bo država z načrtovanimi projekti in ukrepi ter predvidenim zakonom, ki bo urejal dolgotrajno oskrbo in ki naj bi glede na predvidene aktivnosti Ministrstva za zdravje v javni razpravi že avgusta 2019 ter poslan v medresorsko usklajevanje v mesecu oktobru 2019, izpostavilo sistem, ki bi zagotavljal oskrbo vsem upravičencem, ki potrebujejo pomoč ne glede na regijo, kjer bivajo ter ne glede na njihove finančne zmožnosti. Ob tem naj še spomnimo, da kljub opozorilom strokovnjakov in institucij kot je Evropska komisija, da mora Slovenija zaradi hitrega staranja prebivalstva nemudoma urediti področje dolgotrajne oskrbe. Pristojni že več let prelagajo uvedbo sistema skrbi za starejše, ki bi vsem starostnikom ne glede na njihove finančne zmožnosti zagotovil storitve, ki jih potrebujejo. Nesprejemljivo je tudi dejstvo, da so v povsem nedopustnem položaju danes predvsem starostniki z večjimi negovalnimi potrebami, kjer oskrba v domačem okolju ne pride v poštev, hkrati pa domovi za starejše zaradi neustreznih normativov vse pogosteje ne morejo prevzeti odgovornosti za zagotavljanje kakovosti in varne strokovne oskrbe. Tudi Varuh človekovih pravic opozarja na kritičnost razmer na področju dolgotrajne oskrbe. Kljub temu, da obstaja splošni konsenz, da je potrebno dolgotrajno oskrbo celovito urediti pa nam to še vedno ni uspelo. Po mnenju varuha je treba preseči prelaganje odgovornosti za sprejem sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi z enega resorja na drugega, saj sta zdravstvena nega in socialna oskrba neločljivo povezana. Država mora vzpostaviti dostopen, učinkovit in finančno vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo temeljil na socialni pravičnosti in medgeneracijski solidarnosti. Prav tako pa ne sme ignorirati opozoril, da se bomo na tem področju kmalu soočili s pomanjkanjem človeških virov, torej tistih, ki bodo izvajali dolgotrajno oskrbo.  Če se vrnem na načrtovano porabo 74,5 milijona evrov za projekte, ki naj bi pokazali ustreznost rešitve za dolgotrajno oskrbo je zelo sporočilna tudi javnomnenjska raziskava podjetja Parsifal. Ta je namreč pokazala, da velika večina anketirancev, kar 62,7 % meni, da gre v tem primeru za sum resne zlorabe, ki zahteva ugotavljanje vseh okoliščin in odgovornosti. S tem se vsekakor strinjamo tudi v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke. Ker menimo, da gre za nerazumno načrtovanje trošenja proračunskega denarja in neuspešnost Vlade oziroma pristojnih ministrstev pri zagotavljanju dostopnosti socialnega varstva smo podali zahtevo za sklic nujne seje.  Ne moremo namreč pristati na dejstvo, da za sto tisoče ostarelih država ne ve niti tega, ali in kakšno socialno varstvo bi potrebovali, da tisoči ostarelih mesece in leta čakajo na prostor v domu za ostarele, kjer zaposleni za nizke plače pregorevajo v preobilici dela, da starejši, ki bi želeli svojo jesen življenja preživeti v zavetju svojega doma nimajo možnosti dnevnega varstva in pomoči na domu. Nikoli ne bomo pristali na mišljenje, da so starejši breme za družbo in državni proračun. Oni so tisti, ki celo svoje aktivno dobo ustvarjali blaginjo, ki jo danes živimo, so neusahljiv vir modrosti in izkušenj, zgolj prisluhniti jim moramo znati in hoteti. In ko pride trenutek, ko ne morejo več poskrbeti sami zase jim moramo kot država omogočiti dostojanstvo.
Hvala lepa.  Kot zadnja bo stališče Poslanske skupine LMŠ predstavila gospa Nina Maurovič.  Izvolite.
Hvala lepa. Spoštovane in spoštovani! Nikjer se ne pokaže bolj, jasneje in izraziteje ali smo še sočutna in solidarna družba in ali je država še socialna, kot se to vidi pri odnosu in skrbi za starejše in obnemogle. Naj se v tem trenutku počutimo še tako čile, zdrave in fit, pot staranja je tista, kateri v prihodnjih desetletjih tudi mi sami ne bomo mogli ubežati. Živimo v časih, ko ni sprejemljivo biti šibkejši člen. Sodobni način življenja terja, da smo izjemno produktivni, zagnani, delavni, da smo učinkoviti in neuničljivi, da ne zbolevamo in ves čas dajemo vse od sebe. Od vsakega posameznika se zahteva sto odsotnost. V tem vrtincu želje po rasti, napredku in boljšemu življenju pa ne le da pozabljamo na tiste, ki so svoja najboljša leta za to družbo že dali. Konec koncev pozabljamo tudi na to, da bomo nekoč, morda prav kmalu, stari ali pomoči potrebni tudi mi sami. Demografski kazalci nam jasno kažejo, da se kot družba staramo. S to težavo se ne srečujemo le v Sloveniji, pač pa pesti ves razviti del sveta. V tem trenutku v Sloveniji, vsak peti prebivalec ni več zmožen v celoti poskrbeti sam zase in potrebuje neke vrste pomoč. Običajno mu jo nudijo družinski člani ali institucije. V Sloveniji si že predolgo zatiskamo oči pred tem, da staranje prebivalstva predstavlja enega izmed največjih izzivov prihodnjih ureditev družbe, v kateri živimo. Vse večji delež starejših prebivalcev ne pomeni le, da bo potrebno celostno pristopiti k novim načinom skrbi za ta segment ljudi, pač pa, da bomo morali postati kreativni in iznajdljivi pri izumljanju oblik asistenc in pomoči. Starejše bo potrebno motivirati k aktivni starosti in jih čim dlje zadržati v domačem okoljem. Večina starejših si tega dejansko tudi želi. Bivanje v instituciji, domu za starejše občane, bo sčasoma postalo namenjeno predvsem tistim, ki bodo potrebovali izjemno širok nabor strokovnih pomoči in zdravstvenih storitev. Da bodo starejši lahko starost kvalitetno, čim dlje preživljali v domače okolju, pa bo treba spremeniti številne dosedanje postopke, pristope, konceptualne rešitve in pričeti povezovati različne segmente, od zdravstva, socialnih uslug, zavarovalnih shem, prostovoljstva in nevladnih organizacij, najrazličnejših nastanitvenih zmogljivosti, vključevati lokalno skupnost, družine, humanitarne organizacije, različne vire financiranja – od lastnih sredstev, do subvencij države, vložkov zasebno-javnih partnerstev, pridobivanja evropskih sredstev, se odkrito pogovoriti o sistemu podeljevanja koncesij in še bi lahko naštevala. Gre za zapleten preplet, ki pa se z odlašanjem le še bolj zapleta in postaja podoben gordijskemu vozlu. Demografski kazalci nas postavljajo na realna tla. V našo podzavest odtisnjena podoba osivele babice, ki ob topli krušni peči plete šale in rokavice, zanjo pa skrbijo otroci in vnuki, ki so ostali na domačiji, je že davno preživeta. Številni starostniki imajo le po enega, morda dva potomca. Ti so razpeti med službenimi obveznostmi in lastnimi družinami, vzgojo otrok in tudi sami se spopadajo s številnimi izzivi, predvsem pa jim za starše primanjkuje časa, pogosto pa tudi denarja. Družbeni in gospodarski sistem tako starejše potiska v osamo in osamljenost, družbeno in družabno odrinjenost na rob. Akcijski načrt ukrepanja, Zakon o dolgotrajni oskrbi in čim hitrejši prenos obojega v prakso, bi morali postati prioriteta socialnih in demografskih politik prihajajočih let in tega desetletja in to od pristojnih ministrstev in Vlade tudi pričakujemo. Zavedamo se stanja, na katerega v svojem revizijskem poročilu opozarja tudi Računsko sodišče, a potrebno je poudariti, da tudi mi, v tem trenutku zatečenega stanja, žal ne moremo popraviti z danes na jutri, kot ga niso niti Vlade pred nami. Še več, ad hoc rešitve in slabo premišljene hitre gasilne akcije, katerih se lotevamo tudi s priporočili, katera danes obravnavamo, lahko povzročijo nepopravljivo in veliko škodo. Najprej moramo kot družba in država sploh definirati, kaj vse in kaj točno za nas dolgotrajna oskrba sploh je. Pravice, ki jih po mednarodni definiciji lahko štejemo v dolgotrajno oskrbo, ureja zakonodaja na številnih področjih, financiranje pa je razdrobljeno med različne nosilce. In ker je na tem področju odprtih toliko neznank, je odlično, da imamo možnost testiranja predlogov, novih orodij, mehanizmov, storitev in rešitev, na pilotnih projektih. In prav tem projektom so med drugim namenjena sredstva, v višini 74 in pol milijona evrov, na katera se vežejo današnja priporočila predlagatelja.  Vesela sem, da smo na včerajšnji seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, jasno in glasno razčistili, da gre za še neporabljena sredstva, ki so v 80 % financirana s strani Evropske unije, 20 % pa zagotavlja Slovenija. Niso namenjena nikakršnim papirnatim študijam, pač pa neposrednim storitvam. To pomeni, konkretnim projektom dolgotrajne oskrbe, ki bodo do porabe teh sredstev upravičencem na voljo popolnoma brezplačno. Z njihovo izvedbo bomo lažje ocenili prednosti in slabosti v praksi in bodo odlično izhodišče za nadaljnji razvoj področja dolgotrajne oskrbe. Poleg tega bodo sredstva namenjena tudi za ukrepe, namenjene vzpostavitvi infrastrukturnih pogojev za podporo deinstitucionalizacij ter razvoju skupnostnih oblik socialnih storitev. V Strani Liste Marjana Šarca podpiramo vsa tovrstna prizadevanja in koristne projekte, ki pomagajo, da bomo v prihodnosti opremljeni z znanjem in podatki, katera bodo pripeljala k razvoju učinkovitega sistema dolgotrajne oskrbe. V prvi vrsti pa pričakujemo, da bomo poslanci v presojo in odločanje v kar najkrajšem možnem času dobili predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi. Dejstvo je, da vsako javno osvetljevanje tovrstne problematike je dobrodošla. Je pa nedostojno, da ta ista tematika postaja polje politiziranja, kazanja mišic in neskončnih ur razprav na sejah odborov in Državnega zbora. V tem tednu kar na štirih. Ljudje nas gledajo in pričakujejo rezultate, mi pa smo kontra produktivni. Več ur kot predstavniki ministrstev sedijo z nami v Državnem zboru na tej sejah, manj časa jim ostaja za delo na ministrstvih in na zakonu, katerega od njih kot izvršne oblasti pričakujemo. Zato v Listi Marjana Šarca današnjih priporočil ne bomo podprli, podpiramo pa vse aktivnosti ministrstev, ki so in bodo kakorkoli vezane na pripravo Zakona o dolgotrajni oskrbi in tudi drugih aktivnosti glede reševanja problematike na področju oskrbe starejših.
Hvala lepa.  S tem smo zaključili s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Začenjamo razpravo. Kot prva dobi besedo predlagateljica, potem pa se pripravi gospod Jožef Lenart.  Izvolite.
Hvala lepa.  Izčrpana so bila predstavitev poslanskih skupin mnenja. Veliko smo slišali sprenevedanj na račun tega in jaz se bom ustavila kar pri tisti najhujši, in sicer, kolega iz Stranke Socialnih demokratov meni oziroma je kar označil ugotovitve Računskega sodišča kot zavajajoče podatke. Poglejte, jaz bi vseeno pričakovala določeno mero spoštovanja. V tej naši današnji razpravi sploh do takšnih institucij kot je Računsko sodišče, namreč Računsko sodišče je javna institucija z javnim pooblastilom za izvajanje nadzora namenske porabe javnih sredstev in ugotovitve revizije Računskega sodišča so strokovne in jaz menim, da v takšnih razpravah nikakor ne sodi, da jih tukaj nekateri člani stranke označujejo kot zavajajoče podatke. Dejstvo je tudi, da vaša stranka je imela ta resor pod oblastjo kar deset let in približno deset let se nanaša ta revizija Računskega sodišča. zdaj, vsi smo se strinjali, da so podatki skrb vzbujajoči, da je stanje kritično. Vi pričakujete, da se bo nekaj predlagalo, ampak poglejte, vi ste bili na Vladi, imeli ste ta resor pod oblastjo, pa vendarle do danes ni bilo storjenega nič. Nič na tem področju, da bi se stanje izboljšalo in zato danes so problemi na kakršne opozarja Računsko sodišče.  Veliko je bilo slišanega, da sredstva niso porabljena, da so zgolj namenjena, ampak če so sredstva namenjena, verjamem, da bodo tudi porabljena, kajti če ne bodo porabljena, je pa toliko hujše, glede na to kakšno vsebino ste vi danes zagovarjali, zakaj bodo ta sredstva porabljena. Tudi, poglejte, če gre za kohezijska sredstva, to so naša sredstva, javna sredstva, ki so v bistvu sredstva vseh državljanov in če ste jih vi namenili porabiti za neke študije in analize, ki ne bodo dale učinka, je še toliko hujše. Da pa gre za zamude pri izvajanju teh projektov, vas je pa že tako včeraj opozorilo tudi Računsko sodišče, sicer pa bom rekla, glede na poročila, ki jih imamo o izvajanju oziroma o črpanju evropskih sredstev, kako uspešni ste tudi v tej Vladi, pa tako vemo glede na poročilo iz meseca avgusta, počrpanih imate le 25 % evropskih sredstev. Poskušalo se je sicer preusmerjati pozornost na vse kaj drugega kot to kar želimo v Slovenski demokratski stranki danes poudariti in to je, da je Računsko sodišče ugotovilo   (nadaljevanje) nesmotrno, namensko uporabo sredstev 74 in pol milijonov evrov tega denarja ne glede na to, ali je to iz državnega proračuna ali je to iz evropskih kohezijskih sredstev, vse skupaj je javni davkoplačevalski denar. In to so ugotovitve Računskega sodišča in nikakor ne Slovenske demokratske stranke. Glejte, če bi si prebrali revizijo Računskega sodišča, pa očitno si nekateri niste, ker jaz verjamem, da potem vsebina razprav ne bi bila takšna, kot je bila. Na strani 108 Računsko sodišče v reviziji ugotavlja, da ni mogoče ugotoviti niti vsebin projektov niti ciljev, ki naj bi se s projekti realizirali. Torej s projekti ni določene vsebine ter ni pričakovati učinkov na novo ureditev dolgotrajne oskrbe. Računsko sodišče ugotavlja, da ministrstvi izvajata in načrtujeta projekte na nekih zamislih in ne na ugotovljenih oziroma izkazanih potrebah ter nikakor ne tudi na finančni zmožnosti. Tak pristop pa ne bo prinesel izboljšanja v smeri boljše dostopnosti in dosegljivosti pomoči za vse, ki jo potrebujejo. Torej še enkrat, to imate zapisano v reviziji Računskega sodišča in to ni pogruntavščina naše stranke. Vsi se strinjamo, da je potreben sprejem sistemskega zakona, torej Zakona o dolgotrajni oskrbi. Včeraj je bilo mnogo o tem rečeno tudi na odboru, kjer smo imeli obe bivši ministrici, tako za zdravje kot za delo, družino in socialne zadeve. In moram reči, da sta obe 2 tekmovali, katera je prej pripravila zakon, ali je bila to zdaj ministrica za delo bivša ali bivša ministrica za zdravje, ampak dejstvo je, da zakona ni. In ker zakona ni, trpijo ljudje, ker dolgotrajne oskrbe nimamo urejene, tako kot bi moralo biti glede na demografske trende v naši državi. Zdaj, rečeno je bilo, da bo zakon v obravnavi v Državnem zboru v naslednjem letu v mesecu aprilu. Jaz verjamem, da imate potemtakem glede na tako časovnico tudi že predvidena finančna sredstva, kako se bo ta zakon izvajal oziroma na katerih finančnih sredstvih. In bi tudi prosila morda kar predstavnika Ministrstva za zdravje, državnega sekretarja, da malo pojasni, da vidimo te, v kolikor imate sistem že razvit, potemtakem ga morate imeti glede na to, da bo zakon v mesecu aprilu, to je v prihodnjem letu v razpravi v Državnem zboru. Bi pa glede na to, da kljub vsem tem izčrpnim razpravam na različnih komisijah in odborih pred današnjo izredno sejo, pa vendarle nisem dobila odgovorov na nekatera pomembna vprašanja, ki pa jih v svoji reviziji izpostavlja tudi Računsko sodišče in jih bom izpostavila danes ponovno, pa upam, da bo vsaj na nekatere danes več volje, da dobimo odgovore s strani Ministrstva za zdravje in s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in invalide. In sicer kot prvo me zanima, zakaj ste se vendarle odločili za širjenje skupnostnih oblik socialno-varstvenih storitev. Jaz zdaj več ne bi poslušala o tem, kako je to določeno v operativnem programu za črpanje evropskih kohezijskih sredstev. Ja, program je sprejet takšen, kot je, ampak vi ste gradili celotni sistem na širjenju teh skupnostnih oblik ne glede na to, da kot je bilo že uvodoma povedano, sploh nimate podatkov o tem, kakšno je stanje oziroma kakšne so potrebe našega prebivalstva. Za približno 90 % ljudi sploh ne vedo, kakšno pomoč potrebujejo oziroma ali jo potrebujejo in potem posledično, kakšno pomoč potrebujejo. Torej kje so bila vaša izhodišča, da ste se vendarle odločili za širjenje skupnostnih oblik. In pa ne glede na to, da so te skupnostne oblike 3-krat dražje od domske oskrbe, da glede na opozorila Računskega sodišča, glede na demografske trende, kot jih imamo v Sloveniji, so manj uporabne od institucionalnih oblik, še zlasti na  (nadaljevanje) to, da kot je bilo poudarjeno imamo več kot 11 tisoč prebivalcev, ki si želijo v dom starostnikov, pa vendarle v desetih letih odkar ste na Vladi, odkar Socialni demokrati imajo ta resor pod nadzorom, ni bil zgrajen noben dom upokojencev. Torej zanima me, kako boste reševali to problematiko čakajočih v domsko oskrbo? V sami reviziji pa bile glede institucionalnega varstva, ki je bilo revidirano, prav tako izpostavljeni trije pereči problemi, na katere pa prav tako v vseh teh odborih oziroma sejah odborov, ki smo jih imeli, ni bilo pravega odgovora. Namreč gre za problematiko kadrov. Vi govorite o vseh teh projektih, ki ji boste izvajali v okviru skupnostnih oblik, ampak tudi v okviru skupnostnih oblik imate pomanjkanje kadrov, oskrbovalec ni. Ni jih tako na področju institucionalnega varstva, kakor tudi ne v skupnostnih oblikah. Zdaj vi boste razne milijone torej namenili za razne projekte, pa študije, pa nekaj boste mogoče tudi gradili, ampak od kod boste pa dobili kader, da bo vse to izvajal? Namreč o tem ni bilo ničesar rečenega. Jaz sem uvodoma poudarila, da imate trenutno že takšno kadrovsko podhranjenost po izračunih Računskega sodišča, ker vi sami jih niste uspeli narediti, da imate… trenutno mora eden oskrbovalec v domu starejših v osmih urah, ki jih ima v času svoje delovne obveznosti, torej oskrbovati 51 starostnikov oziroma izračunano malo manj kot 10 minut na enega oskrbovalca. Pa zadaj verjetno, da ne rabim podrobneje govoriti, kakšna je potem nega in oskrba teh starostnikov, ne glede na to, da verjamem, da so vsi tam z neko srčnostjo in da se trudijo po najboljših močeh, ampak to včasih pač ne zadostuje. Problem so cene. Tudi tukaj je Računsko sodišče opozorilo na preplačevanje cen starostnikov in pa nedoločeni standardi oziroma normativi, zaradi česar posledično, uporabniki storitev niso v enakopravnem položaju. In tukaj vas Računsko sodišče opozarja, da je prišlo do tega prav zaradi tega, ker Ministrstvo za delo ni sprejelo ustreznih pravnih predpisov oziroma predpisi so sprejeti, pa niso popravljani v skladu z opozorili tako Računskega sodišča, kot tudi socialne inšpekcije že v preteklih letih. Jaz ne govorim za to, da je bilo s to revizijo v mesecu septembru to ugotovljeno, ampak govorim že za leta za nazaj, 2014, pa 2015, pa 2016 - vas je socialna inšpekcija opozarjala na to problematiko, pa vendar danes smo leta 2019, pa ministrstvo za enkrat še ni znalo ničesar o tem pojasniti, kako bo to rešilo. Glede samih projektov, ki pa se bodo oziroma naj bi se izvajali v okviru teh različnih študij in analiz za teh preplačanih, vsaj sama tudi osebno menim tako, 74 in pol milijonov evrov. Glejte, govorite, da ne gre tukaj za neke študije in analize. Jaz imam tukaj naziv in pa vsebine projektov, pa jih bom malo kar prebrala, ker me resnično zanima, pa prosim potem s stani pristojnih ministrstev, da bosta natančno pojasnila, kajti na to vas je opozorilo že Računsko sodišče. Želeli so natančnejša, konkretnejša pojasnila glede izvajanja projektov, pa jih niso dobili. Tako piše v reviziji in tudi tako je bilo včeraj na Odboru za delo, družino, socialne zadeve še enkrat s strani predstavnika Računskega sodišča, ponovljeno. Zdaj, če imate – verjetno imate kakšne vsebine bolj konkretno določene, bi resnično prosila, da jih danes tukaj poveste, predstavite z nekimi konkretnimi ukrepi in učinki, ker očitano je bilo, da mi zavajamo javnost. Bi pa tukaj predvsem izpostavila en takšen projekt, ki morda še posebej izstopa, pa me zanima kakšne cilje boste z njimi dosegli oziroma kaj sploh pomeni, zaradi tega, ker tudi Računsko sodišče si ni znalo pojasniti niti kaj želite s tem doseči. Gre se za projekt prej omenjen modernizacija mreže obstoječih enot v centre za nudenje skupnostnih storitev. Zdaj tukaj je Računsko sodišče opozorilo, da s strani ministrstva ni bila niti poznana beseda modernizacija oziroma ji niso bili sposobni obrazložiti po odzivnem poročilu Računskega sodišča. Po nekoliko bolj podrobnejši opredelitvi vsebin imate napisano, da gre za sofinanciranje infrastrukture, in sicer gradnja, nakup in ali obnova za izvajaje storitev. Zdaj mene zanima glede na to, da imate za to predvidenih 21 milijonov 521 tisoč 500 sredstev, me zanima ali boste gradili enote ,ali jih boste kupovali, ali jih boste obnavljali, ne vem, ker iz te vsebine ni mogoče razbrati tega. predvideno pa naj bi bilo sofinanciranje najmanj 30 enot. Zdaj kaj je enota, kaj bo s tem pokrito, kaj bo s tem zajeto, koliko pomoči potrebnih državljanov, starostnikov oziroma tistih, ki bi neko dolgotrajno oskrbo potrebovali, boste s tem zajeli? Namreč enota ni definirana ali je s tem mišljeno, ne vem, 5, 6 uporabnikov, koliko. Torej, kakšne konkretne cilje boste s tem dosegli? Da pa tukaj resnično ne gre samo za neke oziroma da gre tudi v posameznih primerih za nič drugega kot neke študije in analize, jaz bom tukaj izpostavila, glejte, milijon sredstev imate namenjenih za oblikovanje projektne skupine, ki je že v izvajanju na ministrstvu, ki bo prispevala k oblikovanju strateških dokumentov in zakonodajnih sprememb, ki bodo posameznikom omogočale podporo za samostojno življenje. Oprostite, jaz bi pa res rada natančno analizo tega zakona zlasti glede na to, da se je priprava sistemskega zakona dalo v pristojnost Ministrstva za zdravje, tam je bil ustanovljen direktorat za dolgotrajno oskrbo, imamo 12 zaposlenih, ki naj bi pripravile sistemske rešitve za sistemski zakon, ampak mi imamo še vedno predvidenih milijon evropskih sredstev za pokrivanje oblikovanja projektne enote, skupine v okviru Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve. Torej, konkretno kaj bo ta skupina naredila, zdaj ne nekih splošnih navedb, strateške, pa cilje, pa pripravo sprememb, konkretno bi želela navedbo kaj bomo s tem pridobili. Toliko za enkrat z moje strani. Jaz moram reči, da ta razprava vendarle je pokazala, da je še kako potrebna, namreč Računsko sodišče več kot očitno je opozorilo na tudi kršitve zakonodaje in predpisov zlasti glede neodzivnosti pristojnih ministrstev in vendarle bo treba nekaj reči glede tega in jaz upam, da če vsi imamo neke čiste namene za to, da se bo razjasnilo to stanje oziroma ta nenamenska ali pa kot vi trdite namenska poraba teh 74,5 milijona evrov, potem ne vidim razloga zakaj se ne bi ta priporočila Slovenske demokratske stranke vendarle sprejela, pa potem vi v Vladi, na ministrstvih dokazujte, da so ta sredstva bila namenska in zakaj točno bodo porabljena. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Nadaljujemo z razpravo. Naslednji dobi besedo gospod Jožef Lenart. Pripravi pa naj se gospod Nik Prebil. Izvolite.
Se opravičujem, malo preskočili. Spoštovani! Spoštovana, hvala lepa za besedo, predsedujoča. Nekako moram reči, da je dolgotrajna oskrba oziroma socialno varstvo in skrb za ostarele pri nas šibka točka obeh resorjev, ki so potrebni močne prevetritve in ta dva resorja nista sama   (nadaljevanje) kriva za stanje sedanje vodstvo, ampak je seveda v zadnjih letih bilo tukaj več kot zaostajanje. Če rečem, da kar tri od kompletnih ministrskih ekip za nazaj niso izpolnjevale niti osnovnih pogojev za to, da bi se dolgotrajna oskrba spravila nekako na normalni nivo se pravi, problemi se vlečejo, problemi se večajo, zato je sedaj seveda že popolni revolt s strani tako Združenj ostarelih in seveda tudi Zveza društev upokojencev. Če pa se takole izrazim bi lahko pričakovali tudi neke vrste starostno ljudsko vstajo. To, kar se v Sloveniji dogaja tako se ne bi smelo delati z ostarelimi. Torej, težave so več kot zajetne, po nekaterih ali pa recimo po oceni skupnosti socialnih zavodov več kot 10 tisoč oseb čaka na sprejem v domove ostarelih, zaradi česar, potem imajo težave tako njihovi svojci kot tudi sami, izpostavljeni so nevarnostim. Ljudje, ki imajo doma onemoglega starega starša ali starša si tudi ne upajo oditi na zasluženi dopust, zaradi tega, ker tudi ni možnosti, da bi poklical nekoga, da bi ti za 10 dni popazil na onemoglo ostarelo osebo, v domu pa ni prostora. Govorimo torej o neke vrste nasedanju ali brodolomu tega celotnega področja dolgotrajne oskrbe in sicer bom rekel, da je to, kar dolgotrajno nasedanje ali pa polom, ki traja 10 let. Tudi ministrica za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti je priznala 10 letno neaktivnost za nazaj. Sedaj moram reči, da verjamem, da se nekaj dela, ampak efektov ne vidimo. Minilo pa je tudi leto dni od vlade Marjana Šarca tako, da pričakujemo, da bo, po tem času končno po 15 letih in treh neuspelih poizkusih vzpostavitve zakona Zakon za dolgotrajno oskrbo nov zakon torej nekako zaživel, da bomo imeli neko zdravo prenovljeno osnovo in dejansko, da bi se začelo kazati rezultate ter reševati to težavo, to krizo, če se tako izrazimo. Če pa se problemi dolgoročne oskrbe v Sloveniji ne bodo rešili pa jaz verjamem, da nas ne čaka nič dobrega. Že po tistem starem pregovoru, ki pravi, da če sin ali pa ti očeta do praga sin pa tebe čez prag, če mi ne bomo poskrbeli za naše starejše ne moremo pričakovati, da bodo naši mladi poskrbeli za nas. Torej, imamo na neki način možnosti, da se to popravi. Seveda ne bomo tega rešili čez noč, ker je zadeva, če tako rečemo lezla iz težave v težavo. Govorimo pa danes tudi o priporočilu Vladi, ki ga v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke želimo nasloviti na vse udeležene strokovnjake in opomniti na to, da tisti, ki so v preteklosti, tisti strokovnjaki, ki so v preteklosti delali na teh področjih, ki ne vemo sedaj ali so tam delali ali so spali, ker če so delali učinkov od njih seveda ni bilo. Obsodbe vredno pa je tudi, če bi se nekako za namene nekih študij, ki pa tudi morajo biti namenilo neke velike vsote denarja tako, da bi, potem vse težje gradili tisto, kar je najbolj potrebno to so pa postelje oziroma domovi in z njimi postelje, ki jih primanjkuje se pravi vsak evro, ki je razpoložljiv je potrebno nameniti za pridobitev postelj in če se nekako dotaknemo kaj pa kaj stane ena postelja, se pravi, eden dom za ostarele med štiri in pet milijonov je cena zanj, ima 100 postelj. Če bi nam jih uspelo zgraditi pet smo že v začetku reševanju tega problema. Če zgradimo še nekaj dnevnih centrov in če nekaj sredstev še namenimo za pomoč na domu, potem se zadeve začnejo premikati. Tako da seveda si ne smemo okoli tega zatiskati oči. Dobro je, da se danes o tem   pogovarjamo… Bi pa se morda dotaknil še ene zadeve, ki se je tudi, bom rekel, včeraj ministrica dotaknila, da pač nekaterih evropskih sredstev ni mogoče namenjati za drugo, kot so namenjena. Se pravi, pri Evropski komisiji, se običajno da gor žige ali pa recimo, blagoslove na to, kaj bomo v Sloveniji s temi sredstvi delali, kaj bomo prejeli. Strinjam se, da je do sredstev priti in jih potem pravilno porabit, seveda, potrebno veliko strokovnosti, veliko znanja, ampak, glede na to, da pa smo bili v zadnjem času na dveh ekskurzijah v Bruslju, obiskali Evropsko komisijo tudi, koalicijski poslanci ste videli, da so nam tam povedali, da, dejansko, se da za sredstva pogajat, tudi za namensko porabo ali pa namenskost se kdaj da kaj »izpogajat«. Torej, v zadnjem času imamo strašansko slabo črpanje evropskih sredstev. Za 5 let nazaj lahko govorimo, da je to bilo tudi, bom rekel, neka naša rak rana in seveda, obiski ministrov so bili med zadnjimi izmed osemindvajsetih članic v Bruslju, obiski naših ministrov oziroma ministrov tam nikoli ni bilo, ali pa so pošiljali neke, druge svoje zastopnike in zaradi tega potem je tudi zadeva takšna, kot je.  Tukaj imam en kratki sestavek ali pa povzetek komentatorja neizkoriščeni milijoni, neizkoriščeni evropski milijoni in sicer, govori v tem smislu, da je najuspešnejša država pri črpanju evropskih sredstev Finska, Slovenija pa je od repa navzgor, se pravi, šesta in, če želimo dosegati razvoj, pa če tudi želimo dobro poskrbeti za naše starostnike, bi se tukaj tudi lahko, seveda, ali pa bom rekel, bi se moralo kaj spremeniti. Zakaj se do sedaj, na nek način, ves čas izgovarja en na drugega, da zadeva dejansko je v neki pad poziciji? Bom rekel, nazaj mogoče ni vredno gledat, za naprej pa moramo vedeti, da se bo po vsej verjetnosti potreba po kapacitetah v domovih pa tudi druge te oskrbe, zaradi staranja prebivalstva, podvojila ali potrojila in sprašujem se, kaj se bo dogajalo z nami, pa tudi v naslednjih letih, z našimi starostniki, če že sedaj ne moremo rešiti te težave? Hvala.
Hvala lepa. Naslednji ima besedo gospod Nik Prebil, pripravi pa naj se gospod Matjaž Han.
Spoštovana podpredsednica, najlepša hvala za besedo. Kolegice in kolegi. Vsekakor se strinjam, da se problematike na področju, ne samo starejših, ampak celotne oskrbe, zavedamo in jo naslavljamo. O tem smo govorili tudi včeraj, na Odboru za delo, družino in socialne zadeve in mislim, da je to prav. Potreben je tudi sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi. To se strinjam. Po pojasnilu Ministrstva za zdravje, je to prioriteta in tudi priporočila Računskega sodišča bodo v tem zakonu upoštevana. Zdaj, če grem na področje oskrbe starejših, se vsekakor strinjamo, da gre za občutljivo tematiko, bila je tudi medijsko zelo izpostavljena. Strinjamo se tudi, da je premalo mest za starejše, da so cene oskrbe previsoke. Zdaj, ministrstvo zagotavlja, da je ustanovilo tudi delovno skupino, ki bo preučila problematiko in dala predlagane rešitve. To je seveda v redu, ampak, poglejte, določene skupine so bile tudi ustanovljene že v preteklih mandatih, ker se zadeva že vleče kar nekaj let in jaz res čim prej pričakujem rešitve na tem področju, ker je treba temeljito preveriti in spremeniti vrsto dosedanjih postopkov in pa preveriti neke obstoječe konceptualne rešitve glede tega in, strinjam se tudi s tem, kar je bilo povedano prej, da, česar se ni rešilo zadnjih 10 let in tudi več, ne da se ne da rešiti, ampak se ne bo rešilo čez noč, ker je zadeva kompleksna in je treba zagotovit delujoč sistem, ampak tudi denar. Dostopnost storitev pri oskrbi starejših je torej mogoča s tem oblikovanjem novega stebra, z zakonom, ravno s tem Zakonom o dolgotrajni oskrbi. V Sloveniji žal še vedno prevladujejo, ali pa toliko ne žal, pač storitve institucionalnega varstva starejših in v preteklosti se resnično ni dovolj podpiralo razvoja storitev skupnosti in zaradi česar se je povečal in se še povečuje pritisk na institucionalno varstvo, temu sledi tudi povečano število vlog za domove. Ampak v celoti se moramo najprej zavedati kaj sploh je dolgotrajna oskrba in kdo vse bo vanjo vključen.  Glede na to revizijsko poročilo Računskega sodišča, jaz se v to kaj je prav ne bom spuščal, ker je pač Računsko sodišče samostojen organ ločeno od zakonodajne veje oblasti, tako da se v to res ne mislim spuščati. Je pa Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve povedalo, da ta sredstva, ki pač so pri njih in to je 51 milijonov 849 tisoč 600, niso namenjena samo preizkusu ustreznosti rešitev na področju dolgotrajne oskrbe, ampak tudi zagotavljanju storitev za porabnike, zagotavljanje pogojev za izvajanje storitev, kamor pa spada tudi investicija v infrastrukturo. Iz proračuna Ministrstva za zdravje je bilo teh sredstev 23 milijonov evrov, ki jih v 80 % sofinancira EU 20 Slovenija, kot je bilo že rečeno, in sredstva so bila pridobljena v letu 2017 za pilotne projekte, ki bodo podpirali prehod o izvajanju sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bo prišel pred nas in model dolgotrajne oskrbe v skupnosti in da se celotna mreža tudi prilagodi. Na tem delata tako Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve kot Ministrstvo za zdravje.  Ampak jaz se tukaj vseeno sprašujem, ali res je potrebno toliko gradnje in cel kup novih domov. Nekaj definitivno sigurno, to se strinjam, ampak v tej meri se moram opreti na včerajšnjo izjavo gospoda Hana na odboru, da ljudje oziroma starejši, ki pač tovrstno oskrbo potrebujejo si resnično želijo biti doma v svojem okolju, dokler le lahko. In jaz predlagam, da se jim pač to omogoči s to oskrbo na domu. Kdor pa oceni oziroma želi ali pa zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne more ostati doma, pa mu seveda moramo omogočiti to, da gre živeti v dom in verjamem, da je mesta mogoče zagotoviti tudi z določeno reorganizacijo in pa spremembo obstoječega sistema domov, nekaj pa tudi z novogradnjami.  Resnično drži, da je Slovenija postala in bo postala še vedno bolj stara družba, s čimer se vsekakor povečuje potreba po tej dolgotrajni oskrbi. Ampak pri tem vprašanju ne gre samo za oskrbo v starostnem obdobju, gre tudi za povezanost z drugimi podsistemi. Recimo, tudi z rodnostjo v naši državi, ki je trenutno zelo nizka. Jaz sem pred kratkim bral, da bo do leta 2100 v Sloveniji 300 tisoč manj Slovencev, kar je zame kar izjemno šokanten podatek, glede na to, da nas je samo 2 milijona.  Kot rečeno, gre resnično za neločljivo povezanost z drugimi sistemi, kot je tudi izobraževanje, celotno zdravstvo, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ne nazadnje s celotno miselnostjo države, ki pa se žal pri nas v časih zelo težko premakne in neke mrtve točke.  Vezano na to je tudi Varuh človekovih pravic opozarjal na podobne zadeve, da sta zdravstvena in socialna oskrba neločljivo povezani. In jaz resnično upam, da se je to prelaganje odgovornosti ustavilo in da se bo zakonu o dolgotrajni oskrbi na Ministrstvu za zdravje zadeva premaknila, ker moramo vzpostaviti sistem, ki je dostopen, učinkovit in pa finančno vzdržen, ki bo pa temeljil na tej solidarnostni pravičnosti in pa tudi medgeneracijski solidarnosti, tako med mladimi kot tudi starejšimi.  Naj tukaj še opozorim na neko zelo pomembno povezanost tima, ki je medicinska sestra, zdravnik in na koncu tudi pacient, pa ne glede na to, da imajo pri tej oskrbi bistveno vlogo negovalci in pa medicinske sestre, jaz se resnično strinjam, da je treba njim dati neko večjo vlogo, jim zagotoviti pogoje in pa pač tudi ustrezno plačilo, seveda, za ustrezno opravljeno delo.  Kar se tiče cen, cene so različne, to je dejstvo. Ampak če se oprem samo na to, kar sem prej govoril, področje pomoči na domu, tukaj pač imajo škarje in platno v rokah zgolj samo občine, ker je občina tista, ki izbere izvajalca storitve na svojem ozemlju,   (nadaljevanje) da soglasje k ceni storitve, z višino svoje subvencije pa vpliva na to ceno storitve, ki jo pač na koncu uporabnik plača. In ravno ta ureditev tega področja bo zagotovila enako dostopnost in dosegljivost storitev, ki je predvidena v okviru te zakonske ureditve dolgotrajne oskrbe.  Zdaj še mogoče o pilotnih projektih dolgotrajne oskrbe. Potekajo trije: Celje, Krško, Dravograd. Jaz sem pred kratkim sedel z vodjo centra oziroma doma v Dravogradu in Koroški dom v okviru tega pilotnega projekta ponuja storitve v 3 občinah, programe v 7 koroških občinah, gostili so že 62 domov. In pri vseh je bil prepoznan pozitiven vpliv, ker se nudijo vse oblike socialno-varstvenih storitev tako v domu starostnikov kakor tudi na domovih posameznikov. In z udeležbo v tem projektu želijo predvsem razvijati nove storitve, kot so tudi recimo razdeljevanje hrane upravičencem in izobraževanje neformalnih oskrbovancev in tistim, ki nudijo pomoč na domu, pa tudi ni(?) kakšne sprostitve z glasbo pri starostnikih z demenco. Predvsem pa je bil cilj, da se preveri že obstoječe zadeve in kje se lahko nadgradi. Je pa res, da je bilo tekom tega projekta že ugotovljeno, da je treba obstoječe kapacitete prilagajati - to se definitivno strinjam - in pa pomanjkanje kadra, ki pa pač je v naši državi tako ali drugače vidno tudi na več področjih. No in tukaj se spet vrnem v tisto povezanost sistema, ki sem prej govoril, v izobraževanje. Mi moramo določiti, koga in kaj v našem izobraževalnem sistemu potrebujemo, da ne bomo izobraževali kader, ki je nezaposljiv, in kader, ki ga Slovenija, ne bom rekel, ne potrebuje, ampak težko najde svojo zaposlitev in mesto v družbi. In seveda, kot sem prej rekel, moramo zagotoviti ustrezno plačilo za ustrezno delo. Tukaj pa jaz še vedno pogrešam vzvode tistih na vodilnih položajih, da lahko tistim, ki delajo dobro, dodajo nekaj pri plači, in tistim, ki delajo slabo, tudi vzamejo, ker navsezadnje se pač, kot vidimo, vedno začne in konča pri denarju. Glede stanja na področju varstva starejših, jaz imam podatek, pa bi prosil Ministrstvo za delo in družino, naj me popravi, če slučajno imam napačne informacije, v javnih domovih za starejše je trenutno 13 tisoč 466 mest, v zasebnih domovih za starejše s koncesijo 5 tisoč 320, v posebnih zavodih za odrasle 2 tisoč 253 mest, kar znese skupno 21 tisoč 39 mest. Zdaj tistih, ki imajo aktualne prošnje in pa so zainteresirani za takojšen sprejem, je v tem trenutku okoli tisoč, torej mest primanjkuje tisoč in to je neizpodbitno dejstvo in jaz verjamem, da se bo ta številka z leti seveda še večala, v kolikor ne bo predčasnih rešitev. Ampak kot rečeno, jaz verjamem, da so zdaj res ti ukrepi počasi na poti in da te rešitve tudi bodo. Do leta 2022 bi namreč po nekaterih ocenah potrebovali še 2 tisoč mest glede na stanje, kakršno je danes. Še nekaj o predvidenih ukrepih in investicijah. Obetajo se višja proračunska sredstva v višini 5 milijonov letno v letu 2020 in 2021, kar seveda pozdravljam. Tukaj so pa možne še druge rešitve, kot so dodatna sredstva za gradnjo javnih domov, gradnjo novih enot po principu javno-zasebnega partnerstva, kar je pač hitrejše in učinkovitejše, stane pa uporabnika tudi lahko več, zagotovitev nekih evropskih sredstev v naslednjem programu 2021-2027 in pa številne druge in tudi nekako pričakujem, da se bodo ta sredstva pridobila in tudi izkoristila. Zdaj po podatkih, ki jih imam, je bilo torej od leta 2007 do 2019 v praktično 12 letih skupaj za investicijo v domove namenjenih 40 milijonov 247 tisoč 484 evrov, kar jaz resnično vidim kot res majhen znesek. No, to tukaj bi sigurno mogli, mogli vložit več, da bi danes imeli sistem, kot ga želimo. Kot rečeno, me pa veseli, da je to povišanje spet prišlo v proračun, in sicer, kot rečeno, 5 milijonov letno. In Ministrstvo za zdravje je, kot rečeno, pojasnilo, da na ustrezen način pristopa k uresničevanju strateških ciljev pri načrtovanju tega novega sistema dolgotrajne oskrbe, nikakor pa ne moremo govoriti o nekih slabostih obstoječega sistema dolgotrajne oskrbe, ker pač obstoječega sistema dolgotrajne oskrbe na žalost še nimamo, upam pa, da ga bomo čim prej dobili, ker, kot rečeno, s tem zamujamo. Zamujamo že kar vrsto let.  14. 10. je potekala tudi 31. nujna seja Odbora za delo, družino in socialne zadeve, kjer so tisti, ki so bili povabljeni na sejo, izpostavili tudi, da vseeno stanje v domovih za starejše res ni tako katastrofalno, kot se v nekaterih trenutnih želi prikazati, da pa je pozornost potrebno nameniti tistim, ki so v domači oskrbi in določene storitve tudi potrebujejo, da je zakon nujen in da je velik problem kot že rečeno, tudi kadrovska podhranjenost domov za starejše. Je pa res, da je državni sekretar tudi rekel takrat, da je Državni zbor ministrstvu v preteklih letih naložil veliko zakonskih obveznosti, za kar je sredstva treba zagotoviti. In med drugim je bilo zaradi omenjenih obveznosti, veliko sredstev je namenjenih tudi socialnim transferjem in takšno povečanje dolgoročno privede ravno do tega, česar se hočemo izogniti, to je podeljevanje koncesij in pa zasebnih domov za starejše. In jaz osebno sem še vedno mnenja, da tisti, ki ta socialni transfer in neko pomoč potrebujejo, da jim jo je seveda potrebno dati, naj jo tudi dobijo. Ampak po drugi strani pa tisti, ki sistem izkoriščajo in pa so del anomalije, te pa mora sistem zaznati in jim to kar jim ne pripada, tudi vzeti in to spoštovani je zgolj in samo odločitev politike. Res je, da se je ob vsem tem potrebno držati tudi določenih zavez, ki smo jih dali v preteklosti, tudi v Resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva, ki se izteče 2020, ampak vseeno sem mnenja, da se marsikaj še da narediti. Če mogoče zaključim še. Dolgotrajna oskrba resnično ni vprašanje samo starejše populacije, ker bodo to dolgotrajno oskrbo in sistem, ki ga bomo razvili, lahko potrebovali tudi mlajši. Glejte, ne glede na kaj, se lahko tudi meni danes zgodi, ko grem domov, da sem udeležen v prometni nesreči, dobim tako hude poškodbe, da to oskrbo potrebujem do konca življenja in tukaj resnično niso samo starejši, ampak cel skupek tistih, ki bodo takšno dolgotrajno oskrbo večletno tudi potrebovali. Z Ministrstvom za finance je ministrstvo pripravilo izračune, kaj je obseg teh storitev in kakšen je delež populacije, ki bodo te storitve dolgotrajne oskrbe potreboval. In res bo treba izbrati nek realen scenarij in nek realen vir financiranja, se pa nekako mislim, da bo verjetno to zelo težko postal celoten strošek države in da bomo o tej družbi, ko sem prej rekel, mogoče mogli spremeniti neko miselnost in k tej naši dolgotrajni oskrbi tudi participirati že v mladosti. Zdaj po nekem tujem pregledu tujih držav, ta prispevek obstaja in je tudi prostovoljen, se pa zanj odloča relativno velika večina prebivalstva in mene spoštovani kolegi zanima, ali je Slovenija pripravljena oziroma naše prebivalstvo, ali je pripravljeno dajati denar za dolgotrajno oskrbo že od neke aktivne delovne dobe, za to, če boš to storitev mogoče potreboval? Tukaj je potrebna sprememba miselnosti in jaz resnično upam, da se bo to v naši državi enkrat zgodilo in bomo v skupni meri pripomogli k razvoju sistema.  In ne nazadnje še bi citiral ministra Šabedra, z dne 28. 8. za STA: »Da je področje dolgotrajne oskrbe treba urediti tako, da bodo ljudje storitev dolgotrajne oskrbe dobili, ko jo bodo potrebovali.« In kot rečeno, resnično še za zaključek. Želim, da se te ukrepi zgodijo, predvsem pa, da bo politika našla moč in pa voljo za sprejem, ko bo ta zakon v Državnem zboru in ne želim si pa tudi, da govorimo o tem, kaj so, še manj pa o tem, kaj smo, ker nekaterih takrat, ko se je to delalo, tukaj še ni bilo. Ampak predvsem kaj bomo storili v prihodnje. Hvala lepa.
Hvala lepa. Naslednji ima besedo gospod Matjaž Han, pripravi pa se gospa Nataša Sukič. Izvolite.
Hvala lepa, podpredsednica. Spoštovani! Danes je dan boja proti revščini. 268 tisoč ljudi živi pod pragom revščine in verjemite mi, da največ starejših. In danes smo v tej okrogli dvorani, na nek način, vsi poenoteni, da je treba na tem segmentu, ko govorimo o starejših, ko govorimo o dolgotrajni oskrbi, nekaj naredit. Včeraj je Marijan Pojbič na seji rekel, 24 ur sedimo v tej sobi, se vse zmenimo. Drži in jaz mislim, da lahko to naredimo. Zmenimo se, da SDS ne bo dajal ustavne obtožbe predsedniku Vlade zaradi fiskalnega pravila, damo dodaten denar na Ministrstvo za delo in na zdravje, in drugo, dobimo družbeni konsenz med vsemi v tej državi, med politiko, da bo pri dolgotrajni oskrbi potrebno vsakemu izmed nas, vsakemu državljanu, ki je aktiven, iz svojega žepa dat nekaj evrov za to, na solidaren način, zato, da bomo, bom rekel, imeli to dolgotrajno oskrbo. Ampak, ne, kajne, ker politika je za to, da se med sabo obkladamo, da si izmišljujemo, da zavajamo in tako naprej… In zdaj, prvi del, ki ga moram takoj demantirat, ta današnja seja ni bila namenjena za, predvsem za skrb, za ljudi, za starejše, ampak je bila za to, da kolegi iz opozicije oklofutajo tiste, ki so sedel na ministrstvu in preberejo, bom rekel, stališče od Računskega sodišča in interpretirajo Računsko sodišče tako, da je bilo v tej državi porabljeno 74 milijonov za študije. Jaz sem že včeraj rekel, če je res v tej državi Ministrstvo za delo in zdravje, v desetih letih porabilo 74 milijonov za študije, ne da jih je treba kazensko ovadit, vse tiste, ki so to podpisovali, Ministrstvo za delo in za zdravje je treba ugasnit, ga ne rabimo več. Veste kaj je 74 milijonov za papir? To je po moje enih 35 tovornjakov, ki morajo bit nekje, nekaj teh študij, shranjenih in, verjetno Računsko sodišče je videl, kje je, kam je ta denar šel, katere inštitucije so to pobrale in tako naprej. Seveda nič od tega in zato, ker še kar zavajate, še kar zavajate, še kar govorite, da je 74 milijonov denarja bilo porabljeno za študije, vam bom samo prebral, kaj je včeraj, sicer po dvakrat, po mojem, prošnji, izjavil predstavnik Računskega sodišča, rekel je takole: »Ne bi prevzemal odgovornosti za povzemanje naših sporočil v javnosti. Tega ne morem storiti. Prevzemam odgovornost za to, kako je zapisano v revizijskem poročilu, kaj pa javnost in ali politika dela iz tega, ker smo mi zapisali, tega oziroma te odgovornosti pa ne morem prevzeti.« Skratka, gre za namenjena in ne še za porabljena sredstva. Porabljenih sredstev za neke študije je bilo 69 tisoč evrov. To je delal nek inštitut za socialo in to je vse vidno. Vi pa še kar, še kar, še kar. Zdaj, drugo, kar bi moral reči. Če že berete revizijsko poročilo, potem morate ugotovit, da nobena politika ni nič naredila - ne Kopačeva Mrak, da se ni nekaj naredilo, ne zdajšnja ministrica, ne gospod Vizjak, ne gospa Cotman, ne gospod Svetlik, pa to »valda« niso bili vsi SD ministri? So bili malo Desusovi, so bili malo vaši, so bili od Nove Slovenije, so zdaj malo od SMC, ampak seveda, pa zdaj od LMŠ, seveda je »fajn« govorit. Takrat, ko nimaš ministra, je oni minister »kontra« kriv, tvoj minister nič ni kriv. Mi med sabo, dragi moji, se bomo morali zmenit, vsa politika je kriva, ampak prioritete moramo v tej državi doreči. Ampak, jaz sem že včeraj rekel, ko smo bili mi na oblasti, ko je bil takrat Svetlik, ki je bil sicer član Desusa, kajne, takrat je šlo vsak dan 100 firm v stečaj. Mi smo reševal delovna mesta, mi smo reševal socialne probleme v državi, ki so bili, ne na sami strani upokojencev, ampak tudi na strani delavcev.  Marko, lahko ti govoriš, gor, dol, ampak saj veš, ti si bil tudi v izvršni, si bil v sodni, tudi veš, kaj se je takrat dogajal, delal si dobronamerno, tako kot smo mi delal dobronamerno takrat, ko smo vlagal, ampak ni bilo toliko denarja kot zdaj, ga je bilo bistveno, bistveno manj. SMC nam je prej očital, kajne, saj veste, to je takoj, govorim zelo iskreno, je imel seveda v prejšnjem mandatu predsednika Vlade in veliko idej, kaj mora Anja Kopač Mrak naredit. Zdaj ima ministrico za delo in naj naredi, ampak zmeraj imamo ideje takrat, ko nismo na oblasti pa takrat, ko nimamo mi ministrov, takrat imamo ideje. Ko pa imamo škarje in platno, takrat je pa nemogoče. Tako da, demografija je problem ne samo Slovenije, problem Evrope. Mi smo, bom rekel, družba, ki se stara. Jaz sem včeraj rekel in govorim, jaz mislim, da tudi celo pozitivno, hvala bogu, da dlje živimo. Problem je samo, na kakšen način bomo tem ljudem ali pa nam, ki bomo dlje živeli, kako kvalitetno bomo teh deset let dlje preživeli. To je pomembno. In ja, meni lahko naredijo marsikakšno študijo, ampak jaz, ko pa sem med ljudmi, pa vem, / nerazumljivo/, ljudje želijo biti doma. Ljudje si ne želijo v domove iti. Star človek želi biti doma na svojem kavču, da pridejo prijatelji k njemu, da pridejo, hvala bogu, če imajo, sorodniki k njemu. To moramo omogočiti. So pa ljudje, ki pač ne morejo, nimajo sorodnikov, je treba iti v dom. Ampak mi danes imamo ta problem, dragi moji, zakaj so polni domovi. Ja, dejstvo, je tukaj tudi rekel Marijan Pojbič, nismo jih gradili, ampak drugo je, mi 40 % domove »nafilamo« ali pa napolnimo z ljudmi, ki jih pripeljemo direktno iz bolnic. To je problem. Tako da, jaz bi se kar strinjal s tistim, kar je včeraj Marjan rekel, čeprav to tako po svoje kot on zna, politika se bo morala odločiti, vi boste morali reči, ne bomo zmeraj govorili o fiskalnem pravilu kadar nam ne paše, mi bomo morali vsi skupaj reči, tole je prioriteta, in če je prioriteta reševanje, bom rekel, v tem primeru demografije starosti v tej državi, bomo morali tukaj več denarja nameniti in se bomo morali tudi včasih malo Evropi zameriti, ker nekatere države delajo po svoje. Italijani imajo lahko ne vem koliko minusa v svojem proračunu, Francozi tudi, še kateri drugi tudi, sami moramo se držati fiskalnih pravil, vseh problemov, probleme imajo pa naši ljudje. Včasih bomo morali reči poglejte, nas je sicer samo dva milijona in nekatere stvari bomo sami rešili, tudi če ne bomo do vejice kakšno, maastrichtske ali katerekoli zadeve spoštovali.  Tako da, dragi moji, ne kazati samo s prstom na enega, vsi mi smo, vsi mi smo mi krivi in vsi mi smo imeli neke ministre, pa takrat nismo nekaj naredili, ker so bile druge prioritete, druge težave.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Naslednja ima besedo gospa Nataša Sukič, pripravi naj se gospa Jelka Godec.  Izvolite.
Hvala za besedo, predsedujoča. Spoštovane, spoštovani!  Poglejte o čem se mi pravzaprav prerekamo. O ubogih priporočilih Računskega sodišča, priporočilih, ki so narejena na podlagi neke resne revizije stanja, se mi tukaj prerekamo in se gremo neko užaljenost, kdo na koga s prstom kaže. Uboga priporočila, če bi nekaj ukrepov sprejeli takoj, bi olajšali življenje starostnikov v domovih za starejše, kjer točno vemo, da se dogajajo stvari, ki se ne bi smele dogajati. Dogaja se, da preplačujejo storitve, da dvakrat plačujejo storitve, in da so velike razlike o cenah med tistimi domovi, ki so v privatni lasti in tistimi, ki so v javni mreži domov. Ampak ne, spoštovane in spoštovani, mi se niti pri tako preprosti stvari kot je nekaj preprostih ukrepov in poslušati priporočila Računskega sodišča nismo sposobni konsenza. In včerajšnja razprava na odboru je jasno pokazala za kako temeljni strukturni problem pravzaprav gre, ko se mi dotaknemo problematike starejših. Pri vsebini, kjer bi se dejansko morali vsi poenotiti in ko poslušam te lepe besede, smo vsi enotni kako je treba pristopati, ampak potem, ko pa gre za politike, pa se to razvodeni. Torej, ne glede na našo politično barvo, bi morali biti poenoteni, a ostajamo razklani, in to celo, kot rečeno, pri priporočilih Računskega sodišča, lepo prosim. In naj zvonijo še takšni alarmi, stvari očitno ostajajo iste, pod pretvezo demografske krize se upravičuje nadaljnje krčenje, razgradnjo in privatizacija javnega pokojninskega sistema. Kako sicer brati predlog proračuna za leti 2020 in 2021, kjer tako rekoč ni namenskih sredstev za gradnjo domov za starejše.  Kako, kako naj to torej beremo? In vsi bi morali prebrati knjigo Simone / nerazumljivo/ Starost, ki mi je pred kratkim prišla v roke, predvsem mi, ki smo oblikovalci politik, bi jo morali prebrati, da bi doumeli vse razsežnosti, ko govorimo o problematiki starejših, zares doumeli. Namreč starost je podrejena družbeni razklanosti in je prvovrstno politično in kulturno vprašanje ter predmet ideoloških špekulacij, o tem se ne gre sprenevedati. Naš odnos do starosti in starih je notranje povezan za razmerje moči v družbi in je razredno opredeljen. In kot pravi avtorica star človek je periferija človeškega stanja, ni prepoznan in nihče se ne prepozna v njem. In to je dejstvo, mi tukaj govorimo lahko karkoli, če bi mi zares doumeli besede, ki jih je zapisala ta teoretičarka, bi drugače postopali in bi imeli danes tukaj konsenz pri takih stvareh. V preteklosti, ki jih avtorica temeljito analizira, so sicer obstajale tudi družbe, ki so starost spoštovale, recimo Kitajska v času Konfucija, toda v nebo vpijajoče današnji nič kaj spodbuden pogled na to obdobje v človekovem življenju in tudi pri nas na žalost nenehno poslušamo o staranju prebivalstva in starih, ki naj bi vse bolj postajali strošek in družbeno breme ali pa še ena tržna niša več kot vidimo na primeru situacije starostnikov v domovih za ostarele. Država je odprla trg tam, kjer ga ne bi smelo biti. Vnos tržne logike in odsotnost javnih politik in sredstev je povzročil, da skrb za starejše namesto javnega servisa vse bolj postaja posel, sramoten posel. In o tem smo včeraj zelo dosti govorili in še kar naprej se tukaj sprenevedamo in delamo razne analize, premikamo ureditev te situacije za prihodnost, vedno znova premikamo časovnice iz leta v leto. Vprašati se je treba zakaj psihiatrične bolnišnice postajajo zasilne bilke za starejše in onemogle. Odgovor je jasen, ker so institucionalne zmogljivosti omejene, druge vrste skupnostne pomoči in podporne službe v lokalnih okoljih pa slabo razvite in zato se starostnike vse pogosteje napotuje tudi na psihiatrijo, recimo tak primer je psihiatrična bolnišnica Idrija, ki jasno pove, da so vse pogosteje na zdravljenje k njim napotene osebe z demenco s pridruženimi psihičnimi in vedenjskim motnjami, ki same ne morejo živeti, prostih postelj v domovih za starejše pa preprosto ni. In vprašati se je treba zakaj je država popolnoma zanemarila področje oskrbe starejših, o tem pričajo nizke, sramotno nizke pokojnine, visoka stopnja tveganja revščine med starejšimi, visoki stroški institucionalne in ne institucionalne oskrbe starejših ter kar 11.470 tisoč starejših, ki ta trenutek čakajo na prosta mesta v domovih starejših občanov. To so tisti, ki so se prijavili, ne mi zdaj prodajati zgodbe o tem kako želijo vsi starejši ostati doma. 11.470 tisoč je tistih, ki ta trenutek čakajo, ki so prijavljeni, ki stojijo v vrsti, torej želijo domsko oskrbo ali pa kakšno drugo alternativno obliko recimo v teh nekih skupnostnih domovih ali kakorkoli že. Z dodeljevanjem koncesij zasebnim družbami in oblikovanjem predpisov, ki omogočajo ustvarjanje profita z izvajanjem dejavnosti skrbi za starejše je država odprla trg tam kjer ga absolutno ne bi smelo biti. Vnos tržne logike in odsotnost javnih politik je tisto kar naj nas ta trenutek najbolj skrbi in vprašati se je treba in zares se je treba to vprašati kako da kot družba sprejemamo bedo, v kateri živijo revni stari in ignoriramo probleme s katerimi se soočajo in to, da jih ignoriramo jasno kaže ne posluh za to poročilo Računskega sodišča in ne posluh za to, da bi ta trenutek nemudoma lahko z nekaj ukrepi korenito   (nadaljevanje) izboljšali vsaj neke normative postavili in bi pozneje delali zakon o dolgotrajni oskrbi na neki tehten način. Mi zakona za to, da trenutek popravimo stanje v resnici sploh ne potrebujemo.  Če se ponovno nekako oprem na Simone / nerazumljivo/: »To je dejansko zločin naše družbe.« in avtorica nadaljuje: »Starostna politika je škandalozna tako kot je škandalozen način, na katerega se obravnava večina ljudi tako v mladosti kot v zrelih letih.«, konec navedka. Res je in tu se moram strinjati z Računskim sodiščem v času, ko kar 11 tisoč 470 starostnikov čaka na prosto mesto v domu starejših občanov v času dobesednega razpada sistema dolgotrajne oskrbe je Vlada za pilotne projekte neinstitucionalne oskrbe starejših namenila 74 in pol milijona evrov evropskih sredstev, s čemer ne bi bilo nič narobe, če bi mi jasno videli finančni razrez, finančno strukturo kam konkretno bodo ta evropska sredstva šla, v katere konkretne projekte. Večkrat smo slišali, da bo nekaj teh skupnostnih enot narejenih na Primorskem, na Koroškem, se pravi, na Primorskem 70 mest, na Koroškem 70 mest in še 30 bivalnih enot. Koliko bo to postelj? Jih je 200 recimo po nekem optimističnem scenariju ali pa 170, ne vem, pri 11 tisoč 470 čakajočih. Še več. V novem predlogu proračuna sredstev za izgradnjo domov za starejše ni in to sedaj, ko nam primanjkuje toliko mest. Niti enega torej doma za starejše ne bomo zgradili niti ene nove postelje pridobili ali pač, če gre verjeti. Ministrica, da je namenjenih dvakrat pet milijonov mislim, da v Levici nikjer ne najdemo te postavke pa naj se še tako trudimo in si razbijamo glavo, ampak tudi, če tudi dvakrat pet milijonov pa se vprašamo koliko domov pa bomo zgradili z dvakrat pet milijoni, ali jih bomo zdravili dva, bomo dobili 200, 300 novih kapacitet postelj za namestitev in zakaj ne bi teh 74 in pol milijonov šlo v to, da bi se te skupnostne enote konkretno zgradile za ta denar, ki bi omogočile namestitev ljudi ne samo dvakrat 70 plus 30 bivalnih enot namestitev teh ljudi konkretno. 74 in pol milijonov je ogromno denarja in zato nas tukaj na tem mestu zelo zanima in opravičeno to zanima tudi Računsko sodišče kakšna je finančna konstrukcija, kakšen je razrez teh 74,5 milijona, kam bo šel ta denar, konkretno kam? V imenu transparentnosti je to potrebno jasno in glasno povedati, pokazati nam poslankam in poslancem in celotni javnosti. Zato seveda menim, da Računsko sodišče popolnoma pravilno ugotavlja, da je znesek 74,5 milijonov nesorazmeren stroške v primerjavi s potrebnimi sredstvi za zagotovitev manjkajočih kapacitet, zato, spoštovane kolegice in kolegi, nehajmo se sprenevedati. Ja, lahko rečemo kot je ugotovila že Simone / nerazumljivo/: »Danes je politika do starih prav tako škandalozna kot je bila pred 50 leti, ko je avtorica to zapisovala ali pa še bolj.« Na nas je, spoštovane poslanke in poslanci, da ali bomo še dalje dopuščali, da je politika do starih še naprej škandalozna ali pa bomo, vendarle ukrepali, našli konsenz pri najbolj preprosti stvari pod soncem. Poslušati Računsko sodišče, ki ni kar nekdo, ampak je Računsko sodišče Republike Slovenije, ki si ne izmišljuje stvari, ki je te stvari priporočilo na podlagi revizije se poenotili, podprli to, nemudoma potegnili nekaj ukrepov, ki lahko ta trenutek izboljšajo stanje starejšim v domovih za ostarele, potem pa s skupnimi močnimi poenoteno lotili novega Zakona o dolgotrajni oskrbi in ga v prihodnjem letu tudi dokončno sprejeli. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Naslednja ima besedo gospa Jelka Godec, pripravi pa se gospod Jože Lenart.  Izvolite.
Najlepša hvala za besedo. Zdaj s strani koalicije smo seveda slišali, da je ta seja kontraproduktivna, da nismo ne proaktivni ne produktivni, da sklicujemo seje na podlagi pač nekih revizijskih poročil Računskega sodišča in tako naprej. Ja jaz pričakujem od, seveda kolegov poslancev koalicije, da postanete končno produktivni, proaktivni, predlagate zakone, ki ne bodo šli kar tak nekam, predlagate priporočila vladi, sklepe, ki bodo pripomogli k temu, da se recimo tako kot je dolgotrajna oskrba kot druge točke premaknejo z mrtve, oziroma druge točke da se premaknejo s te bom rekla pat pozicije. Vendar danes temu ni tako. Vi sedite v parlamentu, popolnoma nič aktivni in nekako se zdi, to sem pa že povedala tudi na odboru, na obeh, na zdravstvu in na delu, da vas vlada enostavno drži v šahu. In ne da bi mi parlamentarci ali pa vi nadziral vlad, ji dajal predloge, priporočila in tak naprej, ne vlada vas v tem enostavno zavira in vam ne dovoli, da opravljate svoje aktivno delo. In tak kot je rekel, mislim da kolegica zdajle pred mano, da bi bilo pametno da skupaj podpremo revizijsko poročilo, da se končno recimo tudi na tem področju nekaj premakne, da se premakne področje dolgotrajne oskrbe, da priznamo, da to revizijsko poročilo je kritika vladam nazaj. Torej zdajšnja koalicijska… ali pa LMŠ nima nobenega problema to podpret, saj vi niste bili na vladi. Ker to je kritika za nazaj. In da rečemo okej, to je kritika za nazaj, revizijsko poročilo / nerazumljivo/, priporočila so takšna, dajmo jih zdaj pač Vladi naložit, da ta priporočila upošteva, tako naša kot revizijska in zadeve premakne. Ne vi pa se postavite na vkope, češ ne mi naši vladi pa ne bomo rekli kaj naj dela, ker oni so pa tak proaktivni. Najbolj smešna je stran SD-ja ne. SD seveda kljub temu, da je res ta resor bil od 2010 v njihovi lasti, če lahko tako rečem, danes govorijo o temu dejmo nekaj naredit. Dejte nekaj vi v opoziciji naredit. Pa saj v vladi sedite že ne vem koliko časa no. Ne zdaj opoziciji govorit, dajte nekaj naredit. Vi nekaj naredite, saj je bivša ministrica Kopačeva včeraj lepo povedala, da je nekaj delala pa ni šlo, ja ste ji pomagali takrat? A ste ji pomagali v prejšnjem mandatu? Da bi to spravila naprej. Ne v prejšnjem mandatu ste naredili dober obvod, ste dali vse naprej na Ministrstvo za zdravje. In potem se pojavi SMC, ki danes, ki je v prejšnjem mandatu zagovarjalo seveda Milojko Kolar Celarc, kako dobro dela, danes govori kako zdravstvo narobe dela, kako nič ni narejeno na dolgotrajni oskrbi in seveda zagovarja Ministrstvo za delo, ker so pač… Torej ste popolnoma bom rekla zamižal na obe očesi in si pokrili ušesa, oči in pač zagovarjate to kako je bilo. In zaradi tega, zaradi tega bodo šle stvari naprej tako, kot so šle do danes. Zakaj tako kot so šle danes, ker ne priznavate ne revizijskega poročila Računskega sodišča, ki vam lepo piše kaj in kako, ne priporočil, ki jih predlaga opozicija a hkrati od nas zahtevate naj mi nekaj naredimo. In ko nekaj naredimo pravite da samo »šinfamo« pa da nič sam da smo kontraproduktivni. Vi ste čisto kontradiktorni svojih dejanj, izjav. Torej mi želimo, da gre nekaj naprej, vam predlagamo in vi pa pravite, kaj se zdaj tule sploh gremo. Naslednja stvar, ki pa je je pa v bistvu čisto zgrešeno danes to kar se razpravlja. Mi razpravljamo o revizijskem poročilu, oziroma o namembnosti štiriinsedemdesetih milijonov, za katere je Računsko sodišče ugotovilo, da gre za, po njihovem mnenju torej za nesorazmerno veliko denarja za testiranje novega sistema. Torej nesorazmerno glede na to, kakšne so potrebe. Vi pa danes vsi govorite kako so starejši ljudje bogi in kako je potrebno domove… saj to nihče ne, v tem danes to sploh ni bistvo tega. O tem bi lahko govorili osmega novembra, ker za takrat smo pa sklicali sejo o dolgotrajni oskrbi. Že pred tem, ko je bilo to sklicano. In zdaj vi čisto druge stvari govorite, čist druge se… Pomembno je, da je država v desetih letih  (nadaljevanje) pomembno je, da je država v 10 letih namenila 74 milijonov za projekte, ki ali še niso bili izvedeni in so roki potekli ali so v izvajanju in so vprašljivi cilji, kazalniki in rezultati in seveda tretje vprašanje, kaj vse skupaj rezultat tega bo. In tako kot sem včeraj na odboru povedala, danes govoriti s strani koalicijskih poslancev, pa tisti, ki so bili zelo dolgo v Vladi, da še danes ne vemo oziroma kakšni so kriteriji in merila za sprejem v zavode, da ni standardov oskrbe v domovih za starejše, da ni potrebnih kadrovskih normativov za socialno oskrbo v domovih za starejše, da ni določenih meril in kriterijev za uvrščanje uporabnikov institucionalnega varstva posamezne kategorije oseb, da ni kadrov in tako naprej in da je to treba zdaj rešiti. Pa to že 10 let se rešuje, 10 let so že delovne skupine, ki bi naj to rešile in zdaj novi obrazi ugotavljajo, čakajte malo, mi moramo pa zdaj to ugotoviti, potem bomo pa mi to lahko naprej delali. In za to se namenja 74 milijonov v 10 letih. Najbolj me moti to, ko govorite vsi o dolgotrajni oskrbi, pa govorite samo o starejših. Dolgotrajno oskrbo ne potrebujejo samo starejši, ampak vsakdo, ki ne more opravljati svojih normalnih in vseživljenjskih aktivnosti zaradi bolezni, nesreče, kroničnih bolezni in tako naprej. Ampak seveda, za nekatere je dobro to, da govorite o starejših, ker je to pač občutljiva, najbolj občutljiva starostna skupina, poleg seveda otrok. Tako da dajmo govoriti o dolgotrajni oskrbi kot takšni, torej da potrebujejo to lahko tudi mlajše osebe. Torej zdaj pilotni projekti, za katere je namenjenih 74 milijonov, naj bi pripomogli torej, da bomo končno dobili tudi konec koncev Zakon o dolgotrajni oskrbi. In Računsko sodišče ugotavlja, da seveda, da roki so že potekli in da se ti projekti, ki so bili nekako na teh 74 milijonih, pač ne izvajajo tako, kot bi mogli. In če greste gledat resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025, sprejet je bil 2016, je noter tudi poglavje 6.2.9 – dolgotrajna oskrba, kjer je v specifičnih ciljih seveda zapisano, kateri so specifični cilji na področju dolgotrajne oskrbe, kateri so kazalniki in časovni okviri. In eden oziroma specifična cilja sta na tem področju 2, enaka dostopnost do kakovostne in varne oskrbe čim bližje prebivalcem, in sicer prvi in osnovni cilj je sprememba zakonodaje oziroma sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi in osebni asistenci, objavljen v Uradnem listu. Zdaj, Zakon o dolgotrajni oskrbi, časovni okvir 2016. Zdaj človek globoko vdihne in se spomni na tista leta 2016. In jaz vam moram reči, da obe 2 interpelaciji, za Kopač Mrakovo in za ministrico Milojko Kolar Celarc, so bile popolnoma upravičene že iz tega naziva, že iz tega naziva. Danes, koliko je to let, 3, pa bomo še naslednje leto, 4 leta ugotavljali, da v bistvu ni, še vedno ni zakona. In če ne kaj drugega, so bile tiste 2 interpelacije upravičene ravno iz tega naziva. Sprejeta resolucija, ki je prišla iz teh 2 ministrstev, 2016 potrjena v Državnem zboru, vedno sta se zgovarjali na to resolucijo, piše dolgotrajna oskrba 2016, ki je krovni zakon. In potem sledi naprej seveda, ja, in potem včeraj Kopač Mrakova reče, mi smo naredili že 2013, pa je vlada padla. Pa reče Milojka Kolar Celarc takoj za njo, mi smo naredili vse, mi smo zakon dali v javno obravnavo, pa je vlada padla. Zdaj, če to gre, v tretje gre rado, ne vem, ampak v tretje gre rado, da vlada pade pred, ko bo dolgotrajna oskrba gor na spletu, bo vlada padla ali kaj. Minister Šabeder je na Brdu pri Kranju 10. junija 2019 vsem koalicijskim poslancem, partnerjem, ne vem kdo vse tam je bil, nisem bila tam, na strani 77 predstavil, dokument je kar obsežen, točko 1 – dolgotrajna oskrba, Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi predloži na Vlado novembra 2019. To je bilo junija 2019. Potem pa minister Šabeder, malo po tistem pride v poslansko skupino, mislim, da je bil v vseh poslanskih skupinah, predstavi svoje prioritete. Prva prioriteta je seveda dolgotrajna oskrba. Po časovnici naj bi bila javna razprava avgust 2019. Priprava predloga vladnega gradiva, medresorsko usklajevanje oktober 2019. To verjetno zdaj delate, ne, medresorsko usklajujete Zakon o dolgotrajni oskrbi? Ja. Potem, posredovanje vladnega gradiva v obravnavo na Vlado, november 2019. Včeraj pa je sekretar povedal, da bo pa ta zakon 20. april 2019. Zdaj pa vi meni povejte, kdo je v tej državi laže. 2020. Pardon. Kdo v tej državi laže? Vsi ministri prej pa še ta zdaj, najmanj. Zdaj vi meni kimate, da je zakon o dolgotrajni oskrbi v medresorskem usklajevanju. Okej. Potem mi pa povejte, zakaj imate še kar naprej v teku pilotski projekt, ki bo podprl prehod oziroma, ki bo določal osnove za Zakon o dolgotrajni oskrbi. Poglejte, nehajte zavajati javnost, slovensko, nehajte zavajati poslance, ker nimate medresorskega usklajevanja dolgotrajne oskrbe, ga še nekaj časa ne boste imeli. Prvo kot prvo, morate sprejeti Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Prvo kot prvo se morate zmeniti, koliko denarja bodo ljudje namenjali za dolgotrajno oskrbo, ker to je pa problem. Ko se boste to uskladili, potem se boste pa pogovarjali, ker vsebino imate že verjetno od Kopač Mrakove napisane, pa se malo spremeni, ampak ker je to ista Vlada skozi, ne vem zakaj je morala Milojka Kolar Celarc nov zakon pisati, pa zdaj, kaj je ta, LMŠ nov zakon spet piše, saj ste iste branže, iste misli imate, iste prioritete imate. Problem je v denarju. In zdaj, dvakrat se je, ne vem kolikokrat se je zdaj minister Šabeder zlagal ali se je zlagal koaliciji ali poslancem ali ste se pa vi včeraj zlagali ali pa danes, ko kimate, da je v medresorskem usklajevanju. In to je tudi ta problem, ko končno enkrat nekdo ne reče na Vladi, v državi reče poglejte, zakon bo ko bo to pa to pa to, ko se bomo usedli financ minister oziroma vsi ministri, ko se bo usedla koalicija, ko se bomo dogovorili o denarju, potem se bomo lahko pogovarjali o tem. Pa dobro, pa še kaj drugega bo verjetno treba uskladiti. In ta zakon o dolgotrajni oskrbi je problem, ki povzroča, saj tudi te zadeve o katerih so danes kolegi govorili o dolgotrajni oskrbi, zakaj določene stvari niso, itn. To je problem, ker je sistemski zakon.  Kar se pa tiče, ker tudi tukaj teh 74 milijonov je povezanih s tem, ker nekaj denarja je šlo za to, da bi se ugotovilo, da bi se dalo izhodišča za Zakon o dolgotrajni oskrbi in jaz sem vam že včeraj povedala, to kar vi navajate, češ Računsko sodišče zavaja, mi imamo vse projekte narejene tako kot je treba, tudi Računsko sodišče vam je povedalo, da časovno zamujate z roki. Zdaj pa mene nekaj zanima, in je res, da zamujate, ker po resoluciji imate vse, da bo končano 2016, recimo, informacijska točka, da bo končana 2016, na vaši spletni strani pa piše, informacijska podpora za izvajanje sistema dolgotrajne oskrbe v pripravi, niti še ni ste zagnali zadeve. potem, prilagoditev in preoblikovanje obstoječih mrež institucionalnega varstva ter vstop novih izvajalcev, itn., projekt, ki je tudi v 74 milijonih v pripravi. Tukaj imate napisano 2016. Potem model dolgotrajne oskrbe v skupnosti v teku. Tukaj datumi pod, to je že vse čez rok. In zdaj nekaj mene zanima. 74 milijonov je to tudi 80 % evropskih sredstev. Zdaj pa, če Računsko sodišče, ne če, računsko sodišče ugotavlja, da so roki potečeni, da niso znani ne kazalniki ne rezultati. Kaj bo potem ugotovila Evropska komisija? Ker ta denar, porabo teh sredstev na teh projektih bo preverjala seveda tudi komisija za evropska sredstva. Ali boste tudi njim   (nadaljevanje) rekli: »Veste kaj, vi si malo izmišljujete, mi smo to vse naredili. Mi smo roke vse izpolnili.« Niste jih, na spletni strani vam piše, da jih niste. Po vsem tem kar imate napisano. Potem Ministrstvo za delo. Ministrstvo za delo za 56 milijonov širi, skoraj 57 milijonov teh sredstev od 74, nam da Vlada – mislim, da je to pripravilo Ministrstvo za delo, specifikacijo teh projektov in vsi ti projekti so v fazi, da se bodo naredili – ne, v pripravi. Skupnostni center Nova Gorica v pripravi, vzpostavitev ustreznih pogojev v pripravi, mreže socialnih storitev v pripravi, modernizacija mobilnih enot za podporo organizacijam v pripravi. Vsaj dva ali trije so v zaključku, en je pa predviden, da je 11. 10. javni razpis 2019. Vse je še v pripravi. Roki, ki pa so v strategijah, so pa že davno mimo, torej so že bili v 2018 najkasneje, da je bilo treba narediti.  Torej mene zanima, spoštovana sekretarja z Ministrstva za zdravje in Ministrstva za delo, kako boste te pretečene roke zagovarjali pred Evropsko komisijo? Ali se pa jaz motim, pa recite: »Ne, ni res. Resolucija zavaja. Tole, kar imamo na spletni strani je tudi narobe. Mi bomo to… vse »štima«, tako kot je treba.« Ker ne vem, pravim, če Računsko sodišče nekaj ugotavlja, kaj bo šele rekla Evropska komisija. Zdaj, in vsi ti projekti, ki so šele v pripravi, predvsem na Ministrstvu za zdravje, bi naj prinesli izhodišča še enkrat za zakon o dolgotrajni oskrbi in vi mene danes »farbate« tule po domače povedano, da imate zaklon v medresorskem usklajevanju, pa nimate še projektov končanih. Pa ti projekti so namenjeni za to, da bi naj zakon pripravili. Prosim sekretar, dovolj časa imate, dajte tule poslancem povedati zdaj, kje, v kateri fazi je ta zakon, kje, v kateri fazi so ti projekti, kaj, kdaj bodo zaključeni projekti in kakšni bodo njihovi rezultati. Jasno in glasno nam tule povejte, v kateri fazi je zakon o dolgotrajni oskrbi. Ker, ko bo prišla naslednja vlada, ko boste prišli na sejo, ko takrat tudi ne bo dolgotrajne oskrbe, boste rekli: »Mi smo vse naredili samo je Vlada padla.« Tako kot sta bivši dve ministrici rekli. Poleg tega pa to je občutljiva tema in jaz bi pričakovali, da tukaj sedijo ministri. Da sedi minister Šabeder in ministrica Klampferjeva. Jaz ministra Šabedra že nisem videla na Odboru za zdravje, ne vem koliko časa nazaj, ali pa samo takrat, ko so ustna vprašanja. In jaz mislim, da tema ni enostavna. To so vsi danes povedali, čeprav se izogibajo teh 74 milijonov, govorijo samo o dolgotrajni oskrbi, pa ubogih starejših ljudeh – se strinjam, ampak terma je Računsko sodišče in tema ni enostavna. Odgovore terjamo od ministrov in je žalostno in sramotno, da danes tu ne sedijo ministri. Od sekretarjev pa prosim odgovor, ker če se motim, bom rekla: »Okej, v redu. Torej projekti tečejo, vse bo v redu.« Ampak dajte mi zdaj to zagotovilo. Tako kot ste včeraj rekli, 20. april 2020 dolgotrajna oskrba na mizi.  Hvala.
Hvala lepa. Želi kdo odgovoriti od Vlade ali nadaljujemo? Če ne, potem je naslednji Jože Lenart, za njim se pripravi Jurij Lep. Izvoli.
Ja, hvala lepa predsedujoči za besedo. Spoštovane kolegice, kolegi! Ja, iz proračuna porabljenih 74,5 milijonov evrov, pa niso napravili v tem času, zgradili nobenega domova. Za študije je zapravljenih vrtoglavih 74,5 milijona evrov. Ja, tako je predlagatelj in ja, mediji so vstopili v javnost. To beremo in spremljamo zadnji mesec. Zdaj sprašujem se, ali je bilo to potrebno in zakaj je bilo to potrebno? Za nekatere je verjetno to bilo tako potrebno. Ja, sprašujem tudi zato, zaradi samih oskrbovancev, ki to spremljajo, berejo, zaradi upokojencev, zaradi vseh nas – predvsem pa zaradi tistih zaposlenih v teh domovih, ki delajo, ki danes zelo dobro delajo. Tisto, kar imamo in se trudijo tudi na teh pilotnih projektih in prosim na to ne pozabimo, ker nas oni ves čas spremljajo, tudi danes nas poslušajo.   Glejte, zelo dobro poznam vse štiri domove na Koroškem. Dom starostnikov v Črnečah, ki ima poslovno enoto v Slovenj Gradcu, dom starejših na Prevalah in pa dom Hmelina v Radljah, ki je v koncesiji. V zadnjih petih letih, še posebej spremljam to področje in verjemite mi v vsem tem obdobju ti domovi dobivajo številne nagrade za invencije, za inovacije, podeljuje jim jih tudi Gospodarska zbornica. In dom starostnikov Črneče skupaj s poslovno enoto Slovenj Gradec je v tem pilotnem projektu ne iz teh sredstev 74 milijonov, ampak še iz enega drugega vira, ki je bil že pred tem namenjen. In ja, danes jaz zelo želim, da bi ta Državni zbor peljal gor v ta dom, da si ga ogledamo, pa bi potem lahko mogoče malo lažje debatirali bolj realno kot pa danes. Tu govorimo populistično. Saj ne veš več komu bi človek verjel, eni so mediji, kolegica Jelka Godec še danes tu govori, da so vsi roki pretečeni, da smo vse zamudili, ko so pa s strani ministrstva obeh smo pa slišali zelo realno, zdaj pa na koncu je treba nekomu verjeti, nekje je resnica. In jaz verjamem, da se to spremlja in da za to vemo. Glejte, rečeno je bilo prej že s strani kolega, da ta dom starostnikov v Črnečah, ki je v pilotnem projektu, jih obiskujejo številni ostali domovi ne samo iz Slovenije tudi iz Hrvaške, iz Avstrije, ker je njihovo delo, njihove vsebine, ki jih izvajajo, do katerih so prišli, so tako dobre, da se zanimajo doma in v tujini do njih. Zaradi teh praks so potem ti obiski v teh domovih, da se z njimi seznanjajo. Dom v Slovenj Gradcu prejšnji teden oziroma 1. oktobra je praznoval 11 let s takimi rezultati in bil sem pri njih, tudi nagovor sem imel. Jutri dom starostnikov v Črnečah praznuje 40 let. Žal ne morem iti, ker bo seja odbora tu v Državnem zboru, pa mislim, da nekdo iz ministrstva odhaja gor, mislim, da ima tudi govor, zato, ker ministrstva spremljajo njihovo delo. In še enkrat, danes nas poslušajo kaj to govorimo, kako je vse zanič, kako vse razpada in da nič ne delajo, pa to je žalostno, do njih je žalostno kaj govorimo in projekti tečejo. / Oglašanje iz klopi/ Ali lahko počakate, da jaz svoje povem, pa potem govorite, pa boste dobili besedo.
Mir v dvorani, prosim! Govornik ima besedo. Marjan, govornik ima besedo.  Izvolite.
Ta dom v Črnečah praznuje jutri tudi 130 let doma, zavetišče je bilo pred 130-mi leti še za časa Marije Terezije in ta dom se je imenoval takrat Franc Jožef. To se pravi ta praksa je zelo dolga na tem področju in danes moramo vedeti kako je na tem področju zadeva napredovala, kje so bili takrat, ker je bila praktično za preživetje, kje smo pa danes. Ne bom več o tem, ampak samo eno zgodbo vam bom še povedal. Pred tremi leti sem imel eno dobro priložnost na enem praznovanju, sem srečal Slovenko, ki vodi en dom na Švedskem, vodja tega doma je, in seveda me je zanimalo, pa takrat še nisem bil tu v Državnem zboru, ampak ker spremlja tudi gor to delo, in ta gospa mi je rekla, ko sem spraševal, da imajo plače gor ti, ki pridejo v dom 2 do 3 tisoč evrov, sem rekel: »Kako pa potem lahko sploh plačajo svoje?« / Znak za konec razprave./ Pravi: »Stroški so gor trikrat večji.« To se pravi to razmerje je gor podobno, ampak so čisto druge razmere. Povsod mora, ampak sem rekel kako to zmorejo, pa pravijo: »V naprej razmišljaj, to je tradicija.« /Izklop mikrofona/
Hvala lepa. Čas je potekel.  Jelka Godec, replika.  Izvolite.
Kolega Lenart, zdaj mi pa povejte enega poslanca, ki je danes rekel, da domovi delajo slabo, da so ljudje notri nesposobni, da je karkoli rekel čez domove, oskrbovance, oskrbovalce ali kogarkoli tukaj danes. Enega mi imenujte sedajle takoj. Ne morete ga, ker nihče ni tega rekel. …/ oglašanje iz klopi/ Pa lahko si ga vzame, ko bo razdelitev časa. Pa mi naj enega imenuje, naj gre magnetogram nazaj pogledati kaj sem jaz danes govorila, ker ste omenili. Govorila sem o tem, da si poglejte najprej resolucijo o planu zdravstvenem varstvu 2016-2025. Poglejte si na spletni strani izpis projektov Ministrstva za zdravje. Poglejte si odgovor Vlade poslancem na naša priporočila, potem pa govorite o projektih, ki so ali niso pretečeni. Tudi to je dokaz. Potem si vzemite v roko še, če že ne zmorete vseh tistih sto in nekaj strani Računskega sodišča, si poglejte infografiko v kateri piše, 74 milijonov evrov je država namenila izključno za pripravo in testiranje novega sistema dolgotrajne oskrbe s poudarkom na skupnostni oskrbi. Država je uporabila nesorazmerno veliko denarja za testiranje novega sistema, pri tem pa potrebe po posteljah ostajajo nezadovoljene. O tem danes govorimo. In zaradi teh 74 milijonov mogoče bi lahko bili boljši pogoji, če bi dal ta denar v domove, lahko bi imeli več kadrov, lahko bi imeli nižje oskrbnine - o tem danes govorimo. In nihče ne kritizira tistih ljudi, ki namesto enega oskrbujejo 51 ljudi, ki delajo nadure, ki delajo nočne ure, ki delajo za minimalne plače v domovih in govorijo o tem, kako so slabi pogoji za njihovo delo in delajo z dušo in srcem. In nihče o teh ljudeh ne govori. Govori pa o državi, ki že toliko in toliko let ni premaknila koraka naprej na področju dolgotrajne oskrbe in to danes priznava. O tem danes govorimo, kolega Lenart. Nihče ne govori, da domovi delajo slabo. Jaz osebno tega nisem rekla. In jaz mislim, da nihče od mojih kolegov, niti predlagateljica, niti tukaj za pultom nihče od poslanskih skupin tega ni rekel. Nihče niti od koalicije tega ni govoril. Torej, ne govorite, da blatimo domove. Govorimo o nesorazmernosti porabe sredstev in porabe namenskosti sredstev. O namenskosti, ali so ta sredstva bila pravilno oziroma dobro namenjena. Ne, Računsko sodišče ugotavlja, da ne. O tem govorimo. In kam vse bi lahko ta denar šel. Še enkrat, ne govorite stvari, ki niso resnične.
Hvala lepa.  Nadaljujemo razpravo. Besedo ima poslanec Jurij Lep, za njim pa bo razpravljal Soniboj Knežak.  Izvoli.
Predsedujoči, hvala za besedo. Lep pozdrav vsem prisotnim!  Moja razprava bo šla v tej smeri, skrb za starejše. Mislim tudi od nas, tudi noben v koaliciji ni nikoli govoril, da si ne želimo in da je ta razprava, ki jo imamo danes, pa na odborih, pa v ponedeljek ni dobrodošla. Je potrebna, je nujna, zato je tudi prav, da razpravljamo. Pač ta razprava je danes nastala zato, ker je pač Računsko sodišče dalo sklepe, ki pri tem pregledu obeh ministrstev in zato smo danes tu in nič narobe. In sklep Računskega sodišča, ki je, ga je za spoštovati in tudi prav je, da spoštujemo tudi to, da bodo ministrstva imela čas, svojih 90 dni, da odgovorijo in potem bomo lahko malo več rekli o tem, ali je bilo na mestu ali ni bilo na mestu.  Vsekakor tudi jaz osebno mislim oziroma sem prepričan, kolikor sem pač prebral, ker vsekakor nisem prebral vso poročilo, ampak so drugi, 74 milijonov evrov je pripravljenih za mehke projekte, ker perspektiva 2014-2020 pač ni namenila sredstev iz tega naslova za gradnjo domov. To je osnova in iz tega izhajam, da tudi niso porabljena, kot je bilo prej že rečeno z več strani, smo porabili približno 69 tisoč evrov, pa na Ministrstvo za zdravje približno 2 milijona evrov.  Jaz bi se mogoče tu osredotočil na skrb za starejše. Mi vsi govorimo imamo javne zavode, pa imamo zasebne zavode. Jaz se spomnim nazaj 2006 leta, kot že vsi ugotavljamo, da nismo zgradili nobenega doma starostnikov, ampak takrat je nastal velik problem. Mi smo imeli na lokalni skupnosti probleme za ljudi, ki bi radi šli v dom, pa ni bilo domov, zato je takrat država dovolila gradnjo zasebnih domov, s koncesijo, se pravi s koncesijo, in zdaj, ali je to prav ali ni prav, takrat, sem tudi jaz, kot župan, to zagovarjal in tudi smo imeli velike probleme, v naši upravni enoti Ruše, recimo, ker je bila naša zgodba, smo edini v Sloveniji, ki nismo dobili koncesije za izgradnjo doma starostnikov. Še zdaj nimamo te koncesije. Zdaj, ali bo gradil privatni ali javni zavod, skratka ni. Jaz vidim rešitev v tem problemu, da obstoječi javni zavodi razširijo svojo aktivnost in tudi v okviru teh domov začnemo gradit, bom rekel, ne nove domove, ampak jih razširjat. Tu vidim edino možnost, ker potem bodo vse skupne službe, bo skupna pralnica, bojo skupne, dejansko direktorji, vodstvo in to je ena stvar, ki mogoče lahko v prihodnosti nekaj »zvarčujemo«. Ampak jaz sem prepričan, da morda tja do šestega leta naprej če ne bi država dovolila domov s koncesijo, bi imeli že takrat velike probleme, tako da, takrat je bila taka odločitev in jaz mislim, da je tudi takrat bilo prav. Zdaj se pa gremo nazaj vprašat – zakaj pa takrat ni država rekla ali pa tudi lokalne skupnosti, da bi omejili sredstva, ki jih lahko ti zavodi zaračunajo uporabniku? Se strinjamo, sedaj, kot je bilo rečeno iz tega poročila, iz Računskega sodišča, za 28 % so dražje cene. Seveda je to neprimerljivo, je to dejansko preveč, zato pa lahko rečemo, da v prihodnosti bomo morali bolj nadzirati te aktivnosti. Ali je to prav, ali so to inšpekcije ali pa neki novi zakon, ki bo dejansko omejeval, da se pač cena ne bo dvigovala, v veliki meri. Logično pa je da, jaz osebno nisem za javno-zasebno partnerstvo… Ali sem za javno, ali sem za zasebno, ker potem, če bo ta, če bi skupaj financirala, recimo, lokalna skupnost ali pa, bom rekel, Slovenija, pa en privatnik, potem se zgodi, da sta dva interesa ločena in sigurno ni prav, tako da, v tem momentu sem jaz v dilemi, če sem bil pred, recimo, štirinajstimi, petnajstimi leti za to, da dajmo koncesije za izgradnjo domov starostnikov v privatni lasti, sem zdaj na meji, da bi to v bistvu spremenil. Vsi se učimo, vsi drugače razmišljamo in zdaj ne vem, sigurno je pa država tista, ki bi morala v svojih perspektivah, v svojih nalogah, / nerazumljivo/ razvojnih programov poskrbet, da bomo v prihodnosti več sredstev namenili za skrb za starostnike. Žal. Zmeraj se, smo družba, ki se staramo, to vsi ugotavljamo, ampak to moramo si v glavah spremenit, da bomo rekli, prioriteta naše družbe je, da bojo ljudje v starosti lahko normalno živeli in prej ali slej bo treba to ugotovit, ker, kot vemo, je bil podatek, da 0,05 % bruto družbenega proizvoda v Sloveniji namenimo za skrb za starostnike. V Evropi je recimo, nekateri že 1 do 2, pa še več, odstotkov bruto družbenega proizvoda. Tako da, v tej smeri bomo mogli razširit svoje razmišljanje in če bomo to naredili, bomo sigurno možni biti zgraditi nove domove starostnikov. Kljub temu pa jaz, glede na to, zagovarjam tudi vse ostale aktivnosti, kajne, pomoč na domu, dnevno varstvene centre, tudi tu lahko pomagajo k tem zgodbam, da se bojo malo zmanjšali pritiski na domove. Pa, kot je rečeno, tudi jaz sem razmišljal in tudi vem, da večina ljudi s podeželja ne bi rada šla v dom, bi rada bila doma ali pa, da bi bila blizu doma, kajne in če je pač, to je neka stvar, ki je zelo kompleksna stvar in bi morali vzet vse skupaj, možnosti, kar ima država, da to uredi, vsekakor pa domove starostnikov bomo morali povečat, bomo morali gradit in ta opazka oziroma ta ideja, pa ta jasna izjava, je, kot je rekel kolega Han, da mi iz bolnic direktno damo ljudi v domove starostnikov in tu so potem kapacitete, ki potem ti domovi nimajo kapacitet, pa nimajo niti zdravstvenega osebja, da bi to skrbeli. V tej smeri mislim, da moramo poskrbet in tu vmes napravit neko ločnico. Ene stvari bojo te, ali so dnevno varstveni centri ali so taki oddelki, ki bojo skrbeli za dolgoročno »nezmnožne« za sebe skrbeti ljudi. Veste, da imamo tudi, mislim da, 5 skupin imamo, ki so pač vsi starostniki razvrščeni, glede na možnost, ki jo oni lahko izvajajo. In skupina 1, kjer so dejansko ljudje, čisto normalno živijo, ne rabijo nobene pomoči, rabijo samo hrano, prenočišče pa, da se družijo, vse ostale zadeve se pa potem stopnjujejo. Zdravstveno varstvo je pa v, bom rekel, v domovih za starostnike sigurno poskrbljeno, zato je edino ta možnost ta prava, da v domove za starostnike damo ljudi, ki so manj sposobni, da se preživljajo. Potem smo pa govorili, v perspektivi 2021-2027, pa glejte, se mora pa naša država, pa tudi mi, poslanci, dogovorit, pa zahtevat, od naših pogajalcev v Evropi, da bomo v tej perspektivi zagotovili sredstva, ki bojo pisali izrecno za gradnjo doma starostnikov. Ne samo za neke zadeve, ki so izven tega, kajne? Dejstvo pa je, da je to pač, zdaj je trenutno s temi sredstvi nemogoče gradit nove domove. To sem se tudi prepričal, da je to to. Tako da za nas, za naše poslance z Desusa pa za mene osebno je predvsem to, da moramo glede na to da dosti govorimo sigurno zagotovit to, kar vsi govorimo. Varno in pravično starost in da bojo preživeli svoje dni v starosti v nekih običajnih razmerah. In tudi tu mislim, da mora biti perspektiva naše države, če smo socialna in solidarna država, da bomo zagotovili vsem, ki so to potrebni, da bodo lahko šli v dom starostnikov. Nekatere države so tako bogate, že zdaj dejansko nobeden ne ostane na cesti, gredo vsi v dom starostnikov. Pač ima neki standard, ki ga pač ima. In mi smo, če se spomnite 2006 leta so bili drugi standardi, kot so sedaj. In tudi zaradi teh standardov smo naenkrat izgubili kapacitete, kar je pa tudi prav. In jaz pravim, če si ti dosegel neki nivo standarda za ljudi je prav, da to obdržimo, ne zato zdaj ker smo taki kot smo, zdaj bomo pa standarde zniževali. Jaz sem proti temu, ne. Ampak dejstvo je, da smo takrat je bilo možno imeti v domovih za starostnike štiri osebe, nekje tudi pet, na hodnikih so bili. Sedaj pa zakon zahteva, dve je maksimalno in to je prav. Se pravi, če bomo tako nadaljevali se sigurno zgodi, da bomo lahko rekli, da smo svoje naredili. Potem pa tudi to še lahko rečem zdaj ne, da jaz mislim, da v domovih starostnikov res ni tak vse mogoče slabo, kot si kateri predstavlja. Tudi jaz sem obiskal pa tudi hodil sem dosti okrog. Poglejte, so zadeve dobre in ljudi, ki so tam zaposleni pač imajo plače kakšne imajo. Imajo res zelo, zelo slabo plačo. Mislim, da 800 € ima medicinska sestra, ki skrbi. Ima pa jih petdeset. Samo to je nemogoče zdržati. Iz tega stališča se kljub temu pride čas, se gospe, večinoma so ženske, se nasmejijo, so dobre volje in ti vlije neko upanje, da ni vse tako slabo. Naša naloga pa je, da tem ljudem omogočimo, zdaj kako plačilo ki bo ustrezalo njihovemu delu, če imajo lahko na zahodu prek / nerazumljivo/ v Avstriji druga plačila. Kako je to mogoče, skratka naše hodijo gor, mi moramo pa skrbeti, da bodo tu pa zaradi dela, ki ga imajo, dodatkov nekih, ki se lahko naredijo. Da ne rušimo sistema javnega, javnega… teh plač in bi jim lahko dejansko rekli in tudi pokazali naši družbi in tudi njim, da hočemo nekaj narediti tudi za njih in pa za naše starostnike. Tako da jaz mislim, da je razprava na pravem mestu, vsekakor pa se to kar smo naredili štiriinsedemdeset milijonov evrov ni bilo porabljenih in tudi ne more biti porabljenih za gradnjo domova starostnikov. To je za mene osnovna zadeva, ki lahko iz tega zaključim. Tako da kar se mene tiče je Računsko sodišče naredilo svojo zelo podobno analizo je naredilo leta 2008, zdaj pa leta 2019. Se pravi je vzelo v ozir skoraj enajst let in poglejte, smo skoraj na istem. Tako da bodimo si kar, tudi mi kot DeSUS smo skozi v vladah, se lahko tudi sami sebi rečemo, da smo v tem obdobju stali na mestu. Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima Soniboj Knežak. Za njim bo razpravljala Mojca Žnidarič. Aha, še prej pa se je k besedi javila predlagateljica.  Izvoli.
Ja zdaj glede na dejstvo, da je že tri ure in pol razprava o tej temi, jaz bi vendarle želela, da se skoncentriramo na to, za kaj smo danes tukaj. Kaj je tisti osnovni razlog za sklic današnje izredne seje. Seveda poleg širokega problema dostopnosti do dolgotrajne oskrbe, predvsem namenskost porabe štiriinsedemdeset in pol milijona evrov sredstev, ki je seveda po ugotovitvah revize Računskega sodišča naj ne bi bilo namenjeno za to, da bi se na področju sistema dolgotrajne oskrbe kakršne koli spremembe oziroma potrebe izpopolnile. Zdaj dolgotrajna oskrba se ne tiče samo starostnikov, tako kot je bilo v predhodnih razpravah nekaterih poslancev izpostavljeno, gre za dejstvo, da dolgotrajna oskrba zajame vse tiste, ki potrebujejo pomoč pri kakršnih koli vsakodnevnih opravilih, ki jih seveda ne morejo sami izvajati in to zajame kar dosti širši spekter ljudi, kot so pa to samo starostniki. Seveda so pa oni v večini. Zdaj glede na to, da je torej že minilo več kot tri ure v tej razpravi, bilo je marsikaj izpostavljenega glede same izvedbe projektov in tukaj bi se še jaz ponovno obrnila na predstavnike ministrstva, ki so danes tukaj, tako Ministrstva za delo kot Ministrstva za zdravje in še enkrat pozvala, da mogoče vendarle malo bolje pojasnijo izvedbo teh pilotnih projektov. Namreč, na to jih je opozorilo že Računsko sodišče, tekom revizije pa nekih podrobnejših pojasnil ni bilo podanih z vaše strani tudi na odborih. Imeli smo že dva odbora pa Komisijo za peticije in danes izredno sejo, pa še vendarle nobenih pojasnil kaj točno predlagati oziroma kakšne točne cilje zasledujete z temi pilotnimi projekti, kaj se bo na podlagi njihove izvedbe izboljšalo glede samih potreb upravičencev po dolgotrajni oskrbi. Tukaj, kot bi še enkrat ponovno poudarila predvsem 21 milijona evrov, se točno ne ve zakaj, v okviru projekta Modernizacija mreže, kaj bo ali bo gradnja ali bo obnova ali kaj bo. Potem tudi že enkrat dajo pojasnila, glede tistih problemov, ki jih je računsko sodišče dejansko izpostavilo, namreč danes je govora o vsem drugem, samo o tem ne, kako boste problem rešili pa samo o tem, ne, točno zakaj boste porabili teh 74 milijonov evrov. Tako, da jaz bi res prosila oziroma bi bilo dobro, da se to razčisti, da se to pojasni medtem, ko z kolegi s strani koalicije danes pojasnjujete kako so ti pilotni projekti dobri in kaj vse dobrega se bo naredilo za naše državljane na področju dolgotrajne oskrbe z izvedbo teh projektov pa različnih študij tako, da če je temu tako, jaz res ne vidim nobene ovire, zakaj pa ne bi današnjih predlogov s strani Slovenske demokratske stranke podprli in potem boste lahko imeli takšno različno izhodišče, da boste odgovorili na vsa naša vprašanja oziroma ne vidim potem nobenega razloga zakaj se ti sklepi, predlogi ne bi sprejeli. Namreč prav o tem vas danes sprašujemo na izredni seji pa do sedaj po teh treh urah razprave niste dali o tem nobenega odgovora, tako da jaz pričakujem, da bo vsaj v nadaljnjih urah razprave, vsaj kakršnokoli pojasnilo ali glede izvedbe teh pilotnih projektov za katere so namenile 74,5 milijona evrov ali pa vsaj glede na to kaj vse je ugotovilo Računsko sodišče v svoji reviziji glede pomanjkljivosti obstoječega sistema in stacionarnega varstva. Kako boste pa to reševali? Kako boste reševali kadrovsko podhranjenost? Kako boste rešili nepravične cene, ki jih imate določene po sedanji metodologiji obračunavanja cen? Kako boste rešili to, da se v bistvu uporabnike iz stacionarnega varstva po pravilnikih, ki ga imate, sedaj postavljajo v neenakopraven položaj. Potem v vaših razpravah ni bilo ničesar zaslediti, tako da jaz resnično apeliram, da se osredotočite na to, kaj je Revizijsko sodišče ugotovilo in da samo vsebino potem tudi prilagodite temu v nadaljnjih razpravah. Hvala.
Hvala lepa.  Zdaj so najprej za besedo zaprosila predstavnika Vlade, najprej mag. Urban Krajcar. Izvolite.
Urban Krajcar
Hvala lepa za besedo. Upam, da bom kar se da natančno odgovoril spoštovani poslanki. Mogoče na začetku vse malce razširim diskurz, ampak saj to ni tako pomembno za reševanje tega skupnega problema, da smo prišli v teh zadnjih štirih dneh kot smo v Državnem zboru, torej na do sedaj dveh odborih in eni komisiji do diskurza, da je bilo 74,5 milijona porabljenih za različne analize in študije in do tega, da še niso bili porabljeni. Tako, da upam, da smo vsaj tu zaprli neko odprto ali pa nevralgično točko, ki je bila povod verjetno za današnjo sejo. Kar zadeva ugotovitve revizijskega Računskega sodišča, revizijskega poročila Računska sodišča. Sem že v začetku povedal, da se zavedamo seveda izzivov, ki nas čakajo in tudi ugotovitev ter da bomo v roku 90 dni – mislim, da jih je danes 59, ostalo to odzivno poročilo pripravili, seveda tako kot od nas zahteva Računsko sodišče in upam, da v njem naslovili in podali odgovore, ki bodo Računsko sodišče in pa ne nazadnje tudi Državni zbor zadovoljili. Mislim, da je bilo vmes tudi vprašanje naslovljeno, zakaj se… zakaj ministrstvo ali kako je že bilo, Vlada vztraja pri skupnostnih oblikah storitev. Tudi tu je treba orisati. Včeraj smo že govorili – mislim, da je bilo dovolj jasno povedano, da je uredba, ki jo skupaj sprejmeta Svet EU in Evropski parlament tista, ki nalaga torej vsem državam članicam, da izvajajo torej deinstitucionalne oblike varstva in ne institucionalne. Hkrati želi povedati, da je tudi Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva sprejeta za obdobje 2013-2020, če se ne motim, bila potrjena tudi v tem Državnem zboru in tam se je odločilo, da bomo šli v deinstitucionalizacijo, hkrati pa, ko govorimo tudi o virih, ki jih bomo zagotovili, mislim, da resolucija navaja, da bodo porabljeni zelo različni viri, torej od zasebnih, do javno zasebnih partnerstev ter, če se ne motim, tudi evropskih kohezijskih sredstev. In ne nazadnje operativni program – mislim, da je bil sprejet decembra 2014. Navadno pri pripravi so osnova strateški dokumenti, ker brez sprejema strateških dokumentov se ne da sprejeti operativnega programa in brez tega se ne da izvajati evropske kohezijske politike. In tudi pri izvajanju in različnih ukrepih kohezijske politike, so v samem operativnem programu navedeni cilji in pa rezultati, ki jih mora država zasledovati oziroma tudi tisti, ki so upravičenci do teh sredstev in tudi tam notri smo se zavezali katere cilje in kazalnike bomo zasledovali. In tukaj mogoče tudi odgovor na vaših 30 enot. Za 21 milijonov, ki je predvideno, konkretne številke, koliko bo nastanjenih v teh 30 enotah, vam ne more dati, zato ker to je stvar javnega razpisa in ne želimo omejevati ali pa na tej točki ali pa v tem trenutku prejudicirati, kako bo javni razpis oblikovan. Ne želimo nikogar preferirati. Dejstvo je, ko t sem povedal na začetku, da se pogovarjamo z različnimi deležniki, torej z lokalnimi skupnostmi, z domovi za starejše, ki imajo različne potrebe. Torej nekdo mora neko enoto kupiti, nekdo jo mora dograditi, nekdo jo mora samo izboljšati in ne želimo nikogar preferirati ali spravljati v neugoden položaj, zato poskušamo pri pripravi tega ukrepa torej zajeti kar se da širok spekter potencialnih upravičencev, ki pa seveda upamo, da bodo glede tudi na njihove zmožnosti, pripravili projekte, ki bodo seveda tako dobri, da bodo najprej potrjeni in potem seveda tudi izpeljani. Mogoče zdaj sicer, nima še kolegice, še vprašanje, kaj nas bo vprašala Evropska komisija. Z Evropsko komisijo seveda smo v stalnih stikih. Jaz ne morem za leto 2014-2018 govoriti, zakaj nekateri projekti niso bili izpeljani, lahko pa povem, da imamo še dobra štiri leta časa, ko se zaključi evropska perspektiva, torej popravilo M plus 3 in bomo vse napore usmerili, da bo ta denar, kot je danes tudi razprava, smotrno transparentno in pa seveda tudi uspešno za tiste, ki ga bodo prejeli, porabljen. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima še dr. Tomaž Pliberšek. Izvolite.
Tomaž Pliberšek
Predsednik, hvala za besedo. Nekje pet odgovorov smo si zapisali. Torej prvo vprašanje spoštovane poslanke. Računsko sodišče Ministrstvu za zdravje ni naložilo priprave odzivnega poročila. Računsko sodišče je Ministrstvu za zdravje podalo priporočila, ki jih je Ministrstvo za zdravje pri pripravi predlogov sistemskih rešitev na področju dolgotrajne oskrbe, že upoštevalo. Tako predlogi sistemskih rešitev, kakor tudi aktivnosti na področju dolgotrajne oskrbe se pripravljajo v tesnem sodelovanju s pristojnimi resorji, zlasti Ministrstvom za delo in enake možnosti. Drugo vprašanje glede projektov. Čeprav ste govorili o projektu, ki ne paše v naš resor, bi vseeno izkoristil priložnost, pa   opisal, bom rekel, tistih 23 milijonov, ki sem jih že v uvodnem nagovoru navedel.  Torej, pilotni projekti na področju dolgotrajne oskrbe zagotavljajo nove storitve in tudi omogočijo testiranje določenih rešitev, ki se predlagajo kot sistemske. Projekti potekajo že deset mesecev in vse ugotovitve so tekoče implementirane v predloge sistemskih rešitev. Govorili smo, se pravi, v mojem uvodnem nagovoru danes, smo povedali, da skupno Ministrstvo za zdravje razpolaga s 23 milijoni 676 tisoč 900 evri sredstev namenjenim projektnim aktivnostim. Ker ste želeli malo globlji oris, imamo pripravljenega. Torej, projektna sredstva so večinoma namenjajo izvajanju neposrednih storitev za uporabnike po katerih državljani v okviru obstoječe ureditve ne morejo dostopati. Gre predvsem za storitve s področja nezadovoljenih potreb katerih odsotnost se pogosto odraža tudi v povečanem pritisku za sprejem v institucijo, storitve so v času trajanja projektov za upravičence brezplačne, kar smo se tudi včeraj malo na odboru pogovarjali. Poudarjam zgolj dejstvo, da je Ministrstvo za zdravje z izvajanjem projektnih aktivnosti na področju dolgotrajne oskrbe lahko pričelo šele po prenosu pristojnosti, torej v letu 2017, ko sem prej omenil tistih 10 mesecev. Torej, gre za tri vsebine. Kot prvi se je začel v letu 2017 izvajati projekt dolgotrajne oskrbe v skupnosti, za katerega je zagotovljenih 4 milijone 403 tisoč evrov in katerega cilj je standardiziranih usposabljanj za izvajalce formalne, neformalne oskrbe, izvedbo usposabljanj različnih deležnikov, zunanja evalvacija projektnih aktivnosti, koordiniranje aktivnosti med pilotnimi okolji in vzpostavitvijo informacijske podpore v sistemsko podporo procesom dolgotrajne oskrbe. Projekt se bo izvajal do konca leta 2022.  Druga vsebina se nanaša na izvedbo pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega Zakona o dolgotrajni oskrbi v teku od leta 2018. Javni razpis je bil objavljen aprila 2018, izvajanje storitev pa bo trajalo do konca junija 2020. Skupna vrednot projekta je 6 milijonov 100 tisoč. Izvaja se v treh okoljih, in sicer Dravogradu, Krškem in Celju. V okviru projekta se testirajo tudi nekatere rešitve, ki so predmet predlogov sistemskih rešitev, pri čemer bi poudaril zlasti, da se v okviru tega projekta zagotavljajo tudi nove storitve do katerih državljani v okviru obstoječih ureditev na domu ne morejo dostopati. Če naštejem le nekatere, to je dajanje zdravil, hranjenje po sondah, storitev psihosocialne podpore uporabnikom in svojcem, storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti kakor tudi storitve e-oskrbe. V okviru projekta je bilo od januarja do septembra 2019, na vstopne točke podanih 148 vlog za oceno upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Tisoč 312 oseb je bilo ocenjenih kot upravičeni do novih storitev v okviru projektov, dne 1. 9. 2019, je nove storitve brezplačno prejemalo 287 oseb.  In kot tretja vsebina. Projekt prilagoditev in preoblikovanje obstoječih mrež institucionalnega varstva ter vstop novih izvajalcev za nudenje skupnosti storitev in programov za starejše, pričetek aktivnosti na terenu v letu 2020. Javni razpis za projekt za katerega je namenjenih 13 milijonov 173 tisoč 900 evrov je bil objavljen junija 2019 in sredstva se še niso pričela črpati. Tudi pri tem projektu je ciljni namen zagotavljanja storitev spektra nezadovoljenih potreb v skupnosti, ki jih bodo tudi v okviru tega projekta upravičenci lahko prejemali brezplačno. V tem projektu poseben poudarek namenjamo tudi osebam z demenco in podpori njihovim družinskim članom, zmanjševanje birokratskih obremenitev v procesih dela, krepitvi vstopa različnih profilov in v izvajanje storitev in s tem krepitvi možnosti, da državljani čim dlje ostanejo v domačem okolju in izboljšajo ali čim dlje ohranijo psihofizične sposobnosti in s tem čim večjo sposobnost samooskrbe. Kot sem že tudi v uvodnem govoru navedel, vsak projekt v javnem razpisu ima jasno definirane kazalnike spremljanja, njegovo izvajanje pa je podvrženo ne samokontroli samih izvajalcev projektnih aktivnosti, kontroli ministrstva, ne nazadnje tudi kontroli javnosti, pač pa tudi kontroli Službe Vlade za razvoj in kohezijsko politiko, uradov za nadzor proračuna Evropske komisije, če naštevamo le ključno. Če se spomnite, sem na koncu še povedal, kar ponovno poudarjam, da ministrstvo za zdravje v revidiranem obdobju projektnih sredstev, za študije na področju dolgotrajne oskrbe ni namenjalo sredstev. Tretja zadeva, malo obširneje o Zakonu o dolgotrajni oskrbi. Torej, predlogi sistemskih rešitev na področju dolgotrajne oskrbe gredo v smeri povezav in nadgraditev obstoječih ureditev, kajti marsikaj imamo, kot sem tudi povedal, v Sloveniji dobrega. Gre tudi v smeri, da predlogi rešitev sledijo tudi mednarodni definiciji dolgotrajne oskrbe, ki je v skladu z mednarodno definicijo sistema zdravstvenih računov, definirana kot »niz storitev oziroma pravic, ki jih potrebujejo osebe, ki so zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualne sposobnosti, v daljšem časovnem obdobju odvisne od pomoči drugih oseb, pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil.« Če izpostavim le nekatere ključne predloge nove sistemske ureditve, bi predvsem poudaril vzpostavitev enotne vstopne točke, tako za lažji dostop vseh deležnikov do informacij s področja zdravstva, socialnega varstva in dolgotrajne oskrbe, kakor tudi z izvedbo enotne ocene upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Kot drugo, uvedba enotne ocenjevalne lestvice, ki bo omogočila, da so posamezniki ocenjeni na enak način in posledično dostopajo do primerljivih pravic za primerljive potrebe. Zagotovitev nabora storitev, ki bodo prilagojene potrebam uporabnikom pri načrtovanju in izvajanju, na katerih bo uporabnik aktiven partner postavljen v središče. Podpora izvajalcem neformalne oskrbe, ki so danes pogosto prezrti, njihovo delo pa tako za posameznika, kakor od družbe, izjemno pomembno. Učinkovita mreža izvajalcev formalne oskrbe izvajalcev v institucijah in izvajalcev v skupnosti. Učinkovit javni nadzor in vzpostavitev za zagotavljanje kakovostnih in varnih storitev. Zagotovitev višjega deleža javnih sredstev in razbremenitev uporabnikov, njihovih svojcev in lokalne skupnosti za plačilo storitev v obdobjih, ko ne morejo več samostojno poskrbeti zase. Ministrstvo za zdravje, v sodelovanju z drugimi resorji, nadaljuje potrebne aktivnosti priprave predloga zakona, s ciljem slediti zavezam koalicijskega sporazuma. V skladu z normativnim delovnim programom Vlade Republike Slovenije za leto 2019, se kot skrajni rok za sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi, določa april 2020. Slednje sem danes že poudaril, kakor tudi včeraj na odboru, torej, zakon je v tehničnem usklajevanju, znotraj organa, kar ste poslanci tudi danes, v razpravi, večkrat ponovili, da sem včeraj to na odboru tudi izjavil. Glede časovnice, ki jo je cenjeni minister na Brdu in poslansko skupino, predstavil, sem tudi včeraj na odboru pojasnil, da je prišlo do zamika, kar ste iskreno pozdravili in pri tem v bistvu ponudili tudi sosodelovanje, predvsem konstruktivno. Potem, naslednja, vprašanje glede Resolucije o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013-2020, ki jo je Državni zbor sprejel v letu 2013, še vedno velja. Usmerja nas k spremembi razmerja med uporabniki skupnostnih oblik socialnega varstva in uporabniki institucionalnih oblik socialnega varstva oziroma povečanju deleža uporabnikov skupnostnih oblik in zmanjšanje deležev uporabnika institucionalnih oblik socialnega varstva. Odsotnost dostopa do integriranih storitev v skupnosti se kaže tudi v večjem pritisku na institucionalno varstvo, ki se pojavlja, kljub nadpovprečnemu številu posteljnih kapacitet. V Sloveniji imamo 51,7 posteljnih kapacitet na področju dolgotrajne oskrbe na tisoč prebivalcev. Povprečje v državah OECD pa je 49,7. Ključno pri načrtovanju bodočih rešitev je, da odgovarjajo na potrebe državljanov, so dostopne in dosegljive, ter da bodo državljani, ki ne zmorejo več samostojno poskrbeti zase, imeli možnost izbire med različnimi oblikami storitev in pravic, ki bodo v večji meri financirani iz javnih virov. In še slednje, v okviru kadrov – povedati velja, da je Ministrstvo za zdravje v letu 2018 s podatki pokazalo, da je v domovih starejših večinoma zaposlenih za izvajanje neposrednih storitev zdravstvenih delavcev, ki so iz javnih sredstev financirani za izvajanje zdravstvenih storitev. Na te zdravstvene delavce je pogosto v celoti prevaljeno tudi izvajanje storitev oskrbe, ki jo uporabniki plačajo iz žepa, saj za socialni del storitev kadrovski normativ ni ustrezen. Povedati velja tudi, da koncept sistemskih rešitev na področju dolgotrajne oskrbe povezuje kadre s področja zdravstva in socialnega zdravstva, katerih financiranje je v večji meri predvideno iz javnih virov. Podatki tudi kažejo, da na področju zdravstvene nege, zlasti na nivoju dodiplomskega izobraževanja v primerjavi z drugimi državami OECD izobrazimo nadpovprečno število kadra. Manjko kadra na področju zdravstva in socialnega varstva je globalno. S tem izzivom se srečuje večina držav. V Sloveniji imamo kakovosten sistem izobraževanja, zato moramo storiti predvsem na tem področju, da kadre ob pomoči ustrezne promocije im prepoznani vlogi teh poklicev ustreznega nagrajevanja, vzpostavitve kakovostnih delovnih pogojev v Sloveniji in poklicu zadržimo. Potrebne aktivnosti vključujejo pester nabor deležnikov od različnih ministrstev, delodajalcev, izobraževalcev, pa tudi zaposlenih v vseh poklicih. Hvala, podpredsednik.
Hvala lepa.  Predlagateljica najprej dobi besedo.  Izvoli.
Jaz bom rekla, da že sedajle glede na razprave kolegov, pa tudi predstavnikov Vlade očitno poslušam, da ta sredstva niso porabljena. Noben ni rekel, da so porabljena. So pa namenjena za porabo. In če imate namenjena za porabo jaz predvidevam, da jih boste tudi porabili. Ker če jih ne boste porabili, ste pa državljane oškodovali za ta sredstva v okviru evropskih kohezijskih sredstev, da bi se investirala v kakšnem bolj, tudi potrebne oblike ali institucij ali karkoli drugega. Tako da tu gre za sprenevedanje, da še ni bilo porabljenih. Jih pa očitno imate namen porabiti. In tukaj vas Računsko sodišče opozarja o smotrnosti te namenske porabe, glede na to, kaj ste do sedaj vložili v ureditev dolgotrajne oskrbe kot takšne in zakaj namenite porabljati teh 74 in pol milijona evrov.  Glede skupnostnih oblik za katere se je očitno država odločila, da jih bo pospešeno izvajala napram institucionalnem varstvu, čeprav se potrebe izkazujejo drugače. Verjetno se nisva s sekretarjem iz Ministrstva za delo čisto točno razumela. Jaz sem povedala, da ga ne sprašujem glede skupnostnih oblik samo v okviru izvedbe teh projektov. Jaz sem razumela, da v okviru vsebin operativnih programov, glede na trenutno finančno perspektivo, slednje ni možno. Zakaj ni možno? Pač nismo bili toliko spretni in se nismo izpogajali takrat, ko se je bilo potrebno za vsebine pogajati v Bruslju.  Dejstvo je, da Računsko sodišče tudi sicer opozarja Ministrstvo za delo, da te skupnostne oblike glede na to, kakšno demografsko strukturo prebivalstva imajo, niso prava rešitev in da bi bilo potrebno več sredstev nameniti za institucionalno varstvo, torej za domove za starostnike. Pa kljub vsemu država temu ne sledi. Tudi v prihodnjih dveh letih imate v proračunu namenjenih, torej za leto 2020 5 milijonov, pa za 2021 5 milijonov. Torej, pomeni, da spet ne bo država zgradila niti enega javnega doma za starejše, tako kot že več kot deset let oziroma natančno 12 let ne. Potrebe so pa vsak dan večje. Trenutno imamo že dobrih 11 tisoč aktualnih prošenj za zasedbo kapacitet v domovih za starejše in država se je očitno odločila, da tega problema ne bo reševala in da se bo usmerila v skupnostne oblike. Zakaj je temu tako? Odgovora ni bilo. Pa vendarle mogoče vam ga pa lahko povem jaz kakšen je. Domov starostnikov ne boste gradili. Skupnostne oblike, ki pa ste jih do sedaj izvajali je pa ena in edina oblika, in to je oskrba  48. KADER (BJ) – 16.55 na domu. Ker pa država ni zagotavljala sredstev, ampak je slednje finančno breme prelevila na občine, lokalne skupnosti, ki so dolžne po zakonu kriti najmanj 50% te oskrbnostne oblike in lahko rečemo, da se pač država na tak način elegantno izognila, da ni rabila pokrivat finančnih sredstev za tovrstne storitve in predvidevam, da je to tista računica, zakaj ste se odločili, da boste peljali torej rešitev v obliki skupnostnih oblik, ne pa v obliki, da se razširijo, dogradijo, na novo zgradijo domovi za starostnike, ki pa so resnično nujno potrebni. In glede na to, da, bilo je povedano da se število starejših nad osemdeset let dviguje, da imamo tudi visoko stopnjo demence v naši državi. To so vse takšne oblike ali bolezni ali starosti, da po domače povedano zagotovo te skupnostne oblike ne bodo rešile teh problemov in se bo dejansko treba usmerit v institucionalne oblike, ki zagotavljajo neko celovito oskrbo štiriindvajset urno nego, oskrbo posamezne osebe. Glede vsebin pilotnih projektov in teh analiz in študij v okviru štiriinsedemdeset milijonov, ki jih imate v predvidevanjih. Seveda konkretnih odgovorov ni bilo, saj glede te namenske porabe enaindvajset in pol milijonov, ki jih imate predvidene za gradnjo ali obnovo enot torej še enkrat potrditev o tem, očitno da trenutno ne veste koliko ali postelj ali koliko tistih, ki so pomoči potrebni, boste z takšnim denarjem dejansko rešili. Zdaj če dam eno primerjavo, recimo da nek soliden dom za upokojence stane tam osem, devet milijonov evrov, vi imate namenjenih torej enaindvajset in pol v okviru tega pilotnega projekta pa mi trenutno ne znate odgovorit niti na osnovno vprašanje, kaj boste s tem, koliko upravičencev boste s tem rešili. Drug projekt imate postavitev, oziroma oblikovanje projektne enote v okviru ministrstva, znova imate namenjenih milijon za oblikovanje nove enote za oblikovanje strateških rešitev za zakonodajne spremembe. Glejte bil je prenos za zakonske spremembe pristojnosti narejen na Ministrstvu za zdravje, še enkrat tam imate zagotovljene kadre, vzpostavljen direktorat, na novo z dvanajstimi zaposlenimi. Po drugi strani pa lahko beremo, kako boste spet znova milijon zapravili na oblikovanju nekih novih enot z zaposlovanjem za pripravo nekih sistemskih rešitev. Skratka ponovno očitno potrjeno da tako kot je že ugotovilo Računsko sodišče za teh štiriinsedemdeset milijonov in pol evrov, torej za projekte brez vsebine, brez ciljev, za projekte ki nujno potrebnih problemov, ki jih imamo na področju dolgotrajne oskrbe s tem ne boste rešili.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Nadaljujemo z razpravo poslancev. Besedo ima Soniboj Knežak in za njim Mojca Žnidarič.  Izvoli.
Hvala predsedujoči, spoštovane kolegice in kolegi. Kolegica Furmanova je, mislim da kake deset minut nazaj nas vse skupaj opomnila in sicer bom kar prebral, ker sem si zapisal: »naj vas spomnim spoštovane kolegice, zakaj smo danes tukaj. Zaradi porabe štiriinsedemdesetih milijonov evrov.« Zdaj gospa Furman in ostali predlagatelji, jaz vas imam za vse, ki smo v tem državnem zboru za dokaj normalne, no. ne morem drugega reči. Danes pa v preteklih dneh na odborih smo že slišali s strani ljudi, ki so odgovorni, ki pokrivajo te resorje, večkrat tolmačimo z vso odgovornostjo, da te porabe štiriinsedemdeset milijonov evrov ni bilo. Se pravi, če bi bila korektna bi rekla danes, hvala lepa, sem dobila informacijo zgleda, da nismo imeli prave in bi seja, in bili mi zdaj že doma, ne pa da sedimo in bomo verjetno še ene tri, štiri ure sedeli na tej razpravi, ker boste še naslednje tri, štiri ure trdili eno in isto. Porabi se 74 milijonov, ni domov za starejše in tako naprej. Prej je tudi kolegica vaša, Jelka, nas je prej opozorila z nekimi časovnicami, kaj zamuja, kaj ne zamuja Vlada, ministrstva, verjetno bi kakšno stvar tudi prej naredili, če ne bi že, ne vem, vsaj 30 izrednih - ali koliko - sej sklicali. V tem mandatu večinoma z temami polaganjem zakonov, ki ste jih že večkrat vložili, za katere imate že tudi razprave pripravljene. Skratka, nimate nobenega dela, stare zadeve mal pa ven potegnete, kradete pa čas da ne bom rekel, če že nam, ki smo plačani da sedimo, to poslušamo in službam, ki bi lahko ta čas bolj koristno izkoristili. Zdaj sam odkar sem dobro leto v tej državni politiki moram reči, da z zanimanjem preberem in spremljam seje za tista področja, ki jih sam pokrivam, vsa poročila, naj si bo poročila Računskega sodišča, ne vem poročila ZPIZ-a in podobno. Sam vem, da so nam ta poročila nekako pomemben vir enih podatkov in v bistvu nam te inštitucije nekako nam nastavijo ogledajo, ki nas opozorijo na nekatere zadeve, ki v tej državi ne funkcionirajo dobro in bi bilo potrebno izboljšati. Meni je to zelo dobrodošlo, ne nazadnje pri svojem odločanju, pri svojem delu in kot tako, bi rekel samo je imel tudi to mnenje Računskega sodišča, ki pravi, da Vlada in pristojna ministrstva v obdobju 2007 naprej niso bila uspešna pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva in da so za projekte, ki naj bi zgolj pokazali ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, porabili nesorazmerno veliko sredstev. Jaz sem pri tem delu »nesorazmerno veliko sredstev porabili«, ki jih ni bilo porabljenih, smo že danes slišali. Tako, da ne vem, če bi okoli teh 74 milijonov kaj veliko razpravljal, ker vem da se boste ponavljali, tako kot sem rekel še kar trdili svoje, tisto, kar so si zadali boste še naslednje ure izkoristili ves ta čas, ki vam je namenjen. Resnica seveda je, tako kot sem rekel, ker vam je že bilo danes in v teh dneh parkrat povedano čisto drugačno. V glavnem za študije je bilo plačanih zgolj, mislim da okrog, nekaj čez 69 oziroma slabih 70 tisoč evrov. Tudi tega denarja niso tako kot je pisala vaša ali pa Nova24, da ga niso porabili levičarji in ne vem kdo. Ta denar je bil plačan inštitutu za Republiko Slovenijo za socialno varstvo, katerega edina ustanoviteljica, spoštovane kolegice in kolegi je država. Samo toliko. Se pravi ne 74 milijonov, ne, ampak slabih 70 tisoč. Tudi ta sredstva okrog tega, porabi teh sredstev naj še omenim, da so povsem izsledljiva. Zdaj pa, če se dotaknem tistega vsebinskega dela, opozorila Računskega sodišča, o tem, da v zadnjih 15-ih letih ni bilo storjenega dovolj za zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva, tukaj pa moram priznati, da se težko ne strinjam z njihovo ugotovitvijo. Daleč od tega, da ni bilo nič storjenega, sem pa sam tudi mnenje, da ni bilo storjenega dovolj. Zdaj o razlogih, zakaj, mislim, da je bilo že danes večkrat omenjeno pa tudi kasneje se bom tudi sam še na to vrnil. Zdaj po mojem mnenju, kot sem rekel, jaz to opozorilo resno jemljem in ga ne jemljem kot tisto, kar se pa dogaja in kar sem se bal za današnjo sejo, da bo povzročilo zdaj kazanje s prstom kdo je za kaj kriv, kdo je za kaj storil oziroma česa ni storil, kdo je kdaj na to temo že rekel, skratka zgodbe, ki jih poslušam že dobro leto, predvsem bi rekel tisti, ki ste v tem parlamentu že kar nekaj mandatov. Tudi za to se sam zavzemam za omejitvijo poslanskih mandatov, morebiti na dva, tri mandate, ker ne pridemo, tudi nobenega preboja nimamo, ker eni in isti sedite že dolga leta v tem Državnem zboru in tisto kar je, da nobenih soglasij ne dosežemo pri nobeni zadevi v dobrobit državljank in državljanov. Ampak takšna so dejstva. Tisto, kar je že tudi kolega Matjaž Han prej omenil, naj ga jaz še enkrat spomnim, da so v času, ki ga zajema, to revizijsko poročilo poleg social demokratke, dr. Anje Kopač Mrak, vodilni ministrstva za delo družine še Marjeta Cotman iz Nove Slovenije in sicer med decembrom 2006 in novembrom 2008, Andrej Vizjak iz SDS-a med februarjem 2012 in marcem 2013 in tudi že danes omenjen dr. Ivan Svetlik, ki je pripadal kvoti Desusa. Zdaj, če malce še ostale stranke, bom rekel, ko se pogovarjam, kdo je za kaj kriv. Alenka Bratušek in Miro Cerar sta v tem času vodila vladi. Potrebno, jaz bi tukaj še omenil tudi, da je bila v prejšnjem mandatu skrb za dolgotrajno oskrbo iz Ministrstva za delo, družino preneseno na Ministrstvo za zdravje. LMŠ v tem mandatu vodi večinsko vlado, je že s tem prevzela vso odgovornost za to in tudi za vsa ostala področja v tej državi. Ostala nam je še Levica, oziroma kolegi iz Levice, ki pa so po mojem mnenju izgubili – vsaj v mojih očeh, neko verodostojnost za borbo za socialno šibke, s tem, ko niso sprejeli v lanskem letu vstopa v Vlado, ki jim je bilo ponujeno. Jaz sem bil tisti, ki sem močno podpiral, da vstopite v Vlado. Celo z moje strani so bila razmišljanja, da bi predlagal kolega Miha Kordiša, da bi prevzel Ministrstvo za delo, družino in sociale, ampak tako so se odločili. Niso prevzeli odgovornosti. Bi pa tudi jaz po enem letu pa pol, ki smo zdaj, ki tukaj notri sedimo, se tudi verjetno boljše počutil v opoziciji pa pametoval, kaj se da narediti, ne pa potem, da poskušam take zadeve tudi dejansko uresničiti. Ampak zdaj to, da ne bo… ni letelo na nikogar izmed tega. Hotel sem povedati, da smo vsi, ki smo in ki so bili / nerazumljivo/ odgovorni, da nekaj naredimo na tem področju.  To gre za resne izzive ta tematika, zato tudi to današnjo sejo jaz vidim kot priložnost, da se kot v bistvu tisti, ki smo danes v vlogi odločevalca, zavemo tega, da mora biti skrb za dostopnost in pa dosegljivost storitev socialnega varstva ena izmed prioritet, ne samo te vlade, temveč tudi vseh vlad, tudi v bodoče. Zdaj demografski kazalniki in trendi podaljševanja življenjske dobe nas že desetletja opozarjajo, da / nerazumljivo/ ta super podatek, da postajamo dolgoživa družba, nujno pogojen tudi z izzivi, ki nam jih prinese podaljševanje življenjske dobe. Temu pa po ugotovitvah Računskega sodišča ne sledimo v zadostni meri, s čimer – kot sem že rekel, se tudi sam v dobršni meri strinjam. V naslednjem obdobju bo treba dati v malo višje prestave in tisto, kar bi mogli že kakšno leto nazaj narediti, v tem obdobju nadoknaditi.  Zdaj tisto, kar jaz spremljam že zadnja desetletja, kar je bilo morda narejeno na področju zaradi opozarjanja teh demografskih podatkov, so bili ukrepi ZPIZ. Ukrepi ZPIZ, ampak ti ukrepi ZPIZ niso šli v prvi vrsti za skrb za upokojence, daleč, šli so v nasprotno smer. Šli so v skrb za ohranitev blagajne, vzdržnost blagajne in smo s tem namenom šli v kršenje oziroma pravic upokojencev. Naj samo spomnim tiste najbolj poglavitne podatke. To se pravi, da smo iz včasih 80 % pokojninske osnove, ki je bila / nerazumljivo/, smo danes na 57,5 %. Da smo iz najboljših deset let, kot so bili včasih odmerjeni za obdobje za izračun pokojnine, smo danes zadevo raztegnili na 24, pa še marsikaj. Iskali smo rešitve pri krčenju sredstev generacij, ki jim je dejansko edini vir preživetja penzije, smo pa seveda ob tem stabilizirali pa državno blagajno v določeni meri. Ta ZPIZ reforma seveda nam je prinesla tudi to, da imamo danes, da smo v bistvu – vsaj jaz večkrat uporabim ta izraz, iz današnjih upokojencev naredili sistemske socialne reveže. Višina odmerjenih pokojnin, ki jih dolgovajo, 500 v povprečju, nekaj čez 600. Veste s kakšnimi stroški se vsi soočamo. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, kako živijo današnje generacije upokojencev. Zdaj v tem tednu smo imeli že kar nekaj razprav v tem Državnem zboru oziroma na odborih. Vsaj v ponedeljek na Odboru za delo, družino je bila zame ena zanimiva razprava o problematiko dostopnosti do domov starejših, ki je bila sklicana na pobudo kolegov iz Levice. Razprava pa mi je bila zanimiva, zato ker je bila ena redkih razprav, kjer nismo iskali krivca, kdo je za kaj kriv, ampak smo se kar dosti vsebinsko pogovarjali o dejanskem stanju, ki je na tem področju. Tisto kar je bilo meni še posebno dodana vrednost je to, da so zraven sodelovali v tej razpravi tudi strokovnjaki, ki pokrivajo posamezna področja. Se pravi ljudi iz stroke, ne da se politika / nerazumljivo/, ampak dejansko izvemo tudi njihova mnenja, ki se vsak dan srečujejo z vso tematiko povezano naj si bo z domsko  oskrbo kot tudi z ostalimi transferji s področja sociale. Naj povzamem samo nekaj njihovih ugotovitev. Dobro, kapacitete za domsko oskrbo so premajhni glede na potrebe domov. Država mora imeti večji nadzor oziroma pristojnosti pri določanju cen zaradi težav, ki se pojavljajo, pa različnih cen. Avtonomija izvajalcev socialno-varstvenih storitev je lahko samo do točke, ko je le ta v korist oskrbovanca. Poleg finančne ohranjenosti vse večji problem, tudi danes je bil že omenjeno zagotavljanje kadrov za delo v domovih starejših, posebej zaradi neustreznega plačila / nerazumljivo/ je osip v tem poklicu velik in to je ena izmed zadev na katere bo treba tudi odgovoriti in z eno primerno ocenitvijo tudi teh del.  Ne nazadnje, do apela, da so domovi za starejše prevzeli tudi vlogo teh, ki bi prej sodile v področje negovalnih bolnišnic, ki jih v Sloveniji imamo premalo, tako da, so domovi za starejše prevzeli tudi to oskrbo, kar pa seveda ni njihov osnovni namen.  Da pa zaključim. Teh povzetkov je bilo še veliko. Tudi s to mislijo, predvsem ni pri nas v naših domovih ni vse slabo kot se zdajle zadnje čase prikazuje. Veliko imamo domov, tudi danes je bilo že par dobrih praks namenjenih, seveda imamo pa še marsikaj za storiti. Tisto kar mene moti pri, se mi zdi, neodgovorno pri sprejemanju zakonodaje, pa naj si bo s področja sociale, da če hkrati sprejmeš nek zakon, da nazadnje zagotoviš tudi vire za njegove izvajanje. V mislih imam tudi en čisto konkreten primer, ker prihajam iz Hrastnika, pa ker smo en bivši dijaški dom pred dvajsetimi pa še več leti preuredili v dom starejših, seveda, tri, štiri posteljne sobe, verjetno zadeve poznate, ampak sem mislil, zadeve bodo uredili, ker je ta država sprejela nek terminski plan, da bomo dvignili nivo teh standardov bivanja v teh domovih na nivo eno in dvoposteljnih sob. Ker tudi sam nisem videl zagotovljenih sredstev za ta namen, sem ministrstvo vprašal kako misli zadnje zagotoviti, če ni sredstev opredeljenih. Zdaj, rekla mi je nekako tako, bomo pa, ne vem, rok podaljšali. To ni odgovor. Hočem opozoriti samo to, da če niso zagotovljeni neki viri financiranja, ne obljubimo in ne sprejemajmo zakonodaje, ki bo našla neke nove pravice, ki jo pa v končni fazi v praksi ne moremo opredeliti.  Tisto kar me veseli, da je ministrica na tem odboru, ker sem bil prisoten, na začetku predstavitve ukrepov, ki jih pripravljajo na ministrstvu, nas seznanja tudi z ustanovitvijo petih skupin, ki se vsaka ukvarja s svojim področjem oziroma tematiko, ki pa je bila kasneje skozi razpravo se je izkazalo, da so prav vsi razpravljavci nakazovali, da je to tematika, in da so bile skupine ustanovljene za tematiko, ki je dejansko aktualna.  Nekaj smo v tem obdobju novega leta te Vlade in te koalicije tudi postorili. Nekaj je v pripravi še teh ukrepov, predvsem zdajle neke, sicer bolj lepotne popravke, ZPIZ-ovske zakonodaje, tukaj imam v mislih dvig na 63 %, ki bo bodočim upokojencem malenkost zvišal plače, seveda ne bo pa prav / nerazumljivo/ vseh generacij, ki so pa že kar leta na teh procentih. Zdaj, ko sem se sam zanimal pri nastopu svojega mandata, zakaj je razlog, da že zakon o dolgotrajni oskrbi že v proceduri 10 oziroma 15 let, kar so danes že večkrat omenili. V glavnem, 150 milijonov sredstev, ki jih ni, 150 milijonov nekako v startu, kasneje pa seveda z leti, ko se gibajo ta demografska gibanja, seveda bila ta sredstva še bistveno višja. To je v glavnem tudi vsi, ki tukaj danes trdite, da verjetno ni bila slaba volja pa ne pripravljenost vseh ministrov pa ministric za delo družino v zadnjih letih, da niso pripravljeni tega narediti, ampak ni sredstev. Mi se bomo morali v tej državi dogovoriti o potrebi po prerazporeditvi sredstev. Mislim, da je področje socialne oskrbe in oskrbe za starejše eno izmed prioritetnih področij za naslednje obdobje.  Velikokrat se radi primerjamo s skandinavskimi državami, da imajo dobro urejena ta področje, tudi zdajle na odboru je bilo tako, ampak je bilo hkrati pojasnjeno.  Vem za primer, mislim, da ima Nizozemska, ki so tudi omenili, da imajo dobro urejeno to področje, ampak oni svojega proračuna ne menjajo 3% sredstev za te namene, prinesejo ta delež baje v višini 0,5%. / oglašanje iz dvorane/ Zgleda da zabavam kolega, to me tudi veseli.  V glavnem, da počasi zaključim, zdaj tudi danes smo že slišali konkretno neke roke, ne več neke inudinarne roke priprave pa bi rekel v končni fazi izvedbe tega Zakona o dolgotrajni oskrbi. To se pravi april prihodnjega leta. Tako da jaz upam, da se bomo tega držali in da bo končno ta zakon ugledal luč sveta. Zdaj spoštovane kolegice in kolegi da zaključim, to področje oskrbe, dolgotrajne oskrbe seveda je široko in pa kompleksno in jaz težko verjamem, da ga bo samo ta Zakon od dolgotrajni oskrbi v celoti razrešil, pomeni pa le en korak k izboljšanju področja te dolgotrajne oskrbe in skrbi za starostnike. Zdaj Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki je po mojem mnenju eden izmed najtežjih resorjev, najzahtevnejših resorjev, ne vem jaz bi tukaj tudi morda v prihodnjem obdobju malo razmislil o sami organizaciji oziroma reorganizaciji tega ministrstva, ker dejansko obsega širok spekter teh pravic. Sam se nagibam celo, ne vem, razmišljam da bi imeli ministrstvo za starejše, če že imamo pa brez tega, da se bom opredeljeval a ga rabimo ali ne, če že imamo Ministrstvo za zamejce, bomo imeli zaradi vse tematike, ki bo prišla k nam naslednja leta, tudi ne bi bilo nič narobe, če ima ministrstvo za starejše, ki bo predstavljalo več sto tisoč državljank in državljanov te države. Ne vem, vsem skupaj malo v razmislek in pa ne nazadnje, spoštovane kolegice skrb za starejše o kateri se pogovarjamo danes je skrb za naše starše, za naše dedke, babice in ne nazadnje spoštovane kolegice bo jutri skrb tudi za nas. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Besedo ima Mojca Žnidarič, za njo bo razpravljal Marijan Pojbič. Izvoli.
Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem. Danes smo slišali s strani predlagateljice številna vprašanja. In sicer, zakaj se ne gradijo javni domovi, zakaj niso evropska sredstva namenjena za gradnjo domov, zakaj se je ministrstvo odločilo za širjenje skupnostnih oblik in ne domov za upokojence. Jaz bi spomnila na resolucijo, ki velja od leta 2003 in še vedno velja. Velja od leta 2013 pa do leta 2020 in je bila sprejeta torej takrat, sprejemala se je v njihovih časih. Leta 2013 je bila sprejeta, govori pa o tem, da je torej želja, da se do leta 2020 bistveno okrepi skupnostne oblike socialnega varstva in poveča skupino njihovih uporabnikov. Da je širitev mreže izvajalcev socialno-varstvenih storitev in programov, da bo potekala predvsem z razvojem javno-zasebnega partnerstva oziroma s podeljevanjem koncesij. Potem da je nacionalni program socialnega varstva za obdobje 2013 do 2020 predvideva prerazporeditev kapacitet institucionalnega varstva v uporabniku prijaznejše skupnostne oblike in tako naprej. Se pravi to resolucijo so sprejeli sami, ne vem zakaj taka številna vprašanja, zakaj se gre v to smer. Sicer sploh ne rečem, da je tematika napačna, to so prave usmeritve. Kajti ni več trend, da se ljudi zapira v neke velike institucije, v kakšne stare gradove in podobno. Ampak je trend, da se jih vključi v manjše skupinske bivalne enote. Glede posteljnih kapacitet, podatki nam kažejo, da ima Slovenija nekje pet postelj več na tisoč prebivalcev, kot je povprečje držav članic OECD. Natančno, Slovenija ima 45,5 postelj na tisoč prebivalcev, OECD, torej povprečje držav OECD je 49,7. Je pa res, da je pokritost med regijami različna. Glede podelitve koncesij bi rekla, da pač ob tej zastavljeni politiki in tudi sicer, glede na staranje prebivalstva, so bile in še bodo, nujne. Slišali smo danes podatek, da imamo nekje 19 % starejšega prebivalstva od 65. let in da jih bo leta 2050 že 30 % prebivalstva starejšega od 30. let. Torej, gradnja domov oziroma podeljevanje koncesij bo še vedno potrebno. Ampak težava tukaj, je po mojem mnenju drugje. Torej ni težava v tem, da so se koncesije podelile, ampak v tem, da se delež stroškov, za gradnjo, všteva v izračun cene, kar je sicer z vidika investitorja logično, ampak, z vidika uporabnika, starostnika, pa ni logično, ampak res je, tudi če bodo določene spremembe dosežene, da koncesijskih pogodb za nazaj ni možno in ne bo možno spreminjati. Zdaj že leta in leta, torej, več let govorimo o deinstitucionalizaciji in pa o dolgotrajni oskrbi in mislim, da je ravno tukaj tisti glavni problem, zakaj je pritisk na domove tako velik, ker pač te oblike, skupnostne, niso razvite.  Torej, nimamo veliko, dnevnega varstva, nimamo dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, premalo varovanih stanovanj, bivalnih enot, drugih oblik, potem teh začasnih namestitev, kot so danes spraševali, ko nekdo gre na dopust, bolniško… Ampak vse to se bo zdaj gradilo z evropskimi sredstvi, tudi s temi 74. milijoni, kot jih omenjate, ker ne gre samo za analize in raziskave, ampak tudi gradnjo, ravno teh dnevnih centrov, medgeneracijskih centrov, začasnih enot, bivalnih enot, tako da, tudi temu bodo ta sredstva namenjena. Da pa ne bomo samo govorili, česar nimamo, ker pa vseeno imamo, imamo že nekaj stvari, sicer so razdrobljene, torej pomoč na domu je razvita, res je, da jo sofinancirajo občine in to različno, cene so različne, imamo, nekateri ljudje so zaposleni kot družinski pomočniki – tem se je status sicer v zadnjih letih poslabšal - imamo pa z letošnjim letom, torej s 1. 1. 2019, zelo veliko ljudi, ki so zaposleni kot osebni asistenti. V teh primerih je možno torej za, v primerih, ko skrbijo za osebe, ki so mlajše od 65. let. Imamo tudi določene finančne prejemke – zraven pokojnine si lahko ljudje, ki rabijo določeno nego, drugih oseb, uredijo torej dodatek za pomoč in postrežbo, ki je v treh različnih zneskih – 150, 300 ali 430 evrov, odvisno od tega, koliko pomoči potrebujejo. Torej vsega po malo imamo, stvari so razdrobljene in res upam, da jih bo tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi, katerega smo včeraj dobili tudi zagotovilo s strani državnega sekretarja, da bo, meseca aprila na Vladi, da bo vse to skupaj znal povezati in rešiti številne izzive, ki nas na tem področju čakajo. Vsekakor pa mislim in vem, da se vsi zavedamo, da bo za to potreben nek določen prispevek vseh nas. Slišali smo tudi, v teh zadnjih dnevih, ko so potekali odbori v tem tednu, da je nekje najmanj ena četrtina uporabnikov v domovih za upokojence takih, ki so uvrščeni v prvo skupino oskrbe, se pravi, rabijo zelo malo pomoči, tem je bolj nudeno, v bistvu, bivanje, pranje, hrana in ti ljudje se bodo lahko, ko bodo tudi te dodatne, izven domske kapacitete zgrajene, če bodo, v bistvu, le želeli in tudi drugi vključevali v te in dali tudi prostor tistim, ki pač rabijo več nege. Se pa res domovi za upokojence bojijo, da ne bodo postali negovalne bolnišnice, ker že sedaj imajo preveč takšnih uporabnikov, ki pa rabijo res zelo veliko nege. Danes je bilo več, nekaj stvari rečeno tudi o kadrih, več v prejšnjih dnevih. Tukaj se lahko strinjam, da kadri, ki delajo v domovih upokojencev, to, ne opravljajo samo svojega dela, ampak opravljajo res poslanstvo in da delajo bolj na etični pogon, ne samo za tisto plačilo, ki je minimalno, večkrat sem že tudi pobudo na odborih dala, da bi jim lahko pomagali, sploh pri družabništvu in drugih prejemnikih denarnih socialnih pomoči, lahko tudi preko javnih del, tako da tu, mislim, da lahko najdemo neke skupne rešitve. Na enem izmed odborov smo razpravljali tudi o demenci. Bilo je povedano, da je to naš največji zdravstveni, družbeni in tudi finančni  (nadaljevanje) izziv v prihodnosti tako, da tukaj dokler se le da ti ljudje dejansko zelo dobro funkcionirajo doma, veliko boljše kot v nekih ustanovah, ampak tam v zadnjih fazah demence pa je skoraj, da nemogoče ali težko te ljudi imeti doma tako, da vsekakor bodo dodatne kapacitete v domovih potrebne.  Rečeno je bilo povedano, da je nekje pet milijon sredstev namenjenih v leto 2020 in tudi 5 milijonov v 2021 za gradnjo dodatnih kapacitet, kar mogoče res ni veliko je pa to več kot je v zadnjih petih letih skupaj, ampak to ni edini vir, obstaja, kar nekaj domov, ki imajo tudi na svojih računih toliko ali pa še več sredstev torej javnih domov in jih je treba pač pozvati, da tudi sami čim prej širijo kapacitete, kajti znanec, ki je vodil dom upokojencev mi je sam rekel, da vsak dom mora v 33 letih, ko se v bistvu amortizira nabrati toliko sredstev, da zgradi novi dom. Torej nujna bo res neka ta integralna povezana dolgotrajna oskrba. Upam, da je ta rok 2020, april 2020 res zadnji rok, da se ne bo predstavljal kot se je zadnjih 15 let in da bomo vsi skupaj znali iskati tudi vse druge kapacitete tako domske kot predvsem te skupnostne, ker so to prave rešitve, da se ljudje vključujejo v te oblike tako, da čakajo nas še številni izzivi. Je pa res, da je tega ne glede na priporočilo, če se osredotočim na to v 30 dneh tega ne more nihče narediti čez noč to, kar se je nabiralo v zadnjih 10, 15 let to ni mogoče izvesti, zato jaz vsekakor teh priporočil ne morem podpreti. Prvo priporočilo pa govori o tem torej sredstvih, ki pravite, da so namenjena zgolj za raziskave oziroma predvidene rešitve z dolgotrajno oskrbo in da se nekoga naj že ovadi, prijavi, če sredstva sploh niso bila porabljena, potem seveda tudi tega sklepa oziroma tega priporočila ne morem podprti.  Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima Marijan Pojbič, za njim bo razpravljal Primož Siter.  Izvolite.
Spoštovani predsedujoči, najprej dve stvari oziroma tri, da se odzovem.  Eno, kar smo sedaj poslušali je razpravo, ki moram reči, da je bila, kar v redu sicer do tiste točke, ko je govorila gospa o resoluciji. Resolucijo lahko spremeni katerakoli Vlada hoče. Lahko postavi prioritete lahko zamenja prioritete. Ta resolucija je bila sprejeta kot ste pravilno ugotovili 2013 torej pomeni od 2013 do danes - je pa koliko minilo, se pravi, sedaj smo leta 2019 -, to je, šest let. V tem času se na tem področju dolgotrajne oskrbe ni storilo popolnoma nič. Če ste prebrali torej revizijsko poročilo Računskega sodišča bi vam moralo biti jasno zakaj je pravzaprav danes ta seja na dnevnem redu.  Druga stvar, ki se mi zdi bolj pomembna, ki je bolj problematična je razprava gospoda Knežaka, ki je med drugim rekel - iz SD -, da bi ta čas, ki ga danes uporabljamo za problematiko dolgotrajne oskrbe lahko porabili bolj koristno. Sedaj pa mi povejte ali lahko tak poslanec sedi tukaj v Državnem zboru, ali lahko tak poslanec sedi tukaj v Državnem zboru, ko imamo na tem področju tako akutne probleme tako akutna odprta vprašanja, ker nas Evropska komisija opozarja, Računsko sodišče opozarja, Varuh človekovih pravic opozarja, skupnosti socialnih zavodov opozarjajo, da so nevzdržne razmere in ti, potem eden izmed poslancev SD, ki so imeli državnega sekretarja dva mandata ministra na tej poziciji reče, da danes nekoristno zapravljamo čas. Če je pa to normalno pri svetem bogu vas pa lepo prosim. Ne vem ali smo vsi na istem vozu ali smo vsi v Državnem zboru ali pa nekateri živijo nekje drugje.  Potem naslednja stvar, ki jo moram opozoriti je pa gospod Jože Lenart, ampak da posebej opozorim to ni poslanec SDS, ker je poslanec SDS je Jožef Lenart, to je človek, ki prihaja iz LMŠ in ki govori tukaj v Državnem zboru laži, javno laže. In zahtevam, da se zaradi javno izrečenih laži opraviči vsem razpravljavcem pred njim. Jaz sem v stališču poslanske skupine posebej zapisal, bom pojasnil. Smo v stališču poslanske skupine posebej zapisali: »Ne moremo namreč pristati na dejstvu, da za sto tisoče ostarelih država ne vidi niti tega ali in kakšno socialno varstvo bi potrebovali, da tisoče ostarelih mesece in leta čakajo na prostor v domu za ostarele,« sedaj pa poslušajte, »kjer zaposleni za nizke plače pregorevajo od preobilice dela.« In spoštovani gospod, sprašujem vas, kje je tu napad na tiste, ki so zaposleni v domu za ostarele? Kje tukaj vidite vi napad na vodstvo domov za ostarele? In da se še malo navežem na to vašo razpravo, sem sedaj prejel cel kup sporočil, ker prihajam iz Štajerske, kjer je blizu Avstrija in kjer imamo velike table postavljene po celi občini in še širše, kjer piše: Iščemo negovalke za delo v Avstriji. In vprašajte direktorja doma za ostarele v Mariboru s kakšnimi težavami se srečuje. V Avstriji imajo trinajsto plačo, štirinajsto plačo in imajo enkrat višjo plačo kot pri nas. In to je problem s katerim se mi srečujemo. To so vse problemi, ki jih danes naslavljamo. Med drugim tudi to. In upam, da ste poslušali, da ste prebrali poročilo Računskega sodišča, ki ni samo 74 milijonov in pol, tudi zelo zelo pomembne druge stvari so izpostavljene.  In sedaj da se vrnem nazaj na to poročilo. Ko govorimo o dolgotrajni oskrbi še enkrat povem, jaz osebno mislim, da bi danes tukaj morala biti minister za socialo, minister za zdravstvo in predsednik Vlade. Rešitev problema dolgotrajne oskrbe je velik vladni projekt. In kdo sedi danes tukaj? Žalostno, sramotno, neokusno, nesprejemljivo. Ampak niste krivi tisti, ki ste tukaj. Bog ne daj, da bi kdo mislil, da leti to na vas. Leti pa na tiste, ki so odgovorni v tej državi in ki so dolžni poiskati in predlagati Državnemu zboru ustrezne rešitve na tem področju. In jih danes ni tukaj. Ni predsednika Vlade, ni ministrice ene, ni ministra drugega, recimo Šabedra praktično nisem videl ne vem od kdaj. Kot da ga ni. To je neverjetno! In take probleme kot imamo na zdravstvenem področju. In isto na področju sociale in dolgotrajne oskrbe. To bi moral biti vladni projekt. Teža tega projekta dolgotrajne oskrbe je tam, po moji oceni, pa mi naj nekdo oprosti, če se bom zmotil, po moji osebni oceni, vsaj 300 milijonov evrov. To je ključni problem, ki se vleče vsa leta vseskozi. Papirji prenesejo vse. Ampak vlade, ki vladate zadnjih deset let, z izjemo enega leta, ki je imela vlado Slovenska demokratska stranka v najtežji situaciji, kar je bilo sploh mogoče, ki je tako izpeljala pokojninsko reformo v enem letu, kar je skorajda za vse ostale stranke skupaj nekaj kar niso sposobne narediti v naslednjih sto letih, niste na tem področju naredili čisto nič. In to je problem. In Računsko sodišče, poglejte, če opozicija predlaga kakršnekoli rešitve je vedno zavrnjena, tako kot sem danes že rekel, z raznimi tisoč in enimi razgovorom. Največ razgovorov, naši predlogi niso sistemske narave. In sedaj, ko nas poleg tega še opozarja Računsko sodišče, potem bom prebral tistih pet ključnih točk, ki so pomembne, če te niso dovolj težaka argument za to, da mi tu poiščemo ustrezno rešitev, če je treba sedimo tukaj tudi 14 dni skupaj nam ne sme biti problem čas, ker smo zato tukaj, da za te ljudi, ki imajo težave na tem področju, ki jih je tam blizu 400 tisoč, kot smo dane poslušali, da jim pomagamo, rešiti stvar tako, da bodo lahko normalno funkcionirali tudi v starosti, ker enostavno sami ne morejo preživeti. Nekateri ja, nekateri ne, pač odvisno kako kdo.  To sem še pozabil tukaj, da na to opozarja Računsko sodišče, kot sem prej povedal, nas opozarja Varuh človekovih pravic, na opozarja tudi Skupnost socialnih zavodov Slovenije in tako dalje. To sem že prej povedal. Se pravi, če to ni dovolj alarmantno vprašanje in opozarja nas tudi Evropska komisija, da moramo v najkrajšem možnem času, že pred petimi leti, bi moral biti Zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet, če hočemo reševati probleme, ki so se nam nakopičili. In deset let vladanja levičarskih rit, niste bili sposobni pripeljati rešitve na tem področju. In jaz se opravičujem, jaz nisem imel namensko govoriti o nobeni politični skupini, ampak napade, ki sem jih danes slišal so nedopustni, na predlagatelja te seje. Želimo dobro, želimo da se problem reši in jaz sem vas še včeraj na seji diskutiral v tej smeri, da stopimo skupaj, da vse stranke, ki sedimo tukaj v tem Državnem zboru se med sabo povežemo in poiščemo rešitev, ki je nujna, potrebna in vsi vemo, da more biti in bi postavil kot prioriteto. Tudi vaša Vlada jo je postavila kot prioriteto, kaj je Šabeder napisal, sem vam včeraj pokazal, ko nam je pokazal, kako bo reševal probleme. Pod številko ena je zapisal to, poglejte, preberite si vsi. In kaj je zapisal? Zakon o dolgotrajni oskrbi, cilj številka ena. Potem v nadaljevanju je napisal časovnico. Še enkrat jo bom prebral, ker jo morate slišati, ker očitno ne slišite, sedite na ušesih. Kaj je napisal? Pod številko ena - Priprava osnutka zakona z uvodom, členi in obrazložitvijo, junij 2019. Zdaj pa spoštovane gospe in gospodje, sprašujem vas v katerem mesecu smo danes. Povejte ljudem, da smo danes v oktobru. A smo ali nismo? Ali smo v juniju ali smo pred junijem? Nekdo naj mi razloži. Zdrava kmečka pamet samo, da bi raje bil pameten, da veš, da smo v oktobru. Ne rabiš biti pameten, da to ne bi vedel, potem javna razprava, avgust 2019. Ali smo zdaj v avgustu? Ali smo v oktobru? Priprava predloga vladnega gradiva, medresorsko usklajevanje, oktober 2019. Smo v drugi polovici oktobra in tako dalje. Sedaj se pa vrnem nazaj, torej na to, kar je zapisal Računsko sodišče. Vseh štirih, pet ključnih stvari, ki se mi zdi, da so tako pomembne, da enostavno jih ne morem in ne smemo spregledati, če lahko vi predloge opozicije spregledate, ne morete pa to, kar je zapisalo Računsko sodišče. To pa ne morete, nobeden ne more mimo tega. Jaz upam, da je to nek organ, ki ima neko težo v tej državi. In če gledamo pod številko ena, pri obrazložitvi je zapisalo: »Računsko sodišče je izreklo mnenje, da skrb države za zagotavljanje pomoči vsem, ki jo potrebujejo v obdobju, na katero se nanaša revizija, ni bilo zadovoljivo. v nadaljevanju poleg tega niso zagotovili enake obravnave opravičencev, načrtovanje novega sistema, dolgotrajne oskrbe pa ni bilo ustrezno«.  Točka dva. Računsko sodišče navaja, da je v letu 2016 pomoč v obliki različnih storitev socialnega varstva prejemalo le 8,9 % od vseh 395 127 upravičencev. 1,7 % upravičencev je bilo v čakalni vrsti za sprejeme v domove za starejše. Za ostalih 89,4 % upravičencev država ni imela podatkov o tem ali ter koliko pomoči bi potrebovali, ter ali in kakšno pomoč dejansko prejemajo.  Pod točko tri. Računsko sodišče je ugotovilo, da Ministrstvo za delo ni zagotovilo podatkov o potrebah in razpoložljivih kapacitetah za vse oblike storitev socialnega varstva. Ministrstvo za delo tako ni moglo ugotavljati kakšen obseg ter katere konkretne oblike storitev skupnostne ali stacionarne bi osebe, ki potrebujejo pomoč drugih dejansko potrebovale.  Pod točko štiri. Računsko sodišče nadalje ugotavlja, da Ministrstvo za delo ni zagotovilo enake primerjave, obravnave upravičencev glede dostopnosti do storitev in sicer ne glede nato ali bi se ti odločili za institucionalno ali skupno obliko storitev socialnega varstva. Pod točko pet. Po mnenju računskega sodišča Ministrstvo za delo ni zagotovilo enake ali primerljive obravnave upravičencev pri zagotavljanju cenovne dosegljivosti storitev socialnega varstva, saj so skupnostne oblike storitev socialnega varstva dražje od institucionalnih oblik. Pod točko šest. Posebej skrbi ugotovitev Računskega sodišča, da vlada, Ministrstvo za delo, Ministrstvo za zdravje niso ustrezno načrtovali novega sistema dolgotrajne oskrbe. Tako vlada ni natančno določila razmejitev nalog, za katere naj bi bilo pristojno vsako od obeh ministrstev.  Potem pod točko 7. Vlada je za projekte, ki naj bi zgolj pokazali to, o tem smo že govorili, o teh štiriinsedemdesetih milijona in pol, in je bilo nekaj odgovorov, ki so tako pavšalni, ampak tih štiriinsedemdeset milijonov in pol je ne problem v tem, da niso porabljeni, bil bi problem, če bi bili do zdaj uporabljeni, ampak da ne bi bili porabljeni za namene, za katere so. Ampak problem je tudi v tem, da niso bili porabljeni, zakaj nam leži sedemdeset milijonov evrov. Povejte mi zakaj nam leži tako dolgo, na koga čakamo. Mi pa, ljudje pa ne morejo dobiti doma za ostarele, ne morejo, nimamo nobenih rešitev za njih. Čakajo doma po leto, dve, tri ali pa še ne vem koliko več. Mi ta denar lepo na ministrstvu, / nerazumljivo/ tak enostavno z leve roke slišimo, ja štiriinpetdeset milijonov je še na računu. Ja pri bogu samem, kje pa živimo mi? Ja kje živimo, pa vas sprašujem no. zakaj niso bila ta sredstva porabljena, vložena za to, kar potrebujemo vsak dan. Poglejte neverjetno no. Enostavno neverjetno no. in zato mora nekdo odgovarjat zakaj tam ta sredstva ležijo tako dolgo. Zato mora nekdo odgovarjat. Zakaj niso bila… medtem tudi Obračunsko sodišče je na to opozorilo, ampak vi očitno tega ne razumete na tak način. In potem Skupnost socialnih zavodov Slovenije ne, opozarja na te probleme. In med drugim zapišejo: »Po našem mnenju je država starostnike in svojce prepustila samim sebi, njihovim finančnim in drugim zmožnostim.« Država trdi, da smo socialna država na področju skrbi za starejše pa je že vrsto let jasno, da morajo sami poskrbeti zase in to z lastnimi sredstvi, saj je to za državo najcenejše. In to je dejstvo, to je dejstvo. Jaz imam mamo, sem že zadnjič povedal, včeraj povedal, v domu za ostarele in mi družina, otroci vzdržujemo, da je lahko tam. Mama ima 460 evrov pokojnine. Dom pa pride 900. Ostalo razliko jaz vsaki mesec in moji bratje in sestre doplačujemo. To je socialna država. Medtem ko pa v Avstriji, kot sem že povedal, čisto vsakemu je zagotovljen dom za ostarele. Vsakemu. Ne glede na njegove finančne zmožnosti. To je država. O taki državi se mi moramo pogovarjat. In o takih ciljih se mi moramo pogovarjat. Ne pa danes drug drugega napadat, kdo je kaj več naredil, kdo je kaj manj naredil. Dejstvo je, da smo pred tem problemom in dejstvo je tudi, da večino vodenja te države vodi levičarska vlada, ki so polnih ust socialne države. Naredili pa niso za socialo nič. Žalostno, resnično žalostno.  In na koncu na poslansko vprašanje, ki ga je postavila moja kolegica Karmen Furman, je ministrica odgovorila naslednje, na kratko: zaradi pomanjkanja razpoložljivih proračunskih sredstev, večina dodatnih kapacitet zagotavljamo s podelitvijo koncesij za opravljanje institucionalnega varstva v domih za starejše, ki se podelijo na podlagi javnega razpisa.« In ministrica je zaključila: koalicijski sporazum za mandatno obdobje 2018-2022 predvideva vzpostavitev integriranega sistema dolgotrajne oskrbe s sprejemom Zakona o dolgotrajni oskrbi. Cilj sistemske ureditve dolgotrajne oskrbe je izboljšanje dostopnosti storitev in tako dalje in tako dalje. Ampak to so napisane besede. Ljudje, ki čakajo v vrsti, ki me vsak dan skoraj kliče nekdo, Marjan pomagaj. Kako naj jaz pomagam? In smo dobili poročilo, nič odprtih mest je v vseh slovenskih domovih za ostarele. Nič. Se pravi, žalostna resnica. Da mora nekdo umreti v domu za ostarele, da lahko nekdo drugi vstopi v ta dom. To je slovenska realnost in politična sramota te države. In tisti, ki sedite na teh dobro plačanih pozicijah, bi se morali tega zavedati in ne nas poskušat tu nagovarjat na tak način, da pač zaradi tega, tega in tega, ne vem, desetih razlogov, tega niste mogli naredit. Mene ne briga to. Prinesite papirje. Poslanci smo zato tukaj, ne glede na to, kdo je v kateri stranki, da bomo tukaj ustrezno rešitev sprejeli in postavili, tako kot sem včeraj rekel, pravo prioriteto in prioriteta številka 1 je dolgotrajna oskrba in pa, se pravi, zdravstvo, da rešujemo čakalne vrste in to, da omogočimo ljudem, da lahko, da so zdravi v naši družbi, da lahko zdravo živijo. To so zame, v tem trenutku, prioritete številka 1. Ker tisti, ki sam ne more živet, si ne more pomagat, ne more sam iskati rešitev in če še zato, ima »penzijo« tako kot imamo večina ti, mali, ljudje - jaz jim rečem, ampak se jim vsem opravičujem, da ne bojo napačno razumeli – ki dobijo 300, 400 ali pa 500 evrov pokojnine. Kaj si lahko taki ljudje pomagajo? Kako si lahko nekdo nekoga najame, da bo ga prišel streči za njega? Mladi grejo s trebuhom za kruhom. Polovica mladih zapušča Slovenijo in vsako leto ne vem koliko ljudi zapusti Slovenijo, visoko izobraženih in za te ljudi potem ne ostane nikogar, ki bi za njih skrbel. Koliko tukaj še pomagajo lokalne skupnosti, hvala bogu, da je država vsaj tukaj, koliko toliko razvejana in da smo se organizirali tako, da ni vse centralizirano, tako kot zdaj ponovno poskuša, tudi ta Vlada to počenjat. In, zato vas prosim in ne me jemat osebno, jaz govorim v interesu naše družbe, naših ljudi, naših državljank in državljanov in to mora biti naša skupna prioriteta. In govoriti o dolgotrajni oskrbi in o tem zakonu, tukaj, v parlamentu, po mnenju poslanca Knežaka, zapravljanje časa, iz stranke SD, potem veste, kaki ljudje sedijo v našem parlamentu in kako so skrajno pokvarjeni – ne morem drugače reči – da lahko izjavljajo take stvari, ko pa v resnici imajo v svojem volilnem okraju ali okolja, s katerega prihajajo, celi kup takih problemov in takih ljudi, ki vsaki dan čakajo, da jim bo kdo pomagal, da bojo lahko preživeli. In če to ni naša skupna skrb? Če to ni naša prioriteta številka 1 politike in vseh tistih, ki ste na področjih, ki morate strokovno zadeve pripravit, potem ne vem, kaj je naša naloga? Potem ne vem, zakaj smo tukaj, potem je boljše, da gledamo vsak na svojo stran, pa pridejo drugi, ki so sposobnejši od nas, vseh skupaj. V Slovenski demokratski stranki smo ta priporočila vložili zato, da se zganejo vsi, vse institucije, vsi tisti, ki morajo svoj delček prispevati k temu, da se ta zadeva čim prej uredi in reši! Zaradi tega smo to vložili, ne zaradi, samo zaradi 74 milijonov in tudi tam je kritično, katastrofalno, da denar leži na, v proračunu, manjka nam pa 20 ali pa, ne vem, 50 domov za ostarele ali pa kakršnekoli druge oblike, reševanja te problematike. To je skrajno neprimerno in nesramno in tisti, ki je to povzročil, bi moral danes odgovarjati, ne pa da sedi noter, v kabinetu predsednika države! Kaki je to Šarec? Kaki predsednik Vlade je to, da ima take ljudi noter, ki so spravili sistem na, da ne rečem kam in danes so pa v njegovem kabinetu in to ni za mene predsednik Vlade! Ne more bit to! Takoj bi se moral »losat« takih stvari, taki ljudje nimajo kaj za iskat več v politiki, pa ne v državni upravi! In ena izmed njih je Anja Kopač Mrak, ki ne bi smela nikoli več povohati politike, po vsem tem, kar je škode naredila tej državi in tem državljankam in državljanom, ki je zdaj, še drago plačuje, pa nič ne dela, po moji osebni oceni. Tam sedijo noter ti državni sekretarji, ne vem koliko jih je, pa ne vejo, kaj bi kdo počenjal. Žalostno, nesprejemljivo in sramotno. In to so stvari, ki jih moramo razčistit v tej družbi in ko bomo te privilegije enkrat razčistili, ko se bo vedelo, kaj kdo, za kaj kdo plača, kdo pije, kdo plača, potem bo ta država šla korak naprej. Vse do tistega trenutka, dokler bo stanje takšnih struktur, takih povezav, političnih, znotraj parlamenta, ni kaj pričakovati, ni kaj računati, ker še tisti, ki dobro delajo, pa imajo želje in interese kako stvar potegniti naprej, jih bojo prej ko slej odrezali glavo, zato ker bodo presekali tiste cevi, ki tečejo od te skrite države v posamične podsisteme v naši družbi. Žalostno, vendar, jaz mislim, da bo prišel trenutek, ko bomo mogli to presekat, sicer Slovenije dolgo več ne bo. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima Primož Siter. Za njim bo razpravljala mag. Bojana Muršič. Izvoli.
Hvala lepa za besedo, spoštovane kolegice in kolegi.  Zdaj, mi imamo krovni problem v seštevku vsega kar smo danes slišali. En problem, ki ga morebiti nismo izustili ali pa ni nihče še izustil, ampak dejstvo je, da če se v imenu socialne države fokusiramo na oskrbovanke in oskrbovance domov za starejše, ti za storitve nege in oskrbe plačujejo preveč. To je tisto kar, tisti socialni element tega diskurza, ki bi ga morali naprej potisniti. Plačujejo preveč, ker ali A, kot ugotavlja Računsko sodišče v svojem revizijskem poročilu, plačujejo dolgove podjetjem, ki opravljajo s koncesioniranimi domovi, včasih tudi potem, ko so dolgovi sami že plačani ali pa plačujejo za preveč za ta del socialne oskrbe za katerega so pa tako ali tako že v tem svojem rednem mesečnem znesku pokrili. Skratka, najkrajše potegnejo oskrbovanci in tisti, ki njihovo oskrbo plačujejo. In zdaj, namesto sistema kjer je tako, ker so take anomalije očitno postale ne samo anomalije, ampak redna praksa, bi se država morala odgovorno angažirati, da vzpostavi močen sistem javnih domov kjer oskrbovankam in oskrbovancem ponudijo kakovostno storitev, in da to zagotovi dovolj dobro plačanega kadra. Namesto tega pa je država v zadnjih dvajsetih letih na široko odpirala vrata podjetjem, ki niso drugega kot podjetja, ki namesto kakovostne storitve v javnem interesu skrbi za starejše, gledajo na dobiček. To je to jedro problema. In zanimivo mi je in tudi jaz se bom naslonil na razpravo kolega Soniboja Knežaka, ki je omenil našo situacijo, situacijo Poslanske skupine Levica, stranke Levica, ki se ni odločila vstopiti v vladno koalicijo, zaradi tega, ker da ni odgovorna v svojem delu. In zdaj, jaz se vprašam, kaj je tukaj odgovornost. Ali je odgovorno stati s svojim programom ali je odgovornost sprejemati vse kompromise in oh, koliko kompromisov so od Social demokratske ideje morali narediti slovenski Socialni demokrati, da izvajajo te politike Vlade Marjana Šarca. Jaz nisem toliko zelo kritičen do ideje socialdemokracije, ampak do te interpretacije ideje social demokracije pa človek ne more, da ni kritičen. In to konstantno ponavljanje kompromisa za kompromisom in kompromisom v luči odpiranja vrat kapitalu in ne dobrobiti človeka je tisto kar je seštelo ta problem s katerim se danes srečujemo. Problem v katerem država absolutno ignorira vsakič znova ta demografski izziv Slovenije. Imamo problem s pokojninami, imamo posledično problem z revščino med upokojenci, ki je ravno med upokojenci najvišja. Največje žrtve revščine v Sloveniji so ravno ženske upokojenke stare nad 65 let. Imamo v končni fazi problem s pomanjkanjem kapacitet v domovih za starejše, 11 tisoč prošenj na eno prosto mesto. Imamo vse o čemer priča analiza oziroma revizija Računskega sodišča. Kratko pa seveda potegnejo, kdo, uporabnice in uporabniki domov za starejše občane in tisti, ki plačujejo njihove storitve.  Najbolj groba kršitev vsega na eni strani zakonskega, na drugi strani pa čisto človeško moralnega, pa je seveda ta del poročila Računskega sodišča, ki   (nadaljevanje) govori o tem kar sem že omenil, da oskrbovanke in oskrbovanci plačujejo dodatno vsoto tej svoji mesečni vsoti za povračilo nekih investicijskih stroškov. Po domače rečeno, kot so se socialni inšpektorji izrazili: »Plačevanje pufov podjetij, ki opravljajo z domovi.«  In zdaj rešitev, ki jo predlagamo v Levici, da ne bom samo kritiziral je zelo enostavna, vladna koalicija in pristojni ministrstvi se rabita zganiti, rabita opraviti svoje delo, že zdaj na tej točki. Z obstoječo zakonodajo lahko to prakso, to alarmantno bolečo prakso, se pravi plačevanja za neke investicijske stroške, plačevanja pufov podjetij, lahko zdaj odpravimo z obstoječimi zakonskimi smernicami in podzakonskimi akti, s pravilnikom o metodologiji določanja cen. To lahko zdaj odpravimo. Lahko odpravimo višino in lahko odpravimo časovno obdobje, v katerem je dovoljeno stanovalkam in stanovalcem oziroma oskrbovancem domov prispevati v to investicijsko vrečo podjetij, ki upravljajo z domovi za starejše občane. Ampak vse, kar je treba, je malo akcije. In že zdaj lahko posežemo v pravilnik za določanje cen in rečemo: opa, socialna oskrba pomeni pomoč pri oblačenju, pri osebni higieni, posedanje v invalidske vozičke in tako naprej za vse te nesramna dodatna pačila, ki jih terjamo, terjate od oskrbovank in oskrbovancev domov. Ne rabijo ekstra plačevat za nekaj, kar že tako ali tako plačujejo. Plačujejo za socialno oskrbo. In če pomoč pri oblačenju levega rokava – ne vem, če ne more, pa desnega lahko, ali je to delna pomoč ali kaj, ja pa to je človeško, da se to pokrije. To je neumnost, da se to sploh ekstra računa.  Zdaj jaz razumem, da se pristojni ministrstvi ne moreta čisto strinjati s proračunskim razrezom in da malo stiskata konce. In da imata problem. V končni fazi imamo ministrstva, ki jima je premier naklonil bistveno več sredstev za operirati. Imamo ministrstva, ki so dobila v proračunskem razrezu sredstva za neke projekte, za katere v bistvu roko na srce, jih niti ne rabimo. Koliko smo povečali sredstva za neke oklepnike, ki bodo lahko se preselilo v puščavo. Nobene veze z ničemer socialnim v Sloveniji. In vi morate pa na zdravstvu in na sociali glihati, ali bo to šlo skozi ali ne. Ali pa bi na sociali mogoče prišparali 16 milijončkov na dodatku za delovno aktivnost, ker nam bo to prav prišlo v reševanju socialne države. Imamo pa tiste oklepnike, pa imamo davčne odpustke in ne vem koliko, 70 pa nekaj milijonov za najbogatejše. Vse kar potrebujemo v reševanju tega problema je politična volja že z obstoječim. Brez dodatnih analiz, brez dodatnih – niti zakona o dolgotrajni oskrbi ne rabimo, da rešimo ta problem. Govorimo o zakonu o dolgotrajni oskrbi in koliko časa se ga pripravlja in na kakšen način in koliko bi radi videli nek akcijski načrt za pripravo, kdaj bo prišel v parlamentarno obravnavo – okej, ampak za reševanje teh problemov, ki najbolj udarijo po denarnici te najbolj šibke, ki si že tako ali tako zaradi svojih podpovprečnih pokojnin ne morejo privoščiti ene dostojne oskrbe, pa morajo glihati s svojci, da te probleme rešimo, ne rabimo ničesar. Rabimo danes nekaj politične volje med nami, tako kot smo jo očitno pokazali nekaj na včerajšnjem Odboru za delo. In zaključil bom z izjavo kolegice Nine Maurovič s Poslanske skupine LMŠ. Pravi: »Zatečenega stanja ne moremo rešiti z danes na jutri. Z našimi ukrepi lahko izboljšamo oziroma z našimi ukrepi lahko naredimo korak naprej.« Ja, dajmo   zatečeno stanje rešiti danes. Se ji zahvaljujem, ker mi je dala izvrstno iztočnico. S temi ukrepi, ki smo jih v Poslanski skupini Levica danes predlagali, lahko danes rešimo ta problem. Jutri bo ta problem ali rešen ali ne, ampak krivi bodo pa tisti poslanci za uspeh ali pa za neuspeh, ki bodo pritisnili ali plus ali pa minus. Tako, da to vprašanje niti ni oziroma moj poziv niti ni tako zelo strateške narave. Je zgolj klic po tem, da zberemo nekaj zdrave pameti in se odločimo za človečnost. Ljudje nas gledajo, mi pa smo kontra produktivni, še pravi v uradnem uvodnem nagovoru Poslanske skupine LMŠ. Mi nismo kontra produktivni, vi ste spoštovane poslanke in poslanci koalicije, do zdaj bili kontra produktivni. Eno kopico zelo produktivnih sklepov imate na mizi, pod katere se podpišemo v Poslanski skupini Levica in samo in izključno stvar vaše politične volje je, ali gre to danes skozi ali ne. Ali bodo oskrbovanke in oskrbovanci domov za starejše še preplačevali svoje storitve ali bodo plačali toliko, kot za to storitev gre. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima mag. Bojana Muršič, pripravi naj se Cigler Željko. Izvolite.
Hvala lepa predsedujoči. Državna sekretarja, kolegice in kolegi! Mnenju Računskega sodišča, ki je pokazalo, da država ni bila uspešna pri dostopnosti do storitev socialnega varstva, ni kaj drugega kot pritrditi, ampak tu je potrebno poudariti, da je to krivda vseh vlad. Tudi, žal, predlagateljice, predlagateljeve SDS, ki je bil na Vladi leta 2012 do marca 2013. Vodil jo je pa takrat Andrej Vizjak. Jaz verjamem, da so takrat tudi razmišljali o dolgotrajni oskrbi, vendar ne vem ali je kakšen osnutek zakona priromal kamorkoli drugam.  Nekajkrat je bilo danes rečeno, da nismo naredili nič, da smo neaktivni, zakaj se je dolgotrajna oskrba prenesla iz Ministrstva za delo, družine in socialne zadeve na Ministrstvo za zdravje. Jaz moram reči, da sem bila v prejšnjem mandatu poslanka. Jaz o tem nisem bila niti ne obveščena, niti ne vprašana, samo prenos je bil narejen in mi smo se s tem morali strinjati. In bila sem v prejšnjem mandatu tudi v delovni skupini za pripravo tega zakona o dolgotrajni oskrbi in še danes lahko z zagotovostjo potrdim, da če bi mi takrat tisti zakon spustili naprej, bi danes bil bistveno slabši, kot pa to, da ga sploh nimamo. Zakaj govorim? Ker zakon, ki je bil v javni obravnavi oziroma javni razpravi, bi na svojce prenesel še več bremena. Domovi za starejše pa bi zaradi visokih vstopnih pragov dejansko postali hiralnice, oskrbnine še dražje. Tega jaz nikakor ne bom niti danes, niti v prejšnjem mandatu ne bi potrdila. Tako, da tu apeliram na ministrstvo, da naj bo zelo pazljivo, kakšen bo nov zakon o dolgotrajni oskrbi katerega že čakamo in čakamo in predolgo čakamo, kaj ti zakon o dolgotrajni oskrbi bi že moral veljati, že ne vem kdaj. Predlog, ki je bil takrat, ni odgovarjal naključne izzive, temveč bi ob morebitni uveljavitvi celo poslabšal položaj velikega dela današnjih oskrbovancev in še tistih bodočih uporabnikov storitve, med katere žal spadamo tudi mi, ki danes tukaj sedimo. Tako, da še enkrat z vso, bom rekla odgovornostjo, takrat tistega zakona, ki ga je Vlada pripravljala, nisem bila njemu naklonjena in sem mu tudi nasprotovala. Seveda smo podali rešitve, žal takrat potem te rešitve, nekatere so sicer bile upoštevane, velika večina pa ne. Ja, kot je bilo nekajkrat že danes povedano, število starostnikov narašča neizmerno hitro, število mest v domovih pa žal ne. Ob tem je potrebno poudariti, da so pokojnine izjemno, izjemno nizke. Pa za tiste, ki so šli z višjim odmernim odstotkom po starem ZPIZ-1 v pokoj. Tudi tisti, marsikateri si ne more privoščiti, oziroma mu njegova pokojnina ne zadošča za oskrbo 1. Kaj bo šele z to mlajšo generacijo nas in še mlajše, ki imajo danes minimalne dohodke, kakšne pokojnine bodo imeli, resnično je to izjemno, izjemno žalostno. Kot sem rekla že Zakon o dolgotrajni oskrbi bi potrebovali že včeraj, ne danes in ne jutri. V domove za starejše prihajajo samo še starostniki, ki v celoti bolj ali manj v celoti potrebujejo pomoč. Ogledala sem si domove v tujini, jaz vam povem, da v domovih v tujini so ljudje izjemno, izjemno zadovoljni, starost se pri njih blazno, blazno dviguje zaradi celotne oskrbe. In v teh domovih imaš prav užitek se pogovarjat z osemdesetletnikom ali pa še tudi več, ker oni prav uživajo v teh domskih skupnostih, vam ne znam povedati kako dobro je poskrbljeno za te. Pri nas je pa tako da enostavno prihajajo v domove zgolj tisi, ki res gredo danes kar iz bolnišnice v dom. Seveda če je sploh prosto kakršno koli mesto, teh mest prostih žal ni. Enega ni v Sloveniji. Tako da resnično čakalne dobe so izjemno, izjemno dolge in ko se pogovarjaš z starejšimi ljudmi ja danes pri petinšestdesetih letih sem se dal na čakalno dobo pa sem popolnoma fit. Zakaj? Zaradi tega, ker čez deset let pa vem, da bom to potreboval in nekateri res že čakajo tako dolgo, da pridejo v dom. Slovenija je pri izgradnji domov izjemno, izjemno nazadovala v zadnjih bom rekla desetih, dvanajstih letih, kajti od leta 2007 nobenega doma ni bilo zgrajenega iz javnih sredstev, kar nam ne more biti v ponos, še zdaleč ne. Ob tem pa moram izpostaviti tudi, da imamo v Sloveniji izredno neenako pokritost z domovi. Izhajam iz občine Ruše, upravne enote Ruše, ki nima doma starejših. Pokrivamo populacijo šestnajst tisoč ljudi tir občine skupaj, borimo se za koncesijo, iščemo variante kako bi imeli dom, kajti starostniki bi neizmerno to želeli, želijo si ostati v domačem okolju, seveda pa v svojih bom rekla domovih imajo izredno težavno življenje. Na drugi strani seveda lokalne skupnosti pomagajo, ali pa pomagamo z pomočjo na domu. Ja ampak tukaj je treba poudariti, da socialne oskrbovanke nudijo samo oskrbo in gospodinjsko pomoč, ne morejo pa starostniku, oziroma ne smejo dajati zdravil. Bog ne daj, da še bi mu še lahko implicirali inzulin. Ampak svojci pa to lahko naredijo ne, to je mislim zelo, zelo, zelo zanimivo. Tako da tu bi bilo tudi zelo pomembno razmisliti, kaj lahko socialna oskrbovanka, ki se dejansko prav izobražuje za ta bom rekla poklic, lahko počne. To je ena anomalija. Druga anomalija so pa cene. Cena pomoči na domu za eno uro stane, ekonomska govorim med petnajst in dvajset evrov. Odvisno, kakšne pogoje pač dobi občina od izvajalca. Ene ure. En celotni oskrbni dan v javnem zavodu stane med, bomo rekli tam med osemnajst bomo rekli do petindvajset za oskrbo ena govorim. Jaz mislim, da bi ministrstvo resnično moralo pogledat malce ta pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialno-varstvenih storitev in se vprašat, kako lahko to ceno pomoči na domu, če si seveda želimo, da so svojci in starostniki doma v lastnem okolju, da to ceno spravimo v nek normalen okvir, kajti meni, da vam povem, 15 do 20 evrov ne gre skupaj, plus tega, da je v bistvu v tem pravilniku kar precej takih, bom rekla, razpon, se da do 50 %, do 75 % in kaj naredijo tisti, ki oblikujejo ceno? Kar 75 % vzamejo. Sploh jih ne zanimajo stroški… in potem ta cena zraste tako drastično, da enostavno je to nepojmljivo. Seveda, ja, boste rekli, lokalna skupnost 50 %. Super, »fajn«. Plus tega še zraven 20, 25 %, ker nekje svojci plačujejo, svojci oziroma oskrbovanci, ki imajo to med, bom rekla, med 5 pa tja do 7 evrov nekje. Saj to na uro, ni, zdajle se ne sliši dosti, ampak, kolikšen del je pa potem, ki ga mora pokriti lokalna skupnost? Ta sredstva, ki dejansko jih daje lokalna skupnost za pomoč na domu, bi lahko namenjala za starejše, za oblike socialnega druženja, kajti, teh stvari je izjemno, izjemno dosti, na katerih bi se še lahko gradilo. Tako da tu, res, mogoče, v razmislek ministrstvu, da razmišljajo v tej smeri in da se pogleda ta pravilnik, v kolikor pa želite kakšne informacije iz prakse, vam jih pa tudi lahko povem. Ja, govorili smo tudi o kadrih, ja, kadri. Zdravstveno negovalnega kadra primanjkuje. Kaj se še pa dogaja na »periferiju« oziroma v občinah, ki bom rekla, gravitirajo v Avstriji - ker pač prihajam iz Štajerskega konca. Ja, odhajajo v tujino. Zakaj? Zaradi tega, ker so tam dejansko, pogoji dela sicer ne morem reči, da so boljši, kot pri nas, ker starostnik je tu »nepokreten«, pa je tam pri njih »nepokreten«, samo njihovo plačilo je bistveno drugačno, kot pri nas. Tako da, tukaj smo dejansko zaostali, tudi z temi ukrepi Zakona o uravnoteženju javnih financ iz leta 2012, mislim, da smo tudi naredili napake. Omejevali smo novo zaposlovanje, zniževale so se plače in ljudje so enostavno iskali nove vire in potem odšli in to je, tudi to nam ne more biti v ponos. Zdaj, Slovenija in tudi ti v domih za starejše, se s tem soočajo, da v bistvu usposobljenega kadra pri nas enostavno ni. Ja, prihajajo pa tujci, vendar tam imamo spet drugo težavo – težavo z jezikom, pa tudi izobrazba, kulturne razlike in še in še. Tako da, izredno, izredno težka naloga nas čaka v prihodnjih letih. Pa tudi, kaj še je v domih za starejše, ko se pogovarjaš z direktorjem in z kadri – starejši postajajo vse bolj zahtevni, ja, tudi svojci, ki smo imeli, smo zahtevni, ki smo imeli svoje svojce v domovih, smo zahtevni, marsikaj zahtevamo od kadra, ki je, pa bom rekla, včasih tudi misija nemogoče… ker če nekdo da svojega »nepokretnega« svojca pričakuje – saj tudi jaz sem pričakovala tako – da se bo nekdo postavil potem na noge, da bo shodil, da bo imel vso oskrbo, fizioterapijo in vse ostalo, kar dejansko v domu enostavno ne morejo zagotavljati. Tako da, tu mislim da, smo še kar zadaj in bomo tudi miselnost morali malce spremeniti. Ja in še ena zadeva je – starejši ljudje, delavci, seveda, staramo se in vedno teže nam je dvigovati »nepokretne« ljudi, oskrbovance v domih za starejše in jaz jih popolnoma razumem, ko rečejo, da imajo 20 ali pa 30 % kadra v bolniškem staležu. Ja, enostavno ne gre, ne morejo, starejši ljudje ne morejo in tudi, na drugi strani, imamo pokojninski zakon, ki to starostno dobo kar nekam podaljšuje in, enostavno, ljudje si danes tega ne morejo, mislim, ne moremo predstavljati, kako bo. Zdaj, glede – ja, čas izjemno teče, izjemno hitro – edino, eno zadevo bi še rada, kajne, v zvezi z tem, s 74 milijoni o katerih že ničkolikokrat govorimo. Ničkolikokrat je danes predlagateljica omenjala, da je bilo porabljenih, pa saj, hvala bogu, je potem že »parkrat« popravila, da so predvideni, ampak, sama bi si želela, da bi teh 74 milijonov lahko porabili za gradnjo   (nadaljevanje) novih domov, ampak gre za evropska kohezijska sredstva, ki so žal točno določen se lahko uporabljamo za točno določen namen za medgeneracijske centre, družinske dnevne centre, razvoj IKT tehnologije, mobilne storitve, s katerim se bodo pač v bistvu izboljšale in razvijale socialne in zdravstvene storitve za uporabnike s tem bi se pa razbremenil tudi pritisk na domove in starejše. Tako da toliko za enkrat.  Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima… Izvolite predlagateljica, gospa magistra.
Hvala lepa za besedo.  Predhodnica kolegica Muršič se je lepo izrazila, da če bi bil zakon kot je bil v javni obravnavi sprejeti bi bili na slabšem kot sedaj. Sedaj glede na to kakšen je bil zakon, kakšna je bila njegova vsebina jaz danes ne bom govorila o tem, ker ga preslabo poznam, moram pač verjeti temu, ampak po drugi strani je pa dejstvo to, da, spoštovana kolegica, saj vi ste bili v Vladi in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve je bilo pod vašim resorjem. Sedaj res je, da nazadnje je bilo to pod resorjem Ministrstva za zdravje pa vendarle moram povedati, da včeraj na odboru sta obe bivši ministrici, kar tekmovali med seboj katera je pripravila boljši zakon, ampak krivo je bilo pa to, da ko ga je pripravila bivša ministrica za delo torej Kopač Mrakova, ko je bil pripravljen, da bi bil sprejet je Vlada padla. Nato je povedala tudi gospa Milojka Cerar, da ko je bil zakon pripravljen, zato da bi bil sprejet je Vlada padla. Danes je državni sekretar povedal, da v naslednjem letu 20. aprila bo zakon v pripravi za sprejem v Državnem zboru. Ja, očitno bo vlada padla, tako da, vsaj tukaj vemo kdaj bo Vlada padla torej 20. april 2020.  Kar pa se tiče vseh ostalih zadev, ki so bile danes izpostavljene tudi s strani gospe Muršičeve. Ja, očitno se strinjamo glede problematike dolgotrajne oskrbe. Izpostavljeno je bilo vse tisto, kar že danes tudi tukaj v Slovenski demokratski stranki ponavljamo vseskozi tekom debate, ki že traja, kar nekaj ur. Namreč Računsko sodišče je ugotovilo marsikaj, kar se tiče ne funkcioniranje sistema torej od tega še enkrat, da institucionalno varstvo ne deluje pa so tukaj potrebe največje, da se je ministrstvo odločilo, da bo širilo skupnostne oblike še danes nisem dobila odgovora zakaj razen tega, da je to v operativnem programu, ja, za kohezijska sredstva kaj pa za vse ostalo. Odgovor sem si podala sama, ki je najbolj logičen torej zato, da lahko država finančno breme za izvajanje oziroma bom rekla za gašenje tega, kar se pač dogaja na tem področju prenesla na lokalne skupnosti in jih obvezala, da morajo najmanj 50 % pomoči na domu kriti iz svojih sredstev torej iz sredstev, ki so v občinskih proračunih in ne v državnih pa, čeprav je to v bistvu institucionalno varstvo oziroma vsaj, kar se tiče širšega pogleda dolgotrajne oskrbe primarno v pristojnosti države. Očitno se je pač država tukaj na neki način posluša čim bolj izogniti oziroma ne najde volje, da bi finančna sredstva namenila za te potrebe tudi glede na to kakšen proračun imamo nadalje pripravljen za naslednji dve leti očitno iz tega ne bo nič. Torej, ne bo domov, ki jih nujno potrebujemo bomo pa očitno izvajali pilotne projekte za katere mi tudi danes predstavnik oziroma sekretar vsaj iz Ministrstva za delo ni znal povedati konkretnih podatkov o tem kaj bomo s temi pilotnimi projekti dosegli. Izpostavila sem dva. Prvi za 21 in pol milijona evrov, za katerega nisem dobila odgovora. Kaj pomeni, če se bo projekt izvedel, koliko tistih, ki pomoč potrebujejo bo dejansko se s tem projektom zaobšli oziroma bodo dejansko s tem projektom dobili neko pomoč, niti kakšna vrsta pomoči, skratka ničemer o tem. Zdaj tisti, ki vemo nekaj malega o črpanju evropskih sredstev, tudi ta odgovor, da tega še ne vemo, ne more vedeti, ker bo potem znano šele v javnem razpisu. Poglejte, ko se prijavljaš na nek kohezijski projekt, moraš natančno vedeti kakšne ukrepe, kakšne cilje s projektom zasleduješ. Ker če tega ne veste, potem vam bo povedala Evropska komisija, ko vam bo zavrnila sofinanciranje tega projekta iz evropskih sredstev. Tako da, še enkrat očitno se potrjuje dejstvo, da očitno teh 74 milijonov in pol, kolikor ste jih namenili za študije, projekte, namenili, še enkrat poudarjam, čeprav mi je bilo očitano, da vse skozi govorim, porabili. Ne, ne govorim, ste jih pa namenili za porabo. Torej, če jih ne boste porabili pomeni, da ste državljane prikrajšali, da bi ta kohezijska sredstva namenili za kakšne druge potrebe. To je navsezadnje tudi povedalo včeraj Računsko sodišče na odboru, da vas kara tudi v tem segmentu, da s temi projektnimi študijami,itd., zamujate. In da se v končni fazi to pomeni tudi, da sploh ne bo prišlo do črpanja evropskih sredstev torej. Skratka, menim da je ta razprava danes očitno povsem na mestu. Zdaj, kolegi iz koalicije se trudite preusmerjati pozornost na vse druge probleme, na to kdo je bil kdaj v Vladi, ampak poglejte, dejstvo je, da sedaj je revizijsko sodišče ugotovilo nesmotrnost namenske porabe sredstev. Mi s svojimi predlogi izhodišč s sklepi, ki smo jih postavili danes na izredni seji, želimo, da se razišče namenska oziroma smotrna poraba teh sredstev, da se razišče kdo je odgovoren za to, kdo je predlagal te projekte, kaj bi se naj s temi projekti izvajalo kakšna je njihova vsebina, kakšni so njihovi cilji in v bistvu, kakšne rešitve bodo za izvedbo teh projektov sploh realizirane. Tega Računsko sodišče tekom revizije ni moglo ugotoviti, ne glede na to, da je dalo dodatne pozive tako ministrstvu za delo kot ministrstvu za zdravje. Odgovora nato ni prejelo. To je razvidno tudi iz revizije. In prav je, glede na to, da je zagotovo prvi namen javnih sredstev je smotrna poraba, transparentna poraba in navsezadnje to smo dolžni, dolžni našim državljanom, da jim to tudi zagotovimo, da vedo zakaj se sredstva, njihova sredstva porabljajo.  Po drugi strani je pa prav in seveda tudi dolžnost politike, da tam kjer lahko, mora pomagati. In glede na to, kar je bilo izpostavljeno, kakšni so vse problemi v okviru dolgotrajne oskrbe. Ja, problemi so tudi oziroma v osnovi predvsem zardi tega, ker pravilniki niso popravljeni, popravljeni glede na potrebe, ki obstajajo, ampak ne obstajajo te potrebne zdajle eno leto. Te potrebe že obstajajo kar nekaj let. Prej sem omenila, da socialna inšpekcija že vse od leta 2013 opozarja glede na cene, ki se nepravično zaračunavajo. Opozarja na neenako obravnavo uporabnikov, opozarja se na pomanjkanje kadrov. Navsezadnje, na to vas je opozoril tudi Varuh človekovih pravic večkrat v svojih letnih poročilih, ki jih obravnavate tudi tukaj, najprej na Komisiji za peticije, pa potem v okviru sej Državnega zbora. To je bilo večkrat opozorjeno, tudi kakšne so posledice zaradi tega, da ti oskrbovanci v domovih ne prejemajo posledično takšne oskrbe, takšne nege, ki bi jo dejansko potrebovali. In dejstvo je, da ministrstvo za delo na tem mestu ni opravilo svoje naloge. Ni popravilo pravilnikov ne za metodologijo določanja cen, niti za, kar se tiče kadrov, tudi ne pravilnika za oblikovanje standardov in normativov. Prišlo je celo do tega, da so neke podrobnejše standarde oziroma normative določili v okviru skupnosti Socialnih zavodov   Slovenije, določili podrobnejše standarde, pa danes ne veljajo samo zaradi tega, ker jih Ministrstvo za delo ni javno objavilo in jih očitno po več letih še do danes ni uspelo javno objaviti. In to je bilo vse v času, ko je to ministrstvo spadalo pod resor Socialnih demokratov. Socialni demokrati ste vodili ta resor več let oziroma najprej ste imeli ministrico približno pet let, potem v tem resorju je bil vaša sekretarka, sedaj bivša ministrica Kopač Mrakova in v vseh teh 9-ih, 10-ih letih niste uspeli narediti prav nobenega premika v smeri, da bi se stanje na tem področju vsaj malenkost izboljšalo. Danes, žal imamo stanje, kakršno imamo in trpijo ga vsi tisti, ki potrebujejo pomoč, pa jo zaradi tega, zaradi vaše politike, ki jo tukaj peljete, niso deležni. In zdaj se sprenevedate tudi ob vsem tem, kar je revizijsko sodišče opozorilo. Sprenevedate, da dejansko potrebe so takšne kot so, da sredstev niti v naslednjih dveh letih v proračunih ne mislite zagotoviti za širjenje domske oskrbe, za širjenje domov, da bi se gradili domovi za upokojence. Zdaj kolegica Muršičeva je izpostavila svojo občino, kako nimajo doma za starostnike. Ja, tudi v moji občini je ne bi bilo, če ne bi bila lokalna skupnost oziroma občina tista, ki je iz svojih sredstev in iz sredstev Evropske unije zgradila dom, ker je uvidela, da na pomoč države ne more pričakovati. Žal, kot gledamo tudi sliko za naprej, jaz se bojim, da to, kar poslušam danes v vaši razpravi, da očitno premika v smeri, da se stanje tukaj izboljša, ne bo. Tako, da dajmo se nehati sprenevedati, mi ne želimo nič drugega s temi svojimi predlogi izhodišč oziroma predlogi sklepov, kot to, da se razišče transparentnost porabe sredstev na katero nas opozarja Računsko sodišče, da se zagotovijo ukrepi za izboljšanje stanja na tem področju. Torej, da bodo lahko tisti, ki pomoč potrebujejo jo tudi deležni. In dajmo narediti enkrat premik v tej smeri in nekaj storiti za naše državljane. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima Željko Cigler, pripravi naj se Igor Zorčič. Izvolite.
Hvala lepa. Spoštovani, revizijsko poročilo Računskega sodišča, ki ga je predsednik Vesel predstavil na televiziji, moram reči, da je takrat velik del gledalcev televizije zmajevalo z glavo in ni moralo verjeti, da je tako, upokojenci so pa rekli, ja, to je naše življenje, danes dobiva odzivno poročilo, praktično v tem Državnem zboru. Moram reči, da niti eden poslanec ali poslanka ni rekel, da se ne strinja, da je stanje upokojencev in politike na tem področju v Sloveniji zaskrbljujoče. Položaj upokojencev v Sloveniji je ponižujoč in v kolikor ne bomo iz te današnje razprave dosegli spremembo stanja, ker nismo tisti zakonodajni organ, ki odloča, sprejema odločitve, daje navodila in zahteve Vladi, potem nismo upravičeni ne do novih pravic, še starih si ne zaslužimo. Jaz moram reči, da če se govori tukaj, da 16 let se že dela zakon o dolgotrajni oskrbi, ki se nujno rabi, 14 let že ni javnega doma upokojencev ni bilo zgrajenega, pokojnine v Sloveniji so sramotno nizke, hkrati pa v si ugotavljamo, da se državljanke in državljani starajo, skratka ta problem je treba rešiti, ker postaja vedno večji in vedno bolj pereč, vedno večji del ljudi zajema. Govorimo o več kot 600 tisoč državljank in državljanih in iz te današnje razprave, dobro je, da tako dolgo traja, pa čeprav nas ni zdaj veliko v dvorani, morajo priti konkretni sklepi, ki bodo pomenili izboljšanje. Jaz bi rad povedal tole, takoj za tem se postavi vprašanje sredstev za to. Jaz pravim denar je. Ta Vlada in zlasti stranke v koaliciji in tudi v opoziciji, govorimo, da bomo praktično sprejeli največji proračun do zdaj v zgodovini Slovenije. oprostite, sredstva bo potrebno prerazporediti v korist upokojencev, v korist socialno ranljivejših skupin prebivalstva. Dejstvo pa je, da delitev tega denarja odloči Vlada. Ona odloči kam grejo prioritete. In v proračunu je 100 milijonov namenjenih za dodatne nakupe orožja. Za koga? Koga bomo branili? Generalmajorka Alenka Ermenc je včeraj spregovorila v kamere in mikrofon iz sejma orožja v Združenih državah Amerike. A rabimo obrambo ponižanih obubožanih upokojencev, delavcev, ki so nizko plačani v tej državi ali mladih, ki bivakirajo pred Državnim zborom, ker nimajo rešenega stanovanjskega vprašanja? Kolegice in kolegi poslanci, tudi upokojenci znajo priti in zahtevati svoje pravice pred parlament. In sprašujem se, zakaj še tega niso naredili glede na njihov položaj, ki izstopa iz revizijskega poročila Računskega sodišča. In da sem malce konkreten. 16 let se dela zakon o dolgotrajni oskrbi, sem iz Celja. Imamo dom starejših ob Savinji. Tam dela oddelek, kjer ležijo ljudje z demenco in taki, ki rabijo 100 % 24 urno pomoč že več kot 16 let. Ve se, koliko kadra se rabi, ve se, koliko zdravstvene oskrbe se rabi, koliko denarja se za to rabi, tako da to ni treba imeti svetovalca iz tujine ali pa ne vem koliko 16 let plačujemo ne vem kakšne študije, da bi doštudirali pa pionirske projekte delamo, kako to rešiti. Ta problem se da rešiti zelo hitro. In prejšnji minister za zdravje gospod Fakin je rekel: »V bolnišnicah slovenskih zdajle leži več kot tisoč ljudi vsak dan, ki so potrebni dolgotrajne oskrbe in jih nimamo kam namestiti.« In to je dražja oskrba. Zakaj se to ne naredi? Zakaj se dela ta škoda in predvsem pa ponižuje ljudi, ki to rabijo. Naprej. Pomoč na domu. Vsi ste že rekli, tudi vi gospod sekretar ste omenili. Pomoč na domu je dan – piše tako: »Najmanj 51 % za to mora zagotoviti lokalna skupnost.« Res je, ampak drug del morajo zagotoviti pa upokojenci sami. Od kod iz teh nizkih pokojnin, ko plačajo vse ostale račune? Pa ima velik del pokojnine pod 600 z varstvenim dodatkom. Od kod bodo to plačali? Vsak dan, vsak drug dan šest, sedem, osem evrov. Seštevajte prosim. Ta stvar mora preiti na nivo države, kot ste vi prej omenili. Država za to zagotoviti vir financiranja in narediti to pomoč na domu dosegljivo vsem, ki jo rabijo. Bomo pa na ta način lahko razbremenili pritisk na domove upokojencev. In tudi kar se kadra tiče. Kadra je v domovih upokojencev bistveno premalo in nesramno nizko je plačan. Veseli smo lahko, da nam te zahtevne stvari – skrb za ostarele, ki je zelo pomembna, zelo zahtevna zadeva, izvajajo. Tudi tu bomo v Sloveniji narediti en korak naprej in se usmeriti tako do tistih, ki so uporabniki domov za ostarele, kot tudi tistih, ki so zaposleni tam notri. Ni rešitev v iskanju koncesij, kar je prej sekretar, ki bil še nedavno tega tukaj iz Ministrstva za delo, govoril, da se bodo koncesije širile. Smo slišali, koncesionarji zaračunajo potem 28 % višji strošek ali celo več, zato ker so investirali v dom upokojencev in še svoj dobiček si ustvarjajo. Ekonomizirajo pa pri stroških dela, skratka, da je delavcev, ki rabijo upokojence, malo.  In še tole. 11 tisoč ljudi čaka na domove upokojencev. Res je, to je denar. Prej sem generalmajorko Alenko Ermenc, ki kupuje pištole in topove v Ameriki omenil. Omenil bi tudi drugo ministrico, ki veliko govori o upokojencih in se z njo strinjam tukaj. Govorim o državnem infrastrukturnem projektu, o katerem bomo govorili prihodnji teden v Državnem zboru, ki je po mnenju stroke šestkrat precenjen. Ta šestkratna precenitev, ki bo plačana iz javnih sredstev, bi pomenila, da se lahko zgodi, iz teh sredstev zgradi kar nekaj domov upokojencev.     (nadaljevanje) In to so stvari, ki jih moramo mi dejansko reševati, zato mislim, da danes je naša razprava odzivno poročilo in zahteva od Vlade in mi jo bomo tukaj podprli, da se stvari na tem področju spremenijo. Da se sprejme program ukrepov in sredstev za takojšnje izboljšanje socialnega stanja upokojencev v Sloveniji več kot 6 tisoč naših sodržavljank in sodržavljanov in zato bo Levica podprla in glasovala za te sklepe.  Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima Igor Zorčič, pripravi naj se Bojan Podkrajšek.  Izvolite.
Predsedujoči, hvala za besedo. Kolegice in kolegi. Slišati je bilo veliko všečnih besed, poenostavljenih rešitev, saj sam sprejmemo ta sklep pa bo zadeva rešena. Desetletja ali pa več desetletij se zadeve niso rešile danes pa lahko s pritiskom enega gumba rešimo vse za nazaj in za naprej. Jaz bi se zelo rad s tem strinjal pa se ne morem, zaradi tega, ker se ne morem strinjati z nekimi poenostavljenimi rešitvami v smislu saj denarja je dosti, domove smo pozabili graditi, denar gre v napačne roke. Ja, ja, že morda kdaj, ampak če pogledamo sliko našega proračuna je evidentno, da denarja še za pokojnine ni, da mora v pokojninski sklad prispevati tudi proračun. Jaz razumem, da nekaterih zadev v preteklosti morda tudi, zaradi finančnih razlogov tudi zaradi krite ni bilo možno rešiti nisem pa prepričan, da tudi, če se danes poenotimo, da ko bo prišel eden zakon na mizo, da bomo glasovali zanj to pa zato, ker se bomo skregali ali smo za javne domove starejših ali smo za zasebne ali smo za neko umestno varianto ne bomo se dogovorili o ničemer. Če me še kaj moti v tej debati je to, da imamo danes razpravo samo o eni temi. Poglejte, zelo pomembna tema, ampak te teme se mi ne morem lotiti brez tega, da bi se vprašali kdo bo pa to plačal. Poglejte, to so mladi, mladi zaposleni ali lahko to rešimo onkraj medgeneracijske solidarnosti ne moremo pa četudi smo tisti, ki bomo morda nekoč uživali v teh nekih novih domovih za starejše morda par mi, ker ne vem, če bodo prej zgrajeni. Hočem povedati to, da mi se moramo vprašati kakšna bo naša družba v prihodnje. Ni dovolj to, da vemo, da bo veliko starejših. Iz nekih statističnih podatkov izhaja, da se je delež starejših od 65 let samo v času osamosvojitve od leta 1990 do 2015 povečal iz 10,6 odstotka na 17,9 odstotka. Mi se vsi zavedamo in vsi smo enotni, da starejši potrebujejo oskrbo, da jo bomo tudi mi nekoč potrebovali, ampak verjetno se tudi vsi zavedamo, da bo to takrat plačevala generacija, ki bo delala, ki bo zaposlena. Ob vseh negativnih demografskih trendih, ko se rodi premalo otrok, ko veliko število mladih odide v tujino, ko nimamo nekakšnega oprijemljivega prirasta prebivalstva se lahko sprašujemo kdo bo to financiral. Jaz dvomim, da bo prišel sem Božiček in bo vse to plačal. Če želimo biti konstruktivni pri reševanju tega pomembnega vprašanja jaz mislim, da nam je Računsko sodišče tu res koristno nastavilo ogledalo, se ga moramo lotiti pač na neki bistveno širši krog problematik naše družbe, se pravi, gospodarska rast. Kje bodo mladi, ki plačujejo v proračun iz katerega gre, potem za domove pa za pokojnine kje bodo zaposleni, kakšna bo gospodarska rast, ali bo okolje varno? Glejte, ne mi reči, da če imajo vse sosede, še tiste, ki so se razglasile, da so nevtralne, nekakšno oborožitev, da mi smo pa edini na svetu, ki je pa ne potrebujemo, pa sem zadnji »militant«, ampak, nisem pa naiven. Še Švica, ki je neodvisna, ima vojsko, da se lahko skrijemo pred njo. Potem, vprašanje natalitete. Zdaj, verjetno je to eno izmed vprašanj, ki se ga bomo morali lotit sočasno z vprašanjem reševanja dolgotrajne oskrbe, domov, upokojencev, naslavljanje problematike starejših in vse, kar pride s tem. Mi enostavno ne bomo prišli zadevi do dna, če bomo rekli, zdaj bo problem rešil, ne vem, sprejetje današnjega sklepa, 10 novih domov za upokojence, ki za, ne vem, levo stran parlamenta ne smejo bit zasebni, za desno stran ne smejo bit javni in če bomo sprejeli Zakon o demografskem skladu, ki ga tudi potrebujemo, s tem težava ne bo rešena. Mi bomo enostavno morali priti na en skupni imenovalec, na katerih vseh področjih bomo to problematiko, ki je široka, ki je pač problematika negativnih demografskih trendov, reševal. Kje se sploh lahko poenotimo? Ker že danes slišim, da eni so proti koncesionarjem, eni so proti javnim ali pa ocenjujejo, da so tudi koncesionarji dobri… skratka, tu, saj vemo, kako je, ne vem, pri vprašanju šolstva, smo se hitro skregal. Ugotoviti moramo torej, kje smo lahko enotni in tam na koncu ministrstvu dat tudi neko podporo. Jaz se spomnim samo Zakona o dolgotrajni oskrbi, pa Zakona o zdravstvenem varstvu, zdravstvenem zavarovanju, v prejšnjem mandatu, ko se je začelo govorit o tem, da bo potrebno nekje namesto tega, kar se ukinja dat neke nove prispevke, uvest neke nove, recimo temu, davke, je bil v tej hiši cel »kažin« - davkov pa ne bomo zviševali. Ja, glejte, če bomo hoteli imet neke storitve, jih bomo tudi morali. Tako da, vprašanje, ki ga danes obravnavamo, je bistveno širše. Jaz verjamem, da je celotno dogajanje, ki je vezano na poročilo Računskega sodišča takšno, ki bo to debato ohranilo živo in tudi vse dejavnosti ministrstva v prihodnje. Zdaj od ministrstva smo slišali nekaj spodbudnih informacij, glede dodatnih domskih postelj, glede možnosti gradnje novih enot javnih zavodov, po principu javno zasebnega partnerstva in tako naprej in tako naprej. Ampak, dejstvo pa je, da to, vse to, tudi če bo, ne vem, podvojeno, še ne bo dovolj, da bo potrebno nasloviti tudi ostala vprašanja, ki se tičejo naše prihodnosti. Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima Bojan Podkrajšek, pripravi naj se Gregor Perič. Izvolite.
Spoštovani podpredsednik, hvala za dano besedo. Cenjeni predstavniki Vlade, kolegice in kolegi! Danes že cel popoldan govorimo o dolgotrajni oskrbi v Republiki Sloveniji. Sam sem prepričan, da je to zelo pomembno vprašanje, katerega smo predlagali v Slovenski demokratski stranki, seveda tudi z močno spodbudo ob poročilu Računskega sodišča. Seveda, tudi sam sem mnenja, da mi je, pa ne zato, da bi ti predstavniki Vlade, ki so danes z nami, mi ne bi bili dovolj, ampak, za to kompleksno vprašanje se mi zdi, da bi bilo prav, da bi bili obe ministrici, pa uvodoma te točke, ko je imela gospa Furman stališče, da bi bil tudi predsednik Vlade z nami. Včasih imam tudi občutek, kot da, predstavniki Vlade komaj čakajo, da se ta seja konča, pa da gremo narazen, da, seveda, jutri to pozabimo. Glejte, Slovenija ni samo najbolj prestižna ulica v Ljubljani. Slovenija so tudi Haloze, Prekmurje, Goriška Brda, Koroška, Dolenjska. To je tam, ko ljudje zelo težko živijo in tudi tam ljudje čakajo pred vrati domov. Seveda mi danes govorimo o štiriinsedemdesetih milijonih. Zdaj nasprotna stran nam dokazuje, da to ni bilo porabljeno, da je bilo to vse dobronamerno. Zdaj neka informacija ministra, ki je odstopil za kohezijo je tudi neuradno povedal, da je odstopil zato, ker se bodo morala sredstva vračati. Verjetno pa ne po njegovi krivdi, ker to ni možno, da bi v šestih mesecih minister to zakril, da je treba vračati in to je verjetno preteklo delo. Nekje sem zasledil podatek, da bo malo občutka o kakih milijonih govorimo. Nekje sem zasledil podatek, da smo lansko leto dali za migrante nekje deset milijonov evrov. Za ljudi, ki so prvič stopili v Slovenijo. V proračunu za 2020 imamo pa pet milijonov za investicije v domove. Za naše državljanke in državljane, ki so štirideset let pošteno delali, plačevali v državno blagajno pa čakajo pred vrati. Zdaj če imamo tu mi kaj narobe, osebno če jaz narobe kaj govorim, mi povejte, zapustim ta Državni zbor. V letošnjem letu sem zasledil podatek v mesecu februarju, da je vlada namenila dodatno 4,1 milijon denarja za migrante. Ko sem bil na Odboru za šolstvo, za 450 osnovnih šol imamo predvidenih pet milijonov. Seveda jaz / nerazumljivo/ pa govorim o 74 milijonih. Za državljanke in državljane, ki so soustvarjali to državo, ki so delali štirideset let v službi, ali pa več, plačevali pošteno v pokojninski sklad, in danes seveda imajo pokojnine 350, 450, 500 evrov pa čakajo pred vrati z svojimi svojci, še kako potrebno posteljo v domu. Seveda nek občutek sem danes imel, kot da smo hoteli zmešati zaposlene v domih pa tisti seveda ključni ljudje seveda, ki skrbijo za domove. Jaz sem prepričan, da je 99% ljudi, prvič tisti, ki vodijo te domove pa vsi zaposleni, da če bi seveda nosil klobuk, to rečemo na štajerskem, bi bilo treba dati klobuk dol. Ljudje, ki delajo za sedemsto evrov, poglejte v kakšnih pogojih. Ampak v tistih pogojih bomo tudi nekoč mi. Seveda če bi stopili čez mejo, Avstrijo ali Nemčijo, imajo mnogo, mnogo boljše pogoje pa bistveno, bistveno večjo plačo. Seveda zdaj ko govorimo o ministrici eni ali drugi, jaz sem že prej rekel če kaj narobe govorim, sem pripravljen zapustiti ta Državni zbor, ali pa če delam kaj v nasprotju s to državo. V prejšnjem mandatu smo ves mandat, so eni ščitili ministrico za zdravstvo. Kaj je bila največja škoda celega mandata, ampak smo stopili na hodnik, smo slišali poglejte, če je ministrica odide, bo pač šla tudi k vragu vlada. Isto se je dogajalo na Ministrstvu za delo. Predstavnik vlade ne, zdaj jaz sem že drugi mandat v tem Državnem zboru, tako da poznam malo zadeve. Ampak še enkrat ponavljam, dajmo se do te stvari odgovorno obnašati, ne zaradi nas danes, ampak tudi jutri bomo mi pred istimi vrati. Ljudje danes čakajo, bolni, rabijo to posteljo, seveda svojci pa zaradi svojih služb ne morejo skrbeti za te ljudi. In ti ljudje v Republiki Sloveniji si zaslužijo to posteljo. In da skrbijo tisti ljudje, ki sem jih že prej omenil, da so najboljši, da skrbijo za njih. Ampak težko kje najdemo v Evropi, da bodo morali potem pa svojci plačevati za nekoga, ki je štirideset let hodil v službo in plačeval v državno blagajno. Ne danes govoriti o štiriinsedemdesetih milijonih, kot da smo si zdaj mi, kot da so padli ti dokumenti iz zraka. Neodgovorno je to. Investicija za pet milijonov v vse domove v letu 2020 se mi zdi da, pa nočem nobenega žalit, da sem jaz minister se zahvalim predsedniku vlade in ministru za finance. Da nisi sposoben ali pa za šolstvo, da nisi sposoben v enem mandatu odrezat en trak za neko institucijo, ali je to šolstvo ali pa dom, se mi zdi, da je nekaj narobe v tej državi. Ker pa predsednik Vlade govori, da imamo največji proračun, 10,3 milijarde evrov. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima Gregor Perič, pripravi naj se Violet Tomić. Izvolite.
Hvala, podpredsednik. Lep pozdrav vsem! Jaz mislim, da tukaj težko najdemo nekoga, ki lahko vrže, sploh pa prvi vrže kamen pri tej problematiki, ki jo obravnavamo. In mislim, da to metanje kamenja ni koristilo nikoli in tudi danes ne more koristiti. Že prej je kolega Zorčič zelo nazorno opisal kakšna je razsežnost problema in kako kompleksno je njegovo reševanje, koliko energije je potrebno vložiti, predvsem pa nimamo nekih instant rešitev. S pritiskom na gumb se stvari ne bodo uredile, na žalost, lahko rečem. In tukaj mislim, da se vsi strinjamo, tako kot se danes vsi strinjamo s tem, da je ta problem pereč, da je ta težava kompleksna. Se pa bomo precej manj strinjali okoli tega, ko bomo imeli neke zelo konkretne rešitve na mizi. Že v preteklem mandatu neke rešitve so bile, pa smo videli in slišali, da niso prestale določenih postopkov. In jaz si upam trditi, da tudi ko bomo s strani Vlade dobili neke konkretne predloge, da bo ta razprava veliko bolj glasna, veliko bolj burna in veliko manj soglasja bomo čutili, ker danes dejansko govorimo vsi isto. Navsezadnje dostikrat poslušamo neke očitke o tem, spet o nekih hudih liberalcih, nekih neoliberalcih, ki nimajo občutka za ljudi, za socialo. Pa če sem čisto plastičen danes, tako SDS na eni strani kot Levica na drugi strani in vsi mi vmes govorimo isto stvar. Da je treba ljudem pomagat. Tako da jaz moram spet zanikati te očitke, da ta vlada in nasploh ta državni zbor nima socialnega čuta. Ne drži in v končni fazi tudi proračun, ki ga bomo imeli kmalu na mizi bo to potrdil. Navsezadnje se je veliko denarja dalo tudi za socialne storitve. Dejstvo pa je, da imamo izzivov in potreb, veliko več kot je denarja. Tako je doma in tako je tudi na nivoju občin, tako je tudi na nivoju države kot take. Tukaj neke posebne znanosti ni.  Veliko besed smo danes namenili tudi vprašanju koncesij. Koncesije da ali pa ne. V nekem idealnem okolju je absolutno bolje, da to funkcijo prevzame država, zgradi infrastrukturo, zagotovi neke ugodne pogoje za delo, v kakšni fazi tudi plače in kar se da ustrezno dostopnost teh socialnih storitev tudi za tiste, ki te storitve rabijo in potrebujejo. Kadar je sredstev na voljo manj so koncesije ena od možnosti, kako aktivirati tudi zasebni kapital, da nam tukaj to stisko finančno države lajšajo. Je pa seveda na mestu vprašanje, ali morajo potem v tej enačbi prispevati tudi tisti, ki to storitev koristijo. Torej, ali je prav ali je ustrezna ta razlika med tistimi, ki so v koncesioniranem domu za starejše in tistemu, ki so v javnem. Zagotovo se da tukaj še nekaj primakniti, ampak spet, nekih rešitev iz danes na jutri ni, ker je potrebno potem zagotoviti neka dodatna sredstva, nek dodaten vir in smo spet na začetku samega problema.  Če skušam samo še zaključiti in se dotakniti ene stvari. Jaz sem danes razmišljal o tem, kaj bi lahko še prispeval k tej debati, ker kolegice in kolegi ste marsikaj tudi koristnega in dobrega povedali. Jaz bi rekel tako, demenca je tisti problem, tisti izziv v zdravstvenem in v socialnem smislu, ki se ga bomo kot družba morali čim prej lotiti. Če nekdo ne ve kaj točno demenca pomeni, predlagam, da si pogleda kakšno preiskovalko, recimo, tisto o DUTB je zelo nazorna, ko ljudje pozabijo, tako da to je nek fenomen, ki je tudi v politiki prisoten včasih. Ampak sedaj govorimo o neki drugi demenci. Kar lahko mi naredimo kot navsezadnje tudi kot državljani je, da pomagamo nevladnim organizacijam in društvom, enega poznam, ki opravlja zelo dobro in plemenito delo, to je Društvo spominčica Alzheimer, lahko postanemo njihovi podporniki in prijatelji in tudi na tak način, tudi z neko aktivacijo kot državljani,   (nadaljevanje) kot odgovorni državljani pomagamo tistim, ki so v stiski. Navsezadnje pomagalo bo tudi to, da kadar imamo pred seboj nekoga starejšega oziroma nekoga, ki ima demenco, da nismo do njega nestrpni. Če zaključim, upam, da bo ta enotnost, kot jo zaznavamo zdaj pri tem, da imamo težavo z dolgotrajno oskrbo, da bo taka enotnost tudi, ko bomo imeli zelo konkretne rešitve na mizi in ko se bomo morali nečemu tudi odreči. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima Violeta Tomić, pripravi naj se Alenka Jeraj. Izvolite.
Hvala za besedo, predsedujoči. Razprava se bliža koncu. Slišali smo marsikaj in zelo veliko. Vsi se strinjamo, da se v Sloveniji prebivalstvo stara, da pa država nima nobene strategije, kako bi se s tem problemom soočila. Zdaj seveda teh spornih 74,5 milijona, na katere je opozorilo Računsko sodišče, zelo odzvanja. Zdaj koalicijski poslanci bodo rekli, da je to prenapihnjeno, mi bomo rekli, da je Računsko sodišče vendarle opozorilo na nekaj in da je to res nesorazmeren denar glede na to, da domov za starejše pa ne gradimo. Mislim jaz, koliko se spoznam na gradnje, mislim, da bi enih 10 domov s takšnim denarjem lahko vendarle zgradimo. Ampak tukaj smo v Levici vendarle nekaj priporočil dali, ki rešujejo marsikatero zagato. In pričakovala bi, da bi koalicija ta priporočila podprla. Predvsem smo na pobudo društva Srebrna nit predlagali sklep, da naj Vlada zadovolji vse pogoje za dokončanje domov, recimo v Vrtojbi in v Novi Gorici, in jih vključijo v mrežo javnih domov. Tam, vemo, v Vrtojbi je v lasti DUTB stavba, kjer je 120 postelj in 38 varovanih stanovanj, ki bi bila zelo hitro lahko usposobljena za to dejavnost, kajti Skupnost socialnih zavodov Slovenije nam, če »pogooglate«, pokaže, da je 25 tisoč evidentiranih prijavljenih, pa če rečemo in nam rečete, so nekatere podvojene, ampak aktualnih je 11 tisoč. In »pogooglajte« in boste videli, da je pa samo 1 prosto mesto, to je Radlje ob Dravi. Pa vprašanje zdaj, ko to govorim, če je še vedno prosto ali ni še tisto zasedeno. Tako da ta problematika je popolnoma resna. In kar je grozno, je, da je država potem dala koncesije nekaterim bogatunom oziroma zasebnikom in tuje korporacije in domače zdaj vdirajo v to sfero, tudi, bom rekla, v to sfero. Kar se mi zdi nedopustno s stališča tega, da naše pokojnine potem odhajajo v žepe nekih drugih, nekih tujcev, ki vendarle to, kar so si naši ljudje prislužili in kar prejemajo kot svojo pokojnino, odnašajo izven držav in to spet slabi državno blagajno. Omenjali smo delovna mesta, podplačanost zaposlenih v teh domovih. Seveda je ogromno dela s starostniki, ampak po drugi strani je popolnoma nedopustno, da moraš doplačevati za storitve, kot so pomoč pri oblačenju, namestitev slušnega aparata in dajanja pomoč pri posedanju v invalidski voziček. Enostavno si ne predstavljam, kaj pomeni, če nimaš denarja in te nihče ne bo posedel v invalidski voziček. Omejene so tudi plenice za inkontinenco. A si to lahko dovolimo kot država, ki je socialna, da tisti, ki ima denar, se mu menjajo plenice, tisti, ki ne, pa po vsem, kar je v življenju dal skozi in da je delal celo življenje in zdaj je nemočen, pač živi v lastnih, bom rekla, iztrebkih, kar je grozljivo. Skratka, sistem dolgotrajne oskrbe nam razpada in tukaj res država nima neke strategije… / znak za konec razprave/ in smo predlagali, naj ministrstvo nemudoma preveri in omeji višino cene oskrbe pri koncesionarjih, ki zaračunavajo višje cene. In to so popolnoma racionalni predlogi. In če bi te naše… Kajti po 101. členu Zakona o socialnem varstvu metodologijo za oblikovanje cen storitev predpisuje minister, pristojen za socialno varstvo. Se pravi, da so naši predlogi popolnoma izvedljivi, popolnoma realni in / znak za konec razprave/ mislim, da ta priporočila lahko podprete, če želite seveda dobro svojim starostnikom, kajti stari bomo kmalu tudi mi.
Hvala lepa. Besedo ima Alenka Jeraj, pripravi naj se Mateja Udovč. Izvolite.
Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem. Torej računsko sodišče je v svojih ugotovitvah zapisalo kar nekaj ugotovitev in povzetkov in dovolite, da nekatere preberem. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve ni poskrbelo za celovito informiranje javnosti in upravičencev o možnosti izbire med posameznimi dostopnimi oblikami varstva, kot smo to priporočili že leta 2008. Ministrstvo za delo ni načrtovalo ukrepov za pritegnitev oskrbovancev na domu, kot smo mu to priporočili že leta 2008. Ministrstvo za delo ni načrtovalo, niti izvajalo ukrepov za zagotovitev dodatnih mest v dnevnih oblikah institucionalnega varstva in z opustitvijo teh nalog ni prispevalo k uresničevanju ciljev iz resolucije. Ministrstvo za delo ni izvajalo nobenih ukrepov in aktivnosti z širitev mreže izvajalcev skupnostnih oblik socialnega varstva in s tem za povečanjem števila uporabnikov teh pomoči in še cel kup drugih stvari, ki jih ministrstvo v vseh teh letih ni naredilo in če ne bi imeli danes tega poročila na mizi, bi najbrž stvari še vedno tekle počasi oziroma se nič ne bi zgodilo ali pa bi se, kot sem rekla, zelo počasi dogajalo. Zdaj, če je bila odločitev vlade pred leti, da bomo delali več tudi na neinstitucionalnem varstvu, sprašujem ministrstvo kaj smo naredili pri tem, koliko dnevnih centrov smo ustanovili v tem času, koliko v času prejšnje Vlade, koliko v zadnjem letu te Vlade, koliko drugih projektov v stanovanjskih skupnosti in kaj drugega, ampak če vemo, da v vseh teh letih nismo zgradili nobenega doma starejših, da država tudi za šole ne daje denarja, za vrtce, kljub temu, da smo v nekem trenutku imeli kar povečano rodnost, pa se za to ne investira, ampak se vse stalno obeša občinam, denarja za to jim pa ne daste oziroma jim ga ne želite dati. Kolegica Muršičeva je bila zelo kritična v svojem izvajanju, ampak bi jo rada spomnila, da je bil njihov minister gospod Svetlik, v tistem času njegova državna sekretarka gospa Kopač Mrakova in v prejšnjem mandatu gospa Kopač Mrakova ministrica za delo, družine in socialne zadeve. Osnutek zakona so pripravili, sama je rekla, da ga ne bi nikoli potrdila, ker je povečeval stroške za ljudi oziroma obešal še več stroškov svojcev, ampak lepo prosim, to je pripravila njena Vlada, njena ministrica, ministrica iz njene stranke in je malo hecno, zdaj tukaj nam očitati zakaj sklicujemo takšno sejo in zakaj mi nismo ne vem kaj vse naredili. Zdaj sporočilo Računskega sodišča je tudi jasno, da ministrstvo nima podatkov kdo in kakšno pomoč potrebuje, čeprav imamo cel kup podatkov, samo očitno ne znamo brati stvari, ki jih imamo, ljudem dajemo invalidske pokojnine ali pa nadomestila in podobno. Iz vsega tega se da marsikaj ugotoviti. Kljub temu, da ogromno denarja namenjamo za razne analize, nam je praktično Računsko sodišče izračunalo nekatere stvari in nam postreglo s podatki, ki jih potrebujemo za načrtovanja in to tudi ugotavlja Računsko sodišče, če nimaš podatkov o potrebah in tako naprej o kadrovskih potrebah, a ne, potem tudi ne moreš izvajati nekih ukrepov, ki bi odgovorile na te potrebe. Kolegica Muršičeva je tudi rekla, da je ZUJF povzročil ogromno težav. Drži, ampak ZUJF je bil enkraten ukrep namenjen za dve leti v času krize, so si pa vse vlade dovolile ga samo podaljševati in dejansko smo povzročil probleme, ampak tam, kjer jih ne bi bilo treba. Ni se zaposlovalo medicinskih sester, ki bi jih rabili, na ministrstvih so pa zaposlovali brez problemov. Po ZUJF-u bi marsikdo tudi moral v pokoj, ko je izpolnil pogoje, pa imamo še vedno nešteto profesorjev, ki že zdavnaj izpolnjujejo pogoje, pa tudi na ministrstvih in še kje drugje, ljudi, ki bi že morali biti v pokoju. Nismo pa zaposlovali tistih, ki bi jih rabili, medicinskih sester pa nismo zaposlovali in a veste tu ni problem ZUJF-a, to je problem tega, da ste ga vi podaljševali, ker ZUJF kot rečeno je bil predviden kot enkratni, začasni ukrep v času krize. To, da smo ga pa, torej, da ste ga podaljševali, najprej gospa Bratušek, dve leti in potem cela štiri leta gospod Cerar, da ne govorimo, da ene stvari veljajo še zdajle po enem letu Šarčeve Vlade. In zdaj se izgovarjati na Vlado, ki je ZUJF sprejela, kot rečeno, kot začasni ukrep za dve leti, je pa ras malo grdo in nam očitati. Mi smo pač takrat nekatere stvari morali narediti in smo tudi jih, za razliko od naslednjih vlad, ki če že ni bilo v proračunu denarja, ker res takoj po krizi se kakšnih stvari ni dalo narediti, imamo na voljo zdaj veliko evropskega denarja, ki ga bomo pustili zato, ker ga ne znamo pokoristiti. Predstavnik SD, gospod Koprivc, je v stališču rekel, da so to Evropska sredstva, ki ni nujno, da bodo sploh porabljena. Torej že v naprej poveste, da ne boste tega porabili, ker ne znate porabiti ali ker ne želite ali kakorkoli. To meni kaže samo na to, da ne mislite resno niti z evropskimi sredstvi.  Mogoče še primer iz revizije, kako smo govorili o pilotnih projektih, in tako naprej. Ministrstvo reče, torej Računsko sodišče. Ocenjujemo, da bi moralo ministrstvo za delo proučiti potrebe po različnih vrstah pomoči in ustrezno ukrepati in zato je načrtovalo razvoj pilotnih projektov, podporne tehnologije in ambientalne inteligence za podaljšanje samostojnega življenja za katerega je načrtovalo sredstvo v znesku 882 tisoč evrov, od tega v letu 2018, 325 tisoč evrov in bi to morali izvesti do 31. 12. 2018. In ni izvedlo ničesar, niti ni pristopilo k temu izvajanju. Torej denar je, ampak ne vemo ali ga porabili oziroma kako bi ga porabili. Skratka, jaz bom naša priporočila podprla. Podprla bom tudi nekatera priporočila stranke Levica in upam, da se bo končno na tem področju kaj premaknilo v pozitivno smer za naše ljudi.
Hvala gospa poslanka za vašo razpravo.  Sedaj pa takole. Besedo imate gospa Mateja Udovč, pripravi naj se gospod Franc Breznik.  Gospa poslanka, izvolite.
Hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!  Naj poudarim, da gre pri nameri poslank in poslancev za sklic 27. izredne seje za povsem legitimno uporabo instrumenta parlamentarne demokracije, vendar se pri tem sprašujem, čemu je namenjena ta seja, kakšna so pričakovanja pobudnikov in seveda, tudi ostalih deležnikov, predvsem pristojnih ministrstev. Če je namen predlagatelja, da se s to zahtevo dodatno obremeni pristojni ministrstvi, jim je to prav gotovo uspelo. Če je namen te izredne seje, da skupaj celovito rešimo problematiko dolgotrajne oskrbe o kateri se zadnje čase tako veliko in rado govori oziroma se pogovarjamo, potem pa menim, da smo kar precej zašli. Ali pa predlagatelj mogoče zgolj želi razpravljati o trošenju denarja v javni upravi za raznorazne projekte, ki jih je ugotovilo Računsko sodišče. Potem pa bi morali stvar v celoti zastaviti drugače. Na tej točki moram zelo jasno povedati, da se zavzemam za transparentno trošenje javnega denarja. Pa ne samo v tem primeru, o katerem danes razpravljamo, po vseh ministrstvih oziroma pri vseh proračunskih uporabnikih, pri porabnikih proračunskih sredstev bi morali opraviti revizije o uporabi sredstev, transparentnem in gospodarnem trošenju. Kot vidimo, se vse prevečkrat pokažejo projekti, ki so se naročili, izdelali in tudi plačali, realizacije vsebin projektov pa ni. Na podlagi tovrstnih projektov se bojim, da obstajajo še drugačne oblike trošenja proračunskega denarja, na primer, razna svetovanja, promocije, analize, raziskave. Domišljija je lahko neskončna.  Pa da se vrnem nazaj na našo temo. Sama sem že velikokrat povedala in poudarila, da je potrebno ugotovitve sodišč in drugih nadzornih organov spoštovati in izvrševati. V konkretnem tem primeru pa sem prepričana, da je namen sklica izredne seje v tako kratkem času po opravljeni reviziji bolj   populistične narave. Revizija Računskega sodišča je bila opravljena 16. 9. 2019. Če bi predlagatelj z razpravo dejansko želel pripomoči k rešitvi dolgotrajne oskrbe, bi počakali vsaj 90 dni na odzivno poročilo ministrstva. Tako bi vsi skupaj imeli bolj relevantne podatke za razpravo oziroma odločanje o predlogu. Sicer pa upam, da nam je vsem jasno, kakšna je pravna narava priporočila Državnega zbora. Ker gre za politični in nepravni akt, pač nimamo pravnih učinkov. Ugotovitve revizijskega poročila in odzivno poročilo na revizijsko poročilo bi moralo temeljito proučiti organi pregona, vključno z državnim pravobranilstvom in ugotavljati eventuelno odškodninsko ali pa celo kazensko odgovornost posameznih akterjev. Predlog ukrepa iz prve točke z napotilom, da naj naslovnik razišče višino namenjenih sredstev, ni zadostno jasno opredeljen. Postavlja se vprašanje, ali naj se ugotavlja višina namenjenih sredstev, kar je ugotovilo že Računsko sodišče ali naj se ugotavlja ustreznost višine namenjenih sredstev. Tako se lahko iz besedila 1. točke zaključi, da je že sama ugotovitev Računskega sodišča zadostna za ugotavljanje odškodninske in kazenske odgovornosti pri pristojnih organih, ampak saj to ni nič novega. Zato ne rabimo sklicevati izredne seje Državnega zbora. Spomniti se moramo samo na določilo in obvezo 145. člena Zakona o kazenskem postopku. O dolžnem naznanjanju kaznivih dejanj, za katere se storilca preganja po uradni dolžnosti. Prepričana pa sem, da bi morali to energijo rajši uporabiti za bolj konstruktivno razpravo, o tem, kako bomo zastavili delo na tem področju v bodoče. V naslednjem letu nas čaka sprejem Resolucije o nacionalnem programu socialnega varstva, kjer bomo morali poiskati tudi rešitve in ukrepe za dolgotrajno oskrbo. Upam, da si vsi skupaj dobro predstavljamo demografsko sliko v Sloveniji. Vsem nam so zelo dobro znani in jasni podatki o naglem staranju prebivalstva in posledično tudi o povečanju potrebah po dolgotrajni oskrbi za vse kategorije. Le s primerno komunikacijo in s strpnim dialogom vseh deležnikov, lahko pripravimo in sprejmemo ukrepe, ki bodo sistemsko na daljši rok zagotovili dolgotrajno oskrbo vseh upravičencev. Pač če se ponovno vrnem na sam začetek. Predlagatelj predlaga, da Državni zbor priporoča Vladi Republike Slovenije, da sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva vsem upravičencem in v roku 30 dni od dneva sprejetja tega sklepa, pisno poroča Državnemu zboru Republike Slovenije. No, ta sklep zopet kaže na resnost tega sklica te seje in pripravljenost reševanja problematike dolgotrajne oskrbe. Že sam predlagatelj ugotavlja, da dolgotrajna oskrba ni sistemsko urejena in se zatika že pri sami definiciji le-te. Po drugi strani pa sta za urejanje te problematike pristojni dve ministrstvi. v tem kontekstu je skrajno neresno in neodgovorno postavljati takšne zahteve v tako kratkem roku. Dolgotrajna oskrba se sistemsko rešuje že več kot 10 let, pa je nismo uspeli ustrezno rešiti, zato je tudi v mesecu dni ne moremo rešiti. Pa naj si izmišljujemo še takšne ukrepe. Namesto zaključka pa samo v razmislek. Dolgotrajna oskrba je tudi naša bodočnost. Ali kot pravi slovenski pregovor: »Kakor si bomo postlali, tako bomo tudi ležali.« Zato to ni tema za politični populizem, ampak ej naša stvarnost tu in sedaj. Hvala lepa.
Hvala, gospa poslanka. Gospa predlagateljica, sem napačno poudaril, se opravičujem. Beseda je vaša, izvolite.
Hvala lepa.  Sedaj glede na to kakšna je bila razprava predhodnice, kolegice jaz moram reči, da glede na ves ta čas, ki smo ga danes tukaj porabili se sprašujem, spoštovana kolegica, kje pa ste sedeli? Niti eden vaš sklep oziroma prebran naš predlog, ki naj bi bil razumljen ni bil razumljen v pravi smeri. Namreč, sedaj jaz bom začela na koncu pri drugem sklepu, kjer ste izpostavili, da želimo, da v roku 30 dni uredite dolgotrajno oskrbo. Citiram naš sklep: »Mi želimo, da se sprejmejo ustrezni ukrepi za zagotovitev dostopnost in dosegljivosti storitev socialnega varstva vsem upravičencem.« Zato bi prosila, spoštovane kolegice in kolegi, da preden citirate naše sklepe, da se najprej pozanimate sploh o vsebini, storitve socialnega varstva pa dolgotrajna oskrba pa sistem dolgotrajne oskrbe itd…  Zakaj smo predlagali takšen sklep? Zaradi tega, ker vam je Računsko sodišče naložilo oziroma ugotovilo, da niste izpolnili priporočil, ki jih je predlagano že za prvo revizijo in gre za v bistvu popravke pravnih predpisov, ki bo jih lahko Ministrstvo za delo sprejelo pa jih ni sprejelo in ker jih Ministrstvo za delo ni sprejelo imamo danes problematiko.  Prvič. Probleme v čakalnih vrstah v domovih, ker kriteriji niso natančno določeni in ker niso natančno določeni lahko prihaja celo do tega, da se preskakujejo čakalne vrste in v bistvu sama namenskost kriterijev sploh ni takšna kot naj bi bila. To je prvi problem. Natančna odločitev kriterijev je v pristojnosti ministrstva ali pa, če jim da pooblastilo skupnosti socialnih zavodov Slovenije.  Drugi problem, ki jih imamo v okviru institucionalnega varstva in ki sem že danes večkrat ponovila, pomanjkanje kadra, ker niso določeni standardi oziroma normativi za tisti del, ki se tiče socialnega varstva. Tudi to je pomanjkljivost obstoječe zakonodaje, ki jo Ministrstvo za delo v vseh teh letih pa deset let - vemo kdaj je imel resor v Vladi oziroma kdo je bil v Vladi - ni uspelo urediti. Neenaka obravnava uporabnikov, nepravičen sistem oblikovanja cen vse to so posledice pomanjkanja sprememb pravnih predpisov. Nekatere normative in standarde je celo pripravila skupnost socialnih zavodov pa jih niso objavili. Na Ministrstvo za delo jih niso objavili in ker niso javno objavljeni niso veljavni. To je ta problem v okviru zagotavljanja trenutnega sistema storitev socialnega varstva vsem opravičencem. Storitve socialnega varstva pa zajamejo tako institucionalno varstvo katere pomanjkljivosti sem sedaj izpostavila in so na ravni tega, da bi jih moralo ministrstvo odpraviti pa jih ni odpravilo oziroma niti ni pristopilo k temu, da bi jih odpravilo in to vam očita Računsko sodišče v reviziji. Po drugi strani so pa tukaj tudi te skupnostne oblike. Ker se pa ministrstvo že 10 let nekako trudi pod narekovajem sprenevedati, da rešuje položaj s skupnostnimi oblikami pa je edina skupnostna oblika, ki se trenutno izvaja pomoč na domu to pa, zaradi tega, ker so finančno breme na ministrstvu preložile na občine oziroma lokalne skupnosti. Še enkrat, problem je, da niti Vlada oziroma niti pristojni ministrstvi nimata podatkov niti o tem koliko je tistih, ki bi pomoč vseh teh različnih storitev socialnega varstva sploh potrebovali. Za 90 % teh se ne ve kaj šele, da bi vedeli kakšne oblike pomoči potrebujejo. To so vse problemi, ki se jih ministrstvo ni lotilo v tem primeru. Določene popravke oziroma podatke bi lahko samo objavili   v Uradnem listu, kot sem že enkrat povedala, te normative in standarde, pa bi bil vsaj en segment rešen. Zdaj, čemu sklic današnje seje? Kolegica je predhodno rekla, da se zavzema za transparentno trošenje javnega denarja. Ja, tudi v Slovenski demokratski stranki se zavzemamo za transparentno trošenje javnega denarja. In, poglejte, jaz bom zdaj kar citirala, kaj je Računsko sodišče ugotovilo v svoji reviziji. Računsko sodišče opozarja na pomanjkljive, nepoenotene, netočne, nezanesljive podatke, na katerih naj bi se načrtoval nadaljnji sistem dolgotrajne oskrbe, na podlagi katerega potem vi izvajate te pilotne projekte za vehementnih 74 in pol milijona evrov in tako dalje… Računsko sodišče opozarja na negospodarnost javnega denarja v te namene. Računsko sodišče ugotavlja, da ni mogoče ugotoviti vsebin projektov, niti ciljev, ki naj bi jih s projekti realizirali. Računsko ugotavlja, da ministrstvi izvajata in načrtujeta projekte na nekih zamislih in ne na ugotovljenih oziroma izkazanih potrebah ter finančnih zmožnosti. Zdaj, jaz ne bom vseh teh anomalij, ki jih je Računsko sodišče v svoji reviziji ugotovilo, danes tukaj brala, ampak, spoštovani kolegi in kolegice, če vam to ni zadostni razlog, da se je danes sklicala izredna seja, potem pa tudi ne vem, kaj je zadostni razlog? Namreč, dejstvo je, da Računsko sodišče vam je, več kot očitno, postavilo ogledalo in zdaj jaz verjamem, da je malo težko tukaj argumentirati vse te zadeve, ampak dejstva so takšna, kot so, revizija je marsikaj ugotovila in kaj se mi sprašujemo oziroma kaj mi želimo z temi priporočili, ki smo jih predlagali? S priporočili želimo – in to je tudi bilo uvodoma povedano – da se ugotovi, kdo je odgovoren za zamujanje rokov, pri vseh predvidenih projektih? Sami ste povedali, da se projekti ne izvajajo. Ja, Računsko sodišče vam je tudi povedalo, da roke zamujate, imate pa evropska sredstva, kajne, tako da, vemo, kaj bo, če se projekti ne bodo izvedli. Sicer pa, smo že tako navajeni, zadnje poročilo o črpanju evropskih sredstev – 25 % uspešnost. Tako da, tukaj o uspehih vaše Vlade. Želimo izvedeti, kdo je odgovoren za nesmotrno predvideno porabo 74 milijonov in pol javnega denarja? Torej, želimo izvedeti, kdo je odgovoren, za nesmotrno predvideno uporabo, je pa ugotovilo Računsko sodišče v svoji reviziji, ne Slovenska demokratska stranka, mi pa terjamo odgovornost za to in želimo izvedeti, kakšni so v resnici cilji namena porabe teh sredstev, to pa zaradi tega, ker je vseh teh dolgotrajnih, izčrpnih razprav, tako na odborih, kot danes, tukaj na izredni seji, še do sedaj ni bilo odgovora, kakšne so vsebine, kakšni so konkretni cilji, ki jih boste realizirali z temi vašimi projekti? Hvala lepa.
Hvala gospa poslanka. Če dobro razumem, imamo repliko gospe Mateje Udovč – ali to drži? / oglašanje iz dvorane/ Izvolite, gospa poslanka.
Hvala, saj bom zelo kratka. Kolegici, na njeno razsežno razpravo, zdaj na moje razpravljanje, bi ji samo dodala, da se jaz zavedam te razsežnosti in te problematike in sama je ugotovila, kak širok, kakšno razsežnost ima ta problematika in v vašem predlogu piše, da sprejmete ustrezne… da mora ministrstvo sprejet ustrezne ukrepe za zagotovitev dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva za vse upravičence, v roku 30. dni. Take razsežnosti se ni dalo rešit v 10. letih, kaj šele v 30. dneh. Hvala lepa.
Hvala gospa poslanka, za repliko. Sedaj imate besedo gospod Franc Breznik, pripravite pa se gospod Žan Mahnič. Izvolite, gospod poslanec.
Najlepša hvala, gospod predsednik. Torej, žal nimam več kot 5 minut za razpravo, bi pa naredil neko analizo današnje razprave. Naj na začetku povem, da bom seveda priporočila, ki so jih pripravili moji kolegi, seveda danes potrdil. Moram priznat, da sem vsaj 2 uri čital revizijo, to je Računskega sodišča, mislim da je zadeva grozljivka. In zdaj, če pogledamo kronologijo današnjih razprav, vsi so krivi naenkrat, ne. Torej kriv je Andrej Bizjak, ki je lahko bi rekel niti eno leto ni vodil ministrstvo ob tem da je takrat naredil pokojninsko reformo, ob tem da se je takrat pogajal s sindikati, z vsemi naj reformo dela in pa še s sindikati zato glede ZUJF-a. zdaj če mi takrat tega ne bi naredili morda upokojenci niti tistih skromnih pokojnin nebi dobili, ker bi se zadeva razsula dobesedno. Zdaj tisto, kar je bistvo današnje razprave pa je, da je skupna točka vseh češ, denarja je premalo. Denarja je premalo in na koncu ljudje, ki so v zadnjem življenjskem obdobju, lahko bi rekel, ki bi naj uživali jesen svojega dela, da so od boga pozabljeni. In to je treba jasno povedati, od boga so pozabljeni predvsem od levih strank, tiste ki so vas polna usta socialne države. In danes to kar ugotavljamo je, da Slovenija ni socialna država. Slovenija je še vedno socialistična država. V socialni državi ljudje v najbolj plodnih obdobjih svojega dela delajo, ustvarjajo, se izobražujejo, zato da da neka država višjo dodano vrednost in da je denarja v proračunu več. Bistvo socialistične države pa je, da del politike podpira lenobo, podpira lenuhe, ljudje ki se znajdejo na vseh koncih in krajih, vzdržuje stanje velikih socialnih podpor za ljudi, ki jih ne potrebujejo, vzdržuje in vabi tudi nelegalne migrante v Slovenijo, da naj kar tu ostanejo, da boste še več dali za socialo. Ob tem, da imajo stara partizanska pravila, tujega nočemo svojega ne damo, ne. Torej tujih sredstev, tujih evropskih sredstev tudi za insensionalno varstvo, tudi za domove starejših ne potrebujemo, ne, svojega pa nimamo. In to je ta socialistična politika slovenske levice, ki nima nobene zveze z neko evropsko levico. Torej je popolnoma in ministrstvo o katerem danes govorimo, predvsem Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je domena tega ministrstva desetletja že. Ves čas, ne. Tudi če kakšen minister z desne, ko je prišel za nekaj mesecev dobrih bi lahko rekel, v trenutku je tam cel kader, ki je leta in leta se naslanja in so jih polna usta socialne države. Torej bistvo vsega tega je, da je polno tist… najbolj grozljivo za mene je tisto, da ne samo tisti, ki so v domu, da ne dobivajo tistega socialnega varstva, ampak da je socialno varstvo prejemalo le 8,9% od vseh 395 tisoč upravičencev, predvsem tistih, ki so recimo na številnih kmetijah po slovenskih goricah in širše v Sloveniji. Zdaj si vi predstavljajte, kje so še tisti ljudje, ki pa so prejemali, ki prejemajo kmečke pokojnine, ki so dvesto do tristo evrov, tiste ki jih je socializem uničeval desetletja, tistim ki so z osamosvojitvijo dobili državne pokojnine in so jim bile te pravice nekako priznane v okviru poprave krivic in tistim, ki jim je ravno minister SD-ja gospod svetnik vzel te državne pokojnine in danes hirajo na svojih manjših kmetijah. Kje so šele tisti ljudje. In glejte spoštovani kolegi in kolegice, dve milijardi več je v proračunu kot leta 2012. Kam ste ta denar dali? Dali ste ga za novih dvajset tisoč v javnem sektorju, totalno nezaposlenih na trgu, tistih ki bi… niste sprejeli nobene reforme glede šolskega sistema, zaradi tega moramo uvažat tujo delovno silo in ta denar se potem nekako porazgubi med tako zvano volilno bazo levice. To so postopači, lenuhi, največkrat tisti, ki so na zavodih, na sociali in tisti, ki obremenjujejo resno ljudi, ki želijo delat. In na koncu zmaga za najšibkejše. Zato zbiramo zamaške, zato ljudje hirajo dobesedno doma in zato svojci morajo dajat za svoje starše, ki so delali pridno štirideset let doplačevat domove za starejše. In bistvo tega je, da o tem moramo govoriti in da se deset let nič o tem ni naredilo in res je, danes kreira usodo tudi svoje usode. Ali bomo v domih starejših tam nekje po Bosni in Hercegovini ali pa v Srbiji, ne v kaki hiralnici kjer nam bodo plenice menjavali na nekaj dni. Ali pa bomo poskrbeli za človeka v dostojni starosti. In tisti, ki ste najbolj glasni glede upokojencev,   (nadaljevanje) ki ne nazadnje med sabo tekmujete, kdo… / nerazumljivo/ Jaz sem vedno trdil, najboljša politika je realna gospodarska politika, več dodane vrednosti v slovenskem proračunu in ne nazadnje se je s tem treba ukvarjat in ne nazadnje potem denarja je zadosti, tudi za upokojence, tudi za tiste, ki potrebujejo institucionalno varstvo. In spoštovane kolegice in kolegi, to je razlika v tem, kar jaz govorim, med socialno državo in med socialistično državo.
Hvala, gospod poslanec, za vašo razpravo. Sedaj imate besedo, gospod Žan Mahnič, pripravite pa se mag. Dušan Verbič. Izvolite, gospod poslanec.
Hvala, predsednik. Kolegice in kolegi. Zdaj prej je kolegica Mateja Udovč iz SMC rekla 2 nesmisla oziroma izjavo, ki si zelo nasprotuje. Po eni strani je rekla, da je za transparentno trošenje javnega denarja, na drugi strani je pa hkrati rekla, da ne ve, zakaj imamo danes sejo. Škoda, da ni bila že prejšnji mandat poslanka ali pa vključena kje v vladi, če za transparentno trošenje potem mogoče ne bi zapravili 130 tisoč evrov za neko brez vezno maketo, s katere upravičeno sumimo, da se je financirala potem kampanja Stranke modernega centra za državnozborske volitve, ampak pač tega kolega Möderndorfer ne da na sejo svoje preiskovalne komisije. In če bi ona resnično bila za transparentno trošenje denarja, potem bi tudi vedela, zakaj je danes seja in bi to sejo podprla in bi tudi potem, ko je rekla, tukaj samo poslušamo, kaj je bilo, ne pa, kaj bomo naredili, v svojih 7 minutah razprave ni nič rekla, kaj bojo naredili. Tako da, evo, imamo spet. In ugotovitve sodišča računskega, na podlagi katerega smo mi dali priporočilo, so zelo jasne in pa mislim, da vsakemu razumljive, in sicer, da Državni zbor priporoča Vladi, Ministrstvu za delo in pa zdravje, da sprožijo vse postopke, ki so v njihovi pristojnosti, ter nemudoma raziščejo višino namenjenih sredstev za projekte, ki naj bi zgolj pokazali, ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, ter proti odgovornim osebam sprožijo vse potrebne postopke za ugotovitev njihove odškodninske in kazenske odgovornosti. Pa kdo je lahko proti takemu sklepu? Kdo je lahko proti temu, da se razišče, kdo je za to odgovoren? Samo tisti, ki ve, kako so se tukaj posli odvijali. In kako so se odvijali, kolegice in kolegi? Svetovalne pogodbe, raziskave, analize, to je vse legalna kraja. Minister nekega ministrstva da neko analizo, raziskavo nekemu posvečencu, izbrancu iz lastne stranke v zameno, da bo nakazal kakšnih tisoč, 2 tisoč, 3 tisoč evrov potem na strankin račun za državnozborske volitve. In to je legalna kraja, 70 milijonov evrov. Dajte mi povedat, koliko kubičnih metrov, koliko kubikov betona je bilo kupljenega za 70 milijonov evrov? Koliko postelj je bilo kupljeno za ta denar oziroma nameravate kupiti za to? To so vprašanja, ki jih ljudje sprašujejo in jih želijo razumeti, ne analiza na analizo. Koliko kubikov betona je bilo kupljenega za to, da ste gradili domove za starejše? Vse so polna usta, javno, javno, javno, javno. Kdaj ste nazadnje zgradili javni dom za ostarele? Vse »laufa« na koncesije. Hkrati se pa borite proti koncesionarjem. Da ne bi bilo koncesij, mi ne bi imeli domov za ostarele. Kdaj ste ga nazadnje zgradili in kdaj ga mislite? In tista, ki je najbolj odgovorna, kolegice in kolegi, Anja Kopač Mrak, je danes za nagrado državna sekretarka v kabinetu predsednika Vlade. In moje glavno vprašanje je, kaj tam počne. Pa jaz je že mesece nisem videl. A jo je kdo od vas? Nič ne nastopa, nič ne pove. Ko smo imeli tukaj probleme zaradi tistih, kaj so že bili, zamujeni socialni transferji, štipendije in tako naprej, ni odgovarjala na nič, namesto nje se je morala zagovarjati ministrica za socialo. Dajte si na tistih majicah, ko imate napisano Socialni demokrati: »Nosil bom rdečo zvezdo,« dajte raje napisat, kje je Anja Kopač Mrak. Mislim, da bi bilo to boljše, da vidimo, kje je in kaj počne, ker nekdo, ki je tako zamočil socialo, da so milijoni leteli ven, nimamo pa enega kubičnega metra betona, enega kubika betona, kjer bi dejansko tisti, ki živijo z mizernimi penzijami, nekaj imeli od tega, pa nič ne odgovarja. Zaradi tega je potrebno sprejeti te sklepe. Ti sklepi ne obsojajo nikogar. Omogočajo pa to, da bo mogoče kdaj kdo obsojen za vse svinjarije, ki so se dogajale.
Replika gospa Mateja Udovč.  Izvolite.
Hvala lepa. Spoštovani kolega Mahnič! Rada bi samo povedala, da se mi zdi nesmiselno ponavljati stvari, tako kot jih vi ponavljate, ker nekateri nismo papige. Veste, zato sem povedala samo dejstva, ki stojijo. Hvala lepa.
…/ oglašanje iz klopi/ Samo da se posvetujem, če je možna replika na repliko. Torej, gremo naprej.  Beseda je vaša mag. Dušan Verbič, pripravite se gospa Lidija Ivanuša.  Izvolite.
Hvala lepa za besedo, predsednik. Lep pozdrav vsem prisotnim! Pa bi lahko tudi razširil, tudi tistim, ki niso prisotni.  Sem trdno na stališču, da politične razprave, tudi na to temo, so še kako potrebne, predvsem zaradi tega, kajti tovrstne razprave opozarjajo na slabosti, ki še kako vplivajo na določene posameznike, skupine ali lahko rečem, posebne skupine ljudi, ki jih lahko okarakteriziramo v ranljive skupine. Zakaj j