Dober dan, lepo pozdravljeni! Začenjam 5. sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Najprej lepo pozdravljam članice in člane komisije in seveda še posebej toplo pozdravljam vse vabljene na današnjo sejo.

Obveščam vas, da zaenkrat nimam nobenih opravičil, zato lahko preidemo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red:

1. 24. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2018,

2. poročilo Varuha človekovih pravic o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem protokolu h Konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju za leto 2018.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za njegovo spremembo, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Kot rečeno, bomo danes obravnavali zdaj že 24. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2018, ki ga je v obravnavo predložil Varuh človekovih pravic, in tako kot vsa leta do sedaj ga bomo obravnavali kot matično delovno telo.

Na sejo sem vabila Varuha človekovih pravic, gospoda Petra Svetino, ki ga lepo pozdravljam na naši komisiji, mislim, da sedaj prvič. Vabili smo Državni svet Republike Slovenije, Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide, Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino, oba odbora sta namreč že pred tem kot zainteresirani delovni telesi s svojih področij obravnavala varuhovo poročilo. Vabili smo Vlado Republike Slovenije ter pristojna ministrstva, Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije, Zagovornika načela enakosti, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij ter Amnesty International Slovenije.

Prejeli ste naslednje gradivo: poročilo varuha za leto 2018, mnenje Državnega sveta, informacijo o realizaciji priporočila Državnega zbora in odzivno poročilo Vlade na letno poročilo, poročilo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino ter delovno gradivo, Osnutek predloga priporočila z dne 20. maj 2019, ki pa je objavljeno v sistemu Udis in ste ga članice in člani komisije tudi prejeli. Kot dodatno gradivo, prejeto po sklicu seje, pa smo prejeli še poročilo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Zdaj pa začenjamo obravnavo te točke in najprej dajem besedo, tako kot vedno do sedaj, Varuhu človekovih pravic Republike Slovenije, gospodu Petru Svetini za dodatno obrazložitev. Izvolite.

Hvala lepa, spoštovana gospa predsednica.

Spoštovani člani komisije in ostali, dober dan!

Uveljavljanje človekovih pravic in svoboščin ne moremo in ne smemo prelagati, temveč se je treba na vse spremembe in zlasti kršitve odzvati hitro in predvsem učinkovito. Varuh človekovih pravic kot nacionalna institucija za človekove pravice svoja priporočila, ki so njegovo najmočnejše orodje, vsako leto predstavi v letnem poročilu in s tem seznani odločevalce politik v državi, predvsem pa jasno opozori na stopnje kršitev človekovih pravic v Republiki Sloveniji. Poročilo varuha za leto 2018 temelji na obravnavanih 4 tisoč 719 zadevah, kar je 248 več kot v letu 2017. Med 309 utemeljenimi pobudami je varuh ugotovil 377 kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih nepravilnosti. Teh 377 kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugih nepravilnosti je varuh ugotovil pri 45 organih. Ob teh 377 kršitvah pa želim še posebej izpostaviti tudi 89 primerov, v katerih je varuh postavil zagovornika otrok, ki je od otroka pridobival njegovo mnenje, ugotavljal njegove želje in interese ter mu pomagal napisati izjavo o tem.

Zaskrbljujoče so zavrnitve naših priporočil oziroma število nerealiziranih priporočil. To se predvsem nanaša na to, da je v skladu z informacijo o realizaciji priporočil Državnega zbora ob obravnavi letnega poročila za leto 2017 še vedno ostalo 23 delno realiziranih priporočil, 23 stalnih nalog, 10 zavrnitev realizacije zaradi nestrinjanja, 11 nerealiziranih priporočil. Prav tako so skrb vzbujajoče ocene realizacije priporočil skladno z odzivnim poročilom Vlade na letno poročilo za leto 2018, ki predvidevajo, da bo realiziranih 10 priporočil, delno realiziranih 19 priporočil, stalnih nalog 21, zavrnitev realizacije zaradi nestrinjanja 9 priporočil ter nerealiziranih kar 24 priporočil.

Letno poročilo varuha za leto 2018 vsebuje 88 priporočil. Pričakujem, da se bodo ministrstva in Vlada Republike Slovenije odzvali na vse, kar varuh zapiše v svojem poročilu. Če nas zanima, katera priporočila varuha niso uresničena in zakaj, se moramo vprašati tudi, kdo je za to odgovoren. Varuhova naloga je, da na nepravilnosti in kršitve opozori, odpraviti pa jih morajo drugi. To je njegova naloga, ki je predpisana v Ustavi Republike Slovenije in Zakonu o varuhu človekovih pravic. Na oblasti, torej na vseh treh njenih vejah, zakonodajni, sodni, največkrat pa na izvršilni je, da se varuhova priporočila jemljejo resno in se nanje odgovorno odzovejo. Očitno ni dovolj sprejeti priporočilo vsem organom, naj se upoštevajo in uresničijo priporočila varuha. Državni zbor mora bdeti in spremljati, ali se njegovo priporočilo tudi uresničuje.

Opozarjam na nesprejemljivo dejstvo, da se Vlada Republike Slovenije in zakonodajalec ne odzivata pravočasno na odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije in ne pripravita ustrezne rešitve še pred potekom roka za odpravo protiustavnosti. Več kot deset odločb tega sodišča, ki je najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti, zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ostaja nespoštovanih. Odprava protiustavnosti v zakonih je pristojnost Državnega zbora Republike Slovenije kot zakonodajalca, vendar je dolžnost Vlade Republike Slovenije kot ustavno določenega predlagatelja zakonov, da pravočasno pripravi zakonske predloge in jih predloži v zakonodajni postopek. Varuh je v vseh letih delovanja vložil 31 zahtev za presojo ustavnosti ali zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvajanje javnih pooblastil. Žal, tudi nekatere odločbe Ustavnega sodišča, ki so bile sprejete na podlagi varuhovega predloga, še niso dobile ustreznega odziva, na kar opozarjamo tudi v tem letnem poročilu.

Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo, da gre v primerih, ko protiustavnosti niso bile odpravljene v določenem roku, za hudo kršitev načel pravne države. Še vedno ni uresničena odločba Ustavnega sodišča o financiranju osnovnih šol. Ni zakona, ki bi uredil ustavno skladno pravico do sodnega varstva za vse že vložene in prihodnje tožbe v zvezi z izbrisi kvalificiranih obveznosti na podlagi Zakona o bančništvu. Še vedno ni posodobljen Zakon o duševnem zdravju, ki bi z ustavo uskladil postopek sprejema oseb, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, v varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov. Tudi v marsikateri slovenski občini niso odpravili neustavnih predpisov o kategorizaciji javnih cest, saj bi morale odloke o kategorizaciji občinskih cest v primerih neurejenih lastniških razmerij same razveljaviti. Prav tako še niso sprejeti podzakonski predpisi, ki bi zaščitili v ustavo vpisano pravico do vode, njihov rok za sprejetje pa je potekel maja 2018.

Pri obravnavi pobud, v katerih posamezniki zatrjujejo, da so jim bile kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, nemalokrat naletimo na neupoštevanje načel pravičnosti in dobrega upravljanja. V letu 2018 smo zaznali največ prav tovrstnih kršitev. Tako je bil, na primer, staršem slepih in slabovidnih otrok z navodilom Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti povsem neupravičen odvzet en dodatek, čeprav se dva možna dodatka za starše in otroke ne izključujeta in bi morali prejemati oba. Starši so tako dolga leta iskali svojo pravico na sodišču, čeprav smo opozarjali, da je treba v pravdi skleniti poravnavo ali za popravo krivic sprejeti zakonodajo. Z veseljem ugotavljamo, da je bil ta primer uspešno razrešen. Kljub temu pa smo ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na nedavnem delovnem sestanku pozvali, naj rešitve razširi še na druge podobne skupine, ki obstajajo.

Kar v 78 primerih smo ugotovili kršitve načela dobrega upravljanja. Nekateri organi delujejo počasi, nerazumno dolgo rešujejo vloge in pri odločanju prekoračijo vse razumne zakonske roke. Pomembno je zlasti hitro odločanje še posebej pri reševanju vlog za priznanje pravic iz javnih sredstev ali oblik socialne pomoči in drugih postopkih, ki bistveno vplivajo na življenje posameznika. Še vedno organi ne odgovarjajo na pisma ljudi, ne posredujejo zahtevanih javno sprejetih dokumentov, neopravičeno zavlačujejo upravne postopke. Posebej je skrb vzbujajoče ravnanje, ko je vsebina dopisov, ki so jo prejeli naši pobudniki, povsem nejasna ali celo brez ustreznih utemeljitev. Ne samo pravne podlage, država mora zagotoviti tudi pogoje, materialne, kadrovske in finančne za učinkovito vodenje inšpekcijskih postopkov. Opozoriti želim tudi na to, da tudi samemu varuhu organi pogosto ne odgovarjajo v predvidenih rokih, in da so potrebne številne intervencije. v 30 obravnavanih primerih smo ugotovili, da je kršena temeljna določba Ustave Republike Slovenije, da je Slovenija pravna in socialna država. Da je kršeno načelo socialne države zatrjujemo, kadar ugotovimo, da je prizadeto človekovo dostojanstvo, ko posameznik ali njegova družina nima pogojev za zadovoljevanje temeljih človekovih potreb in je pahnjen v revščino. Med najbolj ogroženimi so starejši ljudje, zato smo leto 2018, poglobljeno obravnavali problematiko starejših.

Sklepne ugotovitve smo poslali Vladi Republike Slovenije in pričakujemo odločnejše ukrepe pri odpravljanju nakopičenih težav. Stanje ostaja aktualno in akutno in ponovno pozivamo odgovorne nosilce javnih funkcij, da začnejo ukrepati. Sami bomo svoje delovanje še bolj približali starostnikom. Ko govorimo o diskriminaciji, je gotovo eden izmed nazornih in že dolgo ne odpravljenih primerov kršenja človekovih pravic diskriminacija študentov invalidov pri prevozih, o kateri varuh poroča že več let. Tudi po pet letnem vztrajanju naše poročilo še ni uresničeno. Že več let se zdaj tudi že zamuja z zakonsko dolžnostjo sprejeto ustreznih podlag za primerno prilagoditev študijskega procesa za študente invalide. Varuh tudi še vedno ugotavlja, da nekateri objekti javnih ustanov niso prilagojeni invalidom. Med njimi je veliko sodišč, kar predvsem otežuje izvrševanje pravice povezane s postopki pred sodišči. Pobud s področja invalidskega varstva je bilo lani manj kot prejšnja leta. Največji del pritožb se je nanašal neusklajevanje nadomestil za invalidnost in dodatka za pomoč in postrežbo. Tudi v letu 2018 so pobude vsebovale kritike delovanja in odločanja invalidskih komisij, pa tudi kritike zaradi še vedno manjkajočega pravilnika o poklicnih boleznih. Vključno s prenovljenim seznamom poklicnih bolezni. Predlagamo, da se v letu 2019 prednostno reši problem neusklajevanja nadomestila za invalidnost in dodatka za pomoč in postrežbo.

Na področju zdravstva je varuh verjel, da bo država z zdravstvenimi reformami zagotovila dostopne in kakovostne ter varne programe preprečevanja bolezni, zdravljenja in rehabilitacije ob hkratnem zmanjševanju neenakosti in zagotavljanju dostopnega zdravstvenega varstva vsem skupinam prebivalstva. Vendar rešitve se iz leta v letu predlagajo. V letošnjem februarju je bila dosežena pomembna prelomnica, saj je bila ustanovljena urgentna pedopsihiatrična služba za katero obljubljamo, da bomo nad njenim delovanjem skrbno bdeli. Povsem nerazumljivo pa ostaja, zakaj država že 16 let ne določi vrste in stopnje telesnih okvar, ki so podlaga za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, niti zakaj ni sprejela podzakonskega akta o poklicnih boleznih. Še vedno nimamo meril za določitev mreže izvajalcev zdravstvene dejavnosti, zakonsko urejenega področja upravljanja psihoterapevtskih storitev, celovite analize vzrokov predolgih čakalnih dob in tudi ne opravljanja analize ali je treba zakon o nalezljivih boleznih ustrezno dopolniti, da bo še naprej zagotavljal ustrezno varstvo vseh pred nalezljivimi boleznimi. Alarmanten je odnos do priprave Zakona o dolgotrajni oskrbi. Vsakoletno opozarjanje, okrogle mize, javni pritiski, vse to očitno pušča odločevalce neprizadete.

Na področju duševnega zdravja nenehno opozarjamo in zahtevamo, da se mora urediti razmer v posebnih socialnih zavodih ter realizirati zavedo o deinstitucionalizaciji in skrbi v skupnosti. Število pobud na področju socialne varnosti se je povečalo za 20 %, zlasti na področju inštitucialnega varstva. Velik delež utemeljenih pobud se na področju inštitucionalnega varstva pojavlja že nekaj zadnjih let, kar daje slutiti, da se je problematika na tem področju zaostrila, država pa s svojimi ukrepi temu očitno ne sledi. Tudi zato bomo že prihodnji teden začeli s prilagojenim poslovanjem varuha izven sedeža, ki ga bomo upravljali v domovih za upokojence. Tako bodo imeli starostniki neposredno možnost oddati pobude varuhu.

Na področju pravic otrok, je število pobud v primerjavi z letom 2017 skoraj enako, bistveno pa se je spremenila struktura znotraj ožjih področij. Zelo se je povečalo število pobud v zvezi s stiki otrok starši, na področju zagovorništva ter na področju pravic otrok s posebnimi potrebami. Splošno lahko ocenimo, da so pravice otrok v Sloveniji normativno dokaj dobro urejene. Zakonodaja sledi zahtevam, da so pravice otrok kot posebej ranljive skupine, še posebej zavarovane. Po ratifikaciji tretjega izbirnega protokola konvencij Združenih narodov o otrokovih pravicah in uveljavitvi Družinskega zakonika, so na vseh področjih uveljavljene ustrezne pravne podlage, da bodo zagotavljale, da bo korist otroka kot temeljno vodilo pri odločanju o zadevah v katere je vključen, tudi dejansko lahko uveljavljena. Po desetih letih izvajanja projekta Zagovornik – glas otroka, je bilo zagovorništvo z dopolnitvijo Zakona o varuhu človekovih pravic uzakonjeno, poteka pa na način kot ga je potrdila desetletna praksa. Na podlagi zakonskega pooblastila smo zagovorništvo podrobneje uredili s podzakonskimi akti. Ker je zagovorništvo otrok vendarle novost, je v teku široka akcija seznanjenja zlasti strokovne javnosti o zagovorništvu, ki bo do konca leta 2019 pokrila vso državo.

Na področju šolstva ponovno izpostavljamo neuresničeno odločbo Ustavnega sodišča o financiranju osnovnih šol. Poleg tega zakonodajalec še vedno ne upošteva večkratnih predlogov varuha k jasni opredelitvi opravljanju verskih obredov v javnih šolah in vrtcih. Opozarjamo tudi na neuresničevanje odločb komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ali pa njihovo nejasnost in nedorečenost.

Na širšem področju pravosodja smo leta 2018 obravnavali 410 zadev, na ožjem področju sodnih postopkov pa 322 zadev. Le na nekaterih podpodročjih v okviru tega področja, smo zaznali povečanje števila obravnavanih in prejetih zadev, na vseh drugih pa zmanjšanje. Razlog za to je nadaljnje upadanje števila pobud, ki se nanašajo na problematiko dolgotrajnosti sodnih postopkov zaradi napredka sodstva pri zmanjševanju sodnih zaostankov. V ospredje obravnavanih zadev pri varuhu zadnja leta stopajo pobude, ki opozarjajo na potrebo po pravičnih in poštenih sodnih postopkih ter skrbnem in kritičnem nadzoru nad sodnimi odločitvami. To velja tudi za obravnavane zadeve v letu 2018.

Varuh je že priporočal in še vedno priporoča sprejetje ukrepov za izboljšanje kakovostnih sodnih odločb in oblikovanje enotnejše sodne prakse, saj se bo tudi s tem okrepilo zaupanje ljudi. Večkrat se v javnosti še vedno ustvarja prepričanje, da posameznikom v sodnih postopkih niso zagotovljene enake ustavne pravice, zlasti prekrškovnim organom in sodiščem priporočamo, naj dosledno spoštujejo vsa jamstva poštenega postopka, nepristranskega odločanja in sojenja, tožilstvu pa skrb za hitro in učinkovito izvajanje kazenskega pregona storilcev kaznivih dejanj in v primeru morebitnega zavrženja ovadb, dosledno seznanjenje oškodovancev z odločitvami, ki bodo utemeljene z jasnimi in obrazloženimi razlogi in pravnim poukom.

Vsa leta nas skrbi, da je dostopnost pravnega varstva za številne še vedno otežena in to kljub zakonsko zagotovljeni, vendar težko dostopni brezplačni pravni pomoči. Spodbudno je, da vrzeli na področju brezplačne pravne pomoči zapolnijo tudi nekatere slovenske občine in nevladne organizacije, skladno z načelom pro bono, pa brezplačno pravno pomoč zagotavljajo tudi odvetniki, notarji, detektivska zbornica in drugi.

Na področju policijskih postopkov smo leta 2018 obravnavali 83 pobud. Kot že nekaj let doslej, so se tudi leta 2018 pobude na tem področju nanašale na vse vidike delovanja policistov. Iz obravnavnih pobud se tako še naprej najpogosteje izhajale zatrjevane kršitve varstva človekove osebnosti in dostojanstva, načela enakosti pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, pravnega jamstva v postopkih o prekršku pravice do enakega varstva pravic in drugo. Ob tem lahko kot spodbuden podatek poudarimo, da se je zmanjšalo število zadev v katerih so pobudniki navajali nepravilnosti v policijskih postopkih v katerih policija nastopa kot prekrškovni organ. Še naprej z zadovoljstvom ugotavljamo, da Ministrstvo za notranje zadeve in policija v večini primerov sledita našim priporočilom. Leta 2018 smo na področju pripornikov in obsojencev obravnavali 26 pobud pripornikov in 65 pobud obsojencev na prestajanju kazni zapora. Zavedati se moramo, da so med izvajanjem kazenskih sankcij obsojencu zagotovljene vse temeljne človekove pravice, razen tistih, ki so mu izrecno odvzete ali omejene z zakonom. Med prezasedenimi je še naprej Zavod za prestajanje kazni zapora Ljubljana, zato to in nefunkcionalna stavba v katerih je zapor v Ljubljani gotovo terjata gradnjo novih nadomestnih objektov v Ljubljani, čeprav, kot to stalno poudarjamo, problema prezasedenosti ni mogoče reševati le z gradnjo novih zaporov. Opozarjamo na ponovne težave pri nameščanju obsojencev v socialnovarstvene zavode tam, kjer je to potrebno. Potrebni bi bili ukrepi na sistemski ravni, sodelovanje več resorjev. Varuh znova spodbuja, da se sprejmejo vsi potrebni ukrepi, da se seznam zdravstvenih zavodov, ki izpolnjujejo pogoje za izvajanje obeh varnostnih ukrepov obveznega zdravljenja čim prej izdela in objavi.

Temeljne vsebine s področja delovnopravnih zadev, na katere smo se leta 2018 usmerili, so bile prikrita delovna razmerja, delovno nadzornih mehanizmov, neplačevanje plač in prispevkov, nasilje na delovnem mestu, delovni čas in plačilo za nadurno delo, delovni pogoji, delavci invalidi in druge. Nespremenljive so sporne diskriminatorne prakse odpovedi delovnih razmerij invalidov, ki jih je ugotovil varuh, pa tudi životarjenje prekarnih delavcev na različnih področjih. Vlada naj zagotovi, da bodo postopki pri vseh nadzornih inštitucijah potekali v razumnih rokih. Predlagamo primerno kadrovsko okrepitev inšpekcije, kjer je to le mogoče, tudi s prerazporeditvami.

Na področju delavcev v državnih organih že več let poudarjamo predvsem sistemske kršitve pravic zaposlenim v slovenskem zaporskem sistemu in v Slovenski vojski, kar je vračilo preveč izplačanih plač, prisilno upokojevanje javnih uslužbencev in podobno.

S področja brezposelnosti smo obravnavali nekaj manj pobud kot ostala leta. Ostaja pa nesprejeto priporočilo glede izgube pravice do nadomestila, če v roku 30 dni od vročitve odpovedi o zaposlitvi ni bila vložena tožba zaradi te nezakonitosti odpovedi. Pri tem priporočilu v celoti vztrajamo, gre namreč za tiste primere, ko delavec ni vložil tožbe na nezakonitost odpovedi v roku 30 dni od vročitve odpovedi, saj je za nezakonitost izvedel kasneje. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje spodbujamo naj obstoječe evidence o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja dopolnita z ustreznimi podatki. Gre namreč za javni denar in za izredno občutljivo področje življenja, zato je nujna preglednost porabe sredstev, ki izključuje vsakršne dvome. Vsebine, ki smo jih preiskovali na področju okolja in prostora so se nanašale predvsem na moteči hrup, smrad, druga osnaževalna ter nameščanje posegov v prostor, kot so vetrne elektrarne, drugi kmetijski industrijski objekti ter zelo aktualno trajni nasadi.

Na področju zagotavljanja varnega in zdravega življenjskega okolja kot država nismo storili dovolj. Še vedno nimamo predpisa s katerim bi uredili področje izpustov smradu v okolje, na kar varuh opozarja že leta. Nimamo sistemske rešitve pridobivanja pooblastil za izvajanje meritev izpustov v zrak ter zagotovljenega neodvisnega nadzora in financiranje meritev. Nimamo enotnega predpisa za sanacijo vseh onesnaženih in degradiranih območij v državi. Nimamo načrta aktivnosti za ureditev lastništva lokalnih cest, kjer te še vedno potekajo po zasebnih zemljiščih. V letošnjem letu smo vložili zahtevo za oceno ustavnosti uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju.

Na področju stanovanjske problematike že več let ugotavljamo tudi kršitve pravice do stanovanja, opaznih izboljšav ni, čeprav je povsem jasna odgovornost države, da s svojimi ukrepi in aktivnostmi omogoča uresničevanje pravice do primernega stanovanja, ki je zapisana v Ustavi Republike Slovenije ter v mednarodno-pravnih dokumentih. Nujno je sprejeti stanovanjsko politiko, prenoviti stanovanjsko zakonodajo, urediti tudi področje upravljanja večstanovanjskih stavb. Ne sprejeto je priporočilo glede predpisovanja obveznosti občin po zagotavljanju določenega števila bivalnih enot na določeno število prebivalcev ter po določitvi časovnih intervalov za objavo razpisov za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem. Dejstvo je, da država nima sprejete stanovanjske politike, manka stanovanjskih enot in država krši določilo Ustave, da mora zagotoviti možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Varuh je ob tem priporočilu še zapisal, da mora država vzporedno zagotoviti ustrezen sistem financiranja neprofitnih stanovanjskih enot.

Na področju davkov vztrajamo pri nesprejetih priporočilih, ki jih je Ministrstvo za finance v odzivnem poročilu znova zavrnilo zaradi nestrinjanja in sicer glede pravice do posebne davčne olajšave za preživljanje družinskih članov davčnih zavezancev ob izkazanem dejanskem preživljanju ne glede na bivanju v skupnem gospodinjstvu in glede obdavčitve družinske pokojnine, če je prejemnik otrok oziroma mladostnik do 26. eta starosti, kadar se redno šola. Poleg tega ne glede na odziv Ministrstva za javno upravo varuh meni, da bi bila smiselna in potrebna obvezna usposabljanja javnih uslužbencev s področja vodenja upravnega postopka. Vse prevečkrat namreč ugotavljamo, da se kljub izkazanemu izpitu iz upravnega postopka pojavljajo grobe in hude kršitve pravil upravnega postopka ter tudi pravic posameznih udeležencev v postopku. Zato kljub nesprejetemu priporočilu vztrajamo pri tehtnem razmisleku o uvajanju sprememb. Enako vztrajamo pri mnenju glede neustreznosti ureditve področja dopolnilnih izvedeniških mnenj Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj ostaja neločljiva povezanost med odločbo ZPIZ in izvedeniškim mnenjem. Dopolnilna izvedeniška mnenja namreč spreminja in razširja vsebino pravice iz osnovne odločbe zavoda. Na področju enakosti pred zakonom in prepovedjo diskriminacije še vedno opozarjamo na, kot sem že omenil, vprašanje kršenja pravic diskriminacije invalidov študentov pri njihovih prevozih, vprašanja v zvezi z zagotavljanjem enakih možnosti glede na spolno identiteto oziroma usmerjenost ostajajo kontraverzna. Tukaj prihaja do popolnoma nerazumnega medresorskega podajanja vprašanja glede spremembe oziroma pravnega priznanje spola, skupna posvojitev otrok, ko gre za istospolno partnersko zvezo, in tako naprej. pobude prihajajo tudi zaradi diskriminacije na podlagi drugih okoliščin kot so vidik starosti, državljanstva in podobno. Očitki o varuhovi neobčutljivosti do pravic pripadnikov nekaterih verskih skupnosti so še vedno neutemeljeni. Varuh kot nacionalna inštitucija za človekove pravice trenutno s statusom B, v skladu s pariškimi načeli je v postopku pridobivanja statusa A, ki ga bomo predvidoma dobili v letu 2020. Statusa bo varuhu omogočil tudi aktivnejšo vlogo v evropski mreži nacionalnih inštitucij za človekove pravice in svetovnem združenju nacionalnih inštitucij za človekove pravice ter vpliv na oblikovanje politike delovanja teh združenj. Vse te naloge bo varuh lahko opravljal le s strokovno usposobljenimi sodelavci in zagotovljenimi ustreznimi finančnimi sredstvi. Prav zagotavljanje ustreznih finančnih sredstev bo omogočil neodvisnost delovanja nacionalne inštitucije za človekove pravice.

Ob koncu naj še povem, da smo se seznanili tudi z odzivnim poročilom Vlade. Zaskrbljujoče je, da Vlada odklanja nekatera priporočila varuha zaradi nestrinjanja, pohvalno pa je, da je bilo poročilo pripravljeno hitro, mestoma tudi bolj kritično in bolje izraža dejansko stanje kot pretekla leta. Da pa bi lahko jasno in nedvoumno, predvsem pa hitro sledili uresničitvi naših priporočil - hvala - pa bo potrebno še nekaj sprememb pri njegovi pripravi. Vsebini je težko slediti, glede priporočil, ki jih že leta ponavljamo in ki jih pristojni zaradi težav pri realizaciji pač zavračajo, pa bi pričakovali več poglobljenega pristopa in več dejanskega truda pri njihovi uresničitvi. Smiselno bi bilo, da se v proučitev in spremembe na področju nerealiziranih priporočil vključi Vlada in ne, da zgolj povzema odgovore in stališča posameznih ministrstev. Opažamo napredek pri poenotenju ocene realizacije priporočil oziroma pojasnil k temu, čeprav sama ocena realizacij priporočil ni v skladu z našimi ugotovitvami. Ponovno ugotavljamo, da odzivno kaže na nezadovoljivo medresorsko sodelovanje, kar pa tudi opažamo pri našem delovanju, ne nazadnje, je prav pred dvema dnevoma potekal pomemben sestanek akterjev s področja akutne problematike reševanja nastanitve oseb z težavami v duševnem zdravju, kamor so prišli vsi vabljeni predstavniki psihiatričnih bolnišnic, javnih zavodov iz cele Slovenije, Ministrstvo za zdravje pa ni imelo časa.

Dovolite, da zaključim z nekaj splošnimi ugotovitvami. Varuh človekovih pravic ne piše zakonov. Naša naloga je nadzor nad izvajanjem sprejetih predpisov v luči spoštovanja človekovega dostojanstva in pravic ter opozarjanja na tovrstne kršitve. Odločanje o zakonskih rokih mora postati kategoričen imperativ. V Zakonu o splošnem upravnem postopku ni obveznega zastopanja po odvetnikih, kot velja drugje, po načelu varstva pravic strank in javnih koristi, imajo zato veliko odgovornost javni uslužbenci. Njihovo odmikanje od ljudi oziroma ukinjanje služb na terenu, lahko pomeni tudi korak nazaj pri uresničevanju pravic posameznikov, kar redno ugotavljamo v vsakokratnih obiskih na terenu. Pogosto se pristojni na neko ugotovitev odzovejo z novim predpisom, vendar, problem največkrat tiči v neizvajanju obstoječe regulative, zato se z normativno hiperprodukcijo stvari pogosto še poslabšujejo.

Spoštovani, toliko bi povzel poudarkov iz zelo obširnega poročila za leto 2018 in, seveda smo pripravljeni tudi na vaša vprašanja. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam za to uvodno predstavitev poročila Varuha človekovih pravic za leto 2018 in za to dodatno obrazložitev. Seveda, v kolikor bo potem v razpravi, ko jo bom odprla za poslanke in poslance, se odprla morebitna kakšna vprašanja, bom seveda potem vam dala besedo, da nanje tudi odgovorite. Preden pa dam besedo naprej predstavniku Državnega sveta, da predstavi mnenje Državnega sveta, pa naj povem, da gospo Natašo Sukič nadomešča gospod Primož Siter, ki ga lepo pozdravljam na naši komisiji.

Sedaj pa dajem besedo gospodu Rajku Fajtu, predstavniku Državnega sveta. Izvolite.

Hvala za besedo, gospa predsednica. Lep pozdrav vsem skupaj.

Torej, Državni svet je na 18. seji obravnaval 24. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic. Ugotavljamo, da je varuh v zadnjih šestih letih predložil kar 2 tisoč 500 strani ugotovitev, mnenj, kritik, predlogov in priporočil, 2018 pa uspešno zaključil obravnavo več kot 2 tisoč 600 zadev. Poročilo varuha za 2018 ni nič manj obsežno kot v preteklih letih, saj je na podlagi 4 tisoč 700 prejetih zadev, ugotovil kar 377 kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri kar 45 organih, največ z področja oziroma pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Vlade Republike Slovenije ter organom, na ravni lokalne samouprave oziroma občin. Vsi ti podatki kažejo na to, da se stanje na področju varstva človekovih pravic ne izboljšuje tako, kot bi si sicer želeli.

V poročilu za 2018 je bilo podanih 88 priporočil različnim državnim organom, za katere se pričakuje, da bodo v najkrajšem možnem času tudi uresničene. Izkušnje iz preteklosti pa kažejo na to, da velik del priporočil ni upoštevanih, prav tako pa po mnenju varuha sproža vprašanje odgovornosti vseh, ki ne storijo dovolj za zaščito in uresničevanje človekovih pravic. Ob tem varuh izpostavlja tudi odgovornost zakonodajne veje oblasti, ki bi moralo poleg spremljanja zakonodajnih rešitev, stalno spremljati tudi njihovo izvrševanje. Po mnenju varuha, bi bilo nujno zagotoviti višjo stopnjo učinkovitosti vseh teh vej oblasti in vseh državnih institucij ter institucij na lokalni ravni.

Tudi v 78 primerih kršitev načela dobrega upravljanja, nam varuh sporoča, da je to področje torej še vedno tudi nerazrešeno. Nekateri državni organi se ne držijo rokov, nerazumno dolgo se rešuje vloge in vsi roki se prekoračujejo. Hitro odločanje o pritožbah na prvi, kot tudi drugi stopnji, je bilo nujno zlasti v primerih odločanja z naslova uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, kjer se ponovno soočamo z dolgotrajnimi postopki odločanja na drugi stopnji.

Nadalje opozarjamo, da poslanci Državnega zbora, državni svetniki in ostali funkcionarji nosijo politično odgovornost za svoje delo, medtem ko je odgovornost strokovnih služb velikokrat porazdeljene med vse uradnike, zaradi česar na koncu nihče ne prevzema individualne odgovornosti. V sporočilu je bilo tudi sporočeno, da so bila z sprejemom novele Zakona o varuhu človekovih pravic 2017, uresničena dolgoletna prizadevanja, da se mu je, tudi na zakonski ravni prizna status polnopravne socialne inštitucije za človekove pravice s statusom A, po tako imenovanih Pariških načelih. Na to smo že tudi v prejšnjih poročilih v Državnem svetu velikokrat opozarjali.

Pri tem varuh izpostavlja, da bi bilo za njegovo resnično neodvisno delo, v prej omenjeni vlogi, torej polnopravni status A naj bi se mu priznal leta 2020, nujno zagotoviti tudi finančno neodvisnost, čemur je že večkrat tudi bila pozvana Vlada Republike Slovenije. Kot že večkrat prej, varuh opozarja na nesprejemljivost prepočasnega odzivanja Vlade in Državnega zbora na odločbe Ustavnega sodišča, ki terjajo odpravo zakonskih določb, ki so neskladne z Ustavo Republike Slovenije. Varuh poroča o več kot desetih odločbah Ustavnega sodišča, ki ostajajo neuresničene.

Nekateri državni organi se ne držijo rokov, nerazumno dolgo se rešujejo vloge. Hitro odločanje na prvi, kakor tudi drugi stopnji, bi bilo zlasti nujno v primerih odločanja z naslova uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, kot sem že tudi poudaril. Državni svet se zaveda, da človekove pravice predstavljajo obsežno materijo in varuh v poročilu težko popiše vsak posamezni primer domnevnih kršitev, vendar pa opozarjamo, da bi bilo morebiti kazalo v prihodnje razmisliti o načinu bolj konkretnih zahtev po sprejemanju odgovornosti za neopravljeno delo na ministrstvih in drugih državnih inštitucijah. Nekatera opozorila v varuhovih poročilih se namreč ponavljajo leta. Pri tem se pogosto kot razlog za pasivnost navaja finančne ovire, kar pa velikokrat ne drži.

Na seji je varuh izpostavil, da je bil narejen velik napredek na področju pravic in uzakonitve področja zagovorništva otrok. Državni svet je bil seznanjen, da se opaža porast števila otrok, ki potrebujejo zagovornika, kar se lahko pripiše tako večji stopnji splošne ozaveščenosti o obstoju zagovorništva, kakor tudi večji stopnji aktivnosti sodišč na tem področju. Prav tako ugotavljamo, da je v več kot 400 strani obsegajočem poročilu kršitvam pravic invalidov, namenjenih zgolj 7 strani. Glede na številna nerešena vprašanja, Državni svet varuhu predlaga, da se v naslednjih letih področju invalidnega varstva podrobneje posveti. Dodatno je bilo opozorjeno tudi na to, da se ne sledi odločbam 2017 sprejetega Gradbenega zakona, ki določa, da bi se moralo objekte graditi in zagotavljati njihovo uporabo na način, da bodo neovirano dostopni vsem ljudem, ne glede na njihovo morebitno trajno ali začasno oviranost.

Z zadovoljstvom pa je bila sprejeta informacija, da je bilo februarja 2019, v okviru Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, končno odprta enota za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo. Prav tako se je po poročanju varuha končno razrešila problematika neopravičene odvzete možnosti staršem slepih in slabovidnih otrok, da prejemajo dva otroška dodatka. Varuh že več let kot enega izmed nazornih primerov kršenja pravic izpostavlja diskriminacijo študentov invalidov pri zagotavljanju prevoza med študijem. Navedene težave se trenutno rešuje na podlagi posebnega razpisa Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kar pa predstavlja nesistemsko rešitev. S problematiko neurejenega načina financiranja prevoza se namreč soočajo tudi ostale kategorije invalidov, zato bi se moralo to področje urediti celostno za vse invalide.

Že nekaj let obstaja pereča tema tudi vprašanje enakosti pravic zavarovancev iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so v času do 31. 12. 2012 dokupili dobo študija in služenja vojaškega roka. Na nujnost postavitve enakosti z vidika dobe do 31. 12. 2012 sta v različnih mnenjih k posameznim zakonskim predlogom že večkrat opozorili tako pristojna komisija za socialno delo, varstvo, zdravstvo, invalide, kakor tudi Državni svet. Prav tako je bilo opozorjeno, da zavarovanci, ne glede na uzakonjene pravice do izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda, zaradi trenutnih razmer v družinski medicini, v resnici te pravice ne morejo uveljavljati. Izpostavljeno je tudi spletno komuniciranje, ki je velikokrat zatočišče sovražnih komentarjev, ki jih le redko doletijo ustrezne sankcije. Državni svet meni, da na tem področju prihaja do hudih kršitev človekovih pravic in da tem oblikam sovražnega govora kot družba namenjamo premalo pozornosti.

In še morda na koncu, problematika komunalno neurejenih romskih naselij. Varuh v svojih poročilih izpostavlja že več vrst zapored. Nujno je urediti in izboljšati bivalne razmere Romov. Opozorjeno je bilo, da se zaradi kršitev javnega reda in miru s strani posameznikov iz romskih naselij pogosto človekove pravice kršene tudi državljanom, ki živijo v njihovem sosedstvu. Večina romskih otrok še vedno večinoma ne konča osnovnošolskega izobraževanja, kar je osnova vsake uspešne integracije v družbo. Lokalne skupnosti pomagajo pri uresničevanju oziroma urejanju bivanjskih razmer v romskih naseljih, pri čemer je bilo izpostavljeno romsko naselje Žabjak, vendar velikokrat ostajajo žal osamljenje. In ponovno je bilo opozorjeno tudi na neurejeno problematiko javnih cest, ki potekajo po zasebnih zemljiščih, na kar varuh kakor tudi Državni svet letom za letom opozarja v svojih poročilih. Nujno bi bilo rešiti to težavo, vendar so lokalne skupnosti ujetnice zatečenega stanja. V okviru finančnih zmožnosti težave rešujejo v manjši meri. Za celovito rešitev pa lokalne skupnosti nimajo dovolj niti financ, niti kadrovskih zmožnosti. Tako kot opozarja varuh in tudi Državni svet, se z njim popolnoma strinja, bo morala država poskrbeti za celovito rešitev omenjene problematike. Poudarjamo pa, da se dosedanje dobro sodelovanje varuha in pa Državnega sveta nadaljuje in izražata željo po uspešnem sodelovanju tudi v prihodnje.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa dajem besedo ministrici za pravosodje, gospe Andreji Katič, ki bo predstavila v imenu vlade odziv na poročila vlade in pa tudi realizacijo priporočil Državnemu zboru.

Izvolite.

Hvala, spoštovana predsednica. Spoštovani varuh človekovih pravic, sodelavci, spoštovani predstavniki drugih institucij in organov, spoštovane poslanke in poslanci ter vsi ostali prisotni!

Uvodoma bi se najprej želela Varuhu človekovih pravic v imenu vlade zahvaliti za njegovo poročilo, ki kaže jasno sliko spoštovanja človekovih pravic v Republiki Sloveniji. Kot veste vsi skupaj je Ministrstvo za pravosodje od leta 2016 določeno kot koordinacijski organ znotraj vlade, ki skrbi za sistemski pristop pri obravnavanju te pomembne problematike. In v okviru te svoje koordinativne vloge smo že v mesecu februarju vsa ministrstva in tudi vse vladne službe pozvali k pripravi odziva na posamezna priporočila. V poročilu varuha za leto 2018 je podanih priporočil 88, od katerih se 82 nanaša na vlado, eno priporočilo je varuh naslovil na vse, ki sodelujejo v javnih razpravah, zlasti na politike, pet priporočil pa na Državni zbor oziroma na poslance Državnega zbora. In menimo, da podana priporočila so odlična podlaga za iskanje sistemskih, organizacijskih in finančnih rešitev. Po vsebini pa se nanašajo na praktično vse generacije človekovih pravic. Ugotavljamo lahko, da se pomembna priporočila nanašajo na področje socialnih, ekonomskih in kulturnih pravic. A dejstvo je, da je vsako kršitev potrebno obravnavati z enako stopnjo prizadevnosti, ne glede na to, koliko ljudi tangira in ne glede na morebitno medijsko odmevnost.

Vsa priporočila so bila skrbno preučena, pripravljeni so bili konkretni odzivi, zato je vlada Republiki Slovenije na svoji 29. redni seji 25. aprila sprejela skupno odzivno priporočilo, ki pravzaprav vsebuje tri relativno samostojna poročila. Najprej informacije o realizaciji priporočila Državnega zbora Republike Slovenije o obravnavi rednega letnega poročila Varuha človekovih pravic za leto 2017, Odzivno poročilo Vlade na 24. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2018 ter Odzivno poročilo Vlade na poročilo o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma v letu 2018 po opcijskem protokolu h konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim in ravnanju. Sprejeta poročila so odraz prizadevanj vlade in vseh državnih organov za izboljšanje stanja varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v državi in k zagotavljanju spoštovanja načela pravne države. Stanje samoocene realizacije 83 priporočil, če združimo še tisto prvo je naslednje: realiziranih je 10 priporočil, delno realiziranih je 19 priporočil, kot stalna naloga je opredeljenih 21 priporočil, zavrnjenih zaradi nestrinjanja, tudi delnega, je 9 priporočil, nerealiziranih oziroma delno nerealiziranih je 24 priporočil.

Vlada ugotavlja, da državni organi stremijo k stalnemu ozaveščanju, usposabljanju in izobraževanju s področja varstva človekovih pravic. Prav tako je mogoče ugotoviti, da se pristojni organi praviloma odzivajo na poziva in opozorila s katerimi se varuh nanje obrača v obravnavi konkretnih primerov iz svoje pristojnosti.

Je pa potrebno upoštevati tudi to, da je bilo tokratno letno poročilo izdano že v mesecu februarju in da je bil tudi čas za odziv Vlade občutno krajši kot v preteklih letih, kar je nedvoumno tudi vplivalo na stanje realizacije priporočil varuha. Za ključno bi želela poudariti, da bo delovanje v smeri dvigovanja ravni varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin eno izmed pomembnejših vodil tudi pri delu te Vlade in skrb za uresničevanje človekovih pravic in za izboljšanje stanja na tem področju je nikoli dokončan proces, to je stalna naloga, zato je še toliko bolj pomembna tudi vloga Varuha človekovih pravic kot tistega stalnega nadzornega organa na področju dela vseh drugih vej oblasti.

Pomembno je izpostaviti, da je pred leti izvajanja priporočil varuha v obliki pregledne tabele in grafa dostopen tudi na spletni starani Ministrstva za pravosodje, tako da si ga lahko tudi vsi zainteresirani pogledajo. Trudili smo se, da je odzivno priporočilo pripravljeno čim bolj pregledno. Mi smo na našem srečanju že govorili, da imamo kot ministrstvo za pravosodje neke pobude na kakšen način bi naše delo, predvsem pa tudi poročila pripravili tako, da bi bila čim bolj pregledna. V tem poročilu je v uvodu k vsakemu poglavju posebej navedeno število priporočil na katera je odzive pripravilo posamezno ministrstvo ali urad kot nosilni resor, posebej k številu priporočil katerim so pripravljena zgolj dodatna pojasnila. Ocena realizacije je podana samo v primeru, ko gre za nosilni resor. Vsi posamezni predstavniki vlade oziroma resornih ministrstev bodo predstavili odzive na poročila iz njihovih delovnih področij, zaradi kratkega časa pa določeni odzivi, predvsem tudi če gledamo na naše področje Ministrstva za pravosodje pravosodnih deležnikov - še niso vključeni. Tako, da zagotovo menimo, da je naša skupna naloga vseh organov izboljšanja tako medresorskega sodelovanja, kot tudi seveda sodelovanja med institucijami tisti pogoj, ki je potem nujno potrebno biti izpolnjen zato, da se priporočila Varuha tudi dejansko izvedejo.

Hvala za ta uvod.

Najlepša hvala tudi vam, spoštovana gospa ministrica.

Sedaj pa sprašujem ali želijo določena posamezna ministrstva tudi uvodoma razpravljati glede poročila varuh človekovih pravic. Če želite, bi prosila, da se prijavite k besedi in vam jo bom seveda dala. Seveda govorimo o tem, da vsi lahko dobite besedo, zato ste danes tudi tukaj, zato zdaj sprašujem, če se … Dobro. Boste samo pojasnili in se predstavili za magnetogram.

Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa, gospa predsednica.

Spoštovani poslanci, poslanke, spoštovan varuh s sodelavci, kolegi!

Jaz sem Mojca Ramšak Pešec, državna sekretarka z Ministrstva za javno upravo.

V zvezi s poročilom Varuha človekovih pravic bi želela nekako pojasniti, da se na delovno področje Ministrstva za javno upravo v bistvu nanašajo 4 priporočila, 2 priporočili sta naslovljeni neposredno na Ministrstvo za javno upravo, 2 na Vlado, poslancem Državnega zbora pa podano priporočilo v zvezi s spremembo volilne zakonodaje in omogočanja volitev tudi tistim našim volivcem, ki so nepričakovano znotraj 10-dnevnega roka pred razpisom volitev nepričakovano hospitalizirani ali jim je odvzeta prostost in jim po zdajšnji volilni zakonodaji, če gre to znotraj 10-dnevnega roka, je onemogočeno glasovanje po pošti, ker sedaj volilna zakonodaja določa, da se je potrebno za glasovanje po pošti v primeru, da odvzema prostosti ali nastanitve v bolnišnicah ali socialnovarstvenih zavodih takšno prošnjo za omogočanje glasovanja po pošti nasloviti najmanj 10 dni pred razpisom volitev. Volilna zakonodaj se zoper zelo aktualno spreminja tudi zaradi določbe ustavnega sodišča glede neustavnosti določitve območja volilnih okrajev in ta rešitev, ta pobuda je ponovno zopet aktualna in se pripravljajo rešitve. Zadnja je predlog oblikovanj na strokovni ravni, ki je bil usklajevan tudi z Državno volilno komisijo v smislu kakšen bi bil izjemoma najkrajši možni rok za prijavo možnosti glasovanja po pošti, da bi se takšno glasovanje sploh še lahko izvedlo - je zadnji predlog, ki pa še ni dokončen, da bi se ta rok v izjemnih primerih skrajšal na najmanj 5 dni pred dnevom glasovanja, da se v teh primerih še vedno lahko poda predlog za možnost glasovanja po pošti. Nadaljnje priporočile, ki so bila tudi morda v svojem izvajanju izpostavljena s strani gospoda varuha človekovih pravic, se nanaša na potrebo po popolnitvi inšpektorskih služb in omogočanja kadrovske popolnitve in s tem večjo učinkovitost dela inšpekcijskih služb. tu lahko z zadovoljstvo ugotavljamo, da se stanje na področju kadrovske popolnitve inšpekcijskih služb izboljšuje. Če pogledamo seveda, pa to ne pomeni, da je zadeva optimalna, da je zadeva zadovoljiva in da naporni na tem področju še ne bodo potekali tudi v nadaljevanju. Če pogledamo na primer število inšpektorjev v različnih inšpekcijskih organih v letu 2008 jih je bilo tisoč 465, na zadnji dan leta 2018 jih je bilo tisoč 487. Tako, da kljub temu, da je v vmesnem obdobju število inšpektorjev naraščalo, če pogledamo zadnje 10-letno obdobje število inšpektorjev v slovenskih inšpekcijskih organih jih je v letu 2018 bilo najvišje do sedaj. Tudi v letu 2019 pa je Vlada prav za namen kadrovske popolnitve inšpekcijskih služb predlagala tudi sprejem novega zakona o izvrševanju proračuna in tudi sprejemala odločitve, kjer se inšpekcijske službe še dodatno popolnjujejo, tako prav na primer za področje inšpekcije za delo je bila sprejeta posebna zakonska rešitev izrecno za njih, dodelitev 10 dodatnih kadrovskih kvot in tudi druge inšpekcijske službe se bodo v okviru možnosti povečanja kadrovskih služb popolnjevale.

Več let je Varuh človekovih pravic opozarjal na neustrezni ukrep, ki velja v javnem sektorju nekako tako poimenovano prisilno upokojevanje javnih uslužbencev, čeprav formalno se je ta ukrep glasil na prenehanje pogodb o zaposlitvi ob izpolnitvi pogojev za upokojitev, dejansko je pa to pomenilo verjetno ravno to, da se je potem tak javni uslužbenec upokojil. Ta ukrep je bil začasne narave in z letom 2019 tega interventnega ukrepa ni več kljub temu, da moram v imenu ministrstva povedati, da tovrstni predlogi s strani dotičnih delodajalcev javnega sektorja še vedno prihajajo, ampak zaenkrat ministrstvo ne razmišlja o tem, ker menimo, da pogojev za kakršnokoli takšno intervencijo ni, ker bi s tem javne uslužbence glede na pokojninsko zakonodajo, ki jo imamo v Sloveniji, ki nagrajuje dodatno delo oziroma nadaljevanje dela tudi po izpolnitvi pogojev za upokojitev javne uslužbence postavljalo prav gotovo v nek neustavno nedovoljen, neprimerljiv položaj.

Ja, glede obveznega usposabljanja za vodenje pravnega postopka je bilo dano tudi tokrat posebno priporočilo. Ministrstvo za javno upravo je to priporočilo natančno proučilo in razmislilo o njem, je pa dejstvo, da imamo več postopkovnih področij, kjer je za opravljanje in za vodenje postopkov obvezne posebej predpisan izpit, ki pomeni v bistvu izpolnitev pogojev za opravljanje teh nalog, ne samo na področju upravnega postopa. Imamo tudi izpit za vodenje prekrškovnih postopkov, imamo obvezen izpit na primer za redarje, imamo obvezen izpit za inšpektorje, tako da razmislek o tem, ali bi oprava teh izpitov, ki pomeni formalno izpolnitev pogojev za opravljanje teh del in potem neka obdobna obvezna usposabljanja bilo potem za nekako uvesti in na različna področja oziroma kaj bi pomenilo za te ljudi, ki so bili formalnopravno kompetentni za vodenje teh postopkov pa morda z ne-opravo ali neudeležbo na nekem obveznem usposabljanju bi te formalne kompetence in pogoje izgubili. Ne glede na to, da verjetno ta predlog temelji na tem, da bi se s tem izboljšala kvaliteta dela in večja usposobljenost in večje poznavanja predpisov na tem področju lahko zagotovimo, da Ministrstvo za javno upravo preko pravne akademije ponuja in izvaja vrsto usposabljanj na tem področju. In če pogledamo podatke za zadnja tri leta je bilo na usposabljanju iz pravnega postopka preko 3 tisoč udeležencev, na pripravah za izpit preko 2 tisoč 200 in v okviru usposabljanja za novo zaposlene preko 2 tisoč 700 udeležencev usposabljanja.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam za dodatno obrazložitev.

Sedaj pa dajem besedo državni sekretarki na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, gospe Bredi Božnik.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Lepo pozdravljeni!

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se zavedamo kako pomembna je vloga Varuha človekovih pravic v Republiki Sloveniji in kako pomembna so njegova spoznanja na morebitne kršitve le teh. Vse strokovne službe ministrstva pripombe skrbno proučijo in jih obravnavajo z vso resnostjo in pa veliko mero odgovornosti. Trudimo se biti čim hitreje odzivni, včasih pa se iz objektivnih razlogov odzovemo z nekoliko zamude.

Glede na ugotovitve Varuha človekovih pravic bi poudarila, da se na področju duševnega zdravja problematika nastanite vin pa obravnave oseb s težavami v duševnem zdravju ter oseb z demenco v varovanih oddelkih posebnih ali kombiniranih socialnovarstvenih zavodov prednostno rešuje z vzpostavitvijo dodatnih kapacitet, dopolnitvami usmeritev za delo z uporabniki in posodobitvijo evidence stanja zasedenosti. S predvidenimi ukrepi in razvojem dobrih praks spodbujamo sodobnejše koncepte dela z uporabniki, nadomeščanje institucionalne varovane obravnave z nadzorovano obravnavo v skupnosti kot tudi preprečujemo primere neustreznih namestitev v varovanih oddelkih. Želimo doseči večjo vpetost koordinatorjev centrov za socialno delo, ostalih deležnikov v postopkih namestitev in krepitve vloge zastopnikov. Pomemben ukrep na področju predstavlja tudi pospešitev postopka verifikacije varovanih oddelkov. Dodala bi še, da s pristojnimi ministrstvi in organizacijami intenzivno sodelujemo in iščemo rešitve na posameznih področjih in pri posameznih vprašanjih. Poleg tega se odpravlja problematika zaostankov pri reševanju pritožb na ministrstvu, ki se večinoma navezujejo na področje uveljavljana pravic iz javnih sredstev. Povečali pa smo tudi število vključitev v varstveno delovne centre, kot se tudi aktivno zavzemamo za širitev kapacitet domov za starejše glede na zaznane potrebe uporabnikov.

Poudariti bi želela tudi, da smo na ministrstvu intenzivno pristopili k reševanju situacije slepih in slabovidnih otrok in pričeli s pripravo zakona. V času priprave zakona so se izpostavila določena strokovna in pravna vprašanja, ki jih je bilo potrebno rešiti, zato so nam pri pripravi prijazno priskočili na pomoč na Ministrstvu za pravosodje in državnem odvetništvu. Predlog zakona je v zaključni fazi pripravi in bo tudi v kratkem posredovan v medresorsko obravnavo.

Pri opravljanju svojega dela tudi sami ugotavljamo, da določene zadeve še vedno ostajajo odprte in nerealizirane, vendar lahko zagotovim, da se bomo tudi v bodoče trudili za ustreznejše sistemske rešitve v obojestransko zadovoljstvo in predvsem v korist ljudi s ciljem zagotavljanja čim bolj prijaznih življenjskih pogojev za vse, predvsem za najranljivejše skupine prebivalstva.

Želela bi tudi poudariti, da je naloga Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti prav tako in v veliki meri spodbujanje spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v naši državi in da prav tako zagotavljamo čim višjo pravno in pa socialno varnost prebivalcev Republike Slovenije. V okviru nalog ministrstva iz področja socialnega varstva je v teku več ukrepov, ki so bili podani na osnovi sodelovanja z Varuhom človekovih pravic. Iz navedenega izhaja, da se ministrstvo zaveda v poročilu izpostavljene problematike, se nanjo odziva in jo s sprejemanjem ukrepov tudi rešuje. Hvala lepa.