14. redna seja

Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo

15. 1. 2020
podatki objavljeni: 15. 1. 2020

Transkript

Spoštovani vsi prisotni, kolegice in kolegi, vse vas lepo pozdravljam. Pričenjam 14. sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Zaenkrat nisem prejel nobenega obvestila glede zadržanosti s te seje. Tudi nobenega obvestila glede nadomeščanja na današnji seji.  Vas pa obveščam, da je prišlo do zamenjave pri članstvu v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke. Danes namesto prejšnje članice Eve Irgl sodeluje nova članica Suzana Lep Šimenko, ki jo lepo pozdravljam. K dnevnemu redu ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, zaradi tega je dnevni red določen tako kot je bil predlagan s sklicem.  Prehajamo torej na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DRŽAVNEM SVETU, DRUGA OBRAVNAVA, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložil Državni svet. Kot gradivo ste prejeli: mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 21. decembra; dopis predsednika Državnega sveta, gospoda Alojza Kovšce, glede mnenja Zakonodajno-pravne službe, s predlogi za amandmaje z dne 9. januarja 2020; in mnenje vlade s 14. 1. 2020.  K tej točki smo povabili: predlagatelja, v imenu predlagatelja državnega svetnika in predsednika Državnega sveta, gospoda Alojza Kovšco; predstavnike Ministrstva za javno upravo; in predstavnike Zakonodajno-pravne službe. V poslovniškem roku amandmaji niso bili vloženi. Na klop pa boste prejeli predloge poslanske skupine Slovenske demokratske stranke za amandmaje odbora k 6., 8. in 10. členu med sejo.  Pričenjamo torej drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.  Odboru predlagam, da obravnavo nadaljujemo na način, da razpravljamo po vrsti o posameznih členih ter sproti razpravljamo in glasujemo o amandmajih odbora, na koncu pa še glasujemo o vseh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? Ugotavljam, da ne. In na tej točki dajem besedo predstavniku predlagatelja, predsedniku državnega sveta gospodu Alojzu Kovšci. Izvolite.
Alojz Kovšca
Spoštovani gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci. 29. novembra 2018 je ustavno sodišče z odločbo odločilo, da je 50. člen Zakona o Državnem svetu v neskladju z ustavo Republike Slovenije, saj je bilo pravno sredstvo, to je pritožba, zoper odločitev Državnega sveta o nepotrditvi mandata članu državnega sveta, pridržano le izvoljenemu kandidatu, čigar mandat ni bil potrjen. V 2. in 3. točki navedene odločbe je ustavno sodišče določilo, da do drugačne zakonske ureditve pritožbo zoper odločitev Državnega sveta, sprejeto v postopku potrjevanja mandatov članov Državnega sveta, lahko vloži vsak kandidat in predlagatelj kandidata, ter da mora Državni zbor Republike Slovenije ugotovljeno neustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. No, v Državnem svetu smo se odločili, da pri tem Državnemu zboru pomagamo in smo pripravili predlog novele Zakona o Državnem svetu. Ta predlog zakona je namenjen odpravi protiustavnosti, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče, hkrati pa celovito ureja tako predhodni, kot naknadni volilni spor, zaradi česar se v zvezi z navedenimi vprašanji ne bo več smiselno uporabljal Zakon o volitvah v Državni zbor. Predlog zakona se sicer zgleduje po Zakonu o volitvah v Državni zbor, vendar pa odpravlja njegove pomanjkljivosti, zlasti tiste, v zvezi z jasnostjo in določnostjo postopkov predhodnega in naknadnega volilnega spora. Predlog zakona se, kar se tiče volilnega spora, vsebinsko deli na določbe, ki urejajo predhodni volilni spor, v zvezi s seznamom izvoljenih predstavnikov v volilno telo, to je elektorjev, in določbe, ki urejajo predhodni volilni spor v zvezi s predlogi kandidatov za člane državnega sveta, ter na določbe, ki urejajo naknadni volilni spor. Interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti pristojni volilni komisiji, po novem, predložijo seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo, skupaj z njihovimi internimi pravili glede volitev predstavnikov, zapisnikom o postopku izbire kandidatov in ostalo potrebno dokumentacijo. Pristojna volilna komisija po prejemu seznama predstavnikov v volilno telo, takoj preizkusi, ali je pravočasno vložen, ter, ali je določen v skladu z Zakonom o Državnem svetu in internimi pravili interesnih organizacij oziroma lokalnih skupnosti. Če ugotovi formalne pomanjkljivosti s seznama, da interesni organizaciji ali lokalni skupnosti, ki je seznam vložila, 2 dni časa, da pomanjkljivosti odpravi. Če pomanjkljivosti niso pravočasno odpravljene, pristojna volilna komisija seznam zavrne. Zavrne ga tudi, če je seznam vložen prepozno ali če ni v skladu z Zakonom o Državnem svetu ali internimi pravili interesnih organizacij oziroma lokalnih skupnosti in pri tem ne gre za formalno pomanjkljivost. Pristojna volilna komisija lahko seznam zavrne v celoti ali le glede posameznih izvoljenih predstavnikov. Če seznama ne zavrne, ga potrdi. Predlog zakona izrecno poudarja, da mora biti odločba pristojne volilne komisije pisna in obrazložena, ter da se odločbo o potrditvi ali zavrnitvi vroči interesni organizaciji oziroma lokalni skupnosti, ki je predlagala seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo. Zoper odločbo o zavrnitvi seznama, se lahko v dveh dneh »odročitve« odločbe, pritoži interesna organizacija oziroma lokalna skupnost, katere seznam je bil zavrnjen. Pritožbo se vloži pri pristojni volilni komisiji, ki preveri pravočasnost pritožbe, popolnost, nato pa z vsem gradivom, ki ga ima, pritožbo pošlje na Vrhovno sodišče. Slednje na podlagi prejetega gradiva odloči o pritožbi najkasneje v dveh dneh. Pritožbo, sodbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločbo pristojne volilne komisije ali pa s sodbo ugodi pritožbi, če spozna, da je pristojna volilna komisija nezakonito ali nepravilno zavrnila seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo in nato samo potrdi seznam. Predlog zakona jasno določa, da je pritožbeni organ Vrhovno sodišče in da na podlagi gradiva samo odloči o zadevi. Predlog tako ohranja isti pritožbeni organ zoper odločitve pristojnih volilnih komisij v fazi potrjevanja seznama elektorjev, vendar, jasneje določa podlago in pristojnosti Vrhovnega sodišča. Zopet odločitve Vrhovnega sodišča v tej fazi ne bo mogoča ustavna pritožba, kar je bilo prej sicer možno. Ustavno sodišče v tej fazi ne bi moglo učinkovito opraviti svoje naloge, zato je ustavna pritožba pridržana za čas po izvedenih volitvah. V časovni stiski pred volilnim dnem, bi Ustavno sodišče lahko imelo težave pri sprejemanju pravočasne in utemeljene odločitve. Časa za kontradiktornost enostavno ni, poleg tega, postopek pred Ustavnim sodiščem ni prilagojen učinkovitemu ugotavljanju dejanskega stanja, sploh v takšni časovni stiski. Postopek predhodnega volilnega spora v zvezi s predlogi kandidatur za člana Državnega sveta, je smiselno enak postopku pravnega varstva, v zvezi s potrditvijo seznama elektorjev. Poleg kandidature za člana Državnega sveta, interesna organizacija oziroma lokalna skupnost, pristojni volilni komisiji predloži svoja interna pravila glede volitev kandidata, zapisnik o postopku izbire in ostalo potrebno dokumentacijo. Pristojna volilna komisija nato prejme kandidaturo in takoj preizkusi, ali je pravočasno vložena, ter, ali je določena v skladu z Zakonom o Državnem svetu in internimi pravili interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti. Če ugotovi formalne pomanjkljivosti kandidature, da interesni organizaciji ali lokalni skupnosti, ki je kandidaturo predložila, dva dni časa, da pomanjkljivosti odpravi. Če te niso pravočasno odpravljenem, pristojna volilna komisija kandidaturo zavrne. Zavrne jo tudi, če je kandidatura vložena prepozno ali če ni v skladu z Zakonom o Državnem svetu ali internimi pravili interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti in pri tem ne gre za formalno pomanjkljivost. Če seznama ne zavrne, ga potrdi. Odločbo o potrditvi ali zavrnitvi izda pristojna volilna komisija najkasneje 30 dni pred dnem glasovanja in vroči kandidatu ter interesni organizaciji oziroma lokalni skupnosti, ki je kandidaturo predlagala. Zoper odločbo o zavrnitvi kandidature se lahko v dveh dneh od vročitve odločbe pritoži kandidat, čigar kandidatura je bila zavrnjena ter interesna organizacija oziroma lokalna skupnost, katere predlagana kandidatna lista je bila zavrnjena. Pritožbo se vloži pri pristojni volilni komisiji, ki preveri pravočasnost pritožbe in njeno popolnost, nato pa z vsem gradivom, ki ga ima, pritožbo pošlje na vrhovno sodišče. Slednje na podlagi prejetega gradiva odloči o pritožbi najkasneje v dveh dneh. Pritožbo s sodbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločbo pristojne volilne komisije ali pa s sodbo ugodi pritožbi, če spozna, da je pristojna volilna komisija nezakonito ali nepravilno zavrnila kandidaturo za člana Državnega sveta in sodišče samo potrdi kandidaturo za člana Državnega sveta. Ustavna pritožba na odločbo vrhovnega sodišča v tej fazi ni mogoča iz istega razloga kot v fazi potrjevanja elektorjev. Državna volilna komisija na podlagi zapisnika o volitvah in drugega relevantnega gradiva izda potrdila o izvolitvi izvoljenim članom Državnega sveta. Predsednik Državnega zbora skliče prvo sejo Državnega sveta najkasneje 20 dni po njegovi izvolitvi.  Na prvi seji Državni svet na podlagi potrdil Državne volilne komisije in poročila Mandatne imunitetne komisije potrdi vse mandate. Zoper potrditev mandata Državnega sveta pritožba na sami seji ni mogoča. Predlog zakona tako odvzema pristojnost Državnemu svetu, da odloča o pritožbah zoper potrjevanje mandatov članom Državnega sveta ter jo prenaša na Državno volilno komisijo. O spornih članih državnega sveta bo skladno s predlagano ureditvijo odločala Državna volilna komisija oziroma vrhovno sodišče, ki bo bodisi ugodilo bodisi zavrnilo pritožbo zoper potrditev mandatov Državnem svetu, če ni prišlo do nepravilnosti, ki so ali bi lahko vplivale na volilni izid. Navedeni neodvisni organi so bolj primerni za naknadni volilni spor, zato je smiseln prenos pristojnosti odločanja o pritožbah zoper potrditev mandatov s političnega telesa na kvazi-sodni organ.  Predlog zakona kot novo uvaja pravno sredstvo pritožbe, ki ga bo po volilnem dnevu lahko vložil vsak kandidat za člana Državnega sveta in vsak elektor in interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti. O pritožbi bo odločala Državna volilna komisija. Pritožbo bo mogoče vložiti, če bo aktivno legitimiran subjekt mnenja, da je prišlo do napak, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na volilni izid. To pravno sredstvo odpravlja podvajanje vzporednih pravnih sredstev, to je ugovor na volilno komisijo in pritožba na Državni svet, ki sta do zdaj povzročala zmedo. Predlog tudi odvzema pristojnost Državnemu svetu, da se odloča o pritožbah zoper potrditev mandatov. Politično telo kot je Državni svet ni primerno za odločanje o volilnih sporih.  Predlog jasno določa kakšne so pristojnosti Državne volilne komisije – to je zavrnitev pritožbe in potrditev mandata ali ugoditev pritožbi in razveljavitev volitev oziroma situacija, ko Državna volilna komisija sama ugotovi volilni izid, kar je velika pomanjkljivost trenutne rešitve. Državna volilna komisija v naknadnem volilnem sporu preveri, da med volitvami ni prišlo do nepravilnost, ki so ali bi lahko vplivale na volilni izid. Na naslednji stopnji bo pravilnost poteka volitev presojalo vrhovno sodišče, pri tem pa predlog zakona jasno določa njegove pristojnosti in hkrati odpravlja neustavnost, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče, saj zagotavlja možnost vložitve tožbe osebi, katere pritožba, vložena na Državno volilno komisijo, je bila zavrnjena ter izvoljenemu članu Državnega sveta, če je pritožnik uspel. Roki, ki jih predvideva zakon v naknadnem volilnem sporu, so daljši, saj je potrebna celovita presoja zakonitosti volitev, kar pa terja določen čas.  V primeru kršitve materialnega prava, kršitve postopkovnih pravil, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ali drugih okoliščin, ki bi lahko bistveno vplivale na volilni izid, je po novi ureditvi torej možna pritožba na Državno volilno komisijo, ki jo lahko v sedmih dneh po volilnem dnevu vloži vsak kandidat za člana Državnega sveta, o katerem je odločalo isto volilno telo, vsak izvoljeni predstavnik v istem volilnem telesu in vsaka interesna organizacija ali lokalna skupnost, ki je predlagala seznam predstavnikov ali kandidate v isto volilno telo. Državna volilna komisija preveri pravočasnost in popolnost pritožbe, nato pa pošlje pritožbo v odgovor članu Državnega sveta, čigar izvolitev se izpodbija. Rok za odgovor na pritožbo je sedem dni. Državna volilna komisija nato po prejemu odgovora v dveh mesecih odloči o utemeljenosti pritožbe. V primeru, da Državna volilna komisija ugotovi bistveno kršitev ali drugo okoliščino, ki bi bistveno vplivala na volilni izid, razveljavi volitve v volilnem telesu, pristojna volilna komisija pa nato razpiše ponovne volitve. Če je Državna volilna komisija sama pristojna volilna komisija, poleg razveljavitve sama razpiše volitve. Če je to mogoče, Državna volilna komisija sama razveljavi volitve in ugotovi volilni izid. V primeru, da Državna volilna komisija ne ugotovi tovrstnih kršitev in okoliščin, zavrne pritožbo kot neutemeljeno, potrdi izid in odločbo vloži strankam. V sedmih dneh po vročitvi te odločbe lahko pritožnik, čigar pritožba na Državno volilno komisijo je bila zavržena ali zavrnjena, vloži tožbo na vrhovno sodišče. V istem roku lahko tožbo vloži tudi član Državnega sveta, čigar mandat je Državna volilna komisija razveljavila.  Tožba zadrži izvršitev odločbe Državne volilne komisije, vloži pa se pri vrhovnem sodišču, ki najprej preveri njeno pravočasnost in popolnost ter jo, če tožbo vlaga oseba, ki ni uspela s pritožbo, pošlje v odgovor članu Državnega sveta, čigar mandat se izpodbija. Če tožbo vlaga oseba, ki je bila izvoljena za člana Državnega sveta, vendar je Državna volilna komisija z odločbo ugodila pritožbi, se tožba pošlje v odgovor osebi, ki je uspela s pritožbo. Rok za odgovor na tožbo je sedem dni, v istem roku mora Državna volilna komisija vrhovnemu sodišču poslati vse gradivo v zvezi z zadevo. Vrhovno sodišče ugodi tožbi osebe, ki je bila izvoljena za člana Državnega sveta in potrdi njen mandat, če je Državna volilna komisija z odločbo ugodila pritožbi in vrhovno sodišče oceni, da ni prišlo do nepravilnosti, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na volilni izid. Vrhovno sodišče zavrne tožbo osebi iz prejšnjega stavka, če ugotovi, da je Državna volilna komisija pravilno ocenila, da je prišlo do nepravilnosti, ki so ali bi lahko vplivale na volilni izid. Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno tožbo osebe, ki ni uspela s pritožbo in potrdi volilni izid, če ugotovi, da je Državna volilna komisija pravilno ugotovila, da zatrjevane nepravilnosti niso bistveno vplivale na volilni izid. Vrhovno sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno tudi, če ugotovi, da je prišlo do nepravilnosti v postopku odločanja Državne volilne komisije, vendar je ta pravilno ugotovila, da zatrjevane nepravilnosti niso bistveno vplivale na volilni izid. Vrhovno sodišče tožbi ugodi, kar razveljavi potrditev mandata in razveljavi volitve v volilnem telesu, če ugotovi, da nepravilnosti, ki so se zgodile pri potrditvi seznama predstavnikov v volilno telo potrditvi kandidatur za člana Državnega sveta, so ali bi lahko bistveno vplivale na volilni izid. Če je mogoče, vrhovno sodišče razveljavi volitve in samo ugotovi volilni izid. Vrhovno sodišče svojo odločitev vloži strankam, to je tožniku in Državni volilni komisiji in drugim udeležencem.  Zoper sodbo vrhovnega sodišča je možna ustavna pritožba, ki pa je Zakon o Državnem svetu ne ureja in je tudi v novi ureditvi ne bo urejal, saj imajo morebitni pritožniki v skladu z Zakonom o Ustavnem sodišču možnost v 60 dneh vročitve sodbe vložiti ustavno pritožbo na ustavno sodišče. Postopek bo potekal v skladu z omenjenim zakonom.  To so torej poglavitne rešitve predloga novele Zakona o Državnem svetu.  Spoštovani, dovolite, da vas obvestim, da je Državni svet prejel tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ga obravnaval in tudi v amandmajski obliki predlagal temu odboru oziroma poslanskim skupinam.  Včeraj smo prejeli tudi mnenje Vlade Republike Slovenije, na katerega se žal še nismo utegnili odzvati, zaradi zelo kratkega roka. Rad bi samo izpostavil, da vlada ugotavlja, da predlog zakona, za razliko od veljavne ureditve volilnega spora v zvezi z volitvami v Državni svet, v splošnem naslavlja relevantna temeljna vprašanja pritožbenega in sodbenega postopka volilnega spora – torej kdo, kdaj in kako lahko izpodbija izvolitev elektorjev za volitve članov Državnega sveta, potrditev kandidatur in potrditev mandatov državnih svetnikov, iz katerih razlogov ter tudi določa vsebinska merila sodne presoje in pristojnosti organov, ki odločajo. In prav tako je ustrezna in v skladu z evropskimi standardi glede volilnih sporov, na primer kodeksa Beneške komisije in priporočila Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Predlagana ureditev, v skladu s katero Državni svet, upoštevajoč njegovo sestavo in pristojnosti v okviru slovenske pravne ureditve, nebi več odločal v   (nadaljevanje) volilnih sporih. Utemeljena je tudi širitev pravice sprožitve volilnega spora.  Mnenje Vlade o primernosti novele zakona je negativno. Vendar dovolite, da ugotovim samo še to, da se največkrat najbolj očitana pomanjkljivost tega zakona zelo kratki roki za izvajanje presoje predvolilnih opravil dogaja zaradi tega, ker se smiselno uporablja za volitve v Državni svet zakon o volitvah v Državni zbor. V 60-dnevnem roku je volitve v Državni svet izjemno težko izvesti, zaradi tega, ker gre za volitve v dveh stopnjah, najprej gre za izvolitev elektorjev in potem še izvolitev kandidatov za člane Državnega sveta po elektorjih. Mi imamo tu v bistvu dvojne volitve in pri teh dvojnih volitvah je treba opraviti vse v zvezi s predvolilnim in potem tudi povolilnim sporom. Jaz bi še enkrat poudaril, da je rok, ki ga je Ustavno sodišče predpisalo Državnemu zboru za sprejetje novele zakona, ki odpravlja ustavno neskladnost, že potekel in da smo v Državnem svetu naredili vse, kar je bilo v naši moči, da bi bil ta rok spoštovan.  Seveda se vam zahvaljujem za vso pomoč pri obravnavi in upam, da bomo na koncu v najkrajšem roku novelo Zakona o Državnem svetu spravili pod streho in da bomo neustavno stanje na tem področju odpravili. Hvala lepa.
Hvala lepa tudi vam za dodatno predstavitev.  Včeraj smo prejeli pisno mnenje Vlade Republike Slovenije. Želi predstavnica Ministrstva za javno upravo podati dodatno obrazložitev? Izvolite, državna sekretarka Mojca Ramšak Pešec.
Mojca Ramšak Pešec
Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav! Vlada je predlog zakona obravnavala in oblikovala svoje mnenje. Bistvo tega mnenja je, da predlagane rešitve, tako kot je gospod predsednik Državnega sveta že povzel mnenje Vlade, gredo v pravo smer, so sprejemljive v svojem temelju, odpravljajo morda določene nejasnosti, nedorečenosti ureditve volilnega spora, tako predhodnega kot naknadnega, v postopku, vendar pa je treba, žal, enako kot ugotavlja tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, ugotoviti, da so posamezne predlagane rešitve nedodelane oziroma ne dovolj domišljene, tako da bi docela bile ustrezne oziroma da bi lahko nekako ugotovili, da bodo v praksi te rešitve izvedljive brez težav. Volilni spor je zahtevna tematika, ki bi morda zahtevala pri ureditvi malo bolj poglobljen in celovit razmislek oziroma udeležbo večjega števila deležnikov pri tej rešitvi. To iz predloga zakona sicer ni najbolj razvidno, koliko deležnikov oziroma kakšno usklajevanje oziroma pritegnitev drugih deležnikov je bilo v zvezi s tem pritegnjenih. Nesporno je, da glede Zakona o volitvah v Državni zbor sicer Ustavno sodišče neposredno neke odločitve o ugotovitvi neustavnosti oziroma morebitni nedodelanosti volilnega spora v Zakonu o volitvah v Državni zbor ni ugotovilo, je pa posredno pri svojih odločitvah nekako nakazalo, da tudi tam postopek ni najbolje rešen. Tako smo zdaj seznanjeni tudi z vložitvijo ustavnega spora, ustavne presoje za Zakon o volitvah oziroma o lokalni samoupravi, o lokalnih volitvah. Tako bi bilo v končni fazi verjetno smiselno pogledati volilne spore v različnih ureditvah, tudi na lokalnih volitvah oziroma volitvah v Evropski parlament in potem skupaj najti neko rešitev volilnega spora, seveda upoštevaje tudi specifike posameznih volitev, kjer določene specifike pri volitvah v Državni svet prav gotovo so.  Naj zaključim. Seveda so rešitve oziroma predlagane rešitve dodeljujejo in smiselno rešujejo posamezna odprta vprašanja volilnega spora, so pa, podobno kot ugotavlja tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, posamezne rešitve nedodelane in bi, če bi bile sprejete v taki obliki, skoraj zagotovo povzročale težave pri uveljavljanju tega zakona v praksi.  Hvala lepa.
Ja, hvala lepa tudi vam. Pisno mnenje Zakonodajno-pravne službe smo prejeli koncem lanskega leta. Želi predstavnica podat dodatno obrazložitev? Izvolite, gospa Saša Bricelj Podgornik.
Saša Bricelj Podgornik
Hvala lepa za besedo. Uvodoma je treba poudariti, da sodi vsebina predloga zakona, ki ga danes obravnavamo, na izjemno občutljivo področje volilnega prava, saj ureja varstvo volilne pravice iz 43. člena Ustave. Določitev temeljev volilnega sistema na državni ravni je tako pomembna pravna materija, da sodi v okvir ustavnopravne materije, zato se tudi zakon, ki ureja volitve v Državni svet, sprejema z zahtevno dvotretjinsko večino vseh poslancev. S predlogom zakona se poskuša realizirati odločbo Ustavnega sodišča, številka U-1-349/18. Iz te odločbe izhaja, da je protiustavna ureditev aktivna legitimacija za vložitev pravnega varstva, ter celotna zakonska ureditev tako postopka s pritožbo pred Državnim svetom, kot tudi postopka s pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Ureditev je namreč tako pomanjkljiva in nedoločna, da bistveno otežuje oziroma onemogoča učinkovito uresničevanje pravice do pravnega sredstva, iz 25. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. K predlaganim rešitvam je treba poudariti zlasti naslednje, prvič; predlog zakona spreminja koncept volilnega spora, pri čemer pa je ključno, da gre s spremembo koncepta, v bistvu izven odločbe Ustavnega sodišča in ne odpravlja vseh protiustavnosti, ugotovljenih s to odločbo. Po drugi strani, pa z novim konceptom volilnega spora vzpostavlja nove ustavnopravne in pravno sistemske spornosti. Razlogi za takšen zaključek so izčrpno navedeni v našem obsežnem pisnem mnenju, ki ste ga prejeli 27. decembra, zato bom v nadaljevanju zgolj na kratko izpostavila ključne spornosti. Glede predhodnega volilnega spora, se pravi, volilnega spora pred volitvami, izpostavljamo zlasti naslednje – po naši presoji, je celotna ureditev predhodnega volilnega spora, sporna z vidika enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pa učinkovitosti pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustava in sicer, zaradi izjemno kratkih rokov v tej fazi volilnega postopka, tako kratki roki namreč vodijo do časovne stiske, pritožniku omejujejo čas za ustrezno vsebinsko pripravo pritožbe, volilne organe in volilnega sodnika pa silijo k sprejetju prehitre odločitve, saj jim omejujejo čas za temeljito presojo vseh relevantnih elementov in pa sprejem pomembne in strokovno zahtevne odločitve o volilni pravici. Zlasti pa je sporna predlagana ureditev tistega dela predhodnega volilnega spora, ki se nanaša na pravno varstvo zoper odločbo o zavrnitvi seznama elektorjev. Ta ureditev je namreč v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, številka U-1-1033/17 – iz te odločbe namreč jasno izhaja, da so te nepravilnosti lahko predmet volilnega spora po volitvah, se pravi, v naknadnem volilnem sporu. Glede naknadnega volilnega spora, se pravi, volilnega spora po volilnem dnevu, pa izpostavljamo zlasti naslednje: z vidika zahteve po učinkovitosti pravnega varstva in pa zahteve po čim prejšnjem, dokončnem konstituiranju Državnega svetu in pa izvrševanju njegovih funkcij in tudi pasivne volilne pravice članov Državnega sveta, je kot prvo sporno, da predlog zakona predvideva kar tri stopnje pravnega varstvo volilne pravice, pritožbo na Državno volilno komisijo, sodni nadzor pred Vrhovnim sodiščem in pa tudi ustavno pritožbo na Ustavno sodišče. Zaradi kopičenja pravnih sredstev in posledično tudi večstopenjskega odločanja, bi ta pravni spor lahko praviloma trajal več kot pol leta, tolikšno trajanje pa po naši presoji ni mogoče šteti za razumen čas trajanja postopka volilnega spora. Nadalje je sporno, z vidika učinkovitosti pravnega varstva in zahteve po neodvisnosti in nepristranskosti nadzornika volitev, da je prvi nadzornik volitev Državna volilna komisija in sicer, zaradi njenega položaja in pomena, ter njenih pristojnosti, ki jih ima v okviru samega volilnega postopka. Sporna je tudi ureditev, da je volilni sodnik Vrhovno sodišče. Po veljavni ureditvi je namreč volilni sodnik v vseh volilnih sporih na državni ravni - Ustavno sodišče, zato niso jasni razlogi za takšno bistveno spremembo in odstopanje od ureditve za druge državne organe. (nadaljevanje) Problematična je tudi odsotnost ureditve posebnosti v zvezi z ustavno pritožbo zoper odločitev volilnega sodnika, ki bi morala biti prilagojena naravi tega odločanja, na kar je Ustavno sodišče tudi že opozorilo. Iz predloga zakona prav tako ni mogoče jasno razbrati, kaj je predmet izpodbijanja v naknadnem volilnem sporu - se pravi, ali se izpodbija volilni izid ali potrditev mandata, saj so predlagane rešitve in tudi obrazložitve nasprotujoče. Prav tako je, glede na ustavno sodno presojo, ustavno sporna ureditev aktivne legitimacije in sicer tako za vložitev pritožbe na Državno volilno komisija, kot tudi tožbe na Vrhovno sodišče, ter prav tako pooblastil za odločanje Državne volilne komisije in pa Vrhovnega sodišča, kot volilnega sodnika. Ta mora biti določena jasno, sistematično in celovito, pri čemer mora imeti volilni sodnik pooblastilo presojati vsa pravna in dejanska vprašanja v zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi, do katerih lahko pride v volilnem postopku, pri odločanju Državne volilne komisije in pa tudi pri odločanju Državnega sveta o potrditvi mandatov. V zvezi z naknadnim volilnim sporom, smo opozorili tudi na odsotnost jasne določitve razmerja predhodnega volilnega spora do naknadnega volilnega spora, zaradi preprečitve podvajanja sporov glede istega predmeta odločanja. Hm, glede pojasnil predlagatelja, k našemu mnenju in pa predlaganih amandmajih pa ugotavljamo, da ne odpravljajo naših temeljnih ustavnopravnih in sistemsko pravnih pomislekov. V predlaganih amandmajih so namreč le v manjši meri in deloma odpravljene nekatere pomanjkljivosti, ki pa so glede na težo in obseg naših pripomb, zanemarljive. Na koncu bi poudarili še naslednje: iz vsebine te odločbe, se pravi, ki se nanaša na Državni svet, vendar je Ustavno sodišče dejansko presojalo ureditev, ki primarno velja za Državni zbor, se pravi za volitve poslancev, prav tako tudi izločenih mnenj, k nekaterih drugim odločbam Ustavnega sodišča in pa stališč pravne stroke, jasno izhaja, da je ustavno sporna ne le ureditev volilnega spora za volitve članov Državnega sveta, temveč tudi ureditev volilnega spora za volitve poslancev, predsednika republike, poslancev Evropskega parlamenta in lokalnih funkcionarjev. Glede zadnjih naj omenimo, da je ustavni spor, glede volilnega spora pred Ustavnim sodiščem, že v teku, zato se je treba po naši presoji te ustavno zahtevne tematike lotiti celovito, premišljeno in temeljito, ter jo zlasti upoštevaje načelo enakosti, urediti sistemsko enotno za volitve vseh funkcionarjev na državni in lokalni ravni, seveda pa posamezna odstopanja morajo biti izjemna in odraz posebnosti pri posameznem organu. Glede na pomembnost, kompleksnost, ustavno zahtevnost in vsebinsko povezanost materija, je zakonska iniciativa po naši presoji predvsem na Vladi, pri čemer bi morala biti opravljena temeljita analiza dosedanje prakse Ustavnega in vrhovnega sodišča, primerjalno pravne ureditve, stališč Beneške komisije ter ustavnopravne stroke. V pripravo najustreznejše ustavno skladne in pravno sistemske rešitve, pa bi bilo smiselno vključiti tudi organe, pristojne za izvajanje te zakonske ureditve. Hvala lepa.
Ja, hvala tudi vam. Predno preidemo na razpravo, naj vas obvestim, da sem med sejo dobil eno pooblastilo za nadomeščanje in sicer iz Poslanske skupine Levica – na seji bo namesto poslanca Boštjana Koražije, sodeloval oziroma že sodeluje, dr. Matej Tašner Vatovec. Pričenjamo torej z razpravo. Tako, kot je bilo tudi v stališču Zakonodajno-pravne službe povedano, gre za ustavno materijo. Zaradi tega je pri odločanju, tako o členih, kot amandmajih, potrebna dvotretjinska večina, nadaljujemo pa razpravo na način, kot smo se dogovorili na začetku – se pravi, da razpravljamo o posameznih členih. Glede na to, da k členom 1. do 5. ni bilo vloženih amandmajev, dajem v razpravo člene od 1. do 5. novele zakona. Kdo želi razpravljati? / oglašanje iz dvorane/ Prosim? Maša Kociper, potem pa Dušan Šiško. Izvolite.
Hvala lepa, predsedujoči. Jaz bom, v skladu z uveljavljeno parlamentarno prakso, pri teh, pri prvi možni razpravi o členih, razpravljala nekoliko bolj splošno o tem zakonu in upam, da mi boste to tudi dovolil. Namreč, kot je bilo že večkrat povedano, gre pri tej spremembi, pri vsaki spremembi pravzaprav Zakon o Državnem svetu za tako pomembno spremembo, to je odločil zakonodajalec na ta način v tem smislu lahko beremo tudi našo Ustavo, da je potrebno za to spremembo dvotretjinska večina. Če uporabim večkrat uporabljen rek, se pravi, da moramo ta zakon še posebej sprejemati in spreminjati s tresočo roko. Državni svet je pomembna institucija v našem ustavno pravnem sistemu in v razmerah kot jih imamo sedaj je celo še bolj pomembna, se pravi v razmerah neke manjšinske vlade vidimo kako zelo ključna je lahko njegova vloga, to se je pokazalo nekajkrat tudi v zadnjih mesecih. Ko sem pred sabo najprej dobila sporočilo, da se spreminja Zakon o Državnem svetu sem najprej z veseljem premislila, da se gre v spremembo določenih že več let odprtih vprašanj, ki urejajo položaj Državnega sveta, njegova razmerja in tako naprej, konkretno recimo to, da o vetu Državni svet odloča s popolnoma navadno večino, z navadno večino in v praksi to pomeni, da je za kakršnokoli blokado zakona Državnega zbora in ponovno odločanje dovolj, da za veto glasuje 11 oziroma 12 od 40 državnih svetnikov, 11 oziroma 12 od 40 državnih svetnikov lahko blokira postopek, ki je bil voden v skladu z Ustavo, poslovniki in tako naprej, ki ga je Vlada vodila, imela Vlada Službe za zakonodajo, potem je postopek, pred tem morda še celo javna razprava, pa postopek v Državnem zboru, kjer se soočijo mnenja različnih strank in tako naprej in potem še možnost, da Državni svet z 11. glasovi tak postopek blokira. Na žalost sem takoj pri pregledu ugotovila, da ne, da gre za sicer pomembno, vendar parcialno vprašanje glede delovanja Državnega sveta in naslednja ugotovitev je bila, da je na zakonsko materijo, ki je v smislu sprememb členov sestavljena iz 14. členov, obstaja 18 strani pripomb Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. Jaz sem te pripombe pazljivo preučila, sem jih nameravala tudi temeljito tukaj obrazložiti, vendar je bila predstavitev kolegice iz Zakonodajno-pravne službe tako detajlna pravkar, da morda res ne bi ponavljala. Zame je ključno to kar je zdaj povedal še enkrat Zakonodajno-pravna služba. Gre za ustavno zelo zahtevno in pomembno problematiko in zakon, ki je pred nami ne odpravlja temeljnih sistemskih in ustavnopravnih pomanjkljivosti. Amandmaji, ki so prišli naknadno, pa so tudi parcialni in bistvenih vprašanj ne rešujejo. Glede na to, da se Državni svet pri svojih vetih praktično vedno v zadnjem času nasloni na mnenje Zakonodajno-pravne službe in celo v primerih, ko Zakonodajno-pravna služba samo izpostavi možnost, da bi bila neka ureditev potencialno ustavnopravno neskladna, me je posebej zmotilo, da je v tem zakonu tudi rešitev, ki je pa popolnoma v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, se pravi z neko odločitvijo, ki jo že imamo, kjer se ni potrebno spraševati ali bo Ustavno sodišče odločilo tako ali drugače in od take rešitve odstopa. Poleg tega, kot je bilo danes večkrat povedano, je reševanje tako pomembne problematike popolnoma parcialno in se rešuje neodvisno od ostalih pomembnih deležnikov, ki lahko pridejo v isto pravno situacijo, se pravi Državni svet, predsednik republike, evropski poslanci in tako naprej, in če hočem tudi jaz spoštovati neko to držo Državnega sveta, ki vedno kadar so podane resne pripombe Zakonodajno-pravne službe poda celo veto na zakon, striktno spoštuje mnenje Zakonodajno-pravne službe, mi pravzaprav ne ostane drugega kot da jaz ravnam isto, zlasti pri zakonu, ki zahteva dvotretjinsko večino in glede na to, da vse to kar je bilo danes povedano, kar je izpostavljeno v zelo detajlnem mnenju Zakonodajno-pravne službe, tudi upoštevamo in zakona ne podprem. Strinjam se tudi – in s tem bom zaključila – da je to materijo treba nagovorit in da je to nekaj, spet nekaj, kar glede tudi na zahtevano večino, bi bilo ustrezno, da nagovori Vlada, kot svojo, se pravi, kot svoj zakonodajni predlog in da se pri tem res vključi široka javnost, tako kot je bilo povedano, ne samo domača, ampak tudi mnenja Beneške komisije in vse to, kar se za volilno materijo, za najvišje predstavniške organe tudi spodobi. Tako da, jaz žal, glede na vse to, predlaganega zakona ne morem podpreti. Hvala lepa.
Besedo ima poslanec Dušan Šiško, Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke.
Predsednik, hvala za besedo. V Slovenski nacionalni stranki smo za ukinitev Državnega sveta. To zagovarjamo že 27 let. Ne razumem, kako je možno, da je pretežni del svetnikov celo županov. Poglejte, mi nismo takrat sprejeli zakona, da župani ne morejo… da ni združljiva funkcija županov in poslancev in, če ste takrat sprejeli ta zakon, potem bi lahko še omejili tudi župane, da ne morejo bit državni svetniki. Nenazadnje vidimo zdaj, ko je kaka taka malenkost, ki ni v prid občinam, Državni svet skliče, da veto in potem tako, kot je že kolegica rekla, z manjšo večino, pod 40 % svetnikov Državnega sveta sklene, da dobimo ponovno zakone v obravnavo v Državni zbor. V Slovenski nacionalni stranki res ne bomo podprli ne predloga, niti nobene stvari, kar se bo vezalo na Državni svet. Hvala.
Besedo ima mag. Branko Grims, Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke. Izvoli.
Ja, hvala. Najprej eno čisto kratko dopolnitev tega, kar je prej povedala gospa Kociper, kadar razpravljamo o razmerah med domovi parlamenta in pa Ustavi, je seveda treba pokazat celo sliko in moramo vedet, da velikansko večino zakonov v parlamentu sprejemamo z navadno večino opredeljenih glasov. Po domače povedano, zadošča, da za zakon glasuje en poslanec ali poslanka – recimo Maša Kociper – če se vsi ostali vzdržijo, pa je zakon veljavno sprejet, z enim samim glasom za. kar pomeni, da je potem kvečjemu možno postavit kot vprašanje, ja, zakaj je pa potrebnih 11 glasov državnih svetnikov za izrek veta, na zakon, ki ga sprejme samo Maša Kociper, recimo, kajne. Se pravi, zadeva ima zelo zanimivo zrcalno sliko, oziroma po domače rečeno, kot je star slovenski pregovor – »Vsaka palica ima dva konca.« Zato v takih razpravah, seveda, ni mogoče odpravit stvari na tako enostaven način. Zelo zanimivo je bilo poslušat predstavnike uradnih institucij, ki so vsi po vrsti, od Vlade do službe, zatrjevali, da bi tole morali uredit celovito, premišljeno in tako naprej… Odlično, zakaj pa potem tega niste storili? Ustavna odločba je že dolgo znana, stanje je že dolgo znano - zakaj potem tega niste nikoli storili? Zdaj, ko je pa predlagal Državni svet, neke rešitve, pa imate kup pripomb in modrujete, kako je potrebno to celovito uredit. Iz tega razloga in seveda ob upoštevanju amandmajev, s katerim smo poskušal vsaj najbolj, pač tiste tehtne pripombe upoštevat, bomo v SDS podprli predlog Državnega sveta in seveda tudi predloge za amandmaje odbora.
Ja, hvala. K besedi se je priglasil, v imenu predlagatelja, gospod Alojz Kovšca. Izvolite.
Alojz Kovšca
Hvala za besedo. Podatek, da je večina članov Državnega sveta županov, ne drži. V Državnem svetu imamo 40 članov, od tega je 22 članov Državnega sveta predstavnikov lokalnih skupnosti in manj kot polovica teh – zagotovo manj kot polovica teh – je županov. Torej, župani nimajo večine niti v interesni skupini lokalnih interesov. Tako, da imamo v Državnem svetu natanko 7 županov in 33 svetnikov, ki niso župani, tako da ta podatek ne drži. Drugo. Že takoj na začetku danes sem povedal, da je rok, ki ga je Ustavno sodišče naložilo zakonodajalcu Državnemu zboru za spremembo tega zakona, potekel. V Državnem svetu smo malo pred koncem tega roka uspeli pripraviti to novelo zakona. Nimamo nič proti temu, da se vključi večje število deležnikov, ampak kot rečeno, rok je potekel. Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima poslanec Jani Möderndorfer, Poslanska skupina Stranke Modernega centra.
Hvala lepa, predsednik. Kar nekaj smo danes že slišali zato se bom potrudil, da kakšnih stvari ne bom ponavljal, se pa strinjam in bom nadaljeval tam kjer je kolegica Maša Kociper končala. Predvsem se mi zdi smiselno, da preden teče taka resna diskusija o problemu, ki dejansko je in na katerega je opozorilo Ustavno sodišče in tudi res je, da je fajn, če se čim prej odločba ustavnega sodišča potem tudi uveljavi, vendar ne drži, da ta že dolgo čaka na spremembe in ni res, da je tako daleč nazaj, ko je Ustavno sodišče o tem odločalo. Imamo kar nekaj odločitev Ustavnega sodišča, ki jih moramo v Državnem zboru še, predvsem pa tudi s strani izvršne veje oblasti urediti in tudi izpolniti. To sicer ne pomeni, da mora takšna odločitev čakati na vrstni red, da se najprej vse ostale izpolnijo, ker vemo, da politika odloča na podlagi konsenza dogovora seveda da dobi tudi nek skupni imenovalec, ker gre za različne interese in različne nenazadnje tudi ideološke poglede pri posameznih vprašanjih. Zato ni to nič nenavadnega in novega v Republiki Sloveniji, da pravzaprav žal še vedno določene odločbe čakajo. Je pa res, s tem se strinjam, da je Ustavno sodišče vsaj v enem primeru definitivno začelo uveljavljati svoje korake, odločitve z uveljavljanjem spremembe zakonodaje na podlagi odločb, kar je v bistvu bilo svojevrstno sporočilo tako zakonodajni kot izvršni veji oblasti, da če se ne bodo stvari uredile tukaj jih bo ona urejati začela po svoje. Ne bom se spuščal v strokovno diskusijo, polemiko in poglede ali je to prav ali ne, sam ocenjujem, da ni, pa vendar samo toliko v obrazložitev ali razpravo, ki jo je imel poslanec pred menoj. Sam predlog, ki ga predlaga Državni svet, moram reči, da mi je na svojevrsten način zanimivo, da se je lotil stvari od zadaj, pa bom poskušal razložiti zakaj. Predvsem zaradi tega, ker vemo, da s predlogom rešitve volilnega spora še zdaleč ne bo rešen osnovni problem zaradi katerega se sklicuje Državni svet, da je šel v reševanje tega problema. Namreč bizarnost tega problema je predvsem in samo v načinu volitev v Državni svet. In tega pa seveda ne rešuje in ne predlaga rešitve Državni svet. Naj spomnim, da gre za nič drugega kot to, da je Državni svet naletel na problem v svojem mandatu, ko ni mogel speljati vseh članov in potrditi že takoj od samega začetka mandata in da smo čakali na problem dveh svetnikov oziroma najprej enega, potem pa problem drugega, kjer se je njihov bivši državni svetnik, ki je prav tako kandidiral na tem svojevrstnem volilnem sistemu Državnega sveta, pa bom razložil zakaj sem to sploh omenil, gre za državnega svetnika Božiča, ki je sprožil tudi ustavni spor in na podlagi katerega je sploh prišlo do te odločitve takšne kakršna je. Državni svet pa ne pove, da je na svoji zadnji seji prejšnjega mandata ta isti državni svetnik predlagal, kar je sicer malce nenavadno, da Državni svet sam sebi nekaj predlaga,   (nadaljevanje) dal je namreč pobudo za začetek spremembe volilnega sistema v Državni svet. Tam kjer je v resnici bistvo, jedro problema. In kar se kasneje zgodi, Državni svet v novem mandatu anulira svoj lastni sklep in gre rajši v predlog rešitve volilnega spora in zamegli sliko, ki je pravzaprav resen problem. Problem pa je, ker je poznavalec volilnega sistema, ki to sploh ni skrival in je priznal gospod bivši poslanec in bivši predsednik Državnega zbora Jožef Školč razgalil to bedo elektorskega sistema volitev v Državni svet. Razgalil jo je in povedal zakaj in seveda pripeljal do točke, da danes upravičeno vsi lahko trdimo, da še preden se bodo zgodile volitve, elektorske volitve, bomo mi že vedeli v naprej približno vsaj za 80 procentov državnih svetnikov kdo bo izvoljen. Če to ni beda, to vemo že v naprej, medtem ko pri neposrednih volitvah proporcionalnega sistema to pač preprosto ni možno vedeti v naprej, razen v enem majhnem delu, ampak o tem sedaj ne bom diskutiral, ker to niti ni predmet diskusije današnjega dneva. In Zakonodajno-pravna služba je več kot jasno dala sporočilo katerega seveda Državni svet zelo dobro ve in vemo tudi mi vsi tukaj, ki danes sedimo. Volilni spor ne moremo urejati na osnovni Državnega sveta, ampak ga bo treba urejati na podlagi resne debate in ne nazadnje tudi družbenega konsenza, ki ga bomo dosegli v Državnem zboru na koncu, ko se bomo to dogovorili, kjer bomo zadevo uredili, ker volilni spor je nujno potreben in ga je potrebno rešiti na nivoju Državnega zbora, ki bo seveda primerljiv in ne nazadnje za upoštevati pri vseh ostalih organih od lokalnega nivoja do individualnih funkcij, ki se bo seveda uveljavljal pri samih volitvah. In to je problem. In to je problem, katerega se Državni svet prekleto dobro zaveda.  Spoštovani predsednik Državnega sveta gospod Kovšca, jaz verjamem, da ste vedeli, da bo to zelo težko danes šlo skozi, ker za mene niste nor in vas cenim in ste dobro vedeli, kaj to pomeni, ko pridete s takšnim predlogom na takšen odbor, še posebej po mnenju Zakonodajno-pravne službe, kot je rekla kolegica Maša Kociper na katerega se vedno sklicujete ko vlagate veto. Vedno in pravite, da ga spoštujete. Če ga res, potem spoštujte 18 strani dolgih pripomb, ki so vam jih napisali in ki jih ne moremo rešiti s temi parcialnimi ukrepi, ko s te amandmaji, ki danes ne rešujejo problema samega predloga Državnega sveta. Še posebej bi bilo res nenavadno, da bi tako na hitrico rokodelsko spravili zadevo skozi tale odbor. In vam res iz srca predlagam, da kot predlagatelj predlagate predsedniku, da to preloži na eno izmed naslednjih sej in da se resno pogovorimo o problemu, ki ga imamo ped seboj, to je, jaz ta hip vidim edina rešitev, ker v nasprotnem primeru povem, seveda bomo glasovali proti, ampak o vsem, pa ne zaradi tega, ker je to Državni svet, ampak zaradi tega, ker ne rešuje osnovnega problema, ki ga predlagate. Jaz vem, da obstoja problem, da se bo šlo na temo in diskusijo in ne zadnje diskvalifikacijo Möderndorfer spet neki svoje uveljavlja in kar naprej, ampak več kot jasno je, da tudi opozicijska stran zelo jasno v tem Državnem zboru sporoča, da ne podpirata tovrstne rešitve zaradi večjih razlogov, ki so lahko takšni in drugačni. Dopuščam možnost različnega pogleda, jaz se danes sploh ne bom spuščal v idejo in razpravo koliko je potreben Državni svet in tako naprej, ker Ustava ga določa, pika, jasno in tukaj nimamo kaj diskutirati. Če ga kdo hoče spremeniti, ukiniti ali karkoli, za to obstajajo legalne potri, ki jih je treba preprosto uveljavljati v tej družbi. Ni pa to enostavno in mora biti podkrepljeno z resnimi argumenti in neko resno poglobljeno diskusijo, enako kot to velja za volilni spor. Popolnoma enako in na enak način.  Zdaj. Lahko bi še v podrobnost razlagal o tem, pa se bom dotaknil samo še enega problema, pa po potrebi v nadaljevanju še razpravljal v kolikor seveda bo nekdo zainteresiran za   (nadaljevanje) polemiziranje, kateremu niti ne nasprotujem. Zakaj pa ne? Saj zato danes tukaj sedimo. Pomenljivo je predsednik omenil, da župani nimajo večine v Državnem svetu. Ja, drži. Ampak je treba povedati zelo jasno, da županijo imajo zelo veliko moč, ne glede na to ali imajo večino ali ne in ta hip je nimajo. So jo pa že imeli v Državnem svetu v preteklosti in vemo, da veto se največkrat sprejema na podlagi vezane trgovine in prihajajo skup tudi tisti, ki so drugače kot ogenj ali voda, ampak v tistem trenutku postanejo olje in teče gladko. Če ti meni podpreš ta ved, jaz dam glas za naš veto oziroma obratno in se zadeva zveriži. In zato imamo dostikrat dva veta naenkrat, ki sploh jih po neki logiki niti ne more človek razumeti kako je na podlagi matematike glede na zastopanje interesov sploh lahko prišlo do te trgovine oziroma do tega dogovora. Drugače te ljudje med seboj, po definiciji ne morejo skupaj funkcionirati. In je že to jasno, govori o tem, da je nekaj hudo narobe. Tukaj bom naredil piko. V SMC ne bomo tega podprli. Z veseljem pa diskutiram naprej, seveda pa smo pripravljeni sodelovati skupaj z Državnim svetom v razpravi o volilnem sporu, če bo seveda predsednik prišel s tem predlogom. Z veseljem.
Ja, točnost je treba popraviti. Bilo je rečeno, da opozicijska stran sporoča, da tega predloga ne podpira. Kot veste je gospod Šiško, Poslanska skupine Slovenske nacionalne stranke povedal, da tega ne podpira, predstavnik SDS mag. Branko Grims, pa je izrecno povedal, da v SDS to novelo zakona in amandmaje podpiramo.  K besedi se je priglasil… Postopkovno Jani Möderndorfer. Izvoli.
Samo toliko, ker ne vem predsednik, ali je to bila razprava, ali je bil to komentar, ali kakorkoli, ne bi pa rad zlorabljal relike, SNS je opozicija. Če pa želite, bom popravil, zaenkrat sem slišal, bom pa rekel takole, del opozicije, kar je že preveč.
No, lepo da ste se popravili. Napredujemo iz seje v sejo.  Besedo ima predlagatelj gospod Alojz Kovšca.
Alojz Kovšca
Hvala lepa. Jaz bi se rad samo zahvalil se gospodu poslancu Möderndorferju, ki ugotavlja, da nisem nor. Ja, delim njegovo mnenje. Predlog, ki ga je vložil Državni svet, predlog novele zakona ima svojo racionalno podlago. In ta racionalna podlaga je, da je Državni svet tukaj šel nasproti odločitvi Ustavnega sodišča in pomagal zakonodajalcu s tem, da je vložil svoj predlog. Ta predlog je lahko zavrnjen, lahko je dopolnjen, lahko je spremenjen, ampak je svojevrsten poziv zakonodajalcu, da to področje uredi. Danes smo slišali veliko besed o tem, da je potrebna poglobljena analiza, da je potrebno sodelovanje večjih partnerjev, ali jaz se s poslancem Möderndorferjem tukaj ne bi strinjal, da ni tako davno. Ustavno sodišče je to presojalo 29. 11. 2018. Vmes je bilo leto dni čas inv tem času se ni zgodilo nič. In zato je Državni svet v skladu s svojimi ustavnimi pristojnostmi pripravil novelo zakona in seda lahko počakamo, da bo Vlada pripravila boljši predlog zakona.  Glede tega, da se v Državnem svetu mešata ogenj in voda in olje, bi rekel samo tole. To kaže na pluralnost in demokratičnost organa. Kadar gre za širše družbene interese so državni svetniki večinoma sposobni prestopiti ideološke bariere med seboj in skladno glasovati za ali proti kakšni zakonski rešitvi. Dovolite, da opozorim še to, ker javnost, ki spremlja to sejo, mogoče ne vem. Državni svet v nobenem primeru ne more ustaviti zakonodajne procedure. Lahko jo samo odloži. Mi nimamo pravice do absolutnega veta, mi imamo pravico do odložilnega veta. In po odložilnem vetu Državni zbor o zakonu še enkrat odloča. Takrat je seveda potrebna kvalificirana večina. In če nek predlog zakona ni v zadostni meri usklajen, da bi dobil potrditev kvalificirane večine, potem pomeni, da ni v zadostni meri usklajen z interesi vseh, ki sedijo v Državnem zboru. Torej tu ne gre za neko oviro demokracij, ampak gre za podporo, demokratičnim odločitvam v Državnem zboru. Nenazadnje, je to ustavna vloga Državnega sveta. Toliko, hvala lepa.
Replika, poslanec Möderndorfer.
Hvala lepa. Glejte, predsednik, saj ni problem v tem in tudi nisem problematiziral vašega dobrega namena, da bi radi pomagali. Daleč od tega. Vendar Državni svet ni kdorkoli. Državni svet ni neka organizacija, neka zveza, ne vem, da ne bom katere nevladne organizacije užalil, ko bom dal toliko primerov, bom rajši se vzdržal. Ni navadno neko društvo, ampak je zelo dober in resen poznavalec zakonodajnega postopka in tudi, kako se tako resna vprašanja obravnavajo. Jaz, če bi verjel v to iskrenost, potem bi danes imel verjetno na mizi mnenje Ustavnega sodišča, Državne volilne komisije, Vrhovnega sodišča… skratka, vseh deležnikov, ki se pojavljajo v tako resni razpravi in spremembi, kot je volilni spor. Ne se »hecat«. Državni svet ima vse te pogoje, da to spelje. Hudiča, pa Državni svet je eden tistih organov, ki v tem Državnem zboru organizira največ posvetov o tako različnih vprašanjih… Jaz nisem videl nobenega posveta o volilnem sporu, nobene diskusije, resne, nobene, kajne, imate svoj časopis, imate svojo spletno stran, za boga, imate kar nekaj denarja, namenjenega za to, da bi lahko izpeljali ta postopek, tako kot se to gre in veste, da tako hitro, kot ste ga zdaj izpeljal, se pa postopek preprosto ne more izpeljat in dejstvo je, da mi danes, poslanci in poslanke, nimamo pred sabo, o tem, kaj si mislijo vsi tisti, ki se bojo pojavljal v teh postopkih volilnega spora oziroma… / nerazumljivo/.
Čas za repliko se je iztekel. Zaključite počasi, prosim.
Ja, tako da, toliko samo, predsednik, da… o resnosti namena. Ampak, še vedno pa verjamem, da če je bil, to lahko zmoto popravite. Dajte predlagat, to, kar sem vam predlagal…
Predlagatelj, gospod Kovšca, ima besedo.
Alojz Kovšca
Ja, jaz bi tukaj samo popravil nekaj navedkov, spoštovanega poslanca. Mi smo pozvali k sodelovanju ustrezne organe. Mi smo pozvali Državno volilno komisijo, poslali smo jim predlog zakona, odgovora nismo prejeli. Poslali smo predlog zakona Vrhovnemu sodišču. Njihov odgovor smo prejeli in smo ga upoštevali. Ustavno sodišče pa o zakonu, ki še ni sprejet, ne more presojat oziroma ne more izdajat mnenj. Toliko za to, da bo javnost obveščena. To se pravi, še enkrat – Državna volilna komisija, njihovega odgovora na predlog zakona nismo prejeli, obvestili smo jih, Vrhovno sodišče, smo odgovor prejeli in upoštevali, v vseh ozirih, glede Ustavnega sodišča, pa Ustavno sodišče ni pristojno podajati predloge oziroma mnenja o Zakonu, ki ni sprejet. Toliko, hvala.
Replika, Jani Möderndorfer.
Predsednik, imate prav, se popravljam – ustavnih pravnikov in stroke na področju ustavnega sodišča, ki bi bila zelo dobrodošla ob taki resni razpravi, ne enega, večih in taka diskusija, seveda, se opravlja na malce daljši rok in z resno razpravo. Nobenega poglobljenega članka ali pa dileme razprave o tej zgodbi nisem videl, razen tiste, ki že obstajajo… Ni in njih, ne poznamo jih. To je to, kar sem hotel, se pa opravičujem, ja, drži – Ustavno sodišče ta hip ne bi niti spraševal, bi pa kvečjemu odločalo o tem, ko bi že sprejel zakon, vendar to ne spremeni dejstva in mi mnenja deležnikov nimamo…
Poslanec Predrag Baković ima besedo, Socialni demokrati.
Hvala lepa za besedo. Ja, glejte, tudi meni se zdi zanimivo dejstvo, da imamo danes na mizi Predlog Zakona o Državnem svetu, kjer se, pravzaprav, te spremembe, posredno nanašajo na volitve svetnikov, medtem ko se v Državnem zboru, razmišljamo in razbijamo glavo, kako in na kak način implementirat ustavno odločbo, ki se nanaša na zakonodajo in opredeljuje volitve predstavnikov Državnega zbora. Moje mnenje je, da je potrebno najprej urediti ta del, torej volitve v Državni zbor na nek način in šele kasneje pristopiti tudi k spremembi Zakona o Državnem svetu. Drugo kar bode je dejstvo, da na nek način Državni svet sam sebi piše zakon. Jaz poskušam razumeti argumente, da so to storili iz naslova, ker se ni nič zgodilo, ampak ob tem se mi zdi, da se ne da izogniti neki konotaciji, neki pristranskosti in po mojem mnenju bi tak zakon resnično morala pripraviti Vlada oziroma Ministrstvo za javno upravo in na nek način urediti stvari. Zdaj glede volilnih sporov so težave tako pri volitvah v Državni svet kot tudi pri volitvah v Državni zbor in ne zdi se mi v redu, da sedaj parcialno rešujemo spore za volitve v Državni svet, bolj primerno in smiselno pa bi po mojem mnenju bilo, da se postopki reševanja volilnih sporov poenotijo tako za volitve v Državni svet kot za volitve v Državni zbor. Zdaj, če je namen te novele urediti reševanje upravnih in volilnih sporov, moram reči, da tisti, ki se s to materijo dobro ukvarjajo, mislim pogosto ukvarjajo ali pa jo uporabljajo in jo tudi izvajajo, pa pravijo, da imamo toliko teh volilnih sporov ravno v nekih drugih določbah, ki pa niso novelirane s tem predlogom in se zaradi tega stanje na tem področju ne bo izboljšalo. Drugo dejstvo je, katerega so že moji kolegi izpostavili, tudi to, da je ta predlog zakona, ki je tako pomemben, da se ga sprejema z dvotretjinsko večino, si nekako prisluži 18 strani pripomb Zakonodajno-pravne službe, pomeni, da je neustrezen in da kot tak nima prihodnosti. Zakonodajno-pravna služba je napisala tiste pripombe na teh 18 straneh, precej se problematizira tudi naknadni volilni spor, povsem kjer ugotavljajo, da se spreminja koncept, koncept veljavnega volilnega spora, torej predvidevajo se tri stopnje pravnega varstva, od pritožbe na Državno-volilni komisij preko Vrhovnega sodišča in Ustavnega, ostala pritožba, tako da je to izjemno za njih tudi sporno, kar se tiče z vidika časovne komponente. In da je problematično v tem segmentu, da državni zbor na nek način ponuja jasne, pomanjkljive, nesistematične in nelogične rešitve. In pomembno mi je tudi dejstvo, katerega je Zakonodajno-pravna služba izpostavila glede predlogov amandmajev, ker je pojasnila, da tudi ti predlogi amandmajev ne odpravljajo pomislekov Zakonodajno-pravne službe in da le odpravlja neke manjše pomanjkljivosti, ki pa seveda niso na nek način sistemske in učinkovite. Tudi po mojem mnenju pogrešam tukaj neka mnenja tistih, ki so pristojni za uporabo te materije, se pravi Državno-volilna komisija, pa mi je gospod predsednik povedal, da odgovora niso dobili, vendar kljub vsemu temu in kljub vsem dejstvom in argumentom, ki sem jih navedel, tudi sam sem mnenja, da ta zakon ni primeren in zato zakona ne bom podprl. Hvala lepa.
Besedo ima predlagatelj, gospod Alojz Kovšca.
Alojz Kovšca
V zvezi z domnevno pristranskostjo Državnega sveta, ki se izraža skozi to novelo bi rad izjavil, da je Državni svet s to novelo praktično sebi vzel pristojnosti in si zmanjšuje pristojnosti v volilnem sporu in jih prenaša na sodišče. Torej, doslej je bil Državni svet pritožbeni organ, zdaj pa to več ni. Tako, da dvom v pristranskost je tukaj popolnoma neupravičen, ker s tem Državni svet te spore nese izven Državnega sveta na pristojne organe.  Mogoče samo še eno opozorilo. Državni svetnik Zoran Božić ni sprožil ustavnega spora oziroma predloga za ustavno presojo Zakona o volitvah v Državni svet, temveč Zakona o volitvah v Državni zbor. Tisto, kar je pa bilo omenjeno je, da je Državni svet sprejel, pa potem ni upošteval, jaz sem zdaj že tretji mandat član Državnega sveta, to je bilo pa priporočilo svetnikom v naslednjem mandatu naj razrešijo te spore oziroma naj sami vplivajo, da bi čim prej te dileme rešili. In konkretno državni svetnik Zoran Božić je predlagal na eni izmed zadnjih sej Državnega sveta, da naj v Državnem svetu začnemo s posveti na temo sprememb   (nadaljevanje) zakonskih določil volitev v Državni svet in tega se nismo držali iz preprostega vzroka, ker potem bi pa to res bilo, da si Državni svet piše zakone sam. To je bilo nekako tako sklenjeno. To smo obravnavali na plenarni seji in smo se tudi tako dogovorili, da ni primerno.  Naša intervenca tukaj je ravno zaradi tega, da čim prej odpravimo neustavno stanje, zato tudi ostalih členov nismo odpirali, ampak smo poskušali rešiti te predvolilne spore, ker tu je največje jabolko spora.  Še enkrat bi ponovil, temeljni problem tukaj je časovna stiska, ker so v volitve v Državni svet dvostopenjske. Najprej se voli elektorje in tu lahko pride do sporov, potem elektorji volijo še svetnike in tudi tu lahko pride do sporov. In tu je neka vrsta podajanja možna. Ker če pride do nepravilnosti v prvi fazi procesa volitev, potem se to odraža tudi na drugo fazo in je materija res kompleksna. Ampak po našem mnenju je to, kar smo predlagali po eni strani zagotavlja, da se Državni svet izvoli in konstituira v ustavnem roku in od tu naprej je možno še marsikaj. Nenazadnje mi ne moremo nobenemu kandidatu za Državnega sveta preprečiti, da po sodbi Ustavnega sodišča ne bi šel na Evropsko sodišče za človekove pravice. Potrebno je na nek način zagotoviti, da Državni svet se konstituira in da deluje. To je bila naša osnovna intenca in tu ni nobenih zadnjih namenov ali prikritih namenov. Nismo pa hoteli posegati v politično materijo, ki pa obravnava samo vsebino pristojnosti Državnega sveta o čemer je bilo danes tukaj govora. Mi se danes pogovarjamo o odpravljanju neustavnosti, v nobenem primeru pa niste še slišali, da bi Državni svet sam sebi želel prekrojiti pristojnosti, ki jih ima po Zakonu o Državne svet. To je pa seveda popolnoma v domeni Državnega zbora. In v to se nismo podajali. Zato očitek, da ne rešujemo nekih političnih vprašanj oziroma pristojnosti Državnega sveta, pač ne more biti na naš rovaš, ker je to v pristojnosti Državnega zbora. Mi smo reševali samo ta del, ker je smo lahko tehnično pomagali.  Toliko. Hvala lepa.
Replika, Jani Möderndorfer.
Predsednik, saj veste, to kar ste rekli, pravzaprav ne nak način navzven sicer lahko drži, vendar imate vse vzvode in moči za začetek postopka ali razmišljanja postopka Državnega sveta oziroma volitev v Državni svet. Imate predsednika republike s katerim se kar naprej neki dobivate, ne sami vi, ampak vsi predsedniki in lahko bi mu predlagali, da seveda naredi razprave, tako kot to dela še za vse druge stvari v tej državi, recimo za začetek spremembe volilne zakonodaje v Državni vet in se elegantno obidete zgodbe, češ da ste vi to predlagatelj. To je ena stvar. Druga stvar, tudi za Državni zbor je MJU napisal določene iztočnice, zametke, osnove, osnutek kakorkoli bi temu rekli, pa potem Državni zbor na koncu odloča. Poglejte, to mene ne morete preslepiti s tovrstnim načinom nastopanja, lahko kakšnega drugega, ampak kakorkoli, moj mesič ni bil za to, da se kakorkoli z vami pregovarjam, sploh ne. Moj sporočilo je eno drugo. Ne rešujete problema tam kjer v resnici prvotno je. In da z volilnim sporom ne bomo rešili osnovnega problema, ki ga Državni svet ima. Način interesnega odločanja, kot je danes, bom rekel, zelo spoštljivo, je prerastel vse logike razuma in neke osnovne principe delovanja demokratičnih procesov, ki naj bi se odvijali v Republiki Slovenji na malo višjem nivoju, kot je ta, ki je sedaj zasnovan na elektorskem načinu, nikakršen način, ki ne funkcionira in predvsem kaže na to, da seveda daje prednost nekakšni drugačni vrsti razmišljanja, kako naj bi demokratični postopki potekali. To pač preprosto je, samo edini način, ali bom rekel, edino sporočilo, ki sem ga hotel narediti, tako da, to je to.
Ja, s tem, da to ni tema obravnave, tega zakona, ni predmet te novele.  Naslednja ime besedo Janja Sluga, Poslanska skupina SMC.
Hvala lepa predsednik. Ni predmet te novele, pa bi moralo biti, saj to je poanta, a ne, zato tudi kolega Jani v tem smislu razpravlja in seveda z njim delim to mnenje in očitno še marsikdo v tej dvorani. Dobro, teh 18 strani pripombo Zakonodajno-pravne službe je bilo že nekajkrat izpostavljenih, pa je bilo upravičeno izpostavljenih ravno zaradi tega, ker kot je tudi bilo povedano se Državni svet na mnenje Zakonodajno-pravne službe zelo zelo rad sklicuje in ga redno tudi upošteva pri svojih mnenjih, tokrat pa nekako prestopa na drugo stran iz odgovarja Zakonodajno-pravni službi zakaj v resnici ta nima prav. Kdor dobro pozna delovanje Državnega seta ve tudi to, da je Državni svet sposoben in voljan lotiti spremembe določenih vsebin na zelo sistematičen in konsistenten način. Glede marsikatere vsebine potekajo temeljite razprave in posveti in pogovori v Državnem svetu, kar je zagotovo dobro, vendar to se ni zgodilo glede te vsebine. In bi si želela, da bi se, ker sem prepričana, da bi potem na mizo dobili veliko boljši izdelek, kot ga imamo v tem trenutku.  Če se najprej pomudim pri bistvu, ki ga je Zakonodajno-pravna služba izpostavila, torej potrebno je urediti volilni spor tudi še za nekatere veljaven funkcionarje na sistemski način, čeprav te besede v tej hiši načeloma ne maramo in tukaj se tudi lahko strinjam z nekaterimi predgovorniki, da je tista, ki bi k temu urejanju morala pristopiti zagotovo Vlada in to po neki poglobljeni diskusiji in po nekih konsistentnih rešitvah za vse funkcionarje, ne zgolj za državne svetnike. In kot sem že na začetku rekla, da se s kolegom Janijem in tudi s kolegico Mašo nenazadnje tukaj strinjam, jaz sem zelo temeljito prebrala to gradivo za to sejo in tudi temeljito sem prebrala razloge zakaj je v bistvu do teh sporov sploh prišlo, kaj je v ozadju, kjer so v bistvu se pojavile težave, da smo prišli tako daleč, da je Ustavno sodišče sploh o tem odločalo in zato zagotovo se morate z mano strinjati in tega ne morete zanikati, da je težava drugje. Namreč, težave na katere so se sklicevali pritožniki, se nanašajo predvsem na netrnsparenten postopek, na nedemokratično odločanje, nanašajo se na vprašljivost ali določeni predstavniki v resnici zastopajo določene interese, na vprašljivost o številčnosti predstavnikov določenih interesov, torej govorimo o elektorjih in tako dalje. Je že bilo danes povedano seveda, da ima Državni svet 40 svetnikov, od tega 22 predstavnikov lokalnih skupnosti in potem 4 delojemalcev in 4 delodajalcev, 6 negospodarskih in 6 kmetov in obrtnikov. In tu pri teh negospodarskih - pardon ja - seveda mora biti zastopana vzgoja, izobraževanje, šport, socialno varstvo, kultura in tako naprej, in tu se zagotovo, ker sem se poglobila v ta primer, ki je seveda preprečeval izvolitev enega predstavnik na začetku tega mandata, lahko strinjam, da je zadeva predvsem zelo nepregledna in netransparentna. Mogoče za kakšnega laika tudi zelo težko razumljiva in se lahko strinjam, da je preživeta in, hm, na teh primerih se v bistvu kaže ta neenakost zastopanja določenih interesov, predvsem pa še nekaj drugega, Državni svet je tisto telo, ki naj bi bilo popolnoma, bom rekla, razbremenjeno politike. Tam niso predstavniki političnih strank, ampak predstavniki nekih drugih interesov, ki sem jih že naštela in zato posebej zmoti, ko predsednik Državnega sveta reče, ga citiram: »…da so svetniki sposobni preseči ideološke bariere med seboj.« Kakšne ideološke bariere? Tam niso kot predstavniki politike in teh ideoloških barier, po mojem, potem ne bi smelo bit, morale bi bit neke druge bariere in se o ideoloških sploh ne moremo pogovarjat. Seveda pa, v kontekstu, ko potem spremljamo ali pa celo dobimo na mize, na nas, neposredno naslovljene dopise, podpisane s strani Slovenske ljudske stranke, v katerem piše, tudi citiram: »Državni svet Republike Slovenije, v katerem je 8 svetnikov Slovenske ljudske stranke, je izglasoval odložilni veto.« To je tisto, kar je nepojmljivo, to je tisto, kar je nepojmljivo in nepojmljivo je, da določen predsednik, določene stranke na Twitter napiše, koalicija stranke SDS in SLS, ter neodvisnih, je dobila prepričljivo večino na volitvah v Državni svet. In to je to, o čemer bi se moral pogovarjat in to je tisto, o čemer bi moral ta zakon vsebovat ustrezne spremembe. In dokler ne bomo uredili tega, dokler ne bomo uredili volitev, dokler ne bomo teh volitev naredili demokratičnih, preglednih, jasnih, do takrat nam ne pomaga urejanje tega volilnega spora, še posebej pa ne na tak parcialen način, kot se ga loteva ta predlog.
Besedo ima predlagatelj, gospod Alojz Kovšca.
Alojz Kovšca
Ja, dovolite, da najprej odgovorim na to, kaj sem mislil z ideologijo. Ideologija ni nujno politična, lahko je svetovno nazorska, lahko je tudi kakšna druga, pa zdaj o vrstah prehrane, o spolnih usmeritvah in čem drugem še ne bi govoril. Ampak naši svetniki so dejansko zelo raznoliki in, ja, upoštevajo različne ideologije. To lahko iz njihovih nastopov vsak razbere. Drugo, Zakon o Državnem svetu v nobenem trenutku in tudi Ustava, ne prepoveduje članom Državnega sveta, da bi bili člani političnih strank, vsekakor pa politične stranke v Državnem svetu formalno ne morejo imeti nobenega vpliva. Ne moremo pa preprečiti svetnikom, da bi zasledovali politiko strank, v katerih so člani, to je pa dejstvo. Ne drži trditev, da Državni svet ignorira oziroma ni upošteval mnenja Zakonodajno-pravne službe. Pred seboj imam dokument, ki smo ga poslali vsem poslanskim skupinam in tudi odboru, v katerem smo upoštevali mnenje Zakonodajno-pravne službe in pripravili amandmaje, tam, kjer pa se z mnenjem delno nismo strinjali, smo pa tudi obrazložili, zakaj. Ta dokument so dobile vse poslanske skupine in tudi ta odbor. Tako da, Državni svet upošteva mnenje Zakonodajno-pravne službe in to se trudimo početi z vso resnostjo in tankočutnostjo. Toliko. Hvala lepa.
Ja, replika, Janja Sluga. Izvolite.
Ja, hvala lepa. Predsednik Kovšca, saj, mislim, mi, ki smo vsakodnevno na relaciji, pa poznamo delovanje drug drugega, tudi vemo, o čem govorimo in vaše izvajanje glede ideoloških barier je bilo v kontekstu, v katerem ste govorili, lahko razumljeno zgolj in samo, kot politično. Kar pa zadeva Zakonodajno-pravno službo, če bi Državni svet, kot predlagatelj, upošteval mnenje Zakonodajno-pravne službe, potem ne bi / nerazumljivo/ besedilo amandmajev, ampak bi predlog v tem trenutku umaknil.
Besedo ima predlagatelj, gospod Alojz Kovšca. Izvolite.
Alojz Kovšca
Ja, očitno, da tukaj pa res zdaj že razpravljamo o tem, kdo koliko pozna zakonodajo. Mi tega predloga postopkovno ne moremo umaknit, mi je zelo žal, ampak… to ne gre. Na žalost pač moramo s tem predlogom priti pred odbor in kar lahko naredimo, če upoštevamo mnenje je priprava amandmajev, ki jih predlagamo v posvojitev temu odboru. In zopet, oprostite, ampak tukaj v bistvu prehajamo že na področje kaj lahko, kaj ne in kaj je volontaristično in kaj je upoštevanje zakonodaje. Mi smo tukaj upoštevali tako zakon kot mnenje pravne službe. Zdaj pa, jaz vas lepo prosim, s tem kaj sem mislil, pa kaj vemo pa ne vemo, na tak način ne bomo prišli daleč, saj v Državnem svetu smo pripravljeni sodelovati še naprej o morebitni novi noveli tega zakona, če bo ta zavrnjena, ampak potem je pa res primerno, da se ukvarjamo z vsebino in ne s tem kaj sem jaz mislil /nerazumljivo/ Državni svet ustrojen. Nimamo nič proti temu, da zakonodajalec spremeni Zakon o Državnem svetu, spremeni ustroj Državnega sveta in karkoli že, ampak to ni bila naša intenca, naša intenca tukaj pri tem predlogu je bila odprava ustavnega neskladja. In lepo prosim, jaz tukaj kot predsednik Državnega sveta ne bi se vračal zopet nazaj na začetek. Odbor ima vso pravico, da razpravlja o sami smiselnosti obstoja Državnega sveta in vsega ostalega, ampak mislim, da to ni primarna razprava danes, primarna razprava je ta zakon in lahko se strinjamo in tudi sprejmemo vaše mnenje, da zakon ni primeren za nadaljnjo obdelavo in mogoče je pa smiselno ugotoviti zaradi česa vse in potem poiskati skupaj rešitve oziroma nakazati pot za naprej, da čim prej pridemo do ustreznega zakona. Tukaj smo pripravljeni sodelovati, če bo potrebno in če bo volja, če ne pač ne in prepustimo to Vladi oziroma Državnemu zboru, saj na koncu koncev sodišče ni naložilo Državnemu svetu, da odpravi to neskladje, ampak Državnemu zboru. Hvala.
Hvala tudi vam. Naslednji ima besedo poslanec Tašner Vatovec, Poslanska skupina Levica. Izvolite.
Najlepša hvala, predsednik. Lep pozdrav vsem še z moje strani! Mislim, da je večina argumentov bila že predstavljenih, mislim, da je tisto kar, vsaj v naši poslanski skupini najprej preverjamo je zakon sam, potem pa kakšno je stališče Zakonodajno-pravne službe, ki je ustrezen ali pa velikokrat ali pa v večini primerov zelo uporaben pripomoček pri orientiranju sploh, ko se gre za takšne zadeve, ki imajo tudi neke ustavno pravne implikacije in to, ko dobiš 18 strani dolg dokument pripomb na 15 členov neke novele, ki je relativno kratka, moraš nekako zastriči z ušesi. Tisto, s čimer imamo največji problem v Levici, je to, da ta rešitev ne odpravlja vsega kar je Ustavno sodišče ugotovilo, mislim, da neke stvari, ki so tam bile navedene, ostajajo sporne oziroma v tem nekem čudnem limbu in je že iz tega vidika ta rešitev deloma neustrezna, ker ne naslavlja vseh vprašanj, to je ena stvar. Jaz se strinjam, da ni Državni svet tisti, ki bi moral reševati to zadevo, ne gre samo za odločbo iz leta 2018, gre za cel kup odločb, ki jih je Ustavno sodišče že ugotovilo, in kot je bilo že večkrat rečeno, danes imamo celo paleto vprašanj odprtih povezanih z volilno zakonodajo in nenazadnje tudi s pravnim varstvom izvoljenih funkcionarjev in to so vsa vprašanja na katere še vedno čakamo nek pravilen odgovor in so tudi starejša od tega enega leta. Imamo probleme z odvzemom mandata, imamo probleme z omejitvijo kandidiranja, s poklici funkcionarjev, ki so po moje še vedno neka ideja, ki je zelo živa, ampak v neki slepi ulici, nenazadnje tudi nezdružljivost funkcije s čimer smo se soočili v tem mandatu v Državnem zboru. Tako, da to so stvari, ki jih je potrebno naslavljati in jih je potrebno tudi naslavljati celovito, v to smo trdno prepričani, zato tudi ne bomo podprli tega zakona. Problem je tudi v tem, tudi to je bilo že izpostavljeno, da Zakon o Državnem svetu je na nek način referencialen zakon kar se tiče teh stvari, ker se nanaša na Zakon o volitvah v Državni zbor, tako da vnesti določene postopke oziroma v Zakon o Državnem svetu bi bilo tudi iz tega vidika hierarhije pravnih aktov   (nadaljevanje) nekoliko nenavadno, ker bi specialno v enem zakonu določali nekaj kar bi moralo biti in je seveda tudi pomanjkljivo opredeljeno v krovnem zakonu, se pravi v Zakonu o volitvah v Državni zbor. Jaz tukaj ne bi šel v polemiko med institucijami, se pravi Državni zbor, Državni svet, lahko se na neki točki odpre ta debata, mislim, da bi se morala, se pravi gremo v celem diapazonu možnosti od tega, kar je predlagal kolega Šiško, do nekih drugih rešitev. Strinjam se tudi z Janijem, da je elektorski sistem precej nenavaden oziroma ima cel kup pomanjkljivosti in bi to tudi morali prej ali slej nasloviti, ampak mislim, da v tem trenutku je Vlada tista na katero moramo nasloviti to pobudo ali pa nek poziv. Mislim, da je že dolgo časa bila neaktivna, ne samo ta vlada ampak cel kup prejšnjih vlad, tako da jaz bi tukaj izkoristil to priložnost, da damo nek poziv Vladi, da čim prej pripravi neke konkretne osnutke rešitev in mogoče tukaj tudi preložijo v nekem roku tudi neko časovnic kdaj lahko pričakujemo te odgovore na t vprašanja. Saj vemo, da ne bo to hitro rešeno, ampak je lahko to dobra točka za začetek neke razprave o tem. Glede na trenutno konstelacijo sedežev oziroma glasov v Državnem zboru je malo verjetno, da bi spreminjali zakone, ki zahtevajo stalno večino, ampak neko podlago za razmislek in za razpravo bi lahko imeli. Tako, da mogoče tukaj, predvsem mogoče odziv Vlade glede tega. Toliko zaenkrat.
Besedo ima predlagatelj, gospod Alojz Kovšca. Izvolite.
Alojz Kovšca
Zopet je bistvo materije. Poglejte, s to novelo se ne določa na novo, da Zakon o državnem svetu ureja volitve v Državni svet. To zakon že ureja. Z novelo samo odpravljamo, po našem mnenju tiste pomanjkljivosti oziroma tiste neustavnosti, ki jih je Ustavno sodišče prepoznalo. Drugače takšna rešitev že je v zakonu. In po našem mnenju je res tako, da se zaradi specifike volitev v Državni svet, je bolj, da je to urejeno v Zakonu o Državnem svetu, ker ko se bo eventualno nekoč in to verjamem, da bo Državni svet spremenil z zakonom in lahko tudi sestava Državnega sveta, potem bo zopet potrebno posegati v Zakon o volitvah v Državni zbor. Zato je primerno, da se ravno zaradi te specifike ohrani ureditev v Zakonu o volitvah v Državni svet, potem bodo poslanske in poslanci v / nerazumljivo/ mandatih imeli v bistvu volj enostavno nalogo, ker če se struktura Državnega sveta zaradi volje zakonodajalca kakorkoli spremeni, bo potem treba odpirati zopet zakonodajo o volitvah v Državni zbor. To je možno. Jaz težko predvidevam kakšna bo politična volja v prihodnje in kdo bo dosegel zadostno dvotretjinsko večino, da bi zakon o Državnem svetu spreminjal na takšen način, kot so poslanci pred menoj ugotovili, je to težko. To je stvar evolucije mnenja strank, če so v poziciji ali opoziciji. Zato mislim, da je tehnično in bolj smotrno, da to ostane v tem zakonu in kot sem rekel, zakon to že ureja, to področje.
Hvala. Preden dam besedo, najprej še nekaj besed z moje strani. Prijavljen je še en razpravljavec, in sicer poslanec Jani Möderndorfer zaenkrat.  Mi imamo pred seboj danes novelo, ki želi uresničiti neko odločbo Ustavnega sodišča, ki bi že morala biti uresničena, več kot leto dni je od tega. Res je da je še kar nekaj odločb v tej državi, ki so zelo pomembne, nekatere med njimi zelo zelo pomembne in zelo zelo stare in niso uresničene, ampak to ne utemeljuje razpravo o tem, da pa te ni treba uresničiti. Mislim, da smo tukaj na zelo nevarnem polju diskusije, če na tak način diskutiramo. In zdaj, tisto kar je najbolj zanimiv, nekateri v razpravi iz koalicije ste razpravljali, da mora Državni svet o tem opraviti posvet. Se pravi, Državni svet naj bi opravil posvet o uresničitvi odločbe Ustavnega sodišča. Res seleč smo prišli v teh razmišljanjih. Torej, nekaj kar je Ustavno sodišče naložilo, ta Državni zbor mora uresničiti tako ali drugače. V kolikor ne uresniči, se spomnite, da smo imeli v preteklosti že bolj pogumno sestavo Ustavnega sodišča,  (nadaljevanje) ko je takrat, ko Državni zbor v treh poskusih ni uresničil njihove odločbe, samo uresničilo odločbo o ustanovitvi občine Ankaran. In če bi imeli pogumno sestavo Ustavnega sodišča, se tudi v teh časih zdaj ne bi pogovarjali o tem, da so otroci, ki v šolah izvajajo vsaj javni program že nekaj let v neenakopravnem položaju. In še nekaj drugih odločb, ki so zelo pomembne, pa niso bile do sedaj uresničene.  Potem, večina koalicijskih strank je razpravljala o tem, da to ni stvar Državnega sveta, da pride s takim zakona. Gospod Kovšca predsednik Državnega sveta je večkrat ponovil eno in isto, pa ne vem ali je treba to desetkrat ponavljati, da so pač zaradi tega prišli, ker ta odločba ni bila uresničena v roku, jo je Ustavno sodišče naložilo in da nič nimajo proti temu, če Vlada oziroma večina v tem Državnem zboru, ki mora biti dvotretjinska to nalogo na mesto njih opravi. V vsakem primeru mora to narediti Državni zbor, ne Državni svet. In se je usul nek plaz kritike, ker s to novelo v Državni zbor prihaja. Moram reči, da po moji oceni popolnoma neprimerno in neokusno in na nek način govori samo o tem, da neka, trenutno še parlamentarna večina ali pa že manjšina zelo čudno razume vlogo demokracije v tej državi in zelo čudno razume pomen tako Državnega zbora, kot Državnega sveta. Mi Državni svet trenutno imamo, takega kakršnega pač imamo. Želeli bi si, da bi bil drugače sestavljen, drugače zasnovan. Nekateri bi si želeli, da bi imeli lokalni interesi v njemu več besede, kot jo imajo danes. Nekateri menite, da je imajo že danes preveč, ampak to ni stvar diskusije danes pri tej noveli. Danes je pri tej noveli stvar diskusije samo o tem, ali se neka odločba uresniči ali ne. In iz razprave je bilo ugotovljeno, da te dvotretjinske večine danes ne bo. In ker je bilo to ugotovljeno, mislim da, oprostite, izgubljamo čas in energijo, če še deset ur o tem razpravljamo ali pa še nadaljnjih pet minut. Zaradi tega bom tudi jaz tukaj zaključil. Bilo je s strani tako tistih, ki predstavljate vladno koalicijo, kot s strani Zakonodajno-pravne službe rečeno in s tem se je mogoče strinjati, da bi morala biti iniciativa pri tem na Vladi in d bi bilo pametno, da se tudi druga vprašanja, ki so s to odločb povezana istočasno urejajo. Tudi to mislim, da je pametna usmeritev, ampak zdaj se vprašajmo, zakaj pa Vlada ni prišla v letu dni s tem oziroma zakaj Vlada tudi v letu 2020 ne bo prišla s tem. Pred dnevi smo dobili normativni program za leto 2020, tega zakona in te odprave neustavnosti v tem normativnem programu za leto 2020, oprostite, ni, pa še marsikaj drugega, ampak zdaj govorimo o tem. Tega ni. Torej, tega ne bo še nekaj časa. Verjetno bomo prej priča novi vladni koaliciji kot bo do tega prišlo.  Jaz bi na tej točki zaključil in dajem besedo poslancu Möderndorferju. Še prej pa replika Janja Sluga.
Ja, kolega Černač. Jaz bi res prosila, da če že povzemate kolege, ki so govorili pred vami in navajate neke stvari, ki naj bi jih rekli, potem vas pozivam, da to naredite pravilno oziroma, da si napišete kaj je kdo rekel, pa potem preberete, ker jaz nisem nikogar slišala, da bi danes kdo rekel, da bi Državni svet moral opraviti posvet. Tega ni rekel nihče. Tisto kar pa sem jaz rekla, pa je, da je Državni svet opravil marsikateri posvet in marsikateri pogovorov na marsikatero temo, na to pa ne.
Bova prebrala magnetogram, ko na voljo, pa bova po magnetogramu videla, kaj je bilo rečeno iz vaše neposredne bližine.  Izvoli, kolega Jani Möderndorfer ima besedo.
Hvala lepa predsednik tebi. Kar se tiče diskusije o tem, kaj lahko predlagatelj naredi in kaj ne, da ne bo kakšnih nesporazumov pa kakšnih zapletov. Saj vsi vemo, da predlog zakona, ki je bil dan v postopek v Državni zbor, seveda Državni svet ne more ven potegniti, tako kot ga Vlada ne more ven potegniti in tako naprej. Ni bilo govora o tem. Jaz sem na začetku v soji razpravi zelo jasno povedal in predlagal rešitev, če kaj poznam, poznam Poslovnik. 74. člen Poslovnika zelo jasno govori, da se lahko seja prekine in se prenese razprav, nadaljuje na eno izmed naslednjih sej. Kaj to z drugimi besedami pomeni? Da imamo potem dovolj časa, ker je zakon odprt, da seveda tudi iniciator, predlagatelj resno opravi diskusijo in poveže lahko tudi delovno skupino s sodelovanjem med ZPS, MJU, vašo Zakonodajno-pravno službo, ostalimi ustavnimi pravniki, da resno pripravite odgovor na vse te pripombe in kako rešit ta predlog, ki ste ga predložil. Zakaj to govorim? Zaradi tega, da ne bo izpadlo, da kar naprej nekaj blokiram. Spomnite se v prejšnjem mandatu - vi še niste bil predsednik Državnega sveta – Državni svet si je strašno celo mandat predlagal rešitev četrtega branja in na koncu, ko smo prišli v Komisiji za poslovnik, kjer sem bil seveda tudi član, sem zelo jasno in, v bistvu, razpravljavca sva bila samo dva, bil je predsednik Državnega sveta kot predlagatelj te rešitve in sam, kjer sem se zavzel za rešitev tega problema. Lahko bi takrat glavno izglasovali in rekli, da smo proti in bi zaključili zadevo. Ne, nasprotno, celo obrnili smo zgodbo, obrnili smo ploščo, da naj Državni svet nadaljuje s tem predlogom te spremembe, četrte razprave, ni več diskusije o tej temi. Pa je bil čisto iskren namen. Daleč od tega, da predlog ni bil, pa je bila v bistvu, na nek način, pobuda in predlog za rešitev, v bistvu problema, ki ga morajo seveda rešit tako v samem Poslovniku in pa, zato da bi lahko pri vetu, pri četrtem branju oziroma v četrtem branju, ki bi omogočal, da ne bi bilo več toliko vetov, samo v enem delčku lahko rešilo tisti problem, ki pravzaprav, na katerega bi naslovil Državni svet, kot problem, zato da ne pade cel zakon oziroma cel akt v Državnem zboru.  Moj predlog je bil na začetku, da se seja prekine, to lahko predlagamo katerikoli poslanci, katerakoli poslanska skupina, lahko predlaga predsednik, seveda, pa je to smiselno samo takrat, ko da soglasje predlagatelj in nihče drug in 74. člen Poslovnika je jasen, kar se tega tiče. To velja tako za Vlado, tako za poslance, tako za, skratka vse deležnike, ki so v postopku predloga, samega, predloga zakona. Skratka, tako da, to se da, res pa je, predsednik, tako kot ste sam rekel, vi tega predloga več umaknit ne morete. Jaz sem prepričan, če bo ta diskusija končana, potem bo bistveno manj zagona, rešitev tega problema, ki ste ga vi dal, kajne. Lahko se pa uporabi tudi drug način, ker če tega predloga pač ne bo, pač, verjetno te večine ne bo, kot ugotavlja sam predsednik odbora in potem seveda, se bo zadeva zaključila in kaj smo s tem dosegli? Nič. To je, ne vem, za mene… pač, na glas smo govoril o nekem problemu, katerega se zavedamo, da ga je treba rešit, nismo pa naredil resnega napora, zato da bi ga rešil. Pa nočem zdaj poslušat, kdo je res tukaj naredil resen napor, kajne, ker sami veste, jaz vas imam za kvalificiranega predlagatelja tudi samega zakona in dalo bi se to z nekim resnim postopkom popolnoma drugače obrnit in zapeljat. To Državni svet zelo dobro ve. Na začetku sem razpravljal o eni zadevi in ne bi rad, da izpade zdaj z interpretacijo in intervencijo, s strani predsednika, v njegovi razpravi, ne govorim o Državnem svetu, govorim o predsedniku odbora, ko je rekel naslednje – tekla je diskusija o tem da, res, da zakon oziroma, da je Ustavno sodišče sprejelo odločitev, katera, pravzaprav, ni tako stara in nevarno je iti v te vode, da bomo zdaj govoril, da je še prezgodaj, da bi reševali ta problem. Namigovanje je, češ, v smer, češ, da je bilo rečeno, da imamo še en kup drugih stvari, ki so, mogoče celo bolj nujne ali pa hitrejše, da jih je treba urejat, ne nasprotno. Jaz sem zelo jasno povedal, da ne obstaja dinamike vrstnega reda, kdaj se kakšno stvar rešuje, kar pomeni, z drugimi besedami, da se lahko tudi rešuje najprej volilni spor. Sem pa zelo jasno povedal, da je treba spoštovat vse odločitve Ustavnega sodišča in ne samo nekatere. In, kot veste, je v samem volilnem sporu tudi bilo veliko diskusije, nenazadnje, bivša predsednica Ustavnega sodišča je celo napisala knjigo o volilnem sporu, strokovnjakinja iz tega področja in se je zelo zavzemala za reševanje tega problema. To je bilo rečeno. Nobenega namigovanja v to smer, ki bi lahko zašle v nevarne vode, da mogoče še ni čas, da se ta problem rešuje. Tako, da včasih je tukaj zelo zanimivo poslušati diskusije kakšno konotacijo dobijo in interpretacijo na podlagi posamezne razprave, največkrat v smeri tako kot si tisti razpravljavec, ko razpravlja tudi želi, da bi to se tako slišali, pa temu ni tako. Strinjam se, predsednik, vse odločitve Ustavnega sodišča so pomembne in nimajo vrstnega reda. Je pa res, pogledi na odločitve so lahko različni tudi v primeru Ankarana, ki sem ga omenil, sicer ne z besedo, s to odločitvijo recimo se pa jaz ne strinjam, se ne strinjam, vi pa temu rečete pogumno dejanje, različne interpretacije, jaz jih dopuščam, pogled je svoboden, zakaj pa ne, vendar ne bom se podpisal pod tako odločitev Ustavnega sodišča, da se strinjam in jo podpiram, kajti po tem primeru to pomeni poseganje v delo Državnega zbora, ve se kdo je zakonodajalec, mimogrede še danes nimamo zakona kjer piše, da Ankaran sploh obstaja, imamo samo odločbo Ustavnega sodišča. V zakonu pa tega ni. Občine Ankaran ni nikjer napisano med vsemi občinami, ki jih imamo v Republiki Sloveniji, zanimiva situacija, svojevrstna, zanima za ustavne pravnike.
Tega kar predlagal poslanec Möderndorfer na podlagi 74. člena Poslovnika v tem primeru ni mogoče storiti, upoštevaj ostale določbe Poslovnika, to mislim, da zelo dobro ve. K besedi pa se je priglasil predlagatelj gospod Alojz Kovšca. Izvolite.
Alojz Kovšca
Zopet bi rad izpostavil dve dejstvi, ki sta napačno interpretirani. Spoštovani poslanec Möderndorfer je dejal, da danes ni bilo govora o tem, da bi umaknili predlog. Ravno o tem je bilo govora. Očitek je bil podan Državnemu svetu, da na podlagi 18-ih straneh negativnega mnenja Zakonodajno-pravne službe nismo umaknili tega predloga in obrazložil sem, da tega postopkovno nismo bili v zmožnosti. Drugo dejstvo, ki ne drži, je, da v času razprav prejšnje vlade po četrtem branju v Državnem zboru nisem bil predsednik, bil sem predsednik in s sekretarjem Državnega sveta sva bila oba prisotna v mali dvorani na Tomšičevi, ko ste o tem razpravljali. Tretje dejstvo, ki ne drži, da je Državni svet sam odstopil od predloga za četrto branje, je pa tako, ob nastopu tokratnega sklica Državnega zbora sem opravil razgovore z vsemi vodji poslanskih skupin in nihče izmed njih ni izrazil naklonjenosti temu, da se nadaljuje s postopkom predloga za četrto branje zakona in to zadevno se sklicujem na prvo ugotovitev, ker nisem nor, smo v Državnem svetu to opustili. Bilo bi nesmiselno, če dobimo popolnoma jasno mnenje, da v Državnem zboru nobena izmed političnih strank temu ni naklonjena, da s tem nadaljujemo. Če bi katera izmed strank v tem času spremenila mnenje, vas lepo prosim, da nas obvestite o tem, da vam je četrto branje v interesu in potem bomo mi s svojimi aktivnostmi nadaljevali, v nasprotnem primeru so pa aktivnosti zamrznjene dokler se to mnenje eventualno kdaj ne spremeni. Hvala.
Replika, Jani Möderndorfer.
Jaz res zadnjič razpravljam na tej točki o tej temi, ker vidim, da nima smisla. Predsednik, vi ste odločil, govorim predsedniku Državnega sveta, vi ste se odločil, da pač preprosto boste peljali to svoj agendo do konca, prepričeval prepričane, jaz vam pa povem še enkrat še eno stvar. Ta vaš način kako hočete na vsak način interpretirati kako nekdo nekaj proti vam dela oziroma kako nihče v Državnem zboru ali pa marsikdo ne ve kaj govori oziroma imate vi vedno zadnjo besedo in ste vedno prepričani v svoj prav, vam sicer ne očitam, daleč od tega, to je pač vaš stil, zgleda, sem ga kupil. Ampak, veste, jaz, če bi me dobro poslušali, sem rekel, predlagatelj četrtega branja je bil prejšnji predsednik Državnega sveta, niste bil predsednik, jaz nisem govoril o tem kdo je sedel na tisti seji, jaz sem govoril o tem kdo je bil predlagatelj in tudi vem, imam zelo dober spomin, s kom sem sedel, ko je predsednik Državnega sveta, bivši predsednik Državnega sveta tudi predlagal to rešitev, vem točno kdo je zraven sedel, da ne omenjam vseh imen in tako naprej, in potem tudi v nadaljevanju s kom smo se pogovarjali in smo imeli resen namen.   (nadaljevanje) Zdaj, če mislite, da bo kdo potrkal na vaša vrata in rekel, bom rekel, na nek način smo se pripravljeni še naprej pogovarjati, če vam to sporočilo ni bilo jasno povedano, tam kjer ste seveda to tudi poslušali, potem več nič ne razumem. Zdaj, vi pravite, da je vse zablokirano, da je vse zamrznjeno, ali ne vem kaj še vse, pač to je vaša interpretacija. Prav. Jaz samo trdim, da se marsikaj da, če se hoče. Če pa je bil to način nekega EPP ali bom rekel, kljukice v vaši Agendi, jaz sem svoje opravil, zdaj pa delite kar hočete in boste ves čas rekel in tudi razpravljali v prihodnosti, mi smo predlagali rešitev, Državni zbor je zavrnil, vam sporočam samo naslednje: Državni zbor vam je povedal in sporočil, da je ta material slabo pripravljen in resen za resno odločanje. To vam je sporočil tudi ZPS, ki vam je povedal kaj vse je treba popraviti, pa tega niste popravili z amandmaji.
Čas se je iztekel za repliko, zaključite prosim.
In zato predsednik, res nima smisla, da se prepričujemo, smo pa vedno pripravljeni skupaj sodelovati pri resnih vprašanjih, na resen način, z resnim postopkom, tako kot smo ga vsi tukaj skupaj vajeni. Lahko se pa tudi igramo, kar pa seveda nima smisel, če resno opravljanja določene funkcije.
Besedo ima predlagatelj gospod Kovšca Alojz.
Alojz Kovšca
Jaz se bom izognil vrednostnim sodbam in interpretacijam.  Še enkrat, danes sem tukaj govoril o dejstvih. Za tem kar sem govoril stojim. O tem kaj je moja politična Agenda oziroma kaj počnem pa kako počnem, pa lahko samo eno stvar rečem. Poglejte, jaz nikogar ne jemljem za nasprotnika, nimam občutka, da me kdorkoli blokira in niti ni Državni svet Alojz Kovšca, jaz sem samo predsednik Državnega sveta. Rad b izpostavil, da je sodelovanje Državnega sveta z Državnim zborom v tem mandatu v tem mandatu na zavidljivo visoki ravni v primerjavi s prejšnjimi mandati. Rad bi izpostavil, da je želja, da tako tudi ostane. Mi ne jemljemo tega in verjamem, da moji kolegi delijo to mišljenje, kot kakšno nagajanje, da zdaj pa nekdo nekaj nam nagaja. Z najboljšo voljo smo poskušali pripraviti predlog zakona. Če je ta predlog zakona slab bom še enkrat ponovil tisto, kar sem že rekel. Pripravljeni smo sodelovati tudi pri eventualnem predlogu druge novele oziroma nove novele tega zakona. Postopkovno smo v tem času prišli do tukaj kjer smo. Ne zavračamo pa sodelovanja za prihodnje. Iščemo rešitev. Ne čutimo se tukaj ne užaljene, ne prizadete, ne ponižane in ponujamo sodelovanje za naprej. Vse drugo so vrednostne sodbe oziroma razlaga naših stališč, ki jih nismo podali. Zato jaz ta stališča tukaj še enkrat jasno podajam. Nimamo nobene težave s tem, kot sem rekel, ne pričakujemo, da bo kdo prišel trkati na naša vrata, vendar na podlagi nekih racionalnih presoj ugotavljamo kaj je možno in kaj ni možno v nekem mandatu in tako tudi ravnamo. Popolnoma iluzorno bi bilo pričakovati, da v sedanjem razmerju sil v Državnemu zboru se greste ukvarjati s četrtim branjem. Imate veliko dosti bolj resnih zadev s katerimi se spopadate. In tu po mojem mnenju bi Državni svet ravnal do neke mere neodgovorno, če bi poskušal z nekim predlogom, za katerega pa že itak ve, da ne bi prišel skozi. Tako, da lepo prosim, vzemite to dobronamerno. Ni želja spopadati se ali ne vem kaj, sodelujemo naprej čisto normalno, brez vsakega grenkega priokusa. Hvala.
Anja Bah Žibert, Poslanska skupina SDS ima besedo naslednja.
Hvala lepa predsedujoči. Nekaj časa sem razmišljala, da se v to razpravo sploh ne bi vključila, ampak dejansko zdaj na koncu me je potegnilo in mislim, da je treba povedati, tudi par stavkov.  Danes pravzaprav ves ta čas, pa tukaj sedimo že dve uri, razpravljavci praktično niso govorili o materiji, o vsebini predlaganega zakona. Glede na to kakšna je ta koalicija, šibka, manjšinska, nesposobna, bi pa vendarle pričakovala, da če nekdo pripravi predlog zakona ali je to Državni svet, ali je to skupina volivk in volivcev, ali je to katera od poslanskih skupin,   (nadaljevanje) da vendarle smo sposobni razpravljati o sami materiji in vsebini. Zdaj, če se z njo ne strinjate se to pove na glas, ne pa da se potem potegne ven vse tisto, kar je bilo leta nazaj, vse tisto kar naj bi bilo leta naprej, vse tisto, kar ta trenutek sploh ni mogoče. Državni svet je pripravil predlog zakona o državnem svetu. V SDS smo ga resno pogledali, tudi sami smo ugotovili, da mogoče kakšna zadeva še ni najboljše rešena, smo predlagali tudi ustrezni amandma in danes v vsebinski razpravi lahko rečem, da je podala mnenje samo Zakonodajno-pravna služba. In mi smo temu tudi sledili in smo v ta namen pripravili predlog amandmajev, ki delno zagotovo sledijo mnenju Zakonodajno-pravne službe. Vsaka poslanska skupina bi lahko predlagala amandmaje, vsaka poslanska skupina bi lahko predlagala spremembo zakona, ga po svojem vedenju oziroma razmišljanju popravila, izboljšala. Je pa zelo nekorektno, da pa govorimo o vsem drugem tukaj, res zgleda tako kot nek dvoboj koalicije z Državnim svetom. Res vem, da ima koalicija z Državnim svetom težave, ampak poglejte, to se zmenite nekje drugje. Povabite Državni svet na kosilo pa jih poskušajte prepričati. Zdaj, če delate vi slabo, to še ne pomeni, da potem veto ne more biti. Pripravite zakone, ki bodo ustrezni, dobri, pa ne bo veto. Danes sem slišala, da je bil zakon raztrgan. Spoštovani, veste koliko zakonov ste vi pripravili, ko jih je Zakonodajno-pravna služba raztrgala, pa so danes sprejeti, zato ker koalicija gre z lavno skozi zid. Veste koliko odločitev, tudi v prejšnjem mandatu ste prejeli, ki so bile ustavno sporne. Odvzeli ste mandat. Pa ste danes najbolj glasni, ko gre za to, da neka zadeva ni v skladu z Zakonodajno-pravno službo. Mislim, da ste zadnji, ki lahko o tem govorite, glede na vaša dejanja, ki ste jih imeli v preteklosti in ki jih imate tudi danes, ko sprejemamo kakšen predlog zakona. Da ne rečem o tem, koliko dobrih rešitev ste zavrnili samo zato, ker niso nastale izpod vaših peres.  Skratka, še bolj me žalosti, ko poslušam predstavnike Vlade, ki bi bili res poklicani, da tak predlog zakona pripravijo, tudi v ustreznem času, ko zopet slišim besedo sistemsko. Jaz se že kar naježim ko slišim besedo sistemsko, ker vse kar v tej državi sistemskega je, da sistemsko to ne bo. In to na vseh področjih. Zato, ker smo večino tega mandata poslušali v vseh različnih predlogih ni sistemske rešitve. Sami niste bili sposobni pripraviti še ene dobre sistemske rešitve na različnih področjih.  Jaz bom tukaj zaključila. Kot rečeno, amandma poslanske skupine je jasen, je k 6. členu, je k 10. členu in nekako dodaja tisto, kar morda menimo, da bi bilo potrebno v zakon dodati, v upanju, da še enkrat razmislimo vsi in pogledamo zakaj je ta predlog nastal. Šlo je za ustavno sporno zadevo, ki je bila, gre za to, da se je poiskala neka rešitev, če seveda ta ni popolna, je naša naloga, da jo izboljšamo. Če pa je naš argument edino, vse je slabo kar ni naše, potem pa je v časih bolje, da smo tiho. Hvala.
Besedo dajem državni sekretarki gospe Mojci Ramšak Pešec. Izvolite.
Mojca Ramšak Pešec
Hvala lepa.  Danes v razpravi je bilo večkrat omenjeno to, da se pričakuje to, da bi ta zakon pripravila Vlada na mesto Državnega sveta. Moram reči, da smo imeli… / vmesno oglašanje/. Prosi. …ne pa da ga je pripravil Državni svet, morda tako. Jaz moram reči, da smo imeli informacijo, da Državni svet predlog zakona pripravlja, zato se tudi nismo na Ministrstvu za javno upravo tega lotili, je pa dejstvo, da pripravljamo za Ministrstvu za javno upravo za Vlado vrsto zakonov, v katerih pa je Ustavno sodišče ugotovilo neposredno neustavnost, medtem ko Zakon o volitvah v Državnem zboru ne glede na to, da je bil večkrat predmet presoje, sam ta volilni spor ni bil ugotovljen s strani Ustavnega sodišča kot ustavno sporen, je pa res, da morda neposredno sama taka ustavna presoja teh določb Zakona o volitvah v Državni zbor niti ni bila vložena, je pa dejstvo, da je večkrat posredno v svojih obrazložitvah Ustavno sodišče nekako omenilo, da je tudi Zakon o volitvah v Državnem zboru ni zadosti jasen in popoln. Podobno je Ustavno sodišče neposredno ugotovilo, da referendumski spor tudi ni ustrezno zakonsko urejen in tu je ministrstvo pripravilo na predstavitvah poslanskih skupin novelo Zakona o referendumski in ljudski iniciativi kjer ureja referendumski spor in tudi tu je bilo potrebno vrsto deležnikov vključiti in vrsto usklajevanj opraviti z organi oziroma deležniki, ki bi ta referendumski spor po novem urejali zato, da smo prišli do neke rešitve in kot sem rekla sedaj v fazi predstavitve poslanskim skupinam in nekako upamo, da bo ta zakon in ta neustavnost glede referendumskega spora bila odpravljena in zakon sprejet. Je pa dejstvo, da je Ustavno sodišče prejelo ustavno pobudo za presojo ustavnosti Zakona o lokalnih volitvah v delu, ki se v enem delu nanaša na volilni spor in sicer glede ustreznosti rešitev za odločanje Upravnega sodišča v tem sporu, to ustavno presojo smo dobili na Ministrstvu za javno upravo v pripravo mnenja mislim, da pred dvema ali tremi tedni in to je sprožilo temeljit razmislek o tem, da bo pa potrebno oziroma je smiselno, da se vsi volilni spori v vseh volilnih zakonih temeljito pogledajo, vključijo najširši deležniki v to razpravo oziroma v ta razmislek in nekako delovno skupino oziroma začetek aktivnosti za to nesistemsko, bom raje uporabila, celovito presojo vseh volilnih sporov v vseh volilnih zakonih na ministrstvu pripravljamo. Zdaj, če bo ta odbor sprejel tak sklep bom natančno kolikor se le da natančno časovnico vseh opravil, ki jih v zvezi s tem imamo namen opraviti in tudi vse deležnike, ki jih imamo namen vključiti v to razpravo, tudi pripravili in vam posredovali, je pa dejstvo, da tako hitro oziroma v zelo kratkem obdobju do rešitev verjetno ne bo prišlo, ker gre res za zelo zahtevno ustavno materijo in dejstvo je tudi da ne glede na to, da bil oblikovan nek temeljni, skupni temelj teh volilnih sporov, specifiko posameznih volitev, za volitve bo pa le potrebno tudi upoštevati. In to je tudi razlog, da sam predlog zakona v normativni program dela Vlade za leto 2020 nismo vključili, ker nekega zagotovila oziroma zagotovo, da bomo v letu 2020 po vseh teh usklajevanjih s tako velikim številom deležnikov in obravnavo tako različnih volilnih sistemov od Državnega sveta, Državni zbor, evropske volitve, predsednik države, lokalne volitve, da bi prišli do tako usklajene zakonodajne rešitve, da bi lahko nesporno zagotovljeno dali že v program dela Vlade za leto 2020, nismo dali in zato ga v normativnem programu dela Vlade ni. Kot sem rekla ali bo sprejet sklep ali pa poseben dogovor ali kakršnokoli zagotovilo lahko damo, da bomo predvidene aktivnosti, časovnico in deležnike, ki jih imamo namen vključiti v to pripravo teh celovitih rešitev volilnih sporov, ki se sedaj kažejo, da dejansko bo potrebno v vseh zakonih pogledati, lahko temu cenjenjem odboru tudi v roku, ki ga nam boste določili, za katerega se dogovorimo tudi posredovali.
Hvala.  Ugotavljam, da ni več interesa za razpravo zaradi tega zaključujem razpravo k 1. do 5. členu in dajem v razpravo 6. člen h kateremu je bil vložen amandma za amandma odbora na predlog Poslanke skupine Slovenske demokratske stranke. Ugotavljam, da ni interesa za razpravo, zaradi tega razpravo zaključujem. Prehajamo na odločanje o amandmaju k 6. členu.  Glasujemo. Kdo je za? (5 članov.) Kdo je proti? (9 članov.) Amandma ni sprejet. V razpravo dajem 7. člen, h kateremu ni bil vložen amandma. Ugotavljam, da ni interesa za razpravo, zaradi tega razpravo zaključujem. V razpravo dajem 8. člen, h kateremu je bil vložen amandma Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke, kot predlog za amandma odbora. Ugotavljam, da ni interesa za razpravo, zaradi tega razpravo zaključujem. Prehajamo na glasovanje o amandmaju. Glasujemo. Kdo je za? (5 članov.) Kdo je proti? (10 članov.) Ugotavljam, da ta amandma ni sprejet. Dajem v razpravo 9. člen, h kateremu ni bil vložen amandma. Ugotavljam, da ni interesa za razpravo, zaradi tega zaključujemo razpravo. Dajem v razpravo 10. člen, h kateremu je bil vložen amandma Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke, kot predlog za amandma odbora. Ugotavljam, da ni interesa za razpravo, zaradi tega razpravo zaključujem.  Glasujemo o amandmaju k 10. členu. Glasujemo. Kdo je za? (5 članov.) Kdo je proti? (10 članov.) Ugotavljam, da amandma k 10. členu ni sprejet. V razpravo dajem 11. do 15. člen novele zakona. Ugotavljam, da ni interesa za razpravo, zaradi tega razpravo zaključujem. O vseh členih in tudi razpravo in glasovanje o amandmajih odbora, v skladu z, na začetku sprejeto, odločitvijo odbora, prehajamo na glasovanje o vseh členih skupaj. Glasujemo. Kdo je za? (5 članov.) Kdo je proti? (10 članov.) Ugotavljam, da členi novele Zakona o Državnem svetu niso sprejeti in na podlagi razlage Komisije za Poslovnik, v zvezi z drugim odstavkom 41. člena Poslovnika Državnega zbora, z dne 9. 12. 2009, ugotavljam, da je obravnava predloga zakona o spremembah Zakona o Državnem svetu na matičnem delovnem telesu končana. S tem zaključujem drugo obravnavo predloga zakona na matičnem delovnem telesu. Odbor bo pripravil poročilo, v katerega bo to ugotovitev vključil in ga posredoval predsedniku Državnega zbora. Zaključujem 1. točko dnevnega reda. Vsem se - ki ste sodelovali pri tej točki – zahvaljujem za sodelovanje, vam želim lep dan še naprej. Prehajamo pa na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVAH ZAKONA O MEDNARODNI ZAŠČITI, DRUGA OBRAVNAVA, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložil Državni svet. Kot gradivo ste prejeli mnenje Vlade z dne 28. november 2019, mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 20. 12. 2019. K tej točki smo vabili v imenu predlagatelja, državnega svetnika, gospoda Marjana Maučeca, predstavnike Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Zakonodajno-pravne službe. V poslovniškem roku, lahko ugotovim, da amandmaji niso bili vloženi. Pričenjamo drugo obravnavo predloga zakona, o katerih bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Tako kot pri 1. točki, tudi tukaj predlagam, da obravnavo nadaljujemo na način, da razpravljamo po vrsti, o posameznih členih, na koncu pa še glasujemo o vseh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? (Ne.) Ugotavljam, da nihče. Predpostavljam, da želi predstavnik predlagatelja, državni svetnik, Marjan Maučec, podati dopolnilno obrazložitev? (Da.) Izvolite.
Marjan Maučec
Hvala za besedo, lepo pozdravljeni. Jaz bom skušal biti kratek, ker tudi zakon je kratek, tudi nameni so kratki, pa jasni, ampak seveda tudi, že v začetku povem, da procedura je pač taka, mi smo v Državnem svetu sprejeli predlog spremembe zakona in potem seveda dobimo pravno mnenje, tako da, da se razumemo, da ne bomo zdaj se tu šli upoštevanje ali neupoštevanje, ampak na kratko bi vseeno povedal… Skrb je z, v Državnem svetu, glede migracij, pač veste, smo se že prej tudi pogovarjali se, 22 predstavnikov lokalne skupnosti je. Problemi se v zadnjih, 3 leta je, povečujejo. Skrb je za naprej in nekako smo ugotovili, da glede na to, da je to večkratno vračanje na Hrvaško ilegalnih prebežnikov, ki imajo neko željo, da uporabijo to pot čez Slovenijo ali pa da tu zaprosijo za zaščito, nekako smo se navezali na 13. člen Dublinske uredbe, ki določa, da je upravičen do azila tisti, ki je nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, dolžan zaprositi za mednarodno zaščito v prvi varni državi v katero je vstopil. Glede na določbo Dublinske uredbe je na splošno znano dejstvo, da Slovenija nima sosede nobene države, kjer bi bila vojna. To pomeni, da v Republiko Slovenijo noben upravičenec do azila ne more vstopiti ne po kopnem ne po morju ne po zraku. Tudi primerjava v drugih državah je nekako tam, nekje imajo to alinejo in potem je to izločitveni pogoj za to. Pri nas, kot vidimo iz statistike, predlansko ali lansko leto za polovico se je povečalo za 60 % vsega tega in tudi bojazen za naprej kako reagirajo sosednje države. Vsi vemo, Madžarska, Italija tudi Avstrija javno izraža neka zelo ostra stališča. Zdaj cilji tega zakona so preprosto, da se v 53. členu zakonika, mislim 31. členu / nerazumljivo/ alinejo, kot sem povedal, da države iz katere prosilec prihaja šteje za varno tretjo državo na podlagi 53. člena zakona. In, da če prosilec nezakonito vstopi na ozemlje Slovenije ali protipravno podaljša svoje bivanje in se brez pravega razloga ne javi oblastem in ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa. 2. člen je potem glede veljavnosti 15 dni in pa začetek veljavnosti / nerazumljivo/ mesecu, da se tisti vakum, ki nastane, ki so že nekako na poti tudi osebe, ki so lahko v veliki stiski ali pa noseče ženske ali otroci, da imajo neki manevrski prostor. Osnovno sporočilo tega zakona je, da tisti, ki imajo namen koristiti državo Slovenijo, da dobijo informacijo in da vedo, da to ni njihova prava pot, ker vemo, da ograja ne pomeni verjetno nič, jaz tudi sam osebno sem zelo proti ograji tudi smo ugotovili, da to nič ne pomaga, čeravno smo v začetku imeli tako ali drugačno stališče, v drugih državah smo potem to naredili pa zdaj tudi vidimo, da to ni rešitev. Danes tudi lahko na koncu povem, da ne trdim, da je to idealna in najboljša rešitev, ampak verjetno se problema zavedamo vsi. Ali je to prava rešitev ali je še kakšna boljša, je na nas vseh, upam, da bomo pravočasno naredili kaj, če bo prišlo do tega kar vsi nekako govorimo / nerazumljivo/ da se to ne bo zgodilo. Upajmo, da bo svetovna politika, ker tu si moramo biti na jasnem mi, pa tudi vi, z vsem spoštovanjem nimate te moči, da bi to zaustavili, to so neke posledice, vzroki so čisto drugje, ko je več ali manj tudi vemo, da nič ne moremo vplivati, pa tudi tisti, ki moramo skrbeti za zakonodajo v nekem malem smislu tudi državni svetniki, ostalo pa predvsem cenjeni zbor poskušamo rešiti. To je osnovna poanta, ki je namenjena v tem predlogu zakona, ki ga je sprejel Državni svet. Hvala lepa.
Hvala.  Pisno mnenje Vlade smo prejeli. Želite dodatno obrazložitev državna sekretarka, gospa Melita Šinkovec. Izvolite.
Melita Šinkovec
Hvala lepa, predsedujoči za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, vsi prisotni lepo pozdravljeni! S Predlogom zakona o dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti se dejansko predlagata dodatna razloga na podlagi katerih se posamezniku status begunca in subsidiarne zaščite ne priznata. In sicer skladno s predlogom zakona naj se osebam, ki so bile v varni tretji državi ali če so nezakonito vstopili na ozemlje Republike Slovenije ne bi priznalo statusa begunca in subsidiarne zaščite. Vlada Republike Slovenije pojasnjuje, da mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kot članici Evropske unije, določa skupna evropska azilna zakonodaja. Republika Slovenija je tudi kot podpisnica mednarodnih konvencij, dolžna spoštovati tako mednarodne konvencije, kot tudi zakonodajo Evropske unije. Vsake spremembe oziroma dopolnitve nacionalne zakonodaje, morajo biti usklajene z mednarodnim in evropskim pravnim redom, ter obstoječo sodno prakso. Torej, evropska zakonodaja in konvencije s področja mednarodne zaščite, pa so prenesene v nacionalni pravni red, preko Zakona o mednarodni zaščiti. Naj pojasnim, da razloge za izključitev iz statusa begunca določa Konvencija o statusu beguncev in direktiva o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki se jim prizna status begunca. Navedena direktiva določa tudi razloge za izključitev iz subsidiarne zaščite. Predlagana nova razloga za izključitev iz statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite pomenita tako kršitev konvencije, kot tudi kršitev pravnega reda in pomenita, glede na naravo instituta mednarodne zaščite, nesorazmeren poseg v pravico do mednarodne zaščite. Osebo, ki prihaja iz varne tretje države in ki zaprosi za mednarodno zaščito, ni možno brez postopka mednarodne zaščite, kjer se individualno presoja, ali je zadevna tretja država za določenega prosilca varna, izključiti iz mednarodne zaščite. Upoštevaje navedeno, Vlada Republike Slovenije nasprotuje oziroma ne podpira predloga dopolnitve Zakona o mednarodni zaščiti. Hvala.
Tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe imamo v pisni obliki. Želite še dodatno obrazložit? (Da.) Izvolite, gospa Mira Palhartinger.
Miroslava Palhartinger
Dober dan, hvala za besedo. Bom poskusila strnit naše mnenje in ga predstavit na kratko – tudi Zakonodajno-pravna služba v svojem mnenju opozarja, da je predlagana dopolnitev 31. člena z dvema novima izključitvenima razlogoma, pravzaprav vsebinsko vprašljiva, z vidika kvalifikacijske direktive, ki določa, kateri so izključitveni razlogi, ta direktiva pa v svojem temelju in vsebinsko, pač izhaja iz Ženevske konvencije, ki je pravzaprav pravni okvir in temelj, na katerem se razvija mednarodno begunsko pravo. Tako direktiva, kot konvencija, sta pri določanju izključitvenih razlogov izčrpni. To pomeni, da določata zaprt krog razlogov, ki jih je mogoče v tem smislu upoštevati in s tega vidika bi predlagana dopolnitev pomeni vsebinsko širitev te ureditve, ki je z vidika prenosa direktive in upoštevanja konvencij vprašljiva, zlasti pa vprašljiva z vidika upoštevanja načela nevračanja. Kaj je njegova vsebina, pojasnjujemo tudi v svojem pisnem mnenju. Poleg tega ugotavljamo, da predlagani določbi predstavljata zgolj prepis dveh že veljavnih določb, 51. in 52. člena. Gre za člena, ki urejata, kdaj gre za nedopustno prošnjo. V teh primerih pristojni organ prošnjo zavrže in kdaj gre za očitno neutemeljeno prošnjo, tu pristojni organ prošnjo zavrne. S tega vidika ugotavljamo, da bi dopolnitev, kot je predlagana, vnesla v zakonsko ureditev tudi materialno in procesno nedoslednost. V nadaljevanju pojasnjujemo tudi koncept varne države, kjer mora biti v vsakem konkretnem postopku zagotovljena individualna presoja in možnost, da se ta koncept, v teh primerih, izpodbija, opozarjamo pa tudi, da prošnja, ki ni vložena v najkrajšem možnem času, glede na določbe direktive, izrecno ni dopustno izključevati iz obravnave. Pripombo smo namenili tudi predlagani določbi 2. člena in sicer, zamiku začetka uporabe. Tu se predlagatelj sklicuje na namen zagotoviti zaščito ranljivih skupin v prihodnjem obdobju.  (nadaljevanje) Mi v svojem pisnem mnenju opozarjamo kdaj je pristop, ki zamika uporabo načeloma sploh dopusten in ugotavljamo, da neka širša in bolj ugodna interpretacija zakonske ureditve ni razlog na katerem bi bilo mogoče tak pristop utemeljevati. Ugotavljamo tudi, da se sicer tudi vsebinsko predlagana dopolnitev 31. člena izrecno in posebej ne ukvarja z zaščito ranljivih skupin prosilcev za mednarodno zaščito. Sicer pa ugotavljamo, da dolžnost zagotavljanja ustavno skladne in z mednarodnimi akti in pravnimi redom EU skladno ureditev, da je dolžnost, da se tako ureditev zagotovi, sicer je trajna in ne more veljati le v nekem prehodnem obdobju. Hvala.
Končali smo z uvodnimi predstavitvami. V razpravo dajem vse člene novele zakona. Glede na to, da ni bilo vloženih nobenih amandmajev, ugotavljam… K razpravi se je prijavil mag. Branko Grims. Izvoli, Poslanska skupina SDS.
Hvala. Vsem prav lep pozdrav. Živimo v državi preko katere je šlo daleč preko pol milijona ilegalnih migrantov. V zadnjem času se tok še povečuje in pri tem sodeluje že Vlada z njenimi službami pa nevladne organizacije, vprašanje je samo kdo pije, kdo plača, kasirajo pa na koncu pa itak vsi. Skratka, v Slovenji je to postal biznis, pri čimer se je pozabilo, da so te stvari vse v nasprotju z veljavno zakonodajo. In potem ko se hoče kjerkoli dati signal ali zaostriti to obstoječo zakonodajo, se reče, to ne dovoljujejo mednarodni predpisi, ali pa se še celo s kakšno zelo duhovito domislico zraven da. Eno smo slišali sedaj. Najprej se je reklo, da so te členi protiustavni, potem je pa bilo rečeno, ja saj te členi so prepisi dveh členov, ki sta že v zakonu. Ja dobro jutro. Eno ali drugo. Oboje pa ne morete. Ampak, če pač nimate argumenta, da bi zavrnili, potem ga vlečete iz petnih žil, kot se temu reče.  Zdaj, kaj je v resnici problem. Prej je v uvodni obrazložitvi bila omenjena ograja. Vsaka ograja je učinkovita, prvič, če je v redu narejena, drugič, če je varovana, kar je bistveno in tretjič, če je dokončana. Slovenska ograja ne izpolnjuje nobenega od teh treh pogojev, zato ker to tisti, ki imajo oblast v rokah ni v interesu. Prvič, ograja ni končana, drugič, na tej ograjo so po navadi kar odprta vrata in tretjič, je narejena tako, da je pravzaprav zelo vprašljiva njena učinkovitost. In to namerno. Ker, če se hoče pogledati kaj je prava ograja, pojdite pogledati kar dol iz kjer ti ljudje prihajajo Savdsko Arabijo, kako ima lepo ograjo okoli. In ovedo zakaj. On pravijo, ti ki prihajajo prinašajo nevarnost. Ste že slišali kakšno razpravo o tem, da je tam kaj narobe. Ne. Savdska Arabija je bila celo strani OZN postavljena za predsednico Odbora za varovanje človekovih pravic in enakih možnosti. Dobro jutro. To se pravi, so lahko za vzgled po varovanju človekovih pravic. No, pa pojdimo pogledati tisto njihovo ograjo. Kdor ne ve kakšna je, bo zelo presenečen.  No, drugo kar je. Varnostno impotentna Vlada, ki jo imamo seveda ne izvaja obstoječe zakonodaje, zato je treba očitno predpis tako napisati, da bo jasen vsem, ki morajo to izvajati, ker jim kot kaže ni. In potem se zgodi to, da ilegalnega migranta, ki mu zavrnejo prošnjo za azil in bi torej moral biti takoj izgnan, stori kaznivo dejanje, obsodijo, pride iz zapora in potem ga spet ne izženejo. Čudno, da ga niso spet pripeljali v Državni zbor Republike Slovenije pa bi se vsi z njim slikali, zakaj ne. Mimogrede, ta migrant je potem v kratkem obdobju posilil eno slovensko dekle, napadel še drugo z nožem in tako naprej, da se ne bomo dolgovezili in zato bi moral neko kazensko odgovarjati. Postavil bom vprašanje Vladi in Vlada pravi: veste nismo ga mogli izgnati, zato ker ni bila izrečena stranska kazen izgona s strani pristojnega sodišča. Ja, kot da je to edini razlog za izgon, ki obstaja v obstoječi zakonodaji.  (nadaljevanje) Ali se delate norca iz ljudi ali kaj. Očitno izvajate zakone na tak način, da je maksimalno v škodo obstoječim državljankam in državljanom. To je naklepno kaznivo dejanje, kar ste zapisali v odgovoru na te vprašanje.  In potem, ko je tukaj predlog, da bi se zakonodaja vsaj nekoliko zaostrila oziroma bolj jasno zapisala, očitno za vas, ker to potrebujete v Vladi, da boste začeli že enkrat zakone izvajati in da boste razumeli, da vaša naloga ni spuščati ilegalne migrante v Slovenijo pa plačevati potem gore denarja za to, da se zafrkavaš s tistim procesiranjem, ampak da je treba preprečevati vstop, treba ga je preprečevati trikratno. Najprej s preventivo. Preventiva so sprejeti zakoni, ki morajo biti tako jasni, da dajejo signal ilegalnim migrantom, da so tukaj nezaželeni. Prenehati je treba tiste nevladnike, ki so / nerazumljivo/ ideologiji utemeljeni in sami pomagajo in se s tem celo hvalijo pri vdoru ilegalnih migrantov v Republiko Slovenijo in potem zavlačujejo postopke, da to ja maksimalno stane Republiko Slovenijo. Zaradi tega ima Republika Slovenija najbolj nore zakone, kar se tiče davkov in davčno obremenitev za podjetnike in zaradi tega Slovenija seveda zaostaja na vseh nivojih in zdaj ko bo pritisnil problem evropske gospodarske krize, ki se kaže ta hip še v Nemčiji v zelo jasnih obris, bo to postal nerešljiv problem za celotno Slovenijo. Takrat bomo spet poslušali zgodbice kako ni denarja za vse drugo, in potem se dogajajo popolne norosti v stilu tistega, če je nekdo delal 40 let, pa se je / nerazumljiv/ okrog zalomilo, ima zdaj ene par sto evrov penzije, za ilegalnega migranta 1963 na mesec ni problem, ali pa se potem pokaže še kakšen izpisek, kako se mu še fajn nakazuje pomoč denarna na račun. In seveda, če to enkrat postane biznis v katerem so vsi tako fino lepo zraven udeleženi in kjer je veliko denarja, ga tudi veliko izgine, se ne da nikakor narediti nič pametnega. Zdaj, marsikaj sem že videl neumnega, ampak ste dosegli novo stopnjo, to vam pa moram čestitati. V enem od teh odgovorov, ki smo jih dobili, mislim, da je to bilo stališče Vlade, in če je bilo od službe, se opravičujem, ampak mislim, da sem tam to prebral, v bistvu izhaja iz tega, da države Evropske unije niso varne države, da je treba za vsako ponovno preverjati in za vsako pusti da on lahko utemeljuje, da tam ni varen. Ali se vi delate norca ali kaj. Evropska unija pa šengensko območje je enotno območje. In države, ki so tukaj naše sosede, so vse članice Evropske unije, odkar je Hrvaška stopila v Evropsko unijo. Po kakšni logiki potem to niso varne države. A ja, treba je pač fajn denar služiti, pa da za Slovenijo zmanjkuje, za šolstvo zmanjkuje, za zdravstvo zmanjkuje, za upokojence zmanjkuje, ampak za ilegalne migrante, pa za ves biznis z njimi mora biti denarja dovolj. Ker samo biznis je to, s kakšnimi begunci nima nobene blage veze več. Tukaj gre samo za masovno zlorabo pravice do azila. Pogledati je treba kdo so te ljudje, ki prihajajo, od kod prihajajo, pa bo kristalno jasno za kaj v resnici gre.  In e nekaj povem, kar sem že govoril v vseh letih, pa vedno znova je treba očitno nekaterim, ne slišite tega dobro, /nerazumljivo/ »ne čujem dobro«, smo že enkrat na Balkanu slišali, da ti si begunec po tistem osnovnem mednarodnem predpisu z namen, kot je bil sprejet, kar pejte to brat kako je bilo takrat, v prvi varni državi ali v delu varne države, če je celotna država razdeljen na del, ki je varen in ki ni. Ko greš od tam naprej si pa ilegalni migrant, če greš nezakonito. Kakšni begunci so tukaj. Ker se vsa Evropa norca dela, mi pa na to logiko pristajamo, razen seveda Višegrajska skupina, ki preprosto na to logiko ne pristaja. In to je edini zgled preživetja v tem norem svetu. Kakšni begunci neki. Iz držav kjer ni bilo ne vem koliko časa nobene vojne, kjer ni nobenega problema. Pridejo preko 20 varnih držav v Slovenijo in zdaj moramo mi tukaj izvajati ne vem kakšne postopke in plačevati za to gore denarja. Zato, ker vam to paše. Saj ne za to, ker bi vedeli, da so ono in ogroženi kakorkoli. Kaj na Hrvaškem se jim bo kaj groznega zgodilo? A je tam kakšna vojna? Ali je bila včeraj kakšna vojna? Meni ni znano. Zakaj jih potem ne bi smeli vrniti na Hrvaško, tako kot je predlagano. Zdaj, imamo že tekoči trak, kajne, da jih vračamo in potem spet pridejo, pa se spet cel postopek izpelje, pa spet pridejo in tako dalje in tako dalje, vedno znova in znova in vse to se plačuje. Potem se pa »farba«, kako je to samo nekaj milijonov na leto. Ja, seveda… Edina poštena številka, ki je bila, je bila leta 2016 v proračun, je bila 123 milijonov evrov, kajne. Koliko je zdajle, lahko samo ugibamo, ampak številka je orjaška, ker seveda, vi prikazujete v proračunu samo še tisto, kar je vezano na urad, ne pokažete pa vseh dodatnih stroškov, ki se skrivajo pod posameznimi ministrstvi in zamolčite, da ko ilegalni migrant vdere v Republiko Slovenijo, gre lahko preko vrste za zdravniško oskrbo, ima vse dostopno, Slovenci pa čakajo po cele dneve, kajne – ravno zadnjič sem spet slišal, kako je bilo »fajn«, ki je, hm, ena gospa »fasala« ošpice in so jo pustili kar čakat, ona pa veselo okoli hodila, ker ni niti vedela, kaj ima… Pa to ste vedeli, niste vedeli, kajne? Aja, migranti imajo pa takoj dostop, kajne, ji pa ni treba čakat, če slučajno jo ne naročijo v tistem zdravstvenem domu in podobno. In lahko vam teh zgodbic povem še toliko, da ne boste verjeli. Pa da ne govorim o zobozdravstvenih storitvah, pa še kaj drugega… Skratka, za tujce vse, za Slovence nič – oprostite, taka Vlada je ničvredna. Danes že cel dan poslušamo, kako potrebujemo sistemske spremembe in je treba reševat stvari sistemsko. Ob tem, čemer smo priča, ob taki politiki Vlade, ki je varnostno impotentna, ki dela v škodo lastnih državljanov, je edina sistemska sprememba, ki bi bila potrebna, njen takojšen odstop in odhod v zgodovino in postavitev ene kompetentne Vlade in to desne strani.
Janja Sluga, Poslanska skupina Stranke modernega centra, ima naslednja besedo, za njo pa poslanec Predrag Baković. Izvolite.
Hvala lepa. Ja, danes imamo ponovno na mizah en piarovski protimigrantski vložek desnice, s to razliko, da tokrat predlagatelj izjemoma ni SDS, pač pa je SLS, ampak gre za identično vsebino, ki jo nekako tudi SDS že od leta 2015, pa 2018, pa tudi letos oziroma lansko leto, ves čas vsiljuje. Gre za eno znano agendo. Tudi ta, predhodna razprava pred mano, je bila v tem stilu in v tej maniri, kot je vedno, s tem da si gospod Grims seveda zdaj prihaja v nasprotje s samim seboj, oziroma z izjavami vaše stranke, ki pravi, po eni strani, da Hrvaška zgledno ureja zadeve, obvladuje situacijo in mora takoj vstopiti v Schengen, po drugi strani pa se zavzemate za to, da s kršitvami mednarodnega prava, uredimo nekaj, česar Hrvaška ni sposobna uredit. Ampak ne glede na to, tudi na to temo smo, seveda, na tem odboru sedeli že ničkolikokrat. V ponedeljek smo zaključili eno sejo tega odbora na te teme, korespondenčno. Drugo sejo imamo kar odprto, za nedoločen čas in jo bo verjetno predsednik skliceval po potrebi, ko oceni, da je pač treba zopet malo »lansirat« neke določene trditve in izjave, v javnosti, in tako naprej. Tisto, kar sem dejansko izpostavila že pri prejšnji točki današnje seje tega odbora, ko sem govorila o političnem izrabljanju ali pa tudi politični agendi državnih svetnikov, se seveda zdaj pri tej točki samo potrjuje in kdor zanika to, mi je žal, da predsednik Državnega sveta ni več prisoten, ker je to prej zanikal, se seveda tukaj zdaj zelo jasno, celo pisno smo našli, zapisano to, o čemer sem prej govorila, namreč, na spletni strani izven parlamentarne stranke Slovenske ljudske stranke je napisano: »Vodja svetniške skupine SLS v Državnem svetu Republike Slovenije, Marjan Maučec, je skupaj s predsednikom SLS, Marjanom Podobnikom in mag. varstvoslovja Manjo Konkolič, predstavil vsebino zakonskih sprememb za popolno zajezitev nezakonitih migracij, ki jih bo SLS v postopek v Državni svet vložila danes.« To je to, o čemer sem prej govorila. Jaz sem sicer šla gledat, seveda, Poslovnik tudi Državnega sveta, da ne bo kake pomote, ker sem seveda v tem Poslovniku Državnega sveta želela najti svetniške skupine, ampak jih tam notri ni. Tisto kar sem našla je 14. člen, ki govori o interesnih skupinah Državnega sveta in ti so predstavniki delodajalcev, delojemalcev, kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev, negospodarskih dejavnosti in lokalnih interesov, to o čemer smo že tudi prej govorili. Zakaj to razlagam? Zato, ker še enkrat poudarjam, da gre v tem primeru za očitno zlorabo Državnega sveta, ki ga je zlorabil nekdo drug ali pa se je pustil tudi sam zlorabiti in iz teh razlogov se v poslanski skupini SMC sprašujemo enako kot smo se spraševali že tudi pri prejšnji točki.; kakšna je dejansko v takem primeru na tako temo vloga Državnega sveta. Da ne bomo potem govoril tudi o tem, da so bile razprave popolnoma ne vsebinske. Mislim, da z vsebino v tem primeru lahko zelo, zelo hitro opravimo in jo lahko obdelamo v svojih razpravah v dveh stavkih. Vsebina je kršitev mednarodnega prava, evropskega prava, Ustave Republike Slovenije in še in še. In mislim, da se več kot to dejansko z zadevo, ki jo imamo na mizah, niti ne rabimo ukvarjati. Tisto, kar je treba povedati je, da se problema je potrebno zavedati, da migracije so problem, da migracije vedno so bile in vedno bodo tudi obstajale, rešitev mora biti neka skupna, neka vseevropska, nek skupni pristop, kjer bomo članice med sabo sodelovale, ne pa se delile, kot nekateri predlagajo.
Nadaljujemo z razpravo o noveli Zakona o mednarodni zaščiti, ki jo je Državni svet kot predlagatelj sprejel na 22. seji 16. 10. 2019 in tukaj tudi odgovor glede tega, da je predlagatelj Slovenska ljudska stranka, kar ne drži in je je zavajanje, predlagatelj je Državni svet. Repliko ima mag. Branko Grims. Izvoli.
Hvala. Lepo bi bilo, če bi najprej se poslušali in drugič sploh vsi vedeli točno o čem se govori. Jaz sem govoril o tem, da je Hrvaška varna država, da so članice Evropske unije po definiciji varne države, vsaka članica Evropske unije mora izpolnjevati enake kriterije kot Slovenija in Slovenija enake kot vse ostale, če želite. Zato tudi je lahko članica Evropske unije, kajti, če ena država teh kriterijev ne izpolnjuje, ne more biti članica Evropske unije. To se pravi govoriti o tem, da je treba za sosednje države ugotavljati ali so varne države je norost, neumnost in zafrkavanje ljudi in predvsem norčevanje iz denarja davkoplačevalcev. Zdaj pa gospa, ki je ravnokar govorila je spet uporabila kako je to vse protiustavno pa ne vem kaj, preslišali ste pojasnilo uradne predstavnice, ki je rekla, da je to prepis dveh že obstoječih členov, samo očitno vi teh členov ne izvajate, zato jih je treba še enkrat napisati, pa jih bo očitno še 200-krat treba zaradi tega, ker ta Vlada ne izvaja zakonov Republike Slovenije, pa tudi prejšnja jih ni tako mimogrede. Če bi, in to govorim že 5 let, se vsi držali pravnih predpisov, mednarodnih konvencij in pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo in pravnega reda Republike Slovenije se nič od tega kar se je dogajalo in kar se dogaja z ilegalnimi migracijami sploh nikoli ne bi moglo zgoditi, nikoli nič od tega, pa se je, in zato bi moral nekdo odgovarjati kazensko, politično, na vse načine. In kar je še huje stvari se samo zaostrujejo. Ilegalne migrante, tudi potem, ko imajo že pravnomočne odločbe o izgonu, se ne izgoni, ampak se jih pripelje v parlament Republike Slovenije in se jih postavlja malo manj kot narodne heroje, plačujejo pa to navadne državljanke in državljani, zanje predpisi ne veljajo. Če odprete vi eno brivnico ali veste kako vam bo inšpekcija gledala ali imate vse iz rosfraj jekla, ali imate vse pogoje, ali je višina prava. Če preide ilegalni migrant, ki bo moral biti izgnan, pa lahko brije tam po ulici, nobenega predpisa ni, ne plačuje davkov, to se pravi kaj je to pomeni, da bi morala vlada kompletna iti sedeti, ker to pa ni več, da ni vedela za to, ampak je s svojim dejanjem aktivno omogočila nelegalno stanje v Republiki Sloveniji. Celo tako, da je zaradi tega prišlo do dveh posilstev. To je realno stanje in zaradi tega je ta zakon potreben, pa še veliko drugih.
Replika na repliko ni mogoča. Naslednji ima besedo Predrag Baković, Poslanska skupina Socialnih demokratov.
Hvala lepa, predsednik. Glejte, jaz bi najprej rad v luči tega, da obrazložim, zakaj po mojem mnenju ta novela tehnično ali v praksi ne zdrži, najprej v grobem pojasnil, kakšni so postopki varnostnih organov, naših varnostnih organov, najprej na meji, v primeru, ko zaznajo nelegalni prehod državne meje. Torej, takrat ko policisti primejo nekega nelegalnega ali pa ilegalnega pribežnika, čez državno mejo, seveda je potrebno najprej opravit ogled, zbrat vsa potreba obvestila, pridobit dokaze, ki dokazujejo, iz katere države je prišel, seveda vse z namenom, da se potem v to državo, ga potem tudi lahko vrne in jasno, najavit tudi tujim varnostnim organom, kaj se je zgodilo, in seveda tudi najavo o vračanju te osebe v to državo. Seveda ob tem se pojavi možnost ali pa opcija, da ta oseba zaprosi za mednarodno zaščito in takrat, seveda, ti postopki potem se tudi zaustavijo in pričnejo policisti z izpolnjevanjem nekega obrazca, ki pač potem pelje naprej postopek v / nerazumljivo/ mednarodne zaščite. Seveda pa policisti najprej ugotovijo tudi elemente prek najmanj prekrška, zaradi prehoda državne meje, nelegalnega prehoda in v tem primeru tudi zberejo vse dokaze, ki so potrebni zaradi, bom rekel, obravnave tega prekrška, tako bom rekel, ali na sodišču za prekrške oziroma pri prekrškovnem organu in, kaj hočem povedat? Da v nobenem primeru, torej, ali bo zaprosil za mednarodno zaščito ali pa ne bo zaprosil za mednarodno zaščito, kot je bilo že prej povedano, ni mogoče tako osebo, četudi prihaja iz varne države, brez postopka, bodisi izključiti iz mednarodne zaščite ali pa bodisi vrniti nazaj varnostnim organom tiste države, iz katere je prišel. Torej, to pomeni, da, praktično, da ga ne moremo vreči preko meje nazaj, od kjer je prišel, temveč je v vsakem primeru potrebno izvesti nek postopek in če prihajamo na statistiko iz leta 2019, kjer ugotovimo, da smo imeli v lanskem letu 3 tisoč 800 in še nekaj nelegalnih oziroma prosilcev za azil in je bilo priznanih 85, to pomeni, da je to še ne, mislim da, 0,5 % od vsega in, bom rekel, ta novela, ki je pripravljena, bi pravzaprav, po tej logiki urejala samo teh 0,5 %. Če ugotovimo, da 3 tisoč 270 prosilcev za azil, je bil postopek ustavljen, zaradi tega, ker so odšli iz azilnega doma, da je bilo 352 prošenj zavrženih in / nerazumljivo/ 128 zavrnjenih, torej lahko enostavno ugotovimo, da bi se ta novela nanašala, kot je prej že povedal predstavnik Državnega sveta, da smo obkroženi z varnimi državami, torej, po tej logiki nihče od njih ne bi moral dobit mednarodno zaščito, bi ta novela urejala teh 85 oziroma 0,5 % in tukaj se meni zdi to nesmiselno. Bi pa rekel, da se je treba fokusirat na neko drugo zgodbo. Torej »neminovno« in dejstvo je, da 3 tisoč 273 oseb, kjer je bila zaustavljena ta vloga za mednarodno zaščito zaradi tega, ker so odšli iz azilnega doma, pa lahko predstavlja in predstavlja določene, neko anomalijo v našem sistemu. Seveda, ne bom rekel v našem, ker tukaj so tudi neke konvencije in pa mednarodne prakse, lahko pa povem, da edina učinkovita rešitev bi pa lahko bila, da se tem prosilcem za azil, ki zaprosijo za azil, na nek način in so seveda nezakonito prestopili državno mejo, na nek način do ugotovitve, ali izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito, pa omeji gibanje in so pod nekim nadzorom. Seveda, tukaj morajo pravniki povedati, ali to vzdrži, ali je to v skladu s konvencijami, ali je to v skladu z vsemi pravili, vendar pa, po mojem mnenju je pa tukaj potrebno izhajati iz nekega stališča in sicer tega, da je pač oseba nelegalno prestopila državno mejo in je storila najmanj prekršek. In ko je to zaprosila oseba za azil, seveda, prekršek ne obravnava zaradi tega, ker to, to potem je, bom rekel, temu, skrajna sila, da je to oseba naredila v skrajni si…, ta prekršek naredila v skrajni sili, po domače povedano, logično in ta prekršek potem ne…, kazen ne zadane prosilca za azil, kar po mojem mnenju tudi prav. Vendar pa v primeru, da pa ta oseba ni dobila statusa mednarodne zaščite, pa potem še vedno ostaja, še vedno je storilec prekrška in v teh primerih bi pa morda potrebno ta postopek do konca sprocesirati in zato bi tudi morda tukaj lahko poiskali neko zakonsko utemeljitev, ki se tiče nadzora v času, ko je postopek ugotavljanja ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito ali ne. Ampak tukaj imamo pa en problem, in sicer ta, da so ti postopki dolgi. Če gledamo neke obrazložitve, zakon o mednarodni zaščiti določa, da pristojni organ v postopku odloči v najkrajšem možnem času, najkasneje v šestih mesecih od vložitve prošnje in v posplošenem postopku pa najkasneje v dveh mesecih od vložitve prošnje. V primeru ko prosilec ne izpolni svojih obveznosti v zvezi s postopkom mednarodnem zaščite zapletenih pravnih in dejanskih vprašanj ali velikega števila prošenj za mednarodno zaščito se lahko rok za odločitev v rednem postopku podaljša, vendar ne za dlje kot devet mesecev, torej skupno 15 mesecev. V utemeljenih okoliščinah in z namenom zagotoviti ustrezno ter celovito obravnavo prošnje za mednarodno zaščito lahko pristojni organ v prej navedenem primeru ta rok prekorači za največ tri mesece, torej skupno na največ 18 mesecev. Pristojni organ lahko odloži postopek obravnave prošnje kadar se zaradi negotovih razmer in izvorni državi prosilca, za katerega se predvideva, da so začasne narave, od pristojnega organa ne more pričakovati, da bo o prošnji odločil o prej navedenih rokih in tako naprej. Tukaj smo ugotovili, da so ti roki dolgi in sedaj seveda se najprej logično postavi vprašanje ali lahko nekom omejimo gibanje za 18 mesecev zaradi ne vem česa. Tukaj je potrebno razmisliti res korektno in konkretno, prvič, o tem kako je mogoče to storiti. In pa, če je, kako je mogoče racionalizirati postopke za skrajševanje teh rokov, seveda, ob tem, da ne smemo se izpostaviti nevarnosti, da bomo pa nekoga, ki pa resnično potrebuje mednarodno zaščito, pa izključili iz tega postopka in dejansko storili kakšno hudo reč.  Morda bi lahko že obstajal tudi neke preliminarne ugotovitve na, bom rekel, na kratek rok, kjer lahko ti organi, ki ugotavljajo pogoje za mednarodno zaščito že tako lahko jasno in nedvoumno ugotovijo ali izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito, torej v smislu 51. člena zakona o mednarodni zaščiti in 52. člena. Da bi to storili v tem času, ko policija še preiskuje te nelegalne prehode, ko zbira dokaze tako za prekršek kot za vrnitev v državo od koder je prišel in morda bi že tam lahko ti organi poskušali v tem času, da se seveda zmanjša ta številka, ki je bila v lanskem letu na nek način ugotoviti preliminarno kdo je tisti, ki pa resnično že na prvi pogled je jasno, da ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. In seveda tukaj mora biti jasno izpostavljeno, da policija pa ne more in ne sme biti tista, ki sama ugotavlja ali oseba izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito ali ne. Po mojem mnenju bi bilo to pravzaprav nezakonito.  Pristojni organ, ki odloča priznanje statusa begunca bi v tem primeru seveda moral organizirati neko dežurno službo dela v manj ugodnih razmerah na terenu in tako naprej. In seveda tudi tukaj potem obstaja ta, bom rekel, časovna komponenta, ki lahko pripelje do kakšnih napak, zato je tukaj res potrebno temeljito presoditi ali je možno na nek način omejiti, skrajšati to časovno dobo za ugotavljanje pogoje za mednarodno zaščito in seveda druga faza, če želimo zmanjšati te zlorabe azila, ki, po mojem mnenju, in številke tudi same govorijo, se dogajajo na nek način tudi potem ali omejiti gibanje ali pa neko drug ustrezen mehanizem, ki bo v skladu s pravnimi normami, konvencijami, zakoni in ne vem s čim vse, potem tudi vzdržala, da bomo lahko to stvar zapeljali. Če še enkrat ponovim, 3 tisoč 800 prosilcev za azil, 85 je bilo priznanih v letu, to je zelo majhna številka in ta novela, ki jo je pripravil Državni svet pravzaprav bi urejala samo teh 85 in tukaj se mi res ne zdi smiselno. Se mi pa zdi smiselno to, kar sem poudaril, torej na kakšen način poskušati preprečiti zlorabe, ki se dogajajo z institutom azila. Hvala lepa.
Mag. Branko Grims, replika. Izvoli.
Hvala. Poglejte. En stavek je bil izredno zanimiv. Ko ste rekli: morda bi bilo pa res treba te postopke pripeljati do konca. Ne morda, ampak po zakonu jih je treba pripeljati do konca in opustitev dolžnostnega ravnanja je kaznivo dejanje je Kazenskem zakoniku Republike Slovenije, pa če sem edini, ki to ponavlja v tem Državnem zboru, ampak to bom vedno ponavljal. To, da se to ne izvaja, je kaznivo dejanje. In da se to načrtno ne izvaja je še naklep zraven. In za to je kriva Vlada, njene službe in vsi, ki tako ravnajo, pa še plačujete to preko nevladnih organizacij na račun državljank in državljanov in zato so podjetniki in vsi državljanke in državljani oškodovani in strahotno obremenjeni z davki. Kako bo s tem, ko pravite, bi tiste pridržali, vam pa zdaj lahko povem kako bo konec te zgodbe. Ko boste nehali o tem govoriti in bi bil čas, da se to tudi izvede, boste ugotovili, joj saj mi smo pristopili k Marakeški deklaraciji, kjer piše, da se pod nobenim pogojem nikogar ne sme pridržati. In Marakeška deklaracija, ne boste verjeli ne glede na stopnjo v postopku izenačuje kar vse in ne glede na to kako kdo vstopi ali ilegalno ali legalno, vse migrante tlačijo v isti koš. In takrat boste ugotovili, joj saj veste, so mednarodne obveznosti, ki nam to onemogočajo. Da ste pa k tej pristopili za hrbtom ljudi, na protizakonit način, meni je samo žal, da danes ni gospoda Hrovata tukaj, bi lahko povedal kako ste obšli Državni zbor glede na zelo jasen zakon o zunanjih zadevah in seveda kakšne so posledice tega in da je danes Slovenija edina na tem delu Evrope, ki je sploh pristopila k tej nori deklaraciji, pa takrat se bomo pa o tem pogovarjali.
Naslednja razpravljavka je Maša Kociper, Poslanska skupine Stranke Alenke Bratušek.
Hvala za besedo. Jaz se pri prejšnji točki Zakona o Državnem svetu nisem vključevala v drugi del debate, sem razpravljala striktno o zakonu in nisem zašla na to polje političnega delovanja Državnega sveta, moram pa glede na to, na kar je opozorila kolegica poslanka Janja Sodja reci da sem ogorčena… Sluga, se opravičujem, da sem ogorčena nad tako evidentno zlorabo institucije Državnega sveta. Za razliko od Državnega zbora, kjer smo glede na našo Ustavo stranke zastopane, tako kot to nam zakon in ustava določata glede na volilni rezultat in tak naprej, je Državni svet postavljen po popolnoma drugačnem principu in ne bi smel, ne bi smel, to je predpostavka njegovega delovanja in obstoja, delovati po političnem principu. Ker če pomeni podvajanje tega političnega principa, potem mi nimamo Državni zbor z 90 transparentno izvoljenimi poslanci, ampak imamo še dodatnih 40 netransparentno izvoljenih poslancev, ki lahko z minimalno večino preko veta in drugih instrumentov vplivajo na zakonodajni postopek brez, da bi imeli legitimacijo s strani volivcev, ki bi jim izrekli vsaj 4 odstotno podpor, da lahko sodelujejo pri delu Državnega zbora. To, da stranka SLS vlaga neke predloge za svojo promocijo, seveda kaj pa drugega, in Državni svet, to je hujše, tolerira, da se to procesira naprej kot predlog ene politične stranke, je zame izjemna zloraba našega ustavnega sistema. In me zelo veseli, da se je pa tokrat to tako lepo, črno na belem pokazalo, da so svetniki celo v zapisnik svoj zapisali kdo je to predlagal in čigav je to predlog. In kot je bilo že prej povedano, po principu roka roko opere, danes ti SDS potrdiš moj predlog v Državnem svetu, drugič jaz SLS potrdim tvoj predlog, pa ne samo SDS, se opravičujem, da ne boste takoj skočili v luft, ampak tisti na isti strani političnega pola si potem malo pomagate in evo Državni svet ima nenadoma popolnoma drugo vlogo in moč, kot bi jo mogel imeti po Ustavi. Toliko za začetek. Ta zakon potem v smislu vzame tudi neko verodostojnost ali nek pridih dobronamernosti izgubi. Je tako kot je bilo rečeno tudi neke vrste kopija zakonov, ki jih pretežno SDS v parlamentu ponuja brez uspeha. In seveda, kot je bilo rečeno s strani Vlade in tudi s strani Zakonodajno-pravne službe, tak zakon, kot je tukaj spisan po načelu tudi najmanjšega možnega napora z nekim prepisovanjem nekih členov iz drugih zakonov in dajanje tem členom neko dodatno vsebino, ki bi naj zdaj pa z dvema členoma pravljično rešila vse zadrege, ne samo Slovenije ampak Evrope pri delu z migranti, je zame neresno.  Hkrati pa tak in vsi ostali podobni zakoni pri meni vedno znova povzročajo eno veliko frustracijo o kateri sem razlagala že svojim kolegom na usklajevanju. Namreč, težko jaz kot poslanka te vrste za katere mislim, da sem, nenazadnje tudi kot pravnica potrdim kakršenkoli zakon za katerega je jasno in to potrdi Zakonodajno-pravna služba, vlada in vsi ostali, da je popolnoma v nasprotju z Ženevsko konvencijo, direktivami in usmeritvami Evropske unije, s sprejetimi standardi na področju varstva človekovih pravic in tako naprej. Ne morem. Če tudi bi se mi zdelo smiselno, da se na tem področju uredi, pač takega zakona jaz kot človek, take vrste kot sem, ne morem sprejeti. To pa ne pomeni, da nimam frustracijo v smislu, da se pa zaveda tega, da je bila tako ženevska konvencija, iz nje izhajajoče pravni dokumenti, direktive v Evropski uniji, ki se nanašajo na azil in na mednarodno zaščito zapisane za neke povsem druge čase. To je bilo zapisano za čase, ko je na takih mejah iz situacij nekih varnostnih bilo 10 ljudi na mesec. 10 ljudi na mesec je prišlo iz neke vojaško ogrožene države, recimo, in so imeli, in to se še vedno strinjam, pravico do neke zaščite, pravico da se jim ponudi neka človeška pomoč na podlagi neke čisto človeške, krščanske če hočete dobrote in razumevanja in ti ljudje seveda imajo pravico do vseh teh postopkov. Ampak v mnogih desetletjih odkar so bili te zakoni, direktive, konvencije in tako naprej, uveljavljene se je situacija zelo spremenila. Mi imamo zdaj, zlasti tisti, ki smo na teh tako imenovanih begunskih poteh, balkanski in drugi, že leta in leta situacijo, ko je teh prestopov meje mnogo več in ko je večina tistih, ki prestopajo mejo ekonomskih migrantov. Jaz tukaj ne zanikam njihove pravice, da iščejo svoj boljši jutri, kruh in tak naprej, vedno v zgodovini se je to dogajalo, vedno se bo, ampak kadar pa to gre čez neke meje, čez nek določen obseg, ko se začnejo neki ljudje počutiti ogrožene, kot temelji konec koncev neka suverenost neke države, in tak naprej, potem to postane veliki problem. Veliki problem. In da ne opisujem vseh drugih problemov, ki v tej zvezi nastanejo, ki jo večkrat poudarjeni sploh s strani tako imenovanih desnih strank, bom povedala kaj je zame problem. Problem zame je, ker se potem ta gibanja, ta način selitve teh ljudi zlorablja v politične namene. In ponujajo se neke čudne rešitve, ki spominjajo na neke druge čase. In vzpostavljajo se neke politike, ki temeljijo na politikah strahu, na politikah tega, da se ljudje vedno bojijo tujega, novega, neznanega in take politike pri tem pripeljejo do vzpona populističnih strank, populističnih voditeljev in ostalega, takih pač, ki ponujajo enostavne rešitve, saj pravim, podobne nekim, ki smo jih bili v preteklosti že videli in smo bili prepričani ali vsaj upali nekateri, da so zavedno izginile. In potem ko slišim to argumentacijo, ja Evropska unija pač tako določa, mi ne moramo iti proti zakonu kdaj Evropske unije, si pa mislim, kdo pa smo mi. Ali nismo mi člani te iste Evropske unije? Ali nismo mi člani vseh teh teles Sveta Evrope in tako naprej. In če že naprej pristanemo na to, da nič ne moremo spremeniti, potem sem res, potem dajemo sami sebe v nič. Ker pričakovati, da bodo države, večinske države, ki nimajo nič emigrantskimi potmi karkoli naredile, ne bodo. Ta problem resno zadeva nekaj držav, ki trpijo, zelo trpijo… Poglejte Italijo, kaj se ji dogaja, Salvini tam je posledica tudi teh, stvari… Pa vse države na balkanski poti, pa še države na drugih poteh. Jaz sem prav zato, ker me izrazito zanima to področje, se prijavila na pododbor v Svetu Evrope za azilsko in migrantsko politiko, bila na več, zdaj teh, misijah in spoznala ljudi, ki želijo spoštovat pravo evropske unije. Recimo, nazadnje smo bili na Cipru, pa pravijo, glejte, to je za nas problem. Nam ne pomaga, da vi nam rečete, kar potrpite, Ciper, mi bomo pa dali denar. Njih, ne vem koliko je na Cipru ljudi, je, ne vem, pod milijon, se mi zdi in takšna velika migracija in to namestitev teh ljudi, je za njih ekstremni problem in ker seveda, v skladu z obstoječo zakonodajo, teh ljudi ne moreš omejit, da se ne bi gibali, se ti ljudje, zlasti moški, gibljejo pač prosto po Cipru, ki je mali otok in kjer je zdaj nenadoma mnogo več moških, kot žensk, pravi minister za notranje zadeve Republike Ciper, ne jaz, Republike, ki je članica Evropske unije, da se razumemo, kajne in to, da mi rečemo, nič se ne da spremenit, ker je taka evropska… - na to jaz ne pristajam. Treba je it na nek širši premislek, kako se soočit z novimi gibanji, z novimi trendi masovnih evropskih migracij, ekonomskih, zato da bomo lahko spoštovali človekove pravice teh ljudi. Ne zato, da jih bomo zatirali, zato, da jih bomo lahko spoštovali. Ker, kaj se zdaj zgodi, ko med vsemi temi trumami Maročanov, Alžircev, Pakistancev in ne vem koga še, kjer nimajo vojne, pridejo pa ljudje iz Sirije, pa iz Afganistana, ki pa res bežijo, jih Hrvati ali pa Srbi ali pa mogoče mi, »tretirajo« isto - neresno, če tako rečem – isto, kot migrante, ekonomske in oni pa ne dobijo zaščite, ki bi jo potrebovali, ki bi si jo zaslužili. Jaz moram reči, da kljub temu, da se poglabljam v to situacijo, mi še vedno te neke stvari niso jasne. Recimo, med izjemami, da se prizna status subsidiarne zaščite, je že zdaj določeno, da se subsidiarna zaščita - to je tako imenovani izključitveni razlog - ne prizna, če obstajajo utemeljeni razlogi, da se tega, pač, migranta, mu rečemo, obravnava kot nevarnega za / nerazumljivo/ kar se kaže zlasti v ogrožanju varnosti ozemeljske celovitosti, suverenosti, izvrševanja mednarodnih obveznosti in ogrožanja varstva ustavne ureditve. Tukaj, se pravi, je neka podlaga, ki kaže, da vključitveni razlog že zdaj obstaja, ker vendar je nezakonito vstopila ta oseba in vendar je tu neko schengensko območje, neko območje, ki ima posebno, za katerega Slovenija zavezuje mednarodne obveznosti in tako naprej. Tako da, nekaj bi se gotovo dalo naredit že v okviru obstoječega, morda tudi se, pa jaz ne vem, ampak saj ta glavni razlog je pa to, kar je kolega Baković opozoril – da je postopek nujno potreben v vseh primerih in da se niti speljat ne more, zato ker vmes ljudje odidejo. Tako da, tudi če se ga želi izpeljat korektno in konkretno do konca, ljudi vmes več ni. Nekatere države so tudi na to vprašanje že našle odgovore. Vedno znova ponudim predlog, da se bi naša Vlada ali nekdo, ogledala, prakso v Švici ali še raje v Nizozemski, po kateri se je Švica zgledovala, kjer imajo postopke, azilne in ostale, zaključene v roku 14 dni. Pri nas pa v treh mesecih ali več, ali več, / oglašanje iz dvorane/ precej več, ja, me tukaj popravljajo in seveda, sem premalo rekla. Mi bi, skratka, mogli najti način, da bi ljudem, ki ekonomsko »migrirajo«, omogočili, da ne rabijo bežat, plačat tihotapcev, plačat denarja, ogrozit svojega življenja, da bi prišli do neke države, recimo do Nemčije, kjer potem Nemčija reče, aha, saj tebe pa res rabimo, tebe tudi rabimo in tako naprej. Mogli bi jim omogočit ta način, z nekimi mednarodnimi sporazumi, dogovori, da bi oni lahko že tam se prijavili in imele neke ustaljene poti potovanja, zavarovane, pregledane in tako naprej. Po drugi strani, bi pa mogli imet za tiste, ki pa so res varnostno ogroženi in pridejo iz varnostno ogroženih držav, kajne, pa te neke druge, res visoke standarde spoštovanja pravic. Tretja taka anomalija je, kajne, saj nisem vedla, da bom v življenju kdaj to rekla, da se pa celo enkrat celo malo strinjam z poslancem Grimsom, to, koncept varne države. Da se pa vendar ne določi nekje, da pri vseh, čisto vseh državah, pa ni treba individualno ugotavljat, ali je varna država ali ne. Koncept varne države je točno določen v zakonu. Določa, katere pogoje mora ta država spoštovati, ratificirala in spoštuje določbe Ženevske konvencije, ima zakon predpisan azilni postopek, kjer, ratificirala Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in tako naprej in tako, kot se je to določilo, bi se na nivoju Evropske unije, če hočete, lahko tudi določilo, da pri, kajne, pri tem sodelovanju in vračanju in postopkih, se varna država prav gotovo tiče, Evropska unija. Ampak seveda, tistim, ki sedijo tam nekje, ne vem, v Nemčiji in v Franciji in odločajo o pretežno vseh stvareh v Evropski uniji, se s temi vprašanji očitno ne da ukvarjat, ker nimajo takega problema, kot ga imamo mi. Ker ta problem je gotovo rešljiv. Še vsi so bili rešljivi in je tudi ta. Tako da, jaz bi to razpravo zaključila s tem, da pa si želim, da bi mi, kot država, sami pri sebi, predvsem pa v odnosu do Evropske unije, vendar zahtevali, da se začne, vsaj začne, z iskanjem nekih modernih, s sodobnim časom, bolj ustreznih rešitev za migrantska gibanja, ki potekajo v trenutno. Rešitev, ki bi – ponavljam – omogočila spoštovanje človekovih pravic teh ljudi, hkrati pa zaščitila legitimne interese države in državljanov, skozi katere potujejo in rešitev, ki bi hkrati omogočila, da ljudje, ki pa res bežijo za svoje življenje, iz političnih ali vojaških razlogov, dobijo ustrezno varstvo. In to je tudi, zdaj pa res, četrtič moj poziv Vladi Republike Slovenije, da se pristopi k, da se zahteva v Evropski uniji, na nivojih, kjer se pač dobivajo ministri, državni sekretarji in tako naprej, da se takšne rešitve začne iskat, ne pa da pravimo, nič se ne da naredit, ker ko bodo pa prišli zelo skrajni politiki, na oblast, v dovolj državah, se bo pa dalo nekaj naredit, boste videli, samo ne vem, če nam bo vsem všeč, to je problem. Hvala lepa.
Replika, mag. Branko Grims. Izvoli.
Ja, hvala. Lepo, da se že gospa Kociper v nekaterih stvareh strinja z mano, moram pa reči, da je v eni stvari pa se zgodilo nekaj, kar očitno ni opazila – ona pravi, na Cipru je že več kot moških kot žensk, kajne, grozno, ali je to zaradi migracij. Oprostite, zadnjič objavljeni podatki povedo, da je Slovenija že točno na tej točki. V Sloveniji je prvič v zgodovini več moških kot žensk in to ravno zaradi migracij. To se pravi, smo točno na isti poti, kot Ciper. Kar je še huje, še mnogo huje, pa je to, da zaradi »šlampastega« izvajanja, nedoslednega in to trdim zavestno pomanjkljivega, še enkrat ponavljam, s strani aktualne oblasti obstoječe zakonodaje, tako mednarodne, tiste, ki nas zavezuje, kot slovenske, nacionalne, se je zgodilo to, da je Slovenija, verjeli ali pa ne, po številu »aplikantov« oziroma dajanja vlog za azil, že pred Francijo in Nemčijo. Mi ves čas govorimo, kako sta Francija in Nemčija ciljni državi, najbolj zaželeni državi, za dajanje vlog za azil – v zadnjem obdobju je Slovenija po številu vlog za azil na tisoč prebivalcev, pred Nemčijo in Francijo. To so uradni podatki, mislim da, OECD-ja, ki so bili zadnjič objavljeni, sem jih tudi »tvital«, tako da lahko takoj preverite, kajne. To je pa tisto, kar nas mora zelo skrbet, kajne? In tukaj gre samo za to, kako dosledno izvajamo lastno zakonodajo ali pa je ne izvajamo, ker trdim, prejšnja in obstoječa Vlada nista izvajali, kajne in seveda, da se da preventivno jasen signal, da to ne gre več, mi nimamo ne gospodarskih, ne človeških, ne vseh drugih kapacitet, da bomo celo Afriko tukaj imel, ljudje božji no, to cela Evropa nima. Enkrat, zdajle, bom šel objavit, tisto sliko, že nekaj časa imam pripravljeno, da boste videli kako izgleda uboga mala Evropa proti celotni Afriki oziroma še Bližnjem vzhodu zraven in sedaj naj bi to vse preplavilo celo Evropo. To je popolna norost kar se dogaja, to nevzdržno. Če je kakšen problem je treba pomagati ljudem tam, od koder prihajajo. Ne moreš pa uvažati sem migrante s takim ali drugačnim razlogom, ker s tem uvažaš tuje vojske in tuje vojne na evropska tla in samo ogrožaš svoje ljudi, uničuješ njihovo blaginjo s kakšnimi neumnostmi zraven, praviloma povezano še s kakšno zeleno, v narekovajih, ki je zeleno v resnico samo po barvi denarja, politiko, pa še uničuješ svojo konkurenčno sposobnost v globaliziranem svetu. To je pot po kateri se, žal, sedajle Evropa odpravlja in računati na Evropo, tako kot ste rekli, je neumnost. Evropa se ne bo nikoli poenotila, ker so preveč različni interesi na teh vprašanjih, tudi glede migracij ne. Ampak bo samo, tisti največji bodo prevalili svojo odgovornost na manjše, to se je mimogrede z Marakeško deklaracijo že naredilo. Marakeška deklaracija je zato nastala, ker tako imenovani Dublin 2 ni uspel, potem so pa s tem prevalili tudi na Slovenijo odgovornost za nemške in druge neumnosti Angele Merkel in podobne stvari, ki smo jim bili priča v minulih letih. To je v resnici ozadje te zgodbe. In tukaj se moramo opreti samo sami nase in računati samo sami nase, nihče ne bo poskrbel za nas, za Slovenijo, če ne bomo mi sami tega storili.
Preden dam besedo naprej, glede na obsežnost današnjega dnevnega reda in ker imamo potem še eno sejo sklicano vas obveščam, da bom sejo za pol ure prekinil med 13.30 in 14. uro. Ali kdo temu nasprotuje? V redu, dogovorjeno potem.  Dajem besedo naslednjemu razpravljavcu, Matej Tašner Vatovec Poslanska skupina Levica. Izvolite.
Najlepša hvala, predsednik. Jaz mislim, da strašenje, ki se je začelo leto 2015 in traja v bistvu kontinuirano in neprekinjeno. Takrat je pripeljalo celotno situacijo že v resne absurde, kar dokazuje tudi današnja razprava.  Če začnem z bolj resnimi absurdi, s katerimi se ne bi smeli hecati, so to ukrepi vlad oziroma tudi določena stališča strank sredine, ki so se po tem begunskem valu začele posluževati relativno ostrih oziroma bi rekli tako ukrepov, ki so bili predvsem ukrepi skrajne desnice v drugih državah. Prvi rezultat, ki smo ga v Sloveniji videli je bilo 189 tisoč 835 metrov tehničnih ovir, kot se jim je takrat reklo. V resnici je bila to najprej rezilna žica, potem pa panelna ograja. Na račun te gonje smo dobili dodatne represivne pooblastila za policijo, dobili IMSI lovilce, paralizatorje, drone, masovni nadzor nad potniki, registrskimi tablicami, termovizijske kamere in tako naprej. To je pač bil prvi odziv Vlade takrat. To niso bili predlogi nekih skrajno desničarskih strank, ampak to so bili predlogi vlade, takratne notranje ministrice iz vrst SMC, ki so pravzaprav podlegle tej histeriji. In ena od teh stvari je bila tudi reforma azilne zakonodaje, ki je bila v Sloveniji že itak ena najbolj strogih in rigidnih v Evropski uniji, smo pa stvar prignali do te skrajnosti, da je po eni strani politično povzročila spor med takratnim predsednikom Državnega zbora in predsednikom Vlade, povzročila cel kup ustavnih presoj in povzročila na nek način to, da smo dejansko en ta že tako rigidno zakonodajo naredili še bolj hermetično. In to, da je dva obstoječa člena v trenutno veljavni zakonodaji sedaj Državni svet prenaša v en drug člen in ko pravi ZPS, da je to protiustavno, ja, seveda, saj je že takrat ZPS trdila, da sta ta dva člena protiustavna in imamo zakon, ki je seveda potencialno protiustaven dokler tega ne bo ugotovilo Ustavno sodišče.  Tisto, kar je bolj absurdno v tej zgodbi, ki se tukaj refereira na gospoda Grimsa, ko je začel razlagati, kako učinkovito imajo to urejeno v Savdski Arabiji. Vedeli smo, kako podpirajo ali kako z lepimi očmi gledajo nekega drugega avtokrata v Evropi, to je gospoda Orbana, ampak iti zagovarjati ukrepe neke absolutne monarhije v neki islamski državi, kraljevini, kjer ni predstavniških teles, kjer nimate nobenih volitev, nimate nobenega voljenega organa, kjer je ustava te države ali te kraljevine sam Koran, kjer je šeriatsko pravo edina pravna podlaga, ki jo imajo in je seveda tudi neko deficirano, se pravi vsakič lahko sodnik po svoji presoji z uporabo svetih besedil odloča kakšna bo kazen za storilce, kjer so smrtna kazen in telesno kaznovanje nekaj popolnoma vsakdanjega od obglavljenja kamenjanja, amputacij, križanj, bičanj, do tega, da je možno zahtevati dobesedno kazen oko za oko, če se ti neka nesreča zgodi zaradi nekoga in izgubiš oko lahko zahteva kirurško amputacija česa storilca. In seveda tisto, kar je bolj pomembno, gre za eno redkih v Državnem svetu, ki ni pristopila k splošni deklaraciji o človekovih pravicah Združenih narodov. Tako, da ko omenjate njihovo predsedovanju Svetu za človekove pravice se spomnite ali pa povejte tudi da je skoraj celotna svetovna javnost to takrat tudi s precejšnjo nejevoljo opazovala in tudi sprejela, saj to ni nič čudnega, mi smo takrat tudi pozivali slovensko zunanje ministrstvo, da temu nasprotuje in da to tudi obsodi, ampak pustimo to na stran. Jasno je, da so migracije dejstvo, temu se ne bomo izognili ne s panelno ograjo ali pa z žico na meji, ne s popolnoma hermetično zakonodajo in ničemer, mogoče bi morali začeti razmišljati o tem po eni strani kaj so vzroki teh migracij in tu se bom tudi jaz strinjal z gospodom Grimsom, ja, potrebno je reševati stvari pri izvoru, ampak seveda na pameten način, ker ko pogledamo malo številke, recimo v obdobju zadnjega pol stoletja lahko ugotovimo, da so v razmerah, ki silijo ljudi v bežanje iz svojih domov, srečujemo ves čas in glavni vzroki so po eni strani vojna, vojne, ki jih zaradi določenih geopolitičnih interesov vodijo različne države centra na tem svetu, po drugi strani v zadnjem času vedno bolj okoljska degradacija teh držav in jasno vse skupaj podkrepljeno s tako imenovanim nebrzdanim kapitalizmom oziroma z logiko prostega trga, ki je popolnoma preplavila cel svet in ima kot posledico neskončno iskanje dobička in te dobičke pomeni tudi izčrpavanje naravnih danosti določenih držav in seveda v tretjem svetu je to najlažje. V sredini 70-ih je jugovzhodno Azijo zapustilo skoraj 3 milijone ljudi, število notranje naseljenih je bilo okoli 20 oziroma je še vedno 20 milijonov, v koncu 70-ih in v začetku 80-ih je stopnjevanju begunskem konfliktu postal tudi Afganistan. Od leta 1979, se pravi od državljanske vojne oziroma tudi invazije Sovjetske zveze zbežalo več kot 6 milijonov ljudi in iz drugega z vojnami, sušo in lakoto, pa ostalimi dejavniki območje Afriškega roga je med 1988 in 1990 zbežalo okoli 2,2 milijona ljudi. Toliko, da si naredimo eno sliko o številkah. Tretje od večjih žarišč je Mozambik, med 1976 in 1992 je od tam zbežalo 5,7 milijonov ljudi. Potem, če dodate še bolj tradicionalna krizna žarišča zaradi ameriških vojn, zaradi ameriških vmešavanj in izvažanjem demokracije dobimo v Siriji samo v enem letu, to je v letu 2015 12 milijonov bežečih 4,5 milijona je Iračanov, 1,6 milijona Nigerijcev, v Myanmaru je celo več kot milijon ljudi brez državljanstva. Imamo tukaj še 5,2 milijona Palestincev, vse skupaj imamo približno trenutno na svetu 68,5 milijona prisilno razseljenih ljudi po vsem svetu. 85 od teh je notranje razseljenih, se pravi znotraj lastne države in ostali deželi so približno na pol razdeljeni na bogate države na tiste, ki so bolj revne. Te številke pravzaprav kažejo na razsežnost pojma migracij in ki niso nikakor enoplastne, niso nikakor locirane samo v enem deli sveta, nikakor se ne razporejajo samo v določene dele sveta in mislim, da moramo razumeti to vprašanje bistveno širše, pač s svojimi regionalnimi specifikami, s svojimi geopolitičnimi specifikami in z nekoliko več številkami v mislih. Dejstvo je tudi, da je daleč od tega, da bi Evropska unija, recimo, bila nek velik repozitorij beguncev ali pa ljudi, ki so migrirali med državami, ki sprejemajo oziroma ki nudijo zatočišče večjemu številu beguncev, so recimo Jordanija, kjer imate 3 milijone beguncev, Libanon 1 in pol milijona, Sudan, Etiopija, Pakistan, Iran približno vsaka po milijon beguncev. Za še lažjo predstavo, v Libanonu je celotna populacija približno 6 milijonov prebivalcev, 30 % tega so begunci, 1 in pol milijona. Evropska unija ima približno 513 milijonov prebivalcev in z vsemi tujci, ki jih je sprejela je odstotek od vseh prebivalcev 0,4 %. 513 milijonska skupnost je od leta 90 sprejela 2,3 milijona beguncev. To so realne številke. V Sloveniji pravzaprav ni nič kaj drugače. Ob malo več kot 2 milijona prebivalcev v Sloveniji živi približno 6,6 % tujcev in od tega je komaj 0,04 % beguncev. In če gremo še naprej s primerjavo, največje begunsko naselje v Bangladešu, ki se imenuj Koksez bazar nudi pribežališče skoraj milijonu pripadnikov manjšine Rohinga, ki je zbežala in Mjanmara, kjer so v bistvu bili soočeno skoraj zagotovo s smrtjo zaradi tamkajšnjih oblasti.  Jaz ne bi tu pretirano posploševal pri tem vprašanju, kot se to dogaja že pet let, ampak bi morali bistveno bolj trezno razmišljati o teh zadevah. In po drugi strani, ko pravite, da je treba reševati stvari pri izvoru, dajmo tudi razmisliti o tem vsakič, ko da Levico kakšno pobudo, recimo, da se obsodi kakšno vojno dejanje ali pa kakšen napad na neko tretjo državo, kot so recimo, ne vem, Sirija ali pa Afganistan ali pa ameriško posredovaje v teh deželah, dajte vklopiti nek drug filter in razmisliti kakšne bodo posledice tega, ker večina teh migracij, ki so se dogajale, so prihajali iz vojnih območij, tudi Pakistan je bilo prej rečeno, da ni vojne v Pakistanu, kar čisto ne drži. Imate konflikte s Talibani tudi na pakistanskem ozemlju in seveda tudi tam je stanje daleč od tega, da bi bilo rožnato. In tu se potem sklene ta krog vzrokov in posledic, ki ga je potrebno tudi naslavljati.  Kar se tiče slovenskih statistik glede obravnav prosilcev za mednarodno zaščito oziroma na splošno tujcev, pa tudi mislim, da samo podkrepijo dejstvo, da je naša azilna zakonodaja že tako stroga, da praktično je skoraj nepotrebno kakršnokoli dodatno zaostrovanje, ker smo se dobesedno že takorekoč zaprli. Če preračunamo približno ima vsak prosilec za mednarodno zaščito v Sloveniji približno 7 % možnosti za uspeh oziroma da bo Republika Slovenija priznala enega od statusov mednarodne zaščite. In to je bilo bolj kot ne veljalo v tistih dobrih časih, če se tako izrazim, ko ni še prišlo do sprememb, ki so se zgodile v prejšnjem mandatu. In verjamem, da po izdaji tistih spornih policijskih navodil za obravnavo beguncev s smernicami 2018, maja 2018, da je stanje na mejnih prehodih še toliko bolj zaostreno in v bistvu s tem, ko je ministrstvo dalo navodila policiji, da v bistvu že nekako preventivno onemogoča vlaganje prošenj ljudem, ki pričakajo mejo, mislim da tu res ne potrebujemo več nobenih dodatnih zaostritev zakonodaje, ampak bi morali, po moje, kot država pristati pred kakšnim sodiščem za človekove pravice ali pa kakšnim drugim. Glede na to, da so tudi te določbe, ki so trenutno v že veljavnem zakonu v nasprotju z v bistvu mednarodnim begunskim pravom s klasifikacijsko direktivo, ki temelji na ženevski konvenciji in tako naprej. Mi bomo seveda glasovali proti temu zakonu tako kot smo proti vsakemu zakonu do sedaj, ki je bil obravnavan, ki še dodatno zaostruje pogoje na področju azilne zakonodaje. Mislim, da se na to vprašanje gleda iz popolnoma napačnega zornega kota. Še enkrat, tisto, kar moramo preprečevati so vojne, lakote, okoljsko izčrpavanje, izčrpavanje naravnih virov, gospodarsko izčrpavanje, pri katerem tako ali drugače sodeluje tudi Republika Slovenija. Tako, da to mislim, da ni pravilna rešitev oziroma ni pravilen način naslavljanja teh vprašanj in samo še poglablja to skrajno retoriko, ki na žalost ne neti nič drugega kot sovraštvo do drugačnih in se vidim, da tudi že plodno širi tudi po strankah sredine, kjer je število moških, ki je večje kot število žensk, že nek znak za alarm očitno.
Replika, mag. Branko Grims.
Hvala.  Glejte, najprej bi se zelo lepo zahvalil gospodu Vatovcu, ki je tako lepo pri opisu Saudske Arabije povedal kaj je radikalni islam. Če bi še nadaljeval tam tisto misel, ki sem jo jaz že tisočkrat povedal, potem bi razumel zakaj ves čas govorim, da radikalni islam v Evropi nima kaj iskati in da ga je treba izgnati, kar ga je že prišlo, se pretihotapilo, drugače pa meje zapreti in jih čuvati, ravno zaradi tega kar ste vi navedel. Ampak, če mene spomin ne vara, ste vi stali dol ob meji in vpili, da je treba meje odpreti in da vsi, ki prihajajo, so dobrodošli. To prihaja z njimi, točno to radikalni islam. Kar poglejte od Velike Britanije, do Bruslja do Nemčije so že demonstracije, kjer stojijo ljudje z napisi »hočemo samo šeriat, nočemo demokracije, pobili bomo vse, ki so proti Alahu in ne vem kaj še vse«, to je pa radikalni islam, ki prihaja s tem kar vi uvažate v Evropo in dokler se bo to dogajalo v Evropi ne bo ne miru, ne varnosti, ne ničesar, in blaginje in razvoja tudi kmalu ne bo več, če se bo ta nor proces, norost še nadaljevala. Zaradi tega že vsa leta govorim samo eno stvar, treba je spoštovati zakone, samo to, za pravni red se zavzemam, ampak pravni red je bil kršen v času prejšnje Vlade, pravni red je kršen v času te Vlade, zanalašč se nekaterih zakonov ne izvaja, Dublinski sporazum je praktično mrtev že par let ali pa deluje v tistem delu, ki ustreza velikim članicam Evropske unije, za ostalo se pa pozabi in tako dalje in tako naprej. Ko je pa treba spoštovati pravni red se pa pozabi na doslednost in zaradi tega je dobro, da se še kakšen tak člen prepiše še enkrat v zakon. Zato, da se spomni tiste, ki imajo oblast, da so zato, da zakone izvajajo in da jih izvajajo v korist lastnih državljank in državljanov zato, da jih zaščitijo. Prva naloga vsake oblasti mora biti varnost svojih državljank in državljanov, in blaginja, šele potem je na vrsti vse drugo. In vedno znova se govori o spoštovanju človekovih pravic, vseh tujcev in ne vem česa, nihče nima nič proti temu, vsakemu so zagotovljene iste pravice, ampak ne morejo pa imeti nekih posebnih pravic v škodo slovenskih državljank in državljanov, kar sem že prej opisoval, da veljajo eni zakoni za tujce, ki imajo kar prosti lov, ne odgovarjajo ne FURS-u, ni jim treba spoštovati ne sanitarnih zakonov, ne ničesar, Slovence se pa kaznuje in zatira za vsako najmanjšo malenkost enega / nerazumljivo/ podjetnika, ki štarta z enim svojim poslom, da ne govorimo o spoštovanju človekovih pravic. Vsi ste govorili o človekovih pravicah teh, ki prihajajo, kaj pa človekove pravice tistih dveh posiljenih deklet? Na to ste pa pozabili. Ali pa vseh tistih, ki so bili napadeni, pa ki so bili žrtve nasilja? Kaj pa človekova pravica tistega policista, ki je bil umorjen z mačeto? Kje so pa njegove človekove pravice, pa njegove žene, bil je ravnokar poročen, pa zelo v redu človek je bil, to so vsi povedali, ki so ga poznali. Kje so pa človekove pravice slovenskih državljank in državljanov? Te morajo biti prva skrb nas tukaj, zato smo mi tu.
Še obvestilo. V nadaljevanju seje namesto poslanke Maše Kociper sodeluje mag. Andrej Rajh, Poslanska skupina Stranke Alenke Bratušek. Besedo kot naslednja razpravljavka pa ima Anja Bah Žibert, Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke. Izvoli.
Ja, hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Jaz moram še enkrat se ustavit pri predlagatelju, Državnemu svetu, ker danes je bilo pa ogromno diskreditacije na račun Državnega sveta in glede na to, da gre za ustavno kategorijo, da takšna »diskreditacija«, ki je bila v tem prostoru danes izrečena, s strani poslanke SMC, je pa nekoliko preveč. Zopet nobene vsebine, zgolj neke »sinuacije«, ki pravzaprav ne povejo ničesar, največ pa sicer povejo o poslanki sami. Zdaj, omenjala je tudi to, da se o migrantski problematiki nenehno pogovarjamo, da imamo eno sejo odprto, da je bila ena seja dopisna – tukaj jo moram pa popravit. Tista seja ni bila dopisna, tista seja je bila sklicana, ampak vi ste jo, koalicija, »obstruiral« in ker ste jo »obstruiral«, je potem potekala še dopisna seja. Ampak veste kaj je najbolj zanimivo? Da danes to, kar je govoril kolega Baković, v nekih delih in to, kar je govorila poslanka Maša Kociper, smo govorili ravno na tisti seji. Ravno na tisti seji, ki ste jo vi »obstruiral«. Govorili smo o, bom rekla, prošnjah za mednarodno zaščito, o policijskih postopkih, o tem, ali je možno omejevanje gibanja, govorili smo o tako imenovani problematiki varnih držav in tako naprej. Ampak vas seveda ni bilo zraven, ste pa z današnjo razpravo pokazal, da bi moral bit zraven in da ste naredil napako, ker vas ni bilo. Z današnjo razpravo ste tudi pokazal, da pa mogoče postopoma pa vendarle začenjate dojemat, da ta problem je resen in da bo pač potrebno sprejet v tej državi neke ukrepe, ki bomo zaščitil, izboljšal zaščito naše meje in povečal varnost državljank in državljanov, ki je zdaj pa že močno načeta in ogrožena. V državi se že dogajajo hude stvari, hude kršitve, nesprejemljive stvari in to je pač treba ustavit. Če ta Vlada ni sposobna, naj pove na glas. Zdaj bom šla pa nekoliko od začetka. Kolega Tašner Vatovec je razlagal o tem, da se strinja z Slovensko demokratsko stranko o tem, da je pač potrebno zadeve reševat v izvornih državah. Ja, ampak jaz moram tukaj reči, dobro jutro! Že ko se je ta problematika 5 let nazaj začela, v tej državi, je predsednik Slovenske demokratske stranke pred tem Državnim zborom jasno povedal, katere ukrepe je potrebno sprejeti za, bom rekla, nekako rešitev te problematike in eden od njih je bil, kot temelj, postavljen tudi »reševati je potrebno probleme v izvornih državah«, ampak ne takratna, ne ta Vlada, se ni zganila in nista na tem področju naredili nič. Jaz bi res s strani Vlade rada slišala, koliko ukrepov, pa predlogov ste dali na nivoju Evropske unije, da bi se zadeve učinkoviteje reševale na izvornih točkah. In, seveda, konkretni predlogi me zanimajo in seveda, kaj je z njimi. Dvomim, da so ali pa, da ni pri tem tudi še kakšna druga država, ki natanko ve, da je ravno tukaj, tiči temelj, ki bi se ga bilo potrebno oprijet ali pa, poskušat zadevo okrepit in izboljšat ta »migrat« oziroma zmanjšat ta migracijski tok. Zdaj, kolega Baković je zelo dobro razložil, kakšen je policijski postopek, ko primejo migrante. Jaz bom rekla pa, če jih primejo, kajne? Če jih primejo… Zakaj? Bom to tudi obrazložila. Gre za to, da ob naši južni meji, kjer so patrulje, ne potekajo te patrulje samo na nivoju policist - policist ali pa policist – vojak, ampak potekajo tudi na nivoju vojak – vojak. Se pravi, kaj hočem povedati? Delujejo v tandemu in tam kjer sta v tandemu vojak in vojak, onadva migrantov ne smeta ustaviti. In o tem smo govorili na tisti seji, ki se jo obstruirali in bi lahko naredili tukaj že korak naprej. Ampak lahko samo pokličeta patruljo policistov, da se ta potem pripelje iz neke druge točke, seveda pa bi bili neresni vsi skupaj, če bi pomislili ali pa mislili, da pa migranti pa tam stojijo in čakajo, da pridejo policisti. Migranti gredo naprej, potem pa se za njimi zaženejo policisti in če jih uspe ujeti jih uspe, če pa ne gredo ti naprej. To je realnost. Ampak tudi toliko niste, da bi sprejeli odločitev, da se Slovenski vojski da dodatna pooblastila in da pomaga dejansko policistom še bolj učinkovito pri zaščiti naše meje. V posmeh vsemu še to kar sem ravno danes slišala namerava ta vlada celo omejiti plačevanje Slovenski vojski za delo na meji, se pravi še to ste se zdaj spomnili, da pa je ta znesek verjetno prevelik, čeprav vsi vemo kakšne plače imajo slovenski vojaki in zdaj se izmišljajo načini kako zmanjšati znesek, ki so ga do zdaj pridobivali in kakšni predlogi krožijo okoli, je nerazumno in neodgovorno. To kar počne ta Vlada, glejte, to je res v posmeh celotni državi, predvsem pa državljanom, ki se soočajo s temi problemi in ki so veseli, da so na meji tako policisti kot vojaki. Ampak jaz se bojim, da se bo ta zgodba kar kmalu nehala ali pa bistveno zmanjševala, pa boste potem tudi sami videli zakaj.  Kar se tiče omejenega gibanja moram povedati, da se posamezne države za to že odločajo. Dejstvo je, da jaz mislim, da nobena konvencija ne more preprečiti, da nekdo za katerega ne vemo ali je lahko v tej državi ali ne oziroma je to mejo prečkal ilegalno in ne vemo ali je potencial za mednarodno zaščito ali ne, ne more prosto gibati po neki državi, ne more, ker je ilegalno prečkal to mejo, naredil pri tem prekršek in šele potem v samem postopku prošnje za mednarodno zaščito, ki se strinjamo in smo ga v Slovenski demokratski stranki že v prejšnjem mandatu želeli skrajšati, je predlogi, samo za to ni bilo posluha s strani Vlade, ki pa je podobna tudi danes. In vse to, ko imamo tako neurejeno stanje, kot da bi šlo na roke tihotapcem, kajti ti pa služijo na veliko in vedno več jih je. Ravno danes sem seznanjena z informacijo, da so ujeli enega srbskega državljana, ki je bil v pomemben ključu ali pa v tej verigi tihotapcev. Tukaj poglejmo ali smo res učinkoviti in kaj lahko še naredimo. Prej so bili omejeni tudi prekrški. Jaz sem na to temo podala poslansko vprašanje oktobra meseca kako je s prekrški in pa seveda z izterjavo oziroma plačevanjem teh prekrškov. Lahko povem, da takrat se je govorilo o vstopu kar se tiče meje, to je bilo do 20. 9., te številke so zdaj bistveno večje, ampak takrat se je govorilo o številki 12 tisoč 403 ilegalnih prehodov meje ujetih, da ne bo kakšne pomote. Število plačilnih nalogov, ki je bilo v ta namen izdanih pa je bilo 8 tisoč 221. No, sedaj vam bom pa odgovorila. Bistveno je kaj je bilo od tega tudi plačanega oziroma izterjenega. In ko sem vprašala tudi to, seveda, sem vprašala tudi to, kajti to je bilo tisto, kar sem želela vedeti, mi je bilo najprej odgovorjeno, z načinom smo zadovoljni, kar se tiče izterjevanja. Imamo takšne in takšne in takšne možnosti, ne vidimo nobenih potreb po spremembi zakonodaje na tem področju. Naslednje moje vprašanje pa je bilo: Koliko pa je bilo teh iztirjenih oziroma plačanih plačilnih nalogov? Odgovor Vlade Republike Slovenije: Tega podatka pa nimamo, ker ga ne evidentiramo. Ministrstvo za notranje zadeve teh podatkov, sicer neke podatke ima, ampak jih ne evidentira in jih ne moremo dobiti. Se pravi, vedo, oni vedo in pravijo, da je sam postopek odličen, da so vse sankcije, ki jih imajo na voljo in dobre in da ni treba nič spremeniti, pri tem pa sploh nimajo podatkov koliko je tega, bom rekla, pridobljenega oziroma koliko plačilnih nalogov je plačanih ali pa izterjenih. Mislim, ali se hecamo mi v tej državi? Čemu postopku, pa čemu plačilni nalogi, če niti ne vemo koliko jih iztržimo oziroma koliko od tega pa kaj od tega sploh dobimo nazaj. In, zakaj Državni zbor, poslanke in poslanci Državnega zbora takšnega podatka ne bi smeli dobiti? Saj ne govorimo o posamezniku. Govorimo o znesku. Ampak ga ne dobimo. In seveda ga ne dobimo tudi zato, ker ga nekateri niti ne evidentirajo. Težko me boste prepričali, da so potem vsi postopki in pa vsi načini za plačanje teh plačilnih nalogov uspešni in dobri, če teh podatkov sploh nimamo kakšen je izkupiček. Pa verjame , da ni ravno velik.  Rečeno je bilo prej v duhu tega, da se je želelo prikazati, češ, Slovenska demokratska stranka in vsi tisti, ki opozarjamo na migrantsko problematiko smo pa tisti, ki smo seveda ne da zagovarjamo, ampak da ne bi naredili nič za ljudi, ki so bičani, ki so kamenjani in tako naprej. Poglejte, ni res. Problem pa je, da tisti, ki so bičani ostajajo tam dol, tisti, ki bičajo pa prihajajo sem. To je velika razlika in pomembna razlika. Glede na to koliko tihotapcev in koliko denarja se tukaj obrača, vi natančno veste katera populacija prihaja. Tisti, ki je bičan, žal, ne.  In še enkrat, kot rečeno, absolutno bi bilo potrebno narediti neke konkretne ukrepe in ne poslušati o tem, da je zadeva pod nadzorom, da je v redu, da jih primemo toliko in toliko. Mi niti ne vemo koliko jih gre čez. Ampak dejstvo je, da ljudje, ki živijo ob tej meji in ko pošiljajo pač podatke policije, pokličejo v ta namen, ko srečajo skupino migrantov, posamezne migrante, te številke bistveno odstopajo od vaših podatkov ministrstvo, bistveno. Če bi samo sešteli podatke, ki jih dajo ti ljudje, ko vidijo skupino, bi sami lahko videli kako bistveno vam stvari odstopajo in kako pomembno je, ker to govori tudi o tem, da meja ni zaščitena in niso zadeve pod kontrolo. In nenazadnje tudi slišala sem to, da se eden od podatkov, moram tukaj izkoristiti kolegico Suzano, objavil v enem od časopisov, ki ga je dobila s strani Ministrstva za notranje zadeve, koliko je bilo prehodov v nekem določenem območju, potem pa so te novinarje napadli policisti iz tiste policijske uprave in rekli: »Od kod pa vam ti podatki, saj to je pa netočno.« Ona jih je pa dobila s strani ministrstva. Skratka, stvari nimate pod nadzorom in ne pod kontrolo in s tem škodite ne posameznikom, prej je bilo tako nekako v eni od razprav rečeno, oh, SDS škodite temu. Ne, mi nič ne škodimo, škodite vi, škodite vi državljankam in državljanom in ministrstvo vi, ker ne naredite korakov naprej ravno tako najbolj ste odgovorni za to. In res, dajte se vzeti skupaj koalicija, pa kakršnakoli že je, sem že prej povedala, za enkrat ste še, odgovorno pristopite k tej tematiki in začnite iskati rešitve. Prvo je, da tisto kar je že danes zapisano v zakonodaji, da se izvaja maksimalno, tam pa kjer vidite, da zadeve niso najboljše in smo tem že veliko govorili, pa naredite korake naprej in spremenimo zakone tako, da bodo stregli predvsem lastni državi, zaščititi je treba lastne državljanke in državljane v prvi meri in ti se morajo počutiti varno. Še enkrat, ne gre za to, da se pomaga tistim, ki so pomoči potrebni, absolutno, ampak ne pozabite, da ste v službi te države in to mora biti alfa in omega za vsakega, predvsem pa za poslanke in poslance.
Replika Janja Sluga. Izvolite.
Hvala lepa. Jaz moram se malo odzvati na to kar je bilo v začetku te razprave rečeno ne glede na to, da sem dejansko že v svoji razpravi vse povedala kar mi je bilo zdaj očitano. Ampak veste vsaka razprava vsakega poslanca vedno in vsakič znova največ pove o tem poslancu, tudi vaša in tudi vaših kolegov. In ne drži, da sem jaz rekla, da smo zaključili v ponedeljek korespondenčno sejo, pač pa sem rekla, da smo sejo zaključili korespondenčno in to je tudi razlika. In upam, da poslušate dobro, ko ostali poslanci govorimo. Vse tisto kar pa je bilo v moji razpravi in se je nanašalo na Državni svet, pa ni bilo rečeno v smislu diskreditacije, ampak je bilo izvajanje gotovih dejstev, ki so preverljiva, jaz sem namreč citirala zapis spletne strani Slovenske ljudske strani, ta isti zapis ni samo na njihovi spletni strani, ta isti zapis je tudi na njihovi Facebook strani, in ta isti zapis se nahaja v video obliki tudi na Youtube in si predlagam, da si to res pogledate, da ne bomo potem govorili o diskreditaciji. Diskreditira pa Državni svet lahko nekdo drug, ne samo predsednik SLS-a, ki si drzne poslati poslancem dopis, ki sem ga prej prebrala, v katerem govori o svetnikih v Državnem svetu Slovenske ljudske stranke, tudi vaš predsednik, ko objavi na Twitterju, da je koalicija dobila prepričljivo večino na volitvah v Državni svet. To je diskreditacija Državnega sveta, to je v nasprotju s tem zaradi česar je Državni svet ustanovljen in kakršne naloge ima.
Anja Bah Žibert, proceduralno.
Predsednik, lepo prosim, da poslanko opozorite in da naj ne ponižuje s tem, da nekdo ne posluša ali pa da ne sliši. In ja res je, dejstvo je, da o vsakem poslancu njegova razprava pove največ, zato pa jaz sedim v največji poslanski skupini, vi pa o poslanski skupini, ki jo ankete niti več ne zaznavajo.
To ni bil ravno proceduralni predlog, ampak odziv na netočne navedbe.  Še eno obvestilo preden nadaljujemo: poslanca Janija Möderndorferja v nadaljevanju seje nadomešča poslanka Mateja Udovič iz Poslanske skupine Stranke Modernega centra. K besedi pa se je priglasil v imenu predlagatelja Državnega sveta, državni svetnik Marjan Maučec. Izvolite.
Marjan Maučec
Hvala za besedo.  Jaz moram najprej povedati, da jaz sem 17 let v tej hiši. Jaz poznam proceduro in se bom držal tega, da sem v tej sobi gost kot predlagatelj, zato moje razprave ne morejo biti tako slikovite niti zanimive za publiko, pa tudi ne za vas poslance. To ne pomeni, da ne bi vedel ali hotel iti na ta nivo, če sem izzvan, ampak vseeno vzemimo tako, da je ta predlog prišel iz Državnega sveta, ker je dejansko prišel. Zdaj kaj piše v časopisu ali kaj je katera stranka izjavila? Jaz upam, da Slovenska ljudska stranka ni prepovedana v tej državi. Da sam prihajam iz lokalnih interesov, ker Ljudska stranka ima neke predstavnike in mi iz lokalnih interesov smo predstavniki, zdaj, če je to protizakonito, če je to bogokletno, se opravičujem, ampak ves postopek v Državnem svetu teče po zakoniti poti in pa po Poslovniku, ki na koncu koncev se tudi potem da preverjati in videti in tam je prava slika. Najbolj pa me veseli, da na tisto vsebinsko debato ste pa vseeno nekateri prišli, predvsem gospod Baković in pa tudi gospa Kociper, ker da se razumemo danes je samo stvar v tem, da se opozori, kot ste sami, spoštovani poslanci in pa poslanka, ugotovili, da vseeno ni vse v redu v tej državi. Zdaj, kako rešiti? Jaz nisem prvi, še raje pa imam pa edini in najbolj posvečeni, da bi to vedel rešiti. Ampak ugotavljati, da je problem in to je važno. In da še enkrat razjasnim. Tudi kratki povzetki pri vas, ki ste vsebinsko razpravljali, da pride do tega, da je problem, da ni definirana druga, tretja države kjer pač je mir ali pa kje ni. Saj jaz ne vem, Evropska unija tako ali drugače tolmači, ampak potem je to normalno, vsi pravite, da to ni normalno. In seveda, če mi ugotavljamo, ne rabimo neke znanstvene raziskave, da na Hrvaškem, na Madžarskem, v Italiji ni vojne in to je v moji razlagi napisano. In pa seveda tudi tisto kar je gospod omenil, ta / nerazumljivo/ da je nekdo tako dolgo notri. In na koncu ni ključno teh 85, ki jih pride, problem je sporočilo, da je to v Sloveniji malo sem in tja, pa malo te tam vleče, pa potem še tudi odideš, saj ni končni cilj, še hvala bogu, da sedaj ni Slovenija, ko bo končni cilj Slovenija, takrat pa mislim, da sploh ne bom več tu sedeli, ker takrat bo pa grozno, pa jaz mislim, da do tega nikoli ne bo prišlo. Zato je ta predlog zakona, ki ga je bilo treba tudi gledati v kontekstu, Kazenski zakonik vam bil na isti seji sprejet, da pride sporočilo, da zadeve v Sloveniji niso tako, da ne bom rekel anarhistične, da se zakoni ne spoštujejo, tega seveda upam, da ne smemo poslati v svet kot sporočilo. In to je ta ključna zadeva.  Zdaj, kar se pa tiče tudi kdo kaj predlaga, pa kako se kdo do koga obnaša, preverljivo je tudi to, da jaz sem v prejšnji vojni imel doma begunce iz Bosne, pa še od kod drugod, tudi sam sem pripravljen nekoga vzeti domov, pa tudi bom preživel in poznam stisko ljudi in tudi preko drugih humanitarnih organizacij pomagam več kot kdo drug, ampak to zdaj ni stvari, pa ne epp, ampak treba je povedati, da tu ne govorim o teh, ti so potem problematični, ki bi morali biti pravočasno rešeni, ampak ki so res v težkih situacijah, treba je pa ločiti tisto, kar je smisel tega zakona, da so pa tisti, ki pač so ilegalni, govorim o besedi ilegalni in o ničemer drugem. Da je tistim treba poslati sporočilo sedaj, danes, da vedo danes pet minut vedo kaj se bo sprejelo, kaj se naredi v tem Državnem zboru in potem je vsa veriga. Seveda ker sedaj ni Kazenskega zakonika zraven, ampak je ključno. Tudi tam je treba definirati te zadeve, ker zdaj so obravnavani tisti, ko pač enkrat bo nekdo enega kmeta nagovoril, da bo peljal dva begunca po istem kazenskem postopku, kot pa v bistvu je v isti skoraj kazni, kot pa tisti, ki se s tem ukvarja vsakodnevno pa služi milijone. In to je bil namen. Če pa ste kaj drugega zaznali, se opravičujem temu cenjenemu zboru. Hvala lepa.
Hvala lepa. Naslednji razpravljavec, ki se je priglasil k besedi je poslanec Žan Mahnič, Poslanska skupina SDS. Izvoli.
Hvala predsednik. Kolegice in kolegi. Zdaj ta razprava danes, kot tudi prej je pokazala, da poleg tega, da ne želi vladajoča koalicija sprejeti nobenih predlogov, ki bi izboljšali varnostno situacijo Republike Slovenije na področju ilegalnih migracij, da gre tej koaliciji, čeprav sicer sam ne razumem zakaj, zelo na jetra Državni svet. Toliko gneva, kot ga je bilo danes zlitega po Državnem svetu in pa po njegovi diskreditaciji, se ne spomnim, kdaj je bilo to nazadnje storjeno. Kolegice in kolegi, če je kdo diskreditiral in v slabo luč postavljal Državni svet, je bil to prejšnji predsednik Državnega sveta Mitja Brvar. Zakaj? Jaz ne poznam predsednika Državnega sveta pred njim, ki bi se v svojem mandatu vključil v politično stranko, Stranko modernega centra, postal njen viden član, vodno nastopal v vseh kampanjah, v vseh strankarskih dogodkih, sodelovala v kampanji za podporo Zakonu o drugem tiru, čeprav to ni bilo mnenje Državnega sveta takrat in on je tisti, ki je diskreditiral in spolitiziral Državni svet do konca. Ampak takrat seveda to ni bil problem. Zakaj? Ker je skrbel, da Državni svet ni izglasoval kar nekaj predlaganih odložitev oziroma vetov, kajti bil je iz vladajoče stranke. V prejšnjem mandatu je bil Državni svet povsem podrejen vladajoči stranki in takrat jaz nisem slišal nobenih besed s strani poslancev SMC, tako kot jih danes poslušam kako je šlo za spolitiziran organ, kako se meče slaba luč, kako ima politična stranka vpliv na Državni svet. Tega ni bilo slišati. Zdaj pa, ko imata Slovenska demokratska stranka in Slovenska ljudska stranka nekaj svetnikov, ki dobro sodelujejo, ne samo med seboj, pač pa tudi z nekaterimi ostalimi interesnimi skupinami, da je izglasovan tudi kakšen veto, ki vam ga potem stranka Zmaga Jelinčiča sicer pomaga prebroditi, pa je naenkrat Državni svet postal največji problem. Ampak ti do svetnikov prideš tako, da sodeluješ na lokalni ravni in tudi v drugih interesnih organizacijah, ki so zastopane v Državnem svet in če mi dobro sodelujemo, je to vaš problem, ker očitno vi ne sodelujete tako, najprej da bi sploh prišli do kakšnih županov pa občinskih svetnikov, ki potem izglasujejo lektorje ali pa tudi na drugih konceh. Državni svet je v trenutni situaciji pomemben tudi z vidika nekih zavor, ki so potrebne v kolikor zakonodaja ni takšna, kot bi morala biti. Ampak kot pravim, ne vem zakaj vam je to problem. Mislim, da se je samo enkrat do sedaj zgodilo na decembrski seji, da zakon ni šel skozi, ki ga je ministrica Klamferjeva predlagala, sicer kot pravim vam Slovenska nacionalna stranka pomaga, da so te zadeve prebrodene.  Zdaj, jaz moram reči, da bom ta zakon podprl. Je pa dejstvo, da ne bi bilo potrebno, da bi se mi o tem pogovarjali v kolikor bi takrat prevladalo nekaj razuma, ko je bila sicer migrantska kriza izpostavljena v Sloveniji v smislu prihoda ilegalnim migrantov v manjšem obsegu, kot je trenutno in ko je takratna ministrica Vesna Györkös Žnidar predlagala točno to o čemer se mi danes tukaj pogovarjamo. Ampak je ta leva struja znotraj takrat vladajoče stranke pod vodstvom Milana Brgleza to lastni ministrici zminirala in zato imamo problem. In mi se v bistvu pet let odkar traja ta migrantska kriza, recimo tam nekje od oktobra 2015, na tem odboru praktično pogovarjamo o enih in istih zadevah in se bomo še naprej. Zardi tega, ker v petih letih ni bila sprejeta nobena rešitev, ki bi šla v smeri, da se mi o tem ne bi več pogovarjali. Verjemite mi, če bi takrat, ko se je postavljalo tehnične ovire, ko se je odločilo, da se gre v ta projekt, da bi se ta projekt realiziral in pa izpeljal tako, da bi bil kar najbolj učinkovit, se pravi, da če se že postavlja tehnične ovire, da bi se postavljalo take, ki so učinkovite, da bi dejansko ilegalne migrante zadržale in da bi to pomenilo, da lahko za azil zaprosijo samo na uradnih mejnih prehodih, ki ga pa ne morejo prečkati ilegalno, če pač tam prideš in zaprosiš za azil i seveda v postopku in v kolikor bi takrat bil sprejet amandma, ki ga je predlagalo notranje ministrstvo, da nekdo, ki je prišel iz varne države in ne more zato zaprositi za azil, kar pomeni, da nihče ne bi mogel zaprositi za azil, ker so vsi prišli iz Hrvaške, potem danes mi sej odbora na to temo ne bi imeli, ker ne bi imeli ilegalnih prehodov meje oziroma bi jih imeli minimalno in zato minimalno vam mi ne bi sklicevali sej, nebi predlagali spremembe zakonodaje, ker bi bilo vse v najlepšem redu. Tudi če je podhranjena slovenska policija, tudi če je še bolj podhranjena Slovenska vojska, z ustreznim ukrepi, kot je ta, da bi takrat, ko se je postavljalo tehnične ovire, postavilo neke prave tehnične ovire in pa da bi se sprejelo, mislim, da leta 2016, to o čemer se pogovarjamo danes, bi bil ta problem danes za 90 procentov manjši. Tako, pa ker v teh 6 letih z izjemo spremembe Zakona o obrambi na to temo in pa z izjemo podelitev pooblastil takrat Slovenski vojski niste storili nič, pa je seveda na to potrebno opozarjati. To je naša legalna, predvsem pa tudi legitimna pravica, kajti ljudje, ki živijo ob meji, ljudje, ki se zavedajo resnosti tega problema, predvsem pa tisti, ki se zavedajo, da se ta migrantski val ne bo ustavil, ampak bo zadeva šla še naprej, si to želijo. Si želijo živeti tako kot so živeli do oktobra leta 2015, ko ste vi odprli meje in začeli spuščati ilegalne migrante v Slovenijo. In eden od prvih ukrepov bi bil sprejetje tega, ki je danes predlagan, da ne mi ne bi sprejeli več nobenega azilanta z izjemno tistega, ki bi ga eventualno z letalom iz ogrožene države pripeljali sami v Slovenijo, kjer bi se pač odločili, da se koga sprejeme. Se pravi, da se kakšno žensko, kakšnega otroka iz kriznih žarišč pripelje za nekaj časa, da se razmere umirijo, potem pa se jih seveda na enak način pospremi nazaj. To kako se bo začelo reševati vse skupaj na izvoru, to poslušamo že 6 let. Mislim, da si nima smisla zatiskati oči in da vsi vemo, da Slovenija ne more zaradi svoje vloge v mednarodni skupnosti, ki je seveda pod to Vlado še dodatno oslabljena, za kar v zadnjem tednu skrbita tako minister za obrambo, kot predsednik države, doseči nekih strateških stvari. Dokler se ne bodo tiste države, ki dejansko kreirajo zunanjo oziroma mednarodno politiko v teh regijah odločile, da bi vendarle bilo smiselno začeti reševati stvari na izvoru, pri čemer bi jih mi morali podpreti, toliko časa pač mi sami ne moremo. Ne more pomoč Slovenije, ki je omejena glede naše proračunske zmožnosti rešiti situacije na severu Afrike in na Bližnjem vzhodu. Ne moremo mi reševati Sirije, ne moremo reševati Libije in še kakšne druge države, ki predstavlja problem v smislu odhoda tamkajšnjih prebivalk in prebivalcev zaradi nevzdržnih razmer, ampak lahko to naredimo v sklopu sodelovanja z večjimi državami. In zagotovo to mora biti eno od prioritetnih točk slovenske zunanje politike, ampak jaz tega nikjer ne zasledim. Kadarkoli odprem Twitter račun Ministrstva za zunanje zadeve so samo še podnebne spremembe in pa enakopravnost moških in žensk. To je naša zunanja politika in čisto nič drugega. Skratka, smešimo se s takšnimi stališči, smešimo se s tem, kar imamo na agendi, predvsem pa s tem, kar smo delali v zadnjih dveh tednih. In če Slovenija počne to kar počne, potem tudi s takšnimi predlogi kot je reševanja kriz na izvoru ne moremo uspeti.  Skratka, jaz bom ta zakon podprl in upam, da se Državni svet pogosteje vključi v razpravo in pa tudi v Državni svet predlaga zakon, tako kot ga lahko vlada tako kot ga lahko volivci s podpisi kot ga lahko vsak poslanec, ga lahko tudi Državni svet. Zaenkrat še imamo to možnost po slovenski zakonodaji, ne glede na to, kdo so državni svetniki, od kod so, so izvoljeni, so izvoljeni preko sistema kakršen je. In dokler lahko to vlagajo, dokler obstajajo, toliko časa jim moramo to omogočiti, predvsem pa se zavedati, da nikjer ni napisano, da državni svetniki ne smejo biti člani političnih strank. Zaradi tega diskreditacija Državnega sveta na podlagi kje je kdo ni primerna.
Replika Janja Sluga.
Hvala. Kolega Mahnič jaz sem res vesela, da ste ugotovili, da nikjer ni napisano, da državni svetniki ne smejo biti člani političnih strank. Res sem vesela, da ste to ugotovili. Se pa bojim, da niste razumeli moje razprave in je tudi niste mogli razumeti, ker vas ni bilo tukaj. Ampak jaz nisem govorila o članstvu v političnih strankah, nisem o tem govorila in to je bilo zelo jasno povedano, da ne govorim o tem. Govorila sem o tem, čemu je namenjen Državni svet. To pa je v zakonu napisano. Državni svetniki so tam zato, da zastopajo določene interesne skupine. Te interesne skupine pa niso politične stranke. In problem nastane takrat, ko neka izven parlamentarna stranka uradno na svojo spletno stran zapiše, da ima svojo svetniško skupino. To pa je problem. In upam, da ta problem razumete, ker če ne se dajva dobiti, pa vas bom podučila.
Sedaj nimam več prijavljenih razpravljavcev. Še nekaj besed z moje strani.  Najprej glede tega ali v okviru Državnega sveta deluje politika ali ne deluje. Tako kot je bilo prej povedano s strani poslanca Mahniča, tako kot je delovala takrat, ko je Državni svet vodil gospod Brvar, član SMC oziroma orodij, ki ste ga imeli takrat v rokah, da bi pomagal Cerarjevi vladi, bolj neposredno politike v tem državnem svetu nikoli v preteklosti ni bilo in tudi je ni v sedanjosti. So pa predstavniki lokalnih interesov imenovani preko elektrorjev v občinskih svetih in normalno, da se v občinskih svetih predstavniki posameznih političnih strank in to ni nič slabega in nič bogokletnega. Mislim, da živimo v parlamentarni demokraciji in tisti, ki jo razumemo teh zgodb ne problematiziramo ne v eno ne v drugo stran. In jo tudi danes ne bi problematizirali v kolikor ne bi bila izpostavljena na tak neprimeren način, kot je bila pri prejšnji in sedanji točki, ko se na nek način želi diskreditirati Državni svet, ker nekaterim ni o volji, trenutno vladajočim, ker na slabe zakone pač izglasuje veto. Pri tem se je treba zavedati, da so veti izglasovani z večino v Državnem svetu in z večino, ki pripada različnim interesnim skupinam, pa tudi različnim političnim grupacijam, če želite. Ker Državni svet kakorkoli obrnemo ni a političen organ.  Glede tega zakona, ki ga imamo danes na dnevnem redu oziroma novele je potrebno povedati, da celotna razprava verjetno ne izhaja iz bistva, o tem smo že ničkolikokrat razpravljali, kaj je bistvo, kaj želimo s to spremembo azilne zakonodaje in z vsemi ostalimi predlogi, ki smo jih v zadnjem letu podali ničkolikokrat, pa so bili vsi zavrnjeni, doseči. Ravno tisto, za kar se nekateri na levici najbolj zavzemate, za spoštovanje človekovih pravic. Kajti, tukaj gre za trgovino z ljudmi v najbolj grobem smislu in največja težava pri tem je, da vi podpirate s tem ko ne omogočiti učinkovitih ukrepov, da se ta trgovina prepreči, kršitev pravic vsem tem ljudem. Sedaj ne vem, kako da vam to ni jasno. Zaradi tega, ker ta nezakonita trgovina pospešeno poteka preko slovenskega ozemlja, ne samo zaradi podvojitve nezakonitih prehodov glede na leto pred tem, ampak po moje še enkrat tolikšne številke, ki jo policija ni zaznala, kajne, ki je prešla naše ozemlje, pa ni bila nikjer vidna. Zaznajo, recimo, take primere, kot se je zgodil tam na vrhniškem klancu, ko se je tisti avtomobil sesul, pa je nekaj ljudi tam celo umrlo. Ampak ta trgovina vsakodnevno, vsakonočno poteka… Zaradi tega, ker v Republiki Italiji, ko ste omenili nekdanjega ministra Salvinija, ukrepi, ki so bili napovedani, niso bili do konca izpeljani in kar se naše države tiče, hvala bogu, da niso bili, ker bi dejansko mi postali migrantski žep in potem ta številka ne bi bila 15 tisoč, ampak 30 ali pa še več tisoč. Druga zadeva, ki pa je problematična z vidika urejenosti države. Splošno znano je, da je ta naš azilni dom, neki gratis, kajne, migrantski hotel, kjer se pač, prenoči, se naspi, se očisti, se stušira, si napolni telefon in se naslednji dan nadaljuje naprej. Te številke, ki jih je Baković, poslanec, prej povedal, točno o tem govorijo – preko 3 tisoč postopkov, preko 95, 97 % ustavljenih zaradi tega, ker ljudje čez noč oziroma po 48 urah, prej kot v 48 urah, izginejo. Torej mi, naša država, naša Vlada, ta Vlada, vlada Marjana Šarca in vladajoča politika, na eni strani, z neukrepanjem omogoča in dopušča nezakonito trgovino z ljudmi, še več, pri tej trgovini »asistirate« in seveda, pri vseh teh naporih, ki so bili do zdaj poskušani, preko tega odbora in ostalih odborov v tem parlamentu, pri tej Vladi, pri tej koaliciji, bo nemogoče doseči kakršnokoli spremembo. Jo ne bo, kajti Vlada, ki je podprla Marakeško deklaracijo, Vlada, kjer posamezni člani, posameznih strank sodelujejo v tej mednarodni tihotapski mreži ljudi. Brali smo, pred par meseci, gospa Lidija Mavretič, kandidatka za evropsko poslanko 2004 pri Socialnih demokratih, pridržana zaradi nezakonite trgovine z ljudmi, kajne in potem, dodatna blamaža, ker se je stranka želela nekako »odvojit«, saj to je pa naša nekdanja članica, potem pa pogledamo na Facebook profilu od gospoda Bevka, ki vodi Odbor za obrambo in jo vidimo za omizjem, ko so / nerazumljivo/ program za volitve leta 2018. Težko je od vas pričakovat, da boste kakršenkoli ukrep, kakršno koli novelo zakona, v smeri, ki bi preprečila nezakonito trgovino z ljudmi in ki bi onemogočala sistematično zlorabo azilnega sistema, podprli in tukaj ne gre, glejte, za formalno pravna vprašanja, gre za čisto vsebinska vprašanja in žal jaz moram reči, da sem v zadnjem letu dni vseeno upal, da se bo ta klima in ta usmeritev, ki ne gre v zaščito slovenske države in slovenskega naroda, pa tudi v zaščito ljudi, s katerimi se po nepotrebnem manipulira in trguje, da bo ta klima se obrnila in spremenila, žal, tukaj ne bo uspeha in mislim, da vsi napori, ki jih bomo še vnaprej vlagali, v tej smeri, so neproduktivni. Tako da, jaz upam samo, da bo čim prej prišla ena normalna vlada, ki bo te probleme zaznala in zadevo uredila, kajti urediti jo je mogoče prej, kot v pol leta, prej kot v pol leta. En del preko spremembe zakonodaje, podobne, kot je ta, ki jo imamo danes na mizi, večji del pa s sprejemom ustreznih ukrepov, ki bi na kratek in na daljši rok učinkovali. In potem beremo, kajne, v mnenju Zakonodajno-pravne službe, neke stavke, ki – oprostite – so meni nelogični. Citiram: »Izpodbojna je tudi domneva o varnosti vseh držav članic Evropske unije, kar pomeni, da mora biti pri odločitvi, ali je določena država članica zaprosilca varna, zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin.« Lepo vas prosim, lepo vas prosim… Za nezakonite migrante bi morali presojat, ali so države članice Evropske unije varne ali ne. Milijone turistov, ki hodijo na Hrvaško, hodijo vsi v nevarno državo ali kaj? Da ne govorimo o vseh drugih državah, ki so članice Evropske unije. Kar pa je še najbolj problematično, to načelo lahko velja samo pri tistih, ki dejansko imajo namen uveljavljat azilni postopek.  Ampak, sami ste povedali, še enkrat, gospod Baković - od 3 tisočih je bilo koliko, 100 na koncu? Tistih, ki so resnično imeli namen uveljavljat azilni postopek. Vse ostalo so bila pa sklicevanja na azil zaradi tega, da so dobili brezplačno prenočišče v azilnem domu in vi si pred tem enostavno mesece in mesece, leta in leta že zatiskate oči. Ko se bo v sosednji državi ponovno spremenila politična shema in ko se bo zahodna meja tudi na tem delu, kjer je zaenkrat še propustna, dejansko zaprla, potem bi pa Slovenija, v kolikor ne bo sprejela ustreznih ukrepov, dejansko imela velikanski problem, velikanski problem in jaz ne bi takrat rad bil v koži kateregakoli od vas, ki o teh stvareh lahko danes odločate in pravočasno sprejemate rešitve, ki bodo preprečile tako situacijo. Sama novela zakona, ki jo imamo danes na mizi, seveda samo po sebi ne more učinkovat, ampak glejte, vsi ti ukrepi, kajne, v kolikor bi bili v Državnem zboru sprejeti in sprememba azilne zakonodaje in dodatna pooblastila vojski, kar smo predlagali in napoved, da bo državna meja bistveno bolj fizično zaščitena, kot je danes, bi imeli tudi psihološki učinek pri tistih, ki se s to trgovino ukvarjajo, ker bi jim dali jasno vedeti, da je zdaj tega »heca« konec in da bo ta država svojo mejo, svoje ljudi pa tudi tiste, s katerimi se manipulira in nezakonito trguje in se ogroža njihove pravice in celo človeška življenja, da jih bo zaščitila. Ugotavljam, da ni več interesa za razpravo. S tem zaključujem razpravo o členih in v skladu z na začetku sprejeto odločitvijo odbora, prehajamo na glasovanje o vseh členih novele zakona skupaj. Glasujemo. Kdo je za? (7 članov.) Kdo je proti? (10 članov.) Ugotavljam, da členi zakona niso sprejeti. Na tej osnovi in na podlagi razlage Komisije za Poslovnik, v zvezi z drugim odstavkom 61. člena Poslovnika Državnega zbora z dne 9. 12. 2009 ugotavljam, da je obravnava predloga zakona o dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti na matičnem delovnem telesu končana.  S tem zaključujem drugo obravnavo predloga zakona na matičnem delovnem telesu. Odbor bo pripravil poročilo, v katerega bo to ugotovitev vključil in ga posredoval predsedniku Državnega zbora. Zaključujem to točko dnevnega reda. Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O TAJNIH PODATKIH, DRUGA OBRAVNAVA, ki ga je Državnemu zboru predložila Vlada. Kot gradivo ste prejeli mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 27. 12. 2019 in mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev z dne 14. januarja 2020. K tej točki smo vabili predstavnike Vlade, predstavnike Urada Vlade Republike Slovenije za varovanje tajnih podatkov, predstavnike Državnega sveta in Zakonodajno-pravno službo. V poslovniškem roku pa so bili vloženi tudi amandmaji in sicer, Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke k 2. Členu in Poslanskih skupin koalicije k 1., 2., 3., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 13., 15., 16. in 19. členu zakona. Pričenjamo torej drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Tako kot pri predhodnih točkah, tudi tukaj odboru predlagam, da obravnavo nadaljujemo na način, da razpravljamo po vrsti, o posameznih členih, ter sproti razpravljamo in glasujemo o amandmajih, na koncu pa še glasujemo o vseh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? (Ne.) Ugotavljam, da nihče. Na tej točki, v kolikor želi predstavnik predlagatelja podat dopolnilno obrazložitev k členom predloga zakona, dajem besedo predstavniku Urada za varovanje podatkov – če se predstavitev za magnetogram, prosim. Izvolite.
Igor Eršte
Spoštovani gospod predsednik, spoštovani gospe poslanke in gospodje poslanci. Hvala za besedo. Eršte Igor, direktor Urada Vlade Republike Slovenije za varovanje tajnih podatkov. Predlagane spremembe in dopolnitve predloga o spremembah in dopolnitvah Zakona o tajnih podatkih ne odstopajo od ciljev načel, na katerih sloni že sedanja ureditev področja varovanja tajnih podatkov. S predlaganimi ukrepi oziroma predlagano novelo zakona zgolj skušamo izboljšati učinkovitost sistema in posledično varovanje, varnost tajnih podatkov. Sedanji zakon praktično nima določb, ki bi urejal področje varovanja tajnih podatkov v komunikacijsko informacijskih sistemih in jih eksplicitno urejal oziroma opredeljeval naloge našega urada na tem področju. Predlagana dopolnitev zakona zato podrobno določa sestavne dele sistemov in potrebo po izvedbi postopka varnostne odobritve sistemov, kateri se obravnavajo(?) in hranijo tajni podatki. Nadalje opredeljuje, da varovanje tajnih podatkov v sistemu temelji na postopku obvladovanja tveganj in določa, da morajo biti vse sestavine sistemov v kateri se obravnavajo tajni podatki, stopnje tajnosti zaupno oziroma višje, zaščiteni proti neželenemu elektromagnetnemu sevanju. V nadaljevanju predpisuje, da je prenos tajnih podatkov v sistemih izven upravnih oziroma varnostnih območij dovoljen le za uporabo kriptografskih rešitev, ki jih odbori nacionalni varnostni organ oziroma Urad za varovanje tajnih podatkov. Na področju industrijske varnosti je največja novost podrobnejša ureditev preverjanja lastniške strukture organizacije in tako imenovanih povezanih oseb. To je oseb, ki imajo v lasti določen lastniški ali prodajalski delež ali delež organizacije oziroma drugih oseb, ki bi lahko nadzirale ali bi imele ali izvaja neposreden, posreden nadzor nad organizacijo. Z določili, ki se nanašajo na obveznost pristojnost organov, da preverjajo ali povezane osebe niso sodelovale oziroma ne sodelujejo z organizacijami ali skupinami, ki ogrožajo vitalne interese Republike Slovenije ali držav članic političnih in obrambnih zvez, katerih članica je Republika Slovenije se v zakonodajo vnaša jasnejša podlaga za varnost preverjanja lastniške strukture organizacij. Nadalje se s konkretno navedbo odstotkovne vrednosti lastništva organizacija vzpostavlja enoten kriterij za vse organe, ki so pristojni za vodenja postopka varnostnega preverjanja organizacij. V predlagani spremembi zakona se tudi primerljivo urejajo pogoji za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti za zaposlene v organizaciji in se nekako omogoča, da imajo enake pogoje kot zaposleni v organih, državnih organih. Nadalje se s predlagano novelo zakona predstojnik ministrstva, pristojen za gospodarstvo, določa kot pristojnega predlagatelja za izdajo varnostnega dovoljenja tistim organizacijam, ki to dovoljenje potrebujejo zaradi sodelovanja na javnih razpisih tujih držav ali mednarodnih organizacij ali zaradi izvedbe naročila tuje države ali mednarodnih organizacij.  Naslednja pomembna novost je, da smo opredelili način obravnavanje tajnih podatkov v okviri izvajanja naročila, ki se lahko izvaja v prostorih naročnika ali v prostorih organizacije. S tem določilom se ureja dosedanja zakonska pomanjkljivost na področju industrijske varnosti, ki je predvidevala izdajanje varnostnega dovoljenja le organizacijam, katerim je bil posredovan tajni podatek v fizični obliki. S predlagano ureditvijo se tako zvišuje raven varnostnih standardov na področju industrijske varnosti, ki bodo tako v skladu z mednarodnimi varnostnimi standardi in s tujo prakso na tem področju. Spremembe in dopolnila so tudi v delu, ki se nanašajo na osebno varnost. Sedaj oziroma trenutno veljavni 3. člen Zakona o tajnih podatkih določa osebe, ki lahko v zvezi z opravljanjem svoje funkcije dostopajo do tajnih podatkov brez dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Osebe dobijo dovoljenje z začetkom opravljanja funkcije oziroma opravljanja dela in podpisom izjave, da se seznanjajo z zakonom o tajnih podatkih in drugimi predpisi, ki urejajo varovanje tajnih podatkov ter da se zavezujejo, da bodo s tajnimi podatki ravnali v skladu s temi predpisi. Krog oseb, ki lahko do tajnih podatkov dostopajo brez dovoljenj za dostop do tajnih podatkov zaradi opravljanja svoje funkcije ali delovnih dolžnosti je po slovenskih predpisih enormno širok in precej odstopa od primerljivih ureditev v državah članicah Evropske unije in Zveze Nato, kjer je pa ta krog oseb bolj omejen. Glede na to, da Zveza Nato in EU v svojih predpisih dovoljujeta dostop do svojih tajnih podatkov brez dovoljenja v skladu z nacionalno zakonodajo je bila Republika Slovenija o inšpekcijskih nadzorih s strani Zveze Nato oziroma Evropske unije vsakokrat opozorjena, da je ta krog oseb preširok. Osebe, ki bodo imele dostop do tajnih podatkov brez dovoljenja po trenutni predlaganem tem novem členu oziroma dopolnjenem členu in bodo morala pred dostopom do tajnih podatkov opraviti osnovno usposabljanje s področja varovanja tajnih podatkov in podpisati izjavo, da so seznanjeni z zakonodajo s področja tajnih podatkov in drugimi predpisi, ki urejajo varovanje tajnih podatkov.  Predlog novele 3. člena je tako primerljiv z ureditvami, ki jih imajo druge države članice Zveze nato in EU in v popolnosti odpravlja vse zadržke, ki so jih v inšpekcijskih pregledih navajali člani obeh asociacij. To poglavitne novosti, ki jih prinaša dopolnitev oziroma Novela zakona o tajnih podatkih. V zvezi s predlagano novelo smo prejeli tudi pripombe Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora Republike Slovenije, ki smo jih obravnavali in v veliki večini amandmajsko sledili tem pripombam oziroma jih nekako sprejeli. Mislim, da smo razen trm podali obrazložitev zakaj ne, pri treh točkah. Prejeli smo gospod predsednik tudi pripombe, amandmajske pripombe Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke, to katerih smo se pisno opredelili. Hvala.
Hvala za dodatno obrazložitev. V gradivu imamo tudi pisno mnenje Zakonodajno-pravne službe. Želite podati ustno? Izvolite.  Gospa Sonja Bien Karlovšek.
Sonja Bien Karlovšek
Hvala za besedo. Naša služba je pripravila pisno mnenje in podala pripombe k številnim členom z vidika vseh treh nalog Zakonodajno-pravne službe, z vidika skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in z zakonodajno tehničnega vidika.  Z amandmaji, ki so jih vložile koalicijske poslanske skupine, je sicer večina opozoril, ki izhajajo iz tega mnenja ustrezno upoštevanih oziroma so bila tekom priprave amandmajev podana pojasnila Urada za varovanje tajnih podatkov.  V zvezi z amandmaji velja omeniti, da je bila ustrezno spremenjena sprememba 3. člena Zakona o tajnih podatkih, ki se nanaša na dostop do tajnih podatkov brez dovoljenja za dostop, in sicer tako, da je med funkcijami dodana funkcija generalnega sekretarja Državnega zbora, na mesto vseh državnih odvetnikov pa bo dostop brez dovoljenja možen samo za generalnega državnega odvetnika in njegovega namestnika. Poleg tega bo po amandmaju povsem jasno določeno, da je dostop brez dovoljenja dovoljen samo funkcionarjem.  Posebej velja omeniti še amandma, ki spreminja šesti odstavek 35.b člena, saj smo v mnenju izpostavili obrazložitev, da bi naj bili izenačeni pogoji za dostop do tajnih podatkov stopnje interno za zaposlene v organizacijah s pogoji določenimi za zaposlene v organih. Ugotovljeno pa je bilo, da ni name izenačenja v popolnosti, saj tudi za strokovno tehnične delavce, ki so zaposleni v organih po Zakonu o javnih uslužbencih pogoj za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov in toliko manj za dostop do tajnih podatkov stopnje interno, za katero dovoljenje sploh ni potrebno, državljanstvo Republike Slovenije ni predpisano kot pogoj.  V celoti je z amandmajem spremenjena določba 63.e člena zakona in s tem so odpravljena poglavitna opozorila iz našega pisnega mnenja vezana na varstvo osebnih podatkov, ki je zagotovljeno v 38. členu Ustave. Še zmeraj pa ostaja odprto razmerje te določbe do tretjega odstavka 28. člena Zakona o tajnih podatkih, po kateri se osebni podatki posameznikov, ki so določeni v tem zakonu lahko obdelujejo le za mene varnostnega preverjanja, vodenja evidenc po tem zakonu in izvrševanje drugih pristojnosti po tem zakonu.  Po vloženem amandmaju sicer ni mogoče ugotoviti, da bi bilo podano neskladje med to določbo in prvim odstavkom 43.a člena Zakona, ki določa name obdelave osebnih podatkov teh posameznikov za nacionalni varnostni organ, vendar bi bilo treba v novem zakonu te določbe s sistemskega vidika urediti bolj pregledno in jasno.  Nekatere določbe, ki se nanašajo na pridobivanje osebnih podatkov, pa so z amandmajem k tem členom prenesene v določbe 43.b člena zakona, ker tja sodijo zato, ker se nanašajo na izdajo ali preklic dovoljenja za dostop do tujih tajnih podatkov o katerem odloča nacionalni varnostni organ.  Nerešene z amandmaji pa ostajajo nekatere pripombe k členom, ki bi terjale tudi noveliranje določb zakona, ki s to novelo niso spremenjene in te naj bi se odpravile z napovedanim novim predlogom Zakona o tajnih podatkih, ki naj bi bil vložen v zakonodajni postopek v kratkem. Hvala.
Hvala. Prejeli smo tudi pisno mnenje Komisije za državno ureditev Državnega sveta. Besedo dajem državnemu svetniku gospodu Marjanu Maučecu. Izvolite.
Marjan Maučec
Hvala za besedo. Mi smo to obravnavali na 34. seji državne ureditve. Predlog zakona smo soglasno podprli. Na vsa vprašanja, ki so bila izpostavljena glede dostopa do podatkov glede možnosti take ali drugačne manipulacije glede pri gospodarstvu, pri zadevah kot so Adria Airways in Merkator in podobno so nam bile obrazložene. Obrazloženo je bilo tudi, da se pripravlja lastni laboratorij, ki bo v letošnjem letu tudi zaživel.  Skratka, vse kar smo imeli za vprašati so nam odgovorili na ta način, da smo bili zadovoljni, tudi vključno s tem, da bo usklajeno tisto, kar je odprto tudi glede Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. Tako da je stališče naše komisije, da se zakon podpira. Hvala.
Hvala lepa tudi vam.  Zdaj, po teh uvodnih predstavitvah bomo z razpravo nadaljevali po prekinitvi, in sicer prekinjam to sejo za pol ure. Nadaljujemo ob 14.00.
Spoštovani vsi prisotni, lepo vas pozdravljam na nadaljevanju 14. seje, 3. točka. Ugotavljam, da trenutno nismo sklepčni - zaradi tega sejo prekinjam do 14.10.
Spoštovani vsi prisotni, kolegice in kolegi, vse vas lepo pozdravljam. Pričenjam 14. sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Zaenkrat nisem prejel nobenega obvestila glede zadržanosti s te seje. Tudi nobenega obvestila glede nadomeščanja na današnji seji.  Vas pa obveščam, da je prišlo do zamenjave pri članstvu v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke. Danes namesto prejšnje članice Eve Irgl sodeluje nova članica Suzana Lep Šimenko, ki jo lepo pozdravljam. K dnevnemu redu ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, zaradi tega je dnevni red določen tako kot je bil predlagan s sklicem.  Prehajamo torej na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DRŽAVNEM SVETU, DRUGA OBRAVNAVA, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložil Državni svet. Kot gradivo ste prejeli: mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 21. decembra; dopis predsednika Državnega sveta, gospoda Alojza Kovšce, glede mnenja Zakonodajno-pravne službe, s predlogi za amandmaje z dne 9. januarja 2020; in mnenje vlade s 14. 1. 2020.  K tej točki smo povabili: predlagatelja, v imenu predlagatelja državnega svetnika in predsednika Državnega sveta, gospoda Alojza Kovšco; predstavnike Ministrstva za javno upravo; in predstavnike Zakonodajno-pravne službe. V poslovniškem roku amandmaji niso bili vloženi. Na klop pa boste prejeli predloge poslanske skupine Slovenske demokratske stranke za amandmaje odbora k 6., 8. in 10. členu med sejo.  Pričenjamo torej drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.  Odboru predlagam, da obravnavo nadaljujemo na način, da razpravljamo po vrsti o posameznih členih ter sproti razpravljamo in glasujemo o amandmajih odbora, na koncu pa še glasujemo o vseh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? Ugotavljam, da ne. In na tej točki dajem besedo predstavniku predlagatelja, predsedniku državnega sveta gospodu Alojzu Kovšci. Izvolite.
Alojz Kovšca
Spoštovani gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci. 29. novembra 2018 je ustavno sodišče z odločbo odločilo, da je 50. člen Zakona o Državnem svetu v neskladju z ustavo Republike Slovenije, saj je bilo pravno sredstvo, to je pritožba, zoper odločitev Državnega sveta o nepotrditvi mandata članu državnega sveta, pridržano le izvoljenemu kandidatu, čigar mandat ni bil potrjen. V 2. in 3. točki navedene odločbe je ustavno sodišče določilo, da do drugačne zakonske ureditve pritožbo zoper odločitev Državnega sveta, sprejeto v postopku potrjevanja mandatov članov Državnega sveta, lahko vloži vsak kandidat in predlagatelj kandidata, ter da mora Državni zbor Republike Slovenije ugotovljeno neustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. No, v Državnem svetu smo se odločili, da pri tem Državnemu zboru pomagamo in smo pripravili predlog novele Zakona o Državnem svetu. Ta predlog zakona je namenjen odpravi protiustavnosti, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče, hkrati pa celovito ureja tako predhodni, kot naknadni volilni spor, zaradi česar se v zvezi z navedenimi vprašanji ne bo več smiselno uporabljal Zakon o volitvah v Državni zbor. Predlog zakona se sicer zgleduje po Zakonu o volitvah v Državni zbor, vendar pa odpravlja njegove pomanjkljivosti, zlasti tiste, v zvezi z jasnostjo in določnostjo postopkov predhodnega in naknadnega volilnega spora. Predlog zakona se, kar se tiče volilnega spora, vsebinsko deli na določbe, ki urejajo predhodni volilni spor, v zvezi s seznamom izvoljenih predstavnikov v volilno telo, to je elektorjev, in določbe, ki urejajo predhodni volilni spor v zvezi s predlogi kandidatov za člane državnega sveta, ter na določbe, ki urejajo naknadni volilni spor. Interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti pristojni volilni komisiji, po novem, predložijo seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo, skupaj z njihovimi internimi pravili glede volitev predstavnikov, zapisnikom o postopku izbire kandidatov in ostalo potrebno dokumentacijo. Pristojna volilna komisija po prejemu seznama predstavnikov v volilno telo, takoj preizkusi, ali je pravočasno vložen, ter, ali je določen v skladu z Zakonom o Državnem svetu in internimi pravili interesnih organizacij oziroma lokalnih skupnosti. Če ugotovi formalne pomanjkljivosti s seznama, da interesni organizaciji ali lokalni skupnosti, ki je seznam vložila, 2 dni časa, da pomanjkljivosti odpravi. Če pomanjkljivosti niso pravočasno odpravljene, pristojna volilna komisija seznam zavrne. Zavrne ga tudi, če je seznam vložen prepozno ali če ni v skladu z Zakonom o Državnem svetu ali internimi pravili interesnih organizacij oziroma lokalnih skupnosti in pri tem ne gre za formalno pomanjkljivost. Pristojna volilna komisija lahko seznam zavrne v celoti ali le glede posameznih izvoljenih predstavnikov. Če seznama ne zavrne, ga potrdi. Predlog zakona izrecno poudarja, da mora biti odločba pristojne volilne komisije pisna in obrazložena, ter da se odločbo o potrditvi ali zavrnitvi vroči interesni organizaciji oziroma lokalni skupnosti, ki je predlagala seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo. Zoper odločbo o zavrnitvi seznama, se lahko v dveh dneh »odročitve« odločbe, pritoži interesna organizacija oziroma lokalna skupnost, katere seznam je bil zavrnjen. Pritožbo se vloži pri pristojni volilni komisiji, ki preveri pravočasnost pritožbe, popolnost, nato pa z vsem gradivom, ki ga ima, pritožbo pošlje na Vrhovno sodišče. Slednje na podlagi prejetega gradiva odloči o pritožbi najkasneje v dveh dneh. Pritožbo, sodbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločbo pristojne volilne komisije ali pa s sodbo ugodi pritožbi, če spozna, da je pristojna volilna komisija nezakonito ali nepravilno zavrnila seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo in nato samo potrdi seznam. Predlog zakona jasno določa, da je pritožbeni organ Vrhovno sodišče in da na podlagi gradiva samo odloči o zadevi. Predlog tako ohranja isti pritožbeni organ zoper odločitve pristojnih volilnih komisij v fazi potrjevanja seznama elektorjev, vendar, jasneje določa podlago in pristojnosti Vrhovnega sodišča. Zopet odločitve Vrhovnega sodišča v tej fazi ne bo mogoča ustavna pritožba, kar je bilo prej sicer možno. Ustavno sodišče v tej fazi ne bi moglo učinkovito opraviti svoje naloge, zato je ustavna pritožba pridržana za čas po izvedenih volitvah. V časovni stiski pred volilnim dnem, bi Ustavno sodišče lahko imelo težave pri sprejemanju pravočasne in utemeljene odločitve. Časa za kontradiktornost enostavno ni, poleg tega, postopek pred Ustavnim sodiščem ni prilagojen učinkovitemu ugotavljanju dejanskega stanja, sploh v takšni časovni stiski. Postopek predhodnega volilnega spora v zvezi s predlogi kandidatur za člana Državnega sveta, je smiselno enak postopku pravnega varstva, v zvezi s potrditvijo seznama elektorjev. Poleg kandidature za člana Državnega sveta, interesna organizacija oziroma lokalna skupnost, pristojni volilni komisiji predloži svoja interna pravila glede volitev kandidata, zapisnik o postopku izbire in ostalo potrebno dokumentacijo. Pristojna volilna komisija nato prejme kandidaturo in takoj preizkusi, ali je pravočasno vložena, ter, ali je določena v skladu z Zakonom o Državnem svetu in internimi pravili interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti. Če ugotovi formalne pomanjkljivosti kandidature, da interesni organizaciji ali lokalni skupnosti, ki je kandidaturo predložila, dva dni časa, da pomanjkljivosti odpravi. Če te niso pravočasno odpravljenem, pristojna volilna komisija kandidaturo zavrne. Zavrne jo tudi, če je kandidatura vložena prepozno ali če ni v skladu z Zakonom o Državnem svetu ali internimi pravili interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti in pri tem ne gre za formalno pomanjkljivost. Če seznama ne zavrne, ga potrdi. Odločbo o potrditvi ali zavrnitvi izda pristojna volilna komisija najkasneje 30 dni pred dnem glasovanja in vroči kandidatu ter interesni organizaciji oziroma lokalni skupnosti, ki je kandidaturo predlagala. Zoper odločbo o zavrnitvi kandidature se lahko v dveh dneh od vročitve odločbe pritoži kandidat, čigar kandidatura je bila zavrnjena ter interesna organizacija oziroma lokalna skupnost, katere predlagana kandidatna lista je bila zavrnjena. Pritožbo se vloži pri pristojni volilni komisiji, ki preveri pravočasnost pritožbe in njeno popolnost, nato pa z vsem gradivom, ki ga ima, pritožbo pošlje na vrhovno sodišče. Slednje na podlagi prejetega gradiva odloči o pritožbi najkasneje v dveh dneh. Pritožbo s sodbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločbo pristojne volilne komisije ali pa s sodbo ugodi pritožbi, če spozna, da je pristojna volilna komisija nezakonito ali nepravilno zavrnila kandidaturo za člana Državnega sveta in sodišče samo potrdi kandidaturo za člana Državnega sveta. Ustavna pritožba na odločbo vrhovnega sodišča v tej fazi ni mogoča iz istega razloga kot v fazi potrjevanja elektorjev. Državna volilna komisija na podlagi zapisnika o volitvah in drugega relevantnega gradiva izda potrdila o izvolitvi izvoljenim članom Državnega sveta. Predsednik Državnega zbora skliče prvo sejo Državnega sveta najkasneje 20 dni po njegovi izvolitvi.  Na prvi seji Državni svet na podlagi potrdil Državne volilne komisije in poročila Mandatne imunitetne komisije potrdi vse mandate. Zoper potrditev mandata Državnega sveta pritožba na sami seji ni mogoča. Predlog zakona tako odvzema pristojnost Državnemu svetu, da odloča o pritožbah zoper potrjevanje mandatov članom Državnega sveta ter jo prenaša na Državno volilno komisijo. O spornih članih državnega sveta bo skladno s predlagano ureditvijo odločala Državna volilna komisija oziroma vrhovno sodišče, ki bo bodisi ugodilo bodisi zavrnilo pritožbo zoper potrditev mandatov Državnem svetu, če ni prišlo do nepravilnosti, ki so ali bi lahko vplivale na volilni izid. Navedeni neodvisni organi so bolj primerni za naknadni volilni spor, zato je smiseln prenos pristojnosti odločanja o pritožbah zoper potrditev mandatov s političnega telesa na kvazi-sodni organ.  Predlog zakona kot novo uvaja pravno sredstvo pritožbe, ki ga bo po volilnem dnevu lahko vložil vsak kandidat za člana Državnega sveta in vsak elektor in interesne organizacije oziroma lokalne skupnosti. O pritožbi bo odločala Državna volilna komisija. Pritožbo bo mogoče vložiti, če bo aktivno legitimiran subjekt mnenja, da je prišlo do napak, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na volilni izid. To pravno sredstvo odpravlja podvajanje vzporednih pravnih sredstev, to je ugovor na volilno komisijo in pritožba na Državni svet, ki sta do zdaj povzročala zmedo. Predlog tudi odvzema pristojnost Državnemu svetu, da se odloča o pritožbah zoper potrditev mandatov. Politično telo kot je Državni svet ni primerno za odločanje o volilnih sporih.  Predlog jasno določa kakšne so pristojnosti Državne volilne komisije – to je zavrnitev pritožbe in potrditev mandata ali ugoditev pritožbi in razveljavitev volitev oziroma situacija, ko Državna volilna komisija sama ugotovi volilni izid, kar je velika pomanjkljivost trenutne rešitve. Državna volilna komisija v naknadnem volilnem sporu preveri, da med volitvami ni prišlo do nepravilnost, ki so ali bi lahko vplivale na volilni izid. Na naslednji stopnji bo pravilnost poteka volitev presojalo vrhovno sodišče, pri tem pa predlog zakona jasno določa njegove pristojnosti in hkrati odpravlja neustavnost, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče, saj zagotavlja možnost vložitve tožbe osebi, katere pritožba, vložena na Državno volilno komisijo, je bila zavrnjena ter izvoljenemu članu Državnega sveta, če je pritožnik uspel. Roki, ki jih predvideva zakon v naknadnem volilnem sporu, so daljši, saj je potrebna celovita presoja zakonitosti volitev, kar pa terja določen čas.  V primeru kršitve materialnega prava, kršitve postopkovnih pravil, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ali drugih okoliščin, ki bi lahko bistveno vplivale na volilni izid, je po novi ureditvi torej možna pritožba na Državno volilno komisijo, ki jo lahko v sedmih dneh po volilnem dnevu vloži vsak kandidat za člana Državnega sveta, o katerem je odločalo isto volilno telo, vsak izvoljeni predstavnik v istem volilnem telesu in vsaka interesna organizacija ali lokalna skupnost, ki je predlagala seznam predstavnikov ali kandidate v isto volilno telo. Državna volilna komisija preveri pravočasnost in popolnost pritožbe, nato pa pošlje pritožbo v odgovor članu Državnega sveta, čigar izvolitev se izpodbija. Rok za odgovor na pritožbo je sedem dni. Državna volilna komisija nato po prejemu odgovora v dveh mesecih odloči o utemeljenosti pritožbe. V primeru, da Državna volilna komisija ugotovi bistveno kršitev ali drugo okoliščino, ki bi bistveno vplivala na volilni izid, razveljavi volitve v volilnem telesu, pristojna volilna komisija pa nato razpiše ponovne volitve. Če je Državna volilna komisija sama pristojna volilna komisija, poleg razveljavitve sama razpiše volitve. Če je to mogoče, Državna volilna komisija sama razveljavi volitve in ugotovi volilni izid. V primeru, da Državna volilna komisija ne ugotovi tovrstnih kršitev in okoliščin, zavrne pritožbo kot neutemeljeno, potrdi izid in odločbo vloži strankam. V sedmih dneh po vročitvi te odločbe lahko pritožnik, čigar pritožba na Državno volilno komisijo je bila zavržena ali zavrnjena, vloži tožbo na vrhovno sodišče. V istem roku lahko tožbo vloži tudi član Državnega sveta, čigar mandat je Državna volilna komisija razveljavila.  Tožba zadrži izvršitev odločbe Državne volilne komisije, vloži pa se pri vrhovnem sodišču, ki najprej preveri njeno pravočasnost in popolnost ter jo, če tožbo vlaga oseba, ki ni uspela s pritožbo, pošlje v odgovor članu Državnega sveta, čigar mandat se izpodbija. Če tožbo vlaga oseba, ki je bila izvoljena za člana Državnega sveta, vendar je Državna volilna komisija z odločbo ugodila pritožbi, se tožba pošlje v odgovor osebi, ki je uspela s pritožbo. Rok za odgovor na tožbo je sedem dni, v istem roku mora Državna volilna komisija vrhovnemu sodišču poslati vse gradivo v zvezi z zadevo. Vrhovno sodišče ugodi tožbi osebe, ki je bila izvoljena za člana Državnega sveta in potrdi njen mandat, če je Državna volilna komisija z odločbo ugodila pritožbi in vrhovno sodišče oceni, da ni prišlo do nepravilnosti, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na volilni izid. Vrhovno sodišče zavrne tožbo osebi iz prejšnjega stavka, če ugotovi, da je Državna volilna komisija pravilno ocenila, da je prišlo do nepravilnosti, ki so ali bi lahko vplivale na volilni izid. Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno tožbo osebe, ki ni uspela s pritožbo in potrdi volilni izid, če ugotovi, da je Državna volilna komisija pravilno ugotovila, da zatrjevane nepravilnosti niso bistveno vplivale na volilni izid. Vrhovno sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno tudi, če ugotovi, da je prišlo do nepravilnosti v postopku odločanja Državne volilne komisije, vendar je ta pravilno ugotovila, da zatrjevane nepravilnosti niso bistveno vplivale na volilni izid. Vrhovno sodišče tožbi ugodi, kar razveljavi potrditev mandata in razveljavi volitve v volilnem telesu, če ugotovi, da nepravilnosti, ki so se zgodile pri potrditvi seznama predstavnikov v volilno telo potrditvi kandidatur za člana Državnega sveta, so ali bi lahko bistveno vplivale na volilni izid. Če je mogoče, vrhovno sodišče razveljavi volitve in samo ugotovi volilni izid. Vrhovno sodišče svojo odločitev vloži strankam, to je tožniku in Državni volilni komisiji in drugim udeležencem.  Zoper sodbo vrhovnega sodišča je možna ustavna pritožba, ki pa je Zakon o Državnem svetu ne ureja in je tudi v novi ureditvi ne bo urejal, saj imajo morebitni pritožniki v skladu z Zakonom o Ustavnem sodišču možnost v 60 dneh vročitve sodbe vložiti ustavno pritožbo na ustavno sodišče. Postopek bo potekal v skladu z omenjenim zakonom.  To so torej poglavitne rešitve predloga novele Zakona o Državnem svetu.  Spoštovani, dovolite, da vas obvestim, da je Državni svet prejel tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ga obravnaval in tudi v amandmajski obliki predlagal temu odboru oziroma poslanskim skupinam.  Včeraj smo prejeli tudi mnenje Vlade Republike Slovenije, na katerega se žal še nismo utegnili odzvati, zaradi zelo kratkega roka. Rad bi samo izpostavil, da vlada ugotavlja, da predlog zakona, za razliko od veljavne ureditve volilnega spora v zvezi z volitvami v Državni svet, v splošnem naslavlja relevantna temeljna vprašanja pritožbenega in sodbenega postopka volilnega spora – torej kdo, kdaj in kako lahko izpodbija izvolitev elektorjev za volitve članov Državnega sveta, potrditev kandidatur in potrditev mandatov državnih svetnikov, iz katerih razlogov ter tudi določa vsebinska merila sodne presoje in pristojnosti organov, ki odločajo. In prav tako je ustrezna in v skladu z evropskimi standardi glede volilnih sporov, na primer kodeksa Beneške komisije in priporočila Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Predlagana ureditev, v skladu s katero Državni svet, upoštevajoč njegovo sestavo in pristojnosti v okviru slovenske pravne ureditve, nebi več odločal v   (nadaljevanje) volilnih sporih. Utemeljena je tudi širitev pravice sprožitve volilnega spora.  Mnenje Vlade o primernosti novele zakona je negativno. Vendar dovolite, da ugotovim samo še to, da se največkrat najbolj očitana pomanjkljivost tega zakona zelo kratki roki za izvajanje presoje predvolilnih opravil dogaja zaradi tega, ker se smiselno uporablja za volitve v Državni svet zakon o volitvah v Državni zbor. V 60-dnevnem roku je volitve v Državni svet izjemno težko izvesti, zaradi tega, ker gre za volitve v dveh stopnjah, najprej gre za izvolitev elektorjev in potem še izvolitev kandidatov za člane Državnega sveta po elektorjih. Mi imamo tu v bistvu dvojne volitve in pri teh dvojnih volitvah je treba opraviti vse v zvezi s predvolilnim in potem tudi povolilnim sporom. Jaz bi še enkrat poudaril, da je rok, ki ga je Ustavno sodišče predpisalo Državnemu zboru za sprejetje novele zakona, ki odpravlja ustavno neskladnost, že potekel in da smo v Državnem svetu naredili vse, kar je bilo v naši moči, da bi bil ta rok spoštovan.  Seveda se vam zahvaljujem za vso pomoč pri obravnavi in upam, da bomo na koncu v najkrajšem roku novelo Zakona o Državnem svetu spravili pod streho in da bomo neustavno stanje na tem področju odpravili. Hvala lepa.
Hvala lepa tudi vam za dodatno predstavitev.  Včeraj smo prejeli pisno mnenje Vlade Republike Slovenije. Želi predstavnica Ministrstva za javno upravo podati dodatno obrazložitev? Izvolite, državna sekretarka Mojca Ramšak Pešec.
Mojca Ramšak Pešec
Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav! Vlada je predlog zakona obravnavala in oblikovala svoje mnenje. Bistvo tega mnenja je, da predlagane rešitve, tako kot je gospod predsednik Državnega sveta že povzel mnenje Vlade, gredo v pravo smer, so sprejemljive v svojem temelju, odpravljajo morda določene nejasnosti, nedorečenosti ureditve volilnega spora, tako predhodnega kot naknadnega, v postopku, vendar pa je treba, žal, enako kot ugotavlja tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, ugotoviti, da so posamezne predlagane rešitve nedodelane oziroma ne dovolj domišljene, tako da bi docela bile ustrezne oziroma da bi lahko nekako ugotovili, da bodo v praksi te rešitve izvedljive brez težav. Volilni spor je zahtevna tematika, ki bi morda zahtevala pri ureditvi malo bolj poglobljen in celovit razmislek oziroma udeležbo večjega števila deležnikov pri tej rešitvi. To iz predloga zakona sicer ni najbolj razvidno, koliko deležnikov oziroma kakšno usklajevanje oziroma pritegnitev drugih deležnikov je bilo v zvezi s tem pritegnjenih. Nesporno je, da glede Zakona o volitvah v Državni zbor sicer Ustavno sodišče neposredno neke odločitve o ugotovitvi neustavnosti oziroma morebitni nedodelanosti volilnega spora v Zakonu o volitvah v Državni zbor ni ugotovilo, je pa posredno pri svojih odločitvah nekako nakazalo, da tudi tam postopek ni najbolje rešen. Tako smo zdaj seznanjeni tudi z vložitvijo ustavnega spora, ustavne presoje za Zakon o volitvah oziroma o lokalni samoupravi, o lokalnih volitvah. Tako bi bilo v končni fazi verjetno smiselno pogledati volilne spore v različnih ureditvah, tudi na lokalnih volitvah oziroma volitvah v Evropski parlament in potem skupaj najti neko rešitev volilnega spora, seveda upoštevaje tudi specifike posameznih volitev, kjer določene specifike pri volitvah v Državni svet prav gotovo so.  Naj zaključim. Seveda so rešitve oziroma predlagane rešitve dodeljujejo in smiselno rešujejo posamezna odprta vprašanja volilnega spora, so pa, podobno kot ugotavlja tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, posamezne rešitve nedodelane in bi, če bi bile sprejete v taki obliki, skoraj zagotovo povzročale težave pri uveljavljanju tega zakona v praksi.  Hvala lepa.
Ja, hvala lepa tudi vam. Pisno mnenje Zakonodajno-pravne službe smo prejeli koncem lanskega leta. Želi predstavnica podat dodatno obrazložitev? Izvolite, gospa Saša Bricelj Podgornik.
Saša Bricelj Podgornik
Hvala lepa za besedo. Uvodoma je treba poudariti, da sodi vsebina predloga zakona, ki ga danes obravnavamo, na izjemno občutljivo področje volilnega prava, saj ureja varstvo volilne pravice iz 43. člena Ustave. Določitev temeljev volilnega sistema na državni ravni je tako pomembna pravna materija, da sodi v okvir ustavnopravne materije, zato se tudi zakon, ki ureja volitve v Državni svet, sprejema z zahtevno dvotretjinsko večino vseh poslancev. S predlogom zakona se poskuša realizirati odločbo Ustavnega sodišča, številka U-1-349/18. Iz te odločbe izhaja, da je protiustavna ureditev aktivna legitimacija za vložitev pravnega varstva, ter celotna zakonska ureditev tako postopka s pritožbo pred Državnim svetom, kot tudi postopka s pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Ureditev je namreč tako pomanjkljiva in nedoločna, da bistveno otežuje oziroma onemogoča učinkovito uresničevanje pravice do pravnega sredstva, iz 25. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. K predlaganim rešitvam je treba poudariti zlasti naslednje, prvič; predlog zakona spreminja koncept volilnega spora, pri čemer pa je ključno, da gre s spremembo koncepta, v bistvu izven odločbe Ustavnega sodišča in ne odpravlja vseh protiustavnosti, ugotovljenih s to odločbo. Po drugi strani, pa z novim konceptom volilnega spora vzpostavlja nove ustavnopravne in pravno sistemske spornosti. Razlogi za takšen zaključek so izčrpno navedeni v našem obsežnem pisnem mnenju, ki ste ga prejeli 27. decembra, zato bom v nadaljevanju zgolj na kratko izpostavila ključne spornosti. Glede predhodnega volilnega spora, se pravi, volilnega spora pred volitvami, izpostavljamo zlasti naslednje – po naši presoji, je celotna ureditev predhodnega volilnega spora, sporna z vidika enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pa učinkovitosti pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustava in sicer, zaradi izjemno kratkih rokov v tej fazi volilnega postopka, tako kratki roki namreč vodijo do časovne stiske, pritožniku omejujejo čas za ustrezno vsebinsko pripravo pritožbe, volilne organe in volilnega sodnika pa silijo k sprejetju prehitre odločitve, saj jim omejujejo čas za temeljito presojo vseh relevantnih elementov in pa sprejem pomembne in strokovno zahtevne odločitve o volilni pravici. Zlasti pa je sporna predlagana ureditev tistega dela predhodnega volilnega spora, ki se nanaša na pravno varstvo zoper odločbo o zavrnitvi seznama elektorjev. Ta ureditev je namreč v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, številka U-1-1033/17 – iz te odločbe namreč jasno izhaja, da so te nepravilnosti lahko predmet volilnega spora po volitvah, se pravi, v naknadnem volilnem sporu. Glede naknadnega volilnega spora, se pravi, volilnega spora po volilnem dnevu, pa izpostavljamo zlasti naslednje: z vidika zahteve po učinkovitosti pravnega varstva in pa zahteve po čim prejšnjem, dokončnem konstituiranju Državnega svetu in pa izvrševanju njegovih funkcij in tudi pasivne volilne pravice članov Državnega sveta, je kot prvo sporno, da predlog zakona predvideva kar tri stopnje pravnega varstvo volilne pravice, pritožbo na Državno volilno komisijo, sodni nadzor pred Vrhovnim sodiščem in pa tudi ustavno pritožbo na Ustavno sodišče. Zaradi kopičenja pravnih sredstev in posledično tudi večstopenjskega odločanja, bi ta pravni spor lahko praviloma trajal več kot pol leta, tolikšno trajanje pa po naši presoji ni mogoče šteti za razumen čas trajanja postopka volilnega spora. Nadalje je sporno, z vidika učinkovitosti pravnega varstva in zahteve po neodvisnosti in nepristranskosti nadzornika volitev, da je prvi nadzornik volitev Državna volilna komisija in sicer, zaradi njenega položaja in pomena, ter njenih pristojnosti, ki jih ima v okviru samega volilnega postopka. Sporna je tudi ureditev, da je volilni sodnik Vrhovno sodišče. Po veljavni ureditvi je namreč volilni sodnik v vseh volilnih sporih na državni ravni - Ustavno sodišče, zato niso jasni razlogi za takšno bistveno spremembo in odstopanje od ureditve za druge državne organe. (nadaljevanje) Problematična je tudi odsotnost ureditve posebnosti v zvezi z ustavno pritožbo zoper odločitev volilnega sodnika, ki bi morala biti prilagojena naravi tega odločanja, na kar je Ustavno sodišče tudi že opozorilo. Iz predloga zakona prav tako ni mogoče jasno razbrati, kaj je predmet izpodbijanja v naknadnem volilnem sporu - se pravi, ali se izpodbija volilni izid ali potrditev mandata, saj so predlagane rešitve in tudi obrazložitve nasprotujoče. Prav tako je, glede na ustavno sodno presojo, ustavno sporna ureditev aktivne legitimacije in sicer tako za vložitev pritožbe na Državno volilno komisija, kot tudi tožbe na Vrhovno sodišče, ter prav tako pooblastil za odločanje Državne volilne komisije in pa Vrhovnega sodišča, kot volilnega sodnika. Ta mora biti določena jasno, sistematično in celovito, pri čemer mora imeti volilni sodnik pooblastilo presojati vsa pravna in dejanska vprašanja v zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi, do katerih lahko pride v volilnem postopku, pri odločanju Državne volilne komisije in pa tudi pri odločanju Državnega sveta o potrditvi mandatov. V zvezi z naknadnim volilnim sporom, smo opozorili tudi na odsotnost jasne določitve razmerja predhodnega volilnega spora do naknadnega volilnega spora, zaradi preprečitve podvajanja sporov glede istega predmeta odločanja. Hm, glede pojasnil predlagatelja, k našemu mnenju in pa predlaganih amandmajih pa ugotavljamo, da ne odpravljajo naših temeljnih ustavnopravnih in sistemsko pravnih pomislekov. V predlaganih amandmajih so namreč le v manjši meri in deloma odpravljene nekatere pomanjkljivosti, ki pa so glede na težo in obseg naših pripomb, zanemarljive. Na koncu bi poudarili še naslednje: iz vsebine te odločbe, se pravi, ki se nanaša na Državni svet, vendar je Ustavno sodišče dejansko presojalo ureditev, ki primarno velja za Državni zbor, se pravi za volitve poslancev, prav tako tudi izločenih mnenj, k nekaterih drugim odločbam Ustavnega sodišča in pa stališč pravne stroke, jasno izhaja, da je ustavno sporna ne le ureditev volilnega spora za volitve članov Državnega sveta, temveč tudi ureditev volilnega spora za volitve poslancev, predsednika republike, poslancev Evropskega parlamenta in lokalnih funkcionarjev. Glede zadnjih naj omenimo, da je ustavni spor, glede volilnega spora pred Ustavnim sodiščem, že v teku, zato se je treba po naši presoji te ustavno zahtevne tematike lotiti celovito, premišljeno in temeljito, ter jo zlasti upoštevaje načelo enakosti, urediti sistemsko enotno za volitve vseh funkcionarjev na državni in lokalni ravni, seveda pa posamezna odstopanja morajo biti izjemna in odraz posebnosti pri posameznem organu. Glede na pomembnost, kompleksnost, ustavno zahtevnost in vsebinsko povezanost materija, je zakonska iniciativa po naši presoji predvsem na Vladi, pri čemer bi morala biti opravljena temeljita analiza dosedanje prakse Ustavnega in vrhovnega sodišča, primerjalno pravne ureditve, stališč Beneške komisije ter ustavnopravne stroke. V pripravo najustreznejše ustavno skladne in pravno sistemske rešitve, pa bi bilo smiselno vključiti tudi organe, pristojne za izvajanje te zakonske ureditve. Hvala lepa.
Ja, hvala tudi vam. Predno preidemo na razpravo, naj vas obvestim, da sem med sejo dobil eno pooblastilo za nadomeščanje in sicer iz Poslanske skupine Levica – na seji bo namesto poslanca Boštjana Koražije, sodeloval oziroma že sodeluje, dr. Matej Tašner Vatovec. Pričenjamo torej z razpravo. Tako, kot je bilo tudi v stališču Zakonodajno-pravne službe povedano, gre za ustavno materijo. Zaradi tega je pri odločanju, tako o členih, kot amandmajih, potrebna dvotretjinska večina, nadaljujemo pa razpravo na način, kot smo se dogovorili na začetku – se pravi, da razpravljamo o posameznih členih. Glede na to, da k členom 1. do 5. ni bilo vloženih amandmajev, dajem v razpravo člene od 1. do 5. novele zakona. Kdo želi razpravljati? / oglašanje iz dvorane/ Prosim? Maša Kociper, potem pa Dušan Šiško. Izvolite.
Hvala lepa, predsedujoči. Jaz bom, v skladu z uveljavljeno parlamentarno prakso, pri teh, pri prvi možni razpravi o členih, razpravljala nekoliko bolj splošno o tem zakonu in upam, da mi boste to tudi dovolil. Namreč, kot je bilo že večkrat povedano, gre pri tej spremembi, pri vsaki spremembi pravzaprav Zakon o Državnem svetu za tako pomembno spremembo, to je odločil zakonodajalec na ta način v tem smislu lahko beremo tudi našo Ustavo, da je potrebno za to spremembo dvotretjinska večina. Če uporabim večkrat uporabljen rek, se pravi, da moramo ta zakon še posebej sprejemati in spreminjati s tresočo roko. Državni svet je pomembna institucija v našem ustavno pravnem sistemu in v razmerah kot jih imamo sedaj je celo še bolj pomembna, se pravi v razmerah neke manjšinske vlade vidimo kako zelo ključna je lahko njegova vloga, to se je pokazalo nekajkrat tudi v zadnjih mesecih. Ko sem pred sabo najprej dobila sporočilo, da se spreminja Zakon o Državnem svetu sem najprej z veseljem premislila, da se gre v spremembo določenih že več let odprtih vprašanj, ki urejajo položaj Državnega sveta, njegova razmerja in tako naprej, konkretno recimo to, da o vetu Državni svet odloča s popolnoma navadno večino, z navadno večino in v praksi to pomeni, da je za kakršnokoli blokado zakona Državnega zbora in ponovno odločanje dovolj, da za veto glasuje 11 oziroma 12 od 40 državnih svetnikov, 11 oziroma 12 od 40 državnih svetnikov lahko blokira postopek, ki je bil voden v skladu z Ustavo, poslovniki in tako naprej, ki ga je Vlada vodila, imela Vlada Službe za zakonodajo, potem je postopek, pred tem morda še celo javna razprava, pa postopek v Državnem zboru, kjer se soočijo mnenja različnih strank in tako naprej in potem še možnost, da Državni svet z 11. glasovi tak postopek blokira. Na žalost sem takoj pri pregledu ugotovila, da ne, da gre za sicer pomembno, vendar parcialno vprašanje glede delovanja Državnega sveta in naslednja ugotovitev je bila, da je na zakonsko materijo, ki je v smislu sprememb členov sestavljena iz 14. členov, obstaja 18 strani pripomb Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. Jaz sem te pripombe pazljivo preučila, sem jih nameravala tudi temeljito tukaj obrazložiti, vendar je bila predstavitev kolegice iz Zakonodajno-pravne službe tako detajlna pravkar, da morda res ne bi ponavljala. Zame je ključno to kar je zdaj povedal še enkrat Zakonodajno-pravna služba. Gre za ustavno zelo zahtevno in pomembno problematiko in zakon, ki je pred nami ne odpravlja temeljnih sistemskih in ustavnopravnih pomanjkljivosti. Amandmaji, ki so prišli naknadno, pa so tudi parcialni in bistvenih vprašanj ne rešujejo. Glede na to, da se Državni svet pri svojih vetih praktično vedno v zadnjem času nasloni na mnenje Zakonodajno-pravne službe in celo v primerih, ko Zakonodajno-pravna služba samo izpostavi možnost, da bi bila neka ureditev potencialno ustavnopravno neskladna, me je posebej zmotilo, da je v tem zakonu tudi rešitev, ki je pa popolnoma v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, se pravi z neko odločitvijo, ki jo že imamo, kjer se ni potrebno spraševati ali bo Ustavno sodišče odločilo tako ali drugače in od take rešitve odstopa. Poleg tega, kot je bilo danes večkrat povedano, je reševanje tako pomembne problematike popolnoma parcialno in se rešuje neodvisno od ostalih pomembnih deležnikov, ki lahko pridejo v isto pravno situacijo, se pravi Državni svet, predsednik republike, evropski poslanci in tako naprej, in če hočem tudi jaz spoštovati neko to držo Državnega sveta, ki vedno kadar so podane resne pripombe Zakonodajno-pravne službe poda celo veto na zakon, striktno spoštuje mnenje Zakonodajno-pravne službe, mi pravzaprav ne ostane drugega kot da jaz ravnam isto, zlasti pri zakonu, ki zahteva dvotretjinsko večino in glede na to, da vse to kar je bilo danes povedano, kar je izpostavljeno v zelo detajlnem mnenju Zakonodajno-pravne službe, tudi upoštevamo in zakona ne podprem. Strinjam se tudi – in s tem bom zaključila – da je to materijo treba nagovorit in da je to nekaj, spet nekaj, kar glede tudi na zahtevano večino, bi bilo ustrezno, da nagovori Vlada, kot svojo, se pravi, kot svoj zakonodajni predlog in da se pri tem res vključi široka javnost, tako kot je bilo povedano, ne samo domača, ampak tudi mnenja Beneške komisije in vse to, kar se za volilno materijo, za najvišje predstavniške organe tudi spodobi. Tako da, jaz žal, glede na vse to, predlaganega zakona ne morem podpreti. Hvala lepa.
Besedo ima poslanec Dušan Šiško, Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke.
Predsednik, hvala za besedo. V Slovenski nacionalni stranki smo za ukinitev Državnega sveta. To zagovarjamo že 27 let. Ne razumem, kako je možno, da je pretežni del svetnikov celo županov. Poglejte, mi nismo takrat sprejeli zakona, da župani ne morejo… da ni združljiva funkcija županov in poslancev in, če ste takrat sprejeli ta zakon, potem bi lahko še omejili tudi župane, da ne morejo bit državni svetniki. Nenazadnje vidimo zdaj, ko je kaka taka malenkost, ki ni v prid občinam, Državni svet skliče, da veto in potem tako, kot je že kolegica rekla, z manjšo večino, pod 40 % svetnikov Državnega sveta sklene, da dobimo ponovno zakone v obravnavo v Državni zbor. V Slovenski nacionalni stranki res ne bomo podprli ne predloga, niti nobene stvari, kar se bo vezalo na Državni svet. Hvala.
Besedo ima mag. Branko Grims, Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke. Izvoli.
Ja, hvala. Najprej eno čisto kratko dopolnitev tega, kar je prej povedala gospa Kociper, kadar razpravljamo o razmerah med domovi parlamenta in pa Ustavi, je seveda treba pokazat celo sliko in moramo vedet, da velikansko večino zakonov v parlamentu sprejemamo z navadno večino opredeljenih glasov. Po domače povedano, zadošča, da za zakon glasuje en poslanec ali poslanka – recimo Maša Kociper – če se vsi ostali vzdržijo, pa je zakon veljavno sprejet, z enim samim glasom za. kar pomeni, da je potem kvečjemu možno postavit kot vprašanje, ja, zakaj je pa potrebnih 11 glasov državnih svetnikov za izrek veta, na zakon, ki ga sprejme samo Maša Kociper, recimo, kajne. Se pravi, zadeva ima zelo zanimivo zrcalno sliko, oziroma po domače rečeno, kot je star slovenski pregovor – »Vsaka palica ima dva konca.« Zato v takih razpravah, seveda, ni mogoče odpravit stvari na tako enostaven način. Zelo zanimivo je bilo poslušat predstavnike uradnih institucij, ki so vsi po vrsti, od Vlade do službe, zatrjevali, da bi tole morali uredit celovito, premišljeno in tako naprej… Odlično, zakaj pa potem tega niste storili? Ustavna odločba je že dolgo znana, stanje je že dolgo znano - zakaj potem tega niste nikoli storili? Zdaj, ko je pa predlagal Državni svet, neke rešitve, pa imate kup pripomb in modrujete, kako je potrebno to celovito uredit. Iz tega razloga in seveda ob upoštevanju amandmajev, s katerim smo poskušal vsaj najbolj, pač tiste tehtne pripombe upoštevat, bomo v SDS podprli predlog Državnega sveta in seveda tudi predloge za amandmaje odbora.
Ja, hvala. K besedi se je priglasil, v imenu predlagatelja, gospod Alojz Kovšca. Izvolite.
Alojz Kovšca
Hvala za besedo. Podatek, da je večina članov Državnega sveta županov, ne drži. V Državnem svetu imamo 40 članov, od tega je 22 članov Državnega sveta predstavnikov lokalnih skupnosti in manj kot polovica teh – zagotovo manj kot polovica teh – je županov. Torej, župani nimajo večine niti v interesni skupini lokalnih interesov. Tako, da imamo v Državnem svetu natanko 7 županov in 33 svetnikov, ki niso župani, tako da ta podatek ne drži. Drugo. Že takoj na začetku danes sem povedal, da je rok, ki ga je Ustavno sodišče naložilo zakonodajalcu Državnemu zboru za spremembo tega zakona, potekel. V Državnem svetu smo malo pred koncem tega roka uspeli pripraviti to novelo zakona. Nimamo nič proti temu, da se vključi večje število deležnikov, ampak kot rečeno, rok je potekel. Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima poslanec Jani Möderndorfer, Poslanska skupina Stranke Modernega centra.
Hvala lepa, predsednik. Kar nekaj smo danes že slišali zato se bom potrudil, da kakšnih stvari ne bom ponavljal, se pa strinjam in bom nadaljeval tam kjer je kolegica Maša Kociper končala. Predvsem se mi zdi smiselno, da preden teče taka resna diskusija o problemu, ki dejansko je in na katerega je opozorilo Ustavno sodišče in tudi res je, da je fajn, če se čim prej odločba ustavnega sodišča potem tudi uveljavi, vendar ne drži, da ta že dolgo čaka na spremembe in ni res, da je tako daleč nazaj, ko je Ustavno sodišče o tem odločalo. Imamo kar nekaj odločitev Ustavnega sodišča, ki jih moramo v Državnem zboru še, predvsem pa tudi s strani izvršne veje oblasti urediti in tudi izpolniti. To sicer ne pomeni, da mora takšna odločitev čakati na vrstni red, da se najprej vse ostale izpolnijo, ker vemo, da politika odloča na podlagi konsenza dogovora seveda da dobi tudi nek skupni imenovalec, ker gre za različne interese in različne nenazadnje tudi ideološke poglede pri posameznih vprašanjih. Zato ni to nič nenavadnega in novega v Republiki Sloveniji, da pravzaprav žal še vedno določene odločbe čakajo. Je pa res, s tem se strinjam, da je Ustavno sodišče vsaj v enem primeru definitivno začelo uveljavljati svoje korake, odločitve z uveljavljanjem spremembe zakonodaje na podlagi odločb, kar je v bistvu bilo svojevrstno sporočilo tako zakonodajni kot izvršni veji oblasti, da če se ne bodo stvari uredile tukaj jih bo ona urejati začela po svoje. Ne bom se spuščal v strokovno diskusijo, polemiko in poglede ali je to prav ali ne, sam ocenjujem, da ni, pa vendar samo toliko v obrazložitev ali razpravo, ki jo je imel poslanec pred menoj. Sam predlog, ki ga predlaga Državni svet, moram reči, da mi je na svojevrsten način zanimivo, da se je lotil stvari od zadaj, pa bom poskušal razložiti zakaj. Predvsem zaradi tega, ker vemo, da s predlogom rešitve volilnega spora še zdaleč ne bo rešen osnovni problem zaradi katerega se sklicuje Državni svet, da je šel v reševanje tega problema. Namreč bizarnost tega problema je predvsem in samo v načinu volitev v Državni svet. In tega pa seveda ne rešuje in ne predlaga rešitve Državni svet. Naj spomnim, da gre za nič drugega kot to, da je Državni svet naletel na problem v svojem mandatu, ko ni mogel speljati vseh članov in potrditi že takoj od samega začetka mandata in da smo čakali na problem dveh svetnikov oziroma najprej enega, potem pa problem drugega, kjer se je njihov bivši državni svetnik, ki je prav tako kandidiral na tem svojevrstnem volilnem sistemu Državnega sveta, pa bom razložil zakaj sem to sploh omenil, gre za državnega svetnika Božiča, ki je sprožil tudi ustavni spor in na podlagi katerega je sploh prišlo do te odločitve takšne kakršna je. Državni svet pa ne pove, da je na svoji zadnji seji prejšnjega mandata ta isti državni svetnik predlagal, kar je sicer malce nenavadno, da Državni svet sam sebi nekaj predlaga,   (nadaljevanje) dal je namreč pobudo za začetek spremembe volilnega sistema v Državni svet. Tam kjer je v resnici bistvo, jedro problema. In kar se kasneje zgodi, Državni svet v novem mandatu anulira svoj lastni sklep in gre rajši v predlog rešitve volilnega spora in zamegli sliko, ki je pravzaprav resen problem. Problem pa je, ker je poznavalec volilnega sistema, ki to sploh ni skrival in je priznal gospod bivši poslanec in bivši predsednik Državnega zbora Jožef Školč razgalil to bedo elektorskega sistema volitev v Državni svet. Razgalil jo je in povedal zakaj in seveda pripeljal do točke, da danes upravičeno vsi lahko trdimo, da še preden se bodo zgodile volitve, elektorske volitve, bomo mi že vedeli v naprej približno vsaj za 80 procentov državnih svetnikov kdo bo izvoljen. Če to ni beda, to vemo že v naprej, medtem ko pri neposrednih volitvah proporcionalnega sistema to pač preprosto ni možno vedeti v naprej, razen v enem majhnem delu, ampak o tem sedaj ne bom diskutiral, ker to niti ni predmet diskusije današnjega dneva. In Zakonodajno-pravna služba je več kot jasno dala sporočilo katerega seveda Državni svet zelo dobro ve in vemo tudi mi vsi tukaj, ki danes sedimo. Volilni spor ne moremo urejati na osnovni Državnega sveta, ampak ga bo treba urejati na podlagi resne debate in ne nazadnje tudi družbenega konsenza, ki ga bomo dosegli v Državnem zboru na koncu, ko se bomo to dogovorili, kjer bomo zadevo uredili, ker volilni spor je nujno potreben in ga je potrebno rešiti na nivoju Državnega zbora, ki bo seveda primerljiv in ne nazadnje za upoštevati pri vseh ostalih organih od lokalnega nivoja do individualnih funkcij, ki se bo seveda uveljavljal pri samih volitvah. In to je problem. In to je problem, katerega se Državni svet prekleto dobro zaveda.  Spoštovani predsednik Državnega sveta gospod Kovšca, jaz verjamem, da ste vedeli, da bo to zelo težko danes šlo skozi, ker za mene niste nor in vas cenim in ste dobro vedeli, kaj to pomeni, ko pridete s takšnim predlogom na takšen odbor, še posebej po mnenju Zakonodajno-pravne službe, kot je rekla kolegica Maša Kociper na katerega se vedno sklicujete ko vlagate veto. Vedno in pravite, da ga spoštujete. Če ga res, potem spoštujte 18 strani dolgih pripomb, ki so vam jih napisali in ki jih ne moremo rešiti s temi parcialnimi ukrepi, ko s te amandmaji, ki danes ne rešujejo problema samega predloga Državnega sveta. Še posebej bi bilo res nenavadno, da bi tako na hitrico rokodelsko spravili zadevo skozi tale odbor. In vam res iz srca predlagam, da kot predlagatelj predlagate predsedniku, da to preloži na eno izmed naslednjih sej in da se resno pogovorimo o problemu, ki ga imamo ped seboj, to je, jaz ta hip vidim edina rešitev, ker v nasprotnem primeru povem, seveda bomo glasovali proti, ampak o vsem, pa ne zaradi tega, ker je to Državni svet, ampak zaradi tega, ker ne rešuje osnovnega problema, ki ga predlagate. Jaz vem, da obstoja problem, da se bo šlo na temo in diskusijo in ne zadnje diskvalifikacijo Möderndorfer spet neki svoje uveljavlja in kar naprej, ampak več kot jasno je, da tudi opozicijska stran zelo jasno v tem Državnem zboru sporoča, da ne podpirata tovrstne rešitve zaradi večjih razlogov, ki so lahko takšni in drugačni. Dopuščam možnost različnega pogleda, jaz se danes sploh ne bom spuščal v idejo in razpravo koliko je potreben Državni svet in tako naprej, ker Ustava ga določa, pika, jasno in tukaj nimamo kaj diskutirati. Če ga kdo hoče spremeniti, ukiniti ali karkoli, za to obstajajo legalne potri, ki jih je treba preprosto uveljavljati v tej družbi. Ni pa to enostavno in mora biti podkrepljeno z resnimi argumenti in neko resno poglobljeno diskusijo, enako kot to velja za volilni spor. Popolnoma enako in na enak način.  Zdaj. Lahko bi še v podrobnost razlagal o tem, pa se bom dotaknil samo še enega problema, pa po potrebi v nadaljevanju še razpravljal v kolikor seveda bo nekdo zainteresiran za   (nadaljevanje) polemiziranje, kateremu niti ne nasprotujem. Zakaj pa ne? Saj zato danes tukaj sedimo. Pomenljivo je predsednik omenil, da župani nimajo večine v Državnem svetu. Ja, drži. Ampak je treba povedati zelo jasno, da županijo imajo zelo veliko moč, ne glede na to ali imajo večino ali ne in ta hip je nimajo. So jo pa že imeli v Državnem svetu v preteklosti in vemo, da veto se največkrat sprejema na podlagi vezane trgovine in prihajajo skup tudi tisti, ki so drugače kot ogenj ali voda, ampak v tistem trenutku postanejo olje in teče gladko. Če ti meni podpreš ta ved, jaz dam glas za naš veto oziroma obratno in se zadeva zveriži. In zato imamo dostikrat dva veta naenkrat, ki sploh jih po neki logiki niti ne more človek razumeti kako je na podlagi matematike glede na zastopanje interesov sploh lahko prišlo do te trgovine oziroma do tega dogovora. Drugače te ljudje med seboj, po definiciji ne morejo skupaj funkcionirati. In je že to jasno, govori o tem, da je nekaj hudo narobe. Tukaj bom naredil piko. V SMC ne bomo tega podprli. Z veseljem pa diskutiram naprej, seveda pa smo pripravljeni sodelovati skupaj z Državnim svetom v razpravi o volilnem sporu, če bo seveda predsednik prišel s tem predlogom. Z veseljem.
Ja, točnost je treba popraviti. Bilo je rečeno, da opozicijska stran sporoča, da tega predloga ne podpira. Kot veste je gospod Šiško, Poslanska skupine Slovenske nacionalne stranke povedal, da tega ne podpira, predstavnik SDS mag. Branko Grims, pa je izrecno povedal, da v SDS to novelo zakona in amandmaje podpiramo.  K besedi se je priglasil… Postopkovno Jani Möderndorfer. Izvoli.
Samo toliko, ker ne vem predsednik, ali je to bila razprava, ali je bil to komentar, ali kakorkoli, ne bi pa rad zlorabljal relike, SNS je opozicija. Če pa želite, bom popravil, zaenkrat sem slišal, bom pa rekel takole, del opozicije, kar je že preveč.
No, lepo da ste se popravili. Napredujemo iz seje v sejo.  Besedo ima predlagatelj gospod Alojz Kovšca.
Alojz Kovšca
Hvala lepa. Jaz bi se rad samo zahvalil se gospodu poslancu Möderndorferju, ki ugotavlja, da nisem nor. Ja, delim njegovo mnenje. Predlog, ki ga je vložil Državni svet, predlog novele zakona ima svojo racionalno podlago. In ta racionalna podlaga je, da je Državni svet tukaj šel nasproti odločitvi Ustavnega sodišča in pomagal zakonodajalcu s tem, da je vložil svoj predlog. Ta predlog je lahko zavrnjen, lahko je dopolnjen, lahko je spremenjen, ampak je svojevrsten poziv zakonodajalcu, da to področje uredi. Danes smo slišali veliko besed o tem, da je potrebna poglobljena analiza, da je potrebno sodelovanje večjih partnerjev, ali jaz se s poslancem Möderndorferjem tukaj ne bi strinjal, da ni tako davno. Ustavno sodišče je to presojalo 29. 11. 2018. Vmes je bilo leto dni čas inv tem času se ni zgodilo nič. In zato je Državni svet v skladu s svojimi ustavnimi pristojnostmi pripravil novelo zakona in seda lahko počakamo, da bo Vlada pripravila boljši predlog zakona.  Glede tega, da se v Državnem svetu mešata ogenj in voda in olje, bi rekel samo tole. To kaže na pluralnost in demokratičnost organa. Kadar gre za širše družbene interese so državni svetniki večinoma sposobni prestopiti ideološke bariere med seboj in skladno glasovati za ali proti kakšni zakonski rešitvi. Dovolite, da opozorim še to, ker javnost, ki spremlja to sejo, mogoče ne vem. Državni svet v nobenem primeru ne more ustaviti zakonodajne procedure. Lahko jo samo odloži. Mi nimamo pravice do absolutnega veta, mi imamo pravico do odložilnega veta. In po odložilnem vetu Državni zbor o zakonu še enkrat odloča. Takrat je seveda potrebna kvalificirana večina. In če nek predlog zakona ni v zadostni meri usklajen, da bi dobil potrditev kvalificirane večine, potem pomeni, da ni v zadostni meri usklajen z interesi vseh, ki sedijo v Državnem zboru. Torej tu ne gre za neko oviro demokracij, ampak gre za podporo, demokratičnim odločitvam v Državnem zboru. Nenazadnje, je to ustavna vloga Državnega sveta. Toliko, hvala lepa.
Replika, poslanec Möderndorfer.
Hvala lepa. Glejte, predsednik, saj ni problem v tem in tudi nisem problematiziral vašega dobrega namena, da bi radi pomagali. Daleč od tega. Vendar Državni svet ni kdorkoli. Državni svet ni neka organizacija, neka zveza, ne vem, da ne bom katere nevladne organizacije užalil, ko bom dal toliko primerov, bom rajši se vzdržal. Ni navadno neko društvo, ampak je zelo dober in resen poznavalec zakonodajnega postopka in tudi, kako se tako resna vprašanja obravnavajo. Jaz, če bi verjel v to iskrenost, potem bi danes imel verjetno na mizi mnenje Ustavnega sodišča, Državne volilne komisije, Vrhovnega sodišča… skratka, vseh deležnikov, ki se pojavljajo v tako resni razpravi in spremembi, kot je volilni spor. Ne se »hecat«. Državni svet ima vse te pogoje, da to spelje. Hudiča, pa Državni svet je eden tistih organov, ki v tem Državnem zboru organizira največ posvetov o tako različnih vprašanjih… Jaz nisem videl nobenega posveta o volilnem sporu, nobene diskusije, resne, nobene, kajne, imate svoj časopis, imate svojo spletno stran, za boga, imate kar nekaj denarja, namenjenega za to, da bi lahko izpeljali ta postopek, tako kot se to gre in veste, da tako hitro, kot ste ga zdaj izpeljal, se pa postopek preprosto ne more izpeljat in dejstvo je, da mi danes, poslanci in poslanke, nimamo pred sabo, o tem, kaj si mislijo vsi tisti, ki se bojo pojavljal v teh postopkih volilnega spora oziroma… / nerazumljivo/.
Čas za repliko se je iztekel. Zaključite počasi, prosim.
Ja, tako da, toliko samo, predsednik, da… o resnosti namena. Ampak, še vedno pa verjamem, da če je bil, to lahko zmoto popravite. Dajte predlagat, to, kar sem vam predlagal…
Predlagatelj, gospod Kovšca, ima besedo.
Alojz Kovšca
Ja, jaz bi tukaj samo popravil nekaj navedkov, spoštovanega poslanca. Mi smo pozvali k sodelovanju ustrezne organe. Mi smo pozvali Državno volilno komisijo, poslali smo jim predlog zakona, odgovora nismo prejeli. Poslali smo predlog zakona Vrhovnemu sodišču. Njihov odgovor smo prejeli in smo ga upoštevali. Ustavno sodišče pa o zakonu, ki še ni sprejet, ne more presojat oziroma ne more izdajat mnenj. Toliko za to, da bo javnost obveščena. To se pravi, še enkrat – Državna volilna komisija, njihovega odgovora na predlog zakona nismo prejeli, obvestili smo jih, Vrhovno sodišče, smo odgovor prejeli in upoštevali, v vseh ozirih, glede Ustavnega sodišča, pa Ustavno sodišče ni pristojno podajati predloge oziroma mnenja o Zakonu, ki ni sprejet. Toliko, hvala.
Replika, Jani Möderndorfer.
Predsednik, imate prav, se popravljam – ustavnih pravnikov in stroke na področju ustavnega sodišča, ki bi bila zelo dobrodošla ob taki resni razpravi, ne enega, večih in taka diskusija, seveda, se opravlja na malce daljši rok in z resno razpravo. Nobenega poglobljenega članka ali pa dileme razprave o tej zgodbi nisem videl, razen tiste, ki že obstajajo… Ni in njih, ne poznamo jih. To je to, kar sem hotel, se pa opravičujem, ja, drži – Ustavno sodišče ta hip ne bi niti spraševal, bi pa kvečjemu odločalo o tem, ko bi že sprejel zakon, vendar to ne spremeni dejstva in mi mnenja deležnikov nimamo…
Poslanec Predrag Baković ima besedo, Socialni demokrati.
Hvala lepa za besedo. Ja, glejte, tudi meni se zdi zanimivo dejstvo, da imamo danes na mizi Predlog Zakona o Državnem svetu, kjer se, pravzaprav, te spremembe, posredno nanašajo na volitve svetnikov, medtem ko se v Državnem zboru, razmišljamo in razbijamo glavo, kako in na kak način implementirat ustavno odločbo, ki se nanaša na zakonodajo in opredeljuje volitve predstavnikov Državnega zbora. Moje mnenje je, da je potrebno najprej urediti ta del, torej volitve v Državni zbor na nek način in šele kasneje pristopiti tudi k spremembi Zakona o Državnem svetu. Drugo kar bode je dejstvo, da na nek način Državni svet sam sebi piše zakon. Jaz poskušam razumeti argumente, da so to storili iz naslova, ker se ni nič zgodilo, ampak ob tem se mi zdi, da se ne da izogniti neki konotaciji, neki pristranskosti in po mojem mnenju bi tak zakon resnično morala pripraviti Vlada oziroma Ministrstvo za javno upravo in na nek način urediti stvari. Zdaj glede volilnih sporov so težave tako pri volitvah v Državni svet kot tudi pri volitvah v Državni zbor in ne zdi se mi v redu, da sedaj parcialno rešujemo spore za volitve v Državni svet, bolj primerno in smiselno pa bi po mojem mnenju bilo, da se postopki reševanja volilnih sporov poenotijo tako za volitve v Državni svet kot za volitve v Državni zbor. Zdaj, če je namen te novele urediti reševanje upravnih in volilnih sporov, moram reči, da tisti, ki se s to materijo dobro ukvarjajo, mislim pogosto ukvarjajo ali pa jo uporabljajo in jo tudi izvajajo, pa pravijo, da imamo toliko teh volilnih sporov ravno v nekih drugih določbah, ki pa niso novelirane s tem predlogom in se zaradi tega stanje na tem področju ne bo izboljšalo. Drugo dejstvo je, katerega so že moji kolegi izpostavili, tudi to, da je ta predlog zakona, ki je tako pomemben, da se ga sprejema z dvotretjinsko večino, si nekako prisluži 18 strani pripomb Zakonodajno-pravne službe, pomeni, da je neustrezen in da kot tak nima prihodnosti. Zakonodajno-pravna služba je napisala tiste pripombe na teh 18 straneh, precej se problematizira tudi naknadni volilni spor, povsem kjer ugotavljajo, da se spreminja koncept, koncept veljavnega volilnega spora, torej predvidevajo se tri stopnje pravnega varstva, od pritožbe na Državno-volilni komisij preko Vrhovnega sodišča in Ustavnega, ostala pritožba, tako da je to izjemno za njih tudi sporno, kar se tiče z vidika časovne komponente. In da je problematično v tem segmentu, da državni zbor na nek način ponuja jasne, pomanjkljive, nesistematične in nelogične rešitve. In pomembno mi je tudi dejstvo, katerega je Zakonodajno-pravna služba izpostavila glede predlogov amandmajev, ker je pojasnila, da tudi ti predlogi amandmajev ne odpravljajo pomislekov Zakonodajno-pravne službe in da le odpravlja neke manjše pomanjkljivosti, ki pa seveda niso na nek način sistemske in učinkovite. Tudi po mojem mnenju pogrešam tukaj neka mnenja tistih, ki so pristojni za uporabo te materije, se pravi Državno-volilna komisija, pa mi je gospod predsednik povedal, da odgovora niso dobili, vendar kljub vsemu temu in kljub vsem dejstvom in argumentom, ki sem jih navedel, tudi sam sem mnenja, da ta zakon ni primeren in zato zakona ne bom podprl. Hvala lepa.
Besedo ima predlagatelj, gospod Alojz Kovšca.
Alojz Kovšca
V zvezi z domnevno pristranskostjo Državnega sveta, ki se izraža skozi to novelo bi rad izjavil, da je Državni svet s to novelo praktično sebi vzel pristojnosti in si zmanjšuje pristojnosti v volilnem sporu in jih prenaša na sodišče. Torej, doslej je bil Državni svet pritožbeni organ, zdaj pa to več ni. Tako, da dvom v pristranskost je tukaj popolnoma neupravičen, ker s tem Državni svet te spore nese izven Državnega sveta na pristojne organe.  Mogoče samo še eno opozorilo. Državni svetnik Zoran Božić ni sprožil ustavnega spora oziroma predloga za ustavno presojo Zakona o volitvah v Državni svet, temveč Zakona o volitvah v Državni zbor. Tisto, kar je pa bilo omenjeno je, da je Državni svet sprejel, pa potem ni upošteval, jaz sem zdaj že tretji mandat član Državnega sveta, to je bilo pa priporočilo svetnikom v naslednjem mandatu naj razrešijo te spore oziroma naj sami vplivajo, da bi čim prej te dileme rešili. In konkretno državni svetnik Zoran Božić je predlagal na eni izmed zadnjih sej Državnega sveta, da naj v Državnem svetu začnemo s posveti na temo sprememb   (nadaljevanje) zakonskih določil volitev v Državni svet in tega se nismo držali iz preprostega vzroka, ker potem bi pa to res bilo, da si Državni svet piše zakone sam. To je bilo nekako tako sklenjeno. To smo obravnavali na plenarni seji in smo se tudi tako dogovorili, da ni primerno.  Naša intervenca tukaj je ravno zaradi tega, da čim prej odpravimo neustavno stanje, zato tudi ostalih členov nismo odpirali, ampak smo poskušali rešiti te predvolilne spore, ker tu je največje jabolko spora.  Še enkrat bi ponovil, temeljni problem tukaj je časovna stiska, ker so v volitve v Državni svet dvostopenjske. Najprej se voli elektorje in tu lahko pride do sporov, potem elektorji volijo še svetnike in tudi tu lahko pride do sporov. In tu je neka vrsta podajanja možna. Ker če pride do nepravilnosti v prvi fazi procesa volitev, potem se to odraža tudi na drugo fazo in je materija res kompleksna. Ampak po našem mnenju je to, kar smo predlagali po eni strani zagotavlja, da se Državni svet izvoli in konstituira v ustavnem roku in od tu naprej je možno še marsikaj. Nenazadnje mi ne moremo nobenemu kandidatu za Državnega sveta preprečiti, da po sodbi Ustavnega sodišča ne bi šel na Evropsko sodišče za človekove pravice. Potrebno je na nek način zagotoviti, da Državni svet se konstituira in da deluje. To je bila naša osnovna intenca in tu ni nobenih zadnjih namenov ali prikritih namenov. Nismo pa hoteli posegati v politično materijo, ki pa obravnava samo vsebino pristojnosti Državnega sveta o čemer je bilo danes tukaj govora. Mi se danes pogovarjamo o odpravljanju neustavnosti, v nobenem primeru pa niste še slišali, da bi Državni svet sam sebi želel prekrojiti pristojnosti, ki jih ima po Zakonu o Državne svet. To je pa seveda popolnoma v domeni Državnega zbora. In v to se nismo podajali. Zato očitek, da ne rešujemo nekih političnih vprašanj oziroma pristojnosti Državnega sveta, pač ne more biti na naš rovaš, ker je to v pristojnosti Državnega zbora. Mi smo reševali samo ta del, ker je smo lahko tehnično pomagali.  Toliko. Hvala lepa.
Replika, Jani Möderndorfer.
Predsednik, saj veste, to kar ste rekli, pravzaprav ne nak način navzven sicer lahko drži, vendar imate vse vzvode in moči za začetek postopka ali razmišljanja postopka Državnega sveta oziroma volitev v Državni svet. Imate predsednika republike s katerim se kar naprej neki dobivate, ne sami vi, ampak vsi predsedniki in lahko bi mu predlagali, da seveda naredi razprave, tako kot to dela še za vse druge stvari v tej državi, recimo za začetek spremembe volilne zakonodaje v Državni vet in se elegantno obidete zgodbe, češ da ste vi to predlagatelj. To je ena stvar. Druga stvar, tudi za Državni zbor je MJU napisal določene iztočnice, zametke, osnove, osnutek kakorkoli bi temu rekli, pa potem Državni zbor na koncu odloča. Poglejte, to mene ne morete preslepiti s tovrstnim načinom nastopanja, lahko kakšnega drugega, ampak kakorkoli, moj mesič ni bil za to, da se kakorkoli z vami pregovarjam, sploh ne. Moj sporočilo je eno drugo. Ne rešujete problema tam kjer v resnici prvotno je. In da z volilnim sporom ne bomo rešili osnovnega problema, ki ga Državni svet ima. Način interesnega odločanja, kot je danes, bom rekel, zelo spoštljivo, je prerastel vse logike razuma in neke osnovne principe delovanja demokratičnih procesov, ki naj bi se odvijali v Republiki Slovenji na malo višjem nivoju, kot je ta, ki je sedaj zasnovan na elektorskem načinu, nikakršen način, ki ne funkcionira in predvsem kaže na to, da seveda daje prednost nekakšni drugačni vrsti razmišljanja, kako naj bi demokratični postopki potekali. To pač preprosto je, samo edini način, ali bom rekel, edino sporočilo, ki sem ga hotel narediti, tako da, to je to.
Ja, s tem, da to ni tema obravnave, tega zakona, ni predmet te novele.  Naslednja ime besedo Janja Sluga, Poslanska skupina SMC.
Hvala lepa predsednik. Ni predmet te novele, pa bi moralo biti, saj to je poanta, a ne, zato tudi kolega Jani v tem smislu razpravlja in seveda z njim delim to mnenje in očitno še marsikdo v tej dvorani. Dobro, teh 18 strani pripombo Zakonodajno-pravne službe je bilo že nekajkrat izpostavljenih, pa je bilo upravičeno izpostavljenih ravno zaradi tega, ker kot je tudi bilo povedano se Državni svet na mnenje Zakonodajno-pravne službe zelo zelo rad sklicuje in ga redno tudi upošteva pri svojih mnenjih, tokrat pa nekako prestopa na drugo stran iz odgovarja Zakonodajno-pravni službi zakaj v resnici ta nima prav. Kdor dobro pozna delovanje Državnega seta ve tudi to, da je Državni svet sposoben in voljan lotiti spremembe določenih vsebin na zelo sistematičen in konsistenten način. Glede marsikatere vsebine potekajo temeljite razprave in posveti in pogovori v Državnem svetu, kar je zagotovo dobro, vendar to se ni zgodilo glede te vsebine. In bi si želela, da bi se, ker sem prepričana, da bi potem na mizo dobili veliko boljši izdelek, kot ga imamo v tem trenutku.  Če se najprej pomudim pri bistvu, ki ga je Zakonodajno-pravna služba izpostavila, torej potrebno je urediti volilni spor tudi še za nekatere veljaven funkcionarje na sistemski način, čeprav te besede v tej hiši načeloma ne maramo in tukaj se tudi lahko strinjam z nekaterimi predgovorniki, da je tista, ki bi k temu urejanju morala pristopiti zagotovo Vlada in to po neki poglobljeni diskusiji in po nekih konsistentnih rešitvah za vse funkcionarje, ne zgolj za državne svetnike. In kot sem že na začetku rekla, da se s kolegom Janijem in tudi s kolegico Mašo nenazadnje tukaj strinjam, jaz sem zelo temeljito prebrala to gradivo za to sejo in tudi temeljito sem prebrala razloge zakaj je v bistvu do teh sporov sploh prišlo, kaj je v ozadju, kjer so v bistvu se pojavile težave, da smo prišli tako daleč, da je Ustavno sodišče sploh o tem odločalo in zato zagotovo se morate z mano strinjati in tega ne morete zanikati, da je težava drugje. Namreč, težave na katere so se sklicevali pritožniki, se nanašajo predvsem na netrnsparenten postopek, na nedemokratično odločanje, nanašajo se na vprašljivost ali določeni predstavniki v resnici zastopajo določene interese, na vprašljivost o številčnosti predstavnikov določenih interesov, torej govorimo o elektorjih in tako dalje. Je že bilo danes povedano seveda, da ima Državni svet 40 svetnikov, od tega 22 predstavnikov lokalnih skupnosti in potem 4 delojemalcev in 4 delodajalcev, 6 negospodarskih in 6 kmetov in obrtnikov. In tu pri teh negospodarskih - pardon ja - seveda mora biti zastopana vzgoja, izobraževanje, šport, socialno varstvo, kultura in tako naprej, in tu se zagotovo, ker sem se poglobila v ta primer, ki je seveda preprečeval izvolitev enega predstavnik na začetku tega mandata, lahko strinjam, da je zadeva predvsem zelo nepregledna in netransparentna. Mogoče za kakšnega laika tudi zelo težko razumljiva in se lahko strinjam, da je preživeta in, hm, na teh primerih se v bistvu kaže ta neenakost zastopanja določenih interesov, predvsem pa še nekaj drugega, Državni svet je tisto telo, ki naj bi bilo popolnoma, bom rekla, razbremenjeno politike. Tam niso predstavniki političnih strank, ampak predstavniki nekih drugih interesov, ki sem jih že naštela in zato posebej zmoti, ko predsednik Državnega sveta reče, ga citiram: »…da so svetniki sposobni preseči ideološke bariere med seboj.« Kakšne ideološke bariere? Tam niso kot predstavniki politike in teh ideoloških barier, po mojem, potem ne bi smelo bit, morale bi bit neke druge bariere in se o ideoloških sploh ne moremo pogovarjat. Seveda pa, v kontekstu, ko potem spremljamo ali pa celo dobimo na mize, na nas, neposredno naslovljene dopise, podpisane s strani Slovenske ljudske stranke, v katerem piše, tudi citiram: »Državni svet Republike Slovenije, v katerem je 8 svetnikov Slovenske ljudske stranke, je izglasoval odložilni veto.« To je tisto, kar je nepojmljivo, to je tisto, kar je nepojmljivo in nepojmljivo je, da določen predsednik, določene stranke na Twitter napiše, koalicija stranke SDS in SLS, ter neodvisnih, je dobila prepričljivo večino na volitvah v Državni svet. In to je to, o čemer bi se moral pogovarjat in to je tisto, o čemer bi moral ta zakon vsebovat ustrezne spremembe. In dokler ne bomo uredili tega, dokler ne bomo uredili volitev, dokler ne bomo teh volitev naredili demokratičnih, preglednih, jasnih, do takrat nam ne pomaga urejanje tega volilnega spora, še posebej pa ne na tak parcialen način, kot se ga loteva ta predlog.
Besedo ima predlagatelj, gospod Alojz Kovšca.
Alojz Kovšca
Ja, dovolite, da najprej odgovorim na to, kaj sem mislil z ideologijo. Ideologija ni nujno politična, lahko je svetovno nazorska, lahko je tudi kakšna druga, pa zdaj o vrstah prehrane, o spolnih usmeritvah in čem drugem še ne bi govoril. Ampak naši svetniki so dejansko zelo raznoliki in, ja, upoštevajo različne ideologije. To lahko iz njihovih nastopov vsak razbere. Drugo, Zakon o Državnem svetu v nobenem trenutku in tudi Ustava, ne prepoveduje članom Državnega sveta, da bi bili člani političnih strank, vsekakor pa politične stranke v Državnem svetu formalno ne morejo imeti nobenega vpliva. Ne moremo pa preprečiti svetnikom, da bi zasledovali politiko strank, v katerih so člani, to je pa dejstvo. Ne drži trditev, da Državni svet ignorira oziroma ni upošteval mnenja Zakonodajno-pravne službe. Pred seboj imam dokument, ki smo ga poslali vsem poslanskim skupinam in tudi odboru, v katerem smo upoštevali mnenje Zakonodajno-pravne službe in pripravili amandmaje, tam, kjer pa se z mnenjem delno nismo strinjali, smo pa tudi obrazložili, zakaj. Ta dokument so dobile vse poslanske skupine in tudi ta odbor. Tako da, Državni svet upošteva mnenje Zakonodajno-pravne službe in to se trudimo početi z vso resnostjo in tankočutnostjo. Toliko. Hvala lepa.
Ja, replika, Janja Sluga. Izvolite.
Ja, hvala lepa. Predsednik Kovšca, saj, mislim, mi, ki smo vsakodnevno na relaciji, pa poznamo delovanje drug drugega, tudi vemo, o čem govorimo in vaše izvajanje glede ideoloških barier je bilo v kontekstu, v katerem ste govorili, lahko razumljeno zgolj in samo, kot politično. Kar pa zadeva Zakonodajno-pravno službo, če bi Državni svet, kot predlagatelj, upošteval mnenje Zakonodajno-pravne službe, potem ne bi / nerazumljivo/ besedilo amandmajev, ampak bi predlog v tem trenutku umaknil.
Besedo ima predlagatelj, gospod Alojz Kovšca. Izvolite.
Alojz Kovšca
Ja, očitno, da tukaj pa res zdaj že razpravljamo o tem, kdo koliko pozna zakonodajo. Mi tega predloga postopkovno ne moremo umaknit, mi je zelo žal, ampak… to ne gre. Na žalost pač moramo s tem predlogom priti pred odbor in kar lahko naredimo, če upoštevamo mnenje je priprava amandmajev, ki jih predlagamo v posvojitev temu odboru. In zopet, oprostite, ampak tukaj v bistvu prehajamo že na področje kaj lahko, kaj ne in kaj je volontaristično in kaj je upoštevanje zakonodaje. Mi smo tukaj upoštevali tako zakon kot mnenje pravne službe. Zdaj pa, jaz vas lepo prosim, s tem kaj sem mislil, pa kaj vemo pa ne vemo, na tak način ne bomo prišli daleč, saj v Državnem svetu smo pripravljeni sodelovati še naprej o morebitni novi noveli tega zakona, če bo ta zavrnjena, ampak potem je pa res primerno, da se ukvarjamo z vsebino in ne s tem kaj sem jaz mislil /nerazumljivo/ Državni svet ustrojen. Nimamo nič proti temu, da zakonodajalec spremeni Zakon o Državnem svetu, spremeni ustroj Državnega sveta in karkoli že, ampak to ni bila naša intenca, naša intenca tukaj pri tem predlogu je bila odprava ustavnega neskladja. In lepo prosim, jaz tukaj kot predsednik Državnega sveta ne bi se vračal zopet nazaj na začetek. Odbor ima vso pravico, da razpravlja o sami smiselnosti obstoja Državnega sveta in vsega ostalega, ampak mislim, da to ni primarna razprava danes, primarna razprava je ta zakon in lahko se strinjamo in tudi sprejmemo vaše mnenje, da zakon ni primeren za nadaljnjo obdelavo in mogoče je pa smiselno ugotoviti zaradi česa vse in potem poiskati skupaj rešitve oziroma nakazati pot za naprej, da čim prej pridemo do ustreznega zakona. Tukaj smo pripravljeni sodelovati, če bo potrebno in če bo volja, če ne pač ne in prepustimo to Vladi oziroma Državnemu zboru, saj na koncu koncev sodišče ni naložilo Državnemu svetu, da odpravi to neskladje, ampak Državnemu zboru. Hvala.
Hvala tudi vam. Naslednji ima besedo poslanec Tašner Vatovec, Poslanska skupina Levica. Izvolite.
Najlepša hvala, predsednik. Lep pozdrav vsem še z moje strani! Mislim, da je večina argumentov bila že predstavljenih, mislim, da je tisto kar, vsaj v naši poslanski skupini najprej preverjamo je zakon sam, potem pa kakšno je stališče Zakonodajno-pravne službe, ki je ustrezen ali pa velikokrat ali pa v večini primerov zelo uporaben pripomoček pri orientiranju sploh, ko se gre za takšne zadeve, ki imajo tudi neke ustavno pravne implikacije in to, ko dobiš 18 strani dolg dokument pripomb na 15 členov neke novele, ki je relativno kratka, moraš nekako zastriči z ušesi. Tisto, s čimer imamo največji problem v Levici, je to, da ta rešitev ne odpravlja vsega kar je Ustavno sodišče ugotovilo, mislim, da neke stvari, ki so tam bile navedene, ostajajo sporne oziroma v tem nekem čudnem limbu in je že iz tega vidika ta rešitev deloma neustrezna, ker ne naslavlja vseh vprašanj, to je ena stvar. Jaz se strinjam, da ni Državni svet tisti, ki bi moral reševati to zadevo, ne gre samo za odločbo iz leta 2018, gre za cel kup odločb, ki jih je Ustavno sodišče že ugotovilo, in kot je bilo že večkrat rečeno, danes imamo celo paleto vprašanj odprtih povezanih z volilno zakonodajo in nenazadnje tudi s pravnim varstvom izvoljenih funkcionarjev in to so vsa vprašanja na katere še vedno čakamo nek pravilen odgovor in so tudi starejša od tega enega leta. Imamo probleme z odvzemom mandata, imamo probleme z omejitvijo kandidiranja, s poklici funkcionarjev, ki so po moje še vedno neka ideja, ki je zelo živa, ampak v neki slepi ulici, nenazadnje tudi nezdružljivost funkcije s čimer smo se soočili v tem mandatu v Državnem zboru. Tako, da to so stvari, ki jih je potrebno naslavljati in jih je potrebno tudi naslavljati celovito, v to smo trdno prepričani, zato tudi ne bomo podprli tega zakona. Problem je tudi v tem, tudi to je bilo že izpostavljeno, da Zakon o Državnem svetu je na nek način referencialen zakon kar se tiče teh stvari, ker se nanaša na Zakon o volitvah v Državni zbor, tako da vnesti določene postopke oziroma v Zakon o Državnem svetu bi bilo tudi iz tega vidika hierarhije pravnih aktov   (nadaljevanje) nekoliko nenavadno, ker bi specialno v enem zakonu določali nekaj kar bi moralo biti in je seveda tudi pomanjkljivo opredeljeno v krovnem zakonu, se pravi v Zakonu o volitvah v Državni zbor. Jaz tukaj ne bi šel v polemiko med institucijami, se pravi Državni zbor, Državni svet, lahko se na neki točki odpre ta debata, mislim, da bi se morala, se pravi gremo v celem diapazonu možnosti od tega, kar je predlagal kolega Šiško, do nekih drugih rešitev. Strinjam se tudi z Janijem, da je elektorski sistem precej nenavaden oziroma ima cel kup pomanjkljivosti in bi to tudi morali prej ali slej nasloviti, ampak mislim, da v tem trenutku je Vlada tista na katero moramo nasloviti to pobudo ali pa nek poziv. Mislim, da je že dolgo časa bila neaktivna, ne samo ta vlada ampak cel kup prejšnjih vlad, tako da jaz bi tukaj izkoristil to priložnost, da damo nek poziv Vladi, da čim prej pripravi neke konkretne osnutke rešitev in mogoče tukaj tudi preložijo v nekem roku tudi neko časovnic kdaj lahko pričakujemo te odgovore na t vprašanja. Saj vemo, da ne bo to hitro rešeno, ampak je lahko to dobra točka za začetek neke razprave o tem. Glede na trenutno konstelacijo sedežev oziroma glasov v Državnem zboru je malo verjetno, da bi spreminjali zakone, ki zahtevajo stalno večino, ampak neko podlago za razmislek in za razpravo bi lahko imeli. Tako, da mogoče tukaj, predvsem mogoče odziv Vlade glede tega. Toliko zaenkrat.