/ Pevski zbor Dekleta Smrtnik iz avstrijske Koroške/

Spoštovani predsednik Državnega zbora, mag. Dejan Židan, spoštovani gospod minister Peter Jožef Česnik, cenjene rojakinje in rojaki, gospe in gospodje, spoštovane kolegice in kolegi poslanci, predstavniki medijev!

Pričenjam 18. Vseslovensko srečanje, ki leto poteka v znamenju obeležitvi 200. letnice smrti velikega mojstra pisane besede, pesnika, pisca, duhovnika, slovničarja, novinarja in urednika Valentina Vodnika. Ravno, zaradi njegovega vsestranskega delovanja in poudarjanja slovenstva je srečanje naslovljeno s pojem Vodnikove ugotovitve ter sodobnega dejstva in se glasi: »Slovenc, tvoja zemlja je zdrava pa vendar mladi odhajajo.«. Uvodoma vljudno vabim predsednika Državnega zbora mag. Dejana Židana, da nagovori zbrane.

Prosim.

Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, drage Slovenke, dragi Slovenci!

Kot predsednik Državnega zbora kot prvi med enakimi med 90. poslankami in poslanci sem in smo veseli, da se ponovno srečamo v prostorih slovenskega parlamenta. Lani je bil predvolilni čas tako, da mogoče čas ni bil najbolj primeren, ampak letos smo ponovno skupaj. Letošnje leto ni povsem običajno. Živimo v letu, katerega zaznamujejo obletnice, nekatere obletnice niso takšne, da bi si jih želeli, ampak se jih moramo spominjati. 105. obletnica pričetka prve svetovne vojne, 80. obletnica pričetka druge svetovne vojne to so v resnici grozne obletnice, ki pa se jih moramo spominjati zlasti za to, da vemo do kakšnih tragedij lahko pripelje človeška neumnost, zato se moramo teh obletnic spominjati. Imamo seveda tudi vesele obletnice. Letos praznujemo 100. obletnico, če tako povem priključitve Prekmurja k matični domovini - zelo pomembna obletnica -, potem imamo še nekatere druge pomembne obletnice. Teh obletnic pa se seveda spominjam z veseljem, spoštovanjem in na neki način tudi s samozavestjo. Slovenke in Slovenci kot nacija kot narod smo preživeli in živeli in se razvijali tudi takrat, ko nismo imeli svojih institucij, ko nismo imeli svojih meja imeli pa smo nekaj, kar nas definira. Imeli smo in imamo in moramo iti tudi v prihodnje ljubezen do svojega jezika, ljubezen do svoje kulture in nekaj več iznajdljivosti, nekaj več kompetenc pa tudi mogoče včasih nekaj več samozavesti in poguma. To govorim, spoštovane in spoštovani, zato ker se v celoti zavedam, da v tem trenutku na svetu še vedno obstaja 7 tisoč aktivnih jezikov torej jezikov, ki jih nekdo govori. To je mogoče dobra informacija, ampak drugi del pa ni tako zelo dober. Strokovnjaki pravijo, da v tem trenutku kaže, da bo preživelo 5 % od teh 7 tisoč jezikov. Naš jezik, spoštovane rojakinje in rojaki, v tem trenutku ni ogrožen. Pravijo, da som v skupini tistih 350 jezikov, ko ga nacija še vedno ceni, ga uporablja in razvija, ampak zamislite si, spoštovane gospe in gospodje, če nekoč bi Slovenc pozabil svoj jezik. Naroda ne definira genetski zapis, narod definira predvsem spomin, jezik, kultura in zavedajo, da smo del skupnosti. To vam govorim zato, ker občutek, da od kar imamo samostojno državo mi moramo skrbeti za državo, vsaj enako pa moramo skrbeti za svojo nacijo, da smo varni je v celoti napačen. Res je, da nas ne ogrožajo podobne stvari kot desetletja in stoletja nazaj, ampak stvari, ki nas sedaj ogrožajo imajo dosti enostavno ime - globalizacija, internacionalizacija. Vsako branje tuje knjige, ko bi lahko prebiral knjigo, ki je v slovenščini, vsaj pogovor, ko ne uporabiš pristne in / nerazumljivo/ slovenske besede ogroža naš obstoj kot naroda. To se seveda, prosim vas, moramo zavedati in verjamem, da se tudi zavedamo, da je pred nami na tem področju velika odgovornost. Potem, dovolite še eden podatek. Malo je narodov, kjer je 25 tisoč ljudi profesionalcev, ki skrbijo za razvoj kulture, ampak še manj je narodov, ki v podobni velikosti kot mi, kjer se več kot 100 tisoč ljudi ukvarja in razvija ljubiteljsko kulturo. Ali si lahko zamislimo, da teh več kot 100 tisoč ljudi samo v Sloveniji vsako leto organizira okoli 75 tisoč različnih prireditev, ki jih obišče 4 milijone obiskovalcev? Spoštovane in spoštovani, na takšen način mi ohranjamo in se tudi razvijamo. Danes se bomo pogovarjali o mladih, ki tudi zapuščajo svojo domovino. Jaz verjamem, da tekom tega razgovora bomo kljub vsemu nekaj ugotovili. Nič ni narobe, če mlad človek spozna tudi druge konce sveta. Celo zaželeno je, da pridobivamo druga znanja. Mi nimamo vseh znanj v Sloveniji, druge izkušnje je pa seveda silno narobe, če se človek ne vrne. Vprašanje, ki se ga ves čas postavljam je kako dobro, da smo v Evropski uniji, da imamo programe kot je Erasmus plus, kjer na 10 tisoč mladih spoznava tuja znanja, tuje institucije in se vrnejo in vprašanje kaj narediti, da bi celotna populacija tako ravnala. Pomembno je tudi naslednje - zavedanje, da mi kot prostor kot družba in kot država nismo dajalni. Slovenke in Slovenci znamo naštevati svoje slabosti, naštevati, naštevati in naštevati nimamo pa vedno razvitega tega, kar je tako zelo potrebno, spoštovati svojo družbo, spoštovati ljudi, s katerimi živimo in spoštovati tudi dosežke brez sramu povedati mojemu sosedu je uspelo, moji sodelavki je uspelo tega pa kakor, da nočemo izgovoriti pa moramo, zato ker mi moramo si pridobiti samozavest, ki nam v tem trenutku nekoliko manjka. Samozavest si lahko pridobimo samo tako, da priznamo tudi svoje uspehe teh pa imamo. Še nekaj bi rad povedal. Mi nimamo milijardo 350 milijonov ljudi. Mi nismo ne nacija in ne država, ki ima to prednost, da je klop dolga. Na zelo veliko področjih svet je raznolik, področja so raznolika točno vemo, da če se nekdo s tem področjem zelo intenzivno ne ukvarja, da v tem trenutku ni mogoče idealnega naslednika. Mi nismo družba, ker ima dolgo klop, ker lahko izbiramo na milijone ljudi za tem, ki neko stvar ustvarja in se z njo ukvarja, ampak zakaj je to pomembno. To je dodaten razlog, da se medsebojno poslušamo, spoštujemo, dogovarjamo tudi, kadar nimamo povsem istih misli, ampak vsaj kaj je veličina človeka, da drugega spoštuje, se zna dogovoriti in to, kar dogovori tudi izpelje. Drage in dragi, verjemite mi, ko bomo mi to veščino še bolje razvili bomo še hitreje napredovali. Želim vam vse dobro v naslednjih dneh, zelo sem vesel, da ste danes v stavbi, ki mimogrede ima tudi svojo obletnico, stavbo, v katerih smo letos je praznovala februarja 60. letnico. Stavba, ki je narejena iz slovenskega kamna, mislim da 13 ali 14 vrst slovenskega kamna. To je stavba, ki je narejena iz slovenskega lesa, to je stavba, ki še ni v celoti narejena. Dvorana, v kateri sedaj smo prisotni je bila obnovljena pred 20 leti. Letos začnemo obnavljati drugi dom slovenskega parlamenta tako, da naslednje leto se lahko srečamo tudi tam. To je stavba, kjer sprejemamo najpomembnejše odločitve. Mene ljudje najpogosteje vprašajo zakaj so včasih tako burni dialogi. Saj je prav, da so najbolj burni dialogi tam, kjer je mesto za burne dialoge. Prav je pa tudi, da po burnih dialogih tudi mnenjih, ki se konfrontirajo, argumentirajo na koncu težimo k temu, da poiščejo skupni kompromis, ker samo take odločitve so trajne.

Spoštovane in spoštovani, želim vam vse dobro.

/ aplavz/

Hvala lepa, predsedniku Državnega zbora, gospodu Židanu. Sedaj pa k pozdravnemu nagovoru vabim tudi ministra brez resorja odgovornega za področje odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu, gospoda Petra Jožefa Česnika.

Prosim.

Hvala za besedo, gospa predsedujoča.

Lep pozdrav vsem skupaj!

Ko sem maturiral na Šubičevi gimnaziji 250 metrov od tukaj nikoli v življenju nisem misel, da bom tukaj nagovoril plenarno sejo slovenskih izseljencev. Nikoli nisem mislim, da bom sam izseljenec. Leta 1967 sem se usidral v Avstraliji in več kot 36 let kasneje sem prišel sem. Tujina ni bila lahka, tujina ni Indija Koromandija in ljudje, ki so šli po svetu, zaradi tisoč in enih razlogov recimo s trebuhom za kruhom, politični scenariji in podobno so to bridkost in osamljenost v tujini predvsem pa kulturno in jezikoslovno sami občutili na svoji koži. Misijonar Baraga je bil prvi izseljenec, če se vrnemo nazaj in potem jih je bilo še veliko. Okoli leta 18. je bila zlata mrzlica v Ameriki, Kanadi, Aljaski in ogromno Slovencev je šlo, porazgubili so se predvsem, zaradi tega, ker takrat ni bilo Slovenije, bila je Avstro-Ogrska. Potem je prišel fašizem in so se množično izseljevali iz notranjskega i primorskega konca in zopet so se porazgubili, ker so bili evidentirani kot Italijani in ne kot Slovenci. Potem je prišel nacizem, ki je množično izseljeval slovenske učitelje in druge zavedne Slovence v Vojvodino in podobno, nekateri so ostali tam, nekateri so izginili. Potem je prišlo po vojno obdobje, kjer so se zopet Slovenci izseljevali, 26 tisoč naj bi jih vsega skupaj prišlo v Avstralijo, vendar avstralske oblasti so nas evidentirali kot Jugoslovane in ne kot Slovence in se je število porazgubilo tako, da točnega štetja nimamo. Moram pa reči eno stvar slovenska zavest v matični domovini ni tako močna in visoka kot je zavest na Aljaski, v Argentini, v Avstraliji. Tam se vzgaja prostovoljno kultura jezične šole, smučarski klubi, / nerazumljivo/ je eden prvih izseljenskih smučarskih klubov, v Melbournu imamo tudi smučarski klub in oprostite, da rečem imamo, ker se trenutno počutim kot izseljenec povratnik, ki ima eno nogo še vedno na peti celini, čeprav to ministru ne pristaja, se opravičujem za to, ampak skozi vsa ta leta smo obdržali jezik. Mile Klopčič je v svoji pesmi lepo napisal: »Mary se predstavi«, znala je peti slovenske pesmi, ni znala pa slovensko. Tukaj pravim nekaj pomembnega v tem prostoru se ustvarjajo zakoni, nekateri so dobri nekateri podzakonske uredbe administrativno niso naklonjene Slovencu, ki bi se rad vrnil preveč je administrativnih ovir, da bi ta beg možganov pa tudi starejših Slovencev prineslo nazaj v matično domovino. Jaz delam na tem, da bi se to uredilo kolikor je v moji moči. Pred kratkim sem bil v Bukarešti, ki je predsedovala Evropskemu svetu in sem dal na mizo predlog, da Evropa, ki ima največ izseljencev po svetu dobi mesto komisarja za diasporo, ki bi urejeval različne stvari. Med posameznimi državami imamo bilateralne pogodbe glede izmenjave zdravstva, starostnih pokojnin mogoče tudi izobraževalnih standardov, vendar to bi moralo biti poenoteno in bolj učinkovito. Če imamo beg možganov, o katerem se veliko govori, ja, nekdo, ki gre v München delati za pet let in imamo bilateralne pogodbe, ki podpirajo to se lahko vrne v Slovenijo v štirih, petih urah nekdo, ki pa je v Argentini ali pa Avstraliji to je 15 tisoč kilometrov daleč to je zelo težko prenesti nazaj v matično domovino. Veliko jih nima več tiste mladostne korajže, zaleta, da bi ta korak naredili. Jaz sem bil eden redkih pa še, kar nekaj jih je okoli 240 avstralskih Slovencev trenutno živi že, kar nekaj let v Sloveniji. Da ne bom predolg.

Želi vam dobrodošlico vam lastovkam, ki ste sedaj tukaj v tem domačem gnezdu, se bomo srečali na razpravi, na kateri bo veliko predlogov, draga / nerazumljivo/ Avstralka, Toni Lenko ima poglede glede beg možganov in mladine v Avstraliji verjetno so ideje podobne po vseh kontinentih pa tudi po evropski celini. Upam, da se bomo srečali v Radovljici v soboto, vreme in napoved je dobra. Bom rekel sledeče. Simon Gregorčič je bil mojster slovenske besede in on je zapisal: »Mati je moja domovina, ljubezen ti edina.« in to je ostalo v naših srcih širom sveta tudi tistih, ki so pozabili jezik. Korenine so ena stvar in pripadnost tem koreninam je izredno pomembna. Kar se pa jezika tiče. Predsednik Državnega zbora je ogromno groma iz mojega govora vzel tako, da ne bom dolgo besedil, ampak mi živimo tukaj že stoletja je rekel Aškerc z viharji bijemo, bratje in sestre, ne dopustimo, da izginemo in to naj bi bil moto tudi tega srečanja in teh srečanj v bodoče.

Hvala in dobrodošli!

/ aplavz/

Najlepša hvala ministru za njegov prispevek.

Sedaj mi dovolite, da kot podpredsednica Komisije za odnose Slovenci v zamejstvu in po svetu nekaj uvodnih misli sedaj z vami delim tudi sama.

Spoštovane rojakinje in rojaki, spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani minister, cenjeni gospodje in gospe, dragi Slovenci prav lepo pozdravljeni!

V veliko čas in zadovoljstvo mi je, da vas lahko kot podpredsednika Komisije Državnega zbora za odnose Slovenci v zamejstvu in po svetu nagovorim na tradicionalnem že 18 vseslovenskem srečanju. Letošnjemu letu bomo pozornost naših razmišljanj namenili tematiki izseljevanja mladih iz Slovenije ter njihovemu vračanju v matično domovino. Prepričana sem, da bo letošnje vseslovensko srečanje z izbranimi naslovom »Slovenc, tvoja zemlja je zdrava…, pa vendar mladi« odhajajo spodbudilo veliko zanimivih razmišljanj o tem zakaj mladi odhajajo v tujino in se premalokrat tudi vračajo, kjer so vzroki za to? Katere ukrepe bi morala sprejeti država, mi vsi, da bi mlade zadržala doma oziroma jih spodbujala k vračanju in nenazadnje tudi razmišljanje o tem, na kakšen način ohranjati in krepiti slovensko zavest, jezik in kulturo predvsem med mlajšo generacijo Slovencev v sosednjih državah in po svetu. V Sloveniji se tako kot tudi v nekaterih državah članicah EU soočamo z zaskrbljujočim trendom izsiljevanja in tako naša država posledično postaja ena izmed najhitrejše starajočih se držav v Evropi. Statistični podatki kažejo, da boljše gospodarske razmere in rast povpraševanja po delovni sili izsiljevanja niso ustavile nasprotno v zadnjih letih trend selitve v tujino le še narašča. Naša skupna naloga tako Slovencev doma kot tistih zunaj domovine je za torej odkriti vzroke za odhajanje mladih ter poiskati rešitve, ki jih bomo namesto beg možganov spodbujale k njihovem obkrožanju povezovanju in vračanju v matično domovino. Mladim je potrebno zagotoviti ustrezno fleksibilno in ugodno gospodarsko socialno družinsko izobraževalno in zaposlovalno okolje, ki jim bo omogočala uresničevanje vseh njihovih ambicij in potencialov za doseganje zadovoljivega življenjskega standarda, zato se je nujno potrebno ozreti po dobrih praksah v drugih državah, prisluhniti zamislim in predlogom sorojakov po svetu ter te prakse čim prej prenesti v slovenski prostor. Spoštovani, leto obeležujemo 200. obletnico smrti pesnika, prevajalca, jezikoslovca, časnikarja in duhovnika Valentina Vodnika, ki velja za enega najpomembnejših osebnosti slovenskega razsvetljenstva. Leta 1758 rojeni ustvarjalec se je podpisal pod številna in raznolika dela, je avtor pratik, pesmi, bil je urednik prvega slovenskega časopisa ter avtor številnih priročnikov za slovnico, učbenikov kot tudi knjig, receptov in priročnika za babice ter začetnik slovenske planinske poezije. Predvsem pa je bil velik narodni preroditelj, ki se je zavedal kako pomembna sta jezik in kultura za ohranitev in krepitev narodne zaveste in obstoj naroda. Njegova pesnitev Dramilo, s katero je Slovence v pesniški besedi pozval k ponosu na svojo deželo in dediščino lahko razumemo kot narodni poziv k povezovanju Slovencev. Ravno ti njegovi verzi, ki tudi po več kot 200 letih od njegovega nastanka obstajajo aktualni, so torej iztočnica današnjega srečanja. Razprave, ki jo boste s svojimi razmišljanji soustvarjali vabljeni in drugi govorci bodo zagotovo prevetrili odnose matične domovine do slovenstva in izpostavile doprinos slovenskih rojakov k sooblikovanju skupnega slovenskega kulturnega znanstvenega in gospodarskega prostora. Prepričana pa sem, da se bo kljub pričakovanim konstruktivnim kritikam izkazala predvsem želja po ohranjanju slovenske identitete ter povezovanju z matično domovino, kar šteje največje.

Dragi rojaki, rojakinje prihodnost vsake države in naroda temelji na mladih. Da na mladih svet stoji potrjuje že znani rek: »Trdna tla, na katerih te mladi stojijo pa moramo različne generacije z dialogom preko medgeneracijskega povezovanja in oblikovanja sinergij graditi skupaj. Današnje srečanje tako razumem kot še eno priložnost, da si prisluhnemo. Resnično me veseli, da se je vabilu k današnji razpravi odzvalo veliko število mladih, ki bodo svoje izkušnje in poglede o odhajanju in vračanju ter povezovanju z matično domovino Slovenijo danes delili z nami. Izmenjajmo si torej izkušnje, poglede in mnenja ter skupaj oblikujmo usmeritve za perspektivnejšo prihodnost prihajajočih generacij. Morda bomo z današnjo razpravo zasajali seme optimizma in željo po spremembah in sodelovanju po soustvarjanju naše skupne prihodnosti in morda tudi obudili željo po vračanju v Slovenijo. V današnjem globalno povezanem svetu se je potrebno zavedati, da toka preseljevanja ne moremo ustaviti vsekakor pa se moramo soočiti z dejstvom, da je v določenih pogledih ta dinamika selitev lahko celo dobrodošla, na nas pa je odgovornost, da ob tem medkulturnem srečevanju poskrbimo za ohranitev in krepitev slovenske besede, kulture ter narodne zavesti. Dovolite mi, da ob koncu preberem še del Vodnikovega dramila pesmi, s kateri je izkazal ljubezen do slovenskega naroda in domovine ter z njo budil in krepil narodno zavest rojakov ter širil zavedanje o številnih danosti naše dežele: »Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava. Pólje, vinograd, gora, morjé, ruda, kupčija tebe rede. Za uk si prebrisane glave pa čedne in trdne postave. Išče te sreča, um ti je dan, našel jo boš, ak nisi zaspan.« Slovenci bodimo torej ponosni na naravno danost Slovenije, na opevane vrnile našega naroda, ki so po mojem mnenju dobra popotnica za njegovo preživetje in ohranjanje slovenstva znotraj globalnih tokov, ki številčno majhni skupnostim niso najbolj naklonjene.

Spoštovane rojakinje, spoštovani rojaki, dragi Slovenci! Naj vam v zaključnih besedah ponovno izrečen dobrodošlico v Državnem zboru. Ob vrnitvi v vašo drugo domovino pa naj vas v mislih spremljajo v srcu Vodnikovi verzi sama pa dodam tisto prelepo slovensko ljudsko: »Vse stezice so lepe, najlepša je ta, ki me vodi do hišce, kjer je mamca doma.« Ohranjajte, krepite in razširjajte zavedanje o prelepi priložnosti polni deželi Sloveniji, iz katere prihaja številčno majhen a sposoben izobražen trdoživ in ponosen narod Slovencev.

/ aplavz/

V nadaljevanju nas bo preko videoposnetka pozdravila še do nedavna predsednica komisija gospa Ljudmila Novak.

Spoštovane Slovenke in Slovenci iz zamejstva in tujine, dragi udeleženci Vseslovenskega srečanja v Državnem zboru! Moj poseben pozdrav velja tudi vsem govornikom in sodelujočim pri pripravi in izvedbi današnjega programa ter Dekletom Smrtnik, ki so sprejele povabile in bodo obogatile program v petju. Spoštovani, gospod minister, spoštovani predsednik Državnega zbora, podpredsednica komisije, dragi poslanci!

Lepo vas pozdravljam kot dosedanja predsednica Komisija za Slovence v zamejstvu in po svetu. To nalogo sem z velikim veseljem opravljala prav tako sem z veseljem pripravljala program za 18. Vseslovensko srečanje, ki danes poteka tukaj v Državnem zboru in se ga udeležujete tudi vi. Kot veste pa se mi je iztekel mandat slovenske poslanke, ker sem bila 2. julija potrjena kot poslanka iz Slovenije v Evropskem parlamentu. Plenarno zasedanje v Strasbourgu se izteka prav z današnjim dnem, zato ne morem biti z vami v živo. Dovolite mi, da v nekaj besedah pojasnim odločitev za naslov današnjega srečanja. Letos obeležujemo 200. letnico smrti našega pesnika in vsestranske ustvarjalca in narodnega voditelja Valentina Vodika. V svojem dramilu poudarja lepote slovenske dežele, bogastvo narave, ki nam ponuja številne dobrine, delovne navade in brihtnost Slovencev. Vse to velja tudi za današnjo Slovenijo, za današnji rod Slovenk in Slovencev. Prav današnje generacije so tudi najbolj izobražene do sedaj. Znanje pa je nekaj najbolj dragocenega in tudi nujnega za napredek in blagostanje prebivalstva. Člansko v Evropski uniji in znanje tujih jezikov pa mladim omogočajo, da nabirajo nova znanja drugje po Evropi in svetu. Vse te mednarodne izkušnje so dobrodošle za hitrejše napredovanje in pomembne dosežke v poklicem in znanstvenem področju. Vsak odhod mladih izobraženih ljudi in stalna vselitev v tujini, pa je tudi velika izguba za naš narod in napredek naše države na različnih področjih. Tako imamo nove generacije Slovencev v tujini, ki se povezujejo na drugačen način kot so se naši izseljenci in begunci povezovali v preteklosti. V obdobju, ko se kot narod soočamo z nižjo rodnostjo in staranjem družbe, si seveda želimo, da bi v času t.i. kroženja možganov več mladih Slovenk in Slovencev našlo svojo priložnost in zaposlitev doma v Sloveniji.

Spoštovani, želim si, da bi izkušnje vabljenih govornikov, ki še živijo v tujini ali pa so se od tam vrnili v Slovenijo, pripomogle k dobri razpravi in tudi k iskanju rešitev in priporočil slovenski vladi. Politika o marsičem odloča v našem življenju in določa tudi pomembne prioritete države. dobra izobraževalna, družinska in stanovanjska politika pa so temelj za ohranitev naroda, njegov napredek in blagostanje. Želim vam dobro razpravo, prijetno druženje in koristno izmenjavo izkušenj.

Lepo vas pozdravljam! Slovenija je najlepša zato se bom tudi sama z veseljem vsak teden vračala domov. / aplavz/

Najlepša hvala gospe Novak za njene pozdravne besede.

18. Vseslovensko srečanje pričenjamo s kratkim glasbenim programom v izvedbi skupine sedmih deklet pod imenom Dekleta Smrtnik. Pevsko skupino Dekleta Smrtnik sestavljajo Maja, Darja, Verena, Dana, Nina, Anja in Tanja, ki predstavljajo veliko družino. Poleg tega pa jih povezuje predvsem velika ljubezen do petja. Prvi nastop so imele 23. junija 2014 pri tradicionalnem družinskem petju v domači Železni kaplji in same pravijo, da se je na ta dan rodila skupina, ki jo danes poznamo pod imenom Dekleta Smrtnik. Od takrat so nastopile že na številnih koncertih, posebej v spominu pa jim je med drugim ostala sodelovanje v Slovenskem pozdravu na Televiziji RTV Slovenija leta 2017. Za Dekleta Smrtnik je letošnje leto še posebej pomembno, saj ob svojem 5. jubileju ponosno predstavljajo svojo prvo zgoščenko na kateri najdemo venček raznolikih pesmi. Dekletom so zaradi tesne povezanosti z domačim okoljem blizu pesmi iz ljudske dediščine, ki jih spretno združujejo s sodobnimi napevi in ritmi. Danes nam bodo Dekleta Smrtnik zapele tri pesmi in sicer pesem z naslovom Doma med gorami, katere avtorica besedila je Karla Haderlap, avtor glasbe pa Hanzi Artač. Pesem Mladih dni spomin, avtorja Valentina Polanška ter slovensko ljudsko pesem Šumijo gozdovi domači.

Izvolite. / Pevska skupina Dekleta Smrtnik/

/ aplavz/

Najlepša hvala izvajalkam za čudovit nastop. Obenem pa vas obveščam, da se gospod predsednik Državnega zbora, gospod Židan zaradi neodložljivih obveznosti, se je žal moral posloviti in se mu še enkrat zahvaljujem za njegov prispevek danes.

Spoštovani, v izredno čast mi je, da bodo danes na 18. Vseslovenskem srečanju z naslovom »Slovenc, tvoja zemlja je zdrava…, pa vendar mladi odhajajo«, kot vabljeni govorci spregovorili: prof. dr. Klemen Jaklič, dr. Jure Leskovec, mag. Nežka Figelj in doc. dr. Dejan Valentinčič. Vse govorce prijazno pozdravljam in se jim zahvaljujem za njihov pozitivni odziv.

Kot prvi bo uvodni prispevek z naslovom Čez sedem dolgih let, predstavil prof. dr. Klemen Jaklič. Prof. dr. Klemen Jaklič je sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije in redni profesor za področje ustavnega prava. Diplomiral je na Pravni fakulteti v Ljubljani, magistriral pa na Univerzi Harvard v ZDA. Prvič je doktoriral iz evropskega ustavnega prava na Univerzi Oxford, svoj drugi doktorat pa je pridobil iz področja primerjalnega ustavnega prava na univerzi Harvard. Kjer je nato dolga leta delal skupaj s svetovnimi avtoritetami tega področja. Po doktoratu je na Univerzi Harvard deset let predaval pri vsega več kot 20 predmetih in za svoje predavateljsko delo prejel več univerzitetnih nagrad za odličnost v poučevanju. Za svoj raziskovalni prispevek je leta 2011 prejel nagrado Univerze Harvard za najboljše delo na področju evropskega prava in evropske pravne misli. Za mandat 2008 in 2012 je bil imenovan za slovenskega člana Evropske komisije za demokracijo skozi pravo Beneški komisiji. Je avtor številnih znanstvenih del, med drugim tudi knjige Constitutional Pluralism in the EU, prve in do danes edine znanstvene monografije slovenskega pravnika, ki jo je izdala Založba Oxford. Doma je bil od leta 2013 vsako leto uvrščen med deset najvplivnejših slovenskih pravnikov. Od leta 2015 pa vsako leto izbran za najuglednejšega slovenskega pravnika. Za ustavnega sodnika ga je na predlog predsednika republike izvolil Državni zbora v marcu 2017.

Prof. ddr. Jaklič, izvolite.

Dragi rojaki, prisrčno pozdravljeni in hvala za vaš obisk v domovini!

Čez sedem dolgih let sem naslovil svoj uvodi prispevek, zato ker o tem pravi, govori slovenska narodna pesem in ker so Slovenke in Slovenci odhajali v tujino vselej v vsej naši slovenski zgodovini. Izbral sem te vrstice tudi zato, ker dan danes dober doktorat na vrhunski svetovni univerzi traja tam nekje 7 let še kakšno leto prakse zraven pa je 7 let in se hitro obrne. Tako, da je vrstica aktualna tudi danes in aktualna je tudi za mene osebno. Jaz sem namreč eden izmed nas, preživel sem v tujini 17, 18 let in to vrstico sem citiral pred dvema letoma tukaj za tem govorniškim pultom odromal kakorkoli se že pravilno slovensko reče, ko sem bil izvoljen za sodnika tako, da mi veliko pomeni in mislim, da razumem vaša razmišljanja, vaša hrepenenja, vaša stremljenja. Iz tega uvodnega dela črpam tudi nekaj svojih misli, ki jih želim danes z vami deliti. Prva misel naslavlja prav vas tiste, ki ste danes prišli od daleč iz meja domovine. Vprašam se kaj je domovina? Domovina je marsikaj dobrega marsikaj ne tako dobrega. V svojem bistvu in kontekstu, ki je danes pomemben pa domovina pomeni sprejetje, o tem pišejo tudi svetovne avtoritete politične teorije. Sprejeti ste s strani domovine zato, ker ste Slovenka, Slovenec, ker ste državljani in državljanka. To je približno tako kot mama ali oče sprejme svojega otroka, svojega sina, svojo hči zgolj za to, ker sta njuna. Gre za torej za brezpogojno sprejetje in to je tista temeljna pravica in dolžnost domovine pravzaprav na drugi strani, ki vam jo je domovina dolžna izpolniti sprejem. Ali to domovino uresniči v praksi? Večinoma ne. Z domovino upravljajmo ljudje, ljudje smo bitja, ki nismo moralno perfektna, ki nismo moralno intaktna. V praksi pomeni, da tega sprejetja, ki bi moralo biti ni, od tod besedne zveze kot so domovina mačeha, ki jo je med drugim izrekel eden izmed vas dr. Jože Pučnik, ki je prav tako izkusil domovino v njeni pozitivni in negativni stvarnosti. Ker torej z domovino upravljajo ljudje stvari v praksi niso idealne a to ob enem pomeni, da imate vi vso pravico svoje mesto v domovini zahtevati, kajti vi ste z domovino zvezani neposredno, nimate posrednika. Ti, ki z domovino upravljajo so zgolj posredniki vaša vest domovino pa je izvorna. Svojo pravico, zato terjajte od tistih, ki upravljajo z domovino, terjajte jo pogumno, brez zadržkom, kritikam navkljub. Pogumnim pripada življenje in pogumnim pripada mesto, ki ga je domovina dolžna vsakemu svojemu zagotoviti. Drugi sklop mojih misli naslavljati prav tiste, ki z domovino upravljajo upravljamo. Ustava v svoje bistvu v svoji obljubi vseh obljub zagotavlja enako spoštovanje do vsakega državljana do vsake državljanke to je bistvo Ustave kot pravijo v tujini. Jaz sem študiral ustavno pravo, to je vsa tora pravijo, vse ostalo je komentar. Če je to bistvo Ustave enako spoštovanje do vsakogar, potem polagam na srce tistim, ki upravljamo z domovino, da vas vse, ki ste v tujini, da z vami ravnajo kot z ranljivo skupino, čeprav se morda nekoliko negativno sliši pa vendar. Tisti, ki ste v tujini nimate te možnosti te priložnosti, da bi se vsak dan zbujali in hodili na delo v domovini, da bi tkali vezi vsak dan znova in da bi bili opolnomočeni v tem smislu. Vi ste nekje daleč stran in te možnosti tkanja vezi vsaj tako intenzivnih kot jih imajo državljanke in državljani tukaj nimate, zato so vaše pravice tiste, ki sem govoril v prvem sklopu izjemno krhki, izjemno ogroženi, zato je tukaj na mestu tako imenovana pozitivna diskriminacija pa če je zapisana ali pa se zgolj pojavlja v dejanskosti. Tisti, ki upravljajo z domovino morajo narediti posebej intenzivne in velike korake za to, da bi lahko vaše pravice do popolnega sprejetja s strani domovine uresničili. Uresničiti pa vse to morajo tudi na pošten način. Moja kolegica pravnica profesor dr. Trstenjak, ki je tudi ena izmed vas, ki je leta preživela v tujini je mislim, da lansko leto izjavila, naslovila je tiste, ki upravljajo z domovino, dejala je: »Ne govorite več, da podpirate, da bi se ljudje Slovenke i Slovenci iz tujine vračali. Podpirate do določene mere - dobesedno je dejala - samo, če so vaši.« Za to svojo izjavo je prejela Bob leta torej nekaj resnice - to prepuščam vsakemu od vas koliko -, vendarle verjetno je v tej izjavi. Z ljudmi, Slovenkami in Slovenci izven naših meja je potrebno ravnati pošteno. Tudi, ko gre za mesta pri upravljanju z javnimi zadevami v domovini v Republiki Sloveniji. Tretje. Upravljavci z domovino bodite pri tej svoji skrbi, pri izpolnjevanju te svoje dolžnosti, kar se da učinkoviti. Načinov kako biti učinkovit je precej, je ogromno to mi, ki so živeli v tujini vemo. Vključite nas v ta proces. Na primer jaz se spomnim iz svojih lastnih izkušenj kako sem leto za leto razmišljal o tem kako bi neki sistematični pristop na tem področju, ko bi izobraževali ne vem kakšnih pet mladih glav na vrhunskih svetovnih univerzah pet na leto na področju ustavnega prava, na področju ekonomije, na področju diplomacije, upravljanja z državo, na področju vrhunskih znanosti in kulture samo pet na leto to je več kot dosegljiv cilj. Sistematično izobraževati, pošiljati v tujino na vrhunskih svetovnih univerzah. V 10. letih bi imeli na vsakem od teh področij 50 vrhunskih strokovnjakov Slovencev. Danes govorim za svoje področje ustavno pravo mislim, da razen sebe, se opravičujem, ker govorim o sebi, ampak takšna je pač poanta, resnica na ustavno pravnem področju nimamo v tej državi ustavnih strokovnjakov. Tisti, ki se imenujejo ustavno pravni strokovnjak si prida to krilatico v resnici je študiral nekaj drugega. V tujini prvi vrhunskih svetovnih mentorjih na vrhunskih svetovnih univerzah za menoj ni bilo nikogar na tem področju. Jaz sem mislim, da bo situacija obratna, da bo, ko je Slovenija sprejela novo Ustavo, ko je potrebovala strokovnjake iz tega področja iz judikature mednarodnih ustavnih sodišč, da se bo usulo mladih Slovenk in Slovencev na študij na tem področju. Iz univerze Harvard so pisali pisma naj vendar Slovenija pošlje še koga pa v resnici ni bilo nikogar, ker nimamo kot država sistematičnega pristopa k izobraževanju kadrov na vrhunskih svetovnih univerzah in to na ključnih področjih, na področjih, ki bi državo popeljala daleč naprej k napredku na področju pravne države, na področju gospodarstva, na področju upravljanja z državo, na področju vrhunskih znanosti in kulture. Takšne ljudi, takšne mlade glave je potrebno zaznati že v samem začetku. Če je nekdo sprejet na vrhunsko svetovno univerzo prvih 100 ali kaj podobnega ga mora sistem zaznati mora mu omogočati tudi finančno podporo. Če takšen človek uspe zaključiti z doktoratom morda celo predava že v prvih letih po doktoratu na takšni vrhunski univerzi, potem bi morali vzpostaviti sistem kot na primer ga ima Evropska unija, ki ima možnost tako imenovanih / nerazumljivo/ to pomeni katedra Žan Mone za propagiranje idej Evropske unije. Mi bi lahko to imeli za Slovenijo. Takšen, ki zaključi doktorat na vrhunski univerzi in tam že predava bi moral biti avtomatično opravičen kot nosilec ad personam Žan Mone Chair je tudi ad persona, nosilec takšne katedre tako, da bi jo lahko nosil kakorkoli bi šel in bi lahko na nekaj semestrov eden semester prišel odpredavati v domovino in bi mu to financiralo predmet in raziskovanje tako, da tudi pri pedagoških urah ne bi bilo problema. Lahko bi rekli, da je to izbirni predmet, v primeru, če ni vpisa pa vpis je bil - jaz sem tukaj dvakrat predavala doma in je bil vedno popis čez 80 in so mi napovedovali, da ne bo vpisa. Poleg tega bi lahko delal raziskovanje iz tega. To bi vpelo slovenskega strokovnjake z vrhunskih svetovnih univerz v domači prostor, ob enem pa bi domače univerze povezalo s temi vrhunskimi univerzami. Univerze kot take se nikoli ne povezujejo med seboj vedno se povezujejo ljudje iz univerz. Torej, v 10. letih bi bili 50 vrhunskih strokovnjakov iz vseh teh za državo strateško pomembnih področjih. Žal mi je, da je Slovenija na tem področju do sedaj v vseh teh letih - skoraj 30 jih že imamo - spala. To je drugi sklop misli.

Tretji sklop misli pa velja nam vsem tukaj v tej dvorani zbranim in tistim zunaj nje. Ko se boste vračali in ko vas bomo sprejemali je treba pozabiti na delitev naši vaši vsaj, kar se tiče prepustitve k mestom upravljanja z javnimi zadevami. Te razlike med nami bodo vselej in prav je tako. To je v naravi človeka. V naravi človeške družbe je, da ja pluralna, da je različna. Kdor bi zatiral pluralnost bi delal nasilje nad človekom. Ta kriterij je tako kot barva kože ali kakšna druga okoliščina. Diskriminatorne narave, če se upošteva pri pravici do pristopanja k upravljanju z javnimi zadevami, zato pri tem vprašanju ne sme igrati nobene vloge, kajti gre za diskriminacijo, gre za nekaj, kar ne bi bilo združljivo s samimi temelji svobodne demokratične družbe. Žal je Slovenija prežeta s to delitvijo in ta delitev posega tudi na področje, na katero ne bi smela posegati. Prežeta je vse od temeljev navzgor od predpogojev za delovanje demokracije, ker bi morala veljati pluralnost, ker bi morala veljati enakopravnost pri vzvodih, ki kreirajo oblast pri medijih, pri izobraževalnem sistemu, pri, če želite, pravosodnem sistemu in drugih ključnih področjih. Vsega pa za to tudi proti vrhu vse od temeljev naprej proti vrhu. Tukaj je na mestu tudi samokritika. Celo na Ustavnem sodišču, kjer bi moral svetiti svetilnik zoper tovrstne oblike diskriminacije ni dovoljenje mere pluralnosti niti v sestavi niti pri dojemanju, to je moje osebno zaznavanje in moja osebna poanta, ki sem jo dolžan sporočati. Ko se boste torej vprašali in ko vas bomo sprejemali pozabimo na to delitev vsaj, kar se tiče vprašanja pristopa k mestom upravljanja z javnimi zadevami. Počasi korak za korakom bomo uspeli.

Hvala vam še enkrat za vaš obisk, če ne prej čez 7 dolgih let. Nasvidenje.

/ aplavz/

Prof. ddr. Jakliču se zahvaljujem za predstavitev. Naslednji glavni govorec dr. Jure Leskovec bo predstavil svoj prispevek z naslovom Spodbujanje kroženja možganov, primer ASEF. Dr. Jure Leskovec je izredni profesor računalništva na Univerzi Stanford v Kaliforniji, raziskovalec na Inštitutu Chan Zuckerberg Biohub ter vodja raziskovalnih laboratorijev v podjetju Pinterest. Raziskovalno se ukvarja z analizo velikih socialnih in informacijskih ter bioloških omrežij s strojnim učenjem in umetno inteligenco. Dr. Leskovec je leta 2004 diplomiral iz računalništva na Univerzi v Ljubljani, leta 2008 pa je na Univerzi Carnegie Mellon v ZDA doktoriral iz področja umetne inteligence. Preden je leta 2009 prišel na Stanford je opravil prodoktorski študij na Univerzi Cornell. Od leta 1998 raziskovalno sodeluje na Inštitutu Jožef Štefan. Za svoje delo je prejel nagrado Ambasador znanosti Re3publike Slovenije ter štipendije različnih fundacij in je lastnik treh patentov. Leta 2014 je ustanovil ameriško-slovensko izobraževalno fundacijo, ki združuje slovenske izobražence po celem svetu ter si prizadeva za povezovanje ter pretok znanja med Slovenci doma in po svetu.

Dr. Leskovec, beseda je vaša.