10. nujna seja

Odbor za kulturo

23. 1. 2020
podatki objavljeni: 23. 1. 2020

Transkript

Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi.  Začeli bomo 10. nujno sejo Odbora za kulturo. Vse članice in člane odbora, vabljene in ostale prisotne lepo pozdravljam. Torej obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora: Felice Žiža. Potem pa Tomaž Lisec nadomešča poslanko Alenko Jeraj, Lidija Ivanuša pa nadomešča Bojana Podkrajška. Toliko imam pooblastil. Torej s sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje. In to je Problematika Zgodovinskega arhiva Ljubljana in Arhivske kulturne dediščine. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem. Skratka, PREHAJAMO NA 1. TOČKO DNEVNEGA REDA. Na spletni strani Državnega zbora je s sklicem objavljeno naslednje gradivo. In to je zahteva Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. In k tej točki dnevnega reda so bili vabljeni Danijel Krivec kot predlagatelj, mag. Zoran Poznič, minister za kulturo, mag. Mitja Sadek, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Zoran Janković, župan Mestne občine Ljubljana, in dr. Dragan Matić, predsednik odbora za kulturo in raziskovalno dejavnost pri Mestni občini Ljubljana. Zdaj besedo dajem predlagatelju zahteve za sklic seje, predstavniku Poslanske skupine SDS, Dejanu Kalohu. Prosim.
Spoštovana predsednica, hvala lepa za besedo. Zdaj lep pozdrav tudi diametralno nasprotni strani, se pravi ministru, direktorju arhiva in vsem drugim, ki so za omizjem. Zdaj iluzorno bi bilo pričakovati, da bo tudi z nami gospod župan glede na to, da je na prejšnji seji, ki je trajala 4 ure, umanjkal po 10 minutah, bi bilo res danes pravi čudež, če bi zdaj gospod župan tukaj z nami sedel, ampak nič hudega, bo pa verjetno slišal te zadeve, ki se bomo danes tu pogovarjali. Glejte, danes na prejšnji seji smo zdaj videli, da v MOL so očitno začeli z neko politiko izgona institucij z dolgoletno tradicijo. Prej smo zasedali na seji v zvezi s Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, zdaj smo tukaj na Odboru za kulturo v zvezi s problematiko Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Kot sem omenil gospoda Mitja Sadeka, on je bil ekspliciten, on je bil ekspliciten v tistem sporočilu za javnost, da do junija 2020 nimajo dovolj časa, da bi našli primerne prostore, kamor bi lahko preselili to dragoceno arhivsko gradivo. Tudi dosedanji razgovori MOL in Ministrstva za kulturo niso obrodili nekih sadov, niso našli primerne lokacije za izvajanje… / oglašanje iz dvorane/
Prosim za tišino.
… te javne arhivske službe. Zdaj celo spor med MOL in med Ministrstvom za kulturo mislim, da se je celo preselil na sodišče, bodo potem gospod minister in gospod direktor povedala. Mislim, da bi moral biti prvi narok celo 10. januarja. Potem mislim, da je odpadel ta narok. Zato tudi, zaradi tega neke zasilne ad hoc rešitve mislim, da ne pridejo zdaj v poštev. Zdaj uvodoma, jaz se bom potrudil, da bom čim krajši v mojem izvajanju glede na to, da smo prej nepretrgano sedeli 4 ure, ampak je seveda zelo pomembna tema, vsaj tako pomembna kot je bila prej tema izgona srednje šole za oblikovanje iz prostorov MOL-a, ki so sicer v manjšinski lasti, tu vseeno gre za last, ki je v večinski lati MOL-a, pa vendarle. Glejte, slovenstvo je utemeljeno na kulturi. In našo kulturno dediščino pa ravno hranijo arhivi kot je tudi zgodovinski arhiv Ljubljana. Zdaj izganjati institucijo, ki 122 let skrbi in hrani pomembna arhivska gradiva je milo rečeno nedostojno, na nek način celo barbarsko, to so kilometri arhivskega gradiva na tej predmetni lokaciji, trije na vseh petih, 16 kilometrov gradiva. In pa odnos MOL-a oziroma gospoda župana Jankovića je naravnost, jaz ga ocenjujem kot škandaloznega, zdaj on sploh ne pozna nekega dialoga, dejansko z grožnjami o deložaciji groziti Zgodovinskemu arhivu Ljubljana, mu postavljati neke roke, je res nedostojno in upam, da bo današnja razprava s sklepi to tudi pokazala. Zdaj, zelo na kratko obrazložitev imate v gradivu. Arhivsko gradivo je z Zakonom o varstvu kulturne dediščine /nerazumljivo/ kot kulturni spomenik. Zgodovinski arhiv Ljubljana nekaj faktografskih podatkov, da se zavemo te razsežnosti te problematike kot sem že prej dejal, ogromni kilometri, se pravi na teh dveh lokacijah, se pravi mestni trg 27 in Cirilov Metodov trg 21 je kar za tri kilometre tega tekočega gradiva 24 zaposlenih, se pravi usoda 24-ih zaposlenih visi v zraku. Gre dejansko za največji slovenski regionalni arhiv, ki obsega 20 upravnih enot. Zdaj, kot je bilo razvidno iz tega sporočila za javnost, ki so razpisali na arhivu, 4 temeljen točke so izpostavili, da jih ne navedem, ker so pomembne posledice, ki bi nastale, jaz mislim, da so lahko zelo velike, ogrozila bi se ta selitev, ta ad hock selitev v slabše, neustrezne pogoje, pri tej selitvi bi se lahko izpostavili uničenju, izgubi. Velik del gradiva bi bil med selitvijo neuporaben za uporabnike, za stranke, ki to rabijo, seveda poslabšali bi se pogoji zaposlenih v arhivu in pa finančne posledice. Zdaj jaz sem si prej tu, sam sebi sem si postavil vprašanje zakaj taka nuja glede te selitve in prišel sem do enega zaključka, da je mogoče komu celo v interesu, da se kašni dokumenti izgubijo. Glejte, pri recimo, ko raziskovalci rabijo kakšne dokumente v kontekstu po vojnih sodb. Tam arhivski dokumenti dejansko predstavljajo dokazno gradivo, ja, mogoče pa komu paše, da se spet kaj izgubi in da bo ostalo še kaj v tej pol pretekli zgodovini zamolčano. Tako, da po drugi strani pa tudi MOL kot velik lastnik svojega lastnega arhiva ga hrani zdaj v tej vaši hiši. Po zakonu bi ga sicer lahko ustanovil v svoj lastni arhiv pa ga ne. Tudi vprašanje zakaj MOL oziroma sam gospodu župan Janković ne ustanovi svojega lastnega arhiva. In zdaj paradoksalna zahteva Jankovića na tisti tiskovni konferenci decembra 2019, ja, da za prostore zgodovinskega arhiva pa mora poskrbeti država. Opažam to paradoksalno situacijo, sam MOL nima lastnega arhiva, zdaj bi prevalil na državo, zahtevo države, selitev arhiva, ki pa hkrati hrani tudi dokumente MOL-a. Glejte, res smešno na nek način norčevanje iz tega zelo pomembnega arhiva in potem še je toliko župan, da rečem temu pobalinski, da ne uporabim kakšnega drugega izraza, da govori, da pred 10-mi leti ta isti arhiv govoril kako je še slaba lokacija, da so neustrezni prostori, ampak saj arhiv je v tem zadnjem desetletju vendarle adaptiral te prostore, jih je približno koliko toliko uredil za svoje delovanje, ampak seveda to župan gladko malo prezre in prezre tudi državljane Republike Slovenije, ki pa dejansko za svoje vsakodnevne potrebe, pa naj gre za šolanje, za stavbe, za sodne procese, kjer pač rabijo dokumentacijo, jih očitno, ga ne gane, kar je seveda žalostno. Zato, poglejte, ta naša dva sklepa, jaz mislim, da sta dovolj jasna. Sta za naš odbor pomembna. Preberite si jih, jaz jih lahko samo hitro obnovim. Se pravi, naš matični odbor za kulturo poziva Ministrstvo za kulturo, se pravi ministrstvo, gospoda Pozniča in hkrati seveda Vlado Republike Slovenije, da skupaj z MOL-om, kjer ga predstavlja kot najvišji predstavnik ravno gospod župan Janković, da dosežete nek dogovor in preprečite to odpoved najemne pogodbe. To je prvi sklep, ki je zelo pomemben. Seveda za nedoločen čas, da lahko zgodovinski arhiv Ljubljane opravlja svojo vlogo, ki jo tudi v končni fazi mora po 73. členu Ustave Republike Slovenije, varovanje in ohranjanje kulturne dediščine zagotavljati po tej ustavni materiji. In pa seveda drugi naš sklep, da Odbor za kulturo priporoča Ministrstvu za kulturo in Vladi, da pripravi analizo finančnih in drugih posledic, ki bi jih pomenila takšna prisilna izselitev zgodovinskega arhiva Ljubljana. Verjetno predvidevam, da te posledice bi bile finančne in druge v nebo vpijoče, tako da že sedaj v štartu, kot predlagatelj, apeliram na člane Odbora za kulturo, vsi, kot sem dejal, naše slovenstvo bazira tudi na teh pisnih, ki v zgodovinskem arhivu Ljubljana segajo vse do 14. stoletja. Gre za ogromne količine pomembnih dokumentov, gradiva takšnega in drugačnega. Je res situacija s to arbitrarnostjo, na nek način samovoljo, in sploh totalno nepripravljenost na kakršenkoli dialog z arhivom, ki ga tu v bistvu sploh, bi rekel, nastopa kot nek niti stranski udeleženec, ga tu župan res postavlja v res nezavidljivo vlogo, tako da res člani Odbora za kulturo, gre za izjemno pomembno zadevo. In ta dva sklepa je res skorajda nujno vitalno sprejeti, če nočemo, kot sam direktor govori, da se bo lahko hipotetično kaj zgubi. Kajti, posledica takšne izgube so seveda neprecenljive za vse deležnike, ki sem jih ravno prej navajal. Predsednica zaenkrat toliko. Hvala.
Najlepša hvala za vašo predstavitev. Sedaj pa dajem besedo ministru mag. Zoranu Pozniču.
Zoran Poznič
Gospa predsednica, hvala za besedo. Hvala za ta uvodnik. Takole nekako, da na hitro zaokrožimo, da mogoče čim prej končamo. Mestna občina je aprila 2019 s sodnim nalogom za izpraznitev poslovnih prostorov do julija 2020, se pravi, da imamo sedaj še 5 mesecev časa, nekaj takšnega, in je zgodovinskemu arhivu s tem sodnim nalogom odpovedala najemno pogodbo za uporabo prostorov, ki je bila prej sklenjena za nedoločen čas. Mi smo se seveda na to sodno odločbo pritožili. Kot je bilo že omenjeno, ta sodni postopek poteka, ampak vas moram opozoriti, da bomo izgubili. Mi smo se ves ta čas, tudi v sodelovanju in koordinaciji z zgodovinskim arhivom Ljubljana pogajali z županom ob raznih priložnostih, ampak nismo prebili tega zidu. In oni mislijo to sodno odločbo, ta sodni nalog tudi izvršiti. Mi smo tudi v tem času vzporedno tudi z gospodom direktorjem arhiva v resnici iskali nadomestne prostore po Ljubljani, kar je pa zelo težko zagotoviti in jih v resnici našli nismo. Zatorej smo mi takoj, ko smo sprejeli zakon o kulturnem evru, v planiranju takoj za leto, se pravi preden se pripravi vse gradivo, vse potrebne dokumente zagotoviti za začetek leta 2023 predvideli, da zgradimo v resnici nov arhiv in to v Novih Jaršah, na Kvedrovi ulici, na našem zemljišču, ki je v lasti Ministrstva za kulturo in v tem načrtu smo tudi že zagotovili 6 milijonov evrov. Ta novogradnja bo v resnici zagotovila dolgoročnejše primerne pogoje, ker, v resnici tudi »sedajšnji« prostori ne predvidevajo, nimajo zmožnosti, ne vem kakšne širitve v naslednjih letih, tako da, na ta način rešimo dolgoročno problematiko zgodovinskega arhiva Ljubljane. Prav tako smo pa v eventualnem primeru, če pride do te deložacije, če temu tako rečem - jaz upam, da ne bo, bom pojasnil, zakaj - tudi zagotovili v letošnjem proračunu Ministrstva za kulturo, pol milijona evra za samo selitev na, če temu tako rečem, začasno lokacijo, za dve leti, preden ves arhiv preselimo v tiste stalne prostore na Kvedrovi ulici v Jaršah. Tako da, jaz mislim, da smo postorili vse, kar se je dalo, s tem, da smo v resnici tudi dobili ustno zagotovilo, seveda je to treba tudi potem formalizirat, s strani Mestne občine Ljubljana, da, v kolikor mi resno mislimo, da gremo v to novo gradnjo, če predložimo dokumente, da smo te postopke in z vsem tem projektom v resnici začeli, oni nimajo nobenega problema, da arhiv ostane tam, kjer je danes, dokler se ne preseli v novo gradnjo. Zanimivo je, da je to le takšna, zelo podobna, na en način situacija, kot smo jo imeli na prejšnjem Odboru za izobraževanje. Tako da, ta problem, ta na en način malo surovosti s strani Mestne občine, je v resnici tudi Ministrstvo za kulturo, spodbudila k temu, da smo našli dolgoročnejšo rešitev, kar mislim, da v končni fazi pomeni potem to korist za, v resnici, za celotno skupnost. Toliko zaenkrat. Hvala.
Najlepša hvala ministru. Naj še povem, da poslanka Mateja Udovč nadomešča gospo Janjo Sluga.  Zdaj pa, želi besedo direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, mag. Mitja Sadek? (Da.) Prosim.
Mitja Sadek
Najlepša hvala za besedo. Vse prav lepo pozdravljam. Zahvaljujem se tudi predlagatelju te seje, za sklic. Se mi zdi, da je tema več kot upravičena, da je dejansko to, ima nek državni pomen, ne samo lokalni. Včasih se mi zdi, da v teh zadnjih mesecih sanjam in da to ni res, kar se dogaja, ampak je še kako res in, se mi zdi, da edina pozitivna stvar vsega tega, vse te kolobocije, je to, da se pa vendarle pogovarjamo o tem problemu, pa da je naš arhiv končno prišel, bi rekel, tudi na prve strani medijev in da je to ena izmed prioritet Ministrstva za kulturo, kar je dobra novica, kajne, tako da ne bom samo pesimističen. Zdaj, mogoče samo na kratko, o dejavnosti našega arhiva. Jaz sem prepričan, da mnogo ljudi sploh ne pozna naše dejavnosti. Se pravi, tradicija, 122 let, najstarejši slovenski arhiv, največji slovenski regionalni arhiv. Hranimo 18 tekočih kilometrov arhivskega gradiva. Se pravi, če bi razvrstil arhivsko gradivo, ki ga hranimo v škatlah, od tukaj, bi prišli nekje do Grosupljega, recimo, kajne. Samo da si predstavljate, o kakšnih količinah arhivskega gradiva govorimo. Enota v Ljubljani hrani 9 kilometrov gradiva in servisiramo pa potencialno približno milijon državljanov. Namreč, 20 upravnih enot, ki jih pokrivamo, to je, približno polovica naše države. Gradivo prevzemamo od 2 tisoč ustvarjalcev, javnopravnih oseb, delujemo pa v petih mestih – torej, ne samo v Ljubljani, ampak tudi v Novem mestu, Idriji, Škofji Loki in Kranju. Zdaj, marsikdo si ne predstavlja, kaj je to arhivsko gradivo. Si misli, da je to, nek star papir, kajne, pa nočem tukaj nobenega podcenjevat, ampak dejansko govorimo o neprecenljivi vrednosti tega gradiva, imamo poseben arhivski zakon, ki govori o tem. Tukaj so, mi hranimo tisočletne zaklade naše kulturne dediščine,  (nadaljevanje) se pravi gradivo, unikatno gradivo od 11. stoletja naprej. Najstarejše listine izvirajo iz 14. stoletja. Lahko omenim recimo eno znamenito serijo zapisnikov sej mestnega sveta Ljubljane, ki sega od 16. do 18. stoletja, ki je unikum v, bom rekel, srednji Evropi. Na podlagi te serije lahko rekonstruiramo praktično zgodovino mesta Ljubljane. Da ne govorim o arhitekturni, umetnostno-zgodovinski kulturni dediščini, zbirki fotografij, se pravi, ampak to so vse unikati, tega ne moremo primerjati s knjižničnim gradivom, nič ne podcenjujem knjižnic, ampak to je gradivo, ki, če je izgubljeno, je enkrat izgubljeno za vedno. In se pravi arhivsko gradivo mi vidimo kot temelj identitete zgodovine mesta Ljubljane in seveda vseh mest in krajev, kjer to gradivo, na katere se to gradivo nanaša. Arhivsko gradivo je samo po sebi že neprecenljivo in unikatno, zato ga je tudi treba hranit pod nekimi posebnimi pogoji. Se pravi, če poenostavim, ni vsaka tovarniška hala primerna za arhivske depoje. Se pravi za to obstajajo posebni zakoni in tega se je treba držat. Zdaj uporaba tega gradiva se pa deli nekje na 2 vrsti. Na eni strani imamo raziskovalce zgodovine, se pravi to so ponavadi zgodovinarji, ki preučujejo zgodovino. In vemo, da brez zgodovinskih dokumentov ne moremo priti do zgodovinske resnice. In arhivsko gradivo dejansko omogoča neko demokracijo v družbi, omogoča dostopnost do zgodovinskih informacij. Arhivisti, mi nismo interpreti zgodovine, mi samo omogočamo uporabo, se pravi dajemo pogoje za demokracijo v družbi. Se mi zdi, da je to en izmed naših bistvenih elementov, ki je tudi ogrožen. Druga zadeva so pa seveda upravne stranke, te pa prihajajo, to so pa navadni državljani, ki prihajajo vsakodnevno po kopije, gradbene dokumentacije, raznih spričeval, ki jih potrebujejo v upravnih postopkih. To je pa temelj pravne države. Državljani brez teh dokumentov ne morejo uveljavljati svojih pravic. Tudi ta vidik je izjemno ogrožen. In v nekih civiliziranih državah se oblast dobro zaveda, kakšen je pomen arhivov, in jim daje tudi neke osnovne pogoje za delo. In prostorski pogoji so seveda prvi tukaj. Zdaj naša trenutna situacija. Kot je že povedal gospod minister, mi smo lani maja dobili odpoved najemne pogodbe s strani MOL z enoletnim rokom izselitve za lokaciji Mestni trg 27 in Ciril-Metodov trg 21. Ta poteza ocenjujem, da neposredno ogroža Zgodovinski arhiv Ljubljana, saj v tako kratkem roku ni mogoče najti primernih prostorov. To definitivno, torej z vso odgovornostjo trdim, do junija letos ni možno tega narediti. Zakaj? Predvsem zaradi tega, ker potrebujemo kombinacijo prostorov, ki jih imamo trenutno v centru Ljubljane, to je pa kombinacija depojskih prostorov, pisarniških in javnih. Se pravi, ne gre samo za iskanje primernih depojev, pa že to samo po sebi je težko, namreč depoji morajo imeti stabilno mikroklimo, določeno nosilnost, varnost, kaj šele, da bi našli v Ljubljani prostore, depoje, ki bi imeli zraven še prostore za delovne in javne prostore. V skupni površini potrebujemo minimalno 3 tisoč kvadratnih metrov. Zdaj MOL ima do te situacije, ki je krizna in ki je seveda, MOL je seveda za to na nek način odgovoren, bi rekel, nek ignorantski odnos, podcenjevalni. Zdaj kot nadomestne prostore, lahko ilustriram, so nam po odpovedi nekako cinično ponudili nekakšne pisarne na Letališki cesti. Mi smo šli to z njimi pogledat, ampak seveda, oni očitno niti ne vedo, kaj potrebujemo. Se pravi to so bile samo pisarne. Kje so bili pa depoji, kje so bili pa javni prostori? Kam naj damo gradivo, kam naj pridejo stranke? MOL nas nikoli ni nič vprašal, ali mi imamo zaradi tega kakšen problem, kaj se bo zgodilo z gradivom, s strankami, zaposlenimi, nič. Župan ni bil nikoli v teh prostorih, on osebno ni bil nikoli v naših prostorih. Še enkrat ponavljam, samo tako, da  (nadaljevanje) ker to je v bistvu neverjetno. Naj pa omenim, da je velika večina teh prostorov praktično neuporabnih za MOL, kar je absurdno, namreč v 50. letih 20. stoletja, ko so naši predhodniki adaptirali te prostore, so eno polovico mestne hiše dobesedno razbili in jo na novo etažirali, tako da je v bistvu velika večina teh površin uporabnih izključno za depoje. Se pravi tam noter se ne da imet nič drugega kot arhivske depoje. In jaz sem malo računal recimo, kaj bi lahko MOL dobil iz, kaj bi lahko izplenil iz teh naših prostorov. Tam nekje 3 do 4 pisarne. Zdaj se pa jaz sprašujem, a je vredno, da zaradi 3 in 4 pisarn delamo tako škodo za arhivsko gradivo. Po moje ne. Na novinarski konferenci je župan trdil, da imamo prostore za preselitev na Roški cesti. Zdaj tukaj očitno nas je zamešal z Arhivom Republike Slovenije, ki tam, ki ima predviden srednji trakt za adaptacijo. Tako da jaz odgovorno trdim, da župan sploh ne pozna situacije in sprejema odločitve, ki so škodljive, ki ogrožajo slovensko kulturno dediščino. Zdaj še toliko bolj težko je razumeti to potezo MOL zaradi tega, ker z njo izpostavljajo uničenju arhivsko gradivo, ki priča o zgodovini Ljubljane, torej svoje gradivo, gradivo svojih predhodnikov. Nikjer na svetu ni toliko podatkov o zgodovini Ljubljane kot v našem arhivu. To je absurd. Arhiv poleg tega dandanes prevzema gradivo Mestne občine Ljubljana in skrbi za vse občinske zavode, teh je nekaj sto. Mi prevzemamo njihovo gradivo. Se pravi, kje je tukaj logika? Jaz je ne vidim. Občina nima lastnega arhiva, tako kot je že predlagatelj omenil, za hrambo arhivskega gradiva, ki bi ga po arhivskem zakonu lahko ustanovila, namreč v naši arhivski zakonodajni je situacija takšna, da država na nek način časti, da tako rečem z grdo besedo, lokalne skupnosti, saj ona sama financira njihovo gradivo, to gradivo je njihova last, ampak torej država skrbi tudi za arhivsko gradivo lokalnih skupnosti. In v vsej tej situaciji, ki je nerazumljiva, se pravi se sam sprašujem, kam gremo, kam smo zašli. Zdaj medtem ko se MOL dela, da problem ZAL ni njegov problem, je Ministrstvo za kulturo izbralo pot, ki je po mojem mnenju tvegana. Zdaj jaz sem lani maja na Ministrstvu za kulturo obvestil o tej odpovedi in takrat mi je minister na sestanku tudi obljubil, da bodo napeli vse sile in dosegli razveljavitev te odpovedi. V pogajanjih z ljubljanskim županom, tako kot je minister rekel, so bili neuspešni. Zdaj naš predlog takrat je bil in jaz v bistvu še zdaj stojim za njim, ker mislim, da je to najboljša pot, da ZAL ostane v teh prostorih v centru, dokler ne pridemo do končne rešitve prostorske problematike. Za to so pa 3 pogoji: prvi pogoj, novogradnja ali kvalitetna adaptacija prostorov; drugič, ti prostori so v državni lasti; in tretjič, združitev vseh prostorov na eni lokaciji, namreč mi imamo poleg centra še 2 dislocirana depoja na Roški in Šmartinski cesti. In seveda to, kar delamo zdaj in kaj delamo zdaj, iščemo nadomestne prostore. To, treba se je zavedat, da to ni dokončna rešitev, to je samo prestavljanje problema. In vsi problemi s prevozi gradiva zaradi teh 2 dislociranih depojev in vse težave s prostori, ki niso bili namensko adaptirani za arhiv, bodo ostali v tej začasni rešitvi. Tega se jaz bojim. In tudi, če bo za 2 leti, mislim, težave bodo, to je dejstvo, samo ena velika razlika bo, zdaj za prostore ne plačujemo nič po ZUJIK, potem bomo pa plačevali drago najemnino, ampak okej, to ni moja stvar. Tako da tukaj so neki pomisleki. Sama selitev nas bo stala po nekih mojih, bi rekel, amaterskih izračunih najmanj 100 tisoč evrov, samo selitev. Prišteti moramo seveda še ure zaposlenih. Poleg tega bo med selitvijo za dalj časa onemogočen dostop gradiva.   (nadaljevanje) Ne bomo mogli reševat vlog strank. Vsaka selitev sama po sebi ogroža gradivo. En izmed bivših direktorjev državnega arhiva je rekel, 3 selitve so enako kot požar. Tako da vse to predstavlja tveganje. Jaz sem na to hotel opozoriti. In da ne bom predolg, da povzamem, kako naprej. Zdaj mi smo seveda z Ministrstvom za kulturo se nekako dogovorili oziroma dobil sem tako navodilo, da iščem nadomestne prostore. Od decembra do danes smo temeljito analizirali trg nepremičnin, si podrobno ogledali okoli 10 potencialnih lokacij. Zdaj v bistvu v tem pregledu se je nekako uresničilo to, na kar sem tudi na ministrstvu opozarjal, da je ponudba zelo slaba. Se pravi, prvič, primernih prostorov, ki bi jih lahko najeli in že zdaj selili, teh ni v Ljubljani, od odpade. Drugič, obstaja nekaj možnih lokacij, ampak te bi potrebovale precejšnje adaptacije, da bi si jaz upal iti noter, da bi rekel, gradivo ne bo ogroženo in da bomo lahko normalno izvajali arhivsko službo. Tako da ta varianta junij 2020 odpade. Predvidoma naslednji teden bomo objavili v arhivu javni poziv k oddaji ponudbe za najem nepremičnine, tako kot smo se tudi dogovorili, tako da bomo videli, kakšen bo odziv. Z Mol imamo pa odprto to tožbo v zvezi s prekinitvijo najemne pogodbe, ki lahko nekoliko zadrži, preloži to, se pravi, izselitev.  In da zaključim, Zgodovinski arhiv Ljubljana potrebuje primernejše prostore. Na to v bistvu opozarjamo že desetletja. Ne pristanemo pa na to, da se preselimo v neprimerne prostore, kjer bo arhivska kulturna dediščina ogrožena. Se pravi jaz ne bom pristal na to, da bi se selil v neprimerne prostore. In če bo šla zadeva v to smer ogrožanja gradiva, bomo zadevo tudi, smo pripravljeno jo internacionalizirat. Obvestili bomo Mednarodni arhivski svet, Unesco in vse evropske institucije, ker to se ne sme dogajat v letu 2020, to je nepredstavljivo. Saj nismo podjetje, mi smo javni zavod, ki smo servis za državljane. Razumel bi, če bi bili neka, če bi izvajali neko pridobitno dejavnost, potem bi mi bila mogoče ta zadeva še logična. Torej osebno podpiram predlog sklepov tega odbora z dostavkom, da naj MOL in Ministrstvo za kulturo stopita skupaj in začneta sodelovati ter konkretno in prioritetno reševati prostorsko problematiko ZAL, in sicer v dobro arhivske kulturne dediščine in z mislijo na državljane, ki so, ki jo in ki jo bojo še uporabljali. Odločevalci pa pomislite predvsem na svojo odgovornost in na to, da boste v arhivu nekoč pristali tudi vi in vaše odločitve. Hvala.
Najlepša hvala. Minister Zoran Poznič bi rad besedo za morebitni odgovor. Prosim.
Zoran Poznič
Zgleda, da se ne poslušamo ali se ne slišimo ali govorimo različne jezike. Jaz bom še enkrat ponovil, še enkrat bom ponovil, še enkrat bom ponovil.
Trikrat bo ponovil.
Zoran Poznič
Novogradnja 2023. leta na naši zemlji v Jaršah na Kvedrovi ulici v izmeri približno 7 tisoč kvadratnih metrov ali celo še več arhivskega prostora. Rezerviranih je že 6 milijonov. Za kakršnikoli nekonvenience zdajle čez par mesecev imamo rezerviranih v letošnjem proračunu pol milijona evrov. Novogradnja bo združila vse vaše arhivsko gradivo tudi dolgoročno z vsemi pogoji takšnimi, kot ste jih navedli. Če pa pride s tem, da sem rekel, da je obljubljeno, če mi res začnemo s tem postopkom s pridobitvijo vseh dovoljenj sedaj, je s strani mestne občine obljubljeno, da deložacije ne bo, dokler se ne preselite v novi arhiv. Upam, da je to sedaj dovolj.
Želi besedo gospod Dragan Matić, predsednik Odbora za kulturo in raziskovalno dejavnost pri MOL? Prosim.
Dragan Matić
Hvala za besedo, gospa predsednica. Danes sem vabljen, kot ste sami rekli, kot predsednik Odbora za kulturo in raziskovalno dejavnost pri mestnem svetu Mestne občine Ljubljana. Naj na začetku povem, da smo problematiko, o kateri je danes razprava, želeli uvrstiti na dnevni red seje našega odbora, vendar je dvakrat seja odbora odpadla zaradi tega, ker ni bila sklepčna. Seveda izpostaviti pa je potrebno, da večino v tem odboru držijo seveda pripadniki Liste Zorana Jankovića oziroma tiste osebe, ki jih pač Lista Zorana Jankovića pošilja oziroma jih je delegirala v ta odbor. Tako da lahko danes povem svoje osebno videnje, ki pa ima neko osnovo, ker sem bil dolgoletni uslužbenec zgodovinskega arhiva Ljubljana in tudi direktor zgodovinskega arhiva Ljubljana in razmere relativno dobro poznam.  Mogoče bi bila ta razprava, kot tudi razprava direktorja nekoliko drugačna, če bi poznali dejstva, ki jih je omenjal gospod minister, ampak ne glede na to, dovolite, da vas seznanim z mojim pogledom.  Zahtevi Mestne občine Ljubljana po tem, da se mora zgodovinski arhiv Ljubljane izseliti iz magistrata je seveda treba pritrditi. Vendar je vse ostalo, kar je Mestna občina Ljubljana navajala v zvezi s tem, žal, napačno. V prvi vrsti je napačen motiv. To, da se mora zgodovinski arhiv Ljubljana izseliti zato, da bi mestni uradniki dobili več prenovljenih pisarn ne more biti prioriteta v primerjavi z varovanjem arhivskega gradiva. Pravi razlog zakaj je treba arhiv preseliti iz magistrata je dejstvo, da arhivsko gradivo, ki je kulturni spomenik po zakonu, ogroža magistrat, ki je razglašen za kulturni spomenik kot stavba in obratno. Magistrat ogroža arhivsko gradivo. Za kaj dejansko gre? Stavba magistrata je statično tako vprašljiva oziroma krhka, da so ekspertize upravljanja že pred več kot desetimi leti, ki so bile posredovane tudi ministrstvu za kulturo in Mestne občine Ljubljana pokazale, da ni vprašanje ali se bo magistrat v sedanjem stanju zrušil, ampak je samo vprašanje kdaj se bo zrušil, torej kdaj bo prišlo do dovolj močnega potresa. Vse tone arhivskega gradiva so v srednjeveški stavbi in to je podobno kot, če si predstavljate, ko pride do potresa je to efekt tiste kugle s katero rušijo stare stavbe, ko to zaniha, na teh betonskih podlagah, ki jih je direktor omenjal, da so bile vzidane v to sicer statično krhko tkivo magistrata, lahko pride do katastrofalnih posledic. Pravi epilog te zgodbe, zaradi katere danes tu sedimo, bi moral biti zgodovinski arhiv Ljubljana s svojimi tremi kilometri iz te lokacije preseljen v ustrezno stavbo, zgrajeno po arhivskih standardih, ljubljanski magistrat pa protipotresno saniran. To bi bil pravi epilog vsega tega, o čeme danes razpravljamo. Kar je povsem nesprejemljivo s strani MOL pa je, kot je bilo že večkrat danes rečeno, rok, ki je bil podan brez upoštevanja dejanskega stanja in je v resnici neizvršljiv. Arhiv, kot je bilo rečeno, ne opravlja običajne pisarniške dejavnosti, ampak je njegova osnovna dejavnost varovanje arhivskega gradiva. Vsaka selitev teh 3 tisoč tekočih metrov pomeni tveganje in povzročanje škode na občutljivem arhivskem gradivu. Torej, vsaka selitev, ni nujna odveč. Tudi če bi danes že imeli ustrezno stavbo opremljeno bi bil ta rok, kot je bilo že rečeno, komaj izvedljiv oziroma verjetno neizvedljiv, pa je, kot razumem, nimamo te stavbe ni. In sedaj siliti zgodovinski arhiv Ljubljana, da bi se selil v neko neprimerno stavbo je pa, po mojem, kratkomalo katastrofa in do tega, upam, da se ne bo zgodilo pod kakšno krinko začasnega ukrepa, da se bo potem spet selilo od tod kam drugam in tako naprej, ker arhivsko gradivo ni krompir, ki bi se ga lahko prestavljajo sem in tja. Na nek način se s tem primerom zgodovinskega arhiva Ljubljana kaže dvojna beda arhivov v tej državi. Po eni strani država oziroma Ministrstvo za kulturo kot ustanovitelj vseh javnih arhivov, ne le zgodovinskega arhiva Ljubljana ne naredi nič. Pa ne mislim samo na aktualno garnituro na Ministrstvu za kulturo. V 30 letih od osamosvojitve nimamo niti ene arhivske novogradnje, poudarjam, niti ene. Lahko pokažemo le dve adaptaciji bolj ali manj posrečeni adaptaciji dveh kasarn, ena v Ljubljani, ena v Škofji Loki in to je vse. Po drugi strani pa imamo Upravo Mestne občine Ljubljana, katere drža ja bizarna, ker se obnaša kot da gre za nek star papir, s katerim nima ona nobene zveze. Če je kdo pozabil kdo je dejansko leta 1898 ustanovil ta arhiv naj pogleda, ko bo šel mimo magistrata na pročelje in bo videl dva grba z napisom »Mestni arhiv   (nadaljevanje) arhiv ljubljanski« še sedaj tam gor visita na magistratu. Dejansko je slavni župan Ivan Hribar ustanovil ta arhiv. To je bil človek, ki je bil človek kulture, ki je spoštoval kulturno dediščino in je imel smisel za umetnost in arhitekturo. To se pravi, da je bil župan pravega kola. Približno 100 let kasneje pa je država prevzela ustanoviteljstvo tega arhiva, kjer je javni zavod teritorialno prerastel območje Ljubljane oziroma pokril bistveno več občin kot pa samo Ljubljano. To ne spremeni dejstva, da želi MOL danes v neznano poslati gradivo, ki je nastalo prav z delom Mestne občine Ljubljana. To gradivo priča o zgodovini mesta kot je bilo rečeno od 14. stoletja naprej. Tukaj se hrani zbirka srednjeveških in zgodnje / nerazumljivo/ listin in gradivo mestnega sveta Ljubljane. Torej predhodnikov sedanjega mestnega sveta in tudi gradivo, ki se nanaša na delo ljubljanskih županov, da ne naštevam še naprej vse ostale dragocene vrste arhivskega gradiva, ki jih zgodovinsko ohrani. Vsa mesta po svetu so ponosna na svojo preteklost in zato svoje filmsko gradivo ljubosumno varujejo. Imajo odnos do tega gradiva in interes v zvezi z njim in to arhivsko gradivo tudi navzven prezentira. S takim odnosom do lastne preteklosti dokazujejo svojo stopnjo umika in kulture. Tudi prezentacija arhivskega gradiva, če hočete je lahko pomembni del tako prepoznavnosti mesta kot tudi pomemben del kulturnega turizma. Bojim se, da smo na tem področju še zelo na začetku in da tega razni promoterji tako na občinski kot na državni ravni niso zapopadli. V danem primeru ne gre samo za varovanje arhivskega gradiva iz dane preteklosti kot je rečeno, ker MOL nima lastnega arhiva, čeprav bi ga lahko imel po zakonu. Od Mestne Občine Ljubljana tudi dan danes prevzema njeno gradivo in gradivo zavodov kot je bilo rečeno Mestna Občina Ljubljana. Ob vsem naštetem bi v opisani situaciji pričakoval, da je Mestna Občina Ljubljana zainteresirana za nulto stopnjo varovanja svojega arhivskega gradiva, ki je praktično DNK mesta Ljubljane, vendar vidimo povsem drugo držo. Namesto, da bi aktivno pomagala pri iskanju prostorske rešitve na primer, da bi ponudila gradbeno parcelo ali da bi se zavezala, da bo na primer se odpovedala komunalnemu prispevku v primeru novogradnje ali da bo prispevala del sredstev za opremo novi arhivski stavbi. Mesta Občina Ljubljana pošlje odpoved najemne pogodbe, ki je v danem roku neuresničljiva. Torej direktorju zgodovinskega arhiva Ljubljana niti najmanj ne zavidam po tistem dnevu zelo težko situacijo. To, da je zavod sam iskati nadomestne prostore in izvesti ustrezne postopke je naloga, ki jo je nemogoče uresničiti v tako kratkem času. / nerazumljivo/ v Ljubljani obstaja ustrezna stavba za arhiv. Verjetno bi katerokoli že zgrajeno stavbo bilo potrebno adaptirati za arhivske potrebe predno bi se jo najelo, kar pa v nekaj mesecih gotovo ne bo šlo. Moje osebno stališče je, da morata Ministrstvo za kulturo in Mestna Občina Ljubljana prevzeti vsak svoj del odgovornosti za Zgodovinski arhiv Ljubljana. Ministrstvo za kulturo ima dejansko formalno pravno odgovornost z naslova ustanoviteljstva. Mestna Občina Ljubljana pa vsaj moralno odgovornost, ker je to gradivo dejansko od mestne občine.  Naj zaključim še to, da priporočam Ministrstvu za kulturo, da izkoristi možnost, ki se odpira s sedanjim vnovičnim dogovarjanjem glede dogovora med Vlado Republike Slovenije in Mestno Občino Ljubljana glede Zakona o glavnem mestu za obdobje od 2020 do 2023. Gotovo bi veljalo to problematiko Zgodovinskega arhiva Ljubljana uvrstiti med programe oziroma projekte oziroma med skupne naloge, ki jih Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo morata s skupnimi močmi reševati.  Hvala za besedo.
Najlepša hvala, gospod Matić.  Želi besedo še kdo od vabljenih? (Ne.)  Prehajamo na razprave poslank in poslancev. Prvi se je prijavil k razpravi mag. Branislav Rajić.  Prosim, kolega.
Hvala lepa, gospa predsednica.  Zdi se, da je MOL - Mestna Občina Ljubljana - arhivirala svoj interes, da reši problematiko zgodovinskega arhiva Ljubljana, ker če jih ni je jasno kako gledajo na ta problem torej na rešitev tega problema. Odsotnost očitno pove več kot sama prisotnost. Za nas, v Stranki modernega centra, je ključno predvsem to, da se v iskanju optimalne rešitve, ne bo ogrozilo izvajanje javne arhivske službe. To zagotovilo smo, kot izhaja iz odgovora ministra za kulturo, na moje poslansko vprašanje, že dobili in iz tega jasno izhaja, da bo Ministrstvo za kulturo, za nemoteno in kakovostno izvajanje javne arhivske službe, zagotovilo proračunska sredstva arhiva za najem, za selitev in nakup nove opreme. Sredstva naj bi arhiv prejel po izvedenih postopkih za najem, zato obstoj arhivske kulturne dediščine, upam da res, ne bo ogrožen. Pa še danes, minister za kulturo je jasno povedal, kako daleč je iskanje ustrezne trajne rešitve za ta problem in tudi orisal je časovnico, po kateri se bo to izvajalo. Tako da, jaz mislim, da nihče normalen ne more si niti zamisliti, ta najbolj črni scenarij prisilne izselitve v druge neprimerne prostore in prvi sklep se mi zdi sprejemljiv, drugi pa, verjetno ne, za nas vsaj ne, ker to, da se naj pripravi analiza finančnih in drugih posledic, ki bi jih prinesla izselitev, je po moji oceni nepotrebna, ker vsi ti podatki že obstajajo, saj jih je sam predlagatelj tudi v sklicu te seje navajal. Seja enega odbora Državnega zbora pa je dokaj pomembno dejanje za to problematiko dveh udeležencev in če enega od udeležencev ni, jaz mislim, da to Zgodovinskemu arhivu Ljubljana da pravico, da se odzove na to aroganco, tudi s tem, da, če jih kaka služba Mestne občine Ljubljana prosi za kaki arhivirani dokument, da mirno pove, da ga pač ne more dat, ker je zapakiran in čaka izselitev in to predlagam, da naredite. Hvala.
Hvala, kolega Rajić, za te pobude. Na vrsti je Samo Bevk. Aha, minister bi rad pred tem repliciral. Prosim.
Zoran Poznič
/ izključen mikrofon/ Ja, hm, samo da, mogoče skrajšamo tole debato… / oglašanje iz dvorane/ / vklop mikrofona/ Se opravičujem, dolg dan je… Da mogoče skrajšamo tole debato – jaz bi predlagal takole. Kar se tiče sklepa, če lahko, končnega sklepa, tega odbora… Naj bi šel takole nekako: »Odbor za kulturo poziva Ministrstvo za kulturo in Vlado Republike Slovenije, da z Mestno občino Ljubljana doseže dogovor in da podaljša rok izselitve, medtem pa Ministrstvo za kulturo išče oziroma zgradi nove prostore za Zgodovinski arhiv Ljubljana.« Če to nekako sprejmemo, je potem drugi, ker mi smo tisto analizo v resnici že naredili, saj, rezultat tiste analize je to, da gremo v novogradnjo, da smo rezervirali denar in da se, v bistvu, dogovorili z mestno občino, da do takrat, ko začnemo, da ko bo gradnja končana, se pa arhiv preseli iz sedanjih prostorov v nove. Tako nekako.
Zanima me, če predlagatelj ta predlog sprejme? / oglašanje iz dvorane/
Hvala. Ja, predsednica, se nam zdi, Poslanski skupini SDS, smiseln predlog ministra, tako da se v tej modifikaciji naj kar pripravi.
Najlepša hvala. Zdaj pa je na vrsti kolega Samo Bevk.
Ja, hvala lepa za besedo, gospa predsednica. Lep pozdrav vsem prisotnim. Ne vem, kdo je v tem primeru večji škodljivec – MOL ali molj. Vem, da molji ne žrejo papirja, v prenesenem smislu pa ja. Danes bi seveda morali slediti viziji župana Hribarja, ki se je že konec 19. stoletja zavedal, kaj pomeni arhivsko gradivo za zgodovino slovenskega naroda. Jaz sem vesel predloga, ki ga je ravnokar dal minister, mag. Zoran Poznič. Seveda ta sklep, ki ga je prej prebral, je zelo podoben, kot sklep predlagatelja te seje Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. Verjamem, da bomo ta sklep soglasno sprejeli. Drugi sklep predlagatelja pa je potem, po mojem mnenju, brezpredmeten. Jaz sam osebno podpiram novogradnjo arhiva v Ljubljani, ker se mi zdi, da bo to na najboljši možen način rešen problem in to dolgoročno, take gradnje so zelo zahtevne,  (nadaljevanje) od vseh mikro klimatskih pogojev, predvsem pa statike, ki v tej stavbi ni primerna, saj vemo, da je papir na kvadratni meter najbolj težka stvar in kaj se zgodi v nekem potresu. Bog ne daj potresa iz leta 1905, ko je bila Ljubljana porušena. Zdaj denar je v Zakonu o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi oziroma v Zakonu o kulturnem evru nekako predviden. Naj povem, da je za sanacijo najbolj ogroženih in najpomembnejših kulturnih spomenikov v obdobju od 2021 do 2027 predvidenih 32 milijonov evrov, za ureditev osnovnih prostorskih pogojev in nakup opreme za javne zavode s področja kulture pa 73 milijonov in 600 tisoč evrov, celoten zakon pa je težak 122 milijonov 600 tisoč evrov. In jaz verjamem, sicer bo to na podlagi javnih razpisov, da bo predlog Zgodovinskega arhiva Ljubljana tako utemeljen, da bo lahko na razpisu zmagal oziroma dobil ustrezna sredstva za novogradnjo. Jaz sem bolj za novogradnjo kot za neko adaptacijo ali pa rešitev nekih drugih nadomestnih prostorov. Ima pa seveda Zgodovinski arhiv Ljubljana še veliko oddelkov, ne samo v Ljubljani, ampak tudi okrog. Koliko upravnih enot je, smo prej slišali. Eden od pomembnih takih arhivskih oddelkov je tudi arhiv v Idriji, ki ima enega najpomembnejših gospodarskih fondov v Evropi, ne samo v naši državi, to je fond Rudnika živega srebra Idrija. Jaz sem tudi sam enkrat sodeloval pri selitvi takega arhiva v druge prostore in vem, da to ni majhen zalogaj, tako da bo to velika preizkušnja za Zgodovinski arhiv Ljubljana, ko se bodo selili v nove prostore, ampak upam, da bo ta projekt uspešen. In kot pravi minister, leto 2023 ni tako oddaljeno leto, da ne bi mogli začeti ali pa v naslednjih nekaj letih uresničiti ta projekt. Zato podpiram sklep, da bi se Ministrstvo za kulturo z Metno občino Ljubljana dogovorila za podaljšanje roka izselitve in da bo ministrstvo, tako kot je minister obljubil, začelo graditi nove prostore za zgodovinski arhiv. Hvala lepa.
Hvala lepa. Zdaj pa je na vrsti gospod Marko Bandelli. Prosim.
Predsednica, hvala za besedo. Jaz bom izredno kratek. Bolj kot drugo imam par vprašanj in eno razmišljanje. Zanimalo me je, če do danes arhiv ni plačeval nobene najemnine? Sem razumel, da ni. Se pravi, arhiv je bil zdaj v stavbah v določeni infrastrukturi Mestne občine Ljubljana brezplačno. Ste verjetno plačevali redne stroške, elektriko in take zadeve. No toliko, da vemo to, no. Se pravi, da nekako Ljubljana je pomagala do danes na kakšen način to vzdrževat ta arhiv. Če ne drugega, brez najemnine, to je že tudi dobra pomoč. / oglašanje iz dvorane/ Ne ne, saj samo vprašam, nič drugega. Ja, dobro. Jaz vidim tukaj, kar sem slišal ministra in to jaz pozdravljam izredno, to, da se maksimalno angažira za izgradnjo novega, kar mislim, da to podpiramo vsi. Potem ne bi bilo racionalno po moje, pa niti smiselno iskati kakšne drugačne objekte in obnavljati take objekte. Kot ste sami rekli, prvo kot prvo ga ni skoraj takega objekta, da bi to na novo adaptirali in potem, da bi bilo še slabše, pa bi bilo, da bi bilo to dislocirano kot zdaj na ene 3 lokacije, kar pa sploh ni rentabilno, da ne govorim o funkcionalnosti kot takšni. Tako da to sigurno podpiramo. Jaz verjamem v besede ministra, da je že letos predviden določen kapital in ki bo, potem so določena sredstva še predvidena v naslednjih letih. Tako da to jaz vidim eno dobro rešitev. Me zanima samo ena zadeva. Saj ste lepo povedal prej, da marsikdo niti ne ve točno zakaj se gre o tem arhivu, kaj so ti arhivi. Seveda je to ena količina neverjetne dokumentacije, ki je zelo pomembna od naše zgodovine, pa to kar se je dogajalo. Ne razumem kako da je Ljubljana, vem, da to je šlo potem pod državo Slovenijo, je šlo pod ministrstvo in …/nerazumljivo/ Kako da mestne občine, katere imajo te arhive notri pri vas, kako da ne malo sodelujejo pri stroškovnem delu, če bi tako rekel, ali pa sedaj pri novem projektu, če bi lahko sodelovali tudi, glede na to, da je njihovo vse to bogastvo, če tako rečemo. Tako da je malo za razmisliti, če bi lahko bila tudi kakšna možnost sofinanciranja, kar mislim, da ne bi bilo nič napačnega.  Eno vprašanje, bolj laično morda ali pa, se kaj digitalizira ta zadeva? Se pravi, vsi ti, kilometri bodo počasi tudi malo drugačni. Seveda da tisto je pač papirnata oblika, ki obstaja in moramo to čuvati, ampak da se digitalizira je to zelo dobro, tudi zaradi raziskave in tako naprej. …/ oglašanje iz klopi/ Saj boste potem verjetno lahko… Tu me zanima, če mi povejte potem malo več glede tega. Verjetno tudi pri iskanju same dokumentacije, pri iskanju teh zadev je to omogočeno na lažji način.  Zanima me še, nisem zasledil koliko vas je tam zaposlenih glede tega. To ravno toliko, da vemo.  Jaz glede teh dveh sklepov, jaz sem hotel itak na začetku že podpreti prvi sklep SDS, ker mislim, da je bil čisto korekten. Ampak ta, ki je še, mislim da je še bolj zavezujoč, če tako rečemo, ta, ki ga je ministrstvo sedaj predlagalo je še boljši. Jaz bom rekel, da absolutno to bom podprl. Drugi pa se mi zdi, tisti od stroškovnih reči, smo že povedali tisočkrat koliko to stane in koliko je predvidenega denarja. Drugi sklep po moje nima smisla, tako da bom podprl tisti prvi sklep. Toliko z moje strani. Drugega jaz nimam.
Hvala lepa. Na vrsti je gospa Lidija Divjak Mirnik.
Hvala, predsednica za besedo. Lep pozdrav še enkrat! Bom kratka, glede na to kaj je bilo že vse povedano. Kljub temu pa nekaj besed. Kar se tiče neprecenljive vrednosti, ki se očitno župan Janković ne zaveda in je tudi ne zna izračunati. Ker če bi jo znal izračunati bi vedel, da je to bogastvo in to takšno, da… Noro. Meni je pravzaprav grozljivo, da se moramo o tem pogovarjati. Všeč mi je, kolegi iz SDS, da se predlagali to sejo. Če bi nam prej povedali, pa prišli do nas, bi vam že vnaprej povedali, da bomo stvari podprli, pa mogoče niti ne bi bilo treba po tej poti, ampak nima veze. Jaz pozdravljam to namero ministrstva, da čim prej zgradimo ustrezne prostore. Seveda bom sklep podprla. Bi pa ob tem opozorila še na nekaj. Ker prihajam iz Maribora, vam moram povedati, da imamo v Mariboru podoben primer. Tam imamo še drug problem, ki se mu reče, da so prostori, kjer je trenutno DNK Maribora in vseh okoliških občin, popolnoma neprimerne. In gradivo verjetno že tudi propada. Zato bi si jaz želela, da z isto vnemo in z isto dinamiko zgradimo tudi prostore arhiva pokrajinskega mariborskega, pa še verjetno katerega drugega. Tudi v Murski Soboti vemo za stvari. Skratka, minister kima. Jaz vljudno prosim, gospod minister, da naslednja stopnja je pa arhiv drugega največjega mesta in DNK drugega največjega mesta z okolico. Hvala lepa.
Hvala. Minister bi rad besedo.
Zoran Poznič
Samo stavek. Oba omenjena sta v razrezu za ureditev znotraj kulturnega evra. …/oglašanje iz klopi/ Takoj.
Na vrsti je Zmago Jelinčič Plemeniti.
Lepa hvala. To delovanje z mestnim arhivom oziroma z arhivom Mesta Ljubljana in z depoji na mestni občini kaže na odnos   (nadaljevanje) župana Jankovića do slovenske kulturne dediščine. Nič mu ne pomeni, zato ker ne more iz tega narediti novega »kšefta«. In verjetno meče tudi ven arhiv zaradi tega, ker razmišlja, da bi mogoče v te prostore dal kakšna luksuzna stanovanja za kakšne gospode ali pa kakšne sobice prehodne za kakšne turiste in tako naprej, ker najbolj pomembno mu je, da hodijo po mestu turisti, da pa živimo v Ljubljani tudi prebivalci, to ga ne briga. Skratka, njegov odnos je grozljiv, kar pa pravzaprav je posledica verjetno marsičesa, pa mogoče tudi vzgoje, ampak v to se ne bom spuščal. Zato tudi, gospod minister, jaz težko verjamem tisti obljubi, da bo lahko, tisti ustni obljubi, da bo arhiv lahko ostal na tem mestu, dokler se ne bo leta 2023 zgradila nova stavba, v kateri se bo potem hranil ta arhiv. Jaz mu ne verjamem. Kot imam jaz izkušnje, on besede še nikoli ni držal. Mogoče do kakšnih svojih partnerjev, kakšnih, takšnih ali drugačnih, ali na splošno pa to ni njegov način delovanja. Jaz sem z veseljem poslušal gospoda Sadeka, ki je krasno pojasnil zadevo. In vidim, da razume stvar in je s srcem pri stvari, kar hvala bogu je ena od lastnosti, ki jo danes v Sloveniji zelo težko zasledimo. Je pa tukaj še ena stvar. Dobili bomo, kakor kaže, veliko kvadratnih metrov površine, kar je dobro, vendar bo tukaj noter še cela vrsta praznih polic. Zakaj to govorim? Govorim zaradi tega, ker se ne izvajajo odkupi kulturne dediščine. Recimo v Ljubljani je arhiv 14. divizije v privatnih rokah. V Ljubljani je arhiv ljubljanske čete v privatnih rokah. V Ljubljani je arhiv gorenjskega odreda v privatnih rokah. V Ljubljani je dokumentacija koroškega plebiscita iz leta 1920 v privatnih rokah. To so fantastični dokumenti, ki jih bi tudi Avstrijci z veseljem pobasali. Zdaj recimo bo delala Italija en muzej o južni železnici v Trstu. Italijani iščejo vse, kar je v Sloveniji, in odkupujejo. Mi ne odkupujemo ničesar. In tisto, kar se enkrat izgubi, izgine za vse večne čase. V Ameriko je šla verjetno največja zbirka partizanske literature iz časa vojne, in sicer je za to literaturo Amerika plačala, ne Amerika, posrednik je plačal 45 tisoč evrov, medtem ko je ta posrednik zaslužil verjetno 145 tisoč evrov, ampak ko je bila ta zbirka ponujena v Sloveniji za 10 tisoč evrov, ni nikogar zanimalo, nobene institucije. Vseeno je naši državi za našo kulturno dediščino, na žalost. En ubogi zemljevid z napisom Socialistična republika Slovenija iz naših polpreteklih časov je bil v Ameriki prodan za 10 tisoč dolarjev. V Ameriki, v Nemčiji, povsod cenijo našo kulturno dediščino zaradi tega, ker se zavedajo, da to ni več samo slovenska kulturna dediščina, ampak gre za svetovno kulturno dediščino. Pri nas se tega ne zavedamo in zadeve izginjajo. In kaj se bo zgodilo? Hodili bomo gledat razne naše zgodovinske dokumente ali na Dunaj ali v Ameriko ali v London ali kaj jaz vem, kam še vse. Ne morem pozabiti tiste prodaje enega rokopisa, ki je bil v Sloveniji ponujen za 50 tisoč nemških mark, pa ga nihče od institucij ni hotel kupit, potem je bil pa v Londonu na dražbi prodan za milijon funtov. To je naš odnos do kulturne dediščine. In naši mnogi strokovnjaki, se čohajo po spodnjem delu hrbta, namesto, da bi iskali, zbirali, odkupovali in tako naprej. Ampak, v kontekstu tega, sem še toliko bolj vesel, to, kar je povedal direktor Zgodovinskega arhiva, ker se vidi, da mu je nekaj do tega. Vendar pa, gospod minister, ali ste že kaj pripravil to dokumentacijo? Kajti, na MOL so rekli, če boste začeli takoj pripravljat dokumentacijo, bomo počakali. Ali ste že začeli pripravljat?
Hm, minister, boste odgovorili, prosim.
Zoran Poznič
Seveda, pripravljamo dokumentacijo. Pa še par stavkov glede odkupa, zanimivega arhivskega gradiva, s kateregakoli področja. Mi zdaj ob teh omejenih sredstvih, ki so nam še zdaj na voljo, preden pride v implementacijo kulturni evro, kjer je zagotovljenega kar nekaj denarja za ta namen, se trudimo od primera do primera. Zdajle smo sredi pogajanj, moram tudi opozorit, da imajo nekateri lastniki takšnega gradiva totalno nerazumljive zahteve in pač niso v našem dometu, niso na našem obzorju, kar se tiče naših finančnih zmožnosti. Odkupujemo partizanske grafike našega mojstra grafika Miheliča. Zdajle se res trudimo in so pogajanja na koncu, da ohranimo, verjetno, največji arhiv notnega »zapisja« v srednji Evropi in tako naprej in tako naprej. Tako da, naši strokovnjaki s tega področja in seveda, da še na to opozorim, skupaj z našimi velikimi javnimi zavodi s tega področja, zdaj končno pripravljamo en popis tistih zaznanih - tu bomo prosili gospoda poslanca tudi za pomoč – tistih znanih artefaktov, če temu tako rečem, arhivskega gradiva v kakršnikoli obliki, ki so pomembni za zgodovino slovenskega naroda. Hvala.
Hvala minister. Na vrsti je Tadeja Šuštar. Prosim.
Hvala predsednica za besedo. Na seji Državnega zbora sem tudi jaz postavila ustno poslansko vprašanje ministru, mag. Zoranu Pozniču, glede te problematike, ki jo danes obravnavamo, tako da sem vesela, da imamo danes tudi to sejo ker, poslanstvo Zgodovinskega arhiva Slovenije je seveda hramba te neprecenljive kulturne dediščine in kulturnega spomenika in ima poseben pomen tudi za znanost, kulturo in pravno varnost prebivalcev. Kako pa dela Mestna občina Ljubljana, smo slišal tudi na prejšnji seji, ki se ne ozira na nobenega, dela po svoje in vsi se strinjamo, da to njeno ravnanje ni primerno. Me veseli, da se že dogajajo stvari v tej smeri, da se reši ta problem. Zanima me pa še, ker ste mi zadnjič, na seji Državnega zbora rekli, da se boste tudi pogajal s Službo Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, če, če so ti pogovori že kaj stekli, da bi tudi oni lahko zagotovil zadostna sredstva za ta arhiv in pa, seveda podpiram sklep, ki ste ga tudi predlagala.
Hm, minister, beseda je vaša.
Zoran Poznič
Hvala, gospa predsednica. Mi smo, zdaj, pogajanja z SVRK so malo zastala, ampak zdaj, odkar je nova ministrica, smo vzpostavili že zelo uspešno sodelovanje, tako da, jaz tu pričakujem zelo velik izplen v novi perspektivi. Kot sem že takrat dejal, v tretji perspektivi smo gostovali pri drugih ministrstvih, iz meni nerazumljivih razlogov, tako da sedaj, ta naša strateška os, prihaja v resnici nazaj na Ministrstvo za kulturo in mi pričakujemo o tem, lahko povem, med 30 in 50 milijonov, tudi za te namene, predvsem bo pa to denar, ki bo namenjen razvoju in novim projektom, seveda pa delno tudi za čuvanje, ohranjanje, snovne in nesnovne kulturne dediščine. Apropo vsega tistega prej, kar je gospod poslanec Jelinčič govoril, mi tudi sedaj pospešeno digitaliziramo, ko je bilo tudi vprašanje gospoda Bandellija, digitaliziramo tudi našo filmsko dediščino. Zagotovili smo, če tako rečem, točke, ki nam to lahko tehnološko nudijo izven Slovenije, kar bo v veliki meri tudi pospešilo vse tisto, kar nas je strah, da nam propade, zaradi starosti »celulojnega« in kvalitete »celulojnih« trakov, ki jih imamo zdaj v arhivih. Tako da, delamo na tem področju s polno paro in se trudimo,  (nadaljevanje) tako da seveda ni samo Zgodovinski arhiv Ljubljane v našem fokusu. Apropo gospe poslanki iz Maribora, tako da vaš arhiv pride na vrsto že leta 2022.
Hvala lepa. K razpravi se je prijavil kolega Primož Siter. Prosim.
Ja, hvala lepa. K razpravi oziroma k eni taki popotnici za ideje, ki smo jih danes slišali in ki očitno po tem črtnem scenariju le mogoče odpirajo nek malo bolj svetel horizont. Zdaj očitno ni Jankovićev dan danes, ampak saj ta politika MOL pokvari marsikateri dan marsikomu. In očitno gre tukaj za neko… / nerazumljivo/ akcijo rinjenja kulturne dediščine iz centra nekam na periferijo z, kot bi rekli na oni strani luže, »by hook or by crook« oziroma preko trupel ali pa pod kakršnimikoli pogoji. Tako da jaz izražam tukaj eno zelo ostro kritiko tovrstni politiki, ki smo videli, da kaže svoje zobe že v prejšnji točki v zvezi s Križankami in oblikovno šolo in tudi v primeru zgodovinskega arhiva. Zdaj, ko govorimo o zgodovinskem arhivu oziroma ko govorimo o arhiviranju, ko govorimo o arhivskem gradivu, govorimo o zelo delikatni stvari, ne govorimo kar o nekem lagerju nekih stvari, ki jih namečeš, ampak o zelo delikatni znanosti, si upam trditi, ki jo je gospod direktor Sadek zelo lepo opisal kot neka platforma za omogočanje demokracije oziroma spremljanja ali pa rasti ali pa oblikovanja neke identitete skupine ljudi. In potem so tukaj še te tehnikalije samega arhiviranja, prava vlaga, prava temperatura in tako naprej, vse stvari, ki bistveno bolj zakomplicirajo hrambo. In s tega naslova tudi, se pravi, neke začasne rešitve ne pridejo, nikakor ne, neke delne, začasne rešitve ne pridejo v poštev, če pravite, da so 3 selitve enake kot en požar. Bi te neke začasne, neko flikanje nekih lukenj, pa malo sem, malo tja bi bile samomor v bistvu za arhivsko dejavnost vašo. Tako da, kar se tiče pogojev z novogradnjo prostorov v državni lasti z združitvijo v enotne prostore, jaz mislim, da je to dobra rešitev. Ostajam kritičen, da se te stvari umikajo iz centra Ljubljane, ki je le center države, in tudi to dejavnost potem mečejo stran iz centra pozornosti, javnosti ali pa iz tistega dela, z naslova katerega bi lahko to dejavnost sploh cenili, ampak če stroka meni, da so rešitve recimo, ki jih ministrstvo predlaga, zadostne, potem tudi uporabniki, da rečem, se lahko strinjajo. Bi pa rad, gospod direktor, slišal vaš komentar na ministrov predlog oziroma pobudo. Ste vi zadovoljni, je stroka zadovoljna s tem? Boste lahko to, preživite ob pogoju seveda, da do 2023 ostanete, kjer ste, in nadaljujete z delom in potem ta ministrov predlog dejansko predstavlja rešitev. Hvala.
Hvala, kolega Siter. Boste odgovorili na to vprašanje?
Mitja Sadek
Najprej še gospodu Bandelliju, ki me je spraševal glede števila zaposlenih. Se pravi v Ljubljani nas dela 24, to je enota v Ljubljani in splošna služba. Se pravi, nameščeni smo pa v prvem nadstropju, tretjem in četrtem, gospod župan je pa v drugem, tako da si lahko predstavljate to situacijo. Druga zadeva, digitalizacija, zdaj splošna neka, bi rekel, mantra je, da je digitalizacija vedno prioriteta. To bi si mi seveda zelo želeli, ampak seveda digitalizacija ni poceni zadeva, torej povzroča velike stroške, potrebuješ skenerje. Torej mi letno dobimo nekaj tisoč evrov samo za to dejavnost, tako da kaj veliko do zdaj nismo  (nadaljevanje) digitalizirali, smo si pa pomagali z določenimi projekti, tudi v sodelovanju recimo z Mormoni iz ZDA smo ogromno digitalizirali zastonj, v sodelovanju z INZ torej, tako da si pomagamo z nekimi projekti. Je pa tako, da noben svetovni arhiv ne digitalizira vsega gradiva, ki je v fizični obliki. Tega tudi najbogatejši narodi, recimo Francozi se tega nikoli ne bodo lotili. Tam nekje najboljši arhivi pridejo do recimo številke 5 % vsega gradiva v fizični obliki, ker je tega preveč, ker je to predrago in ker je to neobvladljivo. Tako da večji izziv je torej obvladovat gradivo, ki nastaja danes v digitalni obliki, to je večji izziv.  Kar se tiče pa gospoda Siterja, vsekakor podpiram ministrov predlog, ker je to v bistvu tudi naš predlog. Tako da tukaj smo si edini.
Hvala lepa. Zdaj pa dajem besedo poslancu Juriju Lepu.
Hvala za besedo, gospa predsednica. Kolegice in kolegi, minister, direktor. Moja razprava bo šla v tej smeri, prvič, da se bi zahvalil Dejanu Kalohu, da je predstavil to zgodbo, in splošno njihovi poslanski skupini, stranki, da je to predstavila. Kot je bilo že rečeno, tudi mi smo podprli ta sklep številka 1, ker mislim, da je pomemben in da je tudi zelo nujen. Tudi ta sklep, ki ga je predlagal minister, se mi zdi, da ne odstopa dosti in tako da ostane z naše strani enako. Sklep številka 2 pa tudi jaz oziroma mi ne bomo podprli, kar se tiče neke analize. Jaz bi začel tako, da, kot je bilo rečeno, občine vemo, da lahko same zgradijo arhiv, velike ali male občine, odgovornost je pa na državi. To je po vsej verjetnosti, da za arhiv poskrbi. Tudi to vem, da najemnine, ki pač se ne plačujejo, tudi prav, saj tudi mislim, da nobena lokalna skupnost, manjša ali večja, tudi tega ne bi delala. Glede na izkušnje mojega županovanja 12 let smo tudi mi, mala občina postavili neki svoj arhiv, ki pa zahteva dejansko zelo veliko, samo za malo občino se da, za veliko občino pa vsekakor mislim, da to ne moremo sami poskrbeti in tudi ne more odgovarjat. Tako da je prav, da zgodovinski arhiv mesta Ljubljane pač ima svojo zgodbo. Po drugi strani sem po eni strani celo vesel, da je sploh do tega prišlo, da je zdaj zmotivirala ta akcija Občino Ljubljana, mestno občino. Ja, vseeno mislim, da mestna občina ni Zoran Janković. Mestna občina Ljubljana je malo širši pojem in s tega stališča bi vseeno predstavljal, da morate gledat malo drugače, ne samo na eno osebo. On je zdaj tu, dela po svoji možnosti, ampak arhiv je pa sigurno širši pomen in mislim, da nobeden tudi v prihodnosti ne bo imel želje in ideje, da bi to mogoče zaprli. Tako da, kar se tega tiče, je pa logično, arhiv sam po sebi, vsi ugotavljamo, vsi ugotavljate, tudi direktor na čelu, da ne zadostuje potrebam. In s tega stališča imate že zdaj na teh večjih lokacijah arhiv in je prav, da se pač to združi. In po zagotovilih ministra, ko je začel to razpravo, kot sem ga jaz razumel, je že takoj zatrdil, da ne bo prišlo do izselitve Zgodovinskega arhiva Ljubljana. In tu sem si jaz sliko napravil, potem nadaljnja razprava pa je šla v tem smislu, da ga posamezniki niso slišali. Če je on povedal, tako je rekel, trikrat sem rekel, se pravi, da ne bo prišlo do tega. Če se oni, ministrstvo ne morejo dogovoriti z Občino Ljubljana, potem res ne vem, kdo se lahko dogovori. Tako da za mene kot poslanca, pa glede na to, da bi, verjamem ministru, da bo to naredil in da dejansko prej, da ne bo novih prostorov, dodatnih prostorov, ne bo izselitve iz tega prostora. Tudi to bi še rekel. Recimo Slovenci imamo pač tudi to neko mantro, da če ne uspemo z nekim dogovarjanjem, z nekim dialogom, pa gremo v evropsko situacijo. To mene zelo moti in to bi samo pač povedal gospodu direktorju, da ni treba zmeraj tožiti sami sebe nekje drugod, sami moramo stvar rešit. In s tega stališča zmeraj poudarjam, ker dosti teh stvari imamo, ko sami ne znamo rešit ali pa nočemo rešit, v tej točki, kot pa zdaj vidimo, ki jo imamo pred sabo, pa smo skoraj 100-procentno vsi enotni, da bomo to naredili, ker vsak, ki je normalen, vsak, ki dela za stvar, ve, da je arhiv ena stvar, ki ohranja zgodovino in ohranja narod. In če tega ne bomo znali spoštovat, potem nam ni pomoči. Torej s tega stališča bi prosil pač samo to, da sklep, ki ga je predlagala stranka SDS, ga bomo podprli, ga tudi podpiramo zelo enotno. Bi pa želel, da nov arhiv, ki bo, je predlog v nekem drugem kraju, nič narobe. Mi smo recimo, vam povem, slučajno smo selili knjižnico z več tisoč izvodi. Recimo to se zdi malo za vas, ampak za malo ljudi je to veliko. Mi smo naredili živo verigo in smo v roku 10 ur preselili knjige, vse, in smo jih zložili, dejansko ni bilo nobenega problema, in smo to naredili. Arhiv je druga stvar, samo dajem kot prispodobo, da ni vse tako črno, kot se mogoče zdi. Tako da jaz bi samo apeliral na to, da poskusimo tudi v bodoče reševati sami te probleme, ker, verjemite mi samo to, da, ponavljam, zdajle Janković ni Mestna občina Ljubljana, ampak je to širši pojem.  Hvala.
Najlepša hvala, poslanec Lep.  Na vrsti je poslanka Karla Urh, prosim.
Prav lep pozdrav še v mojem imenu.  No, tudi jaz se strinjam, da bi bilo vsakršnega evra škoda za začasne preselitve arhiva in seveda vmes še poškodovanja ali kakor koli že, saj veste, kako izgleda, če se človek seli in potem zopet preseljuje. Škoda vsakega evra, kot sem rekla, in pod nekako sem vesela, da je minister za kulturo našel s tem, bom rekla, predlaganim kulturnim evrom, ki bo v nekako zagledal luč sveta, in mislim, da drugo leto bo že nek sad od tega, da se investira v nov objekt, v nov arhiv. Čeprav, a veste, tudi jaz osebno ne bi imela nobenega, ne bi bila proti, nobene pripombe ne bi imela, če bi se arhiv preselil tudi mogoče bolj na periferijo, ne, če bi bil ustrezen prostor in če bi bili prostori, bi bilo mogoče to še bolje, kot da vse nekako centraliziramo v samo mestno jedro, ki je že tako po šivih prepolno in prenapeto. To se mi zdi v redu.  Je pa neprecenljiva vrednost, identiteta slovenske kulturne dediščine, in je prav, da za to poskrbimo, kljub temu da se že nekaj tudi digitalizira, da ostanejo fakti, ki so zapisani, ki so še vedno, bom rekla, iz tiste naše zgodovine v tej pisni obliki, primerno shranjeni in ohranjeni za rodove naprej.  Me pa malo kljub temu moti odnos Mestne občine Ljubljana, a veste, predstavljam si, približno tako, kot ne bi živeli vsi v tem prostoru. Približno tako si predstavljam. Da bi bili mogoče nekateri na drugem planetu. Kar naenkrat se je pojavil problem in kar naenkrat moramo zdaj rešiti nekako srednjo šolo za oblikovanje, moramo v bistvu rešiti vse arhive, je pa res, da v tem arhivu niso samo dejstva in pa dediščina Ljubljane, so tudi arhivi, ki gostujejo oziroma imajo gradivo iz drugih občin. Tako sem nekako tudi informirana.  Veseli me, da se pripravlja strategija, in upam, in bom še zastavljala vprašanja, da se dejansko ta zagon sredstev, ki bodo namenjena, unovčijo čim hitreje, da res v letu 2023 nekako zagleda luč sveta ta centralni arhiv, ki bo ohranil to našo kulturno dediščino.  Hvala.
Hvala.  Želi besedo še gospa Udovč?
Ja, hvala lepa.  Tudi jaz se bom čisto na kratko oglasila glede na to, da sem diplomirala iz dokumentarnega gradiva, se še zelo hudo, zelo zavedam pomembnosti arhiva in depojev, ki so spravljeni v arhivih. In tako kot ste, kolegi in kolegice, že povedali, da je škoda vsakršnega evra za začasne preselitve, bi pa samo nekaj rada poudarila, ker je mogoče bolj pomembno od vsakega evra, je, kakšna škoda se naredi na depojih ob selitvah, bognedaj, da se nam pa zgodi, da se kateri izmed arhivskih dokumentov med selitvijo izgubi, založi ali kakorkoli izgine. Zato, tako kot predhodniki, velika večina, tudi jaz bom podprla sklep in podpiram pobudo, ki je prišla iz opozicijske strani.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Me veseli, da smo tokrat tako složni.  Za konec mi dovolite, da se kot poslanka k razpravi prav na kratko prijavim sama.  Veseli me, da je omenil minister digitalizacijo filma, bila sem na digitalizirani verziji filma Ne joči Peter. Vendar takrat so ustvarjalci, filmski, rekli, da v tem tempu bo digitalizacija trajala 200 let. Jaz upam, da boste kaj storili, da se pospeši, kajti v tem času ne bo več kaj digitalizirati. Hvala.  Jaz sem danes izjemno žalostna, tukaj smo od štirih že šest ur, in se pogovarjamo o tem valu, čistilnem, ki ga izvaja župan Zoran Janković, pa rekla bi, da bolj kot val, je pravi tsunami. In ne vem, ne razumem, zakaj je potrebno s tako naglico prazniti te prostore, zakaj se ne da drugače, počasneje, bolj z enim taktom. Mislim, da bi tudi ministrstvo hitreje odreagiralo in lažje, če bi se pogovorili, če bi sedel z nami in iskal rešitve, ne pa, da navrže ultimate in odide. Mislim, da to ni prav in da ne prispeva k dobrobiti mesta niti prebivalcev mesta. Vesela sem, da lahko podprem sklep, da ostane lahko arhiv v svojih prostorih, dokler ministrstvo dejansko ne najde oziroma zgradi ustreznega arhiva po vseh standardih, ki jih določa zakonodaja, da se primerno pripravijo prostori, nikakor ne smemo pristati na kakršne koli začasne rešitve, ki bi ogrozile arhivsko gradivo. Selitev mora biti dokončna in res v stalne prostore. Tako da vemo pa tudi, da bo ta selitev otežila, ne samo, da bo stala 100 tisoč evrov, vsaj, predvideno, ampak bo v tem času popolnoma paralizirano delovanje arhiva. Ne bojo dostopni arhivi, gradbene dokumentacije, spričevala in podobno. In tudi za raziskovalne namene bo arhiv mrtev v tistem času selitve, tako da bo stvar ne tako enostavna in tudi nismo prepričani, da bo tako kmalu.  Zdaj, jaz res pričakujem, če ne bomo tukaj sedeli znova in znova, da bo župan spoštoval svojo obljubo in bo pustil arhiv pri miru, dokler se ne najdejo ustrezni prostori in se pripravijo ustrezni prostori, kajti ta arhiv je tukaj 122 let, županova doba je kratka. In naj vendarle, mislim, da je potrebno spoštovati to tisočletno, kot je rekel direktor, zgodovino mesta Ljubljane, kajti nihče od nas ni tisti, s katerim se začne svet, in tudi z našimi odhodi se svet ne bo končal. Zato je treba res z neko subtilnostjo pristopati k tem vsebinam. Jaz res upam, da ne bomo vse v tem mestnem jedru podredili dejansko elitam, elitnim stanovanjem, nekim poslovnim prostorom. In javno dobro se dejansko mora ohraniti in nikakor se ne sme umikati v prid nekim družbenim elitam. Mesto mora ostati živo.  In kot smo že večkrat slišali danes, nameravana selitev bo ogrozila to javno službo in arhivsko kulturno dediščino. In vemo, da za arhivske depoje zakonodaja predpisuje zelo stroge pogoje. Temperatura mora biti tam nekje od 15 odo 19 stopinj Celzija, relativna vlaga od 40 do 60, gradivo mora biti v popolni temi, si predstavljate, kako težka bo selitev, ker bo treba gledati, v kakšni temperaturi se bodo stvari selile, da ne bodo prišli na svetlobo ti dokumenti, ker jih lahko uniči. To je kar velik podvig, in moram reči po tolikih, po stoletju, se mora prestavljati.  Zdaj, kolega Matič je rekel, da je potresno ta arhiv vendarle ogrožen, kar nam daje še dodatno spodbudo, da podpremo selitev na nek dokončen prostor, skratka ne moremo se takole odločati, da kar selimo ta arhiv. Kajti ni ustreznih prostorov in bo potrebno res vplivati na župana, apelirati na njega, da naj ima vendarle razumevanje za to, kajti arhiv, kot smo že rekli, je mnogo več, kot smo mi tukaj, ki sedimo, ali pa kdorkoli v mestnem   (nadaljevanje) svetu. Tako da, za konec bom dala še besedo predlagatelju in potem še minister za zaključek, potem pa bomo končali sejo. Hvala. / oglašanje iz dvorane/ Gospod Kaloh? Kaloh bo še.
Ja, predsednica, hvala za besedo. Zdaj, če potegnem pod črto današnjo razpravo, mislim, da je bila plodna, konstruktivna. Zdaj od gospoda Pozniča ministra smo si izposlovali zagotovilo, da deložacije ne bo, dokler se arhiv ne preseli v nove prostore, ga dobesedno citiram. Jaz verjamem, da je gospod Poznič v tem delu mož beseda, vsaj tam do leta 2023. Vprašanje bo, če bo takrat še seveda minister, ampak pomembno je, da smo zdaj to politiko izseljevanja in groženj gospodu Jankoviću vsaj na tem odboru s tem sklepom ustavili in seveda preprečili. Zdaj kot zaključil pa se mi zdi vredno izpostavit dvoje, da kulturna dediščina za člane tega odbora očitno predstavlja vrednoto, kaj smo v razpravi dokazali, žal na drugi strani za župana Jankovića pa ta slovenska kulturna dediščina predstavlja breme in nebodigatreba, kar je seveda zelo žalostno. Hvala.
Hvala, kolega Kaloh. En stavek bi rad še gospod Bevk. Prosim.
Hvala lepa, gospa predsednica, za besedo. Potres na velikonočno nedeljo v Ljubljani je bil leta 1895 in ne 1905, kot sem napačno navedel.
Hvala za popravek. Zdaj pa, če smo zaključili, še minister Poznič bi rad besedo. Prosim.
Zoran Poznič
Hvala. Samo 2 stavka. Hvala poslancu Kalohu za tole pobudo, za tale sestanek, ker zdaj vsi vemo, na čem smo, kako smo, kaj bomo postorili. In hvala tudi vsem poslankam in poslancem za vse pobude, za vse predloge. Tako da jaz mislim, da je bila tole zelo koristna debata, čeprav je že pozno v noč, ampak mislim, da gremo lahko kar na en način vsaj malo dobre volje po današnjem dolgem dnevu domov.  Tako da hvala lepa.
Najlepša hvala ministru. Zdaj pa dajem na glasovanje usklajen sklep, predlog sklepa odbora, ki je: »Odbor za kulturo poziva Ministrstvo za kulturo in Vlado Republike Slovenije, da z Mestno občino Ljubljana doseže dogovor in da podaljša rok izselitve, medtem pa Ministrstvo za kulturo zagotovi oziroma zgradi nove prostore za Zgodovinski arhiv Ljubljane.« Glasujemo. Kje pa imamo one? Aja, imajo vsi, dobro. Pričenjam glasovanje. Kdo je za? (16 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je sklep sprejet. Se vam najlepše zahvaljujem in zaključujem 10. sejo Odbora za kulturo. Hvala lepa in lahko noč.