20. nujna seja

Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino

4. 2. 2020
podatki objavljeni: 4. 2. 2020

Transkript

Lep dober dan! Vse članice in člane odbore, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam. Pričenjam 20. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino. Obveščam vas, da so zadržani in seje se ne more udeležiti, zaenkrat samo en poslanec, gospod Ferenc Horváth. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora, z samo eno točko in to je: Kakšna je prihodnost slovenskega izobraževalnega prostora? Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem. Smo torej pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA. Na spletni strani Državnega zbora je s sklicem objavljena zahteva Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke, za sklic nujne seje odbora, z dne 23. januar 2020. Vabljenih je zelo veliko, zato ne bom našteval in takoj dajem besedo predlagatelju zahteve za sklic seje, predstavniku Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke, kolegu podpredsedniku odbora, Tomažu Liscu. Izvoli.
Ja, hvala predsednik, za dano besedo. Spoštovani člani in članice odbora, predvsem pa vsi vabljeni, ki očitno vidite izzive pri naslovu današnje nujne seje odbora, to pa je Kakšna je prihodnost slovenskega izobraževalnega prostora? V bistvu se vsi zavedamo, da gre pri načrtovanju slovenskega izobraževalnega prostora za pomembna vprašanja in zato se danes sklicujemo na same besede sedanjem ministra, ki je, citiram, rekel: »Načrt je, da bi dokument pripravili do konca tega koledarskega leta, nato pa bi v prvi polovici leta 2021 odšel v širšo obravnavo, tudi v Državni zbor. V slednjem za tovrstne strateške dokumente sicer ni predvidena posebna procedura, želel pa bi, da o njem steče čim več razprave.« In zato, spoštovani minister z ekipo, smo danes tukaj, predvsem pa smo danes tukaj, ker vsaj v Poslanski skupini SDS imamo probleme, ker se na vladni ravni sprejemajo različne bele knjige, rdeče knjige, strategije, resolucije, ki potem, ko so sprejete, dobijo negativni odziv v javnosti in potem ljudje od nas pričakujejo, da tukaj v Državnem zboru razpravljamo o problemih določenih knjig. Skratka, jaz mislim, da je prav, da se Državni zbor v začetku tega postopka priprave Bele knjige vključi v ta projekt snovanja te Bele knjige, ne da smo na koncu postavljeni pred samo dejstvo že izvršenih dejstev. Prva stvar, ki nas – spoštovani minister z ekipo – moti, je to, da ste zapisali, da gre za primarno strateški dokument, ki ne bi predstavljal nacionalne prenove in vseboval akcijskih načrtov, ampak bi te dokumente sprejeli pozneje. Tukaj nas zanima, zakaj potem v Belo knjigo, če sami napovedujete, da v bistvu ne gre za neke resne prenove oziroma za neke akcijske načrte? Ob tem nas tudi zanima, ali se dela kakšna resna analiza obstoječe Bele knjige, ki je bila sprejeta leta 2011, kajti, težko se načrtuje neka nova Bela knjiga, če ne vemo niti tega, kjer smo oziroma, kaj smo do sedaj naredili, še manj pa, če vemo, kaj želimo doseči. In druga stvar, ki nas malo moti, pa ne samo nas, je to imenovanje strokovne skupine, ki po vašem mnenju pripada različnim etičnim in moralnim orientacijam, po našem mnenju pa temu na žalost ni tako, ker vemo, da gre večinoma za ljudi, ki so javnosti predvsem znani, ne samo zaradi strokovnega znanja, tudi zaradi svojih političnih prepričanj. Zato bi danes tudi radi, torej ne samo razpravo o tem, zakaj ni predvidena vsebina v tej Beli knjigi, ampak tudi, kdo in na kakšen način je predlagal strokovno komisijo in zakaj v njej niso določeni drugi pomembni akterji, ki dejansko obstajajo s področja izobraževanja. Zakaj nas tudi moti, da v tem času, namesto z Belo knjigo, ne počnemo drugih, pomembnejših stvari. Vi sami ste napovedali določene spremembe v zakonu, tudi mi smo pri pripravi te seje pogledali tako normativni program dela Vlade za leto 2017, torej prejšnja ministrica, tako za leto 2018, 2019 in 2020 in dejansko je kar nekaj zakonskih predlogov, ki so nujno potrebni spremembe s področja izobraževanja, pa se čaka in nas je strah, da se bo Bela knjiga določene ljudi toliko zaposlovala, da ne bo prišlo do izvajanja realizacije problematičnih tem, ki so znotraj izobraževanja. Sami ste že našteli določene zakone. Nenazadnje, na Ministrstvu imate dve neizpolnjeni odločbi Ustavnega sodišča, ki čakata obravnavo, tako na sami seji Vlade, kot tudi potem v Državnem zboru in po našem mnenju so to prioritete, o katerih bi morali govoriti. Nenazadnje so tudi prioritete, o katerih bi morali govoriti pred Belo knjigo, pa smo o njih govorili, ampak na žalost vsaj s strani, tako tega ministrstva, kot tudi ostalih, ni pozitivnega odziva – to je na primer, investicije na področju izobraževanja. Če želite tako investicije v predšolsko, šolsko, športno infrastrukturo ali pa tudi investicije na področju srednjega šolstva, znanosti, tehnologije, inovacij, ki so tu pa tam dobile kakšen bombonček, ampak, še vedno premalo. Tudi med učitelji prevladuje pričakovanje, da bi jih moral izobraževalni sistem v bodoče razbremeniti birokracije in jim vrniti avtonomijo in v Poslanski skupini SDS mislimo, da je to eden izmed ključnih momentov, ki ga bi, ga morala Bela knjiga obravnavati, prav tako pa si učitelji želijo tudi zaupanja v svojo pedagoško delo in tudi želijo boljše možnosti za profesionalni razvoj. Skratka, v Poslanski skupini SDS, kot že sam minister je napovedal, želimo širšo razpravo, da ne bo Bela knjiga, tako kot obstoječa, ki mislim, da ima 480 strani, da ne bo v njej veliko leporečja, nič pa vsebine, zato bomo danes tudi z veseljem prisluhnili celotnemu zbranemu zboru vabljenih, da bomo iz njihove strani slišali, kakšne so njihove želje in kakšne so njihove pobude pri tej Beli knjigi, da ne bo šlo, kot je bilo tudi zapisano, za klofuto, ki jo je ministrstvo, na čelu z ministrom, prisolilo vsem, ki se v tej državi ukvarjajo tudi s sistemskimi vprašanji vzgoje in izobraževanja. Skratka, postavili so določena vprašanja in dileme glede vizije razvoja slovenskega šolskega sistema in zato danes želimo, preden dobimo dejstva pred sabo, v obliki Bele knjige, razpravo o tem, kakšno Belo knjigo sploh potrebujemo? Ali jo potrebujemo? (nadaljevanje) Kakšne so analize sedanje Bele knjige? In kakšna in zakaj takšna sestava strokovnega sveta, ki naj bi pripravljal to Belo knjigo? In v ta namen smo tudi pripravili določene sklepe, o katerih pa bi, če se spoštovani predlagatelj strinjaš, razpravljali potem, ob koncu splošne razprave. Toliko za uvod, hvala.
Hvala lepa. Besedo ima minister za izobraževanje, znanost in šport, dr. Jernej Pikalo. Izvolite.
Jernej Pikalo
Spoštovani predsednik, predlagatelji, vsi ostali, seveda poslanke in poslanci, ter vabljeni. Najprej hvala lepa in kar se tiče načelnosti, jaz pozdravljam, da imamo danes to širšo razpravo, kot ste jo vi poimenovali, glede tako imenovane Bele knjige. Jaz bom šel po parih točkah, ker se mi vendarle zdi, da javnost ni bila dovolj informirana, pa se mi zdi to najbolj pravi »gremi«, zato da, seveda, vsi tisti, ki so za to poklicani in vsi tisti, ki so za to poklicani, sedijo za to mizo, da jih informiramo o, kar se tiče načrtov, glede tako imenovane Bele knjige. Zdaj, Bela knjiga, je v slovenski sistem prenesena iz tako imenovanega anglosaškega modela, kjer je »white paper« in imamo potem tudi različne, torej, zelene knjige, itd., kar ste sami imenoval. Po naši definiciji in tako, kot pri nas stvari stojijo, glede gradacije teh, tako imenovanih knjig ali papirjev, je pač tako, da je Bela knjiga vedno javni, strateški dokument. Ne izvedbeni dokument, ampak strateški dokument. To je dokument, v katerem se opredeli vizija, v katerem se opredeli strategija in je predvsem tisto, kar se imenuje javno politični dokument. Manj je v tem smislu strokoven, je pa seveda zato javno političen in ga zaradi tega seveda tudi na koncu obravnava Državni zbor. In prav je tako, zato ker je Državni zbor najbolj široko demokratično telo v tej državi, pri Beli knjigi o šolstvu, konkretno, pa tudi še v kaki drugi, pa seveda, ne gre za to, samo za šolstvo, ampak gre pravzaprav za ključno vprašanje, kam želi ta družba, v katero smer se bo ta družba razvijala, katere smernice razvoja te družbe naj naslovi slovensko šolstvo? In za to tule gre in vse, boste videli, tudi moji, ko jih bom sedaj razložil, koraki, ki so do tega vodili, grejo v tej smeri in seveda sledijo tej usmeritvi. Ko namreč razmišljamo glede šolskega sistema, moramo seveda vedno razmišljati vsaj 20 let v naprej, kajti, vemo, da družbene spremembe, ki prihajajo, pa niso samo tehnološke, ampak so ena cela vrsta takih in drugačnih, tudi medosebnih odnosov, vsega tistega, kar se bo z nami dogajalo, od demografije, do, seveda, mednarodnega okolja – o tem se moramo pogovoriti in to je ključen načrt tega strateškega, javno političnega dokumenta. Vprašati se tudi moramo, kaj so pravzaprav prihodnje ambicije našega šolskega sistema. Vprašati se moramo, kako se bo ta sistem vključeval v vedno bolj globaliziranem svetu, v te najbolj propulzivne tokove sveta. Vprašati se moramo, kaj drugi počno, zato ker, seveda, vsi drugi ne stojijo na mestu, ampak delajo korake naprej in to seveda vidimo pri naših srečevanjih in vidimo tudi iz rezultatov mednarodnih raziskav. Torej, je zares vprašanje, kam si želimo? Občutek namreč je, pa ne vedno, da, seveda tega dolgoročnega, govorim o dolgoročnem pogledu, ki ga je treba vsake 10 let dopolnit in zato so te bele knjige vsakih 10 let, da namreč se razmere tako hitro spreminjajo v družbi in izven nje, da pač je treba ta pogled preprosto dopolnjevat in zaradi tega, je pač ta celoten proces, ki se je začel lani, pa celo, lahko rečemo, že predlani, torej konec leta 2018, poteka tako, kot poteka. V prvi fazi je bilo zelo veliko pogovorov, zelo veliko zbiranja, tudi za najširšo javnost. Opravljenih, mislim da, je bilo 5 regionalnih posvetov. Danes je tudi narejena analiza teh regionalnih posvetov. Regionalni posveti so bili za javnost, kdorkoli je lahko bil, kdorkoli je lahko prišel, prišli so pa zelo različni. V Ljubljani mogoče malo več strokovne javnosti, kje drugje pa seveda več staršev, več tistih, ki so zaposleni v šolah, tako da smo jih poslušali, jaz sem bil na čisto vsakem posvetu in se seveda z njimi pogovarjali in to je del te širše razprave, ki sem rekel že na samem začetku, da jo seveda pozdravljam. Druga faza, ki je temu sledila, je seveda faza, kjer gremo v stran od zajemanja podatkov, torej ali iz analiz ali iz seveda posvetovanj z javnostjo, k načrtovanju in sedaj smo v tej fazi. To je nekako faza, ki poteka od novembra naprej. In v luči tega, kar sem nekako si zamislil, tudi zastavil, torej, da potrebujemo javno politični, strateški dokument, ki bo pogledal glavne družbene, tehnološke in tako naprej, trende, za naprej, sem seveda tudi predlagal in poudarjam, predlagal, sestavo te skupine, ki je seveda strokovna skupina za ta strateško javno politični del. Pri tem se v javnosti velikokrat tudi, napačno - zdaj, zaradi katerih razlogov, niti nočem špekulirat, ampak mislim da pojasnitev je bilo dovolj – ustvarja vtis, kot da enega določenega dela strokovnjakov nočemo povabit. Ne, daleč od tega in lahko tule, sedaj pred vsemi, tudi zelo jasno povem, da sem opravil tudi kar nekaj razgovorov, pred tem, in seveda, je tudi marsikdo, ki iz tega ali onega razloga in spoštujem te razloge, je pa iz te, tako imenovane pedagoške javnosti, ni želel sodelovati pri tej strateški skupini. Ampak pustimo, vsak lahko ima svoje razloge, predvsem bi pa rad poudaril, seveda da ta strateška skupina ni zaprta in je od samega začetka bila zadeva tako načrtovana, da se pravzaprav v njo vključuje raznorazne strokovnjake z drugih področij. To ne pomeni samo slovenske, ampak pomeni predvsem tudi koga iz tujine in tudi za to sem opravil že par pogovorov - nenazadnje tudi z OECD, pa še kom, ki na to temo opravlja odlično delo in nam seveda tudi odlično primerjalno kaže, trenutno stanje slovenskega šolskega sistema. Tudi tisti, ki so v javnosti prikazani kot, da so imenovani, še niso imenovani. Tako da, tudi to je še en nesporazum, zato ker nihče še nima sklepa o imenovanju. Ta skupina se je dvakrat dobila, zaradi tega, zato, da se dogovorimo o načinu dela, da se dogovorimo o vsebinah in tako naprej. In tudi ta skupina bo še popolnjena, o tem ni nobenega dvoma. Smo pa v pred fazi identificirali kar nekaj oziroma, na javni poziv se je prijavilo, mislim da, če gremo po inštitucijah gledat, okrog 85 posameznikov, ki predstavljajo različne inštitucije in tudi vsi oni bodo vključeni v naslednjih fazah. Tako da, veliko je bilo okrog tega, pa se nisem hotel javljat ali pa, smo se malo manj javljali, predvsem zaradi tega, zato ker se mi je zdelo, da je to brcanje dejansko brcanje v prazno. Ker dokler neke stvari niso narejene in dokler neka stvar, vsaj v obliki osnutka, ni dana na vpogled, potem seveda je to bolj vedeževanje za vnaprej, kaj bo, kot pa tisto dejansko, kar naj bi bilo. In potem, če grem še naprej, ko bo ta skupina, ki bo kot rečeno še popolnjena, opravila svoje delo, šele sledi tisti drugi ali pa tretji del če hočete, in to pa je Nacionalni kurikularni svet, kjer pa bo, če se bodo seveda strokovnjaki tako odločili vključujoč vse naše zavode in vse tiste, ki se s tem strokovno in znanstveno ukvarjajo. Če bo temu tako, potem bodo seveda sledila tudi nacionalna kuriularna prenova. Ampak na osnovi strateškega dokumenta, ki ne bo zahajal v podrobnosti, ki ne bo šel veš v več ur matematike tam pa man ur matematike tu, pa več tega pa manj »unga« pa tako naprej. Ampak na osnovi krovnega strateškega dokumenta. Nacionalni kurikularni svet je nekaj drugega, kot pa strokovna skupina in to pravzaprav šele sledi.  Potem, če grem naprej, to kar ste nekako napovedali, torej želim reč pravzaprav samo eno. To je razprava o prihodnosti. Ne šole, ampak družbe. To je razprava o tem, kam ta družba želi, katere vrednote, katere strateške usmeritve naj vzpodbuja. To je naloga te skupine in ljudje, vprašanje je bilo, kako so bili izbrani. Izbrani so bili tako, da smo pogledali seveda na eni strani vse tiste, ki so se prijavili in na drugi strani, seveda vse kar se mene tiče to vsi ljudje, ki imajo z različnih področji vpogled v naprej. Vpogled kam in v katero smer naj se razvija slovenska družba. Ker šola je vedno, ne samo odsev ampak tudi kreator družbe. In temu primerno naj bo ta zadeva zastavljena.  Jaz verjamem, da so razno razni profili. Razno razni strokovnjaki tisti, ki nam pravzaprav lahko dajo, torej ne samo iz enega področja, ampak iz širših in različnih področji tisti, ki nam lahko dajejo kompetentne in predvsem prave odgovore, v katero smer naj gre slovenski šolski sistem in seveda kasneje, kako naj se pravzaprav zgodi tudi kurikularna prenova. In če kaj, potem ti ljudje nikogar ne bom ocenjeval, nikogar niti nisem nikoli vprašal, kakšna je njihova etična orientacija.  Verjamem pa, da zato ker so heterogeni je seveda različna. Zato ker so oni heterogeni in zato, ker so vrhunski znanstveniki, vsak na svojem področju in zato, ker seveda vrhunsko opravljajo svoje delo, je bom rekel pa mogoče malo trdo, mi pod častjo, da bi jih spraševal o njihovi etični orientaciji. Vsak od njih je izjemen in lahko, ni problema, lahko leti po meni lih kar hoče. Jaz sem na politični poziciji in lahko leti po meni kar hoče. Ampak, da bom pa te strokovnjake, katere koli strokovnjake zaščitil in da ne bom nikoli o njih govoril pejorativno, ali kakor koli drugače, je pa jasno. Tisti, ki želijo, kažejo in ki o tem seveda pišejo javna pisma, kažejo bolj svoj obraz, kot pa kar koli drugega. Od mene o strokovnjakih različnih orientacij, različnih kot rečeno usmeritev, strok in tako naprej, pejorativnega ne boste slišali. Zato, ker vem, kako težko je to postati. In zato, ker vem, koliko dela, koliko odrekanja, koliko vsega je notri, zato da si tak kot si. In potem naprej. Kakšno sporočilo pa pravzaprav dajemo našim otrokom, če zdaj kar naenkrat nekateri so strokovnjaki, drugi pa ne. Kakšno sporočilo dajemo svojim otrokom v tem smislu, da sedaj nekaterih izobrazba ali nekaterih dosežki pa pravzaprav v tem življenju niso nič vredni. In zaradi tega dosežki nekaterih so manj pomembni kot dosežki drugih. Poglejte, oprostite, saj pravim, ni problem, jaz sem lahko vedno na prangerju, nimam absolutno nobenega problema. Bom pa vedno, pa za katerokoli stroko že gre, zaščitil strokovnjake.  In potem če gremo še naprej, kar se tiče skrbi. Jaz razumem to skrb in pravzaprav sem na nek način vesel zato, da imamo danes to debato. Ampak na drugi strani zato, da smo tudi, debata da se je začela v medijih, dokaže, da je šola vitalni del te družbe in da šola seveda je zelo pomembna za Slovence in za narod kot tak. In sem zelo vesel, pojavljajo se članki, članki strokovnjakov takih drugačnih, naj bo debata, hvala bogu, da je, samo upam, da vsaj v bodoče bo debata šla ad rem in manj ad personam, ampak saj pravim, to več pove o tistih, ki to pišejo, kot pa o tistih, ki so naslovniki te zgodbe.  O ostalih zadevah kar se tiče ministrstva in vsega tega kar še imamo pripravljeno ne bi, zato da ne obremenjujem preveč debate, zato res predlagam, da ostanemo pri beli knjigi in z velikim veseljem gremo naprej v debato. Hvala.
Hvala, gospod minister. Obveščam vas, da kolegica Maša Kociper nadomešča kolega Marka Bandellija.  Sedaj pa dajem besedo še vabljenim na sejo. Glede na to, da je danes rekordno visoko število vabljenih na to sejo, prosim vas, da svoja mnenja, razprave in poglede omejite na čas štirih minut in vas prosim, da se zaradi magnetograma predstavite z imenom, priimkom in nazivom inštitucije v imenu katere prihajate.  Prvi se je k besedo prijavil gospod Branimir Štrukelj. Izvolite.
Branimir Štrukelj
Hvala lepa, gospod predsednik, za besedo. Spoštovani gospe in gospodje, poslanke in poslanci! Lepo pozdravljeni v imenu Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije. V njem je včlanjeno več kot 80 % vseh učiteljic in učiteljev v tej državi, zato smo kvalificiran sogovornik pri spremembah in pri razpravi o prihodnosti slovenskega izobraževanja. Zato tudi to nujno sejo, če je dejansko razprava o prihodnosti slovenskega izobraževalnega prostora absolutno pozdravljamo. Nujna je in je prišla pozno, kajti v SVIZ-u že kar nekaj časa opozarjamo, da potrebujemo te premisleke, da jih v resnici že zamujamo. Imeli smo reformo, ki je stara 25 let. Je ena najbolj uspešnih reform v tej državi, ki je bila izvedena. To pričajo navsezadnje mednarodni rezultati in preverjanja znanj. In je povsem očitno, da so po 25. letih potrebni novi premisleki. Rezultati te reforme so seveda očitni. Sedaj če citiram zgolj OECD, z nekoliko problematičnim pristopom tega merjenja znanj. Kot veste bralne pismenosti, matematike, naravoslovja Slovenija povsod nadpovprečna. V nekaterih delih, recimo, kot je naravoslovje sta samo dve državi bistveno boljši od Slovenije v Evropi, to sta Finska in Estonija. Sicer pa puščamo vse zadaj v tem delu govorim. To je neko pomembno dejstvo. Vendar ima ta slika hkrati tudi svoje naličje. Naj opozorim, da je po istih podatkih Education at a Glance, to se pravi OECD podatkih padec vlaganja v izobraževanje v zadnjih 11. letih, zadnji podatki so med letom 2005 in 2016 eden največjih v Evropi. Da smo bili leta 2005 v povprečju držav OECD, zdaj smo pa eno točko za njimi, po enajstih letih in seveda govori o tem, da je bilo varčevanje pri izobraževanju, torej na neki strateški točki v Sloveniji ekstremno, bistveno večje kod drugod. To kažejo tudi podatki proračuna kjer se je delež za izobraževanje v tem obdobju, ki sem ga omenil, znižal bolj kot na vseh drugih delih javnega sektorja. In seveda, to kaže na pogled političnega razreda v naši državi, ki je blizu vzhodno evropskemu pogledu, ki je izrazito v času krize varčevala na izobraževanju, bolj kot drugje. Naša orientacija je tukaj bila neustrezna in veliko odgovornost za to nosi politični razred, ki je zmanjševal ta delež v financiranju. To se je kazalo tudi v odrazu v padcu razmerij med vrednotenem dela strokovnjakov, na eni strani učiteljev, na drugi strani uradnikov, zdravnikov, itn., padec gre v škodo izobraževanja. In to se vrednoti v nekem zelo zaskrbljujočem podatki, da ima Slovenija enega najnižjih deležev učiteljev, ki so mlajši od 30 let v Evropi. Da je padec, ki pomeni, da seveda je ta poklic postal nezanimiv, ker je prezahteven, ker ne nosi nekih kariernih, briljantnih poti, se kaže tudi na odločitvah mladih in mi bomo imeli, če te logike ne spremenimo, čez deset let resen problem, resen, zelo resen problem. Prejšnji teden je bilo na Nizozemskem splošna generalna stavka učiteljev in učiteljic, ker jim manjka 55 tisoč strokovno usposobljenih učiteljev, ker se niso, ker so mislili, da vse razumejo, pa se je zgodilo Nizozemski in nam se bo tukaj, povem, v desetih letih zgodilo enako, če ne prej, če ne bomo tega pogleda spremenili. In seveda, zaradi tega smo mi v SVIZ postavili že lansko leto pet izhodišč, nujna je prenova, potrebujemo razmislek. V 25.letih so se zgodile nekatere straške spremembe v naših družbah, od umetne inteligence do podnebnih sprememb, če hočete, migracij, ki povzročajo in vse to je potrebno premisliti, da ne govorimo o sistemskem preverjanju tega, ampak to potrebujemo narediti na nekih resnih analizah od kje smo prišli, kakšni so učinki in kaj želimo iti. Brez resnega analitičnega premisleka strokovnih evalvacij tega kje smo, ne bomo nikamor prišli. To trdim zelo odgovorno.  Drugič. Vztrajali smo in bomo vztrajali, da se učitelji in učiteljice in druge strokovne delavke praktike vključi v vse te razprave. Zaradi tega smo tudi danes v tej skupini. Zahtevali smo že pred enim letom, katerakoli Vlada bo, zahtevali bomo, da smo zraven.  Tretjič. Je potrebno po naši presoji nadaljevati z utrjevanjem javnega izobraževalnega sistema, ki ga mora ta premislek nositi v sebi, kajti ti nadpovprečni rezultati so bili narejeni na podlagi prevladujočega sistema javnega izobraževanja in menimo, da ga je treba zgrajevati in utrjevati. Da ne bo pomote, ne brez zasebnega šolstva, ampak ob tej dopolnitvi zasebnega šolstva kot ta orientacije reče.  Četrtič. Mi vztrajamo pri tem, da je treba tukaj, je bilo danes že rečeno, poglobiti strokovno avtonomijo učiteljev in učiteljic. To je nujno potrebno, če želimo na nek način dobiti kakovostno izobraževanje in tukaj se, samo na tej točki se bom sklical na Finsko. Prvi stavek kjerkoli na Finskem poslušate o reformah, o spremembah o položaju učitelja je zaupanje v učitelje. Mi ne zaupamo v učiteljstvo v tej državi. Mi ga merimo, mi mu merimo sekunde, mi mu delamo vse mogoče. Predpostavka mora biti zaupanje v učitelje.  In zadnja stvar, ki jo želimo imeti v tej Beli knjigi je, da ko smer opredeljena pri teh zelo zahtevnih vprašanjih, ki nas čakajo, sprememb, je potrebno zagotoviti tudi sredstva, da ne bo tako kot pri zadnjih dveh reformah, zato da se učiteljstvo temu prilagodi. Da se mu da možnost, da bo lahko kakovostno te spremembe izpeljal, ne pa da se spremembe naredijo, potem pa ni ne časa ne denarja za to, da se učiteljstvo temu prilagodi in se vam zahvaljujem predsednik, ker ste mi omogočili, da do konca povem tisto bistveno. Hvala.
Hvala gospod Štrukelj, tudi jaz sem vam meril sekunde in je bilo skoraj osem minut, ampak glede na število ljudi, ki jih predstavljate mislim, da se spodobilo slišati do konca. Hvala lepa. Naslednja k besedi je prijavljena dr. Marija Anderluh.  Izvolite.
Marija Anderluh
Spoštovani gospod predsednik odbora, spoštovani odločevalci, predstavniki šol hvala za besedo in hvala za vabilo. Sem tu v imenu strokovnjakov s področja duševnega zdravja otrok in mladih, vodja službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki.  Dnevno se srečujemo z naraščajočimi stiskami otrok, staršev, učiteljev, pa ne bom zdaj izkoristila teh minut, da vam govorim o vsem, kar doživljamo. Živimo v zelo kompleksnem svetu, v katerem duševno zdravje, notranja stabilnost in zmožnost prilagajanja ni samoumevna. Leto 2019 se zdi, da je v svetu zares prineslo preobrat v zavedanju širše družbe v pomenu duševnega zdravja. Posebej v pomenu duševnega zdravja otrok in mladih. O svojih težavah o duševnem zdravju so javno spregovorili najstniški idoli in tudi prvi politiki. Na panelu svetovnega gospodarskega foruma / nerazumljivo/ so o duševnem zdravju odprto razpravljali s številkami in moralnimi obvezami. Ni zdravja in trajnega razvoja brez duševnega zdravja.  Duševno zdravje obremenjuje svetovno gospodarstvo z 2 tisoč 500 milijardami dolarji letno. Anksioznost in depresija predstavljata globalni vodilni razlog nezmožnosti za delo. Novozelandska premierka že drugo leto govori o Ministrstvu za področje revščine med otroki in trdno verjamem, da ve zakaj ima tako ministrstvo in javno zavrača BDP kot edino mero družbenega napredka. Ampak govori o dobrobiti otrok, družin in o dobrobit prebivalcev. Polovica vseh duševnih moten nastane pred štirinajstim letom starosti, tri četrtine do petindvajsetega leta. Raziskave kažejo, da ima več kot 10 % otrok prepoznavno duševno motnjo. Vedenjske motnje, anksioznosti, hiperkinetično motnjo, depresijo in druge. Pogostnost depresije in anksioznih motenj je v petindvajsetih letih narasla za 70 % med otroki. Brez učinkovitih intervencij lahko ta stanja pomembno vplivajo na njihove življenjske možnosti in povzročajo pomembne dolgotrajne posledice in ekonomske obremenitve družbe. Stroški so posledice različnih neželenih izidov otrokovega odraščanja, kot so seveda nižji zaslužek, višji proračunski stroški izobraževanja, socialnega varstva, mladostniškega prestopništva in kriminala. Če želimo zmanjševati dolgoročne neželene izide razvoja, moramo ukrepati pravočasno, sistematično in učinkovito.  Prav ta teden je v Veliki Britaniji, ki je ne bom zdaj posebej dajala za vzor, posebej ne v teh letih, ampak kljub vsem poteka teden posvečen duševnemu zdravju otrok na pobudo organizacije Place2Be z več kot 25 let izkušenj skrbi za duševno zdravje otrok v šolah, njihovih družin in učiteljev pod pokroviteljstvom mlade kraljeve družine, ki je znan promotor skrbi za duševno zdravje z njihovo organizacijo Heads Together. Omogočijo podporo duševnemu zdravju prek individualnih in skupinskih svetovanj z uporabo preizkušenih in v raziskavah dokazanih učinkovitih pristopov. Svetovanje staršem in učiteljem in še nekaj drugih kriznih intervenc. Skrb za duševno zdravje postaja prepoznaven del šolskega korikuluma in če jih lahko navajam, Place2Be, / nerazumljivo/, School family, pravi ena od ravnateljic osnovnih šol, je več kot pisarna, več kot terapevtska soba in več kot zbirka svetovalcev. Sistematično izobražuje svetovalce, izvajajo zaposlovanja, super vizije njihovega dela po šolah. Ustvarjajo kulturo odprtosti in zagotavljajo, da je težave duševnega zdravja mogoče prepoznavati zgodaj in omogočiti otrokom pomoč v varnem in znanem okolju. Starše vzpodbujajo, da na spletu najdejo Place2Be šole v njihovi okolici. Z ekonomsko evalvacijo ugotavljajo, da 1 funt porabljenega denarja pomeni 6,2 funta prihranka, skozi višje zaslužke posameznikov in manjše družbene izdatke, kasneje v življenju. V lanskem letu je bilo v »place to be«(?) izvedenih več kot 38 tisoč individualnih svetovanj in mnogi teh otrok so se soočali s stanji, zaradi katerih so se težko osredotočali na učenje. 9 % teh otrok je bilo vključenih v programe zaščite otrok, 6 % evalviranih, nastanjenih izven družine, 28 % je imelo prepoznane tako imenovane posebne potrebe. Povsem primerljive izsledke ekonomske učinkovitosti, so na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, v lanskem letu, ocenili za enega od programov, ki jih s področja pomoči o duševnem zdravju, že 5 let vgrajujemo v slovenski prostor, tako imenovani programi starševstva Neverjetna leta. Na pobudo nekaj pogumnih in vizionarskih ravnateljev, smo v lanskem letu, po več pogovorih s strokovnjaki na Ministrstvu za izobraževanje, začeli vzpostavljati sistematično sodelovanje med učitelji in strokovnjaki s področja duševnega zdravja, volontersko. Program vodenja razreda za učitelje, ki je paralela programa starševstva, je zaradi velikih potreb šol steklo naprej, še vedno poteka volontersko. Letos je vključenih že 90 učiteljev, iz dvanajstih slovenskih šol in vrtcev. Učitelji pridobivajo dodatna znanja, h katerim pravijo, da krepijo čustveni in socialni razvoj otrok. Gospa Jurišič, ravnateljica Osnovne šole Trnovo pravi, da učitelje vodi do spremembe razmišljanja, odnosa in delovanja. Navaja na iskanje dobrega in sodelovanje, razvijanje odgovornosti, samostojnosti in empatije. V kolektivu, pravi, imamo skupaj že 20 učiteljev in strokovnih delavcev, ki so v programu. Pravi, da opažajo ne le spremembe v učilnicah, ampak tudi pozitivno spremembo v klimi in v odnosu med zaposlenimi. Podobno ravnateljica Osnovne šole Kolezija, gospa Triler, poroča, da se šola povezuje z otrokovim domom in prenaša učinkovite strategije tudi staršem, deluje preventivno in omogoča učinkovito ukrepanje, preden se težave zaostrijo in tako naprej. Prihajam s terciarne zdravstvene inštitucije. Trdno mislim, da je čas za pogumno, vsebinsko in aktivno povezovanje odločevalcev in služb, s področja duševnega zdravja, šolstva in seveda zaščite otrok. Zdravstvo lahko prispeva znanje s področja duševnega zdravja, kot tudi zavedanje pomena z dokazi podprtih intervenc. V somatski medicini, nam je to že desetletja jasno. Kaj pomeni »evidence based«? Pomeni potrditve izsledkov v neodvisnih, kontroliranih raziskava in da je neprimerljivo pozitivnim evalvacijam posameznih udeležencev, kakršnegakoli programa. V medicini nam je jasno, da zdravit z inzulinom, ne more bit enako kot zdravit s čimerkoli, kar se nam zdi, da je podobno inzulinu, sladkorni bolezni. Program, ki sem ga omenjala, je po več kot štirih letih poskusa sistemskega uvajanja, z veliko podpore zaposlenih na Ministrstvu za izobraževanje in seveda z mnogimi podprtimi raziskavami v mednarodnem okolju, še vedno v postopkih odločanja, v vrsti uvrščanja, med več kot, mislim da, 600 drugih aktivnosti, ki jih podpira Ministrstvo za izobraževanje. In da zaključim – v Sloveniji imamo čudovite šole. Imamo še vedno predane učitelje in ravnatelje, ki potrebujejo podporo in pomoč in o tem jasno govorijo. Mislim, da potrebujemo modre in pogumne odločevalce, ki bodo sprejeli velike in pogumne odločitve, se uprli na dokaze, podprto stroko in prevzeli odgovornost. Nacionalni program duševnega zdravja, sprejet za obdobje 2018–2028, ki je bil tudi medresorno usklajen, prinaša temelj in zavezo za sodelovanje in postavlja smer, ki so jo pozdravili že mnogi tuji strokovnjaki. Smo majhni in to lahko izkoristimo kot prednost do ključnih sprememb. In če lahko, samo še zaključim, z verzom čilske pesnice, Gabriele Mistral: »Mnogi stvari lahko počakajo, otrok ne more. Zdaj je čas, zdaj nastaja njegova kri, zdaj nastajajo njegove kosti, razvija se njegov um. Otroku ne moremo reči jutri, njegovo ime je danes.« Hvala lepa.
Hvala. Naslednji se je k besedi prijavil mag. Bojan Hajdinjak. Izvolite.
Bojan Hajnak
Bojan Hajnak, predsednik Zveze ljudskih univerz Slovenije. Spoštovani poslanci, spoštovani minister, spoštovani vabljeni!  Ljudska univerza smo sodobna, informacijska, izobraževalna središča. Razporejeni smo po celotni Sloveniji in s tem omogočamo dostop do vseživljenjskega učenja vsem prebivalcem Slovenije enakomerno. V naše programe vpišemo preko sto tisoč udeležencev, večina prihaja iz ranljivih ciljnih skupin. Zakaj je pomembno vseživljenjsko učenje? Zakaj mora biti izobraževanje odraslih prioriteta države? Govorimo oživljenju in delu v četrti industrijski revoluciji. Mediji so polni naslovov, umetne inteligenca, avtomatizacija, informatizacija. Na drugi strani pa nam mednarodna raziskava PIAAC pokaže, da kar 400 tisoč naših prebivalcev ne razume dobro kaj je prebralo, ni funkcionalno pismenih. In kako naj potem od njih zahtevamo, da delujejo in živijo v tako imenovani četrti industrijski, nekateri že govorijo celo o peti industrijski revoluciji. Pa da ne bi bil predolg. Da je en apel poziv s strani izobraževalcev odraslih, da ne smemo pustiti teh 400 tisoč prebivalcev zadaj, poskrbimo za njihov razvoj in uvrstimo področje vseživljenjskega učenja, področje izobraževanja odraslih v vse strateške dokumente kot eno od prioritetnih področij in seveda, ne samo, da zapišemo, ampak da zato poskrbimo tudi z nekimi dodatnimi sredstvi. Ker ljudske univerze delujemo na trgu, delujemo že 60 let in vam povemo, da težko shajamo pravzaprav z odgovornostjo nalog, ki nam jih dajete, po drugi strani so pa sredstva za to področje namenjena, minimalna. Tako mogoče lokalne skupnosti niti ne vedo, da smo njihovi oziroma kar cmok v grlu, ko nas je potrebno dodatno financirati, čeprav zelo skrbijo oziroma nas pohvalijo kaj delamo na področju in na drugi strani na ministrstvu moram reči, da smo zelo hvaležni, smo naredili en korak naprej z novim zakonom o izobraževanju odraslih, ampak upamo, da bo temu zakonu za izobraževanje odraslih sledili podzakonski akti in jasno, sledila tudi neka dodatna sredstva. Ne pričakujemo veliko, pričakujemo pa malo več.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Naslednji se je prijavil dr. Kristijan Musek Lešnik. Izvolite.
Kristijan Musek Lešnik
Hvala lepa.  Jaz sem pravzaprav zdaj, mislim da mi teče dvanajsto leto kar sem član strokovnega Sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje nekaj let. Do nedavnega odstopa sem bil namestnik predsednika strokovnega sveta in pravzaprav moram reči, da me ta današnja razprava veseli, ker sem tudi zavoljo strokovnih izkušenj in dela v strokovnem svetu nekaj let nazaj aktualnemu ministru, ki je pa tudi sedanji minister, napisal eno odprto pismo in v tistem odprtem pismu napisal ravno zato, ker se vrsto let že dogaja to, da v izobraževalni sistem tu in tam parcialno ga poskušamo flikati, popravljati, gasiti ta požar, gasiti un požar, sistemsko pa pravzaprav zadev ne rešujemo. Sem zapisal, da prva stvar, ki jo pravzaprav v tej družbi rabimo, je ena resna razprava o tem kam to družbo želimo peljati, se pravi, vsebinska razprava, enka vizija družbe in potem šele pravzaprav ukvarjanje na podlagi te vizije s šolstvom. Jaz sem sila vesel, da je vsaj, takrat ni bilo na tisto pismo nobenega odgovora, sem pa vesel, da se stvari pomikajo počasi v to smer.  Povedal bom tudi, zakaj ob skupini o kateri je bilo danes nekaj govora, imam pomisleke. Nobenega pomisleka nimam v zvezi s strokovnimi referencami in s človeškimi referencami ljudi, ki jih je minister sestavil v skupino, ne pa še imenoval, kot je zdaj povedal. Ampak vendarle je minister med nalogami te skupine omenil tudi videti in vedeti kaj se dogaja v Svetu, videti in vedeti kaj se dogaja v Svetu na področju izobraževanja, pa seveda morajo, pa najbolj vedo ljudje, ki se s tem izobraževanjem ukvarjajo. Mene, jaz nimam nobenega zadržka do nobenega člana te skupine, manjkajo mi pa v tej skupini strokovne reference in strokovna znanja, ki jih imamo v tej državi s področja vzgoje in izobraževanja in pravzaprav ta skupina,   (nadaljevanje) kakršna je imenovana, bi bila enako strokovna in enako kakovostna, tudi če bi ji rekli skupina za vizijo boja proti podnebnim spremembam, lahko bi bili isti člani noter, pa bi imeli in podobne strokovne pomisleke in ena druga strokovna javnost. Zdaj omenil je, govorimo o prihodnosti, jaz mislim, da je kolega Branimir Štrukelj – lahko rečem kolega, ker se videvava in svaljkava po istih telesih dostikrat – je omenil enega od problemov izobraževanja. V tej državi že vrsto let – in to je spet bila ena od reči, ki sem jo takrat že napisal v tistem pismu – v prvi vrsti država ne zaupa učiteljem, država ne zaupa učiteljem, meri jih, nadzira jih in eden od rezultatov tega merjenja in nadziranja je po mojem tista plat zgodbe in primerjav, ki jih kolega ni omenil. Povedal je, da prehitevamo pravzaprav v vse. Še eno področje, kjer prehitevamo čisto vse v mednarodnih raziskavah, in to je področje, ko otroci v naših šolah poročajo o tem, kakšno podporo čutijo s strani učiteljev. Tam nismo samo za Finci, tam nismo za Estonci, tam smo daleč za celim ostalim svetom v zadnji PISA raziskavi. Na področju odnosov v šoli smo v tem trenutku tako šibki, da pravzaprav tisto, kar je dr. Anderluhova prej omenjala, nas sploh ne sme presenečati. Dogaja pa se zato, ker se sistematično v tej državi, ko se pogovarjamo o šolstvu, pogovarjamo o matematiki, o prestavljanju ur, o kurikularnih zadevah, odnosne zadeve so pa pravzaprav pomaknjene na stranski tir. To ni mogoče problem samo Slovenije, problem je, da smo mi mogoče tukaj malo bolj ekstremni od drugih, je verjetno problem tega, da je celoten pravzaprav model šolskega sistema, kakršnega imamo v zahodnem svetu, zasnovan na tem, da se ukvarjaš s kognitivnim delom človeka, se pravi s človekovim umom, hkrati pa pozabljamo, da je človek poleg tega še, recimo temu, duševno, čustveno, socialno, duhovno, pa še telesno bitje. Ta vidik seveda pri nas je v škripcih. Imajo pa, tako kot sem rekel, vsi šolski sistemi pravzaprav po vsem svetu zdaj podobne dileme. Javni šolski sistemi so nastali v času 1. industrijske revolucije, kurikularne vsebine so iz časov večinoma še 2. industrijske revolucije, orodja, ki jih uporabljajo v šolah, so iz časov 3. revolucije, svetu se dogaja 4. industrijska oziroma smo globoko noter in ti otroci, ki danes hodijo v šolo, bodo verjetno živeli v svetu 5. industrijske revolucije in jih moramo pravzaprav usposabljati s temi veščinami. Tako da jaz mislim, da vsekakor je taka razprava dobrodošla, mislim pa, da bo treba resno začeti se ukvarjati z vprašanjem, ali je res pomembno, ko govorimo o šolskih zadevah, se pogovarjat vedno o stvareh, o urah, o predmetih, o vsebinah, mislim, da se bo treba veliko več začeti pogovarjat o ljudeh, se pravi o učiteljih, o avtonomiji učiteljev in na drugi strani o otrocih, da se nam ne bo dogajalo, tako kot se zdaj dogaja, da na pediatrični kliniki vsakič prepoznajo in vejo, kdaj se dogajajo šolska ocenjevalna obdobja, po povečanem navalu otrok, ki prihajajo s psihosocialnimi motnjami, anksioznostjo in depresivnostjo. Hvala lepa.
Hvala lepa. Naslednji je gospod Gregor Pečan. Izvolite.
Hvala lepa za besedo. Jaz sem predsednik Združenja ravnateljev osnovnih šol, glasbenih šol in osnovnih šol s prilagojenim programom v Sloveniji. Zelo smo zadovoljni, da se je odprla debata o vseh teh problemih, ki so zelo močno pač pripluli na površje, zlasti v zadnjem času. In lahko bi ugotovili, da vsaj tako nekako izgleda, da je tista temeljna težava, ki je v ozadju vsega, vprašanje, ali obstaja sploh ena jasno določena strategija razvoja države, ne šolstva. Namreč, če bi bilo jasno določeno, ali se bo država razvijala v smeri visoke tehnologije, konkurenčnosti ali ne vem česa tretjega, ekološkega turizma, potem bi seveda bilo dosti lažje, ker bi temu potem enostavno sledile še ostale strategije drugih podpornih sistemov, če jim tako rečem, kamor zanesljivo sodi tudi šolstvo oziroma šolstvo je pravzaprav  (nadaljevanje) prvo od vseh teh sistemov, ker omogoča nadaljevanje življenja v neki družbi. In zdaj posledica vsega tega, kar sem omenil zdaj, je, da se v šolah, zdaj govorim o osnovnih šolah, seveda ukvarjamo z množico nekih stvari, ki je vprašljivo, a tja pravzaprav sodijo. Na primer, da je zelo veliko prepuščenega v osnovni šoli pri organizaciji sistematskih zdravstvenih pregledov, pri šolski prehrani, pri prevozih v šolo. To so stvari, s katerimi se v razvitih sistemih zahodnih demokracij ne ukvarjajo nikjer. Zdaj, seveda so in sprejemamo argumente, da je več kot 90, celo menda, ne vem, 94 ali koliko odstotna pregledanost, zdravstvena pregledanost učencev, da je posledica tega, ampak zaradi takšnih stvari nam v šolah primanjkuje časa, da bi se ukvarjali tudi s temi stvarmi, ki jih je gospod Musek Lešnik omenil pred mano, in še z marsičem drugim. Menimo, da bi sestava strokovnih teles absolutno morala biti uravnotežena med praktiki in teoretičnimi raziskovalci, to, kar je omenil že gospod Štrukelj, ampak brez vsakih težav je možno ugotoviti, da temu ni tako, če je sploh kdaj temu tako bilo. In ugotavljamo, kar se je zdaj v javnosti izpostavilo v zadnjem času, ko naštevajo vso množico imen, ministrov, ki so se zamenjali v zadnjih, ne vem, 15-20 letih in je zelo žalostna, da ne rečem alarmantna, ugotovitev, da sta bila pravzaprav samo 2 res strokovnjaka s področja šolstva. In mi smatramo, da bi morala biti seveda kvalifikacija za najvišje politične odločevalce s področja pravzaprav vseh strokovnih ministrstev in tako tudi šolstva, torej strokovnost s področja delovanja šolskega sistema namesto strankarskih zaslug, kar je pri nas prepogosto pravilo. In posledice so seveda zelo pogosto populistično delovanje, kar se potem odrazi v tem, da se preveč blizu strokovnemu delu sistema in šol spusti laike, laično javnost, zato ker pač obstaja upanje, da bo na naslednjih volitvah zaradi tega politična opcija s tem nagrajena. Ampak stanje v šolstvu pa dejansko, da je takšno, kakršno je, se rešuje pa na terenu, učitelji, vodstva šol. In jaz ne vem, kako dolgo bomo še lahko s ponosom gledali na rezultate objavljene mednarodnih raziskav. Bojimo se, da prav zelo dolgo ne. Transfer fonda kompetenc z visokošolskega na srednješolski nivo, srednješolskega na osnovnošolski nivo se je začel že pred 20 leti, verjetno kaj takšnega. In da to se, torej obstajajo opozorila že ves čas, da so posledično kurikuli preobteženi. In kako temu narediti ob vsem tem, kar sem povedal, ob sestavah strokovnih teles in tako naprej, kako to enkrat za vselej presekat in izbirnost in vse tisto, kar je zelo lepo zvenelo, preden je bilo vpeljano v prakso, zdaj posledično je, da imajo našo učenci v tretji triadi po 13, 14, 15 predmetov v urniku, da je na voljo preko 120 izbirnih predmetov, kjer se prerivajo različni lobiji, kateri predmet se bo še vse spravil v urnik, da je sistem dodatne in strokovne pomoči zasnovan tako, da se otroke, da se učence jemlje iz razreda, kar pomeni, da nastajajo primanjkljaji pri drugem predmetu, ko se jim pomaga na nekaterih področjih primanjkljajev, lahko so socialni, lahko so znanja in tako naprej. To je, vse kaže na neko nedomišljenost delovanja sistema, ki sem ga jaz v preteklosti pogosto imenoval shizofrenega, zato ker pogosto ima človek občutek, da leva roka ne ve, kaj dela desna. In da pa zdaj že nekaj let miruje na primer Zakon o organizaciji in financiranju, zato ker se politiki ne morete zmenit, kako si je treba razlagat odločbo Ustavnega sodišča, in so zaradi tega nujno potrebne spremembe v tem zakonu, pa še v kakšnem, pogojujejo in ne izvršijo, bi pa si želel, da enkrat, da boste tudi vi primorani prevzeti odgovornost, dovolj bi bila pa čisto preprosta analiza, ali veljajo enaki zakoni in enaka pravila za javne in zasebne šole, in potem je odgovor kristalno jasen, ker ne veljajo. In dokler ne bodo veljali povsem enaki in identični, dokler ne ne korikulum tudi enak in zapovedano enak, potem seveda jaz mislim, da gre pri zasebnih šolah za dopolnitev odlično delujočega sistema javnega šolstva, ki pa si ga lahko izberem, če želim, ampak moram to potem tudi plačati. Tako je naše mnenje. Hvala lepa.
Hvala. Naslednji pa je gospod Matija Horvat. Izvolite.
Matija Horvat
Spoštovani! Jaz sem učitelj 31 let na Osnovni šoli Matija Čopa. V tem času sem bil pa tudi 5 let ravnatelj te šole. Sedaj ko poteka razprava, poteka v celotni šolski vertikali učni proces. In učitelji iz dneva v dan od učencev zahtevajo njihov napredek, toda tudi naša poklicna dolžnost je, da mi sami napredujemo pri svojem pedagoškem delu v razredu in da izboljšujemo delovanje svoje lastne šole. Za to delo na ravni razreda in šole smo od ministrstva plačani in je tudi to naša delovna obveznost. Toda na ravni šolstva kot sistema nas učiteljev ni. Obstajamo zgolj znotraj civilnih združenj, kot ta učitelji nismo poklicno del šolskega sistema. Toda če se boste odpravili popoldan po 16. uri k učiteljem, ko nimajo več pouka in jim boste prisluhnili, boste dobili zelo natančno sliko kaj se danes v šolah v resnici dogaja. In navrgli vam bodo celo kupico odličnih rešitev za izboljšave. Danes vam podarjamo tri ključne sistemske rešitve, ki so za državo brezplačne in so uresničljive v enem letu. In vse te tri spremembe zagotavljajo kakovostni preskok šolskega sistema. Prvič, učiteljska zbornica Slovenije. Drugič, drugačni zbor ravnateljev. In tretjič, spremenjeno financiranje srednjih šol.  Na kratko. Pri uzakonitvi učiteljske zbornice Slovenije država zamuja že 25 let. Na odličnih šolah učiteljski zbori dnevno, tedensko, mesečno in letno spremljajo kaj se dogaja z učenci in kaj se dogaja v šoli. In odlični ravnatelji prisluhnejo učiteljem. Skupaj poiščejo nabor najboljših rešitev in nato ukrepajo. Čez čas ponovijo postopek, da ugotovijo kako so učinkoviti njihovi pedagoški ukrepi. Minister za izobraževanje bi lahko samo prenesel delovanje odličnih šol na državno raven. Pouk, za katerega odgovarja učitelj, za šolo, za katero odgovarja ravnatelj in za šolstvo, za katerega odgovarja minister je pa ustvarjalni proces, ki stalno teče in ni to enkratni dogodek, ki se zgodi na 10, 15 let. Tako da učitelji še vedno čakamo na državno politiko, ki se bo zavedala potenciala 40 tisoč univerzitetno izobraženih učiteljev in bo zmožna udejaniti besedico »zbornica«.  Drugi predlog, ravnatelj povprečne velike osnovne šole vodi in usmerja okoli 600 ljudi. To je učitelje in preko njih učence in ostale zaposlene. In če se izrazim podjetniško, povprečna osnovna šola spada med sto največjih podjetij v državi. Kljub temu, da za to zelo odgovorno in vplivno mesto, ki je edini med ministrom in učitelji, kandidati za ravnatelja so pa degradirani v manekene, ki se malo sprehodijo pred volivci. V nekaj minutah morajo predstaviti svojo pedagoško strokovnost in osebnostne lastnosti za vodenje tako velikega števila ljudi. O tem kakšno strokovnost imajo ti ljudje pa ne bi sedaj govoril. Danes so volitve, današnje volitve za ravnatelje, izredno slab način izbora strokovnjakov, ki posledično silijo že izvoljene ravnatelje v všečno ravnanje za volivce, namesto v pedagoško strokovno vodenje šole.  Tretji predlog. Način financiranja srednjih šol ustvarja odnos učitelj – dijak, ki ga je na kratko ubesedil profesor tujih jezikov svojim dijakom na gimnaziji, dobesedni citat: »Dijaki vam na čelu piše 3 tisoč evrov.« Iz tega stavka izhajajo vsi nadaljnji odnosi v srednji šoli. Učitelji ne zapisujejo pri pouku manjkajoče dijake, učitelji so nemočni pri nedelavnih dijakih. Marsikatera šola ni več izobraževalna ustanova, ampak socialni zavod. Mnoge od dijakov ne pripustijo na maturo, zato da je boljši rezultat, ampak s tem dobimo mnogo dijakov, ki so tako rekoč izgubljena generacija. Kajti današnji način financiranja srednjih šol je direktno so učitelji vezani preko tega financiranja, njihove službe so vezane in njihova eksistenca na zaključno pozitivno oceno dijaka pri predmetu.  Ker pa imamo pogovor tudi o viziji, bi usmeril samo eno izmed stotih pozornosti, ki jih je potrebno izpostaviti v šolstvu. Na problem, ki ni star, ki ni današnji, ampak šele prihaja in ste se ga že tudi dotaknili in je bil v tem tednu tudi že v javnosti. Starejši učitelji imamo še v spominu, ko je bilo šolstvo v službi politične ideologije. Danes ob pomanjkanju lastnih vizij, pa v šolstvo udirajo vizije menedžmenta, ekonomska učinkovitost, uporabnost ljudi za trg dela. Ob sočasnem prihodu umetne inteligence, robotike, Kitajske, postaja šolstvo nekakšne servis gospodarstvu. Da ne bo pomote. Tu ne mislim o poklicnem usposabljanju. In sedaj imamo priložnost usmeriti naše šolstvo. Ne v nove ideologije, ne v razvoj kvalitetne a poceni delovne sile za potrebe trga, ampak kot sta tudi že oba moja sogovornika tukaj, proti posameznikov proti človeku, proti njegovemu razvoju. In za konec bi izrazil samo eno bojazen učiteljev. Bojimo se, da bo ob ustvarjenju Bele knjige se veliko dogajalo samo zato, da se v resnici ne bo zgodilo nič bistvenega. Hvala lepa.
Hvala lepa. Naslednji je dr. Janez Krek. Izvolite.
Janez Krek
Hvala. Jaz sem Krek Janez, predstavnik Univerze v Ljubljani. Zdaj kot izhodišče bi vendarle poudaril, kar je bilo že povedano. Te razprave bi moralo bit, da je slovenski šolski sistem kakovosten in tega ni treba dokazovat, ker to dokazujejo dosežki slovenskih učenk in učencev v različnih mednarodnih raziskavah znanja. Ko šolski sistem doseže tako kakovost, je izboljševanje nadaljnje kakovosti v različnih njegovih segmentih, možno le s kontinuiranim, ciljno usmerjenim in sistematičnim delom, ki ima seveda podporo s strani pristojnega ministrstva in ustreznih s tem povezanih strokovnih institucij.  Ni mogoče, ali pa napačno si je predstavljati, da je mogoče z velikimi sistemskimi spremembami, ki jih bomo nekako iznašli, ali pa z vizijami, ki so že zasnovane tako, da so primerne bolj za papir, kot za kaj drugega, izboljševal kakovost. Seveda obstaja veliko novih problemov, veliko novih izzivov za šolski sistem. Denimo, kot je bilo že omenjeno, kaj početi z tako imenovano izobraževalno informacijsko tehnologijo in tako naprej. Ampak v takih dilemah tudi v samih strokovnih krogih in v znanstvenem tisku ni enoznačnih dokazov, kaj bi bilo treba storit. In v zvezi s temi novimi izzivi je seveda treba iskat rešitve, ne moremo si pa predstavljat, da bomo kakovost šolskega sistema, ki obstaja tukaj in zdaj izboljšali z nekimi takimi velikimi rešitvami, seveda pa tudi ne s psihologiziranjem in tako naprej. Mislim, da je pomembno seveda poudarjat, kar je recimo bilo v zadnjem času na strani Anice Mikuž Kos, da je treba ohranjat človeškost v šolskem sistemu. Ali pa kot je bilo prej rečeno, da so odnosi ključni. To je vse jasno. Ampak za to potrebujemo kakovostne, dobro izobražene učitelje. Da bi to imeli pa ni potrebno samo imeti dobrega sistema, ki jih izobražuje, ampak recimo, zagotoviti ustrezne plače, ki mlade spodbujajo, da se odločajo za pedagoški poklic. Znanje, ki ga učitelji potrebujejo za spopad s temi kompleksnimi situacijami pa se seveda tudi mora prilagajati. Naj vam samo na kratko opišem, denimo, eno tako situacijo. Ko učenci pridejo v 1. razred, na prvi pogled izgledajo majhni, nenasilni, ampak treba je vedeti, da se že v 1. razredu pojavljajo primeri nasilja, katerih razlogi so pa izjemno različni. Denimo na eni strani imamo seveda še vedno učence, ki prihajajo iz nekega avtoritarnega okolja s fizičnim nasiljem. In ti prenesejo že privzete vzorce obnašanja, ki so nasilni, v šolo. Za te učence je treba seveda imeti specifične pedagoške strategije in to je v bistvu resocializacija v neke normalne družbene norme. Hkrati imamo pa popolnoma drug razlog nasilja, ki izvira iz primesivnega okolja. Se pravi, učenec vstopi v 1. razred in ni pripravljen na delo, nima sprejetih družbenih norm, ponotranjenih in tako naprej. In seveda potem učitelji morajo privzeti nalogo na svoja pleča, ki bi sicer že morala biti opravljena prej v družinskem okolju. To sta dva popolnoma različna razloga, zaradi katerih prihaja do nasilja v šoli in seveda učitelj mora biti s tem seznanjen in vedeti, kakšne pedagoške strategije uporabljati v teh dveh različnih situacijah. Osnovni problem slovenskega šolskega sistema pa je, po mojem mnenju oziroma prepričanju, da država zadnji dve desetletji ne izvaja in ne podpira tistega, k čemur se je sama zavezala in to tudi z obstoječimi zakoni. Naj navedem par primerov. Če najprej začnemo s tako imenovano vizijo, kar bela knjiga…
Prosim vas za manj primerov, ker ste prekoračili čas, pa…
Janez Krek
…iz leta 2011. Prvi primer je ta, da pač v tej knjigi imamo segmente šolskega sistema o katerih ni bilo slišati nič in narejenega nič, čeprav so predlagane rešitve. To je recimo, srednja šola, pa potem v precejšnjem delu učenci s posebnimi potrebami in tako naprej. Sedaj ta trenutek se dogovarjajo neke nove rešitve v zvezi s strokovnimi napredovanji strokovnih delavcev. Tiste rešitve, ki so bile predlagane v beli knjigi. Sedaj naj bi pa mi iskali neke nove rešitve. Ampak problem sega veliko dlje. Sega dve desetletji nazaj, ko je bil naš šolski sistem vzpostavljen kot predpostavka, da bomo imeli koncept samoevalvacije, ki jo šole izvajajo interno, izboljšujejo svoje delo. To je bil tako imenovan projekt ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti. Potem če gremo približno desetletje naprej, ko je bila Vlada, katere predsednik je bil Janša, je v šolski zakon zapisan vzgojni načrt, ki naj bi ga imela vsaka šola. Šole potrebujejo za to, ob predpostavi, tudi izvajanje samoevalvacije, strokovno podporo institucij v šolskem sistemu. Te strokovne podpore po tem ni bilo in obstajajo empirični dokazi kaj se sedaj dogaja, približno tretjina osnovnih šol še deluje v skladu s tem, se še opira na to, ostale pa pravzaprav bolj ali manj to ohranjajo le še kot neko formo. Ali pa, če vzamemo, sedaj bom zaključil, samo zadnji zakon iz prejšnjega leta, zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami. Tudi tukaj so bili postavljeni optimistični cilji v zvezi s podzakonskimi akti, uveljavljanjem in vemo kaj se je zgodilo. Se pravi, tisto, kar bi morali v šolskem sistemu najprej narediti je, da bi vzeli rešitve, ki jih imamo in tudi v zakonih zapisane, resno.
Hvala lepa. Izklopite mikrofon.  Naslednji ima besedo dr. Igor Lukšič. Izvolite.
Igor Lukšič
Spoštovani predsednik, minister, poslanci, kolegi! Pozdravljam to razpravo. Zmeraj je dobrodošla ko se pogovarjamo o šolstvu kot celotnem sistemu in ne samo detajlih. Pri tem je treba upoštevat, da izvršna veja oblasti, se pravi ministrstvo in celotni šolski sistem ima samoregulacijske mehanizme za obravnavanje dnevnih problemov in težav in to teče. Dnevna izmenjava informacij ni problem. Tisto, kar manjka v šolskem sistemu in slovenskemu šolstvu je neka širša razprava o tem, od kje prihajamo in kam gremo in tako razumem tudi pobudo ministra, da na vsake deset let izbere nekaj ljudi in da to nalogo, da o tem nekaj povejo in potem vodijo razpravo naprej, tako kot je minister povedal. K tej razpravi, ki je že nekaj ključnih problemov strateške narave naslovila bi rad še nekaj povedal. In sicer, mi smo leta 2008 naredil učitelje in univerzitetne profesorje, se pravi vse, ki so zaposleni na šolstvu za uradnike. Zdaj počasi ta sistem prijemlje, se pravi, kontrolira se delavni čas, ljudje delajo samo za plačo, univerzitetni profesor je uradnik. Učitelj je uradnik. To ni dobro. Mi moramo to spremenit. To je tudi ena od okoliščin, zaradi katerih prihaja do tega, o čemer je govoril kolega Štrukelj in v enem delu tudi kolega Krek. Se pravi, to je ena stvar se mi zdi, ki je enostavno ušla iz dnevnega reda, nekaj časa smo to poskušal spremenit, zdaj se na to več ne vračamo. Potem druga stvar je to, kar je kolega Krek uvodoma povedal in s tega je treba izhajat. Naše šolstvo, naš sistem je dober in imamo zelo dobre mehanizme. Na srečo se ne dogaja več, na to kar je s skrbjo opozarjal kolega Krek, da bi kdo gojil kakšne ideje po radikalnih spremembah. To enostavno niti ni več možno in to je »fajn«, da je zadeva urejena in da kadar koli se naslavlja kakšen resni premislek, gre predvsem za to, da bi se poskušal uskladit na novo o tem, kako naprej. Namreč tisto, kar manjka šolskemu sistemu v celoti se mi zdi je negovanje ciljev in zastavljanje ciljev. Gojenje in dvigovanje ambicij. To je nekaj, kar ugotavljam zlasti v zadnjih dvajsetih letih, neka zaspanost na celotnem področju, ki je seveda posledica tega, kar so nekateri že ugotavljal, zaspanosti in samozadostnosti te države. Jaz mislim, da je treba vključevat intelektualni potencial v slovensko politiko in premisleke tudi na drugih segmentih, ne samo na področju šolstva, ampak področje šolstva je gotovo najbolj pomembno. In zato se mi zdi ta pobuda ministra na tem segmentu dobra, »fajn« bi bilo, da bi Državni zbor tudi pri drugih komisijah zahteval od ministrov, da si oblikujejo take »gremije«, kjer dolgoročno premišljajo ukrepe na svojih resorjih. Na področju šolstva se mi zdi, da je treba premislit naše zavestno vključevanje v mednarodno delitev dela. Mi imamo tu ponudbe, nekdo je omenjal tukaj Kitajsko, imamo ponudbe iz držav, ki nimajo šolskih sistemov dobro razvitih, pa vidijo pri nas, recimo na področju mednarodne mature imamo na Gimnaziji Bežigrad ponudbo, pa ni prostora. Se pravi, ne to kar se načel v začetku, vprašanje investicij. Kam dat investicije? Investicije tudi v področje, kjer se bo dvig kvalitete preslikal tudi v iskanje možnosti za drugačno vključitev mednarodne delitve dela. Potem je tukaj eno celo vprašanje univerze. Mi imamo po Ustavi univerzo avtonomno, ampak hkrati smo iz univerzitetnih profesorjev naredili uradnike, ki delajo samo za eno pičlo plačo, uradniško plačo. Kar pomeni, da redni profesor enostavno nima sredstev za raziskovanje in ne more opravljati univerze tiste vloge, ki jo ima po Ustavi.  Tukaj je seveda celo vprašanje še svoboda enakosti in pravičnosti. Ali se šolamo samo za posamezne poklice, tehnike, kvalifikacije. Ali se šolamo tudi za dobre državljane in ljudi, ki nas bodo združevale prave vrednote.  Potem je tukaj eno veliko vprašanje, ki ga je treba po mojem zmeraj na novo naslovit, vprašanje vertikalne mobilnosti slojevsko šolski sistem. Ali šolski sistem omogoča s tem, ko smo ga vendarle odprli za vse ljudi, da se dejansko slojevska struktura na nek način izboljšuje v tem smislu, da ljudje iz nižjih slojev, ki so sposobni lahko pridejo in dobijo znanje. Ne samo izobrazbo, ampak tudi znanje.  Tako da je tu še eno vprašanje, prej ko sem govoril o uradništvu, pravni formalizmi so prišli v šolo in nadomeščajo pedagoške pristope. Se pravi, ta dejurifikacija šolskega prostora je tudi ena od zadev, ki bi jo nujno moral naslovit. In naj zaključim. Glejte OECD je tu nastopal kot referenca, ki nam je v pomoč in na nek način tudi meri znanje naših zlasti dijakov. Po drugi strani pa mi vemo, da OECD v trenutkih krize pride zmeraj z idejo, kako bi mi lahko varčeval, ravno in predvsem na področju šolstva. Zato moramo bit pripravljeni z nekim premislekom, da če do tega pride, oziroma da ne bi do tega prišlo, da vemo da je razvoj slovenskega naroda, slovenske države, slovenske družbe odvisen predvsem na dobrem in kvalitetnem šolskem sistemu.  In še dragi kolegi iz politike, jaz mislim, da bi bilo dobro, da se ta razprava ne zaključi zdaj, vemo pač je čas volitev, vprašanje kaj bo s to Belo knjigo, ampak da na nek način sprejmemo nase, ne da bo ta proces tekel naprej tudi po volitvah, oziroma pod Vlado kakršna koli že bo. Se pravi, če bomo mi dosegel nek temeljni politični konsenz in družben konsenz, da je treba naše šolstvo negovat, se o njem pogovarjat in te cilje dvigovat njihovo ambicioznost, potem ima to šolstvo dosti večjo perspektivo kot ima v nasprotnem primeru. Hvala.
Hvala lepa. Naslednji je gospod Pavel Demšar.
Pavel Demšar
Bo gospod Lukšič pomagal privatnemu šolstvu, hvala.  Kar nekaj je bilo izraženih mnenj s strani različnih strokovnjakov pa ne nazadnje tudi vseh deležnikov v šoli in jaz to pozdravljam in bi se na nek način tudi priključil misli, s katero je zaključil dr. Lukšič, da pravzaprav na tem nivoju moramo doseč nek konsenz. Zdaj sicer, če grem »mejčken« nazaj analizirat to kar sem slišal, zelo dobro šolstvo po drugi strani pozivi k nekim reformam in tako naprej. Nekako težko sestavim to sliko. Seveda mnenja so različna, vendar jaz mislim, da tukaj bi moral bolj kot, da se opredeljujemo a je dobro al ni dobro, pogledat kaj je dobro pa kaj ni, zgolj od izražanja a je dobro a ni dobro, a je potrebno reforma, ali nepotrebno daleč ne bomo prišli. Zdaj ta konsenz na tej ravni, ta pogovor mislim, da je danes še posebej mogoče mal bolj zanimiv, ker ni toliko vprašanja kdo je na poziciji pa kdo ni na poziciji, ker jaz verjamem, če se bomo zmenil na tej nižji ravni, na izvedbeni ravni, na strani deležnikov, staršev, profesorjev, učiteljev, strokovne javnosti, kam želimo it, da potem tudi politika bo morala približno temu sledit. Dokler pa tega ne bo, bo pa seveda smer vsakokratna šla enkrat v eno smer, enkrat v drugo smer in seveda na koncu bo žrtev šolstvo in otroci. Tako da jaz tukaj bi rekel, spodbujam naprej, zdaj Bela knjiga gor ali dol, kakršna koli že bo, vemo da smo jo imeli, vemo da se kregamo, da smo veliko napisali, veliko rekli, pa se zdaj tega ne držimo, ane. Zdaj verjetno take Bele knjige ne rabimo več, rabimo pa dialog, rabimo dialog na področju vseh deležnikov, rabimo pravzaprav neko konstruktivno sodelovanje, nekaj kar bomo rekli,   (nadaljevanje) vsi bomo imeli v tem šolstvu prostor, vsi se bomo znašli, dajmo naredit neko platformo vključevalno, ne izključevalno, ker temu, kar smo bili mi priča, je bilo zgolj to, zdaj če nekdo drug obstaja, potem mi ne bomo mogli obstajat. Se pravi, zelo v smislu tega, igro z nično vsoto. Če imam jaz, ti nimaš. Če bomo dali nekaj več zasebnemu, javno ne bo imelo. Mi moramo tukaj začeti razmišljat konstruktivno, spodbujevalno, sodelovalno. Vsak, ki nekaj lahko primore, doprimore, je dobrodošel. In verjamemo, da bomo s tem vsi skupaj imeli več in da bomo to, kar imamo, množili. Verjetno danes ne bomo vsebine rešili, bi pa jaz tukaj dal samo to dejansko predlog ali pa pobudo, da se dejansko res usmerimo predvsem v ta dialog na različnih ravneh deležnikov in potem, če bomo to imeli vsebovano, verjamem, da bo tudi dokument, ki bo zagledal luč sveta, imel svojo vrednost. Jaz mislim, da tukaj seveda moramo biti pa odprti za ideje. Jaz tako, na primer samo ena vsebinska stvar, ki bi jo dodal, ko se pogovarjamo o zbirokratiziranosti. In mi seveda, ker imamo drugačen program, to še posebej začutimo, ker nas to še bolj omejuje kot ostale. Mi se zelo velikokrat pogovarjamo o normativih, o predpisih, potem rečemo 2 tisoč 500 zakonov je potrebno poznat ali pa tisoč 500 in tako naprej, se pravi groza, grozno je zbirokratizirana ta naša država in šolstvo. Ampak kaj na koncu potem rečemo? Ja, a veste, ena stvar pa še obstaja, tole stvar bi bilo dobro pa rešit na državni ravni. In ravnokar smo rekli, da je predpisov preveč, na koncu pa predlagamo 2501. predpis. Se pravi tukaj jaz mislim, da moramo iti malo bolj k vsebini, k izvoru in pogledat, kaj so tiste stvari, ki nam delajo probleme. Zdaj seveda, če rečemo, da nič ni narobe, potem se nič ne bo spremenilo.
Hvala lepa. Naslednji pa je dr. Boris Dular. Izvolite.
Hvala. Predsednik Strokovnega sveta za poklicno in strokovno izobraževanje. Ta zadnja misel, ki je bila ravnokar izrečena, se mi zdi dober uvod v razmislek prav na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja. Dejstvo je, da bo vsaj še 10 do 15 let več kot polovico potreb zaposlovanja v gospodarstvu bojo predstavljali kadri s področja strokovnega in poklicnega izobraževanja. In zaradi tega je seveda treba tudi razmislek o tem, kje smo in kam gremo. Strokovni svet je na to opozoril že konec leta 2018. In ko je bil začetek oziroma napoved, da naj bi se ponovno premišljalo v smeri bele knjige, smo pripravili tudi posebno razpravo, ki se je tudi gospod minister, udeležil, kjer smo v bistvu želeli pogledat, kje, kakšno je stanje, predvsem z naslednjega vidika. Torej srednje strokovno šolstvo, če pogledamo vse bele knjige in vse, kar se je dogajalo, ostaja najbolj nereformiran del srednjega šolstva. In ocena je, da seveda ta premislek, kako naprej, je pravzaprav zahteva tega trenutka, stanja v družbi in v globalnem svetu. In prav zaradi tega smo v bistvu zahtevali in v pripravi je posebna analiza uresničitve pravzaprav vseh aktivnosti, ki so bile sicer z belo knjigo napovedane na tem področju, pa tudi ne storjene. Zakaj pravim analiza? Zaradi tega, ker seveda so bili, je bilo stanje takrat, ko smo v bistvu delali na tej beli knjigi, 11 dijakov, ki so bili vpisani. Ravno obratno, kot je danes, je 65 % približno bilo vpisanih v gimnazije in 35 na poklicne oziroma tam nekje, medtem ko se je pa ta slika obrnila in danes v javnosti v bistvu ne govorimo o poklicnem in strokovnem izobraževanju, ampak lahko zasledite eno plejado razprav, ki pomeni degradacijo poklicne mature in poklicnega izobraževanja. Glavni problem Slovenije je, ali se zdaj lahko vpišejo tudi ti na univerzo ali ne, pri čemer vemo, kdo  (nadaljevanje) ima pri tem odgovornost, pa o tem ne bom govoril. Ampak kaj se mi zdi tisto, kar je najpomembnejše. Glede na vse povedano in ta globalni vidik problemov mislimo, da je razmislek, ki je bil nakazan v osnovi analize v beli knjigi, potreben dejansko preveritve in možnosti same uresničitve. Za kaj gre? Danes v Evropi več ne boste našli nikjer več poklicne šole s 3 leti, gre med 3 in pol in 4 leta. In ta razmislek je bil tudi v beli knjigi takrat napisan. Mi bi šli v 4-letno poklicno šolo, pri čemer bi v 3. letniku bila odločitev, ali bo to dejansko poklicno izobraževanje, kjer bo dobil več poudarka ta praktični del izobraževanja, ali pa bo nadaljevanje šlo v smeri širšega izobraževanja, ki bo omogočilo potem tudi vpisovanje na univerzo v najširšem delu. In seveda praktično lahko danes rečemo, 3-letno izobraževanje več ne zadošča, 3+2 se je v bistvu izrodilo in torej ta premislek je danes tukaj pred nami. Seveda je zato treba, bi rekel, in strokovna utemeljitev in razgraditev, na drugi strani pa seveda tudi politična volja. Če bi šli v to smer, bi seveda tudi potem zaključevanje šolanja bilo temu primerno in tudi več pravzaprav teh dilem, ki se danes pojavljajo, matura poklicna plus 1 predmet za univerzo in tako naprej, bi zadeva odpadla. Vsekakor pa rešitev, ki je, je vredna premisleka ne glede na to, kam bomo in kje kakšno zadevo zapisali. Naslednja stvar, ki je v kontekstu poklicnega in strokovnega izobraževanja pomembna, je vprašanje praktičnega izobraževanja oziroma socialnega partnerstva. Mislim, da tukaj vendarle ne gre samo za odgovornost države in šolskega sistema, ampak tudi gospodarstva. In v tej točki bi najbrž morali narediti bistveno več napora, zato da seveda tudi gospodarstvo del odgovornosti, ki ga ima predvsem za ta praktični del izobraževanja in usposabljanja, tudi prevzame. In mislim, da razmislek naprej bi moral iti v tej smeri in iskanje take rešitve. Ne moremo v gospodarstvu mi samo to govoriti, rabimo nove kadre, dajte nam jih, ne usposobite jih dosti in tako naprej, ampak je treba seveda zato tukaj tudi nekaj narediti. Seveda bo treba vzpostaviti tudi mehanizme, ki bodo spodbujali in podpirali podjetja in organizacije, ki seveda se intenzivneje vključijo v ta del izobraževanja.
Prosim sklenite.
Ja, zaključujem. V tem kontekstu pa seveda ne glede na to, v katero smer bomo šli, je pa nujno potrebna nadgradnja poklicnih standardov in izobraževalnih programov, ker seveda življenje teče, tehnično, tehnološki razvoj in vse ostale zadeve pa terjajo spremembe. Hvala lepa.
Hvala lepa. Imamo veliko prijavljenih. Naslednji je dr. Anton Meden. Izvolite.
Anton Meden
Hvala lepa za povabilo. Kot ste rekli, Tone Meden, predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije. Tako kot ste povedali že številni pred mano, se strinjamo, da ta dokument, o katerem danes govorimo, prihodnost slovenskega izobraževalnega prostora v naši državi nujno potrebujemo. V Zvezi aktivov svetov staršev smo premislek o tem, kam bi vodili prihodnji razvoj slovenskega šolstva, opravljali že vse od ustanovitve, predlansko leto pa smo ga tudi zapisali v dokument, ki nosi prav tako naslov, za prihodnji razvoj slovenskega šolstva, je tudi objavljen na naši spletni strani in ga seveda ponujamo kot enega od kamenčkov v mozaik tega premisleka. Od tega dokumenta pričakujemo veliko. Kot je bilo že danes rečeno večkrat, ne samo ministrski dokument, tudi ne vladni, ampak nekaj, čemur bi lahko rekli družbeno soglasje o tem, kam želimo peljati slovensko šolstvo, ki je, kot ste nekateri rekli že pred mano, prihodnost naroda. Starši seveda želimo pri tem sodelovati. Težko si predstavljamo, kako bi lahko v demokratični družbi 21. stoletja nekdo tako pomemben segment družbenega delovanja peljal brez staršev otrok, ki so v tem sistemu udeleženi. Mimogrede, poziv, o katerem je govoril gospod minister, nas je obšel – torej nismo zaznali, da bi kdo vabil k udeležbi pri sodelovanju, pri oblikovanju tega besedila. Seveda ne bi želeli tam videti samo sebe, ampak, pozivamo vse, ki bodo organizirali, ki bodo vodili ta proces, da ne pozabijo nikogar od deležnikov, ki bi se čutil poklicanega, da k temu procesu prispeva. Namreč, tak dokument ima po našem prepričanju možnost, da uspe, se pravi, da se na njegovi podlagi res nekaj ključnega potem naredi, če ga vsi posvojimo, če bo postal naš in naš bo, če bomo pri njem vsi sodelovali. Zdaj, to seveda ne pomeni, da bomo vlekli vsak na svojo stran in ne popuščali niti za milimeter, ampak da bomo znali postavit v središče tega procesa otroke in njihovo dobrobit, šola je zaradi otrok. In, veseli me, nekako duh razprav, ki smo jih slišali do zdaj, kjer se vsi zavzemajo za dialog in pogovor. Ja, to potrebujemo. Pri tem smo seveda pripravljeni sodelovati. Želel bi samo spomniti ali pa opozoriti na zgodovinski spomin, torej, ne začenjamo iz nič, kajne. Tudi to ste nekateri že povedali. Torej, stojimo na neki točki, kjer lahko ugotovimo, da po mednarodnih primerjavah, slovenski učenci v šoli osvojijo dokaj dobro znanje. Seveda vse ni rožnato, kar so tudi že nekateri opozorili, na kar opozarjajo tudi nekatere domače raziskave, je pa seveda nujno potrebno ubrati ali pa, najprej, dejansko ugotoviti, kjer točno stojimo. Na posvetih Zveze staršev, ponavadi uberemo metodo stanje, cilji, pot – torej prvi korak je, da ugotovimo natančno kje stojimo. Kot rečeno, nekatera odprta vprašanja so. Recimo učinek socialno-ekonomskega indeksa na uspešnost učencev, raziskava RIC-a za večjo poštenost slovenskega šolstva kaže, da je vpliv domačega okolja učencev še vedno zelo velik na njihov uspeh in tega šola mogoče v zadostni meri ne uresničuje in še nekaj takih. Torej, cilji, kajne, kot cilj si predstavljamo ta dokument, o katerem danes govorimo. Torej pot oziroma želje, vizija, kje bi želeli bit čez toliko let in potem, »kulikularna« izvedba, kako z realnimi koraki, z evolucijo, ne z revolucijo, od točke, kjer stojimo zdaj, priti do točke, kjer si želimo bit. Kot rečeno, želimo si sodelovati in ponujamo začetni razmislek, dokument, ki sem ga že omenil. Hvala lepa.
Hvala lepa. Naslednja je gospa Klara Skubic Ermenc. Izvolite.
Klara Skubic Ermenc
Hvala lepa za besedo. Jaz sem na sejo bila povabljena kot prvopodpisana v izjavi za javnost, ki smo jo pripravili pri Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije. To izjavo je najprej podpisalo 113 strokovnjakov, z vseh ključnih ustanov, ki v državi pokrivajo področja vzgoje in izobraževanja, kasneje pa se njo podpisalo še več ko 740 podpisnikov, kar pomeni, da smo nekako pridobili več kot 850 podpisnikov vse skupaj. Med temi podpisniki so učitelji, ravnatelji, visokošolski učitelji in raziskovalci. Te številke pritrjujejo naši ugotovitvi, da je z vodenjem šolskega resorja nekaj narobe. Očitno tukaj soglašata tako stroka, kot praksa. Postopek oblikovanja strokovne skupine za pripravo Bele knjige, je bil le vrh ledene gore, simptom globljih težav, ki pa niso od danes. So odraz neustreznega vodenja razvoja resorja že vsaj 20 let. Vodenja s strani ekip, ki jih ne glede na politično barvo, ne druži zavezanost k želji po razvoju kakovostnega sistema in sprejemanje odgovornosti zanj, temveč skrb za lastno politično kariero in politično uveljavljanje. Zdaj smo prišli v situacijo, ko ne šteje toliko znanje, ko ne štejejo reference in izkušnje, temveč politična pripadnost, vpliv in veščine populistične retorike, oziroma laičnost, ki jo je že tudi omenil gospod Pečan.  Tudi današnji dogodek bo pozitivni spremembi prispeval le, če ga ne boste izkoristili kot orodje političnega obračunavanja, ampak kot izhodišče za drugačen odnos do resorja. Sistem vzgojnih izobraževanj je kompleksen sistem, gotovo eden najkompleksnejših sistemov v državi, ki ga čez noč seveda ni mogoče učinkovito spreminjati. Potrebuje stabilen okvir za svoje delovanje, potrebuje mir, premišljenost, ne spreminja se pod sojem žarometov. Razvijati ga je mogoče le na osnovi tesnega sodelovanja politike, stroke, se pravi raziskovalne visokošolske sfere, lahko tudi mednarodne, ter seveda prakse. Naloga politike je, da s pomočjo stroke in prakse snuje vizijo razvoja in na osnovi rezultatov raziskav, podatkov, tehtnih pomislekov igro organizira in vodi. Vmešavanje dnevne politike pa v izobraževanje ne sodi in ga bolj uničuje kot koristi. Kar se tiče same Bele knjige. Pred približno letom dni je Ministrstvo za izobraževanje napovedalo priprave tega dokumenta. Takrat smo že pri zvezi društev pedagoških delavcev z nekaterimi drugimi sopodpisniki pripravili izjavo za javnost. V njej smo opozoril, da bi veljalo najprej odpreti temeljito, strokovno in javno razpravo o rešitvah in učinkih Bele knjige iz 2011, kar je bilo danes tudi že poudarjeno in se šele nato odločit, ali je smiselno pripravljat novo. Seveda priprava takšnega dokumenta potrebuje kar nekaj časa, tako vsebinskem kot proceduralnem smislu in če seveda želimo, da je takšen dokument konceptualno domišljen, da je podkrepljen s podatki, rezultat dialoga, ki ga danes vsi poudarjamo. V nasprotnem primeru pa je lahko izgovor zakupovanje časa. Izgovor, ki ga izbereš, ko ne želiš sprejeti odgovornosti za spremembe. Številni problemi, s katerimi pa se danes soočajo v šolstvu terjajo takojšen odziv in ni časa za te globlje razmisleke. Marsikateri od teh problemov so bili danes že omenjeni. Jaz bi sama izpostavila tri, ki se mi zdi, da nekoliko ostajajo prezrti tudi v javnih razpravah. Eden ključnih problemov je gotovo ta, da se med šolanjem in to že v osnovni šoli družbene neenakosti ohranjajo in celo vzpostavljajo, kar je ravnokar povedal tudi gospod Meden in tudi ogovor dr. Rukšiču pri tem vprašanju je seveda ne. Da ne naredimo dovolj na področju družbene pravičnosti. Krepitev neenakosti negativno vpliva na prihodnost ne samo mladih iz socialno šibkejših okolij, ampak vodi tudi neko širšo izgubo potencialov, slabo vpliva na kakovost poklicnega in strokovnega izobraževanja. Ni samo financiranje problem, tudi ta vidik je pomemben, saj ne uspe pritegniti dovolj mladih s specifičnimi talenti. Posledično je na slabšem tudi gospodarstvo.  Slab je učinek obstoječega modela obravnave učencev s posebnimi potrebami. Stroški se povečujejo, učenci pa za to niso nič bolj vključeni in niso niti bolj uspešni.  Dogaja se, kot je bilo tudi že poudarjeno postopen razkroj izobraževanja odraslih. Starejši so v družbo vedno manj vključeni. Neinkluzivno izobraževanje na vseh ravneh pa krha skupnostne vezi. Tretja stvar. Bralna kultura med mladimi in odraslimi je izjemno nizka in se slabša. Visoke ocene niso vedno odraz kakovostnega znanja. Ravno tako visoki dosežki na mednarodnih ali domačih testih znanja tudi ne. Kakovost učbenikov je vprašljiva. Tako da izgubljamo tudi kot izobražen in kultiviran narod.  In ne nazadnje. Novosti v izobraževanje uvajamo projektno. Projektni pristop pa nima dolgoročnih učinkov. Znanje in izkušnje, ki v projektih nastanejo, se kmalu izgubijo. Porazgubijo se v projektih usposobljeni kadri, zato sta razvoj kadrov in zaposlovanje stihijska. Seveda ostajajo primeri dobrih praks, primeri izjemni izjemnih učiteljev, primeri izjemnih kolektivov, vprašljiva pa je splošna kakovost sistema in tukaj se nam zdi, da tega več ne zanima prav veliko ljudi. Havla lepa.
Hvala lepa. Gospa Anja Fortuna. Izvolite.
Anja Fortuna
Lep pozdrav še v imenu Mladinskega sveta Slovenije. Hvala za povabilo.  V strokovnost se ne želimo spuščati. Kar bi rada povedala je, da se nam zdi pomembno, da smo v določeni točki v ta proces vključeni tudi mladi, predvsem zaradi tega, ker smo mi tisti, ki smo najbližje s svojimi lastnimi izkušnjami kaj nam je formalni sistem prinesel. Mi vidimo katere so tiste stvari, ki nam manjkajo, ko potem stopamo v samostojnost in na trg dela. Druga stvar pa je ta, da se nam zdi pomembno, da se povezuje tako formalno kot neformalno izobraževanje, ker predvsem predstavniki mladinskih organizacij, ki nekako skrbimo za ta vidik neformalnega izobraževanja včasih vidimo, da smo necenjeni, ker v bistvu mi na nek način nadomeščamo tisti manjko, ki ga mladi v formalnem izobraževanju ne dobimo. Predvsem tukaj govorimo o tistih ključnih oziroma mehkih veščinah in se nam zdi pomembno, da je v tako pomembnem dokumentu kot je bela knjiga o izobraževanju vključeno tako formalno kot pa tudi neformalno izobraževanje, da se v bistvu res poskrbi za celosten vidik izobraževanja mladih, tako s tistih formalnih vidikov kot pa tudi z vidika pridobivanja tistih kompetenc, ki so pa v bistvu za življenje še veliko bolj pomembni kot poznavanje neke zgodovine in pa drugih predmetov. Hvala.
Hvala lepa. Naslednji je gospod Marko Balažic. Izvolite.
Marko Balažic
Dober dan. Najlepša hvala, gospod predsedujoči za besedo. Moje ime je Marko Balažic, predstavljam civilno iniciativo Združene starše. Ta civilna iniciativa povezuje starše vseh otrok vrtcev in osnovnih šol, ki se izobražujejo v zasebnem sektorju.  Pa mogoče čisto na začetku. Kot nekdo, ki gleda zadeve od zunaj in v bistvu kot starš, ki nosi najprej posledice, tudi starš treh otrok, ki sedajle polno vstopajo v sam šolski sistem, mi dovolite to, da oziroma mi pustite to, da si pustim nekaj ugotovitev. Imate dva velika problema. Prvi je ta, na katerega opozarja tukaj danes veliko sogovornikov. En je način reševanja tekočih problemov. Opažamo, da je preveliko nekega ad hoc reševanja, ki ne terja globokega premisleka. V ponedeljek sem se, recimo, seznanil s tem, da se uredi vprašanje fiktivnega vpisa na fakultetah. Število študentov pade iz 90 tisoč na 65 tisoč. Fakultete ugotovijo, da ni več dovolj denarja. In kaj se naredi? Ja to, da se da za poklicne srednje šole neko vizijo, da se mora vpisati iz tistih šol 75 % ljudi. In to seveda ne pelje nikamor. Na našem konkretnem področju, na osnovnošolskem izobraževanju, pa sedajle kakor se dogaja z Zakonom o vrtcih, tudi pri predšolski vzgoji, se v bistvu soočamo z istimi problemi. Naša rešitev terja funkcionalno spremembo ene vrstice v zakonu. In sprememba ene vrstice v zakonu drži spremembo celotnih, mogoče drugih rešitev, kar so prej omenili sogovorniki na drugi strani mize. In to je, če mene vprašate, je to navadna neumnost. In s tem ne bomo daleč prišli.  Ker pa vidim, da imamo tukaj malo različna mnenja, pa seveda spet govorim z vidika nekega uporabnika, se mi zdi, da je zelo pomembno poudariti zakaj je zasebno tisto, ki je pomembno. Poglejte, mene na koncu ne zanima kako se izvaja javna storitev, če se javna storitev izvaja po pravilih, po pogojih, če Vlada da pogoje, kako se mora to izvajati in če je ta javna storitev izvedena. Mene na koncu ne zanima. Me pa zelo boli, da sem zaradi tega, ker sem se malo drugače odločil kot mogoče kdo drug, zaradi tega dodatno kaznovan. In tukaj bi morala pravna država veljati za vse enako. Jaz dojemam, da tisti, ki izvaja javno storitev izobraževanje, je del javne mreže izobraževanja v Sloveniji, saj je vendar tudi dostop enakovreden. In če greste delati monopol na tem področju, v bistvu govorite o tem, kar je prej govorila moja sogovornica, delate družbeno izključevanje. Ker če zmanjšujete delež tega financiranja v bistvu pomeni, da tisti, ki so najbolj revni si tega ne bodo mogli privoščiti. Zaradi kakršnihkoli razlogov se starši pač odločijo za to izobraževanje.  Druga zadeva, zakaj je zasebno sploh pomembno tukaj. Na področju šolstva govorimo o nekem ogromnem in zelo togem sistemu. Ta sistem je po svoji definiciji zelo konservativen, nenaklonjen spremembam, zelo težko ga je spreminjati. Ampak če želimo slediti vsem izzivom sodobnega sveta, ki ste jih danes omenjali, od digitalizacije, industrija 5.0 do drugih zadev, rabiš na enem koncu ta sistem imeti vendarle toliko odprt, da ti omogoči neko polje prenosa dobrih praks oziroma testiranja mogoče določenih drugih vzgojno-izobraževalnih prijemov, ki jih potem ti seveda lahko v zelo, zelo jasni evalvaciji, implementiraš na druge javnega sistema. In tukaj, zato govorimo v Sloveniji o zasebnem šolstvu, kot nekem segmentu, ki bogati celotno mrežo javnega izobraževanja in zato je to pomembno in zelo me žalosti, da predvsem v zadnjem letu, ko smo se starši mogli angažirat, je bilo to, da se je probalo ta sistem še dodatno monopolizirat oziroma zapirat. In, veste, kako pravijo, kajne? Pri monopolih je žal ta problem, da vse raziskave monopolu kažejo, da je najboljši in tiste realne probleme, s katerimi bi se mogli pa res ukvarjat, pa zakrivamo. Tudi mene zanima, glejte, za dolgoročno, nočem, da so učitelji birokrati, nočem, da sem kot starš postavljen v vlogo taksista, nočem, da je moj otrok izgorel že pri desetih letih in da ne ve, kaj bo s svojim znanjem počel in kako bo to znanje implementiral. Te raziskave o funkcionalni pismenosti, kjer je v generaciji od 18 do 64 460 tisoč Slovencev funkcionalno nepismenih, bi nas mogla zelo skrbet in tukaj bi mogli it zelo poglobljeno v te ukrepe, kaj in kako naprej. Zato vam tukaj polagam na srce, dajmo, glejte, 2 milijona nas je… Na generacijo se rodi 20 tisoč ljudi. To se pravi, da je vsaj v sistemu osnovnih šol, udeleženih 180 tisoč otrok. To je toliko, da se lahko z vsakim posebej ukvarjamo posebej. Že zdaj je namenjeno za vsakega otroka, v vertikali, od predšolskega izobraževanja do bolonjskega magisterija, 160 tisoč evrov. Dajmo se pogovarjat, kako se ta denar za vsakega porabi, pa kje se ta denar mogoče na polju izgubi, kot pa o tem, da bomo spet neke bianco menice delal na vseh straneh. Ali veste, ni… Na koncu se pokaže, da so najbolj zapletene rešitve, so dokaj enostavne. Jaz mislim, da tukaj, najbolj zapletena rešitev Ustavnega sodišča, ki se vleče že toliko časa, kot sem rekel, problem ene vrstice, ampak ta ena vrstica drži celoten sistem ali pa realne probleme v ozadju in služi kot neko gonilo političnih razprtij. In moram reči, zaključujem, zelo mi je všeč, glejte, ko je padal zdajle politični pritisk, ko se funkcije menjajo, mi je zelo všeč, da smo se dejansko sposobni usesti v najbolj širšem krogu za eno mizo in se pogovarjat in jaz tudi ne razumem te logike, zakaj, predno je Bela knjiga spisana, zakaj predno mi določimo, kaj je naša osnovna vizija, zakaj za vraga je treba menjat celo zakonodajo na celotni vertikali šolskega sistema, pred tem? Kot sem prej rekel, je zelo tog sistem, boste po dveh letih ugotovili, po Beli knjigi, da mogoče pa kateri segment ne štima in boste spet to zadevo spreminjal in potem spet pridemo do tega, da na koncu nasrkajo otroci in starši. In, tega vas prosim, da se ne gremo. Hvala lepa.
Hvala lepa. Zadnji prijavljen je gospod Gašper Kemperle.
Gašper Kemperle
Hvala, jaz bom čisto kratek. Gašper Kemperle, Osnovna šola Lila. Želel sem povedat, da imamo pri nas, kar se vpisa tiče, en velik naval. Razlogi za to verjetno obstajajo. Ne delam si utvar, da smo pri nas, z našim programom ali pa z našim načinom dela odgovoril na vsa vprašanja, ki se tukaj danes pojavljajo, se mi zdi pa hecno, da nismo bili k pripravi Bele knjige niti povabljeni. Hvala.
Hvala lepa. Še en zadnji prijavljeni je gospod Robert Tržič. Izvolite.
Robert Vurušič
Pozdravljeni, Robert Vurušič. Zastopam civilno iniciativo Bogatimo šolstvo, ki je iniciativa staršev vseh zasebnih šol. Naš osnovni cilj je čim prejšnje in popolna uresničitev odločbe Ustavnega sodišča o javnem financiranju zasebnih šol. Ne glede na to, pa se želimo vključevati v vse javne razprave, ki se tičejo vzgoje in izobraževanja. Tako podpiramo vsa prizadevanja, ki bi slovenskim učiteljem in učencem pomagala, da bi bili v šoli zadovoljni in hkrati uspešni. Bele knjige 2011 ne vidimo kot klasično belo knjigo o vzgoji in izobraževanju, je tudi obsežna študija stanja in praks, pri kateri je sodelovalo in iskalo konsenz več kot 20 tisoč sodelujočih. Tak dokument je zelo dobra podlaga, izhodišče za razvoj izobraževalnega področja, polno usklajenih predlogov in dobrih praks, ki pa niso zaživele. Nujno je potrebno preveriti, zakaj. Zdaj, glede prihodnosti izobraževanja v Sloveniji… Glede na izkušnje in / nerazumljivo/ raziskavo, se naši otroci izkazujejo pri pomnjenju podatkov. Vendar te podatke ne znajo uporabljati v praksi. Otroke je potrebno naučiti kreativnosti in uporabe podatkov pri reševanju izzivov. Kreativnost bo otroke pripravila na poklice, ki še ne obstajajo. Pisa kaže, da naši učenci niso motivirani, da se ne počutijo dobro, oziroma so v šoli žalostni. Opaža se naveličanost in apatičnost. Pri otrocih moramo spodbuditi veselje do učenja, jih spodbuditi za timsko delo, vzbuditi zanimanje tako, da različna znanja in podatke povezujemo med različnimi šolskimi predmeti ter uporabijo pridobljeno znanje v vsakdanjem življenju. Živimo v digitalni dobi, v družbi opažamo močno odtujenost, soočamo se s porastom duševnih stisk in drugih psiholoških motenj. Otrokom bi morali ponuditi izobrazbo na področju osebnostne rasti, prepoznavanja in ozaveščanja čustev, jih vzgajati za odnose. Socialno čustvena komponenta, empatija, socializacija in komunikacija so danes še veliko bolj pomembne vrline kot nekoč. Menimo, da so potrebne enake možnosti za vse učence, ne vsem enako, pač pa vsakemu kolikor potrebuje. Iz preteklosti se kaže vzorec, da je trenutna šola bolj primerna za dekleta kot fante. Verjamemo, da je v Sloveniji veliko učiteljev, ki v svoje delo uspešno implementirajo izboljšave, zato jih je potrebno povabiti k sodelovanju in njihove uspešne prakse implementirati v sistem. Šolam in učiteljem zaupamo največje bogastvo, naše otroke. Potrebna je družbena sprememba v miselnosti našega naroda, ki bo učitelje znova postavila med cenjene in spoštovane poklice, kar pa si bodo učitelji morali prislužiti z delom in rezultati. Sistem izobraževanja učiteljev mora biti postavljen tako, da vanj in skozi njega pridejo le ljudje z velikim znanjem, željo po novem znanju in sposobnostjo podajanja znanja naprej ter s čustveno inteligenco. Učitelje je potrebno / nerazumljivo/ in jim dati avtonomijo, jim še bolj zaupati. To ne bi prineslo več, ampak predvsem drugačno delo z mladimi. Če je to izvedljivo, dober primer je Estonija, ki po Pisi prva v Evropi, ki ima podobne, ali pa mogoče celo slabše pogoje kot Slovenija, a z avtonomijo učiteljev dosega odlične rezultate. Ministrstvo bi tako kot po zgledu Estonije lahko dalo le smernice, okvirjen korikulum, kompetence ter finance. Zavod za šolstvo bi bdel nad kakovostjo z nadzorom, učitelji pa bi imeli več avtonomije, da bi učence usmerjali v kreativnost ter socialne veščine. Obstoj zasebnih šol prepoznavamo kot odlično možnost, da se uspešni inovativni koncepti vzgoje in izobraževanja preizkusijo v praksi, nato pa prenesejo tudi v prakso večinskega javnega šolstva. Zasebne šole so in želijo biti marsičem laboratorij za razvoj novosti. Šolska oblast bi morala to njihovo zmožnost prepoznati in spodbujati ob enem pa poskrbeti za prenos novih znanj in izkušenj v vse učne načrte. Ampak to ne velja le za zasebne šole. Prepogosto se dogaja tudi v javnih šolah, da se dobre prakse nekaterih šol ne prenesejo na druge, dobri in uspešni pilotni projekti ugašajo, namesto da bi se širili. Pogosta slaba praksa pa je tudi, da se deležnike, ki so najbolj vpleteni in individualno odgovorni za izobraževanje pozablja ali celo izključuje iz razprave. Starši smo vedno pripravljeni na sodelovanje in pozivamo šolsko oblast, naj nas pri snovanju razvoja slovenskega izobraževanja ne ignorira. Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima v imenu predlagatelja kolega Tomaž Lisec. Nato pa minister. Izvolite.
Ja najlepša hvala predvsem vsem tistim, ki ste razpravljali. Moram reči, da pozdravljam zelo vsebinsko razpravo in v bistvu, če je namen vseh takšnih razprav, tako vsebinska razprava, ki ima zelo z političnim ozračjem se da, ali pa kdaj prej je pa to super. Samo morda medklic. Mi smo to nujno sejo zahtevali 23. januarja, preden smo vedeli, kaj se bo naslednji ponedeljek zgodilo z Vlado, oziroma s predsednikom Vlade in prav tako upamo, da tako minister kot vsi ostali komitentni gostje ne smatrate te nujne seje kot neko nagajanje, ampak predvsem kot vsebinsko razpravo in morda malo za šalo malo za res, jaz upam, da je minister zadovoljen, da je v dobrih dveh, treh urah za takšno mizo dobil tako kompetentne sogovornike tako s strani stroke, kot tudi nas politikov, poslancev, funkcionarjev, da njemu ni treba sklicevati dodatnih sej in verjetno ena seja manj v njegovem delovniku, ne glede na to, kaj bo prihodnost prinesla. Skratka mi smo hoteli odpreti tri strokovna vprašanja, eno je imenovanje strokovne skupine, drugo je, kako daleč z vsebino te Bele knjige in pa tretjič, kje smo z analizo Bele knjige iz leta 2011.  (nadaljevanje) Zdaj, kar se tiče strokovne skupine, mi smo izhajali iz vaših besed na tiskovni konferenci in pa iz medijskih objav, ki so šle v to smer. V ta namen je bila ustanovljena tudi strokovna skupina. Danes ste, spoštovani minister, rekli, da strokovna skupina še ni imenovana in da bo tudi popolnjena. Jaz mislim, da je to že ena pozitivna stvar današnjega sestanka, da zadeve niso zabetonirane, ampak da bodo morda tudi preoblikovane. Sedaj, če želite čisto moje strokovno mnenje, glede na to, da sem bil strokovni sodelavec znotraj Poslanske skupine SDS zadolžen za tudi področje izobraževanja od leta 2005 pa do leta 2018, ko sem prišel na drug nivo, nisem sedel tam zadaj na kavču, ampak sem prišel v te vrste kot poslanec in sem prav tako 3. mandat član Odbora za izobraževanje. Jaz moram reči, da vsaj 2 ali 3 izmed teh, ki so ali še bodo člani strokovne komisije, mislim, da ni nobenega problema. Jaz lahko osebno zatrdim, da vsaj gospoda Lenarčiča in gospoda Lukšiča bi tudi sam rad videl v tej strokovni komisiji, ker mislim, da imata tisto, kar mislim, da je neka želja vseh nas, dodano vrednost, ne samo razmišljati o preteklosti, ampak predvsem razmišljati o prihodnosti. Pri določenih, pa s spoštovanjem do vseh omenjenih, se pri določenih vzpostavlja dvom, ne samo v njihove strokovne kompetence, da ne bo napačno, ampak o tem, ali so pripravljeni razmišljati o izobraževalnem sistemu leta 2030. Z vsem spoštovanjem, jaz se srečujem glede na to, da sem tudi občinski svetnik, ne samo član Odbora za izobraževanje, tako z učitelji in pa tudi z ravnatelji. In mi verjemite, velika večina tistih, ki so starejši kot 50 let, razmišljajo samo o eni stvari, kdaj bo tisti dan D, ko bodo šli v tisto smer, iz katere nihče več ne pride, torej v upokojitev. Ne razmišljajo veliko o prihodnosti, razmišljajo samo o kvalitetnem opravljanju tekočih poslov, ali so to kot učitelji ali pa kot ravnatelji ali pa kdo drug znotraj izobraževalnega sistema. Zato bi jaz osebno apeliral, da v to skupino imenujete tudi kakšnega manjšega oziroma mlajšega člana, kajti verjemite, jaz osebno sem verjetno v tistih letih, ki najbolj razmišljamo še o prihodnosti, ker imamo še 25 let delovne dobe pred sabo in nas zelo zanima, kaj bo s šolskim sistemom ne samo leta 2021, ampak 2030, ampak tudi dolgoročno. Nenazadnje imam tudi 3 otroke in jaz mislim, da ne samo s področja poslanca me tema, kakšna je prihodnost slovenskega izobraževalnega prostora, zanima, ker imam 3 majhne otroke in mi, bi rekel, ni vseeno, kaj se bo z njimi dogajalo kljub temu, da zadnji še ni prišel, je ravno prišel v vrtec, večji in ta srednji sta v osnovni šoli in potem vemo, kaj približno, upamo starši, da sledi toliko in toliko let izobraževanja, toliko in toliko sredstev s strani države in tudi mojih sredstev, kaj se bo zgodilo. Skratka, glede strokovne skupine nas veseli, da bo skupina popolnjena. Kot še enkrat, pa upam, da bo popolnjena v pravih segmentih. Jaz mislim, da je že velik napredek, da kljub temu, da se z gospodom Štrukljem velikokrat ne strinjava, da imava včasih zelo trde dvogovore, ampak vse, kar je danes povedal, padec investicij, problematika z birokracijo, z avtonomijo učiteljev, mladih učiteljev, strokovna, skratka tistih 5 točk, jaz se z vsem strinjam. Jaz mislim, da gospod Štrukelj, saj pravim, kakorkoli se včasih ne strinjava, je danes povedal nekaj ključnih problemov, ki bi se jih morala bela knjiga dotakniti, kljub temu, da mi niste napovedali, da se ne želi vpletati v samo vsebino ali pa akcijske načrte. In jaz osebno sem si danes podčrtal nekaj zadev, ki mislim oziroma za katere upam, da si jih tudi minister. Eni gredo tako v tej konkretni smeri reševanja, ki so bili danes omenjeni, od tako spremembe določenih zakonov, ki so nujno potrebni, ampak ne v smeri, kot je bilo prej rečeno, nov predpis na nov predpis, ker tega res ne potrebujemo, ampak leta 2020 je zelo različno kot leto 2010, politični in vsi drugi momenti so ne samo znotraj Slovenije, ampak tudi znotraj Evropske unije ali pa sveta različni in potrebujejo določene. In zato, še enkrat, in tudi zato bomo tudi podprli predlog sklepa, ki ga je predlagal gospod  (nadaljevanje) Rajić, ki nadgrajuje naš 4. sklep in zato ga tudi s tega mesta umikamo in upamo, da bo izglasovan. Da se seznanimo, če obstajajo kakšne konkretne analize iz leta 2018 oziroma te knjige, kajti nekdo je rekel, moraš imeti, moraš vedeti, kakšno je stanje, potem pa cilj in pot do tega cilja. Skratka, če mi ne vemo, kaj smo dosegli z belo knjigo iz leta 2011, težko delamo neke zadeve. Skratka, danes smo slišali veliko tistih konkretnih problemov, za katere, spoštovani minister, upamo, da boste zavihali rokave ne glede na čas trajanja vsakega političnega funkcionarja in tudi da so tako stališča stroke kot pa tudi stališča laikov, predvsem staršev le že danes bile predstavljene določene skupne točke, ki bi morale biti zapisane v tej beli knjigi. In kot nazadnje, jaz resnično upam, da, kar ste tudi sami obljubili, bela knjiga iz leta 2011 ima 520 strani. Jaz upam, da jo boste vsaj za 10-krat zmanjšali oziroma stanjšali, maksimalno 52 strani, ker prvič, potem bo lažje zapisati konkretne zadeve, in drugič, lažje leta 2030 analizirati, kaj smo z belo knjigo, če bo seveda do nje prišlo, tudi doseglo. Skratka, še enkrat, hvala vsem uvodničarjem za zelo vsebinske pomisleke in pa pripombe ter predloge. Hvala.
Hvala, kolega Lisec. Besedo ima gospod minister. Izvolite.
Jernej Pikalo
Hvala lepa. Zdaj jaz moram tudi se zahvaliti vsem, čisto vsem za prispevke, za razpravo. In bom rekel, tudi na nek način me veseli, zato ker tisto, kar jaz ugotavljam, je seveda, da se mogoče bolj strinjamo, kot si včasih tudi v javnosti uspemo povedati, predvsem je pa ta debata pokazala nekaj drugega. In to je, da je edina prihodnost pravzaprav v iskanju nekega skupnega strokovnega, poudarjam, strokovnega imenovalca. Torej ne rešitev v nekih parcialnih zgodbah, kjer vsak vleče k sebi, kjer vsak pač samo in zgolj zagovarja svoje, ampak v nečem, kar je za to družbo in za ta narod pravzaprav ta prava stvar. In iz tega ven je potem naslednje vprašanje, to pa je vprašanje ambicij, kam si bomo zastavili ambicije glede tega izobraževalnega sistema, ker kot rečeno, samo popolnjevanje obstoječega ne bo dovolj, preprosto se razmere preveč hitro spreminjajo, razmere, tudi nove stvari preveč hitro prihajajo in zaradi tega jaz mislim, da se naše ambicije glede tega našega ključnega družbenega podsistema ne smejo ustaviti zgolj in samo na tem. Zdaj najbolj uspešni – in to vemo, to pa je – najbolj uspešni delajo danes stvari, ki ste jih tudi marsikdo od vas izpostavili. Najbolj uspešni izobraževalni sistemi danes temeljijo na avtonomiji učiteljev kot ključnega strokovnega kadra, ne na toksičnem, kot se v strokovni literaturi že govori, ne na toksičnem preverjanju, ne na toksičnem nadzorovanju, če želite, več od vas je to izpostavljalo, ampak na zaupanju, na zaupanju, katerega temelj je pa seveda dobra izobrazba in potem vseživljenjsko učenje in s tem tudi nadgrajevanje. Drugo vprašanje je seveda vprašanje tega, kar je tudi bilo izpostavljeno in je blazno pomembno za nas. Z vidika pravičnosti, z vidika pravičnosti ne samo šolskega sistema, ampak družbene pravičnosti je dejansko vprašanje, ali je šola še družbeni promotor, ali je šola še socialni promotor tega, da pač tisti, ki so iz slabših, iz okolij, ki nimajo tako dobrih socio-ekonomskih kazalcev, da jih seveda skozi šolo in skozi šolski sistem družbeno, govorim o družbeni promociji. Tretje, tisto, kar vemo in kar je tudi marsikdo med vami izpostavljal, je dejansko vprašanje preobsežnega, preobloženega in tako naprej kurikula. Tu je veliko možnosti za napredek, ampak obenem – in tudi to je bilo ugotovljeno in je prav, da to rečemo – bi si pa vsi želeli in jaz dobivam pobude raznorazne, kaj vse bi še dali v kurikul. Torej na eni strani imamo že preobloženega, že preveč je vsega, ampak na drugi strani pa se pobude o tem, kaj vse bi še bilo dobro, kar ne končajo.  Potem naslednja stvar, inkluzija, ena od stvari, ki je bila realizirana iz leta 2011. Mogoče še ne. Imamo še za posebne skupine za realizirat. Posebne programe za avtiste, regionalno razmestit. In tako naprej in tako naprej. Velik je dela, ampak ko se sprašujemo o tem, kaj je bilo iz 2011 narejeno, kar nekaj je bilo narejeno. Od NPZ-jev do vprašanja razrednega pouka, posebnih potreb in tako naprej. Ni pa seveda, to pa vemo, ni pa idealno. In zdaj in tu bom zaključil, mi bomo popolnili to skupino, ker seveda potrebujemo razno razne, tako kot sem rekel, razno razne »impute« in če se bo katera stroka počutila prav posebej odrinjena, mi bomo posebej pazili, da se ne bo, ampak kot rečeno, želeli bi primarno nek strateški premislek, ki bo seveda potem tudi strateški premislek te države. Hvala lepa.
Hvala lepa gospod minister. Prehajamo pa na razpravo članov in članic odbora. Prvi sem se priglasil jaz. Prvič tokrat, ker nima napolizem vedno počakam do konca, zdaj pa evo, sprememba. Zahteva za sklic nujne seje predstavlja reakcijo na dosedanje procese priprave in ustvarjanja Bele knjige o vzgoji in izobraževanju in ta naj bi po svoji vsebini bila takšna, da se bo ukvarjala z vprašanji prihodnosti družbe, ne pa s samo prenovo nacionalnega korikuluma. Aktualno dogajanje pa nam dokazuje na to, da se je nekoliko zalomilo že na samem začetku pri vprašanju, kdo vse naj bi sodeloval pri njeni pripravi in to bo zagotovo slaba popotnica za nadaljnje korake, ampak lahko pa jo izboljšamo. Po naši oceni govorim v imenu svoje stranke SMC in seveda osebnem imenu, po naši oceni mora ta strokovna skupina za pripravo Bele knjige, mora biti dovolj številčna, drugič pa tudi demokratično in transparentno izbrana. In mora temeljiti na kriterijih strokovnosti, pluralnosti in tudi ideološke nevtralnosti. Zdi se, da je sedanji izbor nekoliko preozek, zato ga je potrebno razširiti in k snovanju povabiti še večje število strokovnjakov, ki bodo pokrili vse segmente izobraževalnega del v naši državi. Torej od predšolske vzgoje do visokega šolstva. Peticija pod katero so se podpisali številni strokovnjaki, opozarja na ta vprašanja, oblikovana je, vsaj jaz jo tako vidim, kot dobrohotno opozorilo ministrstvu, da če želimo razpravljati in pripraviti se za izdelavo kakovostnega dokumenta o prihodnosti našega izobraževalnega prostora, je pomembno da k sodelovanju povabimo še druge kompetentne posameznike. Oni bi morali biti strokovnjaki na področju, ki ga pokrivajo in v tem delu pritrjujem avtorjem te peticije. Ministrstvo na drugi strani odgovarja, da bodo strokovno, da bodo to strokovno telo za pripravo Bele knjige v prihodnje po potrebi širili, da bodo povabili še kakšnega slovenskega ali tujega strokovnjaka, kar bo zagotovo dobrodošlo. V SMC ocenjujemo, da ta potreba obstaja pravzaprav že sedaj in za to ministrstvo pozivamo, da to potrebo ustrezno razreši. Procesi priprave in sprejemanja morajo biti čim bolj transparenti in nikakor to ne sme biti le PR ene politične opcije, naj si bo ta leva, desna, sredinska, nobena si tega ne sme lastiti. Najslabše, kar nas lahko doleti je, da bo od zunaj bela knjiga bleščeča, od znotraj pa v praksi neuporabno terotiziranje. Tega pa si zagotovo ne želi nihče od nas, nihče od vseh tukaj zbranih, pa ne državljanke in državljani. To pa seveda nikakor ne pomeni, da so politične stranke tiste, ki bi morale imeti ekskluzivno pristojnost odločanja o sestavi tako pomembnega strokovnega telesa. Mi v SMC se svoji pravici, če bi sploh kdo lastil to kot pravico, odpovedujemo, ker se zavedamo, da postavitev politike med stroko, pred stroko, med premislekom o prihodnosti šolstva ni odgovorno.  Na tem mestu želim podati tudi kritiko predlagateljem, oni sicer v zahtevi za sklic nujne seje odpirajo pomembna   (nadaljevanje) vprašanja, a nikakor ne izpustijo svoje ideološke podstati. Poglejte, v sklepu na primer predlagajo, da naj ministrstvo v roku 3 mesecev v parlamentarno proceduro vloži zakone, ki sledijo odločitvam Ustavnega sodišča. S tem vemo, kako gre, in s tem je poseganje na področje dela samega ministrstva. Kaj se želi doseči, je jasno, ampak ministrstvo je res dolžno slediti odločbam Ustavnega sodišča. K temu smo jih večkrat pozvali in tudi sami žal neuspešno, ne glede na to snovanje bele knjige k temu ne bo prav veliko prispevalo. In kakšna naj bi morala biti prihodnost slovenskega izobraževalnega prostora? V prvi vrsti potrebujemo oceno, kaj vse je narobe, če je kaj narobe z našim sistemom, kateri je sicer v številnih parametrih vrhunski. Odgovoriti moramo tudi na vprašanja, kje se nam je zalomilo, zakaj se nam je zalomilo in s kakšnimi ukrepi moramo pomanjkljivosti odpraviti. Nujno se moramo vprašati, zakaj pri učencih upada veselje do branja, na kar nas opozarjajo številne mednarodne raziskave. Zakaj slovenski učenci in učenke poročajo o podpovprečni motivaciji za branje, o podpovprečni zaznani učiteljevi opori pri poučevanju denimo slovenščine, zakaj učenci oporo svojih učiteljev pri učenju ocenjujejo bolj negativno kot v večini preostalih držav in zakaj so slovenske učenke in učenci v primerjavi z vrstniki iz ostalih držav najnižje po občutkih ponosa in radosti. Na drugi strani pa relativno visoko izražajo občutke zaskrbljenosti, žalosti in zadovoljstva s svojim življenjem. A so otroci v naših šolah sploh srečni? Kako bomo na primer preprečevali medvrstniško nasilje v šolah? Kako bomo zagotavljali pogoje za varno in spodbudno učno okolje, ko se soočamo s podpovprečnim izražanjem občutka pripadnosti ali sprejetosti največkrat pri 15-letnikih v šolah. V SMC smo prepričani, da mora bela knjiga naslavljati tudi takšna vprašanja in predvsem iskati odgovore na njih. Zagotovo je potrebno v tem strateškem dokumentu nasloviti tudi vprašanja spodbujanja ustvarjalnosti, prepoznavanja talentov in nadarjenosti naših otrok. Na tem področju smo v zadnjih letih nekoliko zaspali ali pa se nismo dovolj resno odzivali na togost in rigoroznost aktualnega šolskega prostora ali si mogoče tega nismo hoteli priznati. Bomo končno preprečili slepo diktaturo petk in nasprotno od tega slehernemu učencu, dijaku, študentu omogočili poln razvoj potencialov v skladu z njihovimi zmožnostmi. Kako bomo končno okrepili ugled učiteljskega poklica, kako bomo omogočili njihov profesionalni razvoj in razmišljanje »out of the box« in kako bomo zagotovili ustrezen status strokovnih delavcev. A smo si zmožni priznati, da se nam je sfižil sistem usmerjanja otrok s posebnimi potrebami? Otrok z odločbami je vsako leto več, vztrajno narašča število otrok s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, mi pa smo nezmožni v prepoznavanju otrok z motnjami v duševnem razvoju ali pa v tistih, ki imajo čustvene in vedenjske motnje. Dejanske potrebe otrok pogosto niso prepoznane, celoten sistem se duši, najhujše pa je, da tisti, ki v resnici pomoč najbolj potrebujejo, na koncu ostanejo brez nje. Bela knjiga mora nasloviti tudi ta izjemno pomemben segment. In bela knjiga ne sme spregledati problematike 5. predmeta v poklicni maturi. Ta je za marsikoga postala obvod do univerzitetnega študija. Ali je logično in strokovno pravilno, če želite, da je strokovno poklicno šolstvo postalo pripravljalnica za študij? Vsi težavo poznamo, ne moremo pa se dogovoriti, kdo je zanjo kriv in kako jo razrešiti. In a ni napočil čas, da hiperprodukcijo vse težje zaposljivih diplomantov pedagoških smeri sklenemo z uvedbo ustreznih sprejemnih izpitov, ki bodo ustvarili jagodni izbor motiviranih, iskrivih in kreativnih maturantov za študij učiteljskih disciplin? Z načrtovanjem menjave generacij bomo prišli na novo kvaliteto, na nivo denimo Finske, kjer si le najboljši izborijo ta študij in kasneje izborijo delo učitelja. In ta jagodni izbor bo z zagnanostjo, strokovnostjo in s srcem obrnil krivuljo počutja in znanja učencev navzgor. Kot družba in država se moramo zavedati, kako usodno pomemben je poklic učitelja in kot družba moramo zahtevati, da se na Pedagoški fakulteti lahko vpišejo samo najperspektivnejši za ta poklic in tisti, ki se sami v sebi in pri sebi čutijo za to vpoklicane. Vsem nam je samoumevno, da so za študij medicine potrebni najboljši rezultati na maturi, nujno pa bi bilo, da se taki pogoji zdijo enako samoumevni tudi za pedagoške študije, saj te izobražujejo učitelje, ki sooblikujejo družbo in ne nazadnje usodo naroda.  Zaradi vseh te izpostavljenih vprašanj in ta seznam bi lahko podaljševali, ostaja in mora biti pomembno, da pripravo nove Bele knjige dobro premislimo tudi z vidika, kdo so strokovnjaki, ki bodo v njej sodelovali. V stranki Modernega centra na prihodnost našega izobraževalnega prostora kljub vsemu gledamo optimistično. Na tak način se v prihodnih procesih soustvarjanja in soustvarja se tudi Bela knjiga, odprto, transparentno, strokovno pa predvsem vizionarsko. Z jasno začrtanimi odgovori, kakšen izplen kot narod pričakujemo od izobraževanja.  Nova Bela knjiga ne sme ostati bela. Njena vsebina naj bi iznedrila novi naslov, ne pa to žalostno aluzijo na »taboloraza«. Hvala. In naslednja je prijavljena kolegica Lidija Divjak Mirnik. Izvoli.
Hvala lepa predsednik za besedo. Lep pozdrav spoštovani gospod minister, vsi ostali prisotni.  Zdaj jaz sama pozdravljam to sejo in tudi razpravo o tem, kam želimo priti pravzaprav v prihodnosti te naše ljube Slovenije. Pozdravljam tudi to, kar ste gospod minister povedali, da ste do sedaj v okviru, oziroma za namen Bele knjige že izvedli kar nekaj posvetov po celi Sloveniji, bi pa kljub temu želela dodati še nek lasten vidik. Ne nazadnje sem deset let preživela v razredu, na gimnaziji v Mariboru. Ne nazadnje sem mama dveh otrok, eden je nadarjen dislektik z odločbo, drugi pa je mali lumpek, ampak pustimo stati. Pa devet let sem na univerzi nekaj že počela, tak da si domišljam, da nekaj malega o tej tematiki vem. Ampak samo nekaj malega. Zdaj pa kaj pravzaprav menimo v Listi Marjana Šarca, ki ji pripadam. Poudarjamo in zagovarjamo javno šolstvo, ki je dostopno vsem brezplačno, vendar ob tem moramo priti z roko v roki tudi z zasebnim šolstvom. Zato v tem kontekstu pozdravljam debate od SVIZ-a do ne nazadnje zagovornikov zasebnih šol. Imam pa o tem seveda svoje mnenje.  Bela knjiga pa definitivno mora naslavljati naslednje izzive. Prvič, zagotoviti mora pravno delovanje sistema. Tu govorimo o tem reševanju problema financiranja zasebnih šol. Tudi reševanje financiranja srednjih šol in MOFA-sa. Drugič, uvesti moramo enovit sistem kakovosti v douniverzitetnem izobraževanju. Mi imamo ne nazadnje kar nekaj javnih zavodov, ki bi naj urejali širše zavede, ne vem, Zavod za šolstvo, Center za poklicno izobraževanje, Šole za ravnatelje, pa imam včasih občutek, da niso na isti valovni. Potem tretjič, stalno je potrebno posodabljati delo v vzgojno-izobraževalnih zavodih glede na izzive in priložnosti, ki jih seveda prinašajo nova spoznanja, tako na pedagoškem kot tudi na tehnološkem področju. Govorim o digitalizaciji, govorim o podjetniških vsebinah, govorim o tem, ali želimo pri otrocih razvijati inovativnost, ustvarjalnost, kritično mišljenje. Govorim o tem, kakšne učence si pravzaprav želimo. Tiste, ki bodo slepo sledili ali tiste, ki bodo v navednicah moteči v razredu in spraševali in tudi jasno povedali, da se ne strinjajo. Govorim tudi o tem, da v tem trenutku bolj poskrbimo za slabše učence in jih »guramo« naprej da izdelajo in se jim več posvečamo kot tistim nadarjenim, ki bi lahko bili smetana v družbi, pa se jim žal malce premalo posvečamo. Govorim tudi o tem, kako razvijamo kompetence in talente pri mladostnikih oziroma otrocih in o vsem ostalem. Mimogrede, jaz sem takoj za to, da ponovno uvedemo v šole ocenjevanje obnašanja, z U, MU, ZU, tako kot smo imeli mi – jaz sem imela v prvem razredu U in me je bilo strašno sram, no, potem sem stišala to na ZU – govorim tudi o tem, da je mogoče začeti razmišljati spet o tem, da nekatere stvari so pa bile tudi fajn in zelo v redu v prejšnjem sistemu… Ne zdi se mi smiselno, da s številčnimi ocenami ocenjujemo športe, to mi je tako, čisto mimo, pa mimogrede, polovica jih niti ne ve narediti prevala, otrok, tudi to, da ocenjujemo, ne vem, glasbo z številčnimi ocenami ali pa, ne vem, pač vse te stvari, umetnost… Recimo, moj otrok je zadnjič dobil 3, zato ker ni znal narisati ali… ne, ni znal »naštrikati« ne vem česa, pa se mi zdi to popolnoma butasto, se opravičujem, pač ni zato, lahko pa vam izračuna takoj na pamet, ne vem kaj vse… Dajmo se začet ukvarjat z talenti in z kompetencami otrok, ki jih že zdaj imajo in tiste razvijajmo, ne pa delat uravnilovko. Potem četrtič, razviti učinkovit karierni sistem za strokovne delavce, za učitelje, dajmo jih, tiste, ki so dobri, nagradit, dajmo tudi ravnateljem veljavo, ne pa delat uravnilovko, ker vsi nismo enaki in nikoli ne bomo. Petič, zagotoviti moramo tudi stabilno in pregledno financiranje vzgojno-izobraževalnih zavodov ter krepiti financiranje športa. Mi pozabljamo, da imamo, da živimo v takem svetu, da imamo pač tudi vedno bolj debele otroke in da je to problem, ki ga tudi moramo nasloviti, ker če ne bomo tega se začeli zavedati, se nam bo ne samo zgodilo to, kar je prej povedal gospod Štrukelj, da ne bomo imeli učiteljev, ampak se nam bo zgodilo tudi to, da bomo imeli otroke v osnovni šoli vedno bolj debele in bomo vedno več denarja v zdravstveni sistem dajali, zato, da bomo te otroke potem učili ali kako drugače naslavljali, da se bodo začeli gibati, da o tem, o čemer ste vi gospa govorila, o psihičnih težavah otrok niti ne govorimo. In pa nenazadnje, šestič, profesionalizirati moramo tudi vodenje v izobraževanju. Jaz mislim, da res ni primerno, da imajo ravnatelji nižje plače od učiteljev in to zelo resno mislim. Ali pa uredimo skupne šolske uprave, dajmo poenotit nekatere stvari, ki bodo dale ravnateljem neka dodatna znanja ali pa pomoč, da se ne bodo ukvarjali z vsem, s čimer se mogoče niti ne vedo ukvarjati, ker se nikoli v življenju o tem niso učili. Povedala bom še sedmo, da rečem, mojo idejo, ki je bogokletna in je ne smeš javno v Slovenijo povedati - to je, da se bomo tudi v Sloveniji morali začeti počasi spraševati o vprašanju šolnin oziroma, tudi mehanizmov, kako mlade, tiste, ki jih je ta država zastonj izobrazila, obdržati v Sloveniji. Namreč, nam se dogaja, jaz prihajam iz Maribora, kot sem dejala, zraven imamo Avstrijo, nam se dogaja, da tisti, ki se izšolajo pri nas, naslednjo minuto odidejo v Avstrijo, smo pa jih tukaj izobrazili. Mogoče bi bilo smiselno razmisliti o tem, kako jih obdržati doma. Tudi o tem bomo morali govoriti in naslavljati v tej Beli knjigi. Zdaj pa še mogoče samo ta zadnja varianta, te nesrečne komisije, ki je očitno bila povod za marsikaj. Jaz moram priznati, da kljub temu, z vsem spoštovanjem do vseh gospodov in gospa, ki so v tej komisiji, ki še ni zaključena, kar mi je všeč, gospod minister, ki so bili imenovani oziroma bodo, zdaj, povprečna starost me malce skrbi, zato bi si želela, da bi bili noter tudi mladi učitelji, da bi bili noter tudi, nenazadnje, kdo iz Zavoda za šolstvo, da bi bile noter tehnične stroke in praktiki. Namreč, mi v tej ljubi državi, pa res nimamo samo Filozofske fakultete, pa Fakultete za družbene vede in ker prihajam iz Univerze v Mariboru, jaz bi si pa res želela še koga iz Univerze v Mariboru - ne boste verjeli, tudi tam imamo kakega strokovnjaka za to. Tako da, pozdravljam to, da se bo ta strokovna skupina širila in nenazadnje, včeraj sem imela debato z mojo cimro iz študentskih let, učiteljica je, magistrica in mi je razlagala o tem, kaj se dogaja, mislim, kakšne težave pravzaprav ima ona in tudi, kakšno takšno učiteljico bi bilo smiselno imeti v tej strokovni skupini, ki bi postregla z informacijami, kaj se pa pravzaprav na terenu dogaja. Mimogrede na inšpekcijo so jo prijavili, jo je prijavila ena mama, ker zahteva red v razredu, ker morajo biti torbe tudi tak približno zložene, da vsak ne pade čez njo pa se ne poškoduje in zato je, zdaj se mora zagovarjati pred inšpekcijo. Jaz upam, da gospod glavni inšpektor, ki tukaj sedi, da znajo tam presoditi tudi takšne stvari. Verjame, da tam, da tudi vi lahko še marsikaj poveste, kaj se vse prijavlja.  Druga mama pa ima težavo s tem, da ne razume, prišla je iz drugega okolja v Slovenijo, da ne razume, zakaj ona mora doma z otrokom malce brati, da bo otrok dosegal minimalne standarde pri branju. Ker drugače če jih ne bo, pač ne more izdelat. Tak da mi imamo ogromno problemov v tej državi in Bela knjiga je sigurno prava pot. Strinjam se tudi z gospodom Liscem, da bi bilo fajn, da nimamo spet knjige s petsto stranmi in potem tri četrt od tega sploh ne uresničimo. Dajmo narediti dokument, ki ga bomo, ko ga bomo evalvirali lahko prebrali v enem mahu in takoj videli, kje smo pa ostali, ne rečem na čistini in nismo izvedli vsega tega. In ne nazadnje, izzive globalizacije, ki se nam dogajajo pa smo očitno na njih malce premalo pripravljeni, moramo vključit v ta izziv. Jaz želim, da se proces tudi takšne, kot se danes dogaja, komunikacije, dialoga za to mizo nadaljuje, ne glede na to, kdo pravzaprav bo ministrica ali minister. Hvala lepa.
Hvala lepa, draga Lidija. Tvoje vedenje je sigurno za ZU, ne glede na žalostne začetke. Naslednji je prijavljen gospod Matjaž Nemec. Izvoli.
Hvala spoštovani predsednik, spoštovani gostje. Dobrodošli v parlamentu, bom skušal, ker čutim, da smo že nekoliko vznemirjeni zaradi poteka razprave, ne zaradi vsebine, ampak zaradi časovnice bit čim krajši in se časovno čim bolj omejit. Ampak dovolite mi samo eno osebno mnenje, glede na vse slišano. Jaz mislim, da današnji namen je predvsem, da mi odločevalci od vas, ki ste strokovnjaki in eden od hrbtenice, oziroma je hrbtenica bom rekel ne samo izobraževalnega sistema, ampak celotne družbe, kajti izobraževalni sistem je tako pomemben v naši družbi, da se predvsem ne samo slišimo, ampak tudi poslušamo in da poskušamo mi, ki bomo v prihodnosti odločevali o usodi našega izobraževalnega sistema od vas nekaj naučimo in poslušamo predvsem vaša različna mnenja.  Seveda vselej je, ko želimo nekaj spremenit moč najti soglasje za to, da se nekaj spremeni, ko je pa potrebno spremenit samega sebe, svoj položaj, svoja ravnanja in se prilagajat, takrat pa nimamo take vneme. In ravno zato, dovolite mi, da pozdravljam, da pozdravim predvsem pogum in nameno ministra, da se je lotil tega projekta, kajti tako kot je iz razprav videt, je sto posameznikov, sto mnenj in seveda težko je uskladit različna si mnenja, različne si interese, ampak za to smo tukaj. In dialog je ravno temu namenjen, da najdemo bom rekel konsenz in moja zahvala na nek način je tudi predlagatelju, da je spodbudil to razpravo, predvsem pa ministru, ki nam je obrazložil, da je to akt, ki se bo dopolnjeval tudi vsebinsko z vsebinskimi vložki, ki prihajajo bom rekel iz različnih interesnih strani, znotraj izobraževalnega sistema. Seveda sem prepričan, tako kot vsi, ki predstavljate naš šolski sistem, tudi sam minister se popolnoma zaveda o danih okoliščinah. Naše šolstvo je izjemno konkurenčno, seveda ga je potrebno ohranit kot takšnega, zato da bodo tudi bodoči rodovi, lahko govorili o tem, da imamo vseeno enega od boljšega sistema.  Dovolite mi tukaj nekoliko bolj osebni vpogled je, da to je tisto nekaj dobrega, kar nam je bivši sistem v svoji vsebini dovolil, da jo potem lahko nadgrajujemo v času in izzivih, ki jih terja sodobni pogled in sodobni izzivi.  Jaz bi predvsem izpostavil ta vidik in določene bojazni posameznikov, da ne bodo povabljeni k sodelovanju. Mislim, da ključno sporočilo današnjega zasedanja je to, da ta akt, da ta dokument v pripravi se bo v prihodnje dopolnjeval, ampak saj veste, pregovorno je, če želiš, da se nič ne premakni, potem povabi vse, ki imajo različne poglede za isto mizo. Seveda to ne narediti v Državnem zboru, tako kot danes, ampak je to eno od možnosti, da potem se nič ne odloči in nobenih odločitev ne sklene. Torej, za vse tiste, ki jih je vznemiril sam način priprave dokumenta je dandanašnji odgovor na dlani. Se ga tud sam veselim je, da se bo dokument dopolnjeval z različnimi vsebinami. Jaz se ne bom spustil v vsebino, zakaj ne? Ker si ne upam. Ker imam na sprosti strokovnjake iz tega področja in kot že rečeno in s tem bom tudi zaključil, predvsem smo mi tisti, ki bomo v bodoče odločevali in morali upoštevat vaš vidik, ker ste le profesionalci iz tega področja. Mi bi pa morali biti profesionalci na temu področju in sicer, da bi vas poslušali in sprejemali takšne odločitve, da bi vsaj zadovoljili veliko večino vas, ki delate na temu, kot že rečeno izjemno pomembnem stebru naše družbe. Hvala predsednik za besedo.
Hvala kolega Nemec. Naslednji je prijavljen kolega Aljaž Kovačič.  Izvoli.
Hvala za besedo gospod predsednik. Spoštovani gospod minister, predstavniki različnih organizacij, kolegice in kolegi. Zdaj če se na začetku lahko malo pošalim, je mogoče dobro, da se je minister, nekoliko ne najbolj pametno, če lahko rečem politično vrgel v to zadevo, da je opozicija to izkoristila in danes za to mizo zbrala očitno vse strokovnjake, ki želijo sodelovati pri pripravi Bele knjige. Se pravi, vsekakor je minister imel dober namen, da se tega loti na nek način tudi pogum. Zdaj ne bom zgubljal veliko besed o sami Beli knjigi, oziroma o tej skupini. Veseli me, da sem danes, saj sam sem nekako tako slišal, za vas strokovnjakov, da se vaše mnenja ne razlikujejo veliko, ampak imate vsi dokaj podoben pogled na neko prihodnost šolstva.  Zdaj sam naslov današnje seje je, kakšna je prihodnost slovenskega izobraževalnega prostora. Sam menim, da zelo dobra, kajti že danes imamo javno šolstvo, ki je dostopno vsem in tudi takšnega moramo v prihodnosti zagovarjati in ga obdržati. Zdaj izobraževalni sistem je neki temelj vsake družbe in ko izgubimo izobraževalni sistem in kulturo je vprašanje tudi obstoj samega naroda.  V prihodnosti si želim, da bi se predvsem stroka govorila o tudi sam dejansko že, čeprav sem dokaj mlad, delujem na področju izobraževanja, sem tudi po izobrazbi profesor, da bi se več govorilo o mogoče zavoženem, najbolj kaj se je zavozilo v samem šolstvu, se pravi avtonomija učitelja. Danes si mladi velikokrat ne upajo več stopiti v ta poklic, tudi starejši, ki delajo v tem poklicu, nekateri na žalost samo čakajo pokoj, ker se dejansko bojijo družbe, ki se je tako spremenila. Če je nekoč bil poklic učitelja spoštovan, je danes velikokrat tudi zaničevalen. To so naredile tudi današnji svet tudi same ocene, tudi eden izmed mojih predhodnikov je govoril, da se, s katerim zelo dobro sodelujem moram povedati, ki je govoril, da se na medicino vpisujejo samo tisti, ki imajo najboljše ocene. Se pravi, tudi ta družba nas je pripeljala, da je dober tisti, ki ima najboljše ocene. Sam imam odličnega pravnika, ki nikoli ni imel samih desetk na Pravni fakulteti, zato ker se je ukvarjal se že z marsičem drugim. Se pravi, same ocene, tisti, ki ima same desetke na fakultetah, tako rečem, ne pomeni, da je vedno najboljši. Velikokrat pomeni, da je najbolj priden. Ampak če si najbolj priden, še ne pomeni tudi, da si najboljši.  Se pravi, nekako si želim vrniti spoštovanje v ta poklic, da se starši ne bi borili za dobre ocene, ampak bi bile ocene neko ogledalo, ki ga tisti učenec ima. Ob enem pa mu tudi povedati, da ni nobena katastrofa, če dobi tri ali dva ali tudi ena, kajti to je le neka številka, ki ti potem v samem realnem svetu ne pomaga kaj dosti. Zdaj, kar si želim pri sami Beli knjigi na sploh v teh razpravah, veliko je danes bilo tudi govora tudi o korikulumu. Dejstvo je, da ima korikulum kar nekaj slabosti. Sam vidim predvsem to, velikokrat se govori, mora biti vključena stroka, mora biti vključena stroka. Ampak potem spet pridemo do debate, kaj je to stroka. Za mene so stroka, da so vključeni dejansko vsi predstavniki, tako visokošolski profesorji kot potem tudi praktiki. Se pravi sami profesorji in učitelji, ki delajo na srednjih šolah in osnovnih šolah. Ti so na žalost velikokrat, ki s prve roke vejo največ, izključeni oziroma jih stroka visokošolski učitelji, na žalost ne priznavajo. Tudi sam sem imel tako izkušnjo, še v času študijo, ko me je učil profesor predmet, kakšen bi moral biti učitelj, sem se največ od njega učil, ko sem ga gledal in sem videl, da takšen nikoli ne smem biti. Zato ker je že ne vem, 40 let predava na eni izmed fakultet. Tudi ko sem večkrat že kot študent odpiral te teme na predavanjih, zakaj učitelji z terena niso več vključeni, sem z nekaterih ust profesorjev na visokošolskih zavodih dobil jasno, jasne besede, da so pač oni stroka, ki so v samih predavalnicah. Se pravi, tudi to medspoštovanje med samimi, se pravi med stroko, ki je na fakultetah, kot stroko učiteljev, ki so v razredih bi moralo biti večje.  Zdaj danes je veliko bilo govora tudi o vključenosti staršev. Zdaj tudi sam sem starš, po eni strani se pravi zagovarjam, da morajo tudi uporabniki biti vključeni v vse te zadeve, ampak vsekakor pa ne v tolikšni meri, kot so sami profesorji. Ker tudi sam, oziroma vsak od nas je najverjetneje že bil kdaj bolnik in ne more biti enako vključen v neko vsebinsko zadevo, kot je neki kirurg. Tudi vsak od nas je najverjetneje kdo že se peljal z letalom, pa tudi ne more zdaj govoriti, kakšen bi moral biti letalski promet, oziroma v isti moč meti, kot ima sam pilot. Se pravi, da, starši naj bodo vključeni, oziroma moramo biti vključeni, ampak v meji zdravega razuma. Si pa želim, da se tudi v prihodnosti odprejo vprašanja, ki so se že danes, se pravi, da bo Bela knjiga dejansko reševala neke probleme, kajti imamo nekaj problemov, ki jih lahko zelo hitro rešimo, danes je že bil omenjen tudi Zakon o visokem šolstvu, oziroma vpisni pogoji na fakultete, kjer dejansko veliko izkorišča ta peti predmet. Tu zakon o visokem šolstvu je dokaj jasen, pod kakšnimi pogoji se lahko vpišeš na fakulteto, ampak dejansko so fakultete prisiljene, da preživijo velikokrat ne gledajo več na kvaliteto ampak le na vpise, da lahko preživijo. Tudi tu si želim, da bi pod to avtonomijo fakultete, ki je se pravi zakonsko določena, bilo tudi toliko samokritičnosti, da bi videli kdaj delajo kaj narobe. Če pa lahko vključim še na koncu dve zadevi. Zdaj v samo komisijo, sestavo se ne bom »vtikoval«, nedvomno so to strokovnjaki, ne edini, tako da upam, da bo jih dejansko še več vključenih, tudi minister je tu povedal, kakšen je bil njegov namen. Ne morem pa se izogniti eni zadevi, ki sem jo velikokrat izpostavil tudi pri enem drugem zakonu, se pravi Zakonu o raziskovalni dejavnosti, kjer dejansko mladi nimajo možnost, da bi prišli, če lahko na grd način rečem, do svojega koščka pogače. Tudi ko sem hitro »poguglav« starost teh strokovnjakov, vidim, da so to nekateri ne vem, na zdaj jih bom kar nekaj naštel 64 let, 58 let, 68 let, 62 let in 78 let. To je zdaj pet starosti od sedmih članov.  Želim si tudi, da če govorimo o prihodnosti, mislim, da se ne bi smelo izpustiti mladih, kajti kot je zadnjič predsednik na enem neformalnem sestanku rekel, če lahko mlademu 27-letnemu zaupamo, da vozi letalo, mu mislim, da mu lahko tudi pri trideset letih zaupamo strokovnost, da vodi projekte in da tudi sodeluje v takih skupinah.
Hvala kolega Kovačič. Naslednja prijavljena je gospa Maša Kociper.  Izvoli.
Hvala lepa gospod predsedujoči. Jaz bi tudi najprej poudarila, da se mi zdi, da je takšna razprava vedno in sploh v tem trenutku zelo koristna in da me v tem trenutku prav nič ne moti,da jo je predlagala stranka SDS in da si takih razprav in takih predlogov še večkrat želela. Sicer pa kot drugo stvar poudarjam, da sem tudi jaz osebno in stranka SAB prepričana, da je slovensko šolstvo izjemno kakovostno in da smo lahko vsi skupaj veseli, da ga mamo. In ne samo to. Imamo kvalitetno javno šolstvo. Javno šolstvo, ki omogo neko osnovno izobrazbo vsem, ne glede na njihov status, socialno okolje, telesne in druge omejitve. Vsem. In to je velika vrednota, ki je mnogi po svetu nimajo in je to vrednoto vse prevečkrat pozabimo. In ko govorimo o kvalitetnih sistemih, po nekod v tujini včasih pozabimo, da niso tako široko zasnovani in tako odprti za vse, kot je naš in to je ena od velikih prednosti naše države. Osebno verjamem, da je kvalitetno šolstvo, vsem dostopno šolstvo tudi ena najbolj pomembnih vrednot vsake družbe. Če bi dali državam v Afriki, če dam za primer aktualno situacijo, možnost kvalitetnih vsem dostopnih javnih šol, verjamem, da v dvajsetih letih tam ne bi bilo več težav, tudi ne migracij, s katerimi se sedaj soočamo. To je ta vrednost, ki jo da dobra šola.  In ne glede na vse povedano, je pa seveda tudi dejstvo to, kar je bilo pa danes že večkrat poudarjeno, da pa živimo v družbi, ki se izjemno hitro razvija. Vsak dan in iz dneva v dan je ta napredek na vseh področjih družbe neverjeten. In zato je premislek o tem, kam z našim šolstvom it in kako naprej seveda na mestu. Ne glede na te premisleke in pomisleke pa v imenu stranke SAB jasno pove, da je za nas absolutna prioriteta in glavna usmeritev družbe, kvalitetno javno šolstvo. Zasebno šolstvo je lahko dobrodošla dopolnitev, ne more pa biti in temu odločno nasprotujemo, izenačeno v financiranju z javnim šolstvom. Ponuja nekaj drugega, neko alternativo, neko dodano vrednost, manj otrok v razredu, drugačne pedagoške pristope in tako naprej. Ampak tisti, ki si to želi, naj nekaj tudi doplača. In od tega stališča v SAB-u ne bomo odstopili. Sicer pa se jaz ne bi spuščala v detajle te Bele knjige. Mislim, da je bilo tukaj dovolj strokovnjakov, ki so razpravljali prav na to temo. Jaz si pa ne domišljam kot pravnica, da znam o tem smislu kaj blazno dobrega doprinesti in tudi razumem, da o Beli knjigi in o strateških dokumentih pretežno in najbolj razpravljajo strokovnjaki. Kadar so pa razprave tukaj v Državnem zboru, je pa naloga nas politikov, konkretno poslancev, da pa mi, kot predstavniki ljudstva, opozorimo na neke konkretne probleme, ki jih pa mi zapažamo in na katere pa nas opozarjajo ljudje, zato mi oprostite, če bo kaka stvar tudi bolj konkretna. Kaj je torej treba v našem šolstvu, javnem šolstvu glede na hitro razvijajočo se družbo spremeniti? Kar nekaj je bilo povedanega, jaz bi vsekakor poudarila par stvari. Vsekakor ga je potrebno prilagoditi potrebam te nove družbe, kjer je bolj ko pomnenje in kopičenje znanja, potrebno otroke naredit in mnogi ste to že poudarili, samostojne, sposobne najti informacije, sposobne ugotoviti, kaj potrebujejo in kam se morajo obrniti in predvsem sposobne razmišljati z lastno glavo in razmišljati kreativno. Časi, ko smo se učili, tudi moja generacija, zato da smo imeli same petke in smo potem dobili dobro službo, se končujejo. Mnogi od naših otrok, ne bojo niti imeli možnost dobiti službe, kajti trg dela bo popolnoma spremenjen. OECD opozarja, da bo toliko in toliko odstotkov obstoječih poklicev že v dvajsetih letih izumrlo. Otroke moramo torej pripraviti na svet, kjer bodo lahko sami kreirali svojo zaposlitev. Če se tako izrazim. Bodo kreativni, bojo mislili s svojo glavo, bojo znali poiskat vire, se znali obrniti, bojo opolnomočeni psihološko in socialno v smislu družbe, da bodo pri tem dobri in da bojo konkurirali celemu svetu, kajti za njih bo svet njihovo konkurenčno polje. Kako to narediti v praksi, kot rečeno prepuščam strokovnjakom, si pa želim, da ne bi številne analize na to temo spet vodile do paralize. Ampak da bi naredili čim prej konkretne korake. Se mi zdi, da včasih naši družbi preveč na veliko razmišljamo o pomembnih in velikih korakih, pozabljamo pa, da je možno neke spremembe naredit že s konkretnimi, takojšnjimi koraki, ki jih je mogoče uveljavit v relativno kratkem času. Jaz ne morem razpravljat samo kot poslanka, ker sem hkrati tudi mati in teh dveh vlog ne morem ločit. Imam dva osnovnošolska otroka, oba v javni šoli, eden od njiju ima v razredu, poleg njega, še 30 sošolcev, se pravi, da jih je v razredu 31, se mi zdi zdaj, če je to sploh možno, lani jih je bilo 30 in povem vam, da je problem, ki ga vidim kot poslanka in kot mati, velik stres, ki ga na otroke, na učitelje in na starše, v tem vrstnem redu, povzroča obstoječi sitem točkovanja in vpisa na srednje šole. To je povezano s tem, kar je povedala kolegica pred mano, pa še številni. Vedno so bili učitelji, ki so bili strogi, vedno so bili učitelji, ki so bili slabi, ampak ko sem jaz bila v osnovni šoli, sem lahko bila odlična tudi z eno trojko, če je tako ocenil kolektiv, zdaj pa nekdo zaradi čudnega učitelja, povejmo si, povsod smo ljudje, taki, enaki, na vseh področjih. Morda ima trojko pri glasbi in mu bo ta trojka vplivala na oceno, ko se bo vpisoval v srednjo šolo in to, za mene, tudi te neke birokratske male ovire, ki jih je relativno lahko spremenit. Vrnimo se nazaj na sistem, nekih… splošnega uspeha, nekih MU-jev, ZU-jev in tako naprej in na sistem vpisa, omejitve vpisa, na srednje šole, kjer je velika »gužva« in ne dajajmo otroke, učitelje in starše, pod stres tega, da čisto vsaka ocena šteje, ker to ni vzdržno in kaj povzroča tak način in to me najbolj moti – povzroča to, da se izjemno nadarjeni otroci, ki so dobri na enem področju, namesto, da bi se ukvarjali s tem področjem, ukvarjajo nadpovprečno s področjem, kjer jim ne gre. Tu sem brala, v gradivih – dve tretjini otrok ne mara matematike in ima tam najslabšo oceno. Kaj mi delamo? Ti dve tretjini otrok silimo, da se izrecno in največ ukvarja z matematiko. Pa večina na matematičnem področju nikoli ne bo delala, ker ga ne mara. V Ameriki delajo ravno drugače. V Ameriki rečejo, aha, ti imaš talent za to in to področje, tukaj te bomo podprli, tukaj ti bomo pomagali, da boš postal izjemen, nadpovprečen, pusti matematiko. Seveda moraš neke osnove in tako naprej, pri vseh predmetih osvojit – upam, da se razumemo, ampak to je ta drugačni koncept. Ali mi iščemo znanje ali mi iščemo neznanje? In želela bi si, da iščemo znanje in če ne bi se, prišlo do predčasnih volitev, sem jaz želela o tem, v Državnem zboru, v dogovoru z ministrom, ki je rekel, da je morda poslanski zakon lahko hitrejši, sprožit razpravo, ali imamo večino, da uvedemo oziroma ukinemo točkovni sistem in se vrnemo na stari sistem splošnega uspeha, teh preverjanj znanja, ki skrbijo za isto kvaliteto, nacionalna preverjanja znanja, to zagotavlja isto kvaliteto po celi Sloveniji in pa seveda potem omejitev vpisa, tam, ko je to potrebno. To je ena stvar. Druga stvar, o kateri je bilo danes veliko govora je, kako pomembna je kvaliteta učiteljev. Izjemno je pomembna, tako kot je pomembna kvaliteta učiteljev, je pri vseh podsistemih pomembna kvaliteta tistih, ki delajo. Tam ni nobenega dvoma. Ampak, ko govorimo o kvaliteti učiteljev, se moramo tudi zavedat, da kot v vseh podsistemih, imamo dobre in slabe in najslabše, povprečne, nadpovprečne in podpovprečne. In, tako kot sem na to vedno opozarjala v sodstvu, mislim, da je to problem tudi v šolstvu. Naši sistemi, od zdravstva, do sodišč, do šolstva, ne znajo izločit tisti, ki so slabi. Pa vsi vem med sabo, kdo so. Mi smo na sodišču točno vedeli, katerih 5 sodnikov je slabih, vsi smo vedeli, pa se jih ni dalo izločit. In to slabi našo družbo povsod. V konkretni situaciji, če se vrnem korak nazaj, pa to povzroča to, da ta slab učitelj, ki ne zna učit, potem povzroča travme nekim otrokom, ki imajo pri tistem predmetu slabo oceno in zato ne morejo it na točno tisto srednjo šolo, ki si jo želijo in ki bi jo radi obiskovali. Za primer povem primer razreda na šoli mojih otrok – šesti razred, kjer je povprečje v razredu pri matematiki 3,2. Kako je lahko povprečje pri matematiki v razredu, polnem otrok, 3,2 v šestem razredu? In ko vprašaš učiteljico, kako to je mogoče, reče, veste oni nič ne znajo… Ali si morate mislit, da niso znali tega, pa tega, pa tega izračunat. Gospa, si vi to morate mislit? Ja, čakajte, jaz bi njo vprašala, gospa, kako pa, da jih to niste naučili, da cel razred to ni znal? Ali ste pa iskali neznanje… V vsakem primeru, ne moreš krivit cele skupine otrok. (nadaljevanje) Tako da, ko se pogovarjamo o kvaliteti učiteljev, absolutno, seveda, hitro spreminjajoči svet zahteva, da se tudi učitelji prilagajajo temu svetu in tej družbi, ampak, absolutno pa podpiram tudi neke sisteme preverjanja, samoevalvacije znotraj šol, kot je bilo omenjeno in tako naprej, ki pa bojo izločile tiste, ki so slabi, drugače noben sistem ne more napredovat. In ko govorijo učitelji, o avtonomiji učitelja, bom pa še nekaj povedala – avtonomija učitelja, ja, se strinjam in res smo to družbo zbirokratizirali čez vsako mejo. Ni res, da ne, učiteljem, ne zaupamo, kdor je že to rekel, en gospod… Nikomur več ne zaupamo, v tej družbi. Saj tudi socialni delavci morajo več birokratizirat, kot v domove hodit. Ampak, ko govorimo o avtonomiji učitelja, jo pa jaz spet razumem drugače, strokovna avtonomija, tako kot sem pred sodnikih razumela, da se njihova avtonomija nanaša na to, kako odločijo, med sojenjem, ali nekoga, recimo, spoznajo za krivega ali nedolžnega, to je njihova avtonomija, ni pa njihova avtonomija, da ne razpisujejo glavnih obravnav, da ne pišejo sodb v rokih, da ne poročajo predsednikom sodišča, kaj se dogaja v njihovih zadevah, da niso ažurni, da niso strokovni, to pa ni avtonomija in isto razmišljam pri učiteljih. Strokovna avtonomija, ja, prilagajanje situaciji in razredu, ja, ne pa jo razumet v smislu, jaz lahko delat kolikor hočem in kaj hočem, ker sem avtonomen in mi nihče nič ne more. Mislim pa, da so ti časi mimo. Mimogrede, jaz ne vem za primere, ki se omenjajo na takih in podobnih sejah, številnih staršev, ki hodijo z odvetniki v šolo in maltretirajo učitelje. Jaz jih ne vem. Lahko, da je to urbani mit, ki je nastal na podlagi nekaj ekscesnih primerov, ampak, jaz jih ne poznam. Vem pa za starše, ki si ne upajo iti v šolo, da se ne bi zamerili učiteljem in se po kavicah in raznih spletnih klepetalnicah in tako naprej, pogovarjajo, kaj vse je narobe in kaj bi bilo treba naredit. Staršem, ki so resni in odgovorni, je pa treba dat neki ventil, da se izrazijo in tukaj podpiram vsa prizadevanja gospoda Medena in njihove asociacije, ki kakorkoli se kdo iz stroke strinja ali imajo vse prav ali ne, se trudi vključit ta pogled staršev, ker tudi starši so izjemno pomembni deležniki in temu se ne da izognit. Zaključujem še s tem, da nisem ena tistih, ki mislim, da bi mi mogla šola vzgajat otroke, primarno morajo vzgajat starši, ampak če so naši otroci toliko in toliko ur, skoraj pol dneva, v šoli, je seveda neka vzgojna funkcija šole nujno potrebna in se ji ne moremo izognit. Jaz v tem smislu izjemno podpiram vse tisto, kar je bilo rečeno, zlasti v prvem delu, gospa dr. Anderluh je tudi o tem govorila, neko »opolnomočenje« otrok, da ne bojo v stresu, da ne bojo v psihičnih stiskah in da se bojo znali spopadat ne samo s šolo, ampak tudi z življenjem. Tudi sama sem trenerka v programu Neverjetna leta in samo nekaj mi je žal, da nisem kot mlada mamica imela možnosti it skozi ta program in bi si želela, da bi vse učiteljice imele možnost s temi prijemi, gre samo za malo drugačen način komunikacije, vzgajat naše otroke in jim pokazat, kako se komunicira. Jaz sem mediatorka, celo življenje se trudim za mirno reševanje sporov, otroci prihajajo iz različnih okolij, tudi iz okolij z nasilja, ste rekli, in če bi take stvari, to je tudi, program Neverjetna leta, nekaj v tem smislu, da bi jih učili, kako reševat spore, kako reševat stiske, kako odreagirat do sovrstnika in tako naprej, kako se obrnit do učitelja, potem bi bilo našim otrokom mnogo lažje in tudi, šola bi jim bila mnogo ljubša. Tako da, toliko zaenkrat in z veseljem bom vse vas strokovnjake, še naprej spremljala in spodbujala čimprejšnje sprejetje nekih zaključkov v obliki Bele knjige. Hvala lepa.
Hvala lepa. Naslednji je kolega Željko Cigler. Izvoli.
Hvala lepa. Spoštovani. Svoji kolegici, predhodnici bi samo tole rekel, da kar se tiče strokovne avtonomije učiteljev in šol in »vtikovanja« v njihovo strokovno delo, s strani staršev, s pomočjo odvetnikov ali pa prijav na inšpektorat za šolstvo, v anonimnih prijavah, kar se tega tiče, je bila kar nekaj časa dolga razprava vodena, kajne… Tega je zelo veliko, zelo veliko.    (nadaljevanje) Delal sem na področju osnovnega šolstva v občini in vam lahko to direktno povem.  Drugič bi rad povedal tole, da je danes bilo naslovljenih zelo veliko vsebinskih vprašanj vezanih na izobraževanje v Sloveniji za kater vsaj kar se vrtcev, šol in še nekih drugih segmentov po vertikali tiče ugotavljam, da so stvari precej jasno začrtane in zapisane v obstoječi Bali knjigi iz leta 2011, kar je veliko predgovornic in predgovornikov povedalo že pred mano in mnoge stvari bi se lahko uresničile oziroma uredile v primeru kot če bi, kot je prej kolega štrukelj iz SVIZ-a povedal, imelo izobraževanje dovolj sredstev na voljo zato, da posamezne stvari rešuje oziroma realizira kot so v Beli knjigi napisane, pa očitno tega ni. Bilo je jasno povedano kako so po začetku gospodarske krize sredstva za izobraževanje v Slovenije se začela močno zmanjševati in vse to za delo v osnovnih šolah in za kvaliteto dela v osnovnih šolah ne more ostati brez posledic. Pa naj gre tukaj, poglejte, ko so bile stvari odprte in opomnjene in so problemi pri zgodnjem usmerjanju, pri investicijah potrebni v osnovne šole in v vrtce, potem pri neizvajanju odločb o usmeritvi, glede na probleme odnosov med učitelji in učenci na šolah, ki se vse bolj rušijo in niso v redu postavljene, učenci se ne počutijo fino v šolah, kar je s strani predstavnikov stroke bilo danes tudi odgovorjeno, da ne govorim o tem, da je podpora osnovnim šolam in učiteljem pri delu z učenci v socialno-ekonomsko šibkejših okolij v Sloveniji, kar že ne vem koliko časa se govori, bistveno bistveno premajhna. In v kolikor bi bilo tukaj dovolj denarja, bi se sigurno mnoge stvari lahko ustrezno izpeljale in obstoječa Bela knjiga iz leta 2011 še dolgo ne bo realizirana in ima jasne usmeritve kako naprej.  Dalje. Rad bi tole rekel, poglejte. V osnovnošolski problematiki smo v našem Državnem zboru, ki ima približno, kaj jaz vem, leto, leto pa pol, zdajle nekje mandata, govorili skozi poslanska vprašanja, kjer nekih efektov ni bilo. Ko je bila peticija za spremembo šolskega sistema tukaj notri v tej dvorani tudi diskutirana in pa, ko smo govorili o šolskem prostoru in proračunskih sredstvih zdajle za dve leti, ki jih je, kot je rekel prej kolega SVIZ, politični razred oziroma, ko smo jih v Državnem zboru določili izobraževanju. Ta sredstva so premala. In če so ta sredstva premala, se nam bo še odprlo poleg vsebinskih vprašanj, ki so danes bila tukaj povedana, še mnogo mnogo drugih. In v Levici se nam zdi smiselno, da se vprašamo ali je v teh političnih okoliščinah, ki so zdajle pri nas prisotne v Sloveniji in na tak način snovanje nove in že tretje Bele knjige o vzgoji in izobraževanju smiselno. Namreč to kar si je zamislilo ministrstvo oziroma kot se je izrazila strokovna javnost, to ste danes bili kar nekaj predstavnikov, ki ste o tem govorili, je šlo za klofuto stroki kot tudi državljanom, ki so verjeli, da se bo v proces oblikovanja nove Bele knjige poiskalo odgovore na sistemska vprašanja, ki vplivajo na dosegljivost, kakovost in pa pravičnost vzgoje in izobraževanja v državi. In na tiskovni konferenci, ki jo je imelo ministrstvo, smo lahko slišali tudi, da ta Bela knjiga ne bo podlaga kurikuralnih rešitev kot naj to ne bi bilo pri prejšnjih, kot naj bi bilo to pri prejšnjih. Seveda to ne drži, ker kurikularne rešitve niso predmet Bele knjige niti v prvi varianti bile niti v drugi, nenazadnje se je to, je prej to minister sam izpostavil. Zato moramo danes zavrniti sklep, ki je predlagan, naj se Bela knjiga, da naj Bela knjiga vsebuje konkretne kurikularne prenove. Mislim, ti dve stvari sta ločeni, delo strokovne komisije in pa nacionalnega kurikularnega sveta in to je dejstvo.  Poleg tega se je vredno ozreti nazaj in se vprašati, kar sem že prejle povedal, kakšno vlogo sta odigrali prejšnji Beli knjigi, zlasti ta, ki je v veljavi iz leta 2011, ki naj bi bila izhodišče in kažipot za sistemske spremembe v slovenskem šolstvu. In cela vrsta predlogov iz obstoječe knjige se do danes ni upoštevala oziroma realizirala. Jaz sem večkrat to povedal, zlasti pri neizvajanju odločb o usmeritvi, da še kup drugih stvari ne povem, ki ste jih danes drugi sogovorniki že navedli. Prav tako pa ni bila tudi opravljena evalvacija izvajanja usmeritev in ukrepov Bele knjige iz leta 2011, ki bi sploh lahko odgovorila, če in zakaj potrebujemo ta dokument. Čeprav skupini, ki jo je izbral minister, praktično ni strokovnjakov, ki bi se spoznali na delovanje vzgoje in izobraževalnega sistema neposredno, smo slišali tudi, da bo njihova naloga evalvirati prejšnjo Belo knjigo in njene predlagane rešitve. In nekaj podobnega predlaga tudi predlagatelj današnje točke, to je SDS v svojem četrtem sklepu. Zato, zdi se mi, da je ta logika napačna in najprej bi morali ustrezni strokovnjaki z referencami na področju vzgoje in izobraževanja oceniti realizacijo in smiselnost ukrepov iz obstoječe Bele knjige in se šele nato odločiti ali in zakaj potrebujemo drugo. In vsled temu kar sem povedal in v okoliščinah kjer izvršna oblast opravlja le tekoče posle, v Levici predlagamo, da se proces, ki danes o njem govorimo ustavi. Namreč nihče ni jasno, strokovni in argumentirano opravičil potrebe po novi Beli knjigi in proces, ki ga je sprožil trenutni minister oziroma ministrstvo ocenjujemo za neustreznega in se pridružujemo kritikam strokovne javnosti, zato danes poleg dveh sklepov, ki so predlagani s strani predsednika našega odbora, v Levici predlagamo, da se proces oblikovanja nove knjige, nove Bele knjige ustavi.  Hvala lepa.
Hvala kolega Cigler.  Naslednja je kolegica Jelka Godec.  Izvoli.
Ja, Bela knjiga, da ali ne. Nova, da ali ne. Evalvacija, da ali ne. Poglejte, problem je samo o tem, da ko se izpišejo resolucije Bele knjige ali se potem to tudi uresničuje. Na marsikaterem področju imamo različne nacionalne resolucije pa ugotavljamo, da cilji, ki so bili postavljeni 2015, danes recimo za cilje, ki so bili, da bi bilo treba jih narediti, danes še vedno nimamo. Zato je vprašanje ali torej to Belo knjigo in na kakšen način naj nastaja. Moram reči, da se tukaj strinjam z ministrom, ki je zapisal, da skupni strokovni imenovalec mora biti neiskanje ali poveličevanje parcialnih interesov, ampak mora biti strokovni skupni imenovalec pri nastajanju Bele knjige. Me pa zmoti, ko potem naslednja takoj reče, da bo to javno-politični strateški dokument. To ne more biti politični strateški dokument v smislu, če sodeluje stroka, potem naj bodo tukaj strokovne usmeritve in naj bo ta Bela knjiga napisana z jasnimi konkretnimi cilji, ki bodo potem tudi zavezujoči za Ministrstvo oziroma za vse tiste, ki morajo te zadeve urejati. Vsekakor pa danes, ko poslušam kolege poslance, vsi vse vejo, vsi so bili učitelji, vsi so starši, vsi znajo zadeve reševati, potem ne vem, če rabimo vso to kar je bilo danes uvodničarju, ki so zelo povedali kje je problematika kakorkoli oziroma kje slovensko šolstvo stoji. Ker problemi so različni v šolstvu, definitivno, če jih gledaš s stališča učitelja, če jih gledaš s stališča starša ali otroka, vendar pa menim torej, da je tukaj potrebno prepustiti strokovni javnosti, da zadeve razčisti oziroma, da postavi, kje bo slovensko šolstvo, ne vem, leta 2030, leta 2050 oziroma kam bo šlo slovensko šolstvo v teh letih. Minister je dejal, da so veliki pritiski, da se v učne načrte vnaša neke nove vsebine, a na drugi strani se govori, da je učni načrt preobremenjen. Ja, treba bo kaj ven vreči, ne da v šolah dobivamo starši oziroma otroci za izbirne vsebine recimo predmete, ki so že deset let pase in se nihče ne prijavlja, pa še kar jih dobivamo. Tako, da takšne stvari je treba verjetno prevetriti, dati ven, dati nove vsebine, ki so bolj zanimive in potem bodo tudi, torej ta prečiščena in bodo lahko nove vsebine prišle v poštev.  Jaz sem ministra na hearingu, ko je še bil kandidat vprašala, kje on vidi poklice oziroma kateri poklici so tisti, ki bi se prilagajali razvoju družbe, demografiji, digitalizaciji družbe, pa mi je odgovoril, da to so to, to kar imamo. Jaz sem zelo začudena, da danes poslušamo, da je treba pa stvari spremeniti, ker jih je treba. S temi poklici, ki jih imamo danes, ne bomo z vsemi sledili razvoju družbe, predvsem ne, še enkrat, na področju digitalizacije in vsega tega kar se dogaja okoli nas in mi nismo zaprta družba, moramo biti odprta v Evropsko unijo in širše. In če primerjate Finsko s Slovenijo, boste najprej morali oziroma bomo morali spremeniti miselnost v družbi, šele potem bomo lahko spreminjali šolski sistem na ravni finskega. Dokler bo pa naša miselno oziroma miselnost nekaterih zelo daleč od tega kakor je na Finskem, tako dolgo bomo imeli takšen šolski sistem kot ga imamo, pa ne rečem, da je slab. Ne rečem, da je slab. Ampak, če gledam nekatere vsebine skozi oči, bom rekla, tudi starša učitelja nekoč, že petnajst let hodijo z isto zadevo recimo otroci domov. Že s tretjim otrokom se enako učim in enako dolgočasno. Mislim, ne jaz učim, otroci se učijo in potem, ko prideš, ko povedo kaj delajo, rečem, to smo že delali takrat, in reče ja, isto je. In tukaj se strinjam s kolegom Rajićem, ki je dejal, da bi bilo potrebno pogledati tudi pedagoško fakulteto oziroma kdo se vpisuje na pedagoško fakulteto ali gredo z entuziazmom biti učitelj, imeti to poslanstvo ali pač, češ, ni drugega, grem pa na pedagoško, kar se dogaja, ampak verjamem, da to ni pravilo, ampak da prihaja tudi do tega, pa verjetno tudi na katero drugo fakulteto, ampak bi bilo potrebno seveda tudi tukaj pogledati, da se v takšen poklic vpisujejo boljši in pa seveda tisti, ki želijo to opravljati in potem bo tudi drugače v razredu, ker se da. Ker se da, kljub temu, da nekateri govorijo, nimamo avtonomije, ne morem. Da se, da. Da se tudi v tem, da se otroke afirmira, da radi pridejo v šolo, je tudi veliko odvisno seveda od učiteljev, veliko dosti pa seveda od sistema samega, ki ga je vsekakor treba renovirati, pa čet o skozi Belo knjigo, pa tudi to velja.  Zdaj, ene stvari ne morem prenesti, da ne bi povedala. Poslušamo namreč danes kolegico iz LMŠ, ki pravi, naše brezplačno šolstvo. Mislim, jaz bom začela res počasi položnice nositi, kolegici, pa naj mi plača šolstvo. Ljudje plačujejo davke, prispevke in gredo za šolstvo. Ja, od kod pa mislite, da imajo učitelji pračo, ali pa mi, konec koncev. Ne mi govoriti o brezplačnem šolstvu. Poleg tega torej, da se plačujejo prispevki in davki, plačam še kosilo, plačam še učbenike, in tako naprej. Torej, dajmo enkrat jasno povedati, ker potem pa doživiš, da učitelji, ko jih vprašaš, ko predavajo o sistemu v Republiki Sloveniji, ne vedo učencem povedati od kod jim plača. Ne pade iz neba. Plačujejo se davki in prispevki in iz tega se financira javna služba, šolstvo, zdravstvo, itn. Torej, ni brezplačno. In potem poslušam, da ljudje, ki so se zastonj izobraževali v Sloveniji, odhajajo v tujino. Kako so se zastonj? Niso se zastonj. Nekdo je to šolstvo plačal. Ni bilo zastonj. To je, jaz bom tukaj samo to pripombo, da ne si zatiskati oči, torej nimamo brezplačnega šolstva, imajo javno šolstvo, javno mrežo, ki je definirana z zakonom, vemo kako se financira, tako kot se javne službe, zato prosim, dajmo biti fer glede tega.  Kar se tiče, še enkrat, Bele knjige. Jaz se zahvaljujem vsem, ki ste kot vabljeni prispevali k temu, da bo verjetno tudi ministrstvo zadeve razširilo glede strokovne komisije. Lahko bi že prej, ne bi bilo potrebno, da se javnost oglasi in bi zadeve verjetno šle naprej, je pa to pogumno dejanje, pa verjetno tudi potrebno.
Hvala kolegica Goedec.  Naslednja je Tadeja Šuštar.  Izvoli.
Hvala za besedo.  Bela knjiga o šolstvu naj bi bila strateški dokument, ki ne bi predstavljal nacionalne prenove ali vseboval akcijskih načrtov, ampak naj bi se ukvarjala predvsem s prihodnostjo ter odgovarjala na ključne tehnološke, družbene, demografske in druge spremembe, ki se bodo dogajale v prihodnjih desetih do petnajstih letih. Te cilje, ki sem jih pravkar naštela, ne potrebujejo strokovnjakov s področja šolstva, ne vem zakaj bi jih potrebovali. Glede na to kako je sestavljena komisija, da skupina ni sestavljena iz strokovnjakov zavoda za šolstvo, iz pedagoškega inštituta ali pa strokovnjakov, s področja poklicnega in strokovnega izobraževanja, predšolske vzgoje, osnovne šole ali pa izobraževanja odraslih. Minister Pikalo je rekel, da se je skupina dvakrat dobila in da je začela pripravljat vsebino, torej, očitno je od začetka mislil, da je to skupina že dokončna, ampak, glede na današnjo razpravo, verjamem, da se bo to še dopolnila in da bojo vabljeni tudi drugi strokovnjaki. Saj, verjetno se vsi strinjamo, da strokovnjaki, ki niso, se ne ukvarjamo z določenim področjem, ne morejo toliko specifično zagovarjat, recimo, problema šolstva, ampak, tukaj ni noben rekel, da so nekateri dosežki, niso pomembni. Če nekdo nekaj doseže, je pomembno, ampak, ni nujno, da ustreza področju, v katerem potem sodeluje. Tako da, tukaj bi zavrnila besede ministra Pikala, ki je rekel, da mi ocenjujemo dosežke nekaterih strokovnjakov in da jih dajemo v nič. Hvala lepa.
Hvala, kolegica Tadeja. Naslednja prijavljena je kolegica Mateja Udovč. Izvoli.
Hvala lepa, predsedujoči za besedo. Spoštovani predstavniki ministrstva, spoštovani gostje, kolegice in kolegi. Danes smo slišali že zelo veliko stvari, s katerimi se popolnoma strinjam, ne pa s čisto vsem. Ko pa poslušam, da so učitelji uradniki, pa tej tezi dodajam, da ima učitelj popolno avtonomijo, ali bo deloval kot uradnik ali pa bo deloval kot učitelj, s srcem, po katerem si ga bodo zapomnili tako učenci, dijaki, študentje in v nasprotno, me ne bo noben prepričal, da temu ni tako. Sem pa na eni izmed javnih razprav izpostavila ravno to, kar je danes omenila tudi kolegica Jelka Godec, v svoji razpravi, da se moramo vprašati, ali je pedagoška fakulteta v tem času kaj naredila, kaj spremenila, v svojem poučevanju pristopila k modernejšim pristopom vzgoje bodočih učiteljev in ga prilagodila našemu, današnjemu času? Ali iščejo pri študentih več empatije ali pa mogoče oni sami proizvajajo uradnike, da delujejo kot uradniki?  Danes, ko to poslušam, se včasih vprašam, ali naš šolski sistem dela invalidne otroke, saj naj ne bi bili kreativni, samostojni, ne bi bili vizionarski, večino časa lovijo odličnost, vendar to ni življenje, to nam ne prinaša sreče, svobode, prinaša pa razpad človeške duše, pri vsakomur, kadarkoli v življenju, se nam to zgodi. Zato je spreminjanje izobraževalnega sistema zelo občutljiva tema v vsakem okolju, kjerkoli se to dogaja. Gre namreč za večplastno zadevo, ki lahko dolgoročno vpliva na naše gospodarsko in družbeno življenje. Po drugi strani pa so spremembe izobraževalnih sistemov nujne, če želimo slediti tehnološkim in splošnim, družbenim razvojem. Pa ne mislim na izobraževalni sistem v organizacijskem smislu. Predvsem je pomembna vsebina šolskih in študijskih izobraževalnih programov. Zavedati se moramo, da je zelo pomembno, kakšne informacije in vsebine bomo prenašali na naše učence, dijake, študente. Seveda se z razvojem znanosti, tehnike in družbe na sploh, povečajo tudi potrebe po informacijah in znanju, ki jih moramo vnesti v izobraževalne programe, istočasno pa moramo stremeti k temu, da so izobraževalni programi aktualni, pregledni in predvsem brez odvečnega balasta. Paziti moramo, da niso prezahtevni za posamezne ciljne skupine, kot se nam namreč vse prevečkrat dogaja prav mogoče v nižjih triadah osnovne šole in nenazadnje, morajo biti tudi primerljivi in usklajeni med seboj ter širšim okoljem. Ko se pogovarjamo o prenovi, o viziji ali beli knjigi izobraževalnega sistema, ne smemo pozabiti, kdo vse je vpleten v to področje oziroma, kdo vse participira na njem. V prenove se morajo aktivno vključiti čisto vsi deležniki – od učencev, dijakov, študentov, staršev, učiteljev, ravnateljev, profesorjev, dekanov, strokovnih služb, pristojnega ministrstva, predstavniki uporabnikov, predvsem gospodarstva, statistični uradi, nevladne organizacije in še in še bi jih lahko naštevali. Šele potem bomo lahko govorili o celoviti in uspešni prenovi šolskega sistema. Po mojem mnenju se prevečkrat dogaja, da zapostavljamo izkušnje iz prakse, iz baze, iz terena in preveč sledimo akademskim pristopom, spoznanjem. To je mogoče tudi večkrat zaznati pri formiranju določenih delovnih projektnih skupin, kjer prevladujejo člani iz akademskih sfer, pa do vsega spoštovanja do njih. Potem pa vsi skupaj ugotavljamo, da so zaključki ali izdelani programi in projekti preveč teoretični in težko razumljivi ciljnim skupinam. Še najbolj se to kaže pri učnih gradivih. S sodelovanjem in povezovanjem vseh deležnikov, bomo dosegli, da bodo vsi bolj slišani in upoštevani pri tej prenovi, hkrati pa jo bomo lažje implementirali v sam sistem izobraževanja. Bistvo izobraževalnega sistema je v tem, da se programi nadgrajujejo po vertikali, da so programi srednjih šol nadgradnja osnovnih šol, da so med seboj primerljivi in da je omogočena čim večja prehodnost. Na področjih, kjer je le možno, moramo stremeti k izvajanju dualnega sistema. Se pravi, teorija in praksa izobraževanja. To nam govorijo tudi gospodarstveniki, ne pa, da prihajajo iz šolskega sistema dejansko bosi na trg dela. Pri prenovi izobraževalnih programov, pa ne smemo pozabiti tudi na prenovo poklicnih standardov, ki naj bi bili osnova za izobraževalni program, predvsem pa mislim, da mora izobraževalni sistem temeljiti na strateških usmeritvah, potrebah in možnostih družbe. Družba in država morata jasno vedeti, kateri poklic, profil oziroma programi, so definirani in jih moramo tudi jasno podpreti, z ustrezno politiko, na področju štipendiranja, omogočanja pridobivanja kompetenc, prakse, pripravništva in na koncu zaposlovanja. V tem kontekstu je izjemnega pomena tudi pregledan informacijski sistem, ki omogoča učencem in dijakom vpogled o možnostih in pogojih za vpise v posamezne programe ter njihovo zaposljivost po zaključku programa. Moramo biti do njih tudi pošteni in jim to pokazati, predno se vpišejo v sam program. En primer iz prakse, ki pa v Sloveniji ni osamljen primer, žal, v izobraževanju, v Sloveniji imamo kar nekaj srednjih šol, iz gostinstva in turizma, dijaki, ki uspešno zaključijo njihov izobraževalni program – turistični tehnik, pridobijo vse strokovne kompetence, kot so potrebne za poklic turistični vodnik, vendar, pa jim ta poklic ni priznan oziroma ga ne morejo opravljati. Poklic lahko opravljajo šele s posebnimi tečaji in izpiti, seveda, plačljivimi. Pa se na tej točki vprašam, ali je to potrebno? Ali smo pošteni do dijakov? Ali je res potrebno ponovno učenje, preverjanje znanja s tega področja. Sama ocenjujem, da ne oziroma sem prepričana, da ne. Pa če resnično prihaja do manjših vsebinskih odstopanj, pa je to možno popraviti s korekcijo poklicnih standardov in na podlagi tega dopolniti vsebino izobraževalnih programov. In takšnih primerov je žal pri nas zelo veliko, žalosti pa me, ko prihaja do sprememb poklicnih standardov, da s spremembami ne pridemo do boljših rešitev, temveč samo še ustvarjamo dodatne težave. Namesto, da bi dijaki po končanem izobraževanju lahko opravljali čim več poklicev, jih le te odvzamemo. Pa še bi imeli podobnih primerov. Dijaki, ki so vključeni v sistem poklicnega in strokovnega izobraževanja morajo imeti po zaključku šolanja priznan poklic, ki ga lahko najdemo tudi na trgu dela. Mogoče še besedo o učiteljih. Ko spremljamo razprave na to temo, se največkrat izpostavljajo obremenitve učiteljev, poseganje v njihovo avtonomijo, sindikalne pravice, nalaganje odvečnega birokratskega dela. Da je učitelj uradnik, itd. Redko pa slišimo kakšno razpravo, razlago ali besedo o tem, kako bi lahko bi učitelj boljši, uspešnejši, odličen. Vsekakor je bistvenega pomena samo izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje učiteljev, sama tehnika in metode poučevanja so se sčasoma korenito spremenile. Vprašanje pa je, koliko in kako so učitelji na tem področju dovzetni za spremembe in koliko so jim pripravljeni slediti. Zanemarjanje novih spoznanj in tehnik s tega področja vsekakor ni dobro za učitelja samega in njihovo delo z učenci, kakor tudi pretirana tehnika računalništva. Z vsem tem mora vedno stati človek, človek učitelj, z empatijo do učenja, do učencev dijakov in študentov. Ne potrebujemo novih, večjih raziskav kako bi dijakom in učencem privzgojili ljubezen do učenja, ampak se samo vprašajmo kater učitelje smo si v svojem življenju zapomnili in jih spoštovali in jih spoštujemo tudi danes. Jaz sama sem si zapomnila vse tiste, ki so z nami delali, nam dobro razložili snov, nam bili na razpolago, ki so nas čutili, spoštovali in od nas zahtevali in bili potrpežljivi in pravični. Skratka, učitelje, ki so hoteli učiti, učitelje s srcem.  Mogoče še besedo o uvedbi predmeta državljanska vzgoja, ki ga danes nismo zajeli, pa je tudi predmet sprememb. Prepričana sem, da posebnega predmeta za ta vsebinski sklop mogoče sploh ne potrebujemo. Te vsebine lahko vpletemo v vsakodnevno življenje v šolah. Na primer, vsi poznamo, da v vsakem razredu izvolijo predsednika razreda in jim podelijo funkcije v razredu, delovanje v šolskih skupnostih, nenazadnje tudi delovanje šolskega parlamenta, obiski in predstavitev lokalnih skupnosti, pomenu simbola države. V končni fazi tudi pomen demokratičnih volitev, kjer lahko vsak posameznik soustvarja in kreira družbo. Predvsem pa je to potrebno ne le formalno, kot se to v večini šol dogaja, temveč tudi resnično izvajati. Vsi vemo, da to že obstaja v osnovnih šolah, vendar samo na papirju. Otrokom je potrebno dati možnost dejanskega odločanja, pomoč pri pripravi proslave, izobešanju zastav, sodelovanju pri lokalni skupnosti. Seveda, na tej točki pa se takoj zastavi vprašanje. Kdo bo to delal oziroma vodil v šoli? Kdo bo za to plačan in koliko? Če imajo učitelje, ki se pišejo z veliko začetnico, jaz pri tem ne vidim nobenih težav. Če pa smo uradniki, ki se držimo samo pogodbe in kaj je pisano v pogodbi, da to ni moje delo, potem pa je težava in potrebujemo to v učnem načrtu, samo s tem ne bomo vzgojili otrok, ne bomo jim privzgojili in jih naučili naj se po temu ravnajo. Sama menim, da je boljši pristop, da prihajamo iz teorije v prakso. Veliko bolj kot pa, če teoretično razlagamo zakaj mora kdo imeti rad svojo domovino ali pa rad svojo državo. Državljanska vzgoja je del splošne vzgoje, zato smo zanjo zadolženi in odgovorni vsi, prav vsi. Seveda, zopet vprašanje, če smo tako vzgojeni.  Glede učbenikov, delovnih zvezkov in ostalih učnih gradiv pa je skrajni čas, da se na tem področju stvari sistemsko uredijo. Poplava le teh prinaša med učitelje in učence samo zmedo in dodatne stroške. Uporaba različnih virov lahko povzroča različne poudarke pri obravnavanju učne snovi, kar pa pogosto rezultira v obsegu ne pa v kvaliteti. Različni učbeniki in ostali učni pripomočki povzročajo staršem z več šoloobveznimi otroki dodatke stroške pri vsakoletnih nakupih. Različni učitelji, različni učbeniki. Hkrati bi na tem mestu opozorila še na informacijsko tehnologijo, ki bi olajšala tako delo šolam kot učencem in dijakom. Pri tem ne mislim predvsem enotnih informacijskih programov, ki bi bil javno dostopen, iz katerega bi lahko vsi videli kakšne možnosti zaposlitve imajo po končani izobrazbi. In kot sem ministra že opozorila preko poslanskih vprašanj, da moramo v današnjem času pristopiti k enotnemu programu za poročanje vseh poročil, evidenc in ne, da v današnjem času šole le te pošiljajo še vedno v Excel tabelah in s tem povzročajo verižnim deležnikom podvojeno delo, staršem pa prinašajo lahko tudi dodatne stroške s tem, da je pri vsem tem vprašljiva tudi varnost podatkov s katerim razpolagajo tudi tisti, ki niso zaposleni v šolah in ne v javnem sektorju. Skratka, sistem izobraževanja je živ sistem ustvarjen za vse nas, zato ga spreminjajmo z največjo previdnostjo in odgovornostjo, ker je od tega odvisna naša prihodnost, brez ideoloških smeti in brez kratkoročnih političnih kupčkanj. Hvala lepa.
Hvala kolegica Udovč.  S tem smo sklenili razpravo poslancev. Med razpravami sem obveščen s strani predlagatelja, da je umaknil tudi prvi sklep. Umaknjena sta prvi in četrti sklep, dva sklepa Slovenske demokratske stranke.  Zaključujem razpravo.  In vas tudi želim obvestiti, da kolegica mag. Bojana Muršič nadomešča kolega Marka Koprivca.  Zdaj pa prehajamo na glasovanje. Pred glasovanjem pa seveda imajo poslanke in poslanci možnost za obrazložitev glasu. Se kdo javlja? V redu. Nimamo prijavljenih.  Prihajamo na glasovanje. O prvem predlogu sklepa, ki je zdaj, to je drugi pravzaprav, o drugem sklepu stranke SDS. Glasujemo.   Glasujemo o nekoč tretjem, zdaj drugem predlogu sklepa stranke SDS. Kdo je za? (6 članov.) Kdo je proti? (8 članov.)  Ugotavljam, da sklep ni sprejet.  Glasujemo o oštevilčenem tretjem, pravzaprav drugem sklepu stranke SDS. Prebral ga bom.  »Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino predlaga Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, da v roku treh mesecev v parlamentarno proceduro vloži zakone, ki sledijo odločitvam Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki posegajo na področje dela ministrstva.«  Želi kdo razpravljati? (Ne.) Glasujemo.  Kdo je za? (5 članov.) Kdo je proti? (9 članov.)  Ugotavljam, da sklep ni sprejet.  Prehajamo na glasovanje o dvema predlogoma sklepa koalicijskih poslancev. Prvi je:  »Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino se je seznanil s predstavitvijo izhodišč Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport za pripravo Bele knjige o vzgoji in izobraževanju in izhodišč za sestavo strokovnega telesa za pripravo Bele knjige.« Želi kdo pred… V redu. Glasujemo oziroma seznanitveni sklep ne rabimo glasovati. Se opravičujem. Preskočil sem zaradi časovne stiske predstavnico ministrstva, če želi… Ja, se opravičujem.  In prehajamo na glasovanje o drugem predlogu sklepa:  »Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, da ga v roku treh mesecev seznani z doslej opravljenimi analizami, ki so vezane na realizaciji izvajanja Bele knjige o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011.« Nimamo razpravljavcev. Glasujemo.  Kdo je za? (13 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)  Ugotavljam, da je sklep sprejet.  In prehajamo na glasovanje o predlogu sklepa Poslanske skupine Levica. Ta se glasi:  »Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, da do nadaljnjega zaustavi proces priprave nove Bele knjige o vzgoji in izobraževanju in razpusti strokovno skupino za pripravo nove Bele knjige o vzgoji in izobraževanju.« Želi kdo razpravljati? (Ne.) Glasujemo.  Kdo je za? (3 člani.) Kdo je proti? (6 članov.)  Ugotavljam, da sklep ni sprejet.  Želim se na koncu zahvaliti vsem vabljenim za prispevke. Tudi želim podati pojasnilo glede nabora vabljenih predlagateljev je dal en nabor vabljenih. V odboru smo se odločili, da ga uravnovesimo z vabljenimi drugimi. Veliko jih je namreč tudi poslalo opravičilo, tako da, opomba da ni vabljen najširši nabor, tokrat ne drži.  Želim povedati tudi na koncu, ker ta odbor izgleda, da bo počasi sklenil svoje delo v tej sestavi, da sem bil kot predsedujoči tega odbora izjemno počaščen, odgovoren in zadovoljen s tem, da je razprava v primerjavi z razpravami na drugih odborih velikokrat pri nas bila zelo spoštljiva, konstruktivna, vsi smo sledili k nekemu istemu cilju, seveda poti so različne in se zato želim zahvaliti seveda predstavnikom ministrstva, svojim koalicijskim kolegom pa še bolj opozicijskih kolegom zato, ker veste, da so to največja trenja in nasprotja.  Hvala lepa, bilo je odlično delati tukaj in vse dobro za v naprej.