Kolegice in kolegi, pričenjam 15. nujno sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor in vas prav lepo pozdravljam.

Obveščam vas, da so se opravičili naslednji članice in člani odbora: Boris Doblekar, Franc Rosec in pa Bojan Podkrajšek. Imam pa tudi nekaj pooblastil za nadomeščanje: poslanko Lidijo Divjak Mirnik nadomešča poslanka Tina Heferle, poslanko Natašo Sukič poslanec Primož Siter in poslanca Igorja Zorčiča poslanka Mojca Žnidarič.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: 1. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nepremičninskem posredovanju, skrajšani postopek. Ker do pričetka seje nisem prejel nobenega predloga za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot ste ga prejeli s sklicem seje odbora.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O NEPREMIČNINSKEM POSREDOVANJU, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo po skrajšanem postopku posredovala skupina poslank in poslancev, s prvo podpisano Natašo Sukič.

Predlog zakona je bil uvrščen na dnevni red te seje na podlagi zahteve Poslanske skupine Levica, za sklic nujne seje odbora, z dne 26. 6. 2019, ki je objavljeno na spletni strani Državnega zbora, s sklicem oziroma na e-klopi. Kolegij predsednika Državnega zbora je na 38. seji, dne 26. 6. 2019 sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku.

Za obravnavo je bilo posredovano naslednje gradivo: Predlog zakona z dne 13. 6. 2019, mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 28. 6. 2019, mnenje Gospodarske zbornice Slovenije - Zbornice za poslovanje z nepremičninami k predlogu zakona z dne 28. 6. 2019 in mnenje Vlade k predlogu zakona z dne 1. 7. 2019. Vsa gradiva so objavljena na spletni stran Državnega zbora. Rok za vložitev amandmajev je do začetka obravnave predloga zakona. Do sedaj so bili vloženi amandmaji Poslanske skupine Levica k 1., 2., 4., 5. in 8. členu, za nov 8.a člen in k poglavju končna določba.

Na sejo so bili k obravnavi te točke povabljeni: predlagatelj Poslanska skupina Levica - prvo podpisana Nataša Sukič, Ministrstvo za okolje in prostor, Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, Gospodarska zbornica Slovenije, Zveza potrošnikov Slovenije in pa Zakonodajno-pravna služba.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo na podlagi 126. člena Poslovnika opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga.

Besedo najprej dajem predstavniku predlagatelja za dopolnilno obrazložitev. Gospod Mesec, izvolite.

Ja, hvala za besedo. En lep pozdrav.

Novela Zakona o nepremičninskem posredovanju je namenjena temu, da bodo najemniki in najemodajalci v odnosu do agencij za nepremičninsko posredovanje na boljšem. Uvajamo tri ključne spremembe. Prva je, da se omeji višino provizije pri posredovanju pri najemu na največ 4 % pogodbene vrednosti oziroma najmanj 150 evrov in največ enomesečno najemnino. Glede tega se pojavlja zadržek – izrazila ga je med drugim Gospodarska zbornica – da tukaj gre potencialno za poseg v svobodno gospodarsko pobudo, se pravi, v ustavno načelo. Mi na to odgovarjamo, da je 4 odstotna omejitev provizij analogna z omejitvijo, ki za nepremičninske agencije že obstaja in sicer, če stanovanje nekdo kupuje, je provizija omejena na 4 %. Na drugi strani te omejitve pri najemu ni, torej, uveljavljamo bistveno enak mehanizem.

Druga sprememba je, da se črta možnost, da se lahko stroške posredovanja deli z osebo, ki ni najela storitve posredovanja. To, če nekoliko opišem, kaj to pomeni. Po trenutni ureditvi je tako: recimo, da sem jaz lastnik stanovanja, iščem najemnika in najamem agencijo za nepremičninsko posredovanje. Ko najemnika dobimo, bomo tako jaz kot lastnik, kot najemnik, vsak po 1 najemnino plačala agenciji za nepremičninsko posredovanje, kljub temu, da ta, ki stanovanje najema, ni naročil njene storitve, ampak sem jo jaz. Zato v tem primeru mi to možnost, ki je postala pravilo, črtamo, in omejujemo na to, da stroške plača lastnik stanovanja, torej tisti, ki je storitev naročil.

Tretja omejitev, ki jo uveljavljamo v zakonu pa je višina dejanskih stroškov posrednikov na največ 150 evrov. Zdaj, problem, ki ga s tem rešujemo, je ta – v Sloveniji je v najemu, v oddaji, zelo malo stanovanj. Smo ena od držav, z najmanj razvitim najemnim trgom, jih kronično primanjkuje, cene hitro rastejo – v Ljubljani in v nekaterih obalnih predelih so že prešle 10 ali pa celo 11, 12 evrov na kvadratni meter, to govorim o povprečnih cenah najema in najemniki, po navadi so precej kratkoročno vezani na pogodbe, eno, dve leti, morajo že ob vselitvi plačat najprej 1 najemnino agenciji in potem 2 najemnini za varščino, kar pomeni, da recimo 3 najemnine, kar je pri 60 kvadratih, pa če vzamemo neko srednjo vrednost, 10 evrov na kvadratni meter v urbanih predelih, to pomeni, da tisoč 800 evrov najemniki po trenutni ureditvi dajejo, da sploh lahko do kratkoročne pogodbe za najem stanovanja pridejo.

Tako da, naš zakon je pisan predvsem v smeri, da se olajša finančna situacija zanje in pa na drugi strani, tudi za najemnike oziroma za lastnike stanovanj, ker bodo provizije regulirane. Ob tem pa prenašamo v zakon še nekatere ureditve iz evropskih direktiv. Te so bile v neki izvedbi zakona že uvedene, ampak je potem doživel veto v Državnem zboru. Vlada je zaradi tega, ker še niso prenesene te zadeve, prejela opomin, tako da je tudi iz tega naslova pomembno, da zakon sprejmemo, da nas ne doleti kakšna kazen, zaradi teh določb. Hvala.

Hvala lepa.

Ali želi besedo predstavnik Ministrstva za okolje in prostor? Gospod Prijon, izvolite.

Hvala lepa za besedo. Spoštovani predsedujoči in spoštovani poslanke in poslanci, člani Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor ter predstavniki strokovnih služb in drugi udeleženci današnje seje.

Na ministrstvu za okolje in prostor smo podrobno preučili Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nepremičninskem posredovanju, ki ga je Državnemu zboru predložila skupina poslank in poslancev, s prvo podpisano Natašo Sukič. Ugotavljamo, da se spremembe, ki se predlagajo s tokratno novelo, nanašajo na uskladitev določb zakona za zakonodajo Evropske unije, na področju reguliranih poklicev in ureditev višine in obveznosti plačila stroškov nepremičninskega posredovanja.

Zavedamo se, da je možnost pridobitve primernega stanovanja ena od ustavnih pravic državljana Republike Slovenije. Ker ocenjujemo, da je dostopnost do primernih stanovanj zaradi visokih cen na trgu in pomanjkanja najemnih stanovanj trenutno otežena, smo na Ministrstvu za okolje in prostor v skladu z usmeritvami o Resoluciji o nacionalnem stanovanjskem programu 2015 do 2025, aktivno pristopili k preoblikovanju stanovanjske politike. Pri tem so ukrepi za zagotavljanje večje varnosti v najemnih razmerjih in večji dostopnosti do stanovanj, med najpomembnejšimi. Hvala lepa.

V luči teh prizadevanj smo si se opredelili do predlaganih rešitev, ki jih obsega obravnavana novela. Predlog zakona omejuje višino najvišjega dovoljenega plačila za posredovanje na največ 4 % pogodbene vrednosti, a ne več kot 1 mesečno najemnino in ne manj kot 150 evrov. Ob tem se na največ 150 evrov omeji tudi višino dejanskih stroškov, do katerih je nepremičninska družba upravičena v primeru, ko ni upravičena do plačila za posredovanje. Poleg navedenih omejitev, je predlagana jasna določba, da stroški nepremičninskega posredovanja v celoti krije naročnik storitve.

Na ministrstvu ocenjujemo, da so predlagane rešitve skladne s cilji stanovanjske politike, saj bodo prispevale k spodbujanju dolgoročnejše oddaje in najema stanovanj ter posledično k večji stanovanjski varnosti najemnikov. Hkrati bi s prenosom stroškov nepremičninskega posredovanja na naročnika storitve zaščitili najemnike, ki ob sklenitvi najema poleg najemnine in varščine ne bi bilo potrebno plačevati še stroške posredniških storitev, ki jih niso naročili.

Nadalje se s predlogom zakona odpravlja ovira, da lahko samo državljani Republike Slovenije opravljajo nacionalno poklicno kvalifikacijo, tujci pa lahko pridobijo poklicno kvalifikacijo le v tujini. Trenutna ureditev ni skladna z zakonodajo Evropske unije na področju reguliranih poklicev, na kar je Evropska komisija Slovenijo julija 2018 že opozorila z uradnim opominom. S predlaganimi spremembami bo tako v katerikoli nepremičninski posredniki iz druge države pogodbenice pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo za nepremičninskega posrednika v Sloveniji. Katerikoli posrednik, ki pa je pridobil poklicno kvalifikacijo v drugi državi pogodbenici pa mu bo le-ta lahko mu jo bo priznala po postopku priznavanja poklicnih kvalifikacij. Ministrstvo za okolje in prostor predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nepremičninskem posredovanju podpira, saj ocenjuje, da bodo predlagane rešitve prispevale k večji dostopnosti do primernih stanovanj, večje stanovanjske varnosti najemnikov, spodbujanje dolgoročnejše oddaje in najema stanovanj ter skladnosti z zakonodajo Evropske unije. Hvala lepa.

Hvala lepa. Besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe. Gospa Marolt, izvolite.

Hvala za besedo. Zakonodajno-pravna služba je v okviru svojih pristojnosti dala k predlogu zakona pisno mnenje in sicer v petek popoldan. Iz pisnega mnenja bi najprej izpostavila opozorilo, da je treba omejitve višine plačila za posredovanje pretehtati z vidika svobodne gospodarske pobude, ki jo zagotavlja Ustava v 74. členu. Predlagane rešitve namreč lahko pomenijo določitev izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude, lahko pa omejitev te pravice, zato je treba rešitve utemeljiti. Opozorili smo tudi na neusklajenost z ustavnim načelom zakonitosti v kazenskem postopku in s kazenskim zakonikom. Nekatere naše pripombe pa so se nanašale na večjo jasnost in določenost določb in na potrebo po notranji usklajenosti zakona kot celote po sprejeti noveli. Amandmaji, ki jih je predložila Poslanska skupina Levica našim pripombam sledijo. Hvala.

Hvala lepa. Želi besedo še kdo izmed ostalih vabljenih? Izvolite. Prosim, da se predstavite.

Hvala za besedo. Boštjan Udovič, Gospodarska zbornica Slovenije - Zbornica za poslovanje z nepremičninami.

Jaz se ne bom spuščal v argumentacijo čisto posameznih rešitev, ker smo jih precej dobro obrazložili že v pisnih stališčih. Pa tudi sicer na našem združenju vemo, da v parlamentu in na tem odboru verjetno argumenti ne bodo zalegli, ker je zadaj koalicijska matematika. Kljub temu je prav, da na tem forumu tudi pred javnostjo povemo kaj so glavni problemi tega predloga. Ne nazadnje se mogoče pozablja tudi v teh krogih, da so tudi nepremičninski posredniki državljani, da so tudi nepremičninski posredniki davkoplačevalci in volivci. Mogoče bo tudi za njih to pomembno, da slišijo kaj se tukaj dogaja.

Generalno gledano je za nas nepredstavljivo, da si katerakoli politična opcija predstavlja, da se lahko cenovno omeji storitev, ki je na trgu povsem prosto dostopna. Se pravi, storitev za katero se stranka odloči ali jo želi ali je ne želi. Za to ne obstajajo popolnoma nobeni argumenti. Na trgu obstaja dovolj ponudnikov. Rekli smo, približno 2 tisoč nepremičninskih posrednikov in približno 500 gospodarskih družb nepremičninskih in s tem tudi dovolj konkurence. Če bi bila storitev obvezna za državljane v prometu z nepremičninami bi to mogoče še razumeli, tako pa res ni nobenega razloga.

Sedaj se po nekaterih ocenah preko posrednikov opravi bistveno manj kot 50 % prometa. Po nekaterih ocenah okoli tretjine, se pravi, da še vedno večina prometa se opravi brez sodelovanja nepremičninskega posrednika in tudi teh stroškov v teh primerih ni. Tako odpade tudi ta argument predlagatelja, da je najemnik prisiljen prevzeti plačilo stroškov posredovanja, ker to preprosto ni res. Ker ima na vsaka tri stanovanja, ki se oddajajo s pomočjo nepremičninskega posrednika še vsaj pet ali sedem stanovanj, ki se oddajajo brez njega in torej tudi brez teh stroškov. Je pa res, da verjetno se stranke zavedajo, da je v tistih primerih pravna varnost ene in druge strani bistveno nižja. V tem primeru zakon zagotavlja določen nivo storitve in jim pač to ni všeč.

Iz medijev beremo veliko o tem kaj se dogaja v zvezi s tem zakonom, ki je kar naenkrat najbolj nujen zakon v tej državi. Malo nas spominja ta zgodba na tisto, ko starši vzamejo otroka v trgovino, pa v nakupovalni voziček zmeče ogromno enih igrač in sladkarij, na koncu pred blagajno ga prisilijo, da mora vse znositi nazaj, ampak mu kupijo eno liziko ali eno igračko, da ne bo jokal, ko gredo ven iz trgovine. In žal so sedaj ta malenkost, ta igračka postali nepremičninski posredniki.

Čisto načelno mogoče mi kot državljanu ustrezna, da mi nekdo z zakonom določi koliko je vredna posamezna storitev. Recimo, lepo bi bilo, da država reče koliko stanejo jajca v trgovini, koliko stane kosilo v restavraciji, knjiga v knjigarni ali pa če bi država rekla, koliko mi lahko zidar zaračuna za obnovo kopalnice. Ne vem pa kdo je tisti, ki lahko določa ceno storitve za nekoga drugega. Zaradi tega obstaja trg, ki v primeru, ko konkurenca deluje čisto povsem adekvatno določi ceno storitve. Še posebej velja to takrat, ko veje iz samega predloga tako globoko nepoznavanje problematike konkretnih primerov, dela nepremičninskih posrednikov, vseh obveznosti, ki jih imajo na podlagi zakona. Tako da to ne gre.

Sedaj presenetila nas je tudi ali pa ni nas presenetila, ampak je zanimiva tudi ta podpora Zveze potrošnikov Slovenije, ki seveda ne bodo ukrepali takrat, ko bo zaradi neudeležbe posrednika, v teh primerih prišlo do oškodovanja potrošnika s strani drugega potrošnika. Ker takrat, ko je posrednik v poslu udeležen je teh zlorab manj. Ali pa takrat recimo, ko bo zaradi predlaganih sprememb še več črnega trga in še več neplačanih davkov. Zanimivo mi je, ko sem pri Zvezi potrošnikov Slovenije izvajajo tisti razpis za množični nakup električne energije, zakaj se preprosto ne dogovorijo z eno politično stranko, recimo, Levico, da napiše koliko je lahko najvišja cena kilovata električne energije, pa ne bo treba nobenega razpisa izvajati. Te zadeve so absurdne in je mogoče s kakšno tako zadevo treba opozoriti na to kako absurdne so. Če bi bil namen predlagatelja res zaščita potrošnika, kot so zapisali in povedali v tej uvodni obrazložitvi bi tudi zapisali, da se te omejitve ne nanašajo na gospodarske pogodbe, ampak samo na potrošniške. Tako pa te v primeru potrditve veljajo tudi za pogodbe med gospodarskimi subjekti. Kje je tukaj zaščita potrošnika, nam ni jasno. Ta zadeva je v tem delu malo nora in je v sodobnem svetu, vsaj mi ne poznamo podobnega primera. S tem v zvezi je tudi Zakonodajno-pravna služba opozorila ne morebitno protiustavnost predloga, glede spremembe tega 5. člena. Malo nas preseneča, da te morebitne protiustavnosti niso ugotovili v povezavi z omejevanjem dejanskih stroškov. Govorimo o dejanskih stroških. Že samo iz dikcije dejanski stroški izhaja, da so to stroški, ki so nastali. Se pravi, da omejujemo dejanske stroške. Lahko bi jim rekli vsaj administrativni, pa bi vedeli o čem govorimo.

Gospod Mesec je rekel, da je to analogna ureditev in je to, po njegovem, argument, da ni protiustavno. Nasprotno. Tudi sedanja ureditev v tem delu je protiustavna, samo dejstvo, da nihče ni postopka sprožil, ker očitno ni imel interesa do sedaj. Ne dokazuje, da je v skladu z Ustavo. Mogoče bo sedaj Ustavno sodišče imelo priložnost pogledati cel zakon, pa tudi na tiste zadeve opozoriti.

Opozoril sem na to, da nam malo manjka v tem mnenju Zakonodajno-pravne službe, ampak verjetno so bili tudi sami v precejšnji časovni stiski. Tako da je bilo treba na hitro nekaj napisati. Pozdravljam pa vsaj to, da so opozorili na tisto, kar so. Bomo lahko uporabili tudi za naprej.

Trg se vedno in povsod prilagodi vsaki neumnosti, ki jo država v zakon zapiše. Enim lažje, drugim težje. Predvidevam, da se bo tudi tej trg na tak ali drugačen način prilagodil. Posamezniki nekateri se bodo verjetno zatekali k drugim rešitvam, bodisi k črnemu trgu, ki ga je že sedaj pri nepremičninskem posredovanju precej in si ga tudi sami želimo omejiti, pa tukaj ni nobene podpre organov, ki so za to pristojni. Ob dodatnih restrikcijah, tako kot običajno, bo tega črnega trga še več. Posamezni posredniki bodo verjetno iskali tudi obvode, kar je razumljivo in bo to še dodatno izničilo namen zakonodajalca. Nekateri bodo začeli izvajati druge storitve. Dobro vam je znan primer Airbnb, ko je Evropska komisija rekla, da se jih ne da omejevati na isti način kot nepremičninske posrednike, ker niso nepremičninski posredniki. So samo spletni portal. In če se bodo nepremičninski posredniki zaradi takih grobih posegov v svobodno gospodarsko pobudo odločali, da odpirajo nepremičninske portale in recimo v tem smislu jim nihče ne bo mogel nič. Nekaj primerov podobnih je že, jih zaznavamo na trgu in predstavljajo nevarnost za stranke. Kaj boste naredili, ko bodo prodajalci namesto posrednika angažirali odvetnika ali notarja v tem postopku in te stroške prevalili na najemnika? Lastnik se lahko odloči, da katerekoli stroške prevali na najemnika. Od najemnika je pa odvisno ali bo ta pogoj sprejel ali ga ne bo. In ravno zaradi absurdne regulacije v tej državi je toliko praznih ali vsaj navidezno praznih stanovanj, ki bi bila lahko oddana v najem. Tista, ki so oddana na črno pa bi lahko prinašala tudi davčne prihodek.

Gospod Pion je govoril veliko o nalogah države na področju stanovanjske politike in o želji, da bi se uredila stanovanjska vprašanja. A po drugi strani eno od najbolj nujnih vprašanj na področju stanovanjske politike, ki je zvišanje neprofitne najemnine, da se ta uskladi z ravnjo stroškov zagotavljanja stanovanj, že leta in leta govorimo, da jo je treba zvišati, pa ni prav nobenega posluha na ministrstvu, pa tudi pri poslanskih skupinah ga ni bilo, tisti ukrep bi mogoče na srednji rok prispeval k temu, da bila lažja oskrba s stanovanji. Še bolj iracionalno je omejevanje dejanskih stroškov, to je tako kot bi v zakon zapisali, da zidar stranki za recimo obnovo kopalnice ne more zaračunati več kot 500 evrov, stranka si nato niti ne bi mogla izbrati boljšega materiala, ker je zidar omejen z zakonskim limitom. Nepremičninski posrednik mora v vsakem poslu izvesti določene naloge, ki mu jih nalaga zakon, številne so, mogoče omenim samo tiste, ki so najpomembnejše za pravno varnost strank, ogled nepremičnine po sklenitvi pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami, ugotavljanje dejanskega stanja nepremičnine, seznanjanje naročitelja z ugotovljenim pravnim in dejanskim stanjem nepremičnine in zanesljivo opozarjanje na ugotovljene napake in tako naprej. Imeti mora tudi obvezo po zakonu zavarovanje odgovornosti, ki je tudi namenjeno zaščiti stranke, se pravi, če zagreši neko strokovno napako zaradi katere stranki nastane škoda se iz zavarovanja ta škoda pokrije. Stroški vseh teh nalog so vključeni v plačilo za posredovanje in če pride do sklenitve kupoprodajne ali druge ustrezne pogodbe se plača s plačilom za posredovanje, včasih pa do sklenitve takšne pogodbe ne pride iz razlogov na strani naročitelja na ne strani posrednika, posrednik v takšnem primeru ne more nositi stroškov storitev, ki jih je že izvedel, nikakor pa ne moremo v naprej predvideti, da bo takšne strošek znašal manj kot 150 evrov, že en dober oglas ali pa profesionalno fotografiranje preseže tak znesek, če je za prodajo ali oddajo določene nepremičnine potrebnih 10 ali več ogledov znesek niti približno ne bo zadoščal, tudi če je posrednik v kraju nepremičnine. Zveza potrošnikov navaja, da je v preteklosti prihajalo do zlorab, zdaj nikoli nismo izvedeli kakšnih zlorab oziroma koliko jih je bilo, definitivno pa se zaradi enega ali dveh primerov, ko je nekdo izdal previsok račun, ne gre spreminjati zakona. Če ne lahko na tak način reguliramo čisto vsako dejavnost v tej državi, saj se povsod najdejo nepošteni izvajalci. Ne drži tudi navedba predlagatelja, da zakon ne bo imel finančnih posledic za proračun, saj bo zaradi manj posla tudi manj pobranega DDV, bo pa tudi bistveno več najemanja na črno in oddajanja in s tem še manj pobranega davka od najemnin. Mogoče pa predlagateljem to celo ustreza, saj je potrem storitev še cenejša. V primeru dodatnih omejitev, se pravi teh, ki jih uvaja ta predlog zakona, bo zagotovo sledila prijava Evropski komisiji, verjetno, skoraj gotovo pa tudi ustavna presoja. Zdaj bi imel pa za konec samo še eno konkretno vprašanje, ki je sicer strukturirano za predlagatelja, se mi zdi prav, da bi pojasnili kako si to zadevo predstavljajo. Imamo primer v praksi, ki je kar pogost, pa se ne nanaša na Ljubljano, recimo, da posrednik prodaja hišo v nekem kraju, ki ni Ljubljana, ta hiša je od njegovih poslovnih prostorov oddaljena samo 5 kilometrov. Namenoma bom ocenjeval samo stroške za oglede, čeprav pri tem lahko nastane še kar nekaj drugih dejanskih stroškov, ki so lahko tudi še bistveno višji. V treh mesecih ima na primer ta posrednik 10 ogledov te nepremičnine. Stroške vsakega pa če smo zelo, zelo konservativni ocenjuje na 15 evrov. Se pravi, da bi znesek z desetih ogledov v treh mesecih dosegel teh 150 evrov, ki so jih postavili za limit. Torej vožnja dvakrat po pet kilometrov, pa recimo ura za ogled, tako da je to res poceni dejanski strošek. Zdaj pa vprašanje ali naj ta posrednik stranki po desetih ogledih reče, da ne more več opravljati ogledov in drugih storitev, ker mu država dejanskih stroškov nad tem zneskom ne prizna ali naj dela še naprej, vendar v svojo škodo oziroma s tveganjem, da hiša recimo na koncu ne bo prodana zato, ker si bo stranka premislila in da ne bo mogla svojih stroškov si povrniti? Zdaj, če je kakšna pametna salomonska rešitev tega problema, bomo zelo zadovoljni, če jo slišimo. Toliko od mene, bomo pa kasneje lahko odgovorili na kakšno vprašanje, če ga bo kdo imel.

Hvala lepa. Želi besedo še kdo od vabljenih? Predstavnica Zveze potrošnikov, gospa Turk, izvolite.

lepo pozdravljeni tudi z moje strani. Jaz sem Jana Turk iz Zveze potrošnikov Slovenije. kot ste slišali smo mi podprli predloge Levice in smo to tudi obširno obrazložili v našem pisnem mnenju z dne 20.6. Ne bi sedaj ponavljala vseh naših razlogov, bi pa izpostavila predvsem dve situaciji. Prvo je vsiljevanje pogodbe oziroma vsiljevanje deljenja plačila za posredovanje. To v praksi, recimo, zgleda takole, vi se odločite, da boste kupili stanovanje, se javite na oglas in dobite v podpis dokument - ni važno, kaj v dokumentu piše, ali gre za pogodbo o posredovanju ali morda potrdilo o ogledu -, ampak nenadoma ste vi naročitelj in podpišete kot naročitelj. Že v tem potrdilu piše, da so pogoji, recimo, prodaje 2 % delitev. To pomeni, v trenutku - tako kot je gospod Mesec povedal -, ko jaz sploh še nisem videl ne stanovanja, ko ne poznam niti nasprotne stranke, sem moram jaz odločiti za tak podpis in v končni fazi sploh ne vem, koliko je dejansko naročitelj plačal, ali je kaj plačal ali ni nič plačal. Ker, recimo, kupna pogodba pa piše, da stroške plača kupec. To je zdaj ta veriga vsiljevanja.

Druga pomembna zadeva - to smo večkrat izpostavili, mislimo, da je to zelo dobro - je ta 25.a člen, ki določa, kateri so tisti dejanski stroški in kdaj jih nepremičninska družba dobi, po domače povedano. Ker zdaj vi imate situacijo, ko do prodaje ne pride, se pravi, plačila, torej te provizije ni, kakšni so zdaj ti stroški. In zdaj se v praksi pokaže, da potem nepremičninska družba zaračuna sorazmerno zelo visoke stroške, to ni 15 evrov, to je, recimo, prvi ogled po vaših cenikih, ki so objavljeni, 244 evrov, potem je pa vsak ogled, recimo, še 80 evrov. In na koncu dobite račun, tako kot ste vi izpostavili na podlagi mnenja tržnega inšpektorja, ki je zelo blizu plačilu za posredovanje. To se nam zdi ključno. In to je pozitivno, da sedaj je zapisano, da se lahko dogovorita, da se ti stroški zaračunajo. Ker vedeti moramo, osnovno pravilo je samo plačilo, če si me spravil v stik, sicer stroškov ni, razen če sva se midva tako dogovorila. To so obligacije in to je ta predpis, in zato se nam zdi to pozitivno.

Z ostalim vas pa ne bi preveč obremenjevala, si boste prebrali v naši podpori. Hvala za besedo.