15. redna seja

Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor

12. 2. 2020
podatki objavljeni: 12. 2. 2020

Transkript

Spoštovane in spoštovani, pričenjam 15. sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor in vse prisotne prav lepo pozdravljam. Obveščam vas, da se je opravičila poslanka Nataša Sukič, imam tudi eno pooblastilo, in sicer, na seji kot nadomestna članica, namesto poslanke Jerce Korče, bo prisotna poslanka Tina Heferle. Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Predlog resolucije o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030. v poslovniškem roku nisem prejel nobenega predloga za spremembo dnevnega reda, zato je ta določen, kot ste ga prejeli s sklicem seje. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – OBRAVNAVA PREDLOGA RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU VARSTVA OKOLJA ZA OBDOBJE 2020–2030, ki ga je Državnemu zboru na podlagi 109. člena Poslovnika Državnega zbora v obravnavo posredovala Vlada. Za obravnavo je bilo posredovano naslednje gradivo: predlog resolucije z dne 19. 12. 2019, mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 28. 1. 2019 in pa mnenje Državnega sveta z dne 23. 1. 2020. V poslovniškem roku so bili vloženi amandmaji poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, Desus in SAB k 3., 5., 6., 11. in 12. poglavju. In pa, prejeli smo tudi na mizo predlog za amandma odbora Poslanske skupine Nove Slovenije k 6. poglavju. Vsa navedena gradiva so objavljena na spletni strani Državnega zbora. Na sejo so bili k obravnavi te točke povabljeni: Ministerstvo za okolje in prostor, Državni svet, Umanotera, Zveza ekoloških gibanj Slovenije, FOKUS – Društvo za sonaraven razvoj in pa Zakonodajno-pravna služba.  Obravnava predloženega predloga resolucije bo na odboru potekala na način kot ga je Državni zbor uveljavil v primerih ob obravnavi aktov, ki jih sprejema Državni zbor v enofaznem postopku. Torej, po anologiji zakonodajnega postopka s pripravi dopolnjenega predloga akta v primeru sprejetih amandmajev na matičnem delovnem telesu. Na začetku podajam besedo predstavniku predlagatelja s strani Ministrstva za okolje in prostor, gospod Maver.  Izvolite.
Marko Maver
Hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci! Pred vami je predlog resolucije o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020 do 2030. To je predlog tretjega strateškega dokumenta varstva okolja v Sloveniji, katerega temeljno izhodišče, da sta ohranjena narava in kakovostno okolje dve vrednoti slovenske družbe in hkrati podstat našega razvoja. Pripravljen je v skladu z Zakonom o varstvu okolja, Zakonom o ohranjanju narave in Zakonom o vodah ter upoštevanje EU zakonodaje in mednarodnih konvencij s teh treh področij. Ko obravnavamo ta dokument, je treba izpostaviti njegov pomen za programiranje prihodnjega koriščenja sredstev kohezijskih skladov EU in drugih virov, predvsem na področju skupne kmetijske politike in obvladovanja podnebnih sprememb. Še posebej pa je potrebno izpostaviti pomen tega dokumenta za izvajanje nastajajočega zelenega dogovora EU.  Mogoče najprej kratko o stanju okolja v Sloveniji. Povzeto po zadnjem poročilu o okolju v Republiki Sloveniji lahko govorimo o dobrem stanju večine okoljskih prvim. Predvsem se je v zadnjih desetletjih izboljšala kakovost voda in zraka, bolje ravnamo z odpadki, zavedamo se pomena ohranjanja biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot. Izboljšala sta se tudi poznavanje in razumevanje povezav med pritiski na okolje in pa samim stanjem okolja. Kar se tiče prihodnjih okoljskih izzivov so povezani s tradicionalnim pojmovanjem varstva okolja, so predvsem čezmerno onesnažena območja zaradi preteklih dejavnosti vsakoletno kratkotrajno poslabšanje kakovosti zraka, skrb za ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot, ker obvladovanje podnebnih sprememb in pa seveda prilagajanje nanje. Z upravnega vidika pa med prihodnje izzive štejemo tudi potrebo po zagotavljanju zadostnih kadrovskih in finančnih virov za izvajanje nalog na teh področjih. Prihodnji okoljski izzivi pa so predvsem sistemske narave. Ključna bosta razumevanje in ozaveščenost prepleta varstva okolja z družbenimi in gospodarskimi procesi ter zasuk ekosistemskemu razvojnemu modelu s trajnostno proizvodnjo in potrošnjo. Nujno bo v temeljnih spremeniti sisteme, ki zadovoljujejo potrebe družbe, predvsem prehranskega, mobilnega, energetskega in bivanjskega, saj ti odločilno vplivajo na okolje. Varstvo okolja pa bo potrebno zagotoviti s sistemskim pristopom in večjo okoljsko usklajenostjo delovanja vseh sektorjev družbe ter ambiciozno vključenostjo okoljskih vsebin v politike drugih sektorjev. Zato nacionalni program varstva okolja omeni družbeni soglasje glede predlaganja okoljske vizije. Ohranjanja narava in zdravo okolje v Sloveniji in zunanji, omogočata kakovostno življenje zdajšnjim in prihodnjim generacijam. Ta program temelji na tej okoljski viziji in mi sledi na način, da usmeritve in ukrepi prihodnjega varstva okolja združi v tri stebre. To je naravni kapital, nizka ogljična in z viri učinkovita družba in pa okoljska tveganja in na teh treh zgradi mrežo posamičnih ciljev in ukrepov, ki zadevajo ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot, kakovost tal, zraka in voda, preprečevanju odpadkov in ravnanje z njimi, obvladovanje podnebnih sprememb, zmanjševanje virov oziroma večja učinkovitost pri njihovi rabi, sanacija čezmerno onesnaženih območij, obremenjenost s hrupom v okolju, rabo biotehnologije in njenih produktov, / nerazumljivo/ ravnanje s škodljivimi kemikalijami, obremenitev virov, elektromagnetnega polja in svetlobnega onesnaženja in pa prilagajanje na posledice podnebnih sprememb. In te cilje in ukrepe poveže s horizontalnimi izzivi, med katerimi se izpostavi predvsem krepitev dialoga med akterji varstva okolja, podporo, raziskavami, inovacijami, krepitev vzgoje in izobraževanja za varstvo okolja, obvladovanje okoljske kriminalitete, bolj učinkovito rabo ekonomskih in finančnih instrumentov in predvsem seveda učinkovito vključevanje ciljev varstva okolja v politike in ravnanja drugih sektorjev. Treba se je pa zavedat, da teh ciljev programa varstva okolja ne bo možno doseči brez podpore drugih politikih, predvsem energetske, »mobilnostne«, kmetijske, gozdarske, prehranske in prostorske. Za ta namen bo potrebno predvsem krepiti dialog, znanje, razumevanje in sodelovanje med organi v državi in lokalnimi skupnostmi, nevladnimi organizacijami in drugimi strokovnimi inštitucijami in mediji in pa tudi s splošno javnostjo in pri tem bo tudi ključna vloga Državnega zbora, v smislu politične podpore o udejanjanju te zaveze, k trajnostnem razvoju, da bo prepoznan pomen ohranjanja narave, varstva okolja in upravljanja z vodami, za razvoj slovenske družbe in da bo temu namenjen tudi ustrezen človeški in pa seveda finančni vir. Hvala, za enkrat.
Hvala lepa. Besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe. Gospa Rus, izvolite.
Helena Rus
Hvala za besedo. Naša služba je na predlog resolucije v pisnem mnenju podala pripombe, ki pa jih vloženi amandmaji poslanskih skupin upoštevajo. Hvala.
Hvala lepa. Ali želi besedo še predstavnik Državnega sveta? (Da.) Gospod Khalil, izvolite.
Samer Khalil
Hvala za besedo, lep pozdrav vsem skupaj. Državni svet podpira predlog resolucije, ki ima ambiciozno opredeljene cilje in usmeritve, pri tem pa pričakuje, da bodo sredstva za izvajanje ukrepov za doseganje ciljev varstva okolja, ohranjanja narave in upravljanja voda, tudi dejansko zagotovljena v vsakoletnih proračunih, saj bodo v nasprotnem primeru cilji ostali le črka na papirju. V povezavi z dosedanjim nezadostnim financiranjem izvajanja gospodarske javne službe, rednega vzdrževanja vodotokov, vodne infrastrukture ter vodnih in priobalnih zemljišč, Državni svet poudarja, da je za omilitev posledic škodljivega delovanja voda nujno upoštevati resolucijo, ki v prihodnjih letih predvideva porabo najmanj 25 milijonov evrov proračunskih sredstev na leto za te namene. Državni svet, glede na prepletenost ukrepov varstva okolja in ohranjanja narave z ukrepi na področju kmetijstva in gozdarstva, pogreša določitev javne službe kmetijskega svetovanja med nosilce izvajanja tovrstnih ukrepov. Eno takih področij predstavljajo zagotovo posegi v populacijo medveda in volka. Državni svet izpostavlja, da bi morali v luči uresničevanja ciljev na področju kmetijstva, gozdarstva in prehrane, financirati okoljevarstvene ukrepe iz sredstev izven proračuna kmetijskega resorja. V povezavi z razvojno vizijo države, s čim nižjim okoljskim vtisom in ambicioznim vključevanjem v, okoljskih vsebin, v politike drugih resorjev, obstaja namreč bojazen o preobremenjevanju kmetijskega dela proračuna na račun okoljskih ukrepov. Predlog resolucije v okviru varstva narave predvideva tudi posodobitev programa upravljanja na področju Nature 2000. V zvezi z omejitvenimi dejavniki, ki jih prinaša Natura 2000, se je državnim svetnikom postavilo vprašanje, kaj bo posodobitev navedenega programa prinesla? Ob zavedanju nujnosti ohranjanja in izboljšanja naravnega kapitala Slovenije, Državni svet opozarja, da ima Slovenija velik delež Nature 2000, tudi v primerjavi z drugimi evropskimi državami, ki v veliko primerih zelo otežuje življenje lokalnega prebivalstva in zavira uresničevanje razvojnih projektov. Eden takih projektov je prav gotovo tretja razvojna os, ki bi bistveno pripomogla k zmanjševanju negativnih vplivov prometa na okolje. Medtem, ko resolucija v okviru varstva tal predvideva ukrep vračanja nepozidanih zemljišč, ki so namenjena povezavi v kmetijsko ali gozdno rabo kjer je to ustrezno. Državni svet poudarja, da bi kazalo vzpostaviti mehanizem za poenostavitev postopka vračanja tovrstnih zemljišč kmetijsko oziroma gozdno rabo, saj so postopki spreminjanja OPN dolgotrajno, pri čemer so občine zainteresirane za učinkovitejše reševanje težav na področju upravljanja z zemljišči.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Ali želi besedo predstavnik iz Zveze ekoloških gibanj? Gospod Lipič, izvolite.
Karl Lipič
Dober dan. Lep pozdrav v imenu Zveze ekoloških gibanj, nevladne okoljske organizacije. Imamo status društva v javnem interesu po Zakonu o varstvu okolja in pa tudi status stranskega udeleženca pri nacionalnem energetskem podnebnem načrtu. Zakaj tudi to drugo omenjam? Ker menim, da resolucija, ki je pred nami, bi morala biti tudi usklajena, ker se nekatere stvari prepletajo tako na področju ravnanja z odpadki, na področju sevanj in še kakšno področje bi se našlo.  Mi smo svoje pripombe že dali kar dejansko od leta 1998 naprej ali pa drugače povedano, prvi dokument, ki je bil sprejet v Državnem zboru, je bil sprejet 1999 in pa resolucija 2003. Ta dokument spremljamo ves čas v Zvezi ekoloških gibanj. Tudi na vsake dve leti preverjamo stanje v vseh slovenskih občinah na področju varstva okolja in moram reči, da stvari ne izgledajo najboljše. Zdaj pa, da bi bil konkreten. Seveda v predlagani resoluciji mi ocenjujemo, da ima še vrsto pomanjkljivosti na katere bom tudi opozoril in daje dolgoročnih rešitev. Zelo pomembno je, da je ta dokument sprejet oziroma pripravljen, ker menimo v Zvezi ekoloških gibanj, da gre za zelo pomemben dokument Republike Slovenije na področju varstva okolja in pa, dejansko gre za nadaljevanje že obstoječih dokumentov iz leta 1990 in 2003 in je zelo pomemben tudi pri načrtovanju okoljske politike. Ko smo ugotavljali stanje, smo izhajali tudi iz poročila na področju varstva okolja, ki je bilo pripravljeno z zamikom, leta 2012 do 2017, in to poročilo je povedalo, da smo v Sloveniji na področju varstva okolja v enih težkih časih in bo treba narediti marsikaj, da bi stvari popravili. Tukaj, ko ocenjujemo inštitucije, ki bi morale bdeti nad tem dokumentom, govorim o dokumentu, ki je bil sprejet 1999, dopolnjen 2003, to je predvsem Vlada, resorna ministrstva in pa Računsko sodišče, pravzaprav ni dovolj opozarjalo resornega ministra pa ministrstvo, da je treba izvajati nacionalni program varstva okolja in ta dokument je zadnjič bil obravnavan in pripravljen leta 2017 in je bil v predalu vse do sedanjega časa in to je slabo. Menim, da bo zelo pomembno, dokument ki je pred nami, da se dopolni, kvalitetno, strokovno, z argumenti, z roki nosilciin dejansko tudi izvedbo. Mi, ko smo ocenjevali izvedbo starega dokumenta smo ugotovili, da je realizacija le med 10 do 15 % in to je slabo. To so tudi pokazale ankete stanja po slovenskih občinah.  Zakaj govorimo o slovenskih občinah? Ker ta dokument je izrednega pomena, da ga ne izvaja samo gospodarstvo pa politika, pa seveda do neke mere stroka, ampak brez tega, da bi slovenske občine aktivno pristopile k izvajanju tega dokumenta, bo ta dokument pravzaprav nepopoln oziroma bo neizvedljiv. Vsaka slovenska občina bi morala področje varstva okolja imeti kot prioriteto. Mi ugotavljamo v anketi stanja od leta 1999 naprej, da dve tretjini slovenskih občin nima občinskih programov varstva okolja. Po Zakonu o varstvu okolja jim sicer ni treba tega dokumenta imeti, ta dokument pa sicer morajo imeti vse mestne občine, vendar tudi tukaj ugotavljamo, da nekatere mestne občine tudi nimajo programa varstva okolja. Tako, da zaveza in pa vključevanje občin vidim, da bomo morali ta dokument tudi vključiti in strmeti, da bi tudi občine aktivno vključili v izvajanje tega programa, drugače si jaz ne predstavljam, da bi ta dokument lahko bil aktiven, izvedljiv. Zdaj, seveda, še nekaj na splošno, potem bom pa konkretno. Zdaj, povezave, navezave, okolje, zdravstveno stanje in pa vodenje politike na tem področju, je nekako nepovezano. Vidne so posledice na področju zdravja ljudi in že ta podatek Ministrstva za zdravje, Nacionalnega inštituta za zdravje, da zaradi posledic onesnaženosti zraka, PM delci, umre v Sloveniji ca 2 tisoč ljudi, seveda ta, številka je lahko večja ali manjša, je tisto, ki resno opozarja, da bomo mogli na področju zraka in drugih področij, narediti več in pa seveda tudi stroko medresorsko povezati, če bomo lahko ta dokument tudi v celoti izvajali. Drugo je pa, seveda tudi, ko govorim o zakonodaji, ko govorim o zraku, da tudi nekatera novo sprejeta zakonodaja – predvsem mislim na Zakon o dimnikarskih storitvah – ni prinesla rešitev, ampak še probleme zaostrila. Namreč, dimnikarska zakonodaja je prišla iz koncesij v licence, število dimnikarjev se je povečalo, kar za dvakrat in problem je v tem, da so neusposobljeni in ta trenutek se na področju dimnikarske dejavnosti dogajajo hudi premiki v »negativo« in vse to je pa povezano na to, ali smo sposobni v Sloveniji nadzirat ca 500 tisoč dimnih naprav, po domače, dimnikov in pa, dejansko nadzirat skozi sistem Evidim oziroma tudi skozi usposobljenost dimnikarjev. Večina teh dimnikarjev, ki je prišla in se na novo zaposlila, na terenu opravlja, z pozitivnimi poročili hitre stvari, na drugi strani pa tudi ta dokument, ki je pred nami, resno opozarja, da je med večjimi onesnaževalci, takoj za promet, so male kurilne naprave in tega, se je sicer Ministrstvo za okolje in prostor resno lotilo, vendar, smatramo, da še ne dovolj in bo o tem morala celovito spregovoriti tudi v Državnem zboru, ker to je problem, ki nam povzroča, predvsem pozimi, velike težave, okoljske težave in pa seveda tudi zdravjem, onesnaženost povzroča slabo zdravje. Zdaj, seveda, ko smo analizirali še na splošno, kako ta dokument pravzaprav je sestavljen, so nekatera poglavja izredno kvalitetno zapisana, predvsem, ko govorimo o področju gozdarstva, ko govorimo o biotski raznovrstnosti in pa seveda, drugih vidikih. Seveda, ko pa govorimo, tam bi lahko dal oceno 4, ko pa govorimo o dokumentih o področju zraka, odpadkov, bi dal temu področju oceno 3, ko pa govorimo še o segmentih sevanj, predvsem gre za »neionizirana« sevanja, pa lahko moram reči, da naša ocena je negativna. Kar je, poglavje elektromagnetno sevanje, nas čudi, da je v prejšnjem dokumentu Nacionalnega programa varstva okolja, bilo zapisano tudi področje ioniziranje sevanj, to pomeni sevanj, ki so, nastajajo pri jedrski opciji, tu je izpuščeno. Zakaj je izpuščeno, tega ne vemo. Kljub temu, da je sedaj, nekaka, veliki apetiti po gradnji nuklearke, drugega bloka pa še dodatne nuklearke, kar dveh nukleark, to področje pa popolnoma izpustimo iz tega pomembnega dokumenta. Ni nam znano, zakaj je pravzaprav ta »izpuščenost«.  Zdaj, še, okoli elektromagnetnega sevanja. Tu je v dokumentu, tem dokumentu, je stvar zelo skromno zapisana. Naš cilj v Sloveniji bi bilo potrebno izboljšat informiranost prebivalcev, z obremenitvami elektromagnetnega sevanja in zagotoviti obravnavo elektromagnetnih sevanj z upoštevanjem tudi, neodvisnih domačih, tujih znanstvenih študij, predvsem pa, jaz pogrešam, v tem dokumentu, da ni zapisano previdnostno načelo. Brez previdnostnega načela, dejansko bomo težko govorili o tem dokumentu, o elektromagnetnem sevanju. V vsakem primeru bo pa potrebno v tem času, ne do leta 2022, ampak že mogoče do leta 2021, pripraviti novo zakonodajo na tem področju. Novela o elektromagnetnem sevanju je stara in zastarela, je iz leta 1996, stara 24 let, kljub temu, da nekateri lobiji pravijo, da je to dobra zakonodaja, mi menimo, da je neustavna in pa zastarela. V tem dokumentu, ki govori o področju sevanj, bi morali zapisati, da posodobimo zakonsko ureditev glede elektromagnetnega sevanja v naravnem življenjskem okolju glede prvih meritev obratovanega monitoringa, za vire EMS in pa v sodelovanju z Agencijo za telekomunikacijska omrežja Republike Slovenije, tudi vpis v register virov EMS, ki bo / nerazumljivo/ lokacije virov o njihovem obremenjevanje okolja. Namreč, ravno kot veste, je dodatek, ki v tem dokumenti ni omenjen, poleg baz in antenskih postaj, daljnovodov o katerih smo največ govorili, pa dejansko v tem dokumentu nič ne govorimo o WiFi, ki je dejansko zašel v slovenske šole in je nad učenci. In pa, kar je najnovejše, je 5G. To so stvari, ki ta dokument brez omembe in pa načina reševanju ne more biti, da ne bi tega bilo zapisano.  Zdaj pa še za ta splošni zaključek. Mi menimo, da je ta dokument izrednega pomena, da se mora čim prej pripraviti in sprejeti, seveda dopolnjen, in da mora nacionalni program varstva okolja biti vodilo in izhodišče za zelene programe političnih strank. Nas zelo veseli, da se v zadnjem obdobju so politične stranke dale poudarek in težo varstva okolja in jaz mislim, da je tako ta dokument, nacionalni program varstva okolja pa tudi nacionalni energetski podnebni načrt, pozneje pa tudi seveda, ko bo sprejet nacionalni energetski koncept tisti, ki so pravzaprav vodilo za politične stranke, ki so v parlamentu in tudi izven parlamentarne.  Konkretno pa, da ne bom predolg, ko smo šli ta dokument s 105. stranmi, smo ocenili nekatere stvari zapisane in tudi bi podal na ta dokument kratki komentar. Na strani 7, ko govorimo o stanju okolja Slovenije za doseganje okoljskih ciljev Agende 2030, opis stanja ni realen. Ko smo zapisali, zmanjšali so se izpusti, večina onesnaževal v zrak in vodo in boljše je ravnanje z odpadki. Mi menimo v zvezi ekoloških gibanj, da na tem področju ni večjih premikov, da so stvari zadovoljive, ne pa dobre. Prav tako, ko govorimo o onesnaženosti zraka s PM delci, 2,5 oziroma PM10 in prevzemnim ozonom.  Drugo. Na strani 13, piše v dokumentu pod tri, izboljšanje, obvladovanje obremenitev zaradi virov elektromagnetnega sevanja. Menim, da ne gre za nobeno izboljšanje. Obratno, gre za nazadovanje tistega kar je bilo že zapisano v dokumentu 1999, in če bi tiste stvari prepisali, bi bile kar zadovoljive. Tukaj ni izboljšanja brez, kot sem že prej omenil, uvedbe previdnostnega načela, da po 24.letih je potrebno to novelo tudi pripraviti in jo sprejeti, in da na terenu se ta stvar ne izboljšuje, še vedno se postavljajo bazne antenske postaje, daljnovodi in pa tudi druge naprave, kot WiFi, 5G v prostor, kjer je prva cona varovanja in to povzroča številna negodovanja občanov, ki se zrcali skozi številne civilne iniciative, itn. Marsikaj bo treba tudi kablirati. Predvsem kablirati 110 kilovoltne daljnovode in pa kablirati tiste daljnovode, ki so v urbanih naseljih, ki so v prvi coni varovanja in te stvari bi kazalo tudi zapisati v ta dokument.  Na področju zraka, bi samo to omenil kar sem že prej dal poudarek. Se dogaja okoli novele o dimnikarskih storitvah. Jasna opozorila so, da je glavni vir za izpuste, so zastarele male kurilne naprave, kljub temu, da se trudimo skozi Eko sklad, bo treba tukaj narediti več in dejansko bo potrebno na novo organizirati dimnikarsko dejavnost. Zdaj, kako se bodo organizirali, to je njihova stvar, ampak na Ministrstvu za okolje in prostor, ki imajo vse niti v rokah, bi poleg Evidima morali tudi zahtevati od dimnikarjev, da so za to usposobljeni, izobraženi, da imajo za to inštrumente, in da ne more biti vsak, ki ima pet minut časa, tudi dimnikar. In te stvari bo treba realno prediskutirati in tudi tako ukrepati, drugače je pač na področju onesnaženosti zraka iz malih kurilnih naprav ne bomo presegli.  Kar se tiče področij kot so vode, stran 45. Gre za usmeritvene ukrepe za doseganje ciljev varstva in rabe voda. Tukaj pogrešamo zabeleženost 70.a člena Ustave. Namreč, 70.a člen Ustave se je pred letom pa pol sprejel, vendar se ne izvaja v praksi. Govori o pravici do pitne vode in če bi se izvajal, potem ne bi imeli težav kot je kanal C0 v Ljubljani in pa tudi, da postavljamo stvari na lokacije kjer je pitna voda in ta pitna voda mora biti zaščitena. To velja tudi za področje kmetijstva, kot onesnaževalca na vodovarstvenih območjih, itn. Tukaj nas čaka ogromno dela na tem področju.  Na strani 52, z odstavkom, Slovenija je v zadnjem obdobju dosegla dober napredek pri ravnanju z odpadki. Mislim, da kvečjemu ta »dober« lahko zapišemo »zadovoljiv napredek«. So napredki na področju od prve do četrte stopnje. Imamo to piramido. Ko govorimo o ločevanju, zbiranju in ozaveščanju na tem področju, vendar se stvar ustavi pa seveda tudi ponovne uporabe. Stvar se pa ustavi v četrtem segmentu, ko ugotavljamo, da nam mešani komunalni odpadki se že grmadijo zadnji dve leti da ne vemo kam z njimi, predvsem po tistem, ko nam je Avstrija, dunajska sežigalnica dala, pravzaprav omejila možnost termične predelave odpadkov. Izvoz odpadkov stane tam ned 120 do 140 evrov na tono in se s tem cena povečuje, ko se nam zapirajo možnosti poleg Avstrije tudi na Madžarskem z industrijskim in komunalnim blatom in to so resni problemi s katerimi se Ministrstvo za okolje in prostor zelo resno ukvarja, vendar bo treba tudi najti dolgoročne rešitve.  Mi v Zvezi ekoloških gibanj poleg vseh drugih stvari vidimo rešitev tudi v termični izrabi odpadkov. Za to se trudimo že 23 let. 12. in 13. marca organiziramo strokovni posvet v Moravskih Toplicah, ravno na temo ravnanja z odpadki, termične izrabe odpadkov. Jaz mislim, da po teh petih možnostih, ki so sedaj na Ministrstvu za okolje in prostor na petih lokacijah, Ljubljana, Maribor, Ptuj, Kočevje, Jesenice, po možnosti izgradnja objekta, bo treba iskati tudi kratkoročne rešitve kot so recimo že obstoječi objekti, TEŠ, itn.  Okoli TEŠ in pa Salonita in pa nekaterih drugih, je rekel takole, imamo objekte, vendar mora biti družbena sprejemljivost. Na drugi strani imamo pa nekatere nevladne organizacije, ki z izvozom revolucije pravzaprav ustavljajo vse te procese. To ni dobro. Treba je iskati rešitve, dolgoročne, tako na nivoju gospodarstva, stroke, politike in tudi nevladnega sektorja pri družbeni sprejemljivosti teh objektov, ne pa biti vse proti in z argumenti o sežigu in sosežigu pravzaprav delate tudi istočasno gospodarsko škodo. Tukaj mi, ne bom zdaj šel v detajle, ker ni to predmet, vendar vseeno tukaj nas čaka resno delo in resna strokovna obravnava in take stvari, ki so se zadnjič zgodile v Šoštanju, ne more biti predmet reševanja problemov na področju energetike niti na področju ravnanja z odpadki. Treba je iskati rešitve znotraj Slovenije in postavljati objekte tako, da ne bodo ali pa minimalno škodili kvaliteti življenja, bivanja pa zdravja. Mislim, da imamo take lokacije, in da prednost moramo dati objektom termične izdelave, ki bodo istočasno daljinsko ogrevali urbana naselja in s tem zmanjševali tudi emisije / nerazumljivo/ napram drugih povzročiteljev.  Na strani 53. Mislim, da je premalo bilo povedano, ko govorimo o izrabljenih vozilih pa izrabljenimi gumami. Na področju odpadne električne, elektronske opreme so napredki, na področju izrabljenih vozil pa to problematiko spremljamo že zadnjih 25 let. Mislim, da stanje se celo poslabšuje. Po naših podatkih, 60 % vseh starih izrabljenih avtomobilov gre izven Slovenije proti Madžarski, proti Hrvaški in drugim državam in centri za predelavo vozil, da bi predelali vozila na 95 % teže, so danes bolj redkost. Tudi na področju gum stvari nam ne uspevajo. Mi imamo še vedno skladiščene in pa ne vemo kam z njimi. To so stvari, ki bi morali narediti premike in brez tega ta dokument ne more tudi biti dober na področju ravnanja z odpadki.  67. stran – krepitev urada za kemikalije. To so ukrepi pa doseganje ciljev glede ravnanja se kemikalijami. Ta Urad za kemikalije, ga že spremljamo vrsto let, mora se, ne samo kadrovsko okrepiti, ampak svoje delo na področju kmetijske varnosti mora izvajati dosledno, z drugimi resorji in mora pritegniti v svoje delo tudi nevladni sektor, zainteresirane nevladne organizacije. Že pred petnajstimi oziroma dvajsetimi leti smo imeli dobro sodelovanje nevladne organizacije z uradom za kemikalije, v zadnjih desetih letih je pa to načrtno zamrlo in to ni dobro. Na področju kemijske varnosti dejansko mora tudi nevladni sektor, ki ima interes, sodelovati pri iskanju rešitev, ker se nam problemi kot je Kemis, pa ta požar in podobni primeri, ne bi dogajali v praksi, če bi to sodelovanje v tem medresorskem obroču Ministrstva za zdravje, za okolje in drugo, bilo bolj vzpostavljeno. Tukaj vidim tudi, da se pripravi en program dela nevladnih na področju kemijske varnosti. Ta dokument je bil že pripravljen, vendar ni bilo interesa, da bi se tudi sprejel.  Na področju obremenitev okolja z elektromagnetnim sevanjem bi samo na strani 68 dodal to, da je treba stvari prišteti še k vsem naštevanju od baznih daljnovodov, radijskih, televizijski oddajnikov, tudi WiFi in 5G, to je stvar, ki je prišla v zadnjih dveh letih in je resen problem, če ga bomo prepustili. Občani se tega resno zavedajo in brez nove uredbe o elektromagnetnem sevanju, brez previdnostnega načela ne bo tudi rešitev. Prav tako pričakujemo, da bo področje ioniziranih sevanj vneseno v ta dokument, in da bodo roki realni in hitrejši kot leto 2022, ko govorimo o uredbi o elektromagnetnem sevanju.  Še stran 73, o izboljšanju zakonodaje in pa izvajanje zakonodaje. Namreč, s praktičnimi delavnicami za nevladni sektor in občane ne bomo mogli izboljšati stanja, če ne bomo na novo organizirali tudi delovanje nevladnega sektorja. To je zdaj razdrobljeno. Eni so pri koritu drugi smo nekako odrinjeni, ampak kaj je najbolj pomembno. Pomembno je to, da je v Sloveniji približno 180 nevladnih organizacij, društva, zavodi, privatni zavodi, fundacije, itn., nekaj teh je dobro situiranih, / nerazumljivo/ imajo profesionalci. Kar je pa najbolj problematično je pa to, tako kot sem prej govoril o vključevanju občin v ta dokument, je tudi pomembno, da vključujemo v ta dokument tudi delo nevladnih organizacij, društev, na terenu, to pomeni v občinah. 60 % vseh nevladnih organizacij ima sedež v Ljubljani. To je narobe. Mi smo s tem namenom tudi šli v Krško, da bomo na terenu. Druga stvar. 90 % vsega denarja je dejansko skoncentrirano v desetih nevladnih organizacija, kar je po svoje jim je lahko dobro, po svoje pa to ne služi napredka. Brez tega, da bi vsaka regija imela nevladno organizacijo kaj šele vsaka občina, mi premikov na tem področju okoljskega ozaveščanja, izobraževanja ne bomo dosegli. To pomeni tudi znotraj nevladnega sektorja moramo biti bolj organizirani in tudi s strani CNVOS in drugih spodbujati, tudi spodbujati s strani Ministrstva za okolje in prostor. Namreč sedaj je razpis ekološkega sklada za 800 tisoč evrov, kjer se predvsem projektno financira. In seveda pogoji. Biti morajo štiri nevladne organizacije, ki imajo status društva v javnem interesu od teh 29., in vsak tisti, ki se prijavi, mora imeti še 20 drugih društev zraven. To pomeni, da je ta razpis pisan enim in istim, ki dobivajo denar in dejansko onemogočajo(?) 90 % tistih nevladnih organizacij, ki pravzaprav bi rade delale in pa predvsem, ki delajo na terenu. Zato tudi, tako kot občine, ko sem poudaril, občinski programi varstva okolja, tudi vsako občino bi mogli stremet, da ima svoje društvo, na področju varstva okolja oziroma eno od teh možnih oblik. Seveda, če bi bilo več društev v občinah, bi seveda bilo tudi manj civilnih iniciativ in te koordinacije bi bilo tudi več in manj bi imeli teh / nerazumljivo/ efektov. Na področju, mislim, na strani 81, okoljska kriminaliteta. Tu opažamo, da je stvar, ima že dvajsetletno spanje. Zakaj spanje? Zaradi tega, ker so razgovori Ministrstva za notranje zadeve, za okolje in drugih resornih ministrstev, bilo pred dvajsetimi leti bistveno bolj poudarjeno, namreč, Ministrstvo za notranje zadeve ima pravilnik o delu na področju varstva okolja. Ta pravilnik se redkokdaj izvaja, naraščanje okoljske kriminalitete in drugih stvari je v porastu in predvidena stvar, ki je zapisana, zaradi navedenega, bo pripravljena nacionalna strategija za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje okoljske kriminalitete, pri čemer bo Ministrstvo za notranje zadeve in tako naprej… To je nujno potrebno. Mi opažamo, da pravzaprav na tem področju ni, tudi na Ministrstvu za notranje zadeve, ljudi, ki bi na tem profesionalno delali in dejansko, želja pred leti je bila tudi, da bi imeli okoljsko policijo in v to smer bo dejansko potrebno narediti znatno več. Na strani 82., v tej preglednici, poudarjam tisto, kar sem govoril o izrabljanju motornih vozil, da ni prihodkov v državni proračun. 2016 24 tisoč evrov, 2017 nič, 2018 nič. To pomeni, da smo na tem področju nekako zaspali in da brez tega, da tudi tako, kot komunalne odpadke, tudi motorna vozila in druge stvari, je treba dejansko doma razgraditi, ne da nam nekontrolirano, grejo izven slovenskega prostora. Zdaj, seveda, pri strani 85 – ukrepi za obvladovanje sevanja elektromagnetnega sevanja in svetlo… / nerazumljivo/ so predvidena sredstva iz proračuna, ne bodo presegla 20 tisoč evrov letno. Jaz mislim, da, s tem se ne bi hvalili, ker ravno zmanjševanje sredstev na tem področju, na drugi strani pa naraščanje problema pri elektromagnetnem sevanju povzroča to, da bo potrebno ta znesek podeseterit, ker dejansko bo treba se na tem na novo organizirati. In, za zaključek – smatramo, da je na področju energije iz odpadkov, da na področju hierarhije trajnostnega ravnanja z odpadki, zmanjševanje, ponovna uporaba, reciklaža, termična izraba in odlaganje na odlagališča, je slednji način najbolj sprejemljiv. To pomeni, da bo treba, seveda pri tej piramidi, odlaganje dejansko popolnoma izpustiti. No, in kot materialna, mislim, še s tem končujem, velika evropska mesta, v duhu razvoja pametnih mest, dejansko te surovine predelajo, za energetske potrebe, jih pokrivajo tudi iz svojih odpadkov. Mi dejansko vidimo rešitve v, tudi daljinskem ogrevanju in pa s tem, da odpadke predelamo v SRF goriva oziroma RDF goriva in pa z sodobno tehnologijo, ki jo poznajo, tudi rešujemo probleme na področju ravnanja z odpadki. In brez te možnosti, mi pravzaprav ne vidimo možnosti, da bi rešili problem. »Zero waste« je dobra teorija, vendar »zero waste« je lahko osnova za izobraževanje, ozaveščanje mlade generacije, odraslih, vendar ne more biti rešitev za nakopičene probleme z odpadki, zato bomo te odpadke mogli reševati sami in hitro. In zato dejansko brez termične izrabe ne bo šlo in mora biti pa sodobna tehnologija in mora biti tudi večji dialog z občani, prebivalci in tudi povedati občanom stvari, ki so realne, stvari, ki škodijo oziroma, stvari ne škodijo, ne pa pretiravati s stvarmi in pa z pol resnicami delati tudi gospodarsko škodo. S tem bom jaz končal. Lahko bi še marsikaj dorekel, vendar menim, da je to dokument, ki je izrednega pomena za področje varstva okolja, ki mora biti čim prej, vendar dopolnjen. Mi menimo, da ta dokument rabi še nekatera poglavja, ki se dopolnijo, kot sem v uvodu povedal. Nekatera poglavja so izredno dobro zapisana, poglavje kot so pa zrak, odpadki, sevanja, pa ne dovolj dobro in tukaj bi se bilo treba malo še potruditi. Voljni smo tudi z našo ekipo strokovnjakov sodelovati in mislim, da bo potem ta dokument spremenil in bo dejansko, malo karikiram, deset božjih zapovedi, ki se jih bomo držali, tako kot bi se morali držati Aarhuška konvencije in še marsikaterega dokumenta na področju varstva okolja.  Hvala.
Hvala lepa.  Prehajamo na razpravo in odločanje o predlogu resolucije in pa o vloženih amandmajih. Ker je bilo vloženih šest amandmajev, predlagam, da se razprava združi v skladu s 128. členom Poslovnika. Po opravljeni razpravi bi opravili glasovanje, najprej o vloženih amandmajih nato pa še o vseh poglavjih predloga resolucije skupaj.  Tako, da bi odprl razpravo, če mojemu predlogu nihče ne nasprotuje. K razpravi je prijavljena gospa Šuštar.  Izvolite.
Spoštovani vsi prisotni!  Resolucija o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020 do 2021, je nekonkretna in ni skladna s področno nacionalno zakonodajo oziroma Zakonom o ohranjanju narave. Nacionalni program varstva narave kot sestavni del obravnavane resolucije ne temelji na podlagi ocene stanja ohranjenosti narave kot jo določa začetek drugega odstavka 94. člena Zakona o ohranjanju narave, saj poročilo o okolju v Republiki Sloveniji iz leta 2017, ki je v predlaganem nacionalnem programu varstva okolja zapisano kot izhodišče za program, teh vsebin in ugotovitev ne podaja. Nevladne organizacije so var na to opozorile in tudi trdijo, da ocena stanja ohranjenosti narave pred sprejemom nacionalnega programa varstva okolja ni bila pripravljena in ne more predstavljati podlago za izdelavo prihodnjega nacionalnega programa varstva narave. Problem resolucije je tudi opredelitev zagotavljanja finančnih virov za izvajanje varstva narave. V njej so navedena le področja, ki naj bi bila financirana s skupno ocenjeno število potrebnih finančnih sredstev in povzeti predvideni viri sredstev. Iz proračuna Republike Slovenije ni jasno ali bodo sredstva zagotovljena ali ne bodo. Obenem pa bi rada poudarila tudi to, da je Ministrstvo za okolje in prostor 23. januarja predstavilo osnutek dokumenta, prednostni okvir ukrepanja za Slovenijo, ki določa oceno potrebnih finančnih sredstev za opravljanje in doseganje ciljev Nature 2000, za obdobje 2021 do 2027. Iz predstavljenega osnutka dokumenta je razvidno, da finančni oceni obeh dokumentov nista skladni. V nacionalnem programu varstva narave, ki obravnava politiko Republike Slovenije na področju ohranjanja narave na celotnem ozemlju Republike Slovenije je navedeno, da bo za izvajanje politike potrebnih od 47 do 53 milijonov evrov letno. Prednostnemu okviru ukrepanja za Slovenijo pa je za politiko Republike Slovenije na področju ohranjanja narave le za pokrivanje obveznosti izhajajočih iz evropske zakonodaje potrebnih od 57 do 86 milijonov evrov letno. Celotni program naj bi torej stal manj kot le njegov del. Ali ni to skrajno nenavadno? Resolucija je vsebinsko šibka, s slabo definiranimi cilji in ukrepi ter tako neprimerna za strategijo Republike Slovenije na področju varstva okolja. Program varstva rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov ne vsebuje konkretnih ukrepov za nobeno živalsko in rastlinsko vrsto. Imamo veliko nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s konkretnim varovanjem okolja, a jih resolucija ne upošteva. Naj navedem samo predlog Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ki so ga poslali tudi na Ministrstvo za okolje in prostor. Vzrok za nastajanje tega predloga, je bil predvsem uradni opomin Republike Slovenije s strani Evropske komisije, ki se dotika kritičnega stanja travniških vrst ptic in barjanskega okarčka. Dokument predstavlja stališča do skupne kmetijske politike po letu 2020 v Sloveniji in usmeritvami, ki bi izboljšale stanje travniških vrst ptic in barjanskega okarčka na območju Slovenije. V Sloveniji se soočamo s hitrim krčenjem populacije ptic, še posebej pa so prizadete travniške vrste. Društvo pričakuje, da bodo nekatere vrste ptic, ob enaki politiki, kot je bila do sedaj, v Sloveniji izginile. Vrste izginjajo tudi na območjih, ki je opredeljena in namenjena varovanju vrst, torej v Naturi 2000. Prav tako je skrb zbujajoče tudi stanje travniških dnevnih metuljev, predvsem barjanskega okarčka, ki je izginil iz treh od štirih območij, kjer je bil prisoten, na četrtem pa se je populacija zmanjšala za 75 %, bivališče vrste pa za 92 %. Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije, je predlagal rešitve, ki bi jih lahko vključili v resolucijo, saj so konkretne, narejene na podlagi znanja in izkušenj in bi prinesle prave rezultate. Eden od ukrepov bi bil lahko tudi ta, da bi moralo vsako kmetijsko gospodarstvo, na območju Slovenije, kot pogoj, za prejemanje javnofinančnih podpor, vsaj 15 % svojih kmetijskih zemljišč nameniti ohranjanju ali izboljševanju stanja habitatov vrst kmetijske krajine. Imajo sicer še več dobrih predlogov, ki jim je vsekakor dobro nameniti pozornost. Kot biologinja, seveda zagovarjam ohranjanje narave, živalskih in rastlinskih vrst in njenih habitatov, vendar je potrebno najti tudi ravnovesje med kmetijsko politiko, na način, da bodo kmetje lahko ohranjali raznolikost slovenske krajine. Kmetje, ki delajo na kmetiji, si želijo čim več pridelka, saj je od pridelka odvisno njihovo preživetje. V Sloveniji imamo sicer tudi podnebni sklad, iz katerega bi lahko podpirali kmete in ukrepe za ohranjanje krajine. Zdaj je zaradi intenzivnega kmetijstva že težko najti lep cvetoč pomladni travnik. Vse je samo zeleno, brez pisanih cvetlic, saj se te zaradi prehitre košnje ne morejo normalno razmnoževati in zaključiti svojega razvojnega cikla. Predlagam, da bi kmetom, ki kmetujejo na ekološko pomembnih območjih ali na zavarovanih območjih, iz sredstev podnebnega sklada, pokrili razliko zaradi zmanjšanja pridelka, tako, kot je to, na primer, urejeno v Avstriji. V Sloveniji imamo področje Nature 2000, ki obsega 10 % Slovenije. Problem ni to, da je to tako veliko območje zaščiteno, problem je, da je to samo zaščiteno, da je vse omejeno in prepovedano in nič več. Nimamo strategije za upravljanje teh območij, kar predstavlja velik problem. Če kdo od kmetov želi kaj storiti na zaščitenem območju, trči na birokratske ovire in se z njimi lahko bori tudi več let. Tisti, ki delajo na varstvenih področjih, imajo probleme z gnojenjem, z uporabo fitofarmacevtskih sredstev in podobno. S temi zavarovanimi področji je zelo težko živeti in veliko je ljudi zaradi tega slabe volje in se teh območij izogiba in z njimi ne upravlja. Zato še enkrat izpostavljam, da bi pristojno ministrstvo moralo razmisliti, kako kmetom pokriti razliko zmanjšanega pridelka in omejitev pri obdelovanju kmetijske zemlje. V resoluciji je izpostavljena tudi omejitev gradnje na kmetijskih površinah, kar nam seveda ne predstavlja problema. Problem je v tem, da gradnja ni omogočena namesto, na primer, starih hiš, ki se že podirajo in kvarijo urejenost naselja. Če se kdo loti gradnje hiše na območju stare gradnje, se hitro najde kakšen dokument, ki zaščiti stavbo, ki jo je potrebno ohraniti iz kulturnih vidikov. Denarja in interesa za obnovo te stavbe ni in vsi samo še čakajo, da se stavba sesuje sama vase. Zaradi teh razlogov, se veliko ljudi odloči raje graditi na travnikih in kmetijskih zemljiščih, saj je kljub veliki birokraciji, pri pridobitvi gradbenega dovoljenja to še vedno precej lažje in hitreje, kot če bi odločili za gradnjo na neki podrtiji, ki se do onemoglosti ščiti iz kulturno varstvenih razlogov.  (nadaljevanje) Po podatkih, je v Sloveniji dve tretjini izpustov trdih delcev iz klasičnih kurišč. Ljudje skurijo vse – papir, plastiko, barve, gradbeni material, plevel, travo, gume, iverko, vse kar se jim ne zdi več uporabno. Pri tej temi imam pa samo eno vprašanje – ali je v preteklih desetih letih, inšpekcija v Sloveniji koga kaznovala za takšno kurjenje? Ali ima inšpekcija sploh vzvode za to in ali je inšpekcija na terenu tudi čez vikend, ko so kurišča največkrat aktivna? Naj se dotaknem še tujerodnih invazivnih vrst. V Sloveniji imamo sredstva za kartiranje teh vrst, vendar je to šele začetek. Vsi vemo, da je najboljši način za preprečevanje širjenja teh vrst, fizična odstranitev. Koliko uradnih služb je že vzelo v roke lopato in motiko in se lotilo odstranjevanja? Vem, da to počne naše Društvo študentov biologije, ko pred Biotehniško fakulteto vsako leto odstranjujejo japonski dresnik. Hvala jim. Vem, da so to le prostovoljci, ki ne morejo očistiti celotne Slovenije invazivnih vrst. Tega problema bi se bilo potrebno lotiti sistematično, z dobro strategijo, predvsem pa s pridnimi rokami. Problem resolucije je tudi neambicioznost programa za snovno produktivnost Slovenije. Na tem področju, smo pod povprečjem Evropske unije. Če povem plastično, iz enega kilograma premoga ali enega vata električne energije, proizvedemo 15 % manj končnega izdelka, kot je povprečje Evropske unije. Tehnologija in industrijska proizvodnja, se ne posodabljata v zadostni meri, ker so podjetja preobremenjena z različnimi davčnimi bremeni. Ker je delo preveč obremenjeno, ni sredstev za razvoj za investicije in se vrtimo v začaranem krogu. V Sloveniji zelene prihodnosti ne bo, če okoljska politika ne bo ekonomsko vzdržna. Če slovensko gospodarstvo ne bo funkcioniralo, iz vsega skupaj ne bo nič. Ne moremo samo prepovedovati in administrativno nižati pridobivanja ne zelene energije. Kaj nam bo potem ostalo? Ali si lahko privoščimo, da bodo naši državljani plačevali dvakrat ali trikrat dražjo elektriko, kot jo imamo sedaj, samo zaradi tega, ker je ne bomo proizvedli dovolj in jo bomo primorani uvažati? Slovenija tudi nima objekta za termično obdelavo odpadkov. Nima niti strategije za izgradnjo le tega. Imamo vse možnosti, da to vzpostavimo, ne s tehnologijo tretjih držav ali držav v razvoju, ampak z najboljšo tehnologijo, ki je v današnjem času možna in z izpusti ne bo obremenjevala okoliških prebivalcev oziroma bodo ti minimalni. Izgradnja objekta za termično obdelavo odpadkov, je nujna, če želimo biti na področju odpadkov, kot država, samozadostni. Ali ste vedeli, da v Sloveniji letno proizvedemo skoraj 132 tisoč ton odpadne hrane na leto? To je 64 kilogramov na prebivalca. Lahko je napisati samo, da jo bomo zmanjšali, ampak, pravo vprašanje je, zakaj je toliko zavržene hrane? Najprej poiščimo vzroke in problem odpravimo pri koreninah, ne šele potem gasiti posledice tega. Zadnje vprašanje, ki se ga bom v razpravi dotaknila, so kamnolomi in pridobivanje kamnin z miniranjem. Imamo različne informacije iz kamnolomov, kjer v procesu pridobivanja mineralnih snovi, uporabljajo eksploziv in v zrak spuščajo škodljive pline – na primer, amonijev nitrat in druge različne proste dušike. Občine in posamezniki se obračajo na različne inšpekcije, ampak te ne naredijo nič. Zakaj? Ker obstaja posebna uredba o emisiji snovi v zraku in pristojne službe že skoraj 15 let niso sprejele pravilnika, ki bi določal mejne vrednosti tovrstnih izpustov. To pomeni, da za njih ne veljajo praktično nobene to zadevne okoljevarstvene omejitve. V svoji razpravi sem omenila bistvena vprašanja, na katera bi resolucija o ohranjanju okolja, morala ponuditi prepričljive odgovore, pa jih po moji oceni ni. Gre zgolj še za eno, v nizu različnih resolucij, praznih programskih dokumentov, za katero bomo lahko rekli, da jo imamo, kakšnih bistvenih učinkov za ohranjanje narave, ter okolja, pa žal ne bo. (nadaljevanje) Iz tega razloga, se Novi Sloveniji resolucija nikakor ne zdi primerna za nadaljnjo obravnavo.
Hvala lepa. Besedo ima Luka Mesec, pripravi se mag. Rajh. Izvolite.
Ja, hvala za besedo. En lep pozdrav. Zdaj, resolucija, ki ima več kot 100 strani, se začne precej obetavno. Piše namreč, to kar je tudi sekretar Maver povzel, da bo za prihodnje varstvo okolja ključno razumevanje in ozaveščenost prepleta varstva okolja, z družbenimi in gospodarskimi procesi, ter zasuk k ekosistemskemu razvojnemu modelu, s trajnostno proizvodnjo in potrošnjo. Nujno bo v temeljih spremeniti sisteme, ki zadovoljujejo potrebe družbe, predvsem prehranskega, mobilnega, energetskega in bivanjskega, saj ti odločilno vplivajo na okolje. Prav tako, če se sprehodimo na poglavje o izhodiščih resolucije, se zelo pravilno ugotavlja, da se razvoj dogaja brez upoštevanja okoljskih zmožnosti planeta. Poudarja, da analize okoljskega vtisa Slovenije kažejo, da je leta 2006 ta znašal v Sloveniji kar 5,1, globalnega hektarja, kar je več od povprečja EU, ki ima 4,6 in 80 % več od svetovnega povprečja, ki je 2,75. Skratka, bistveno bolj, kot svetovno povprečje, presegamo okoljske zmožnosti v Sloveniji. Prav tako je za pozdravit stvari, kot so ugotovitve, zapisane v tem dokumentu, da analize strukture ekološkega vtisa za Slovenijo kažejo, da se pokaže največji del ogljičnega odtisa, okrog 60 %, v sektorjih, ki izrabljajo fosilna goriva in sicer, v prometu in energetiki, ampak, od tod naprej se pa začnejo težave, ki pa so predvsem »nekonkretnost«, neizdelanost ukrepov in na sploh, precejšnja brezzobost dokumenta. Če se že ustavim pri tem prometu in energetiki, če v dokumentu pritisnite »Control F«, se pravi pač iskanje in poskušate recimo za promet najti besedo obvoznica, namreč širitev ljubljanske obvoznice bo eden izmed bolj obremenilnih načrtovanih ukrepov Republike Slovenije, kar se tiče izrabe fosilnih goriv. Promet namreč porabi kar oziroma, izda kar 40 % izpuhov v Sloveniji, ne boste obvoznice našli niti enkrat. Če v »Control F« iskanje vpišete besedo TEŠ, ki je v sektorju energetika, največji onesnaževalec oziroma izda največ ogljičnega odtisa, boste besedo TEŠ sicer našli v dokumentu triinpetdesetkrat, ampak nikoli samostojno, vedno kot del besedice »strateško«. Toliko o tem, kako se premikamo od splošnih zavez h ukrepom in na žalost, če beremo dokument, vidimo, da se to vleče skozi celotno besedilo, če grem na kratko čez glavne stvari… Ko dokument govori o ohranjanju biotske raznovrstnosti, reče, da se bo tu ohranjalo ugodno stanje. Kaj to ugodno stanje pomeni in kako se meri, ni nikjer izrecno zapisano. Spremljalo in izboljšalo se bo ravnanje s prostoživečimi vrstami, odvzetimi iz narave. Spet, kako, s katerimi, kje in tako naprej, ni nikjer opredeljeno. Če gremo na poglavje – Cilj izboljšane kakovosti tal, bomo tam videli, da dokument govori, da se bo povečala sposobnost izvajanja ekosistemskih storitev tal, ter med drugim dosegala tudi s preprečevanjem onesnaževanja okolja in saniranjem in revitaliziranjem degradiranih območij. Spet, katera območja, kako bodo sanirana, kakšni finančni viri, kdo bo to plačal, ali se bo sledilo načelu onesnaževalec plača in tako naprej, ni jasno določeno. Če gremo na izboljšanje kakovosti zraka, bomo videli, da tam cilji sicer smo kvantificirani, na primer, govori se, da bodo do leta 2030, glede na leto 2005, zmanjšani izpusti naslednjih snovi – dušikovi oksidi za 65 %, »nemetanske« organske spojine za 53 %, žveplov dioksid za 92 %, amonijak za 15 %, drobni delci PM2,5 za 60 %. Zdaj, vprašanje je, zakaj ni vmes tudi delcev PM10 in ozona, ampak to niti ni taka težava. Problem je, da ko gremo na preglednico z ukrepi, sta tam navedena samo dva. Prvi izdelava načrtov s podrobnimi ukrepi, ter drugi informiranje in ozaveščanje. Kot rečeno prej, ko se pogovarjamo o izpustih strupenih snovi v zrak, ni recimo omenjenega problema v katerem bomo čez dober teden govorili na Odboru za zdravje, Salonita Anhovo.  Ni omenjenega problema širitve ljubljanske obvoznice, ni omenjenega problema t6 in tako naprej. Skratka, nikjer kjer se pogovarjamo o konkretnih problemih, tudi če so kvantificirani cilji, ni naprej določenih jasnih ukrepov.  Ko govorimo o ciljih in ukrepih nizkoogljične družbe, so tukaj seveda zavede, da se bomo prizadevali za zmanjševanje emisij, toplogrednih plinov, v skladu z mednarodnimi zavezami. Ampak za koliko točno jih bomo zmanjševali, pa se nanaša na druge dokumente.  Tukaj bi spomnil, da je v preteklem mandatu na predlog Levice, ta odbor že izglasoval, da si bo Slovenija na ravni EU prizadevala, da se toplogredne pline, do leta 2030 zmanjša za 55 %, ampak je kasneje vlada temu nasprotovala. No, zdaj ta dokument tega ne specificira, ampak ko govorimo o ukrepih, pa napiše da bo nekako to določil sprejem zakona o podnebni politiki. Skratka, kazalnik uspešnosti za zmanjševanje emisij je ta zakon. Problem zakona o podnebni politiki, besedilo smo že videli, pa je podoben kot v tem dokumentu. Tam so določeni cilji za 2050, takrat bomo brezogljična družba, ampak kako bomo do leta 2050 in brezogljične družbe prišli, pa iz tega zakona ni jasno, ker vse kar zakon v resnici predvideva tukaj in zdaj je vzpostavitev nekega posvetovalnega organa vlade.  Skratka, zopet popolnoma nedefinirano. Ko se pogovarjamo o cilju, ukrepi prilagajanja podnebnim spremembam, piše samo: » Z ukrepi prilagajanja na podnebne spremembe bo v Sloveniji dosežena manjša izpostavljenost vplivom podnebnih sprememb, občutljivost in ranljivost ter povečana odpornost ter prilagoditve sposobnosti družbe.« Nič več od tega, predvidena pa sta dva ukrepa in sicer zagotavljanje podatkov in načrtovanje in usmerjanje aktivnosti. Podobno je potem pri sanaciji, pred okoljskimi tveganji. Tukaj so sicer postavljeni malo konkretnejši cilji, za Celje in Mežiško dolino, ampak je treba takoj povedati, da je degradiranih območij v Sloveniji več od Celja in Mežiške doline. Recimo srednje Soška dolina, o kateri bomo govorili čez par dni, je ena od njih.  Zdaj dokument to spet prelaga v neke druge dokumente. Pravi, da bo v letu 2020 vzpostavljena evidenca čezmerno onesnaženih lokacij, ampak do leta 2030 naj bi bila pričeta samo sanacija tretjine evidentiranih čezmerno onesnaženih lokacij. Pri čemer je zopet vprašanje, koliko bo to izvedeno. Prej je gospod povedal, da je bil prejšnji dokument izveden v če se ne motim, v približno 15 %.  Je pa že tukaj jasno, da se nekaj pa bo delalo. Namreč govori se o tem, da se bo iskalo inovativne metode za sanacijo onesnaženih območij, tako da smo verjetno lahko prepričano, da bodo kakšni zunanji izvajalci dobili naročene študije za to, da bodo iskali inovativne metode za sanacijo onesnaženih območij. Skratka, pod črto, dokument ima v redu izhodišča, podaja prave ugotovitve, od tega, da bo treba temeljito preoblikovati naš način gospodarjenja, do tega, da za nekajkrat presegamo planetarne zmožnosti, do tega da tudi pokaže na problem, ki je. Največji problem kar se tiče onesnaževanja pri nas je v sektorjih, ki izrabljajo fosilna goriva, ampak ko se sprehodimo čez konkretne stvari od biotske raznovrstnosti, izboljšanje rabe tal, izboljšanje kakovosti zraka, nizkoogljične družbe, sanacijo pred okoljskimi tveganji pa vidimo, da je teh 100 strani precej nedefiniranih. Pušča vse v zraku oziroma prelaga v neke druge dokumente. Tako, da tudi v Levici pozivamo, da se ta dokument dopolni, če hočemo, da dobi nekaj mesa mora nujno dobiti časovnico, konkretne ukrepe, konkretne zaveze, konkretne roke.  Pa mogoče za konec še ena terminološka opomba. Mislim, da bi bilo treba tudi prevprašati ali je dobro govoriti o naravnem kapitalu. Tu je namreč nekako izhodišče prvo od strateških usmeritev pravi, da je treba varovati, ohranjati in izboljševati naravni kapital Slovenije. Tukaj bi uporabil tisto krilatico, ki jo verjetno vsi poznate. Meje mojega jezika so meje mojega sveta. Zdaj to se po navadi tolmači več jezikov poznaš, več veljaš. Čeprav Wittgemstein, ki je to krilatico prvi povedal, je hotel povedati nekaj drugega, namreč da s svojim jezikom, besedami ki jih uporabljamo, osmišljamo svet. In ko uporabimo besedo kapital, je treba vedeti, kaj kapital pomeni. Kapital je tisti denar, ki ga uporabimo za nakup nečesa, s čimer bomo ustvarili več denarja. To je kapital in zdaj če na naravo gledamo kot na kapital, mislim, da smo že v izhodišču na napačnih temeljih in jo bo treba postaviti jasno. Ne smemo je poblagovljati, naravo, naravne vire je treba varovati in našo družbo prilagajati zmožnostim narave in ne obratno. In to bi moralo biti po mojem izhodišče dokumenta, ki se imenuje program varstva okolja.
Hvala lepa. Besedo ima mag. Rajh, potem bom dal besedo predstavnikom vlade, pripravi se kasneje še Jožef Horvat. Izvolite.
Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem. Zunanji program varstva okolja, kot sama beseda pove je resolucija in je to v bistvu en splošni dokument, usmeritev, ki začrtuje, bom rekel smer, kako bomo varovali okolje v prihodnosti. Seveda je dokument naslavlja izzive povezane z podnebnimi spremembami, ki so bom rekel medsebojno prepleteni z sektorjem kmetijstva, prometa, energetike in prostora.  Je pa ena druga zadeva, s katero se soočamo, je pa povezana z samo izvedbo. To so z izvajanjem zakonov in pravilnikov. Vemo, da je izvajanje zakonov in ukrepov zelo komplicirano, negotovo in nepredvidljivo. Na mene so se seveda tudi obrnili sodelavci iz okolja iz katerega izhajam in so povedali, da je ravno zaradi teh kompliciranih postopkov in nepredvidljivih postopkov, da so ogrožena njihova delovna mesta. In v bistvu, mi bomo morali resno narediti nekaj na tem, da se pri umeščanju strateških infrastrukturnih projektov ne bo mogel vsakdo pritoževati iz inata, zato ker nečemu nasprotuje, ne predlaga pa nobenih alternativ. In to je rak rana vseh naših postopkov umeščanja v prostor. To slabi našo pozicijo, slabi našo gospodarstvo in odpira možnost celo, da bomo plačevali kazni, zaradi nedoseganja okoljskih ciljev. In to sicer ni stvar resolucije, je pa stvar izvajanja zakonov. Jaz vem, da je / nerazumljivo/ bom rekel par pozicij, zatečenem stanju in tudi ta nacionalni energetski podnebni načrt, ki je zdaj bil predstavljen, je seveda talec teh odločitev, teh postopkov in to ni prav. Naši ukrepi morajo biti predvidljivi, morajo biti ekonomsko vzdržni in seveda prijazni. Moramo imeti postopke, ki bodo določen udeležence, ki nasprotujejo kakršnimkoli objektom, ne ponujajo pa nobenih alternativ, da se jih v bistvu iz postopka izloči. Na področju energetike imamo zelo velike izzive, imamo izzive kako elektrificirati promet, imamo številne izzive na področju trajnostne mobilnosti. Jaz se ne strinjam, da je širitev ljubljanske obvoznice ukrep ne trajnostne mobilnosti, vzpostavitev tretjega voznega pasu za vozila javnega potniškega prometa in za osebna vozila z več udeleženci, je ukrep spodbujanja trajnostne mobilnosti, je ukrep destimulacije individualne mobilnosti in, seveda, jaz se ne morem strinjat, da je to škodljiv ukrep. To je koristen ukrep, ki se lahko naredi v doglednem času. Vemo, da je umeščanje železniških povezav v prostor, zelo komplicirano, da železnica zahteva 150 metrski varovalni pas v levi in… torej na vsako stran osi in jaz si ne znam predstavljat, kako nekdo zdaj misli, da bomo lahko v dveh treh letih, na območju Ljubljane, zgradili potrebno železniško infrastrukturo. To je dolgotrajni postopek in samo umeščanje drugega tira to potrjuje. Pa, ne glede na to, v Sloveniji se posodablja železniška infrastruktura, se kupujejo novi vlaki, so vzpostavljene hitre avtobusne linije, se gradijo številne kolesarske poti in se spodbujajo različni ukrepi trajnostne mobilnosti, tako da, določene ukrepe se izvaja, se pa seveda strinjam, da bi določene ukrepe, na področju umeščanja teh zadev, morali pospešit in naredit bolj predvidljive. Druga zadeva, ki bi jo rad naslovil, je vzdrževanje vodotokov in problem vodnega sklada. Ni prav, da se sredstva, zbrana po porečjih vodnega sklada, v celoti ali pa v bistvenem delu, preusmerjajo v druga porečja. Samo na porečju reke Drave, se iz vodnega sklada zbere preko 20 milijonov evrov. Jaz nimam podatka, koliko – torej na leto – koliko, tega denarja, ki je bilo zbrano, na tem porečju, je šlo nazaj v to porečje. To sicer zdaj ni stvar resolucije, ampak zadeva povezana z porabo sredstev vodnega sklada in mislim, da bi te zadeve morali ustrezno naslovit, da se ne bi dogajale več poplave in da se lahko tudi na porečjih enakomerno zagotavljajo ukrepi poplavne varnosti. In ne samo ukrepi poplavne varnosti, tudi izvedbo ukrepov namakanja kmetijskih površin. Mi se zdaj trenutno ne zavedamo, ampak imamo zimo in hidrološko sušo – ni snega, ni dežja in mi bomo morali sprejet ene ukrepe, na področju kmetijstva, da ne bomo, bom rekel, poleti, zelo, zelo nasrkali in tudi tu bo treba spremenit določene postopke. Vemo, da je za izvedbo namakalnih sistemov površine več kot 200 hektarjev, potrebna presoja vplivov na okolje in da je to včasih zelo zahteven postopek, ki zadeve vleče, gre pa za v bistvu omilitveni ukrep blaženja škodljivih posledic suše in, v bistvu, kakšen je tu, kakšen ukrep se lahko, mislim, kakšna je tu posledica, se sprašujem. Tretja zadeva, ki pa bi jo rad naslovil, pa je tudi, v bistvu oskrba z pitno vodo. Vemo, da je nekje še nimajo in zato bi si mi v SAB, kot pobudniki, pobudniki zapisa, / nerazumljivo/ pitno vodo, želeli, da se tudi ta člen začne izvajat, imamo sredstva tudi vodnega in podnebnega sklada. Podnebni sklad se lahko izrablja tudi za potrebe, ukrepe trajnostne mobilnosti. V SAB smo na prejšnji seji, na zadnji seji Vlade, sam sem to vprašanje in pobudo, za financiranje, za celovito financiranje obnove gorenjske proge, iz podnebnega sklada, naslovil tudi na predsednika Vlade in danes še enkrat apeliram, da mojo pobudo preuči in da se izvede. Vemo, da se zdaj določena dela na progi, da se bodo izvajala. Lahko bi se izvajala v večjem obsegu, ampak to so v bistvu zadeve, ki jih moramo mi celostno naslovit, tudi v luči zelenega preboja. Kolegi pred mano so povedali, da… so tudi povedali, da v Sloveniji na enoto proizvoda, porabimo bistveno večji delež energije, kot naši sosedje ali pa konkurenti, ki bi si, v sosedstvu in zelena transformacija, digitalizacija in informatizacija družbe, omogočajo priložnosti, da mi obstoječo proizvodnjo, ki je delovno intenzivna in energetsko intenzivna, transformiramo tudi v luči staranja prebivalstva in pomanjkanja delovne sile. V naslednji finančni perspektivi, sicer ne vemo kakšna še bo, ker pogajanja z Združenim kraljestvom še trajajo in niso zaključena. Britanci so me samo obvestili, da so izstopili iz Unije, postopek dokončnega izstopa pa bo trajal še eno leto. Seveda naslavlja določene izzive, ki jih jaz predlagam, da jih tudi naslovite.  Hvala lepa.
Hvala lepa. Ker je bilo v dosedanjih razpravah izpostavljenih kar nekaj vprašanj, bi dal predstavnikom vlade besedo, potem pa gospod Horvat.  Gospod Maver, izvolite.
Aleš Mlakar
Hvala za besedo. Ja, kot ste omenili je za veliko stvari zdajle izpostavljenih, kar se mi zdi, kaže na eno pomembno zadevo, da je stvar zelo prepletena. Imamo povezave s kmetijstvom, podnebjem, težave imamo z umeščanjem energetskih objektom v prostor, hkrati želimo varovati našo naravno dediščino, tako da je stvar zelo kompleksna. Mogoče za začetek sama resolucija je krovni dokument, ki naslavlja, pripravlja neke splošne usmeritve in pa cilje. Tako, da tudi kot ste omenili v okviru zavoda o podnebni politiki je to en krovni dokument oziroma struktura sam cilj, kako bomo pa dosegli te cilje bo pa pripravila strategija.  Tako, da tukaj v okviru te resolucije bomo tudi za določene cilje in ukrepe predstavljali drugi dokumenti oziroma načrti. Mogoče naslednja zadeva, kar se tiče oskrbe s pitno vodo, ki je bila zdaj nazadnje izpostavljena. Tukaj se verjetno veste, da je bil sam zapis pravice v Ustavo zapisan pred slabimi tremi leti. V tem času je tudi bila ustanovljena medresorska delovna skupina za pripravo teh zakonskih sprememb. tukaj naj dodam, da sam skupina zaključuje z delom oziroma je pripravila potrebne zakonske spremembe, ki bo uveljavljala to pravico do pitne vode. V tem času je bilo opravljanje zelo veliko usklajevanj, tako kot z združenimi občinami, nevladnimi organizacijami in drugimi deležniki. Tako, da to bo kar se tiče same izvedbe tega zapisa bo pripravljeno v kratkem. Večkrat je bilo omenjeno tudi glede odpadkov in pa samozadostnosti oziroma postavitve sežigalnice da ali ne, tukaj je tudi bilo v zadnjem letu opravljeno zelo veliko diskusij z večimi deležniki, vključno z občinami. Poslana je bila pobuda na občine, ker se zavedamo, kakršnakoli postavitev tovrstnega objekta mora biti tudi družbeno sprejemljiva. Tako, da bilo je izkazan interes iz številnih občin, treba pa je potrebno sprejeti to odločitev v kratkem. V tem pogledu se strinjam. Kar se tiče inšpekcije, je bilo tudi omenjeno. Tukaj se strinjam za izvajanje teh ciljev, bo potrebno tudi več dela na tem področju. Tukaj bodo mogli biti spet službe bolj učinkovite, potreben je pa tudi dodatni kadri. Mogoče za bolj vsebinska vprašanja, ki so bila naslovljena, bi pa potem dal besedo svojim sodelavcem, da naslovijo ta konkretna vprašanja glede biotske raznovrstnosti in pa same vsebine te resolucije. Toliko zaenkrat.
Izvolite besedo. Prosim, da se predstavite.
Tanja Bolte
Najlepša hvala. Ja, Tanja Bolte, Ministrstvo za okolje in prostor. Jaz bi mogoče na kratko šla čez področja zrak, pravni interes, ki ste pa vi nekako izpostavili, odpadna hrana in pa mogoče še delno odpadki. Potem bi pa prosila kolega še za biotsko raznovrstnost. Mogoče bi še enkrat, da to res poudarila, da je to res krovni dokument, ki pa ne naslavlja vseh posameznih investicij, ki se bodo v Sloveniji dogajala, od obvoznice, do ne vem kakšnega problema, / nerazumljivo/ in tako naprej. O tem raje ne bi. On je bil dokument, v katerega bi nekako vključevali vse te pomembne projekte. Glede zraka, Ministrstvo za okolje in prostor investira izdatna sredstva preko podnebnega sklada, ki ga dajemo k EKO skladu, za zamenjavo malih kurilnih naprav. Več kot 15 milijonov letno gre za zamenjavo malih kurilnih naprav, se pravi da imajo možnost uporabniki se prijaviti na razpis in konkretno pridobiti ta sredstva. To so subvencije. Na območjih, kjer so degradirana območja, kjer je to določeno z odloki, so subvencije okoli 60% na celotni Sloveniji, na vseh ostalih področjih, ki niso vključena v ta območja so subvencije nekoliko nižje do 50%. Tako, da te subvencije se iz leta v leto, bom rekla ljudje se več odločajo, več kot 50% prirastek je tega, tako da s temi ukrepi nadaljujemo tudi v bodoče.  Za naslednji podnebni sklad, ki se pripravlja za štiriletno obdobje in ocenjujemo, da je ukrep učinkovit. Moram reči, da smo imeli tudi v januarju sestanek z evropsko komisijo, to so klasični paketi, sestanki, vsake dve leti se jim reče, kjer gremo skozi kršitve. Ena izmed kršitev je tudi kakovost zunanjega zraka, predvsem onesnažen z delci pa med 10.  Lahko smo s ponosom kot Slovenija povedali, da so posamezno področje že tri do štiri leta nimajo več problemov z kakovostjo zunanjega zraka, se pravi imajo preseganj manj kot 35 na leto, po zakonodaji. Kar pomeni, da so tudi ukrepi države, bom rekla države kot take pravilno usmerjeni in s temi ukrepi seveda tudi nadaljujemo. Glede, mogoče še to, stavek o dimnikarski zakonodaji. Ja, dimnikarska zakonodaja je bila v letu 2017 sprejeta nekako malce zasukane bom rekla iz teh koncesijskih območij v licenčna dovoljenja. Dimnikarji seveda morajo izpolnjevati določene pogoje, ki so jasno opredeljeni v zakonu o dimnikarskih storitvah, tako da ne morejo kar tako pridobiti licenco. Tudi dimnikarske družbe so definirane, kdo je lahko dimnikarska družba, imamo seveda tudi mi na ministrstvu s terena različne informacije, kaj se na terenu dogaja. Ta zakonodaja, je bila pisana tudi tako, da daje veliko, bom rekla tako, veljavo ali pa uporabniku, da se zaveda, da za svojim kurjenjem nepravilnimi in z uporabo malih kurilnih naprav bom rekla zelo vpliva na kakovost zunanjega zraka, katerega dihamo mi sami. Mislim on sam v povprečju in tudi ostali. Seveda so velike težave s tem, kaj vse ljudje kurijo, zaradi tega ker želijo s tem ko vse strpajo v malo kurilno napravo zmanjšati si druge stroške, kar pa temu ni tako. Vseeno mora plačati komunalne storitve, kljub temu, če imajo bom rekla zabojnik pred svojo hišo prazen. To je bila večkrat tudi diskusija na to temo. Zavedamo se te problematike, več diskusij je bilo tudi v Državnem svetu, dimnikarska zakonodaja in tako naprej. Na ministrstvu pripravljamo spremembo, bom rekla, šli smo čez vse te pripombe, pobude, mi bomo poskušali zakonodajo, ki jo zakon ne želimo ga zdaj spreminjati popolnoma v drugo smer, ampak določene seveda sistemske pomanjkljivosti spremeniti in dopolniti. Tako, da ko bomo imeli pripravljeno tako, bomo želeli diskusijo seveda z vsemi, ki so kadarkoli dali kakršnekoli pobude tudi z njimi čez ta zakon iti, preden bo šel kakršenkoli javna obravnava ali pa naprej v proceduro, seveda Potem, imela bi tole še javni interes. Seveda EU zakonodaja jasna in govori tudi, da stranski udeleženci se vključuje v procese, v kolikor bom rekla izkaže pravni interes. Mimo tega dejstva ne moremo in to nas Evropska komisija stalno opozarja. Tudi na tem sestanku, ki je bil januarja, ves čas moramo določeno zakonodajo nekoliko še spreminjati ali pa objasnjevati zadeve kako ima javnost možnost vključevanja v tovrstne postopke. Ves čas nam tudi tako Računsko sodišče, kot Evropska zakonodaja, / nerazumljivo/ zakonodaja dobro napisana, ampak včasih je implementacija težava v Sloveniji, ne pa zakonodaja kot sama. Tako, da vedno vsi govorimo zakonodajo je treba spremeniti, je pa potrebno včasih na implementaciji več narediti kot pa k zakonodaji. Tako, da v nacionalnem programu varstva okolja, ki ga imam pred sabo smo tudi jasno napisali v točki 8, krepitev dialoga in sodelovanja. Kar se mi zdi ključno, da mogoče v pravilnih fazah zagotovimo sistematično odkritje in vsebinsko bogat dialog. Kljub temu vemo, da imajo vsi možnost vključevati v določene procese, mislim vsi ki izkažejo pravni interes in ki imajo, seveda ki so nevladniki, ki imajo statusne vladne organizacije. Ampak potrebno je mogoče tudi pravočasno z njimi vzpostaviti dialog in dialog takšen, kot je potreben. Tako, da verjetno je treba na vseh straneh, iz vseh strani deležnikov narediti en pravilen korak in verjamem, da lahko tudi s to krepitvijo dialoga in sodelovanja izboljšamo stvari na tej stvari.  Odpadna hrana, ste vi vprašala. Na Ministrstvu za okolje in prostor imamo projekt Life for care, v katerem je tudi odpadna hrana del bom rekla tega projekta, pa bi samo na kratko povedala, da bodo določen kampanje, ki bodo izvedene na gospodinjstvih, javnih ustanovah, bolnišnicah, vrtcih, naj bi se naštevala gostinska dejavnost izvajalcev obvezne občinske gospodarske javne službe in pa občine. Z namenom, cilj je zavedanje koliko užitne hrane posamezniki zavržemo in katere navade so tiste, ki privedejo to tega, ter ukrepe, s kakšnimi ukrepi, cilji lahko preprečimo, da takšne zavržene hrane pride. To je projekt, ki je osemletni in ki se vsako leto izvajajo določeni ukrepi, tako da zadeva deluje, mislim da deluje, želimo s tem bom rekla / nerazumljivo/ ki smo ga pridobili na Ministrstvu za okolje za okolje in prostor seveda, rešiti tudi to problematiko. Mogoče glede sežigalnic je že državni sekretar omenil, mogoče samo to, da v letu 2016 bila izvedena na Ministrstvu za okolje in prostor študija, kjer je javnostno povedala kateri objekti v Sloveniji ali imamo minimalno, večjo ali manjšo spremembo možnost, bom rekla tako imenovanega sežiganja odpadkov. Poleg tega pa je delovna skupina imenovana na Ministrstvu za okolje in prostor, ki se sestane zadnji teden v februarju in ki bo skupaj z vsemi predstavniki občin skušala se bolj detajlno pogovoriti o samih projektih, do katere faze oziroma kako predstavniki občine sami gledajo na to problematiko oziroma te občine, ki smo identificirali, konkretno s temi občinami imamo seveda tudi sestanek, da vidimo do katere faze so projekti pripravljeni oziroma kje vidijo bom rekla pomanjkljivosti. Vemo pa, da je to zakonodaja Zakon o varstvu okolja jasen, govori o državni gospodarski javni službi, se pravi da je država tista, ki mora to vzpostaviti. Vzpostavljeno imamo v Celju, / nerazumljivo/ v Celju edini objekt ki deluje, ki je omejen na Savinjsko regijo. Seveda pa je potrebno, to se zavedamo tudi glede na problematiko odpadkov in tega in blata če hočete, če gremo naprej kar je tudi v medijih in to, da odpadke in pa tudi blato konec koncev proizvajamo sami v Sloveniji, moramo sami za njega poskrbeti, moramo biti samozadostni. To je tudi jasno sporočilo ministra ves čas, tako da na tej problematiki delamo in bomo poskušali najti rešitev kako lažje ali pa nekako zagotoviti oziroma umestiti nek projekt ali pa v obstoječ objekt poskušati bom rekla, glede sežiganja. Seveda pa z novo tehnologijo, nobene tehnologije od tretje države, tehnologije so zelo napredne, tukaj se povezujemo s strokovnjaki, ki se s to tematiko spoznajo, kaj pa če Ministrstvo za okolje in prostor nimamo teh strokovnjakov, tako da delujemo z zunanjimi in verjamem, da lahko s skupnimi močni pripravimo dober projekt, ki ga potem tudi izvedemo. Hvala.
Hvala lepa. Še kolega prosim, da se predstavite, za potrebe magnetograma. Izvolite.
Robert Bolješič
Hvala za besedo. Robert Bolješič, Ministrstvo za okolje in prostor.  Jaz bi se poskušal v takem naslovit nekaj vprašanj, ki so bila vezana na biotsko raznovrstnost. Mogoče bi malo strnil, potem bi pa še moj kolega dodal nekaj drugih zadev na to temo. Izpostavljeno je bilo to, da je nacionalni program varstva okolja oziroma njegov del, ki se mu reče nacionalni program varstva narave premalo konkreten. Na področju biotske raznovrstnosti, če pogledate sam dokument boste videli da je maksimalno kar se da v takem tipu dokumenta napisati kot je programski dokument, ki daje neke splošne usmeritve je stvar zelo konkretno napisana. Predvsem v samem programu varstva rastlinskih in živalskih vrst, habitatov EKO sistemov ter v programu ustanavljanja zavarovanih območij in naravnih vrednost. Še posebej pa v poglavju 10, ki je bilo potem dodano naknadno, tudi na pobudo nevladnih organizacij oziroma na podlagi posvetovanj, ki smo jih imeli in upoštevanja vseh pripomb, ki smo jih dobili v času priprave dokumenta smo pa še dodali ta obsežen amandma, kjer so stvari zelo konkretno napisane v obliki strateškega dokumenta. Na ta način smo združili potem dokument, ki smo ga tako dolžni pripraviti glede na globalne strateške cilje, ujeli smo tudi časovnico, ki nam jo narekuje globalni cikel, ki pa je tudi skladno z agendo 2030.  S tem smo pa tudi združili proces, tako da ni potrebno odpirati še novega procesa na vladi in sprejemati nov strateški dokument in smo s tem prihranili tudi seveda čas. Tako da smo nekako na tri ta področja poskušali odgovoriti s tem dokumentom. Bilo je izpostavljeno tudi recimo rodne vrste. Tudi rodne vrste so konkretizirane, tako v samem primarnem dokumentu nacionalnem programu varstva narave, v samem krovnem cilju, potem usmeritvi, v preglednici s konkretnimi ukrepi in potem konkretnejše še v programu oziroma v strateškem načrtu ki je v poglavju 10. Bolj konkretno na takem dokumentu se skoraj ne da. Se pravi, mi smo opredelili posamezne ukrepe, tako kazalnike, potem nosilce oziroma tiste, ki so sodelujoči pri izvajanju tega ukrepa, določili smo tudi roke tam kjer je to možno in tudi vir financiranja. Hvala za enkrat. Pa še moj kolega mogoče doda.
Hvala lepa. Izvolite, prosim da se predstavite.
Andrej Božič
Hvala za besedo. Andrej Bibič, ravno tako iz istega ministrstva. Zdaj, kot je bilo že rečeno nad samim programom varstva narave dejansko naslavlja področja, kot ste jih spoštovane poslanke in poslanci izpostavljali kot izziv za državo. Pa bi šel mogoče najprej na ta del v povezavi z kmetijstvom pa potem še na drug del v povezavi z ocenami.  Ta konkreten dokument, ki ste ga izpostavili, smo dobili tudi na ministrstvu, ampak kot pripombo na kmetijsko politiko, ne na nacionalni program varstva narave. Tukaj je dejansko tako, da tudi nacionalni program varstva narave skuša problematiko na nek ustrezen način rešiti. Jasno je, da se je tehnologija kmetijstva zaradi tega, ker so kmetje izpostavljeni drugačnim tržnim razmeram kot so bili pred 20 ali 30 leti spremenila in včasih so pokosili po semenenju večine vrst trav in je potem bila neka semenska baza je ostajal opisan travnik. To so obesili na kozolce ali pa na travniku se je sušilo, živali, žuželke, ki zdaj slišimo da izginjajo povsod so lahko šle narazen.  Zdaj je tako, da kosijo prej, dajo v plastične bale in to ni več možno zato je treba iskati druge načine, kako zagotavljati biotsko raznovrstnost in kako seveda še omogočati kmetovanje. Pristopi tukaj nad samim programom varstva narave so taki, da se skuša bolj usmeriti na del državnih zemljišč, zlasti z tistimi ukrepi, ki so za kmete, če zdaj poenostavljeno govorim bolj omejujoči, skozi instrumente, te utečene kmetijske politike pa tiste ukrepe izvajati, ki jih kmetje zmorejo. To je pristop tukaj notri. Zdaj, če pridem na te dve razliki v ocenah. Torej ena je ocena za ta del nacionalnega programa varstva narave, ki je v tem aktu, ki ga je vlada predlagala. Drugo pa je ocena, ki je v prednostnem akcijskem načrtu. To je dokument, ki je trenutno še v fazi priprave. Oceni se razlikujeta, kot ste ugotovili. Namen tega prednostnega okvira ukrepanja za Slovenijo je drugačen. Kot rečeno, prvič gre še za nesprejet dokument, potem pa gre prisebnem za oceno, ki jo Slovenija namerava posredovati Evropski komisiji, da ta skladno z EU zakonodajo torej / nerazumljivo/ habitatih, nato sprejme sofinanciranje za ohranjanje nature 2006 iz EU sredstev. Gre za neke vrste pogajalsko izhodišče. Največje razlike so pa ravno v teh ocenah ukrepov, ki so potrebni do leta 2030 na področju drugih sektorjev in to so ocene je treba poudariti, ne vemo kakšne bodo razmere leta 2025 ali pa 2030, da bi znali to narediti. Tudi nismo se mogli nasloniti na neke predvidene sektorske ocene stroškov, kar za primer, ravnokar sprejet nacionalni program o strateških usmeritvah razvoja kmetijstva in živilstva, takih ocen nima da bi se lahko naslonili nanje. Od tod te razlike. Zdaj, izpostavljeno je bilo še ugodno stanje. To ugodno stanje je definirano v zakonu o ohranjanju narave. Tako, da tam je notri, odvzemi iz narave, imamo pa tudi predpise in s tem usmeritvijo v nacionalnem programu naj bi šlo za bolj intenzivno izvajanje. Gre za predpise o zadrževanju živali, o zatočišču za živali, ki te standarde urejajo. Strategijo za naturo, to je bilo tudi v prejšnjih še omejeno strategijo za naturo imamo. Izvajanje je treba še pospešit in tukaj je seveda ključna, vključenost vseh sektorjev in vseh deležnikov, na način, da razumejo zakaj in da, način, da potem sodelujejo pri tem izvajanju. Jaz upam, da sem odgovoril na vsa bistvena vprašanja. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima gospod Horvat, pripravi se Bojan Podkrajšek. Izvolite.
Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovani predstavniki Vlade, odlični gostje, drage kolegice in kolegi. Izjemno pomemben je ta dokument resolucije o nacionalnem programu varstva okolja za aktualno desetletje. Vem, verjamem, da ga je zelo težko napisat. Danes ne vemo, kaj se bo dobesedno jutri dogajalo in, ampak kljub vsemu, neke cilje imamo, neke vizije imamo in zdi se mi dobro postavljena definicija okoljske vizije Slovenije, če dovolite, jo preberem: »Ohranjena narava in zdravo okolje v Sloveniji in zunaj nje, omogočata kakovostno življenje zdajšnjim in prihodnjim generacijam.« Jaz verjamem, da bomo vse te cilje lahko dosegli, če bo dovolj pameti v slovenski politiki in če bomo razumeli, da ciljev ne moremo doseči – to je vsaj moje prepričanje – brez naložb, brez izdatnih naložb. Torej, brez denarja. Ne bo šlo, ne bo šlo. In ko sem poudaril, tudi zunaj nje, torej zunaj Slovenije, smo mi seveda postavljeni tudi v, če smem, v Pariški sporazum, mi smo zavezani ciljem Pariškega sporazuma in pred kratkim je Evropski parlament tudi sprejel, tako imenovani, zeleni dogovor, z veliko večino, kjer evropski poslanci pozdravljajo načrte Evropske unije, da do leta 2050 postane Evropa podnebno nevtralna in to prva celina podnebno nevtralna. Da je za to potreben višji cilj zmanjšanja izpustov, do leta 2030, v višini kar 55 % in Evropski parlament - to so, so pravzaprav tudi naši predstavniki, kajne, to smo tudi mi, na nek način – Evropski parlament podpira ambiciozen načrt trajnostnih naložb za izpolnitev ciljev evropskega zelenega dogovora. Zdaj, kaj toliko poudarjam naložbe, morda sem tudi pod enim osebnim, kako bi rekel, vplivom, decembrskega pogovora s predsednico Evropske komisije, gospo Ursulo von der Leyen, ki nam je povedala, da 40 % največjih evropskih vlagateljev, sprašuje Evropsko komisijo, kam naj vlagajo. No, največji vlagatelj je tisti, ki vlaga na letni ravni 6 milijard evrov ali več. To je en zelo dober, dober znak. In poleg tega, kar sem povedal, da imamo sprejeti dokument, imamo že tudi naložbeni načrt za evropski zeleni dogovor. Zdaj, naj samo naštejem nekaj številk, če dovolite… Mehanizem(?) za pravičen prehod - to je zelo pomembno, pravičen prehod – bo sestavljen iz treh glavnih virov financiranja; to so sklad za pravičen prehod, ki bo prejel približno 7 milijard in pol evrov dodatnih sredstev Evropske unije in ki bo zagotavljal predvsem nepovratna sredstva za regije, potem naprej, namenski program za pravičen prehod v okviru Invest EU, za mobilizacijo naložb, v višini do 45 milijard evrov, z namenom privabljati zasebne naložbe – podčrtujem, zasebne naložbe – in še tretji, instrument za posojila v javnem sektorju, namenjen mobilizaciji naložb v višini 25 do 30 milijard evrov, za posojila javnemu sektorju. Ko govorimo o naložbah, mi dovolite, da govorim tukaj o »hardware-u«, vsi razumemo, in tudi o »software-u« in ko govorimo o »software-u«, mislim tudi na vzgojo ali pa na prevzgojo vseh nas, predvsem pa mladih generacij, ki prihajajo in jaz sem res srčno vesel, ko vidim v osnovnih šolah, ja, tudi vrtcih, ko se izvajajo, vsaj v nekaterih, programi ozaveščanja otrok, ki bodo, sem prepričan, znali bolje z naravo gospodariti, kot to znamo mi. To me resnično veseli in zato govorim… To je seveda naložba, to je naložba v »software« oziroma naložba v ljudi. Zdaj, kot rečeno, verjamem, da je zelo težko napisati ta dokument. V enem delu bom opozoril, bom kritičen, v drugem delu pa bom predstavil na kratko tudi naš amandma, tako kot je nekdo rekel, ne smemo bit samo kritični, ampak moramo tudi predlagati izboljšave in na tem mestu se moram, da ne pozabim kasneje, zahvaliti predstavnikom Ministrstva za okolje in prostor, ki so izboljšali besedilo našega amandmaja, pomagali izboljšati in, kot sem razumel, tudi izrazili naklonjenost. Zdaj, bistvo problema je, da bomo seveda sprejemali, to je pač slovenska navada, da bomo sprejemali in pripravljali množico resolucij, operativnih načrtov, ki se v praksi ne udejanjajo in so velikokrat sami sebi namen. Tu moramo tudi mi spremenit naše navade. Mi moramo zadeve uveljavljati, izvrševati. Posegi, povsem operativne narave, žal, v mnogih primerih izostanejo oziroma se zaradi premalo sredstev, premalo sredstev, izvajajo prepočasi. Primer recimo, menjava zemljin v Celjski kotlini, tujerodne in invazivne rastline, o katerih je že kolegica govorila in preveč poudarka je danega na omejevanju. Preveč je poudarka na nekih restrikcijah različnih dejavnosti, skoraj povsem pa umanjkajo, po moji oceni, ukrepi na področju raziskav in razvoja – raziskave in razvoj. Če se spomnite, ni še sprejet, so pogajanja, za večletni finančni okvir 2021–2027, ko je govora o podnebnih spremembah in prav tam je veliko poudarka in tudi kar veliko denarja, prav za raziskave in razvoj in mislim, da bi temu morali mi posvetit več pozornosti. Če ne tukaj, naj se skozi to razpravo, jaz sem prepričan, da nisem edini, potem v tem kontekstu sprejemajo tudi izvršilni akti, zakoni torej. Naslovljen ni bistven problem glede ravnanja z odpadki in sicer izgradnja objekta za termično obdelavo podatkov. V tem oziru smo popolnoma odvisni od politike oziroma dobre volje sosednjih držav in smo kot država izredno ranljivi za morebitna izsiljevanja. Primer odlaganja blata iz čistilnih naprav, kar seveda vsi poznamo. Povsem je pa prezrto področje umeščanja objektov v prostor, kjer bi bilo treba poenostaviti zakonodajo in postopke. Tu, s tem se najbrž vsi strinjamo. Jaz ne vem, če je res, ne vem, če je tu kakšen predstavnik ARSA, najbrž ne, če je res to, da danes na ARSU stoji 400 primerov, ki potrebuje takšno ali drugačno soglasje ARSA in da je vsak od teh štiristotih primerov vreden približno 1 milijon, potem imamo problem. Se pravi, stoji 400 milijonov, v povprečju, investicij. 400 milijonov je ogromno denarja. Verjamem, da moramo varovati okolje, seveda, ampak, ali nismo preveč, kljub vsemu, preveč zbirokratizirali prav tega umeščanja v prostor. Prav tako bi bilo treba okrepiti pristojnosti inšpekcijskih služb. Primer – mineralni kupi surovin, umeščanja toplotnih črpalk, onesnaževanje zraka iz starih kurilnih naprav, s kurili neprimerne sestave in tako dalje in tako dalje. No in zdaj konkretno k našemu amandmaju, ki govori o geotermalni energiji. Mi vsi govorimo o zeleni energiji in tako dalje in to geotermalno energijo smo na nek način prezrli ali če sem bolj točen, bolj natančen, lani julija, hvala bogu, je slovenska politika odkrila toplo vodo. Pljunil sem v lastno skledo, ampak dejansko je to tako tudi bilo. Slovenska politika je lani julija odkrila toplo vodo in sicer, na Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer smo bili nenavadno enotni, vsi, tako koalicijski kot opozicijski člani parlamentarnega odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ob glasovanju za edini sklep te nujne seje, na kateri smo kar štiri ure razpravljali o izkoriščanju ali bolje neizkoriščanju velikega potenciala geotermalne energije v naši državi. Vsi smo bili seveda za to, da Vlada naredi vse, da ta potencial izkoristimo bolje in da naredimo zgodovinski premik oziroma zgodovinski preboj na tem področju. Odbor je Vladi oziroma njenim, kar petim, pristojnim ministrstvom predlagal, da ustanovijo delovno skupino, to je realizirano, in v šestih mesecih, to pa še ni realizirano, predlagano nabor ukrepov za učinkovito večnamensko izrabo geotermalne energije ter proučijo morebitno potrebo prilagoditev zakonodaje tem ciljem. Ne bom vas več dlje časa moril. Res morda konkretno, to zadevo, ta geotermalni potencial poznam, ker prihajam iz severovzhodne Slovenije, iz Pomurja. In na moji mizi boste vedno našli ta zemljevid, vir: Geološki zavod Slovenije, posodobljen lani 2019. To, kar je rdeče tam so višje temperature globoko v zemlji. Ja, danes znamo zvrtati luknje tudi do 4 tisoč metrov. In to kar je najbolj intenzivno rdeče na globini približno 4 tisoč metrov imamo vodo, ki bi naj imela 200 stopinj Celzija. Izjemen potencial za elektrarne. Mi ne znamo, sosedje pa znajo. Pri Hrvatih takšna elektrarna že teče, mislim da od leta 2018. Madžari, če so moje informacije točne, ne vem, slišal sem od enega od naših izvajalcev, ki bo v bližnji prihodnosti vrtal na Madžarskem luknjo. Madžari menda imajo v planu v kratkem narediti 50 lukenj. Vse skupaj je pa tukaj praktično isti podvodni oziroma isti globinski bazen s tem geotermalnim potencialom. Zakaj pri nas ne gre, preprosto ne vem. Ampak upam, da smo, kot rečeno, lani odkrili toplo vodo in da se bodo zadeve sedaj premikale naprej. Ključno je seveda, da ustvarimo neko atraktivno poslovno, če hočete, okolje, da bodo investitorji tukaj videli svoj interes. Jaz si ne predstavljam, da bi iz proračuna gradili tukaj termoelektrarno, ki bo uporabljala geotermalno energijo. Sem pa na nek način, kako bi rekel, razočaran, ker nam je, če govorim kot Pomurec, nam je prav aktualna politika vzela, ja vzela nam je hidro potencial reke Mure. Prej je kolega Rajh dobro razpravljal, govoril je o namakanju. Menda se Mure ne smemo dotakniti tudi, ko gre za, ko bi jo želeli, to vodo, uporabljati za namakalne sisteme. Mura postaja problem. Zakaj? Ker postaja kanal oziroma je že kanal, ker se struga poglablja in če ne bomo posegli v to Muro ne vem kaj se bo zgodilo. Gotovo pa ne dobra prihodnost. Danes, ko še tu pa tam živi kakšen mlinar na Muri, bi ga bilo dobro vprašati, kako je bilo v zgodovini, v preteklosti, ko je na Muri delovalo nekaj deset mlinov, ki so uporabljali – Kaj? – ja, hidro potencial reke Mure. Jaz verjamem, da imamo danes inženirje, stroko, mislim, da se je mariborska univerza s tem ukvarjala, da bi lahko tok reke Mure brez nekih velikih, nisem za velike posege v Muro, da se razumemo. Jaz sem bil v 80. letih na protestih, ko smo zaustavili takrat gradnjo hidroelektrarne, ki je imela resnično velik poseg. To je takrat organiziral sedaj že pokojni prof. Štefan Smej, ampak to sedaj ni pomembno. Imamo tehnološke rešitve s katerimi bi se dalo priti tudi do zelene energije. To sem trdno prepričan.  No, sedaj pa res k amandmaju. Imate ga na mizi. Kot rečeno, zahvaljujem se predstavnikom Ministrstva za okolje in prostor. Tam v drugem odstavku zadnji stavek bi se beseda »zakonodajo« spremenila v besedico »ukrepe« in bi se stavek glasil, »izboljšali bomo ukrepe«, torej ne zakonodajo, ampak »izboljšali bomo ukrepe tako, da bo mogoče objekte za proizvodnjo obnovljivih virov energije lažje in hitreje umeščati v prostor«. In potem še zadnji stavek. Namesto »izboljšanje zakonodaje« naj se glasi, »ukrepi za lažje umeščanje«, itn. Upam, da smo razumeli, gospod predsednik kima, sem hvaležen.  Morda samo še glede trajnostne mobilnosti. Jaz preredko slišim v naših razpravnih dvoranah tudi razmisleke oziroma razprave o možnostih dela od doma. Se opravičujem osebni zgodbi. Mlajši sin je delal v Gradcu, to je od našega doma 125 kilometrov. Že po dveh mesecih so mu toliko zaupali in ga vprašali ali vi imate doma, tam v Prekmurju internet, je rekel ja, imamo. No, zakaj bi se pa ti vsak dan vozil, onesnaževal okolje, 250 kilometrov, zakaj ne bi delal od doma in je delal od doma. Jaz sem prepričan, da je veliko takšnih delovnih mest. zdaj seveda, ali naj država spodbuja gospodarske družbe, to ne vem, mislim pa, da bi morali tudi v parlamentu več o tem govoriti. Delo od doma, to je nenazadnje luksuz, si doma, ne rabiš kravate, predvsem pa ne onesnažuješ okolja, ne rabiš širokih cest, itd. itd.  Hvala lepa. Se opravičujem za malo daljšo razpravo, bom pa komentarje na mojo razpravo prebral magnetogram, ker me ob enajstih čakajo neodložljive obveznosti.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Naslednji je prijavljen gospod Podkrajšek, pripravi se Soniboj Knežak.  Izvolite.
Hvala, spoštovani predsednik za dano besedo. Državni sekretar, cenjeni gostje, kolegice in kolegi, lep pozdrav tudi v mojem imenu!  Pred nami je na tem današnjem odboru seveda zelo pomembna strategija nacionalnega programa varstva okolja, resolucija, ki zajema seveda kar dolgo obdobje, ampak ko večkrat razmišljam kako čas hitro teče, je to hitro minljivo. Seveda, zelo pozorno sem pregledoval ta dokument. Nočem biti mogoče v kakšnem segmentu, da kdo ni opravil domače naloge dobro. V globali jaz vem, da je v ta dokument vloženega veliko truda in seveda, ker kot politik večkrat razpravljam, zdaj politiki, ki smo na tej strani, smo nekaj časa v tem Državnem zboru, eni več let drugi manj, odidemo. Tudi državni sekretarji se menjujejo na ministrstvu, seveda strokovnjaki, ki jih nimamo malo v Sloveniji, ker danes govorimo o tem segmentu, pa ostajajo na ministrstvih oziroma na svojih delovnih mestih veliko let. In seveda, ko sem pregledoval ta pomemben dokument za našo prihodnost, jaz mislim, da ni nikogar v tej sejni sob, tudi mislim, da ni nikogar v državi, ki se ne zaveda kaj pomeni zrak, voda pa zemlja za naše življenj. Ampak seveda, ko to resolucijo, je pripravljena za našo prihodnost, jo tudi naslanjamo na našo sedanjost. Moram povedati, da sem bil mogoče eno leto nazaj, ko smo v državi imeli težavo s plastiko oziroma s svečami, v enem komunalnem podjetju kjer mi je direktor predstavil svoje težavo, pa so istočasno bili na ekskurziji otroci, jaz mislim, da tam nekje tretjič, četrti razred. In seveda, ko so jim to predstavniki komunale stvari predstavljali in so nehote tudi mene predstavili, da sem državnozborski poslanec, me je eden od fantov vprašal, kaj bo pa država naredila s tem kupom sveč. Država. Pomeni, jaz moram biti pošten, da mi je dal veliko za razmišljati. Zato sem omenil prej, da smo politiki, pa smo tudi strokovnjaki v tej dvorani. Veste, da nisem imel odgovora. Mogoče zato, ker nisem strokovnjak, pa tudi kot politik nisem znal dati natančnega odgovora. Zakaj to govorim? Ker danes govorimo o tem pomembnem dokumentu, pa da se dotaknem zraka. Eden pomembnejših segmentov, da imamo seveda čist zrak, da ga obnavljamo, je gozd. Mi imamo danes državno podjetje, ki se ukvarja z državnimi gozdovi, pa seveda sem večkrat zaskrbljen, koliko tistega svojega dobička daje nazaj v obnovo tega gozda. Če govorimo o vodi, ste pripravili strokovnjaki to solucijo, državni sekretar, vi ste jo predstavili, v največjem mestu, zdaj vsi govorimo in smo to ponosni v Ljubljani, da je najlepše mesto v Evropi ali pa tudi širše, imamo najboljšo vodo in jo v tem času, ko se ta resolucija pripravlja, uničujemo. Zdaj, ta dokument seveda, če bi bil tako težek, da bi ga vsi sprejeli v tem Državnem zboru, bi lahko se postavil, ne vem, ne vem na katero stopničko pod Ustavo in seveda, me skrbi, da uničujemo. Ne vem kakšni so vzvodi, da lahko preprečimo, da nekdo ne uničuje. Mi seveda smo vsi, vsak po malem krivi v državi, da imamo mogoče malo slabši zrak, da imamo na katerem območju slabše pogoje zaradi onesnaženosti v okolju, me pa seveda skrbi, ker uničujemo kot država strateške vire. Poglejte, jaz sem se z nekom iz vaših vrst pogovarjal, ko se je pripravljal projekt, kanalizacija, o kateri že govorimo lansko leto celo leto, in ko so to predstavljali v Bruslju, ker spadamo sedaj med 27 članic, je bilo to grozljivo, pa imamo lahko resolucije takšne ali drugačne, pa najboljšo vodo uničujemo. Zdaj, če gremo na blato. Živimo v letu 2020, pa je prejšnji minister, mislim, da je eno leto od tega, nas peljal vse skupaj, člane odbora na Dunaj, kjer smo si pogledali sežigalnico pa kaj oni počnejo z blatom. Mislim, da ni treba preveliko strokovnjakov, da se to ne da, tudi v Sloveniji postoriti, pa verjetno v tem letu nismo kaj dosti postorili. Potem se dotaknem recimo umeščanja v prostor. Mi imamo Naturo 2000, vemo zakaj 2000. Gospod Jože, ki je pred mano govoril, je govoril o objektih, ki čakajo, ki jih vnašamo v prostor. Nedavno sem se tudi poigral, koliko kmetijskih zemljišč imamo mi zarisanih z rumeno po državi, pa nikoli ne bodo zazidani. Nikoli ne bodo zazidani, ker je bila to zelo slaba politika planiranja pa vnašanja v prostor v preteklosti. Imamo Naturo, kot sem jo že omenil, 2000, in mi se tega držimo kot nekdo plota.  Spoštovani strokovnjaki! Ste na ministrstvu, kot sem uvodoma že povedal, že vrsto let. Ne dvomim, da nimate, da niste strokovnjaki, ampak zelo redko slišim, da bi vi oziroma preko državnega sekretarja ali ministra prinesli na te mize rešitve, ki bi skrajšale poti umeščanja v prostor, da ne bomo imeli kupe blata, da ne bomo vedeli kam s smetmi, pa poglejte, v letu 2018-2019, veste koliko zbiralnih centrov se je v Sloveniji vžgalo, je bil požar. Ali mislite, saj to ni bila strela, da je zdaj strela to zanetila. Poglejte, v 2020, pomeni, zdaj če mogoče segam preveč globje, potem mi, spoštovani, povejte kje sem kot politik zgrešil, da je danes tako stanje v Sloveniji. Sem pripravljen to poslušati. Ampak da v svojem okolju poslušam podjetnike, kmete pa še koga, da je nemogoče nekaj vnesti v prostor. Mi pa pokažejo, ne vem, nek hrib, ki pa, veste, osnovnošolski otroci naj bi ga vnesli v nek OPN, da bo nekoč zazidljiv, ker to ni možno. Še enkrat ponavljam glede Nature, jaz jo spoštujem. Jo imajo tudi druge evropske države, ampak jaz sem trdno prepričan kot nestrokovnjak, da ni več prava za današnji čas. Je verjetno treba nekaj na tem segmentu spremeniti.  Umeščanje v prostor za obnovljive vire. Danes hodijo po občinah širom Slovenije strokovnjaki, pa investitorji, ki bi želeli investirati. Mi kot država danes ne znamo nekomu povedati, če pride z milijardami, kjer lahko postavi sončno oziroma vetrno elektrarno. Če gremo danes na Hrvaško, gremo verjetno na ministrstvo, ali kaj imajo, za okolje, vzamejo, kot je prej Jože, zemljevid, pa nam točno pokažejo kje je možno graditi sončne elektrarne, kje je možno graditi vetrne elektrarne. To je osnova.  Še enkrat ponavljam, da počasi zaključim. Jaz ne trdim, da ni ta dokument pomemben, da ni bilo v njega vloženo veliko truda, veste, tudi v državi se kdo kdaj trudi, pa ta trud potem na koncu ne pride do najboljšega izraza. Skratka, bomo mogli razmišljati, ko sprejemamo tak pomemben dokument za dolgo ali pa kratko obdobje, da podlegamo kje smo danes in na kaj ta dokumenta naslavlja. Mi danes nimamo urejenih osnovnih stvari, niti za odplake, niti za blato, niti za sveče ali plastiko. Ker je pa ta dokument, tako pomemben dokument vedno povezan s financami, seveda, ga je tudi finančno treba ovrednotiti: kje, kako, kdaj, koliko in če bo pravi učinek. Ko smo v lanskem letu sprejemali državni proračun za leto 2020, pa 2021 je veliko denarja namenjenega za raziskave, za boljše naše okolje ali podnebje. Ampak veste, da mi raziskujemo, se pa utapljamo v blagu, v plastiki, pa ne znamo in ne zmoremo vnesti zelo pomembnega enega podjetja ali da lahko razširi svoje proizvodnje prostore, to je pa nemogoče.  Skratka, da zaključim. Živimo v času, kjer je nekdo kaznovan, če svojo proizvodnjo halo približa mogoče 50 centimetrov preblizu reke ali potoka, mirno pa vsi skupaj gledamo, tako politiki, pa strokovnjaki, ko nekdo uničuje najboljšo pitno vodo v najlepšem mestu. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima Soniboj Knežak, pripravi naj se Gregor Perič. Izvolite.
Hvala, predsednik. Spoštovani vsi navzoči! Najprej naj uvodoma povem, da bom predlog te resolucije, ki jo obravnavamo danes, sam podprl.  Resolucija kot nek zbiren dokument nekih ciljev, namer aktivnosti, ki jih bomo počeli v naslednjem obdobju se mi zdi, da je dobro pripravljen po posameznih področjih, vsaj za tiste, pa mislim, da smo taki večinoma, če si priznamo to ali pa ne, vsaj kar se tiče poslancev, da nismo ravno strokovnjaki s tega področja. To je eno. Drugo, na strani 7, kjer ste opisali oceno stanja, moram reči, da se z vsemi štirimi alinejami, ki ste jih opisali, strinjam in se tudi sam konkretno vidim v njih.  Pa bom začel kar s to drugo, kjer pišete, da je skrb vzbujajoče je stanje okoli na posameznih omenjenih omejenih lokacijah. Sam prihajam iz neke take lokacije, ki je bila precej onesnažena. Prihajam iz Hrastnika, iz Zasavja, iz teh revirskih občin, ki so jih zaznamovale izkop tega premoga, bogate rezerve premoga in ca 200 let rudarjenja v teh naših dolinah. Poudarjam dolinah, se pravi, da smo vpeti med gorovje. Je pa to pridobivanje premoga seveda v te naše kraje pripeljalo tudi uporabnike tega energenta, tako da je to razlog, da smo imeli v vseh teh treh zasavskih občinah steklarne, kurjenje peči, energetski premog iz drv iz Pohorja v Zasavje, potem tako, da smo imeli Trbovlje-Hrastnik in Zagorje steklarne, da ne govorim, posledično smo imeli tudi termoelektrarno pa najvišji dimnik, ker smo, mislim da šibali onesnažen zrak v Sevnico pa dol v te hribe. To so bili pač tisti čas rešitev. Tako, da je posledica vsega tega je pa to, da smo bili med najbolj onesnaženimi. Ne smem se spomniti začetka 90. let, ko smo še pri dnevniku, mislim da takrat objavili redno podatke onesnaženosti, ker smo bili Hrastnik, Trbovlje, Zagorje smo si podajali prvo, drugo, tretje mesto, tedensko, kakorkoli je bilo glede na onesnaženost.  Sem tudi generacija, ki se spominjam, da smo imeli pozimi črni sneg, da je pod Savskim mostom tekla črna Sava. Sam sem bil tudi pri kajakaših uspešen, ki so dol, da smo plavali, da smo imeli polne usta premoga pa še česa. Spomnim se tudi hribovja okrog cementarne Trbovlje, ki je bilo prekrito z betonom, z betonom, da so vrhovi okrog tega dimnika pa termoelektrarne so bili požgani kot v puščavi brez drevja brez listov. Poznam pa tudi situacijo kakšna je danes in nekaj smo naredili v teh letih. Zdaj ali smo naredili dovolj ali hitro, verjetno bi želeli kakšen korak še več narediti, ampak govoriti, da je ta resolucija, ki pa navaja neke nove ukrepe, da je zanič, da ni za podpreti, skratka, to se mi zdi korektno. Naj samo spomnim, da smo tudi z ukrepi, ki jih kot navajate v prvi alineji, da se stanje okolja izboljšuje, saj nenazadnje ti so bili kar precej ukrepov države, zakonodajne. Spomnim se, da so podjetja dobila, da smo zvišali, ne vem, standarde glede izpusta. Sam prihajam iz steklarne, ki je velik porabnik energentov. Mi smo več milijonov vložili v to, da smo zdaj bistveno manj pod dovoljenimi mejami izpustov, ampak zadaj so bile več milijonske naložbe. Da ne govorim, da smo prepolovili uporabo vode, več kot za polovico. Da je komunala prišla dol pa gledala kaj počnemo, da nimamo nekih svojih virov. Ne, začeli smo se racionalno obnašati, od porabe v vecejev, do zaprtih tokokrogov, skratka ena kopica aktivnosti do nenazadnje zdajle z veseljem spremljam tudi, da so bili pred kratkim, da so na streho montirali prvo sončno elektrarno, kar naj bi bil prvi korak k zmanjševanju uporabe zemeljskega plina, ki naj bi ga za ogrevanje peči, ki naj bi ga nekako nadomestili z vodikom. Da ne bom rekel, so tukaj tudi raziskovalni centri zraven vključeni, tako da nekaj se premika. Nenazadnje podjetja, ki si svoj kos kruha služijo na zahtevnih tujih trgih, če hočeš danes delati za neko kredibilno, eno malo večjo verigo, kakšno multinacionalko, to imate skrben preglede, ki nas pridejo pregledati od tal do, kako ravnamo z zaposlenimi, kako ravnamo do okolja, pomembna tema, več dni je ekipa notri, nobena naša inšpekcija nas ne pregleda tako kot nas pregledajo te kontrole preden začnejo sploh podpisati kakšno pogodbo o sodelovanju.  Nenazadnje naj spomnim, tudi razpisi, ki so bili. Mi smo kar dobršni del Slovenije v preteklih desetih leti tudi opremili s čistilnimi napravami. Seveda, tiste občine, ki so si to lahko tudi privoščile, tisti svoj delež. Da pridemo pa na našo posebno, pa po mojem neumnost, da imamo 219 ali koliko občin, nekatere štejejo po 500 prebivalcev, to je pa vprašanje, da si nekatere ne morejo privoščiti ne vodovoda ne tega, tako da, vse na državo dati, marsikaj moramo tudi, tukaj je bilo danes tudi v tem dokumentu omenjeno, da bo treba tudi sodelovanje lokalnih skupnosti. Toliko okrog tega.  Zdaj, okrog kakovosti zraka. Lansko leto sem imel priliko, sem bil s kolegi in s kolegicami, ki smo bili v Avstriji na ogledu te sežigalnice, to se strinjam z izjavami, da bomo morali v bližnji prihodnosti za svoje odpadke poskrbeti sami. Tisto kar je mene fasciniralo, poleg tega, da je sežigalnica sredi mesta, so podatki. Najdem samo ene dva, mislim da jih bom prav navedel. Kurjenje v TEŠ, velenjski lignit baje, da so mi rekli, da ima 9,2 gigajoulov kurilno vrednost. Baje, da je to na RD frakcije je kurilna vrednost nekje od 15 do 22 gigajoulov. Halo. Mi plačujemo pa 140, 150 evrov na tono nekomu, da si pripelje gorivo. Veseli me, da se v tem tudi nekaj konkretno premika, ker se tudi ne strinjam, kolega Horvat je rekel, da nič ne gre, tudi v tem mandatu, nenazadnje od tega obiska, ko smo bili v Avstriji, se je tudi premaknilo zadeve, začeli ste komunicirati, tudi danes je bilo omenjeno, da imate že z občinami dogovore okrog potencialnih prostorov za sežigalnice, da bomo morali te zadeve uredili in se pravi, da stvari gredo… Je pa tukaj pomembna komunikacija z lokalno skupnostjo, to se pa zavedam. Jaz sem dal skozi zgodbo z Lafarge v našem kraju, še kot v funkciji podžupana, pa vem kaj pomeni ustrezna komunikacija pa skrivanje pa zavajanje s podatki.  Okrog zapiranja oziroma okrog kakovosti zraka, še nekaj. Predlog, včeraj sem videl, da so v našem kraju v Hrastniku, da smo dobili obvestilo, da se odstrani merilna postaja Anas, ker baje, da so se podatki tako izboljšali. / oglašanje iz ozadja/ Ostane. No, ker sem gledal na spletni strani, so včeraj objavili zvečer… No, potem me veseli, ker dejansko verjetno ni bila, tudi po mojem na pravem kraju postavljena, ker je zraven športnega parka, da ni zraven cest, pa ni v delu kjer imamo industrijo, ker tudi meni ne gre, kot laiku, podatek, da se nam je toliko stanje izboljšalo na področju zraka, da pa hkrati imamo za leto 2018 v poročilu Nacionalnega inštituta za javno zdravstvo pogojeno, da imamo največ rakavih obolenj prav glede teh izpustih, teh PM delcev. Tako, da me veseli, v kolikor ste se to zadevo dogovorili.  Zdaj, ko bomo načrtovali morebiti še en, v prvi vrsti en apel, za ureditev zadev, drugih pa tudi razmislek pri aktivnostih, ki jih boste, ki jih bo država peljala v naslednjih letih, desetletjih okrog zapiranja rudarjenja v Šaleški dolini. Izkušnje iz Zasavja. Prvo kar je, ustrezna komunikacija, kot tudi sami poudarjate, ne reševati zadeve na tak način kot ste ga v Zasavju, da smo si izmislili oziroma našli en zakon, da smo 40 let stare rudarje upokojevali. Super. Sem za njih, da so šli pri 40. letih, moji kolegi so že po petnajst ali pa še več let v penzij, mi smo pa izgubili delovna mesta. Bi tudi bil nekritičen, če ne bi rekel, da je država tudi kar precej sredstev vložila v ta zapiranje rudnika Trbovlje-Hrastnik. Zdaj je vprašanje kam so ta sredstva šla. Pisale so se razni kadrovski programi, da ne bom rekel, da so nekateri služili potem, da bi pa izkoristili znanja in pa kompetenc, ki jih je pa nenazadnje bilo tudi v tej energetiki nekaj, pa nismo izkoristili. Se pravi, da ni nastala nobena firma, ki bi lahko tudi en del teh znanj pa možnosti zaposlitve nudila tudi za prebivalce ter regije.  Zdaj, ko sem omenil rudnik RTH. Mi smo bili ravno prejšnji ponedeljek, nas je likvidator tega rudnika, se pravi likvidator, / nerazumljivo/ funkcija je, da do konca leta letošnjega leta poskuša prodati čim več premoženja in pa izvršitev del programa sanacije, ki jih morajo še narediti, nas je obvestil, da mu kljub odprodaje premoženja ne bo uspelo toliko zbrati, da mu manjka približno že en, mislim, da je rekel tri ali štiri milijone za uresničevanje oziroma za izpolnitev vseh obljub, ki jih je imel tudi do lokalnih skupnosti. / nerazumljivo/ bomo kritični, upam da boste našli, nenazadnje ste tudi zapisali vire financiranja, pa pravi, da ni pravega odziva iz ministrstva. Ker želimo da tisto, kar je bilo s strani države obljubljeno, da se to tudi uredi. Ostane nam dediščina. Samo toliko kot info. Dediščina v obliki hriba, kjer imamo skladiščenih devet milijonov ton elektrofilterskega pepela, ki je danes sicer lepo pogozden, je travnato območje, se lepo skrbi zanj, upam da je tudi neškodljivo zdravju, kot vsi trdite, ampak želim pa to, da država izpolni svoje obljube. Zdaj, konkretno na to ministrstvo leti obljuba, da bomo do konca letošnjega leta izpostavili tudi sistem monitoringa. Rudnik smo zaprli, več ali manj. Ne vem, 150, 200 kilometrov rovov, ki je prepleteno celo Zasavje, do Laškega, nimamo pa zakona o monitoringu. Ne more biti degradacija površin s katerimi se dnevno srečujemo. To ni nič posebnega, se sesuva, so vdori, to mora biti skrb države in pa nekega monitoringa, ki bo skrbel za, pa mislim, da imamo težave tudi s tem monitoringom pri ostalih, sem poročila bral okrog  (nadaljevanje) okrog Kanižarice… / nerazumljivo/ Tako da jaz apeliram, da je treba to do konca zapiranje rudnika uredit. In to država najmanj, kar je, varno življenje v teh krajih, pa mora zagotoviti našim občankam in občanom. Zdaj končal bom pa takole. Veseli me tisto, kar imamo ponavadi, pomanjkljivost, da ste tudi noter predvideli za vse te aktivnosti tudi finančne vire. Upam, da bodo našli mesta tudi v proračunih, če ne bodo dejansko mrtva črka na papirju. In pa tisto, kar imam pa vsaj po tem letu in pol, kolikor smo v tem Državnem zboru, pa se mi zdi, da še ena največjih težav je pa to, da bo potrebno bistveno, bistveno več sodelovanja, tega medresorskega sodelovanja. Tukaj pa mislim, da imamo, da nismo prav najbolj uspešni. Toliko zaenkrat. Hvala lepa.
Hvala lepa. Kot zadnji je prijavljen Gregor Perič, tako da izvolite.
Hvala za besedo, predsednik. Lep pozdrav vsem. Bom kar nadaljeval tam, kjer je kolega Knežak pred mano končal, torej zlasti neko usklajevanje. Zdaj, če pogledamo nekoliko širše, jaz mislim, da je že politično gledano čas za neke zelene stranke mimo, ker mora biti ta zelena agenda razpršena po celotnem prostoru, v nasprotnem ne bomo uspeli narediti nič in isto velja tudi za Vlado. Katerakoli vlada, če bo gledala na okoljsko problematiko oziroma na problematiko varovanja okolja zgolj kot izziv enega ministrstva, potem bo na tem področju narejeno izredno malo. Zato ne preseneča, da danes v tej razpravi okoli dokumenta, torej nacionalnega programa varstva okolja smo se dotaknili tako energetike kot umeščanja v prostor, tako prometa, pa še verjetno marsičesa drugega. Pa vemo, da ni to neka ozka oziroma se tukaj širimo v smislu tega dokumenta. Ta dokument je predvsem namenjen varovanju okolja in varovanju narave kot take. Razumeti pa moramo tudi hierarhijo posameznih aktov oziroma dokumentov. Imamo zakon in potem na podlagi zakona sprejmemo resolucijo oziroma program in na podlagi programa potem sprejmemo tudi neko strategijo. In nižje gremo po tej hierarhiji, bolj so ti ukrepi konkretni, določni in tudi nameni in cilji so opredeljeni časovno, finančno, pa še kako drugače. Zato se mi zdi smiselno, da tudi pravilno na nek ustrezen način tudi razumemo ta dokument in da ne zahtevamo od njega, da je na določenih točkah preveč natančen, preveč določen, ker je zlasti s tega vidika, ker se razmere hitro spreminjajo, potem veliko lažje neko strategijo spreminjat na ravni vlade, kot pa potem vsakič znova prihajat v Državni zbor in spuščat te dokumente skozi zakonodajni postopek, kar seveda zahteva ogromno usklajevanja in ogromno časa, vlada je pa na drugi strani lahko pri iskanju čisto konkretnih rešitev veliko bolj fleksibilna in odzivna, to je v končni fazi tudi pričakovanje vseh nas v Državnem zboru. Dotaknili smo se tudi vidika na eni strani varovanja okolja, na drugi strani pa gospodarstva kot takega. Zdaj tukaj je potrebno vzpostaviti nek most, neko medsebojno zaupanje in medsebojno razumevanje. Ne more biti ravnotežje samo na eni ali pa samo na drugi strani, ker v nasprotnem potem korakov naprej ne more biti. Ampak kot rečeno, pomembno je, da se bo celoten naš prostor, pa ne govorim samo o politiki, ampak tudi o ljudeh, o državljanih, o potrošnikih, če hočete ali pa če hočemo, moral premaknit v smislu razmišljanja na neko drugo izhodišče. Bom tako rekel. Vsi mi se zavedamo, da je človek del okolja, vedemo se pa, kot da je okolje del človeka. Kadar se bo ta proces odvil in jaz verjamem, da bo za to potrebno še kar nekaj časa, potem bodo tudi te stvari oziroma vsa ta prizadevanja, za katere se danes trudimo, tudi veliko lažje izpeljat. Je pa potrebno še nekaj poudarit, da gospodarstvo v tem smislu mora biti predvsem partner, ga moramo videti kot nekoga, ki  (nadaljevanje) veliko bolj, kot se nam mogoče sploh zdi, prispeva v sam proračun tudi z vidika sredstev, zato da se lahko potem tudi določeni ukrepi izvajajo. Seveda pa mora gospodarstvo tudi, če govorimo in razmišljamo o nekem krožnem gospodarstvu, imeti neko predvidljivo okolje. In jaz verjamem, da se bo prilagodilo, ker se čedalje bolj zaveda tega, da varovanje okolja pomeni tudi neko primerjalno prednost, konkurenčno prednost in lažje in boljše poslovanje v primerjavi s samo konkurenco. Da se ne bi ponavljal že na vse tisto, kar smo slišali, bom zaključil še z eno mislijo oziroma z enim izzivom, se bom pa osredotočil na odpadke kot take. Zdaj v preteklosti smo ta problem naših odpadkov relativno elegantno reševali, tako da smo jih izvažali v tujino. Ko se je ta trg praktično čez noč zaprl, smo se znašli pred velikim izzivom, kam z vsemi temi odpadki, glede na to, da jih recimo Azija več ne uvaža, da se je zaprl trg sežigalnic v našem širšem območju. Skratka smo pred izzivom, da sami poiščemo nek, da umestimo v prostor te kapacitete, kjer bi lahko te odpadke potem tudi termično obdelali, dobili neko dodatno energijo in reševali s tem neke druge probleme. Če se bomo takih izzivov umeščanja v prostor, kot so recimo odpadki, pa lahko bi poiskali še številne druge primerjave, tudi umeščanje novih energetskih objektov in tudi oblike pridobivanja energije, lotevali na način nekega apriornega konflikta, kar je v naši družbi, se mi zdi, zadnje čase precej postalo neka praksa, potem bomo težko prišli do nekih zaključkov. Nočem pa niti reči, da bi morali biti neka družba nekega splošnega soglasja, ker smo danes že konkretno glede tega dokumenta slišali, da imamo številne različne poglede, ampak bi rad predvsem poudaril, da moramo znati poiskat neke kompromise, neka popuščanja. In to velja tako na področju okolja, velja na področju politike, pa še česarkoli drugega. Tako da v SMC bomo ta program seveda podprli. Pričakujemo pa od ministrstva, da bo potem tudi v naslednjih korakih katerokoli, kdorkoli bo že sedel na tem ministrstvu, tudi oblikoval dokumente, ki bodo predvsem podlaga za to, da se to v največji možni meri tudi implementira. Hvala lepa.
Hvala lepa. Imam še eno pooblastilo, in sicer poslanca Janija Prednika nadomešča poslanec Matjaž Han. Imam še 2 novi prijavi. Prvi je prijavljen Boris Doblekar, pripravi se Dušan Šiško. Izvolite.
Hvala lepa, predsednik, za besedo. Bom se potrudil, da ne bom predolg, pa se bom potrudil, da se ne bom preveč ponavljal, ker smo že kar nekaj zadev predelali, nekaj odgovorov smo že dobili. Jaz se bom pa dotaknil nekih stvari, ki se mi zdijo zelo pomembne pri samem torej Predlogu resolucije o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020-2030, in sicer vse je lepo zapisano, res je na široko, prebral sem si v celoti gradivo, veliko je teorije, so tudi konkretne zadeve, ampak žal je tako, da na terenu je pa potem vse skupaj precej, precej drugače. Tukaj noter so splošne usmeritve, nekatere stvari tudi konkretne, ampak sama potem zakonodaja oziroma izvajanje, implementacija na primer takšnega nacionalnega programa na samem terenu je pa popolnoma druga zgodba, popolnoma nekaj drugega, kar tukaj piše. In če bi šli pogledat na teren s tem nacionalnim programom o varstvu okolja, pa ga vzeli s seboj, pa si pogledali, kako zadeve zgledajo na samem terenu, torej v okolju, v naravi, pa da bi šli potem odkljukat te alineje oziroma zapisane stavke, bi pa kaj hitro ugotovili, da bi bilo odkljukanega zelo, zelo malo. Tudi to je res, da ljudje, ki tole berejo ali pa, preprosti kmetje ali pa lastniki zemljišč, manjših, jim seveda, ene tri četrt, po moje, ni nič jasno, kaj tukaj piše. Tako da, dodatno se bom zadev, se pravi urejanje vodotokov ter, o katerem ste že veliko govoril, veliko premalo denarja se namenja za urejanje vodotokov. Tukaj noter je sicer v nekem odstavku, bolj kratkem, zapisano, kaj naj bi se urejalo oziroma, kaj je to urejanje vodotokov. Torej, vsi vodotoki so v ingerenci države oziroma koncesionarjev, državna javna gospodarska služba. Občine tukaj, lokalna skupnost, nimajo pristojnosti in vemo, da denarja ni in vodotoki oziroma hudourniki se ne urejajo tako, kot bi se moral in zato se tudi povzročajo velike škode. Mnogo prevelike škode in tukaj, bi mogoče bilo fajn imet nek podatek, koliko se denarja vloži v urejanje vodotokov, koliko se pa izplača potem škod, vemo pa, da se škod, ki so povzročene tako zasebnikom, kot tudi ostalim, ne izplačuje oziroma se niti ne odpravlja in leta in leta ostajajo te škode na terenu, tako da se že potem sam teren tudi spremeni, med tem časom. Natura 2000, torej, zavarovano območje. Teh območij je pri nas mnogo in lahko rečem, da so ta območja, na katerih se pač, je omejena dejavnost, mnogo, mnogo v slabšem stanju, kot pa območja, ki niso zaščitena in na katerih lahko človek pristopi oziroma, ponavadi je to kmet, ki potem obdeluje in ureja to okolje, kosi, »obkosuje«, uredi infrastrukturo, poti in tako naprej in ponavadi mora urejat še kakšno priobalno območje, ki ga seveda ne bi smel, ampak če hoče, da ne bo imel povzročene škode, mora se dotaknit tudi tega. In jaz lahko samo povem, tamle dol, v Hotiču, Natura 2000 – prvič; se ne sme gradit obvoznica, kar je čista neumnost, v tej Naturi 2000 je zato, ker je baje zaščiten »sulc«, ki ga v Savi dejansko več ni, ker so ga pojedli kormorani, ki so pa tudi zaščiteni, torej, kaj če ti potem ta Natura 2000? Komu je namenjena, ne vem… To se ljudje vsi sprašujejo, vsak osnovnošolec se to sprašuje, vsak laik, ne vem kaj pa pravite na to strokovnjaki, torej, Natura 2000, ki ščiti sulca, žabe, metulje in ne vem kaj; metuljev zaradi take košnje, kot ste jo prej tudi omenil, kar mi je bilo všeč, je eden od predstavnikov ministrstva, ki se vsaj očitno delno še malo spozna na kozolce, pa na obešanje, sušenje mrve v kozolcu, pa na košnje, za razliko od mnogih, ki seveda ste tudi mlajši in se niste s tem nikoli ukvarjal, torej, sulca ni več, rib v Savi, po potokih, ni, ker so jih pojedli kormorani, kormorani so tudi zaščiteni, se jih ne sme lovit in kaj imamo zdaj od te Nature 2000? Nič, samo, da se ne sme nič delat, to je zaščiteno območje in to je prava katastrofa. Torej, sama škoda. Kup degradiranih območij, ko govorimo ravno o varstvu okolja. Nekaj se sicer premika, ampak, mnogo premalo. Bom spet omenil odlagališče Rakovnik, samo za primer, da boste vedeli, saj ste bili tudi državna sekretarka zraven, podjetje Infra upravlja s tem, bazen je pa poln in svinjarija teče ven, v naravo, v okolje, še kar. Infra ne odvaža, ogradil so, uredil so, ampak… Ja, predsednik, bom pohitel… Torej, nekaj se premakne, nekaj se naredi, potem se pa ne dokonča oziroma ne gre naprej, kot je bilo rečeno in strupene snovi še vedno odtekajo v okolje in zastrupljajo, onesnažujejo okolje, zrak, ogrožajo torej varnost ljudi, živali in tako naprej. Torej, dajmo bit bolj dosledni, pa tole, saj pravim, tole Savo nesemo na teren, pa bomo hitro videli, kje smo. Pitna voda, zapisana pravica do pitne vode v Ustavo. Glejte, jaz vam bom samo en primer povedal… Takih primerov je ogromno po Sloveniji. V hribih, tamle, Račica, Velika Štanga, Janče, polno vikendašev je prišlo, voda je bila vedno pitna, čista, brez da je bila zapisana v Ustavo. Danes zaradi teh različnih posegov v naravo, kjer se ne zahteva vplivov na okolje, marsikje pa se, pa ne bi bilo potrebno, se gradijo vikendi, se delajo čistine, se v hosti potem gradi električno omrežje, skratka pustimo degradirano okolje in voda ni več pitna. In to v hribih na 500, 600 metrov nadmorske višine, morajo kmetje hoditi v dolino v trgovino po vodo v plastenkah, da jo nosijo domov in potem vodo doma pijejo, ker je ta tako klorirana, da tako smrdi da enostavno ni užitna. Kaj, zakaj do tega pride, poglejte, ta resolucija, jaz tega nisem nikjer notri videl, niti zaznal in me zelo zanima, če bi s to resolucijo šli gor v hribe kmetom pokazati kaj piše notri, oni morajo hoditi na 200 metrov iz 600 metrov nadmorske na višino 200 metrov po vodo v plastenkah.  Odpadki, bili smo na Dunaju, ogledali smo si sežigalnico. Vem, da ste nek napredek naredili, da ste dali povpraševanje po občinah, kje naj bi potencialne občine to lahko imele. Poglejte, samo usta nekdo odpre o tej sežigalnici imamo kup okoljevarstvenih organizacij, ki skočijo še preden se karkoli naredi, je že vse v luftu. To, da ste si toliko teh okoljevarstvenih organizacij naštimali ste tudi sami krivi, tako da morate potem to tudi sprejemati. Poglejte, mi sedaj samo govorimo o tej sežigalnici, polna usta so nas bila, en minister je šel, drug je prišel, sežigalnice nimamo. Samo da se kje kaj poskuša se pa to tudi takoj ustavi.  Recikliranja mnogo premalo. Plastike se praktično ne reciklira, odpadno blato iz komunalnih čistilnih naprav, ne vem, kakšni podatki, preko 200 tisoč ton ga je na leto. Včasih ga ni šlo toliko v tujino, sedaj ga gre mnogo v tujino. Kaj se s tem blatom dogaja, sedaj to vse stoji. Tujina ga več ne jemlje. Mi imamo zapisano tukaj marsikaj notri v tej resoluciji, ampak stvari so na terenu. Če greste pogledati samo v Litijo na čistilno napravo boste videli, da je tega blata toliko, da tudi kontejnerji nimajo več kje stati s tem blatom. Če greste samo še malo nižje v Ceros v Hrastnik, kjer je regijsko odlagališče odpadkov, pravo razdejanje, katastrofa po vsem tistem, kar se je začelo, onesnažuje se okolje, vse je razmetano, polno plastike leži okoli. Skratka, po vseh tistih začetnih obetavnih zadevah je sedaj to prava katastrofa. Občina Trbovlje je celo izstopila iz tega ven. Sedaj se vsak po svoje bori. Cene so šle v nebo. Položnice so se dvignile in tako naprej. Skratka, živa katastrofa in jaz upam, da se ne bo to še kje drugje po Sloveniji začelo pojavljati, ob tem, da marsikje odpadki gorijo, kar je tudi zelo dvomljivo in tudi to smo že omenili. Nabrežja rek, tudi bom omenil, prej sem omenil kako se urejajo ta nabrežja, nabrežine. V Litiji smo poskušali, pa ni to samo v Litiji, samo povem primer, ob Savi je japonskega dresnika oziroma te ambrozije in teh tujerodnih rastlin toliko, da enostavno se samo širi to. In potem mora to sama lokalna skupnost poskrbeti, če hoče… Jaz še nisem videl nobenega iz države ali od, mislim da je hidro inženiringa, hidrotehnik, ki je koncesionar za urejanje vodotokov, da bi šel to pospravljati. Niti nimamo urejenih nabrežin. Vsaka škarpa je drugačna. Ne moreš upravljati reke Save za turistične namene, prosimo že pet, šest let agencijo na ARSO, pa ministrstvo, da bi dobili soglasje, da bi imeli dostopno pot za gasilce, za reševanje, nujno reševanje ljudi iz reke Save, ne. Jo ni. Te poti se ne da enostavno narediti. Veste, to je tako žalostno, da potem ko to resolucijo bereš, pa gledaš, saj je res vse lepo zapisano, ampak implementacija, torej izvajanje na terenu popolnoma nekaj drugega.  Subvencije za male kurilne naprave, ja, ste omenili. Res je to v Zasavju, ne vem, Trbovlje, Hrastni, Zagorje imajo višje subvencije kot v Litiji, pa jaz ne vidim kakšne posebne razlike zakaj ne bi imeli to nekako enakovredno. Ob tem pa še to, da kljub temu, da so subvencije za male kurilne naprave eko sklad ponuja pa za fasade in tako naprej, za izolacije, ampak marsikdo si kljub tem subvencijam glede na to, da je potem potrebno dobiti uradnega, seveda, saj je tudi prav, obrtnika, ki potem to izvede, nakup z računom nove naprave in tako naprej, absolutno seveda, ne pol leta ali leto stare, ki bi bila mogoče kljub temu ustrezna, če to skupaj potegnemo si veliko ljudi nakupa male kurilne naprave kljub subvencijam ne more privoščiti, si jo ne more privoščiti, pa bi si jo rade volje, ker jih verjetno tudi skrbi za okolje, pa da se ne bo iz dimnika kadilo tam sosedu, pa njemu v nos, pa pri odprtih oknih, pa tako naprej, da bo okolje čisto. Vse to skrbi. Ampak si kljub temu pač tega ne morejo privoščiti. Na primer, če se dobiva socialne pomoči, pa plačevanje vrtcev, pa ne vem kaj vse, da ne bom šel sedaj predaleč, glede na premoženjsko stanje, glede na prihodek, bi mogoče tudi veljalo tukaj razmisliti, da bi na premoženjsko stanje pa na prihodek podelili tudi subvencije, ne da je za vse enako. Tisti, ki si jo komot kupi tudi brez subvencij, poglejte, saj mogoče tudi pomislil ne bo, da te subvencije obstajajo, pa si jo bo kupil. Nekdo pa išče vse mogoče načine, da bi si jo dejansko zamenjal, da bi kupil, da bi pomagal okolju, pa si jo pač ne more privoščiti kljub tem subvencijam. Takih primerov je ogromno.  Vodovodov ste se že tudi dotikali. Še vedno imate omejitev subvencije vodovodov za 10 tisoč priklopov, kar ste obljubili že zdavnaj, da boste to uredili, pa še vedno ni. Občine so razkropljene, res je, veliko občin in potem se probajo vzdrževati, za te vodovode pa kljub temu še vedno premalo in te pomoči pač s strani države ni. In ogromno je še teh vodovodov, ki so zasebni oziroma manjši in niso ljudje priklopljeni na javne vodovode.  Pa prej, ko sem omenjal male kurilne naprave, naj se dotaknem še malih čistilnih komunalnih naprav. Tisto obdobje, ko bo treba imeti dejansko vse urejeno se počasi izteka. Na trenu pa, ča boste šli pogledati boste videli, da so stvari še precej neurejene. In kar naenkrat bo prišel dan, ko bo to treba imeti narejeno, pa še vedno ne bo. Tudi tukaj bi bilo zelo dobro, da bi malo s to resolucijo, ki je dejansko vse lepo zapisano, bilo tudi nekako usklajeno na terenu, da bi take stvari potem tudi lahko odkljukali.  Sedaj se bom pa na koncu dotaknil samo še kmetijskih zemljišč, zazidljivih zemljišč, kar je seveda medresorsko sodelovanje Ministrstva za okolje in prostor, pa njegovih služb, agencij, direktoratov, torej v sestavi in pa Ministrstva za kmetijstvo. Tukaj imate pa dejansko stvari popolnoma neurejene in še vedno so velike težave ljudi, predvsem po podeželju, kjer so nas polna usta, da mora biti podeželje poseljeno, zasedeno, da morajo gor živeti ljudje, da morajo kmetije delati naprej, da ne propadajo, čeprav vemo kakšno je stanje na tem področju. In bom tukaj samo na hitro prebral v par stavkih človeka, ki si je leta in leta, 15 let, trudil, da bi lahko zidal doma, pa ni mogel zaradi te popolne zmešnjave kategorizacije zemljišč po naši državi, kar je popolnoma nerazumno in dejansko če bi šli na teren pogledati bi videli, da je to popolna zmešanca, in pravi takole, tudi vam je to že pisal, ministrstvom, državi, ampak posluha nobenega. In pravi: V preteklem desetletju in pol sem poskušal na različnih parcelah domače kmetije dobiti zazidljivo zemljišče za gradnjo hiše, pa sem ugotovil, da je precej parcel uvrščeno v prvo kategorijo kmetijskih zemljišč, katere država ščiti kot najboljša kmetijska zemljišča. Kot kmečkemu sinu mi še danes ni jasno, kakšni so kriteriji za uvrstitev zemljišč v to kategorijo. To pa zato, ker je v okolici kar nekaj zemljišč, ki, po mojem mnenju, ne spadajo v najbolj zaščitena kmetijska zemljišča, saj je kmetovanje na teh zemljiščih zelo zahtevno. Hkrati pa ugotavljam, da nekatera zemljišča, ki po moji oceni, spadajo med najboljša, niso uvrščena v to kategorijo, pa ne poznam razloga za takšno odločitev. Na teh zemljiščih se je v zadnjih dveh desetletjih masovno zgradilo in se še vedno gradi in zato še vedno nimam urejenega stanovanjskega problema z svojo družino. To pa zato, ker v nakup zazidljive parcele ne moremo, niti ne želimo iti, saj nekako ne vidim smisla, da je sosedova parcela, ki stoji ob naši, vredna stokrat več, kot naša. Naša je vredna recimo 2 evra na kvadratni meter, zazidljive parcele v okolici pa se prodajajo po 150 do 200 evrov za kvadrat, ob tem sem pomagal staršem in bratu na kmetiji, izpolnjeval in vodil evidenco za uveljavljanje kmetijskih subvencij in spoznal še cel kup drugih birokratskih nesmislov, določene bom opisal spodaj, ki jih je potem tudi vpisal in pravi, če bi Slovenija resnično ščitila kmetijska zemljišča, bi morala to naredit tako, da bi cena kmetijskih zemljišč bila višja, kot stavbnih, sploh pa, nepozidanih stavbnih zemljišč. Kako pa to narediti, pa je stvar politike. Jaz vidim rešitev v bistveno večjem obdavčenju nezazidljivih stavbnih zemljišč. Ta ukrep bi lastnike teh zemljišč prisilil v prodajo teh, tudi po nekoliko bolj znosni ceni parcel oziroma v pozidavo in v uporabo, skladno s planom. Stari starši so menjali kmetijsko parcelo za stavbno, okoli leta 1975 in tako naprej in nadaljuje. Skratka, potem vam bom povedal samo en primer. 50 metrov nad ravnino, je strmina, takšna, da jo moraš kosit in obdelovat ročno, pa je prva kategorija zemljišča, plus poplavno območje. V dolini ni poplavno območje. Subvencije so dobival za S35, kajne, za naklon. Kmetijska svetovalna služba jim je rekla, tam zidat tako ne smejo, ker je prva kategorija, mogli bi izmerit, celo z geodetom, zmerit naklon, zaradi upravičenosti do subvencij, ker tega niso šli, ker bi bilo meritev dražja od subvencij, so enostavno jim po sedmih letih, morajo vrnit subvencije za nazaj. Potem so prišli dejansko zmerit, so ugotovili, da je 50 % naklona in »nikomu ništa«. Tam je še vedno prva kategorija, zidat se ne sme, je poplavno območje, v dolini so pa zemljišča, kjer pristajajo avioni, kjer se lahko zida neomejeno, ni uvrščeno zemljišče v tako visoko kategorijo. Skratka, glejte, boljše, da ne nadaljujem. Jaz vam bom to gradivo, kar sem ga tudi dobil, ker jih imam več tega, ampak to, ki je bilo najbolj / nerazumljivo/, opremljeno z vsem slikovnim materialom, z popolnoma, dejansko, čisto vsem tudi poslal na maile in tudi dal v javnost, da bodo lahko ljudje videli tudi sami, kakšne stvari se dogajajo, kako smo zbirokratizirani in kako smo neprijazni do ljudi, ki bi radi gradil na kmetijah oziroma, tam, kjer so bili doma. Tako da boste tudi to lahko dobil in si potem tudi sami pogledal in vse te probleme, mogoče bo pa to koga spodbudil, da se kakšne stari tudi premaknejo in pa, da se ta dovoljenja, torej, OPN-ji, hitreje spreminjajo, kot doslej, da bomo šli s časom naprej, ne pa da bomo zaostajal. Zdaj, sama resolucija o nacionalnem programu in varstvu okolja, kot še enkrat, čisto na koncu povem samo to, lepo je zapisano, ogromno teorije, splošne usmeritve, tudi konkretne zadeve, ampak, žal, ni to pisano očitno za v naše okolje in za naš čas, ker smo še precej, precej zadaj, da bi lahko sledil temu, kar tukaj notri piše. Verjamem pa, da se bo, seveda, ministrstvo in država in tudi mi vsi skupaj se moramo trudit, da bomo vsaj približno šli vštric tega, kar tukajle noter piše. Še enkrat pa, vzemite si enkrat čas, vzemite te papirje s seboj, pa pojdite na teren, pa si malo oglejte, pa malo odkljukajte, pa boste videli, kaj je potrebno še vse naredit. Tako da, toliko iz moje strani. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima Dušan Šiško, pripravi se Tadeja Šuštar. Izvolite.
Predsednik, hvala za besedo. Bom bil sigurno krajši kot kolega. Poglejte, ta resolucija ja dobro sestavljena in zastavljena, vendar me pa moti, ker ni konkretnih ukrepov, ampak so samo cilji noter in če grem na prvo težavo, ko sem jo že poslal ministru glede odpadnega blata, sem mu poslal poslansko pisno vprašanje. Ga tudi še do danes nisem dobil. Mogoče, je minister v tujini ali pa ne vem kaj počenja v tem času zdaj ko mi tukaj sedimo. In me zanima, glede na to, da odgovor na vprašanje nisem dobil, sem pa v medijih zasledil, da ste dejali, da ste blizu rešitve, vendar o tem še ne želite razpravljati, pa me zanima, če lahko vsaj danes tukaj nam na odboru poveste kaj je s tem odpadnim blatom. In če imate kakšno rešitev v smeri rešitve energetsko izrabo, se pravi, da iz blata pridela alternativno trdo gorivo. Ali bo ministrstvo finančno podprlo podjetja in čistilne naprave, ki imajo postrojene za tako pridelavo goriva? In potem drugo. V resoluciji je veliko napisanega tudi o področju ravnanja z odpadki in reciklažo. To je že nekaj bilo tukaj govora. Jaz se bi pa na drugo temo obrnil, ker absolutno podpiram, da se ukinjajo te plastični pribori, vrečke, lončki, itd. Me pa zanima, ker sem tudi že spraševal na tem odboru. Zakaj Slovenija nima sistema kot ga ima hrvaška, ali na primer Nemčija, s katero velikokrat se Vlada oziroma vsi na ministrstvih primerjate, in sicer govorim o uvedbi kavcije za povratno embalažo. Tudi tega v resoluciji nisem zasledil. Tako na Hrvaškem kot v Nemčiji imata to enkratno urejeno. Povratna embalažo kupiš oziroma jo dobiš v trgovini in potem jo lahko vrneš, na Hrvaškem vemo kakšen je režim. In so na Hrvaškem v letu 2018 zbrali približno 391 milijonov plastenk. Nemčija je dosegla, da se v roku osmih let prodajalcem vrnilo 96 % pločevink in 98,5 % plastenk. Kavcije bi verjetno tudi spodbudile proizvajalce pijač, da bi pričeli uporabljati kakovostnejše plastenke za večkratno uporabo. In ko smo mi šli pred leti oziroma desetletjem na te plastenk in na te pločevinke, se je pri nas zaprla tovarna s steklom. Mi smo imeli včasih, tisti ki smo malo starejši, zdaj mladi se ne spomnijo, smo imeli steklene flaše, gajbo, v trgovini si jo lahko kupil, si dobil kavcijo in če si prinesel nazaj nepoškodovano, ti ni bilo treba pri tem pri novem plačati, ko si kupil radensko, kakšno vino, olje in te zadeve. In bomo morali začeti počasi razmišljati o tej kavciji, in da se bo to lepo spravljalo. Mi dol v Posavju od koder prihajam, bom zdaj tukaj povedal, nosijo tudi na hrvaške embalaže. Ljudje so dol revni, zbirajo, hodijo okoli po smeteh, vzamejo in odnesejo na hrvaško v trgovino in tam zamenjajo in tam lahko kupijo blago. Da pa ne govorim kar se v turističnih sezonah poleti dogaja na Hrvaškem. In ne vem zakaj se mi tega bojimo. Kot so že tukaj notri povedali, smo bili pred enim letom na Dunaju, v sežigalnici. Poglejte, Slovenija ne bom rekel, da je majhna, ampak če na enem Dunaju imajo tri zažigalnice in notri je masa ljudi, pa da to nobenemu ne škodi in nimajo problemov, potem jaz mislim, da bi bilo prav, da Vlada pozove občine in jim tudi predlaga, koliko jim bo pomagala s sredstvi in boste videli, lažje se bo občina odločila. če jim boste pa samo naložili toliko pa toliko morate zgraditi, denarja ne boste dobili nič za ta namen za zažigalnice, ja potem se bo vsak otepal. Če boste pa nekaj jim dali denarja, bo pa marsikatera občina, sploh tista, ki ima 400, 500 prebivalcev, s pridom izkoristila tako zadevo. In glede hidroelektrarn pa samo toliko še. Mi imamo neke čudne probleme glede tega Arso. Če zdajle pogledamo glede viroze, kaj se je zgodilo, ko so na kitajskem v štirinajstih dneh zgradili bolnico, ogromno bolnico, pri nas, ja, če bi mi tako bolezen dobili, verjemite Arso bi rekel, ne to pa ne, to je treba dve leti proučiti vse. Potem bi prišli neki biologi pa bi rekli, joj tukajle je pa ena mravljica takšna, ki pa ne sme iti tukaj stran. Najlepši primer je bil z našo ribico dol, ko je bilo pa poplavljenost do Cerkelj, do Kostanjevice, tisto pa nobeden ni pogledal kaj so dejansko ljudje, kakšne katastrofe so imeli. Ne, tista ribica pa ne vem, če je zdaj spet na tistem mestu nazaj. Pa bom še enkrat ponovil. Na Hrvaškem, čez Sveti Rok, tukaj notri kar nas sedi, smo se vsi saj enkrat peljali. Deset let že nima uporabnega dovoljenja, odprli so ga pa že. Ko pridem iz Ljubljane od tukaj, ne morem zaspati, prižgem televizijo, HT4 je okrogla miza ne parlament in so imeli to temo gor, so rekli, ja naj se pritožujejo, važno da imamo promet tam in da kasiramo. Oni znajo to gledati, mi pa, pri nas pa Arso in razno razne organizacije blokirajo vse stvari. To je pri nas problem. In dokler bomo imeli tako razmišljanje, poglejte, tudi ne bo nobene zažigalnice, drugega bloka v Krškem ga bomo z veseljem sprejeli, ampak ne, da bo nekdo rekel, ja tukaj imate pa delajte. Radioaktivni odpadki, nič od njih. 0,3 % je samo še prostora gor. S Hrvati se nobeden ne pogovarja. Tukaj notri sem ničkolikokrat govoril o tej temi. Poslanska vprašanja, levo. In čakamo in čakamo. In zdajle, ko je Vlada razpadla, kaj bomo pa mi lahko rekli poslanci, ki smo novi, kaj smo naredili v tem času. Na odborih za infrastrukturo ste mi predavali bučke, ja to je pa treba za deset let naprej pogledati, za petnajst let, pa sem enkrat tukaj notri, še ministrica je bila Bratuškova tukaj, ko sem rekel, saj sploh ne vem kdo bo že šiv takrat, ko mi to sprejemamo pa se pogovarjamo o teh zadevah. Dajmo nekaj začeti delati, sicer zdaj je pa tako prepozno.  Hvala.
Hvala lepa.  Kot zadnja ima besedo Tadeja Šuštar.  Izvolite.
Hvala še enkrat za besedo.  Za konec bi rada samo še enkrat poudarila oziroma izpostavila spregledano področje geotermalne energije. V resolucijo je potrebno jasno zapisati, da si bomo prizadevali za enakovredno rabo vseh primernih obnovljivih virov energije, kar je ključno za dosego ciljev ogljične nevtralnosti do leta 2050. pomemben vir energije, obnovljiv vir energije je geotermija, ki predstavlja velik razvojni potencial za Pomurje in celoten del vzhodne Slovenije. Zato smo tudi med cilje zapisali, zavezo k ukrepom, ki bodo omogočali lažje umeščanje takšnih objektov v prostor. Vse prisotne bi zato prosila za podporo našega amandmaja oziroma amandmaja, predloga za amandma odbora, ki upošteva tudi področje geotermalne energije.  Hvala.
Hvala lepa.  Za zaključek dajem besedo še predstavnikom Vlade. Gospod Maver, boste vi najprej?
Marko Maver
Hvala za besedo.  Mogoče na začetku nekaj besed z moje strani. Zdaj še enkrat, smo že prejle poudarili, ta resolucija je krovni dokument. Tudi, ko gradiš hišo, najprej postaviš temelje pa ogrodje potem pa začneš naprej graditi. Jaz bom mogoče naslovil nekaj, kar je bilo nazadnje rečeno, glede geotermalne energije. Tukaj se strinjamo, da je to še en neizkoriščen vir. V okviru tega smo tudi v okviru programa porabe sredstev iz podnebnega sklada bomo namenili sredstva, študije izvedljivosti najprej in potem tudi za samo izkoriščanje. Je ustanovljena tudi delovna skupina, kolikor je bilo rečeno, sem dobil informacijo, da je danes zadnji sestanek te delovne skupine, tako da kaj več informacij lahko potem tudi   (nadaljevanje) kasneje posredujemo. Bila je omenjena tudi Mura in pa neizkoriščen potencial. Zdaj vemo, da cilje glede obnovljivih virov imamo dosti ambiciozne, ampak hidropotencial ni tisto edino, kar je pomembno, je tudi ohranjanje narave in pa biotske raznovrstnosti. In Mura predstavlja zelo pomemben delež v tem. Kar se tiče trajnostne mobilnosti, 3. pas, tukaj zadeva je zelo kompleksna. Vemo, da moramo, spodbujamo oziroma moramo spodbuditi večjo uporabo javnega potniškega prometa, hkrati pa vemo tudi, kaj so pokazale prakse iz tujine, da ko se širijo ceste, pomeni tudi več prometa. Tako da tukaj je treba dati predvsem poudarek tudi spodbujanju drugih oblik trajnostne mobilnosti in pa seveda uporaba javnega potniškega prometa na že obstoječih cestah. Tudi delo od doma je sicer zelo dobra ideja, tudi na ministrstvu pripravljamo pravilnik za to in spodbujamo delo od doma. Sam sem bil tudi v preteklosti, sem to možnost sicer še v tujini izkoristil in se mi zdi, da je zelo dobra praksa, ne more pa delo od doma nadomestiti, ni pa delo od doma edina rešitev, ker hkrati rabiš tudi človeški stik in se določene zadeve zelo hitro, hitreje rešijo, ko imaš ti ljudi ob sebi in lahko hitro preveriš informacije, kot pa če so doma. Kar se tiče umeščanja v prostor, tudi sam amandma je, sicer se mi zdi dober predlog, tudi na ministrstvu že delamo nekaj časa v okviru samega, kako bi rekel, ne poenostavljenega umeščanja v prostor, ampak predvsem sodelovanja z vsemi deležniki, ker to je en izmed ključnih izzivov, kot je bilo tukaj omenjeno, dialog tako z nevladnimi organizacijami, z investitorji in pa seveda drugimi resorji. Tako bomo najbolj učinkovito prišli do lažjega umeščanja v prostor, ne pa s spremembami zakonodaj. Tako da to mogoče z moje strani zaenkrat, bojo pa še potem moji sodelavci na kakšna druga vprašanja odgovorili. Hvala.
Hvala lepa. Izvolite.
Gospa _________
Hvala, predsedujoči, za besedo. Najprej mogoče odgovor glede merilnega mesta Hrastnik samo še uradno. Merilno mesto Hrastnik se seveda ne ukinja, to smo tudi jasno povedali na zadnjem sestanku gospoda župana pri ministru. Povedali smo tudi, da Agencija za okolje išče v sklopu projekta nova dodatna merilna mesta, v kolikor bi se to merilno mesto prestavilo. Rada bi vam samo povedala, da seveda se strinjam, merilno mesto je postavljeno znotraj nekako, kaj naj rečem, šole, vrtcev in tako naprej, tam, kjer se giba največ ljudi. Ni cilj, bom rekla, merilnih mest, da so postavljeni vedno na najbolj obremenjujočih mestih. Seveda jih moramo tudi te zadostiti znotraj države Republike Slovenije, ne pa, da so vsa takšna. Predvsem je tu izhodišče, da so urbana okolja, ker živijo ljudje, kjer se gibljejo, kjer se največ, bom rekla tako, gibljejo. In zato se pač tam vidi, kaka je kakovost zraka. Seveda pa je treba, bom rekla, podatke, ki kažejo glede na razne obolevnosti, povedati tudi z drugimi dejavniki, ki pač vplivajo na to, ne bi pa rada izključila, seveda pa je zrak eden od ključnih dejavnikov. Mogoče v sklopu zraka bi rada še to povedala. Bilo je vprašanje glede subvencij. Subvencije obstajajo tudi za socialno ogrožene, in sicer tam, kjer so odloki, se 100-procentno sofinancira nakup nove kurilne naprave. Seveda so pogoji, da mora biti ta tudi lastnik. To smo razširili v 2 letih tudi na občine in tudi na upokojence na pobudo občin. Tako da ta sredstva obstajajo, več kot milijon evrov je bilo, ampak kot imam jaz zadnjo informacijo, še ta sicer vedno niso porabljena. So pa… / oglašanje iz dvorane/ No, ampak govorim, da obstajajo, da se to pač tudi javno pove, da tudi Eko sklad to ve, mislim pač ozavešča, morajo pa ljudje biti tisti, ki se bodo prijavili. To pač Ministrstvo za okolje in prostor ne more narediti namesto njih. Degradirana območja, odlagališče Rakovnik, okej, to bom preverila, zakaj pač se ne izvaja. Kot ste že sami povedali, smo bili skupaj na občinskem svetu. Seveda denar je bil zagotovljen in letos smo dodali še dodatna sredstva. Ker je bilo na začetku samo 100 tisoč, smo dali sedaj 350 tisoč evrov za Rakovnik, da se izvedejo vsa ta dela, kot ste pa omenili, izcedne vode. In pa, da se naredijo, da se pripravijo vsi dokumenti za celovito sanacijo, ki se naj bi izvajala v naslednjem letu, ko je v proračunu na voljo več kot milijon evrov. To je bilo tudi jasno povedano, tako da to bom preverila, ampak pač zadeva se mora izvajati. Nimamo pa, mogoče še prej je bilo tudi eno vprašanje glede degradiranih območij, degradirana območja so v skladu z Zakonom o varstvu okolja, je povedano, kdaj so degradirana. Potrebno je z dodatnimi meritvami  (nadaljevanje) opredeliti, da so degradirana. Ko poveš, da je kakovost zraka slaba, tal ali voda in ko dobijo status degradiranega, potem se lahko pričnejo izvajati sanacije. Niso pa kar vse posebej degradirana. Zakon o varstvu okolja, ki je bil pa v javni obravnavi v letu 2017, je imel posebno poglavje v preteklosti onesnažena območja. To pa govorimo o potencialno onesnaženih območjih tam, kjer je industrija kadarkoli, bom rekla, ali pa kdorkoli zakopaval v razne kraške jame in tako naprej v razne globeli pač odpadke, da se takrat preveri, ali so to onesnažena območja oziroma, na kakšen način se jih lahko sanira. Odpadki, blato, odpadna embalaža, jaz bi rada povedala mogoče, da na začetku Slovenije smo zelo dobri na določenih lestvicah glede ločevanja odpadkov, smo v samem vrhu Evropske unije. Tudi recikliranje, bom rekla, nimamo tako slabo postavljeno glede ciljev, kot je pač bilo mogoče tudi danes omenjeno. Seveda se strinjam in tudi operativni program iz leta 2016 jasno pove, kaj je hierarhija ravnanja z odpadki, in da je potrebno največ narediti na preprečevanju, da sploh odpadek ostane, in na recikliranju, potem šele sežiganje, termična obdelava. Tako da pač tudi povsod drugje, tudi če bi imeli danes, bom rekla, sežigalnice v Sloveniji, moramo prej vse cilje tudi doseči, potem ni kar tam odpustek in država zato tudi, bom rekla, velika sredstva, bom rekla, je potrebno nameniti in seveda tudi kazen plačati, v kolikor tega pač država ne zagotovi oziroma ne uredi. Se pravi, vsi cilji morajo biti doseženi. Kot je bil primer Hrvaške, in sicer to, da se plastenke vrača nazaj, seveda to na Hrvaškem deluje, Evropska komisija, ki pa je že opozorila, da je to samo za en tok odpadkov, in ne moreš posameznega toka odpadkov, lahko jih, lahko, ampak mi smo imeli, mislim, bom rekla, ko je v Sloveniji, ko smo leta 2002 naredili, bom rekla, sistem ravnanja z odpadki, smo pač jasno postavili ločeno zbiranje odpadkov in pa dali določeno dovoljenje, bom rekla, družbam za ravnanje z odpadki, ki so seveda sami kandidirali za ta dovoljenja, ni država določila, da v celoti poskrbijo za odpadno embalažo, ne samo za en tok odpadkov. Več tokov imamo, če govorimo o izrabljenih gumah, o svečah, o odpadni embalaži. In kolikor pač mi ločimo samo steklenice posebej, je to samo za en tok. Mi želimo urediti - in tudi tu Hrvaška se bo morala prilagoditi Evropi – celoten tok odpadkov. Jaz bi rada povedala, da je tukaj cel sistem v bistvu nam ravnanju z odpadki padel v tem segmentu, ker so pač družbe, ki so samostojne se odločile za pridobitev dovoljenja, vsa dovoljenja, ki smo jih pač seveda deloma tudi spreminjali v skladu z zakonodajo, da morajo odpeljati vso odpadno embalažo, vse ta dovoljenja odpeljali pač na sodišče in sodišče je odločilo tako, kot je odločilo. Tako da sodno prakso imamo in pač jo moramo upoštevati. In seveda s tem se nam celotni sistem podre in za del odpadkov, skoraj 48 % nimamo nobenega odjema, se pravi za to je poskrbela država z interventnim zakonom v letu 2018 in očitno bo tudi potrebno letos do novega sistema, ki ga uveljavimo, ZVO-1K, ki je sedaj v proceduri, kjer totalno sistem prenavljamo in družbe za ravnanje z odpadki ne bo več, ampak bo proizvajalec tisti, ki bo poskrbel za odpadek od začetka do konca. In to je ključno. Ko ga da na trg, mora poskrbeti in potem, ko odpadek nastane. S proizvajalci smo imeli sestanek na ministrstvu, tako da se vsi tega zavedajo. Na določenih tokovih že ta zadeva normalno funkcionira. Tako da pač so pristopili k tej zadevi in se zavedajo, da bojo morali za to poskrbeti. Tako da celoten sistem se spreminja z Zakonom o varstvu okolja, v kolikor bo pač ta zadeva sprejeta. In to, bom rekla, vključuje tudi vse direktive, če hočemo ali nočemo, Evropske unije. Tako da… / nerazumljivo/ itak prenesti v naš pravni red. Mi prenašamo prej zaradi tega sistema. Blato, ja, blato je tržna dejavnost, trg je pač, bom rekla, poskrbel za to, kam se blato odvaža. Odvaža se na Hrvaško. Ne, največ na Madžarsko, se opravičujem. Mislim, seveda je trg zaprt sedaj, Madžarska je prepovedala odvoz, vse je pa pogojeno s cenami. Čistilne naprave in komunale so se odločile za tisto zadevo, kjer je bila cena cenejša. Tudi Koto podjetje, ki v Sloveniji deluje, ki ima možnost za 20 tisoč ton blata prevzeti, ga ni imel do zdaj prevzet ga, dokler se niso pač, bom rekla, pričele težave. Na Ministrstvu za okolje in prostor nihče ni prišel 2 leti nazaj, ko je normalno trg funkcioniral in ko so se mastni denarji pač pretakali eno in levo stran. Sedaj, ko je težava, naj reši država. Mi smo imeli pač več sestankov na Ministrstvu za okolje in prostor. Dali smo dopise na vse države, da pač, če nam lahko to pomagajo, če nam lahko pomagajo prevzeti blato glede na to, da imajo pač določene možnosti in pač takšne obrate, seveda so bili negativni odgovori. Tako da rešujemo problem. V letošnjem letu 30 tisoč ton blata in ne 100 tisoč ton, kot je bilo po vseh medijih ali 175 tisoč ton blata. Imeli smo sestanek, mislim da teden nazaj, s komunalno zbornico in smo jasno definirali, ko smo pač analize naredili, kje je pač blato problem. Nekje 30 tisoč ton blata naj bi ostalo, za katere iščemo rešitev. Dejstvo je, da smo zahtevali od vseh čistilnih naprav oziroma komunal anketo, smo pripravili, kjer smo zahtevali vse podatke, ker dejansko podatki nam strižejo, niso enotni v vseh bazah. In tudi analize, ki morajo za blato biti, lahko pokažejo kam z blatom, kako z blatom ravnati. In to je operativni program ravnanja z odpadki jasno opredelil. Niso samo sežigalnice edina možnost. Možnost so seveda kmetijske površine, kompostiranje in tako naprej. Seveda pa mora biti blata primerne kvalitete, če hočemo, kar pa če, samo z dvema besedama, še malce gremo nazaj, potrebno je mogoče tudi spremeniti politiko ali pa ne ravno politiko, ampak delovanje čistilnih naprav in posledično nazaj vseh zadev, ker so pač na to priklopljene industrija, industrija ali kdorkoli povzroča težke kovine v blatu in potem je blato samo primerno za sežig in za nikamor drugam. So pa tudi druge možnosti, kot sem povedala. In to je pač v tujini, prej je bil primer, nekdo je omenil na primer Avstrije. Ja, tam 40 ali 50 % dajo v sežig, vse ostalo blato gre pač v primerno predelavo na drugačen način, ki je pač omogočen. In to cela Evropa ima isto zgodbo. Se pravi, kmetijske površine, v kolikor je blato primerno, za odlaganje, kompostiranje in pa predelava. Mi smo sedaj poslali vsa navodila še enkrat komunalam vsem, analize želimo videti, da vidimo res dejansko kje je problem. Še enkrat bi pa rada poudarila, da trg je tako funkcioniral, da se nihče ni spraševal katere druge možnosti so še možne, ker so pač blato vozili v sežig in ker je bila to primerna cena. Ko se je cena dvignila, seveda, to je pomenilo tudi naše položnice, vse skupaj, sedaj je pa problem.  Mogoče se mi zdi, da sem vse nekako poskušala povzeti, razen glede Nature bom pa prosila kolega Andreja, če bo lahko še podal… Hvala.
Hvala lepa. Izvolite.
Andrej Božič
Hvala lepa. Na ta del o Naturi 2000, najprej glede spremenjenega stanja od takrat, ko je Natura bila kot ideja v direktivah 2000 pa do sedaj. Stanje seveda se spreminja. Inštrument Nature 2000 v državah članicah praviloma ostaja enak. V Sloveniji Vlada poskuša prilagoditi poglede, zlasti s programom upravljanja, ki se vsake sedem let sprejme. Torej, velja za praviloma sedem let oziroma za finančno perspektivo. In ta program naj bi odražal do neke mere spremenjeno stanje v naravi in tudi stanje v tistih ključnih sektorjih, ki so pomembni in na katere vpliva. Hkrati naj bi ta program tudi pomagal k večji predvidljivosti kje znotraj območja Nature 2000 je kaj težje delati, kje je kaj lažje delati, seveda, predvsem za posege. Sedaj, ja, svet ni idealen, ampak rad bi povedal, tudi naša skrb je predvidljivo zagotovi, ker Natura v osnovi je zato, da pač zagotavlja nam eno ohranjeno okolje, zagotavlja obstoj tistih ogroženih živalskih in rastlinskih vrst, ki jih tudi, bom rekel, zaradi nas ljudi tam ohranjamo. Ne zato, da bi tak ali pa drugačen projekt a priori že poskušala zaustavljati. Sedaj ta del nacionalnega programa varstva narave naj bi bil tudi en korak k tej jasnosti. Pri tej predvidljivosti vnaprej povedati kaj kje bi kaj kje ne bi, to je pač verjetno za večino deležnikov lažje, seveda ne pa za vse, tako da tudi s temi zadregami, bom rekel, se soočamo, da pač nekateri niso najbolj srečni za tako predvidljivostjo kje se sedaj znotraj že določi kje se sme kaj konkretno poleti, pa kje se kaj ne sme početi. Po drugi strani, pričakovanja nekaterih investitorjev, da pa že vnaprej je pa vse jasno točno kako in kaj brez postoka neke presoje sprejemljivosti, so pa tudi nekako nerealna. Tako da, zadeva je dejansko po naravi stvari zahtevna in je verjetno treba še v naprej kar nekaj še boljšega sodelovanja pa verjetno še boljše volje za to, da prihaja do teh situacij kjer so lahko vsi zmagovalci.  Glede teh neurejenih oziroma zaraščenih površin, sem zasledil eno skrb, da je v Naturi 2000 tega več kot izven. Zdaj, zaraščenih kmetijskih površin je bilo v Naturi 2000 več kot izven že, ko smo določali, ki so bila pač taka območja zajeta v to območje Natura 2000, kjer pa gre za ohranjane teh travniških vrst in habitatnih tipov, tam Vlada trenutno financira nekaj projektov za odpravljanje zaraščanj in za aktiviranje kmetijske rabe na teh površinah. Je pa zopet treba si priznati, da tudi to je na terenu zelo zahtevno, to ni nekaj kar se da od danes na jutri narediti. Tako da, tukaj sigurno na področju Nature 2000 imamo nekaj izzivov, ki so po naravi stvari precej veliki, precej zahtevni in je potrebno veliko skupnega sodelovanja in veliko dobre volje, da se potem zadeve lahko premaknejo naprej.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Kolega Rajh je želel repliko.  Izvolite.
Hvala lepa.  Rad bi se odzval na besede gospoda državnega sekretarja glede širitev obvoznic. Kolikor se obvoznica širi z namenom, da se vzpostavi na njej prometni pas za javna vozila, za skupinske oblike prevoza, pomeni taka rešitev trajnostni način reševanja prometnih zastojev in je seveda okoljsko sprejemljiva. In mislim, da si moramo mi vsi prizadevati, tako kot imamo v mestih posebne pase za avtobuse, da se na tak način spodbuja javni potniški promet, tako moramo to tudi delati na vpadnicah in mislim, da je bilo prav, da se ne ponavlja ta mantra, da je širitev cest škodljiva in netrajnostna oblika rešitve.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Zaključujem razpravo.  Prehajamo na glasovanje najprej o vloženih amandmajih. Tako, da bom dal na glasovanje amandma poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, Desus in SAB k tretjemu poglavju. Glasujemo.  Kdo je za? (10 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)  Ugotavljam, da je amandma sprejet.  Na glasovanje dajem amandma poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, Desus in SAB k petemu poglavju. Glasujemo.  Kdo je za? (10 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)  Ugotavljam, da je amandma sprejet.  Na glasovanje dajem amandma poslanske skupine Nove Slovenije k šestemu poglavju.  Kdo je za? (13 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet.  Na glasovanje dajem še amandma poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, Desus in SAB k šestemu poglavju. Glasujemo.  Kdo je za? (10 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)  Ugotavljam, da je amandma sprejet. Na glasovanje dajem amandma poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, Desus in SAB k enajstemu poglavju. Glasujemo.  Kdo je za? (10 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)  Ugotavljam, da je amandma sprejet.  Na glasovanje dajem še amandma poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, Desus in SAB k dvanajstemu poglavju. Glasujemo.  Kdo je za? (10 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)  Ugotavljam, da je amandma sprejet. Zaključili smo torej glasovanje o amandmajih. V skladu s prej sprejeto odločitvijo prehajamo še na glasovanje o predlogu resolucije. Želi kdo obrazložiti glas? (Nel.)  Tako da prehajamo na glasovanje o predlogu resolucije. Glasujemo.  Kdo je za? (9 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)  Ugotavljam, da je predlog resolucije sprejet.  Zaključili smo glasovanje o predlogu resolucije in glede na sprejete amandmaje na seji odbora bo pripravljen dopolnjen predlog resolucij, ki bo sestavni del poročila odbora.  Določiti moramo še poročevalca, ki bo poročilo predstavil na seji Državnega zbora in v kolikor ni drugih predlogov, bom poročilo predstavil sam.  S tem zaključujem 1. točko dnevnega reda in 15. sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor.  Hkrati vas obveščam, da se čez deset minut v teh prostorih pričenja 26. nujna seja odbora, se pravi, začnemo ob 12.35.  Hvala lepa.