Lep dober dan vsem! Vse članice in člane odbora posebej lepo pozdravljam! Začenjam 11. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti: Dušan Šiško, Ferenc Horváth in Bojan Podkrajšek. Obvestil o nadomestnih članih nimamo.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora: mnenje odbora o zahtevi Državnega sveta za ponovno odločanje Državnega zbora o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na TOČKO DNEVNEGA REDA - MNENJE ODBORA O ZAHTEVI DRŽAVNEGA SVETA ZA PONOVNO ODLOČANJE DRŽAVNEGA ZBORA O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ORGANIZACIJI IN FINANCIRANJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA.

V zvezi s to točko ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, in sicer: zahtevo Državnega sveta, mnenje Zakonodajno-pravne službe in mnenje Vlade.

K tej točki dnevnega reda sem vabil Državni svet, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Zakonodajno-pravno službo.

Uvodno besedo dajem predstavniku Državnega sveta, gospodu Bogomirju Vnučcu.

Hvala lepa.

Spoštovani člani, spoštovana državna sekretarka in drugi gostje!

Državni svet je na svoji 5. izredni seji sprejel veto na spremembo Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, saj ugotavlja, da obstaja različno razumevanje vsebine odločbe Ustavnega sodišča v delu, ki opredeljuje pravico otrok do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja. Sprejeta novela zakona se oddaljuje od sodbe Ustavnega sodišča ter posledično slabša položaj in ogroža obstoj zasebnih šol v slovenskem prostoru, na katerih se izobražuje po nam znanih podatkih manj kot 1 % vseh osnovnošolskih otrok, v povprečju pa je v Evropski uniji ta delež približno 14 %. Prav zaradi navedenega smo mnenja, da slovensko zasebno šolstvo v ničemer ne ogroža slovenskega javnega šolstva, nasprotno, iz mnogih primerov dobrih domačih praks je lahko kvečjemu njegova pozitivna dopolnitev in zdrava ter stimulativna konkurenčnost. Zasebno šolstvo dopolnjuje in izboljšuje izobraževalni sistem ter tudi bogati družbo v celoti.

Ustavno sodišče je svojo sodbo sprejelo na pobudo staršev otrok, ki se šolajo v zasebnih vrtcih in šolah. Če bi Ustavno sodišče menilo, da z zakonom niso kršene njihove pravice, potem bi to staršem v svoji sodbi zapisalo. Če bi Ustavno sodišče menilo, da so ti otroci pozitivno diskriminirani, potem bi tudi to v svoji odločbi omenilo, pa ni. Zato menimo, da je neustavnost ravno v tem, da tisti otroci, ki se šolajo po javnoveljavnih šolskih programih v zasebnih in javnih šolah, niso izenačeni. Uvedba razlikovanja med javnoveljavnimi programi in programi, ki so pridobili javno veljavnost, je neutemeljena in poleg tega ni v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da obstajajo stvarni razlogi za različno financiranje javnoveljavnih programov v javnih in zasebnih osnovnih šolah. Uvedba razlikovanja v praksi namreč predstavlja temelj za razlikovanje oziroma omejitev višine sofinanciranja osnovnošolskega programa zasebnih šol, kar pa je v neposrednem nasprotju z navedeno odločbo. Kakor je v odločbi zapisalo Ustavno sodišče, iz 57. člena ustave ne izhaja zgolj obveznost države, da ustvari pravni okvir za ustanovitev in delovanje zasebnih šol in da prizna javno veljavnost izobrazbe, pridobljene na takih šolah, temveč tudi, da zagotavlja njihov dejanski obstoj, torej tudi sofinanciranje. Z odločbo je Ustavno sodišče nadalje ugotovilo, da drugi odstavek 57. člena ustave učencem zagotavlja pravico do zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja na javni ali zasebni šoli. Ustavna dobrota javnega financiranja gre uporabniku, prejemniku izobraževanja, torej učencem in njihovim staršem, ne pa izvajalcu, ki so zasebnopravni ali javnopravni subjekti. Financira se torej izobraževanje in ne tisti, ki izobražuje. Tako iz ustavne dolžnosti učencev, da obiskujejo javno veljavni izobraževalni program izhaja, da se morajo vsi taki programi enako financirati.

In kot zadnji argument proti sprejemanju takšnega zakona, da bo uresničitev njegovega novega predloga financiranja neizogibno privedlo do zvišanja šolnin in s tem omejevanja njihove dostopnosti za socialno bolj obremenjene družine ter dolgoročno, do nastajanja zasebnih šol, zgolj za bogato elito, kar pa vsekakor ni v javnem interesu. Po našem mnenju, bi Slovenija morala finančno podpreti in spodbujati vzgojo, izobraževalne programe, ne glede na, kdo jih izvaja, hkrati bi se morali tudi bolj poglobiti v doseganje višjega nivoja poglobljenega pridobljenega znanja in kompetenc naših otrok.

Uresničevanje odločb Ustavnega sodišča, brez tovrstne ambicije, ne bo prineslo sistemsko in strateško razvojno pomembnih rešitev, le te pa si želijo tako učitelji, ravnatelji, učenci, starši in delodajalci. Vsi ključni strateški dokumenti, tudi Bela knjiga in Strategija razvoja Slovenije opozarja na vrzeli šolskega sistema, vse glasnejše so tudi kritike o nujnosti njihove reforme, v smeri večanja kompetenc in znanja naših otrok. Mnoge zasebne prakse imajo pristope in rešitve, kako premostiti te ovire.

Prav zato menimo, da ni nobenega razloga, da bi jih omejevali ali celo ukinjali in s tem menimo, da je veto utemeljen. Hvala.

Hvala, gospod Vnučec.

Besedo dajem predstavnici Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, državni sekretarki, gospe Martini Vuk, izvolite.

Hvala lepa, predsednik. Spoštovani poslanke in poslanci, predstavnika, državna svetnika.

Bom pravzaprav zelo kratko predstavila mnenje Vlade, glede na to, da je bilo že veliko povedanega, da smo imeli veliko razprav na isto temo in da imamo pred sabo zakon, ki ga je Državni zbor sprejel, na katerega je Državni svet sprejel veto in torej se zakona ne da v ničemer več spreminjati, ampak se o njem ponovno odloča v taki obliki in v taki vsebini, kot je bil pač sprejet na Državnem zboru.

Vlada je sprejela tudi mnenje o zahtevi Državnega sveta, da se ponovno odloča o tej noveli zakona. To mnenje – upam – ste vsi prejeli, ker je bilo ga potrebno iz včeraj na danes sprejeti na Vladi in to mnenje odgovarja na tisto, kar je izpostavil Državni svet, kot svoje razloge za sprejemanje veta. Torej se nanaša tako na to, zakaj je drugačna dikcija in čemu je namenjena, ko govorimo o javnoveljavnih programih in o tistih izobraževalnih programih, ki so pridobili javno veljavnost. Obrazloženo je tudi, da se ne posega v programe vrtcev, višjih šol in podobno in zakaj je temu tako. Obrazloženo je tudi, kaj je tisti obvezni del, ki ga morajo zasebne šole izvajati, za to, da je lahko njihov izobraževalni program potrjen na strokovnem svetu in potem, da se lahko vpišejo v razvid in pridobijo javno veljavnost svojega programa.

Kasneje, če bo potrebno, seveda se bom še vključila v razpravo, bi pa želela samo za zaključek izrazit, predlog Vlade, željo Vlade, da bi vendarle Državni zbor pri ponovnem odločanju zakon tudi podprl. Hvala lepa.

Hvala lepa, gospa državna sekretarka.

Besedo ima predstavnica Zakonodajno-pravne službe, mag. Sonja Bien Karlovšek.

Hvala za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je včeraj izdala pisno mnenje, v katerem se je opredelila do zahteve za ponovno odločanje in temu pisnemu mnenju nimam česa dodati. Hvala.

Hvala lepa.

Prehajam na razpravo članov in članic odbora ter ostalih prisotnih. Izvolite. Besedo ima naša nova članica, ki jo pozdravljam, Tadeja Šuštar. Izvolite.

Hvala lepa za besedo.

V začetku razprav bi se rada zahvalila Državnemu svetu za veto na ta neustaven predlog zakona. To, da gre za neustaven predlog je popolnoma jasno, to izhaja iz mnenja vladne pravne službe, iz mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. to so povedali tudi številni ustavni pravniki vključno z akademskim društvom Pravnik. Starši in šole so šli na Ustavno sodišče po svojo pravico. Ustavno sodišče jim je dalo prav, minister Pikalo pa si uresničitev te odločbe predstavlja tako, da bi jim pravico še zmanjšal. To je povsem skregano z zdravo pametjo. Kljub temu, da je predlog zakona ne ustaven, pa si leve politične stranke še vedno prizadevajo, da bi ga sprejeli. Kot argument za to navajajo, da ščitijo državno šolstvo. Pred kom ga je potrebno ščititi? V Sloveniji imamo 450 osnovnih šol. 6 nevladnih šol ne more ogrožati nikogar. V nevladnih šolah se šola samo 0,84 % vseh učencev. To ne more ogrožati nikogar. Za uresničitev odločbe Ustavnega sodišča bi morali nameniti manj kot 0,04% vseh sredstev za osnovnošolske programe v Sloveniji. To je tako majhen znesek, da ga na grafu skoraj ni mogoče prikazati. In to naj bi ogrožalo naše državno šolstvo, ki je bojda skoraj najboljše v Sloveniji. Vsak naj si odgovori sam. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Kolega Kordiš, izvoli.

Hvala za besedo, predsedujoči. Predstavnik Državnega sveta je otvoril stališče Državnega sveta rekši, da je Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanje problematičen zato, ker poslabšuje položaj zasebnih šol. Ta dejanski del je faktično resničen. Zdi se mi pa globoko problematična vrednostna sodba, pač točno to, da se poslabšuje položaj zasebnih šol je razlog zakaj smo v Levici na koncu vendarle odločili, da bomo ta zakon podprli. S tem zakonom v resnici nismo zadovoljni in tukaj prisotni to na tej točki najbrž že veste. Kar si mi želimo je, da se popravi Ustava in da se zasebno popolnoma razloči od javnega, sredstva iz državnega proračuna pa se namenijo za izključno javne šole. In zakon, ki smo ga na mizo dobili, ki ga je pripravilo Ministrstvo za izobraževanje v resnici poskuša upoštevati ustavno odločbo na način najbolj leve možne rešitve, kar pa še vedno pomeni, da zasebnim šolam omogoča kar nekaj manevrskega prostora, čeprav jim v primerjavi z obstoječo ureditvijo dejansko striže peruti. Ampak tukaj je v resnici najbolj problematičen del te zgodbe sama ustavna odločba in Ustavno sodišče je spisalo, je poslalo tako ustavno odločbo, ki je v direktnem nasprotju z javnim interesom.

V tretji obravnavi smo v levici ta zakon podprli, podprli ga bomo tudi zdaj v četrti obravnavi, ampak kolikor sem seznanjen bo z jutrišnjem dnem kakor trenutno zgleda slika Državni zbor metal kocke ali bomo nabrali 46 glasov ali ne bomo nabrali 46 glasov, zato, da gre ta zakon skozi. Mislim, da je največji vprašaj, največja neznanka Stranka Modernega centra. Tukaj so glasovi, kis o v tretji obravnavi malo zmanjkali, ki smo jih pogrešali in ki bi se v četrti obravnavi lahko pridružili. Na tak način bi SMC izkazal tudi konsistentno držo glede na svoj prejšnji mandat, enako rešitev sto nula je Stranka modernega centra v prejšnjemu mandatu podprla. Kaj se je vmes zgodilo iz enega v drugi mandat ne vem. Ne vem kaj se je s SMC nekaj takega zgodilo, da bi kazalo zamenjati stališče, ampak tukaj imam izpis glasovanja, 15. 12. 2017 in na tem listu sem si označil nekatere poslance SMC, ki tudi v tem sklicu Državnega zbora sedijo in ki so tako rešitev ZOFIJ kot jo imamo danes na mizi dve leti nazaj podprli - to so gospod Jani Möderndorfer, Rajić Branislav, ki predseduje temu odboru, gospa Janja Sluga, gospod Verbič Dušan, gospod Zorčič Igor - toda kaj se je v tem umestnem času toliko spremenilo, zakaj se ne bi mogla SMC za jutrišnjo četrto obravnavo tega zakona premisliti oziroma vrniti na svoje stališče iz prejšnjega mandata in tega zakona podpreti? V primeru take odločitve mislim, da bi ta Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja dobil potrebno večino in preskočil zadnjo oviro, da stopi v veljavo. Zasebnim šolam bi se stopilo na prste skromno, preskromno po mnenju nas v Levici drži pa vendarle zgodil bi se premik naprej v pozitivno smer. Mislim, da so na tej točki vse oči uprte v SMC - ali bo ohranil držo iz prejšnjega mandata, ali se bo zavzel za javno šolstvo ali pa bo pod lobističnimi pritiski desnice in zasebnikov kapituliral. Mislim, da je tukaj pot kako se bo stvar razvila v četrti obravnavi še odprta.

Želel bi vam pa vseeno, gospe in gospodje iz SMC, potrkati na vest. Hvala lepa.