Do nadaljnega zaradi prenove spletnega mesta Državnega zbora podatkov na Parlametru ne osvežujemo, ker strojno berljivi podatki trenutno niso dosegljivi. Se opravičujemo za nevšečnosti.

73. redna seja

Odbor za zadeve Evropske unije

28. 2. 2020
podatki objavljeni: 28. 2. 2020

Transkript

Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, začenjam 73. sejo Odbora za zadeve Evropske unije.   Obveščam vas, da sem do začetka seje prejel dve opravičili, in sicer bosta danes na seji odsotna gospod dr. Franc Trček in pa gospod Zmago Jelinčič Plemeniti.   Obveščam vas, da so na sejo povabljeni poslanci Evropskega parlamenta iz Republike Slovenije ter predstavniki Vlade in Državnega sveta. Še posebej toplo pozdravljam poslance Evropskega parlamenta, gospo Ljudmilo Novak, gospo Tanjo Fajon in gospoda dr. Brglez Milana.   Prehajam na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje odbora. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za njegovo spremembo je določen takšen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.    Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG STALIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE DO SPOROČILA KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU SVETU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ - EVROPSKI ZELENI DOGOVOR. Gradivo smo prejeli od Vlade, dne 13. 2. 2020 na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o sodelovanju med Državnim zborom in Vlado v zadevah Evropske unije. Skrajni rok za njegovo obravnavo v Državnem zboru je danes. Gradivo je bilo v skladu z določili Poslovnika Državnega zbora dodeljeno v obravnavo Odboru za zadeve Evropske unije kot pristojnemu odboru in Odboru za infrastrukturo, okolje in prostor kot matičnem delovnem telesu. Slednji ga je obravnaval na 27. nujni seji, dne 20. 2. 2020 in sprejel mnenje, ki smo ga prejeli.   Prosim ministra za okolje, ne, pardon, se opravičujem. Prosim gospoda Marka Maverja, državnega sekretarja na Ministrstvu za okolje in prostor, da nam predstavi predlog stališča Republike Slovenije. Izvolite, gospod Maver.
Marko Maver
Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni, poslanke in poslanci, tudi gostje.  Zdaj, glede stališča do zelenega dogovora, verjetno veste, da je Evropska komisija v začetku decembra lani predstavila ta okvirni zeleni načrt, s katerim želi Evropo preobraziti v zeleno oziroma trajnostno in pa socialno pravično celino, ki bo temeljila na, do leta 2050 na neto ničelnih izpustih toplogrednih plinov in v katerem bo rast ločena od rabe virov. Sem prepričan, da ste si ta dokument že pregledali oziroma ste seznanjeni, tako da bi pošel do posameznih točk tega dokumenta, tukaj pa naj izpostavim, da gre pri tem za nek okviren, okvirno stališče do tega dokumenta, ker posamezne točke zelenega dogovora bodo predstavljene v prihodnjih mesecih. Naslednji teden, 4. marca bo predstavljen tale podnebni zakon in potem v prihajajočih mesecih tudi posamezne specifike vseh teh vsebin zelenega dogovora.   Zdaj, zeleni načrt med glavnimi točkami naslavlja krepitev podnebnih ambicij. Evropa je bila jasna, da želi postati podnebna oziroma ogljično nevtralna celina do leta 2050. Na podlagi tega bo tudi razprava o nadgraditvi ciljev do leta 2030, to bo na podlagi pregleda energetsko podnebnih načrtov. Kot veste, je Vlada včeraj sprejela načrt za Slovenijo, Evropa bo zdaj pripravila pregled teh načrtov in potem tudi oceno po potrebi višanja teh ambicij do leta 2030. Glede same krepitve si Evropa prizadeva seveda bolj ambiciozno strategijo tudi na področju prilagajanja podnebnim spremembam in pa blaženja, se pravi zmanjševanja emisij.   Naslovljeno v sklopu tega je tudi razogljičenje energetike, razogljičenje prometa in pa industrije v preobrazbo industrije v čisto in pa seveda industrijo, ki temelji na krožnem gospodarstvu. Predvideno je tudi zmanjšanje rabe virov v gradbeništvu, zelenitev kmetijske politike, pripravljajo se novi strateški načrti na področju ohranjanja narave in pa biotske raznovrstnosti. Tudi nekateri drugi dokumenti si… V okviru nekaterih drugih dokumentov si bo EU prizadevala na ničelno onesnaževanje, za okolje brez strupov in pa tudi nov akcijski načrt za krožno gospodarstvo. Hkrati se Evropa zaveda tudi, kot sem že omenil, želi postati vodilna oziroma želi ostati vodilna celina na področju boja proti podnebnim spremembam, tako da si tudi prizadeva, da bo to ambicijo ohranjala na mednarodni ravni, tako da ob prihajajoči podnebni konferenci želi to ambicijo svojo, s konkretnimi koraki pokazati tudi drugim državam, državam v razvoju in pa tudi nekaterim drugim vodilnim silam, da gre v to smer in s tem držati ambicijo, ne samo na ravni EU, ampak tudi na globalni ravni, ker se zavedamo, če Evropa naredi svoj delež, če druge države ne bodo naredile svojega deleža, se bo zelo težko spopasti s to podnebno krizo.   Kar se tiče financiranja, je komisija ugotovila, tudi za prehod v to brezogljično gospodarstvo bodo potrebna velika vlaganja. Za samo izvedbo naj bi bilo potrebno tisoč milijard v naslednjih desetih letih. Predstavljen je bil tudi že naložbeni načrt za trajnostno Evropo. Mogoče bi na kratko omenil, da bo iz proračuna EU namenjenih 503 milijarde evrov, sklad Invest EU bo povečal javne in zasebne naložbe za 279 milijard, iz skladov kohezijske politike je predvidenih 108, iz Evropske investicijske banke, ki naj bi se preimenovala v tako imenovano podnebno banko pa bo do leta 2025 namenjenih 50 procentov investicij za okoljske in podnebne ukrepe.  Kot sem že tudi na začetku omenil, bo ta prehod v brezogljično gospodarstvo, bo moralo biti pravično. V ta namen Evropa vzpostavlja tudi tako imenovani mehanizem za pravičen prehod, v sklopu katerega spada tudi sklad za pravičen prehod. Neke ocene za Slovenijo pomenijo, da bo iz tega naslova, iz teh 7,5 milijard evrov nepovratnih sredstev, bi Slovenija pridobila 92 milijonov in skozi teh 92 bi potem tudi skozi privatna vlaganja naj bi prišli nekje do 1,3 milijarde, ki bi bile namenjeni za preobrazbo tega gospodarstva oziroma za prestrukturiranje te premogovne regije. V sklopu tega, verjetno ste seznanjeni, Ministrstvo za infrastrukturo vodi tudi delovno skupino za prestrukturiranje premogovne regije. Tukaj je nekako načrt, da se bo do konca leta pripravil podroben načrt. Tukaj sodeluje tudi Evropska komisija, je namenila nekatera sredstva, tako da kar se tiče prihodnosti premogovne regije in pa seveda kako te delavce prestrukturirati, opustiti rabo premoga bo nekje končan do konca letošnjega leta oziroma v začetku naslednjega leta. Kar se pa tiče samega stališča do zelenega dogovora, kot sem že omenil, Slovenija pozdravlja ta evropski zeleni dogovor kot nek okvir določitve pristopa EU k trajnostni rasti in pa seveda prehod v nizko ogljično oziroma krožno gospodarstvo. Tako naklonjeni smo tudi pripravi samega podnebnega zakona, katerega podrobnosti bodo predstavljene v začetku naslednjega tedna. Zavzemamo se tudi za morebitno prilagoditev ciljev do leta 2030, seveda ob predpostavki, da se pripravijo podrobne analize kaj bi to pomenilo za posamezne države. Tudi v okviru ukrepov za čisto energijo si bomo prizadevali za upoštevanje nacionalnih okoliščin, kot na primer delež območij Nature. Pozdravljamo tudi predvideni akcijski načrt za krožno gospodarstvo in pa kot sem že omenil, se zavzemamo to zato, da bo ta zelen dogovor uspešen le, če bodo te ambicije prenesene tudi na globalno raven, tako da se zavzemamo za ambiciozno ravnanje EU tudi na globalni ravni, tudi v okviru letošnje CoP konference, ki bo konec leta v Glasgowu in pa seveda, da se bodo te, da se bodo dosegli konkretni rezultati, da bo potem, ko bo Slovenija predsedovala EU, v sklopu katere bomo morali tudi mi predsedovati oziroma voditi stališča EU v okviru mednarodnih pogajanj, da se bo ta ambicioznost obdržala oziroma že izvajala. Tako da toliko mogoče zaenkrat, pa bom potem za vprašanja.
Hvala lepa, gospod Maver.  Preden nadaljujemo mi dovolite, da preberem še eno pooblastilo, in sicer s Poslanske skupine SDS gospod Franc Rosec nadomešča poslanca gospoda Francija Kepo.   Za predstavitev mnenja matičnega delovnega telesa k tej točki prosim podpredsednika Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor, mag. Rajh Andreja. Izvolite.
Hvala lepa.  Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor je na 27. nujni seji, 20. februarja, kot matično delovno telo obravnaval Predlog stališča Republike Slovenije do sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropsko ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropski zeleni dogovor, ki ga je 13. februarja Državnemu zboru, na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o sodelovanju med Državnim zborom in Vlado o zadevah Evropske unije, posredovala Vlada. Dopolnilno obrazložitev k predlaganemu dokumentu je podal državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor, Marko Maver. Poudaril je, da je Evropska komisija 11. 12. 2019 predstavila tako imenovani evropski zeleni načrt, ki je nova razvojna paradigma. V načrtu predlaga okvir in korake kako bo pristopila k rasti, katere cilje preobraziti Evropsko unijo v pravično in uspešno družbo s sodobnim konkurenčnim in z viri gospodarnim gospodarstvom, ki v letu 2050 ne bo ustvarjalo nobenih neto emisij toplogrednih plinov in v katerem bo rast ločena od rabe virov. Zeleni načrt torej naslavlja sklop politik za preobrazbo gospodarstva. Mednje sodi krepitev podnebne ambicije, v okviru katere se predlaga evropski podnebni zakon, ki bi določil cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050.   Na podlagi nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov bo pripravljena ocena ali bo treba iti v višanje ciljev, ki so sedaj postavljeni do leta 2030 in s tem v spremembo evropske zakonodaje. Predvideva bolj ambiciozno strategijo za prilagajanje podnebnim spremembam in uvedbo ogljičnega uvoznega davka, če na globalni ravni ne bo ustreznega odziva na nujnost zmanjšanja emisij. Posebej so naslovljeni tudi razogljičenje energetike v smeri čiste, cenovno dostopne in varne energije. Razogljičenje prometa z uvajanjem trajnostne in pametnem obilnosti ter razogljičenje industrije v čisto in krožno gospodarstvo. Predvideno je tudi zmanjšanje rabe virov v gradbeništvu, zelenitev kmetijske politike, nov strateški dokument na področju ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti, več strateških dokumentov, s katerimi si bo Evropska unija prizadevala za ničelno onesnaženje za okolje, brez strupov ter nov akcijski načrt za krožno gospodarstvo. Prav tako Evropska komisija ugotavlja, da bodo za prehod v brezogljično gospodarstvo potrebna velika vlaganja iz javnih in zasebnih virov. Za izvedbo naj bi bilo potrebno tisoč milijard evrov v naslednjih 10 letih. Predstavljen je že naložben načrt za trajnostno Evropo, ki vsebuje nabor ukrepov za financiranje predvidene zelene tranzicije. Iz proračuna Evropske unije bodo v ta namen zagotovljene 503 milijarde evrov. Sklad Invest EU bo povečal javne in zasebne naložbe za 279 milijard evrov, iz skladov kohezijske politike je predvidenih 108 milijard evrov, iz Evropske investicijske banke, ki se bo imenovala Podnebna banka, pa bo do leta 2025 namenjenih 50 procentov investicij za okoljske in podnebne ukrepe. Za pomoč pri prestrukturiranju oljično bolj intenzivnih regij pa je Evropska komisija predvidela posebni sklad za pravičen prehod, katerega vrednost bo 7,5 milijarde evrov.  V razpravi je Poslanska skupina Levica izpostavila, da je Evropska komisija ocenila, da bi bilo za doseganje podnebnih ciljev Evropske unije do leta 2030 potrebno nameniti 260 milijard evrov letno, kar pomeni, da je predvidenih tisoč milijard evrov bistveno premalo. V primerjavi s tem pa je bilo za reševanje bank v času finančne krize v desetih letih namenjeno 4 tisoč 200 milijard evrov. Namesto, da bi se v Evropskem zelenem dogovoru načrtovale obsežne javne investicije v zeleno tehnologijo in infrastrukturo, je njegov temelj subvencioniranje zasebnega kapitala, ki mu bo omogočeno cenejše zadolževanje za zelene projekte. V osnovi sicer to ni napačno, vendar pa je lahko pričakovati, da bo v primeru naslednjih oziroma propadlih zasebnih investicij breme odplačevanja spet preloženo na pleče davkoplačevalcev Evropske unije, podobno kot je bilo to v primeru reševanja bančnih lukenj. Po njegovem mnenju bi bilo v predlogu stališča treba izraziti kritiko finančnega dela Evropskega zelenega dogovora, tudi z vidika strogih fiskalnih pravil, ki omejujejo investicijski potencial držav pri vlaganjih v zeleno tehnologijo in kritiko EU, ker ne vključuje Evropsko centralno banko v vlaganja oziroma investicije za zeleno obnovo evropskega gospodarstva.   S strani Poslanske skupine SDS je bilo poudarjeno, da smo v primerjavi z nekaterimi državami v razvoju na področju varstva okolja desetletja pred njimi. Posledično na globalni ravni ne bo doseženega bistvenega napredka na področju boja proti podnebnim spremembam, če ne bodo bistveno več k temu začele prispevati največje onesnaževalke, kot so na primer Indija in Kitajska. V zvezi z ravnanjem Slovenije na tem področju pa je bilo predvsem opozorjeno, da bi morala država nameniti več pozornosti potencialu geotermalne energije, več sredstev nameniti za subvencioniranje menjave malih kurilnih naprav in posodobitvi železniških povezav, ki bo omogočila prenos večjega deleža cestnega prometa na železnice.   V Poslanski skupin SAB pa pozdravljajo napore ministrstva, pristojnega za promet, pri njegovih ukrepih na področju posodobitve in nadgradnje obstoječe železniške infrastrukture in izboljšav na področju javnega potniškega prometa. Poleg tega je bilo poudarjeno, da bo verjetno največji izziv na področju razogljičenja predstavljalo področje energetike, saj bomo morali v naslednjih 20 letih nadomestiti dve tretjini obstoječih proizvodnih zmogljivosti za področje električne energije. Dejstvo je, da glede načina kako to storiti še nimamo doseženega konsenza, bistveno pa je, da v zvezi s tem dosežemo razumen, racionalen in socialno pravičen dogovor.   Poslanska skupina SMC je izrazila podporo predlogu stališča, ob tem pa je bilo v zvezi z ambicijo Evropske unije po vodilni vlogi v svetu poudarjeno, da se glede tega zastavlja vprašanje kako namerava Evropska unija zaščititi svoje gospodarstvo pred okoljsko spornimi proizvodi iz držav v razvoju in držav, ki sicer spadajo med razvite države, pa njihova zakonodaja na področju varstva okolja ni primerljiva z zakonodajo Evropske unije.   V zvezi z izpostavljenimi vprašanji, mnenji je po razpravi nekatera dodatna pojasnila podal državni sekretar za Okolje in prostor Marko Maver.  Odbor je v razpravi v skladu z drugim odstavkom 154.h člena Poslovnika Državnega zbora sprejel naslednje mnenje: »Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor podpira predlog stališča Republike Slovenije do sporočila Evropske komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij, Evropski zeleni dogovor, ki ga je predložila Vlada in predlaga Odboru za zadeve Evropske unije, da predlog stališča sprejme.«
Hvala lepa, mag. Rajh.  Na 41. seji, dne 25. 2. 2020 je gradivo obravnavala tudi Komisija Državnega sveta za mednarodne odnose in evropske zadeve, ter sprejela mnenje, ki smo ga prejeli. Za predstavitev mnenja komisije Državnega sveta k tej točki prosim predsednika komisije, gospoda Bojana Kekca. Izvolite.
Bojan Kumer
Hvala, gospod predsednik. Lepo pozdravljeni vsi skupaj.  No, naj povem, da je bila razprava na naši komisiji zelo pestra, poglobljena in mislim, da je bilo tudi dobro izpostavljenih veliko idej, ki smo jih tudi zapisali. No, kratek povzetek naše razprave pa bom v parih stavkih poskušal čim bolj strniti. Glejte, za uvod bi povedal to, da do nedavnega največje gospodarstvo na svetu, se pravi, ko je bilo še Združeno kraljestvo, ko je bil še član Evropske unije, ustvaril le nekje 7 ali 8 procentov svetovnih emisij, kar pomeni, da je že zdaj daleč na, bi rekel prvem mestu in vodi neko politiko, zeleno politiko, ki bi se morala prenesti tudi na ostale kontinente in države. Zdaj pa postavlja seveda tudi najbolj ambiciozen cilj, neko strategijo, ki je seveda pravilna, ampak opozorili bi na to, ko se izpostavlja pravičnost vključevanja, v tem primeru, če so tej cilji, bi rekel zelo visoko postavljeni, medtem ko jih pa drugi ne spoštujejo, to postavlja pod vprašaj konkurenčnost gospodarstva in pa tudi obremenitev davkoplačevalcev. Zdaj, mi mislimo, da bi nekako sofazno s to strategijo potrebno bilo razmisliti tudi o neki davčni zakonodaji za izdelke, ki prihajajo iz držav, ki tega ne spoštujejo. Če se seveda avtomobili proizvajajo na Kitajskem ali v Indiji, zagotovo tisti odtis na okolje je bistveno drugačen, kot če se v Evropski uniji. Ravno tako je s pridelavo hrane, ki vemo, da je v evropskem proračunu še vedno največji delež izdatkov za kmetijstvo, pa vendar se postavlja vprašanje včasih, ko kupujemo te izdelke iz Argentine, Nove Zelandije, Avstralije, tak izdelek ima ogromen ogljični odtis in zagotovo bo treba razmisliti, da se, bi rekel tudi v skladu s stališčem poštenosti do naših, bi rekel proizvajalcev v kmetijstvu ta zakonodaja uredi.  Omenjeno je krožno gospodarstvo. Seveda mi to podpiramo in to je prava pot, da se tako v bistvu surovine nekako zaključujejo, pa vendar imamo velike težave trenutno zdaj že drugič z odpadno embalažo. Na to so nas opozorili direktorji komunal in pa zbornice. Skratka načrtujemo cilje, ki so zelo smeli, po drugi strani pa ne izpolnjujemo niti najbolj osnovnih zadev, ki bi jih morali rešiti.  Nekako bi v štirih sklopih še strnil stvari, ki smo jih izpostavili državni svetniki. Prvo, da se pri nadaljnjih pogajanjih nujno upošteva nacionalna posebnost Slovenije. Glejte, Slovenija ima okrog, ne vem, 66 procento poraščenost z gozdovi, to je v bistvu en velik ponor in kar se tiče ogljikovega dioksida in pa tudi tovarna kisika. Zaradi tega na teh gozdovih mi ne moremo graditi sončnih elektrarn, vetrnih elektrarn, smo pa v bistvu, bistveno bolj prispevamo k okolju, da se to okolje ohranja, zato bi ta posebnost vsaj pri energetskih kuponih in nadaljnjih zadevah morala biti nekako upoštevana. Poleg tega seveda tudi Natura 2000, ki ohranja našo, recimo neko naravno dediščino je eden od pomembnih dejavnikov, da smo zelo omejeni pri delovanju oziroma pri ravnanju s takim prostorom.  Druga zadeva, lokalne skupnosti. V tem stališču smo sicer to v koncu nekako videli v enem stavku, vendar mi mislimo, da so lokalne skupnosti tukaj izrednega pomena, pri tisti končni, izvršilni zadevi, se pravi, ko se zadeva izvaja. Glejte, lokalne skupnosti so tiste, ki urejajo promet, saj lokalen ali pa regionalen promet. Urejajo svoje stavbe na, bi rekel z razno energetsko učinkovitostjo. Marsikje v tujini smo tudi priča, da občine čedalje bolj skrbijo za to, da so samooskrbne, bi rekel v vseh pogledih. Tako da eno večjo težo bi pričakovali seveda, da se tukaj da tudi lokalnim skupnostim s financiranjem in pa tudi z ustreznimi politikami.  Sektor promet. No, tukaj nas je zmotil en cilj, ki je po našem mnenju nerealen. Glejte, notri je napisano, da se bo do leta 2050 75 % vsega tovora prevažalo po železnicah. Mi si to zelo želimo, ampak če je danes rezultat 91 % tovora se prepelje po cesti, 9 %        po železnicah, to govorim za celotno Evropo, je ta cilj po našem mnenju nerealen. Se pravi, morali biti podvojiti kapacitete infrastrukture ali pa še, bi rekel, potrojiti, vendar to je nerealno, tako da je bolje postaviti nekoliko nižji cilj in ga poskušati slediti.  No, in pa še zadnja zadeva. Pridelovaje hrane, ki sem ga že tudi prej omenil. Seveda zdaj s temi subvencijami iz evropskega proračuna se nekako ohranja pridelava hrane, kar je dolgoročno strateško pravilno, vendar pri tem pozabljamo na male pridelovalce. Jaz mislim, da je veliko bolj pametno, da se spodbuja, glejte, konkreten primer Slovenije, ki je majhna. Velika ljudi praktično si s pridnim delom na svoji zemlji zagotovi vsaj 6-mesečno oskrbo za večji del prehranskih proizvodov, pa nikoli nisem še nobenega slišal v nobenem programu, da bi se te ljudi stimuliralo, da se jim vsaj povrne v bistvu neke stroške za semena oziroma za to pridelavo in po tistem bi rekel, da »misli globalno, deluj lokalno« bi mi lahko na tem področju bistveno več naredili, poleg tega se tudi kar se tiče, ne samo to, da ta rek, ki je napisan notri »od vil do vilic«, da se lahko res v tem primeru še najbolj udejanji, gre tudi za vzgojo otrok, gre za prosti čas, ki ga nekdo preživi v naravi, skratka spodbujati zadeve tudi v tem smislu in mislim, da nam bo tudi prebivalstvo oziroma naši državljani s takimi politikami zelo hvaležni, ker bomo spodbujali v bistvu neko sonaravno pridelavo in ekološko pridelavo hrane. Tako da to bi bili tej ključni poudarki, ki smo jih državni svetniki, mislim v naši komisiji tudi zapisali.
Hvala lepa, gospod Kekec.   Sedaj pa odpiram razpravo. Prijavljenih je 6 razpravljavcev. Najprej dobi besedo gospod Perič Gregor, potem pa gospod dr. Milan Brglez. Aha, če se strinjate, dam besedo najprej evropskim poslancem. Upošteval sem vrstni red prijav, kot mi je bil sporočen. Potem pa najprej gospod dr. Milan Brglez, potem pa mag. Tanja Fajon.
Ja, najlepša hvala.   Tisto kar bi pravzaprav želel izpostaviti, je v bistvu nek politični kontekst in pomembnost tega, da pravočasno tudi v slovenskem parlamentu razpravljamo o tovrstnih vprašanjih in tisto kar se je na evropski ravni bolj, manj jasno pokazalo je, da lahko samo skupaj rešujemo zadeve, torej Evropska unija je tisti nivo, znotraj katerega je pravzaprav potrebno okoljske in podnebne zadeve reševati in Evropa bo počela to tudi sama. Dokler drugih ne bo pripravila najprej po tisti klasični poti, v bistvu, da se prilagodijo, najverjetneje pa bo morala sprejeti tudi kakšne močnejše ukrepe, če bo seveda znala skupaj ravnati.   Tisto kar je Evropski parlament glede tega naredil in kjer se kaže neka razlika volj je, da je zadevo relativno ambiciozno zastavil. Vizavi tega kakšna je reakcija samih držav. Torej, ker imamo dva zakonodajalca, je nekako jasno, da bo v bistvu parlament bolj progresiven in da bodo države vlekle nazaj. In neko zelo podobno situacijo imamo pravzaprav glede na stanje v Sloveniji oziroma želel bi si, da bi imeli neko zelo podobno situacijo tudi tukaj. Da bi tudi tukaj zakonodajalec bil bolj progresiven in bi pravzaprav potem prišel do nekega kompromisa, ker je na drugi strani jasno, da druge tendence od Vlade, do samega gospodarstva, zadevo vlečejo v nasprotno smer. Zaradi tega je bilo ključno vprašanje, ki se je znotraj Evropskega parlamenta postavljal, je ali bomo razglasili podnebno krizo ali bomo razglasili pravzaprav izredne podnebne in okoljske razmere. In večina na tej točki je prevladala za to močnejšo verzijo, ki omogoča med ostalim hitrejše sprejemanje in postavljanje na dnevni red. Ni, postopkovno, vsaj to postopkovno neki parlament sam zavezuje na kakšen način ravna s temi zadevami. Dodatno zavezuje celotno Evropsko unijo v smislu tega, da je tako kot komisija tudi tukaj to vprašanje na prvem mestu, ker vsa druga vprašanja se morajo glede na to umikati. Pomeni najverjetneje tudi spremembe klasičnega načina razmišljanja        gospodarskega, ker če ne bomo imeli okolja, pač nič ne pomaga v bistvu ustvarjanje profitov ali karkoli podobnega. Nič ne pomaga, če ni okolja, znotraj katerega bi lahko živeli. Zato me veseli, da je v bistvu tudi, kolikor sem obveščen, tudi naš parlament prišel do tega in da bo obravnaval podobno resolucijo kot jo je pravzaprav Evropski parlament sprejel o razglasitvi izrednih podnebnih in okoljskih razmer tudi v Republiki Sloveniji. To bo vizavi tistega kar je Vlada sprejela z nacionalnim programom, pravzaprav bolj optimistične variante, vsaj kar se samih ciljev tiče, to je bolj manj jasno oziroma bi moralo biti jasno, ker samo, če bo parlament zadevo peljal v to smer, potem je možno, da bomo prišli bližje tistim ciljem, za katere velja, da veljajo na ravni Evropske unije. Ker če ne bomo prišli tja, bomo imeli velik problem.   Kaj je še pomembno znotraj tega na tem globalnem nivoju? Predvsem to, da stroške ne razdelimo zopet med vse ljudi, ker niso vsi tisti ljudje tisti, ki so imeli koristi od uničevanja okolja. Ta vidik socialne vključenosti je daleč najbolj pomemben. Ker imamo že izkušnje kaj se zgodi, če se zadeva prevali zgolj na davkoplačevalce, je Francija klasičen primer kaj se zgodi, če zadeve niso bolj pravično razdeljene. In zdaj te rešitve s tako imenovanim pravičnim prehodom so vsaj kar se financ tiče, absolutno prenizki. In če ne bo prišlo do v bistvu dodatnega napora znotraj večletnega finančnega okvira, da bo za te politike, za te ambicije sprejet tudi ustrezni finančni okvir, pravzaprav bomo zelo težko karkoli naredili. Izgovarjati se na to, da moramo čakati na druge, pomeni v bistvu zgolj še potencirati situacijo v kateri smo pravzaprav danes in ki jo vidimo praktično vsak dan. Na takšen ali pa drugačen način, ne vem kaj ne moremo povezati s podnebnimi spremembami danes. Zato je to nekaj kar mislim, da je ključno in da je važno, da pravi čas tudi parlament zavzame stališče, kot so tudi številna druga vprašanja in žal se moram opravičiti, ker bom moral tudi zdaj na eno od takih iti, o recimo evropski minimalni plači. Prosto, so vprašanja, ki jih je treba pravi čas zastaviti, ker če Slovenija ne bo imela stališča na točki, ko se oblikujejo zadeve, bo prepozno. In tukaj smo takrat tam, na tej točki, ko se oblikujejo, hkrati bi si pa želel malo večjo ambicioznost Evrope, je to mogoče malo lažje reči, malo večjo ambicioznost kot je, ne se zgolj, ne sprejemati že a priori nižje cilje kot so tisti, ki se nekako zastavljajo in kot so bili v, na ravni, dajmo reči načrtovanja evropske zakonodaje že pravzaprav tudi z glasovanji in drugače potrjeni.   Hvala.
Hvala lepa dr. Brglez.   Mag. Tanja Fajon, imate besedo, potem pa gospa Ljudmila Novak.
Tanja Fajon
Hvala lepa. Lepo pozdravljeni!  Bom začela kar tam kjer je Milan končal. V Sloveniji smo bili v začetku navajeni zelo dobro sprejemati evropsko zakonodajo, hitro se prilagajati in strinjam se s tem, da zakaj bi sprejemali neke nižje standarde že tako od minimalnih in ne prevzemali nekih visokih standardov. Ne bom ponavljala vsega kar je že Milan nakazal, ampak dejstvo je, da smo v kampanji Socialni demokrati skupaj z našo evropsko poslansko skupino že pred letom nazaj v Sloveniji gostili Fransa Timmermansa, ki je postal in je danes vodilni obraz zelene politike in takrat smo že zelo glasno in jasno povedali svoja stališča in dali obljube. Zdaj, obljuba takrat, ki jo je sprejela tudi Evropska komisija in zaradi česar je dobila tudi našo podporo je bila, da bo ta evropski zeleni dogovor imel nek socialno pravičen prehod. In bistvo te obljube in tega zelenega dogovora je, da bremena preprosto ne smejo nositi ljudje in da morajo plačati ceno tisti, ki so ustvarili slabe pogoje.        To gre za kapital predvsem industrije, onesnaževalcev, in če pogledamo preprosto eno od zavez, poštena obdavčitev, pošteni davki. Ne razumem zakaj danes še vedno nismo v situaciji, ko bi lahko pobirali davke. Kje je pravzaprav problem? 8 let nazaj sva že, se spomnim, v Evropskim parlamentu, s kolegico takrat, Mojca Kleva, imeli smo posebne odbore za davke in davčne oaze, ko smo na veliko in še danes poslujemo z njimi, sprejeli vrsto priporočil državam članicam kako omejiti davčne oaze. Imeli smo ocene, da na leto izgubimo približno milijardo evrov v davčnih oazah, stalo je to evropskega državljana okoli 2 tisoč evrov na leto. In preprosto to pošteno zbiranje davkov, ne na račun ljudi, ampak bolj industrije in onesnaževalcev, se mi zdi izjemno ključno. In če govorimo o jasnih priporočilih, ki smo jih postavili takrat v Evropskem parlamentu državam članicam, se sprašujem zakaj Slovenija tu ne more prevzeti neke vodilne vloge in sama začrtati to pot in prehiteti mogoče druge države članice. Pričakujem, da postavljamo res višje standarde, imamo ta potencial in dejansko želimo načrt, ki ne bo samo povedal kaj storiti, ampak bo povedal zelo jasno s kakšnimi sredstvi, na kakšen račun in koliko denarja bo za to šlo. Na vsak način se moramo v Sloveniji zelo jasno boriti za več denarja, da bomo sploh lahko sanirali tista najbolj problematična področja, Zasavje, Anhovo, Soško dolino in preprečiti moramo energetsko revščino.  Zdaj, če zaključim, zeleni dogovor je res ključen. Od začetka sestave tega Evropskega parlamenta imamo to praktično ves čas na dnevnem redu, tudi v pogovorih za novo finančno perspektivno in ključen del v tem zelenem evropskem dogovoru je res socialni del za ljudi. Upam, da boste lahko tudi izboljšali slabosti in pomanjkljivosti, ki so v tem predstavljenem načrtu, da bomo Sloveniji res zagotovili moderen in ambiciozen načrt za zeleno prihodnost. Sem pa zelo vesela in pozdravljam, da danes vlagamo resolucijo o izrednih podnebnih in okoljskih razmerah, to smo storili v Evropskem parlamentu že dolgo nazaj in prav je, da Slovenija temu sledi, ker je to tudi poziv ne nazadnje ljudi.  Hvala lepa.
Hvala lepa, gospa Fajon.  Gospa Ljudmila Novak, imate besedo, potem pa gospod Gregor Perič.
Hvala za besedo, gospod predsednik.  Spoštovane kolegice, kolegi, bivše kolegice, bivši kolegi, predstavniki Vlade, prav lepo pozdravljeni!  Jasno je, da je Evropski parlament z veliko večino podprl zeleni dogovor, seveda se pa zavedamo,, da sami ukrepi niso dovolj, če ne bodo tudi finančno podprti. In tega se parlament sedaj čedalje bolj zaveda, ko potekajo pogajanja v zvezi s finančno perspektivo in vemo, da države članice neto plačnice vztrajajo pri enem procentu BDP, Evropski parlament bi želel 1,3 procente, Evropska komisija ima spet svoje procente, skratka vedno bolj ugotavljamo, da če ne bo ta finančna perspektiva tudi finančno podprla zelenega dogovora, potem bo to mrtva črka na papirju oziroma bomo lahko le malo stvari izvedli. Vemo, da z Brexitom izgubljamo tudi kar nekaj milijard evropskih sredstev, tudi to bo šlo na račun zmanjšanja sredstev za kohezijo, mi imamo nove projekte z zelenim dogovorom in seveda zato bi bil potreben tudi nov denar. Včasih se sliši ta grda Evropska unija, evropski birokrati in tako naprej. Moramo se zavedati, da o tem denarju ne odloča evropska birokracija, ampak Svet Evropske unije, torej države članice in če ima Evropa okrog 500 milijonov prebivalcev, ta procent, ki ga namenja za Evropsko unijo, pač ne more rešiti vsega. Zato bodo morale nacionalne politike k temu veliko prispevati, nacionalni proračuni in tudi Evropska investicijska banka se zavezuje, da bo podprla         evropski zeleni dogovor in projekte za izboljšanje energetske varčnosti stavb in vse kar je temu podobno. No, jaz sem vesela, da je Slovenija pripravila strategijo. Bom jo z veseljem tudi prebrala, ker želim tudi zagovarjati slovenske interese tudi v evropskem parlamentu, sama sem tudi poleg tega, da sem članica Odbora za okolje, sem tudi članica odbora za transport in vemo, da kar se tiče onesnaževanja podnebja oziroma okolja, sta ta dva resorja močno povezana in veliko govorimo o izgradnji evropskih železniških koridorjev in seveda tukaj spet ne smemo reči Evropa bo vse probleme rešila, Evropa želi povezati Evropo z železnicami, ker vemo, da se dušimo v transportu oziroma v prometu in bi bilo dobro, če bi spravili čim več tega na železnico, vendar največ bomo spet morali storiti sami. In glede na to koliko časa gradimo drugi tir in koliko je prerekanj okoli tega imam jaz slabe občutke, da bomo v Sloveniji naredili odločnejše korake v tej smeri, bilo bi pa izredno nujno in potrebno, da bi vse prihodnje Vlade pa temu področju namenile res veliko pozornost, ker bi s tem rešili mnoge probleme, ceste bi razbremenili, okolje bi izboljšali, hitreje bi lahko potovali in tako naprej. Seveda se veliko govori tudi o tem ali bodo neki dodatni evropski davki, Evropa nima svojih sredstev, ampak smo odvisni od sredstev držav članic. Jaz nisem naklonjena novim davkom, novim in novim dajatvam, sem pa naklonjena temu, da bi res usmerili naš denar v tiste prave projekte in v prave rešitve. No, bilo je omenjeno tudi s strani Državnega sveta, kmetijska politika oziroma sporazumi z državami, ki niso članice Evropske unije, tudi o tem pogosto govorimo v Evropskem parlamentu, ko Evropska unija sklepa sporazume z državami od Argentine, na zadnje smo imeli Vietnam in ne vem s kom še vse, da bi morali bistveno upoštevati tudi to, da bi tudi ti pridelki bili proizvedeni na okolju prijazen način, ne da plačujemo mi davek za to in naši kmetje, potem pa dovažamo, prevažamo, uvažamo hrano, kjer pa tega ni treba spoštovati. Tako, da to se pogosto poudarja in to tudi sama želim, da se upošteva. Tako, da mir je prava, ampak zakonodaja ne more vsega rešiti, če ne bo tudi finančno podprta in moramo se zavedati, da največ od tega pa lahko naredimo sami z našimi pravimi strategijami in podporami. Hvala.
Hvala lepa, gospa Novak.   Gospod Gregor Perič, imate besedo, potem pa gospod mag. Andrej Rajh.
Hvala. Lep pozdrav vsem, zlasti kolegicam in kolegom iz Evropskega parlamenta!   Kadarkoli se pogovarjamo o takih dokumentih, torej ali je to evropski zeleni dogovor ali je to kakšna resolucija ali govorimo o podnebni krizi ali kakorkoli definiramo to problematiko, se moramo vprašati z vsemi temi ukrepi, ki so, ki se tudi zelo lepo slišijo, vidijo in so zagotovo tudi nujni, kdo bo vse to plačal. Zanimivo je, ko gledamo vse te dokumente je odgovorov na to vprašanje najmanj, so pa za moje pojme najbolj pomembni. In mislim, da bi tudi ta debata danes se morala vrteti ravno okoli tega vprašanja. Kadar preberemo ta evropski zeleni dogovor, vidimo notri tudi neke številke, neke cifre, neke ambicije, ampak, če realno ocenimo koliko lahko s tem denarjem dosežemo te zelo ambiciozne in visoke cilje, ki jih kot neke vrsti tekmi vsak dan znova še povečujemo, potem ugotovimo, da ta znesek je daleč premajhen zato, da bi se neka resna sprememba sploh uspela        realizirati. Zaradi tega je smiselno in edino možno, da se če resno razmišljamo o tej smeri, da se naredijo neki koraki, uvedejo tudi neke spremembe na različnih nivojih. Danes smo že slišali, da računati na ta sredstva oziroma računati samo na financiranje s strani Evropske unije, torej sredstev, ki so na voljo za te ukrepe, pa na kohezijo, ki vemo, da bo za Slovenijo temu primerno manjša, to absolutno ni dovolj, potrebno bo, če bomo želeli doseči neke razlike in tukaj se bo dejansko pokazala naša resna pripravljenost na to, bomo morali sprostiti naš fiskalni prostor, torej na način kako država dojema, kako se tudi kot država zadolžujemo, zakaj se zadolžujemo, ali smo se pripravljeni za te stvari zadolževati, torej na kakšen način bomo gledali na javna sredstva, torej na javne investicije. Ampak to še zdaleč ne bo dovolj, če ne bomo uspeli v to formulo vključiti tudi zasebnega kapitala, potem bo napredek na tem področju prvič majhen in drugič izredno počasen. Jaz si že predstavljam debato, ko se bom začeli pogovarjati o tem kako vključevati zasebni kapital v take infrastrukturne oziroma energetske projekte. Na podlagi izkušenj, ki jih imamo, pa ni potrebno iti pogledati daleč nazaj v čas, si upam predvideti, da bo marsikje pri marsikateri politični opciji, ki zdaj močno stoji za temi zelenimi besedami, potem tudi neka zelo resna oziroma odločna blokada, ker bomo se pogovarjali spet o nekem kapitalu, ki ima neke interese in bomo spet tam. Tako, da ta naša ambicioznost na retorični ravni je eno, ko bomo potem morali zagristi v to problematiko z nekimi čisto konkretnimi ukrepi finančne narave, ki pa tudi spreminjajo način razmišljanja in tudi financiranja takih pomembnih projektov, bo pa potem nekaj čisto drugega. Tako, da jaz mislim, da lahko sprejmemo veliko nekih dokumentov, ampak, če ne bomo stali za njimi tudi z nekimi konkretnimi ukrepi in če ne bomo pripravljeni na neke dogovore, kompromise in vključevanje še drugih finančnih virov, je potem vse to zbirka nekih lepih besed. Tudi poskus biti všečen z vidika tega kar se je znotraj polja političnega pojavila ta zelena agenda, ker v končni fazi nam tudi mladi pravijo, da moramo nekaj narediti, da moramo narediti to oziroma da bi morali to narediti že včeraj, se pa premalo poudarja eno preprosto dejstvo. V Sloveniji mislim, da relativno dobro poznamo naš energetski sistem, ki temelji deloma na hidroelektrarnah deloma na nuklearni elektrarni, deloma pa na TEŠ-u. Sam TEŠ6 nam zagotovi približno eno tretjino naših potreb po električni energiji in če bi ga recimo jutri zaprli bi naša slika o tem koliko onesnažujemo bila bistveno boljša. Ampak, če to naredimo, potem moramo zagotoviti nek nadomestni vir energije, lahko je neka alternativa, zdaj, tu se lahko pogovarjamo kakšna je, in to stoji v ozadju teh dokumentov, torej evropskega zelenega dogovora in še marsičesa drugega, lahko pa ne naredimo nič in lahko kot nekatere države tudi to počnejo, električno energijo sicer uvažajo. Ampak karkoli bomo naredili se bo to poznalo tudi na tistih položnicah, ki jih plačamo za energijo, in kakorkoli obrnemo te položnice ne bodo bile enako visoke ali pa še najmanj bodo bile nizke brez neke aktivacije nekega kapitala. Zato je ta izziv, ki je pred nami zelo pomemben, zelo velik, zahteven tudi z vidika tega, da kadar razmišljamo pa ne samo o potrošniku, torej o posameznem državljanu        koliko plača za elektriko na mesec, ampak tudi na kakšen način oziroma kako zelo konkurenčna ali pa nekonkurenčna bodo naša podjetja slovenska v Evropi, evropska po svetu. In če ta tranzicija, če ta prehod ne bo narejen oziroma izpeljan na nek pameten in trajnosten način, kjer bomo na eni strani uspeli ohranjati in okolje, na drugi strani pa tudi delovna mesta, so to neki dokumenti, ki neke prave teže razen neke piarovske vloge na žalost ne bodo imeli. Je pa dejstvo, da nas okolje zelo jasno in glasno opozarja, da smo šli v naših ambicijah predaleč, zato je res nas mestu vprašanje kdo bo vse to plačal oziroma od koga bo šel denar za take projekte. V preteklosti smo v Sloveniji imeli eno tranzicijo oziroma sanacijo nekega območja, recimo področje Trbovelj, ki je imelo dimnik in vse ostalo in smo rekli, da to zapremo, ker ne prinaša več pozitivnih rezultatov, ker je premog tak, da ima slabo vrednost kalorično in smo to zgodbo nekako zaprli, nas je tudi precej stala, torej davkoplačevalce, in smo to isti zgodbo prenesli samo naprej v Šoštanj. S takimi pristopi k reševanju okoljskih, klimatskih in še drugih zelenih izzivov zagotovo ne bomo dosegli veliko, bomo pa v Sloveniji dosegli veliko, če se bom znali pogovarjati in če bomo znali predvsem oblikovati oziroma poiskati neko soglasje v tem kateri so tisti projekti s pomočjo katerih bomo lahko vsaj zmanjšali ta naš ogljični odtis. Sam sem pa glede na pogovore oziroma debate, ki sem jih imeli z različnimi strokovnjaki z energetskega ali pa tudi prometnega področja, saj je v končni fazi isto, ker promet potrebuje neke vrste energijo zato, da teče naj bodo to naftni derivati ali pa elektrika, precej skeptičen, ker če bomo želeli doseči te zelo visoko postavljene cilje, zelo ambiciozne cilje bodo tudi vložki morali biti zelo veliki. Zdaj si pa predstavljajmo kaj pomeni, če bi recimo znesek na položnici za elektriko namesto 50 evrov na mesec znašal 100 evrov ali pa 200 evrov, nekateri si v naši družbi to lahko privoščijo, marsikdo pa ne. Tako, da vse to ne bo moglo viseti na posamezniku, torej na državljanu, zlasti ne tisti, ki si tega ne morejo privoščiti, pa tudi na proračunu ne. Lahko se odločimo glede tega, ampak potem pa bodo vse ostale stvari stale. V SMC-ju seveda vsa ta prizadevanja podpiramo, hkrati pa pozivamo tudi k temu, da kadar rečemo, da stojimo za temi dogovorim in razglašanju razno raznih podnebnih kriz, pomeni to tudi neko zavezo, da bomo, ko bomo iskali vire in bomo morali iskati neke alternativne finančne vire za to, da ne bomo pozabili, da smo takrat zastavili naše ime oziroma naš kapital politični ali kakršnekoli drugi, da do tega dejansko res tudi pride. Hvala lepa.
Hvala lepa, gospod Perič.   Mag. Andrej Rajh imate besedo. Potem pa dobi besedo državni sekretar gospod Marko Maver.     MAG. ANDREJ RAJH: (PS SAB): Hvala lepa za besedo.  Evropski zeleni dogovor je nedvoumno potreben. Čeprav je zdaj zima se nahajamo v obdobju hidrološke suše. Poleti bomo verjetno občutili vplive vročinskih valov in to je samo eden izmed dokazov, da se podnebne spremembe dogajajo, da so tu in na njih moramo ukrepati. Evropski zeleni dogovor te zadeve naslavlja celotno in obravnava vse sklope družbe in gospodarstva, pri čemer daje zelo velik poudarek, da mora ta zeleni dogovor in prehod na brezogljično         družbo do leta 2050 potekati na družbeno, socialno in ekonomsko pravičen način. Tu bi želel posebej izpostaviti pravičen in ekonomsko socialno sprejemljiv način. Vemo, da bo ta prehod drag in zato moramo ne glede na to te ambicije tudi zaradi posledic, ki bi jih izogibanje posledicam podnebnih spremembe, torej, ki bi jih ignoriranje vpliva posledic sprememb na družbo imelo, bilo še dražje. In zato je še zelo pomembno, da se sektorsko teh problemov lotimo ciljno in racionalno. Evropski zeleni dogovor izpostavlja tri ključne zadeve, ko so razogljičene energetike, razogljičenje prometa in razogljičenje industrije. Vemo, da imamo mi na področju energetike dva izziva ali tri izzive. Eno je kako nadomestiti dve tretjini proizvodnih zmogljivosti, ki bodo v naslednjih 20-ih letih iztrošene in o tem nimamo konsenza. Drugi izziv je nasprotovanje javnosti in tudi dela politike umeščanju kakršnihkoli novih objektov v prostor, s tem se tudi povzroča gospodarska škoda in povzroča tudi gospodarska odvisnost. In tretja zadeva na področju razogljičenja energetik tudi kako bomo nadomestili obstoječa delovna mesta v Šaleški dolini, ki ni povezana samo s Termoelektrarno Šoštanj, ampak tudi z rudnikom. Evropska unija naslavlja te izzive tudi preko programa za transformacijo premogovnih regij. Državni sekretar je povedal, da je za ta namen namenjenih okoli 90 milijonov evropskih sredstev, torej, če prav razumem bo treba pripraviti tudi ustrezne projekte podjetja in skupnosti in se na to pripraviti in jih potem tudi črpati, tako da v bistvu mojo razpravo treba razumeti tudi v smislu, da se podjetja pripravijo na te razpise, pripravijo ustrezno dokumentacijo in da se strokovno usposobijo na način, da bodo bila v stanju črpati ta sredstva, torej pripravljati razpise in črpati sredstva v vseh fazah. Druga zadeva je razogljičenje prometa. Vemo, da je promet eden ključnih dejavnikov pri izpustih toplogrednih plinov, torej 40 % vseh emisij prihaja iz prometa. Slovenija je tranzitna država, v bistvu je presečišče dveh pomembnih evropskih koridorjev 5. in 10. Povečanje tranzitnega prometa, ki smo mu vsak dan priča, je v bistvu en dokaz, da imamo zelo pomembno geostrateško lego. Slovenija zaradi tega tudi pospešeno obnavlja svojo železniško infrastrukturo, nabavlja nove vlake, gradi drugi tir in to so zelo pomembni ukrepi, da se bo tudi ta promet, ki je zdaj na cestah preselil na železnice. Ali bomo lahko 75 % tovornega prometa preusmerili na obstoječo železniško infrastrukturo je verjetno zelo vprašljivo. Tudi o tem bomo morali razmišljati, Evropa zadeve trajnostne mobilnosti naslavlja kako bomo povečali kapaciteto železniške omrežja v prihodnje, če bomo te cilje želeli doseči in tu je potrebno razmišljati nad nacionalno, se povezovati s sosednjimi državami in tudi na nacionalnem nivoju sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bo omogočila ustrezno umeščanje, torej v doglednem času, te infrastrukture v prostor. Zavedati se moramo, da ima železnica 150-metrski varovalni pas in torej pomeni, da, če potegnete ravno črto, vsi deležniki 150 metrov levo in 150 metrov desno udeleženci v postopku umeščanja. In če bomo imeli takšne postopke umeščanja v prostor kot jih imamo danes, potem teh ciljev ali pa gradnjo novih prog ne bomo mogli umestiti v prostor. Druga zadeva je tudi na področju prometa izboljšanje javnega potniškega prometa. Vemo, da bo s 1.7.        nabor, v bistvu dostopnost javnega potniškega prometa bistveno izboljšana za več kot 600 tisoč upokojencev in še nekaterih drugih skupin. TO je zelo pomembna zadeva, torej gre za medkrajevni potniški promet in prav je, da se to poudari in promovira.   Sektor industrije je tudi zelo pomembna zadeva. Vemo, da imamo v Sloveniji delovno in energetsko intenzivno gospodarstvo, to pomeni, da mi v bistvu za enoto proizvoda porabimo relativno dosti energije napram našim konkurentom in seveda ta transformacija te industrije z zamenjavo proizvodnih postopkov s povečanjem energetske učinkovitosti omogoča po eni strani zagotavljanje novih in kakovostnih delovnih mest v prihodnje in v bistvu blaginje in enega razvoja v našem okolju in to je tudi ena zadeva, ki bi jo morali vsakodnevno spodbujati in opominjati. Dodatna zadeva je tudi zmanjšanje rabe surovin in virov v gradbeništvu. Gradbeništvo je panoga, ki temelji na cementu in betonu in železu in to so v bistvu surovine, ki za pridelavo in proizvodnjo potrebujejo zelo veliko vhodnih energentov. Pri obnovi in rekonstrukcijah lahko v bistvu te materialne obnovimo, jih ponovno uporabimo in seveda se moramo zavedati, da je Slovenija smo v lanskem letu izvedla, v bistvu samo država več kot 360 infrastrukturnih projektov. Žal pa nimamo trenutno razvite industrije, ki bi v zadostni meri lahko ali pa znala ta material gradbeni ponovno uporabiti in to je tudi ena zelo pomembna zadeva. Druga zadeva, ki jo v bistvu tudi naslavlja ta zeleni dogovor je zelena agenda za Zahodni Balkan, vemo, da smo mi na tem področju zgodovinsko prisotni in to je tudi možno za našo gospodarsko diplomacijo in tudi gospodarstvo, da te priložnosti izkoristi za dobrobit našega gospodarstva. V stranki SAB bomo ta zeleni dogovor podprli. Hvala lepa.
Hvala lepa, mag. Rajh.   Besedo ima državni sekretar gospod Marko Maver, potem pa nadaljujemo z razpravo.
Marko Maver
Hvala za besedo.   Jaz bom mogoče malo združil te komentarje, ki so bili zdaj izraženi, se mi zdi, če začnem s samo razglasitvijo ali je podobnega kriza ali so to izredne okoljske in podnebne razmere, se mi zdi, da bolj pomembno kot sama razglasitev, je potem, da sledijo tudi konkretni ukrepi, ker sama razglasitev ne pomeni čisto nič. Tega smo se mi na ministrstvu tudi v zadnjem letu resno zavedali in smo tudi se postavili nekakšen okvir za izvajanje te dolgoročne podnebne politike, v sklopu katerega smo pripravili Zakon o podnebni politiki s tem namenom, da se bo samo izvajanje teh ciljev oziroma ukrepov tudi zagotovilo v prihodnje vlade. Pripraviti ta sam zakon, verjetno, če ste seznanjeni, vsebuje cilj ogljične nevtralnosti, do leta 2050 vzpostavitev znanstvenega neodvisnega sveta, letno poročanje in tudi tako imenovani podnebni teden. S tem namenom, da bi res to izvajanje podnebne politike dobilo en večji pomen, ki je bil mogoče v preteklosti malo zanemarjen.   Kar se tiče ambicioznosti je bilo tudi omenjeno, ja, ambicioznost je pomembna, ampak hkrati moramo biti tudi realno in vemo, da ima Slovenija določene nacionalne posebnosti, katere tudi zagovarjamo na evropski ravni. Ampak se mi zdi, da ta NEPN, energetsko podnebni načrt, ki je bil pred kratkim oziroma včeraj sprejet, bi mogoče lahko bil bolj ambiciozen, ampak se mi zdi, da je realen in vsebuje nek kompromis, ki bo omogočil kdaj tudi jasen signal v gospodarstvu in pa seveda tudi določeno         mero ambicioznosti, tukaj je treba izpostaviti, da bo ta energetsko podnebni načrt leta 2023 tudi evidiran v samem NEPN je tudi zapisano, da se bo, ko se bo ta dokument revidiral, bo moral upoštevati tudi smernice, ki bo pripravila oziroma zakonodajni okvir, ki ga bo pripravila Evropska komisija, v okviru zelenega dogovora, tako da tudi če mogoče se zdi manj ambiciozen bo moral te stvari tudi vključiti ob sami reviziji. Na ministrstvu smo tudi oziroma pripravljamo dolgoročno podnebno strategijo, ki je mogoče malo bolj širši okvir, vsebuje cilj do leta 2050, tukaj glavni cilj je seveda ogljična nevtralnost. Ta dokument je trenutno v pripravi in bo tudi predvidoma konec marca oziroma v začetku aprila šel v javno obravnavo, se pa že dogajajo sama usklajevanja oziroma v sklopu tega bodo tudi številne delavnice po vsej Sloveniji, tako da bo širša javnost in pa številni deležniki bili možni sodelovati pri samem procesu in da bodo dobili svoj glas tukaj, kot je gospod Perič izpostavil, da se moramo znati pogovarjati in tukaj se mi zdi ključno, da se pogovarjamo tudi pravi čas ob sami pripravi določenih politik tako z nevladnimi organizacijami kot tudi samo industrijo, zbornicami, z vsemi deležniki, ker tako bomo dosegli en konsenz, da se bodo same politike potem tudi izvajale. In gospodarstvo rabi in privatni sektor rabi jasno politiko, ki je tudi uresničljiva, da bodo lahko tudi sami prisostvovali k tej preobrazbi družbe in pa gospodarstva, kot je bilo izpostavljeno, brez privatnega kapitala bo res težko doseči te cilje. Ključna vprašanja kot je gospod Perič izpostavil bo kakšen bo naš energetski sistem, vemo kakšna je naša mešanica trenutno, premog, hidro in pa jedrska energija, tukaj se moramo zavedati, da kar čez noč TEŠ-a ne moremo ugasniti, seveda se mi pa zdi, da smo nekako soglasno s tem, da fosilna goriva nimajo neke prihodnosti v našem energetskem sistemu tako iz okoljskega oziroma podnebnega kot tudi finančnega vidika, tako da tukaj bo pomembno vprašanje oziroma tudi soglasje kdaj oziroma na kakšen način bo do te preobrazbe prišlo. Tukaj se mi zdi, da, /nerazumljivo/ slon v sobi, kdaj bo odločitev glede jedrske energije v Sloveniji. Tukaj se mi zdi, da je letnica 2027 kot je zapisana v NEPN-u, se mi zdi, da bo do tega vprašanja oziroma do tega odgovora moglo priti bistveno prej zaradi tega, ker vemo, da naši procesi, umeščanja v prostor trajajo zelo dolgo in se mi zdi, da tukaj je treba pogovore začeti že prej, da potem, ko bo padla ta odločitev kakršnakoli že bo, bo sprejeta soglasno in da ne bo potem trajalo 10, 15 let oziroma vemo, da postopek bo dolg, ampak da ne bo prišlo do nepotrebnih zavlačevanj. Vemo pa, da moramo tudi družbo oziroma energetiko razogljičiti, ključni izzivi bodo, kot je bilo tudi že izpostavljeno, promet, tega se zavedamo, tukaj je, kot je bilo tudi že omenjeno, potrebno čim več tovornega prometa postaviti na železnice, hkrati pa tudi se mi zdi preobraziti oziroma nasloviti osebni promet in kako bo to razogljičiti prehoda na električne avtomobile, uporaba alternativnih goriv in tako dalje. Kot je pa gospod Rajh tudi izpostavil, pa se mi zdi tudi ključno, je pa, da kakršnokoli ne ukrepanje danes bo bistveno dražje v prihodnosti. Tako, da ja, stroški bodo večji, bodo potrebna dodatna vlaganja, tako iz javnega kot privatnega sektorja, ampak če ne bom zdaj ukrepali bodo posledice, katere v bistvu že čutimo, bodo v prihodnosti bistveno dražje. Pa še enkrat poudarjam, da je ključno vzpostavljanje teh jasnih politik, tako da tudi ob naslednji vladi se mi zdi, da je pomembno, da bo ta tematika ostala visoko na agendi, upam, da bo. Hvala.
Hvala lepa, gospod Maver.   Nadaljujemo z razpravo. Naprej dobi besedo gospa Nataša Sukič, potem pa gospa mag. Meira Hot.
Hvala lepa za besedo, spoštovani predsedujoči. Lep pozdrav obema poslanka Evropskega parlamenta, žal poslanca ni več tukaj, tudi predstavnikov ministrstva, Državnega sveta, kolegom!  Glejte, saj sem že         na Odboru za infrastrukturo opozarjala, pa danes je bilo v poročilu z odbora tudi jasno na kaj sem opozarjala, ampak se bom pa malo osredotočila na določene razprave danes tukaj, pa bom potem samo še enkrat omenila določene probleme in paradokse. Seveda vsi pozdravljamo zeleni dogovor, kako ga ne bi. V Levici, kot veste, mi od kar smo prišli v parlament opozarjamo in pozivamo k spremembi podnebnih politik, pa smo žal bili do zdaj kar precej preslišani. Kolega Brglez je danes omenil, da bi bilo potrebno v tem parlamentu začeti razpravljati o tem, o tem smo mi že večkrat razpravljali, samo v zadnjem letu je Levica sklicala kar nekaj nujni sej na temo, in sicer skupaj z mladimi za podnebno pravičnost smo govorili ravno o izzivu podnebnih sprememb in o bližajočem se podnebnem zlomu, o tem, da imamo samo še 12 let časa do točke, ko bo morda prišlo do zloma in do učinka povratnih zamk. Govorili smo o tem o čemer je govoril medvladni panel za podnebne spremembe, ki nas je na to opozoril. Potem smo govorili o širitvi ljubljanske obvoznice, zato mi je res neverjetno, da tisti, ki so vodili Ministrstvo za infrastrukturo oziroma predstavniki tistih, govorijo o razogljičenju prometa, mi pa smo takrat opozarjali, da bi namesto denar za širitev ljubljanske obvoznice ravno v času, ko so podnebne spremembe že dejstvo, da bi bilo treba teh 800 milijonov ali pa milijardo vložiti recimo v izgradnjo železniške mreže v ljubljanski urbani regiji in s tem zmanjšati promet na cestah in ljudi preusmeriti na železnice, lepo, da bodo upokojenci imeli cenejši prevoz, pozdravljam to, vsekakor, ampak to ne bo zadosti pri razogljičenju prometa. Tako, da res, eno so besede in lepe deklaracije, drugo pa je na žalost realnost in ta realnost se kaže tudi pri prestopu žal evropske komisije in Evropske unije k tem izzivom. Kako naj si sicer razlagamo, da je, ko je prišlo do bančne krize ni bil problem takoj zagotoviti najprej milijardo 600 milijonov evrov, potem pa še dodatni denar, tako da samo v 8-letnem obdobju je bilo zagotovljenih 4 milijarde 200. Tukaj pa za 10-letno obdobje predvidenih 1000 milijard evrov, se pravi 100 milijard evrov na leto ob dejstvu, da bo čez 12 let že praktično prepozno. Na to nas dejansko opozarja medvladni panel za podnebne spremembe, meni je zelo žal, ampak nehajmo se slepiti, 2030 je tista meja, ki se je moramo zelo zavedati. In absurdno je to, da sama evropska komisija ocenjuje, da bi bilo potrebnih 260 milijard evrov letno, če bi se hoteli vsaj za silo, vsaj približno uspešno spopasti s temi izziv. In kako naj si recimo razlagamo, da bo v ta sklad podnebni vloženih 7,5 milijarda evrov, recimo bo pa istočasno Evropska unija vložila v 32 okoljsko škodljivih plinskih elektrarn pa 29 milijard evrov? Kako? Pa to so dogaja istočasno. Tako, da glejte, lepo, da imamo tukaj deklaracije, leporečenje in tako naprej, ampak jaz vam govorim konkretne stvari in o teh konkretnih stvareh je treba premisliti ali pa recimo pravite o NEPN-u cilji niso dovolj ambiciozni, bomo pa jih revidirali leta 2023 in je zapisano, da bomo sledili evropskim ciljem, poglejte, mi že zdaj zaostajamo in še zdaj imamo evropske cilje, ki so bolj ambiciozni pri obnovljivih virih energije kot jih imamo mi zapisane v našem dokumentu. Zakaj že zdaj ne sledimo? 2023, poglejte, pa 2030 je samo še 7 let do takrat. Kako bomo pa potem mi na enkrat vse to nadoknadili, če že zdaj ne vemo kako bomo se spoprijeli, od kod bomo plačali? Pravilno vprašanje ja od kod bomo plačali, seveda, no in zdaj se pa še posvetimo malo temu vprašanju. Glejte, beseda zeleno in trajnostno, ti dve besedi sta dobesedno v vsakem drugem stavku,         mislim neverjetno, kot da ti dve besedi praktično ne pomenita nič, to je nekdo že opozoril tukaj ne vem točno kdo od razpravljavk ali razpravljavcev. To so pač neke deklarativne zaveze, ampak ne impliciraj nikakršnih posledic, če mi ne bomo resnično zares nekaj spremenili. Zdaj pa poglejmo dalje. Beseda trajnost. Celo kupci bomo baje po tej deklaraciji, po teh zavezah sprejemali trajnostne odločitve, uvedli bomo politiko trajnostnih izdelkov, super. Ampak veste kaj to v resnici pomeni, če bomo mi uvedli politiko in realizacijo trajnostnih izdelkov, kaj to pomeni? Kapitalizem. Na čem sloni kapitalizem? Na tem, da čim več prodaja, da se čim prej ti izdelki izrabijo, da kupimo nove. To je totalni paradoks. In torej smo zdaj pri bistvu problema kdo je ustvaril in kaj je ustvarilo krizo? Kapitalizem je ustvaril to krizo in to je jasno kot beli dan. Torej, kaj, kako se bomo spopadli z največjo krizo, ki smo ji sploh priča na globalni ravni z večjo krizo kot je bila bančna kriza? Tako, da bo treba premisliti o ekonomskem sistemu, družbenem sistemu v bodočnosti, ki bo omogočal, da se bomo lahko zares spopadli s to krizo. Ker na ta način, da bomo mi… Kaj pomenijo trajnosti izdelki? Poglejte, če bo to res tako, kaj bo s podjetji? Bodo začela propadati. Kaj bo z delavci? Bodo izgubljali službe. To pomeni trajnostne. To so super besede trajnostno. Ampak, poglejmo res kaj to v resnici pomeni in potem se vprašajmo o čem mi tu pravzaprav govorimo – kako se bomo zares spopadli s tem, s koliko denarja, na kak način, ali bo tisti, ki je ustvaril krizo, res tisti, ki bo to krizo tudi reševal, po navadi temu ni tako. Znano pravilo, že Einstein je to povedal, tisti, ki so naredili napako, nikoli ne morejo biti tisti, ki bodo to napako odpravili. Tako, da žal mi je, lepo je in v Levici več kot podpiramo in poz8dralvjamo vsak napor, ki bo šel v to smer, samo bojimo se, da bo ostalo le pri ozelenelih besedah in težko, da pri pravočasnih dejanjih bom rekla, saj nekoč bomo prišli do dejanj, samo ne vem, če bodo pravočasna. Hvala za enkrat.
Hvala lepa, gospa Sukič.   Besedo ima mag. Hot, pa potem gospod Boris Doblekar.
Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik. Spoštovane evroposlanke, spoštovani kolegice in kolege, spoštovani državni sekretar lep pozdrav tudi v mojem imenu!  Naj na začetku povem, da žal gospod Milan Brglez ne more biti več z nami, ampak zaradi tega, ker je šel voditi okroglo mizo na temo evropske minimalne plače, za katero sem prepričana, da tudi Levica podpira in da je najbrž to opravičljiv razlog, da ga danes ni več tu z nami in da se bo morda lahko odzval na vaše navedbe kdaj drugič. Nato, če nadaljujemo z današnjo temo, seveda velja najprej poudariti, da socialni demokrati absolutno poudarjamo, podpiramo, pozdravljamo ambiciozne cilje Evropske unije in predlog komisije za evropski zeleni dogovor. In dejstvo je, da predlog pomeni izpolnitev predvolilnih obljub skupine SND, gospoda Franca Timermana, Socialnih demokratov in vsekakor velja posebno pohvalo in priznanje izreči tudi našim poslancem gospe Tanji Fajon in Milanu Brglezu, ki sta pripomogla k preoblikovanju evropskih politik, sprejemu resolucij v Evropskem parlamentu in razglasitvi podnebne krize, s katero se morajo vse države članice spoprijeti. Ob tem velja poudariti, da velika pohvala gre prav vsem, ki ste v Evropskem parlamentu podprli to resolucijo in razumeli, da gre za podnebno krizo in da časa ni več. Zeleni dogovor je dokument, ki dejansko z ambicioznimi zastavljenimi cilji pomeni preoblikovanje življenja vseh nas, pomeni prilagoditev, pomeni tudi žrtvovanje modernega življenja kot ga poznamo za dobro naših zanamcev, a zgolj sprejem dokumenta brez dejanskega preoblikovanja družbe in posameznikov ne bo pomenil ničesar drugega kot zgolj še en sprejet evropski dokument, ki ne bo dosegel svojih ciljev. Zato nas tudi nekoliko skrbi stališče Vlade Republike Slovenije, ki večkrat poudari, da načeloma podpira zeleni dogovor, pri čemer pa že sedaj vemo, da Slovenija v preteklosti ni zavzela pravih korakov in učinkovitih ukrepov za uveljavitev zelene politike. In bojim se, da načelna podpora vseeno pomeni, da bodo na koncu imeli nižje standarde         kakor pa so tisti, ki so zastavljeni, sprejeti v dogovoru. In tega nikakor ne bi smeli dopustiti. Ob tem Socialni demokrati ob sami razpravi o zelenem dogovoru vsekakor absolutno poudarjamo, da to preoblikovanje družbe nikakor in nikoli ne sme iti na škodo ljudi. Ne smemo dopustiti, da bi s spremembami, ki naj bi jih dogovor prinesel nato v realnosti povzročili še več neenakosti med ljudmi in tudi med samimi državami članicami. Uveljavljanju zelene politike vsekakor moramo slediti načelu socialne pravičnosti in solidarnosti, kajti v nasprotnem bodo posledice podnebne krize nosili izključno ljudje in ne tisti, ki bi morali, torej povzročitelji in dolgoletni izkoriščevalci okolja. Zato se moramo prav v tem času, ko zeleni dogovor postaja politična realnost Evropske unije kljub optimizmu zavedati, da bomo kmalu trčili v dilemo kako ta dogovor realizirati, predvsem kar se tiče obremenitve s stroški, ki bodo izjemno visoki, več milijardni. Emisije CO2 je treba obdavčiti po vsej Evropski uniji a na socialno pravičen način tako, da bodo s škodo povzročeno okolju in ljudem dejansko plačevali onesnaževalci brez izjem tudi za veliko industrijo in za korporacije, ki si pogosto žal uspejo izboriti razno razne odpustke. Države članice pa naj tako zbran denar namenijo za sanacijo ekoloških in socialno degradiranih območij ter za naložbo cenovno sprejemljiv in čisto energijo, ki bo dostopna vsem ne glede na njihov socialni položaj, s čimer bodo omogočale enake možnosti za sodelovanje v boju proti podnebnim spremembam. Pomembno je odgovoriti na vprašanje kdo bo plačal in kje najti dodatne finančne vire, ki ne bodo obremenili ljudi. In tu, kakor je bilo danes že izpostavljeno, Socialni demokrati res vidimo priložnost za končno uresničitev drugih pomembnih zavez, ki bi jih Evropska komisija morala zasledovati. Morali bi mnogo bolj konkretno nasloviti pereče teme davčnih utaj, davčnih oaza, korupcije in obdavčevanje velikih korporacij, ki še dan danes po celotni Evropski uniji iščejo razno razne davčne odpustke in še po mojem mnenju najpomembneje vsi mi, pa bi se morali boriti, da sprejem zelenega dogovora in njegova uresničitev v nobenem primeru ne bo še bolj poglobila že sedaj izjemno hudega problema energetske revščine. Ko podatki kažejo, da tudi v Sloveniji tisti, ki imajo najnižje prihodke, za energente potrošijo tudi do četrtine svojih prihodkov, medtem ko tisti z najvišjimi pa le nekaj odstotkov. Zeleni dogovor in vse nadaljnje in s tem povezane strategije bodo uspešne točno toliko in nič več kot tolik kolikor bodo lahko najšibkejši uveljavili ukrepe tega dogovora. Današnje stališče bomo kljub temu podprli. Ker menimo, da je potrebno pozdraviti in podpreti zeleni dogovor in ker upam, da so bile tudi naše pripombe slišane in da bo Slovenija stremela v nadaljevanju, da jih bo čim prej in čim bolje uveljavila in sprejela,resnično učinkovite ukrepe, ne pa zgolj neke politike, ki se ne bodo mogle realizirati. Hvala.
Hvala lepa, mag. Hot.  Besedo pa dajem gospodu Borisu Doblekarju, potem pa gospod Nik Prebil.
Hvala za besedo, predsednik. Spoštovani poslanke, poslanci, evropske poslanke, državni sekretar z ekipo!  Jaz bom sicer povedal svoje mnenje o tem zelenem evropskem dogovoru, predvsem, če smo kaj poslušali državnega svetnika, se mi zdi, da je bilo tisto bistveno povzeto in povedano na nek pameten, konkreten, resen odziv na vse te zapisane besede v tem evropskem zelenem dogovoru, predvsem kar se tiče nas, torej Slovenije, države Slovenije, ki smo pač del te Evropske unije. Tukaj poslušamo vse sorte od tega, da je kapitalizem kriv za to, da je tako in tako naprej. Jaz bom sam povedal, če samo pogledamo vzhodni blok, ki ga je pokrival socializem pa zahodni, ki ga je pokrival kapitalizem, če malo pogledamo kje smo z naravo, kje smo z onesnaževanjem, kje smo z razvojem industrije, koliko izpustov je bilo pri nas, kako se je z naravo delalo, kako so smeti šle in vsi odpadki od nenevarnih do nevarnih v okolje, kjer še danes ležijo in ni denarja, da bi jih pospravili, odlagališče Rakovnik, še vedno kože ležijo tam, očitno jih ne bomo nikoli odpeljali, onesnažujejo okolje, zastrupljajo        ljudi, naravo, živali, to so konkretne stvari. Dajte denar zrihtati pa pospravite Rakovnik. Tukaj bodo ljudje videli tisto »aha, zdaj smo pa nekaj naredili.« No in to je socializem pustil pri nas. Tako, da ne mi tukaj fantazirati o kapitalizmu in socializmu. Itak smo pa tudi vzhodni del Evrope še daleč zadaj pred zahodnim delom, obravnavamo se pa bolj ko ne enako kar se tiče kuponov emisijskih in tako naprej. 7 % do 8 % v globalu Evropa povzroči onesnaženja. Nič ne slišim kaj dosti tukaj ali pa Evropske unije kako se bo lotila ali pa kako bo vplivala na tiste nerazvite države, države v razvoju; Indija, Kitajska, pa še marsikje drugje, ko veselo vozijo smeti, odpadek v reke, v morja, kjer se kadi iz dimnikov neomejeno, kjer se dejansko onesnažuje in zastruplja svet. Jaz ne vem ali vi ne veste, da ta ogljikov dioksid, pa ti strupi pridejo okoli planeta Zemlje k nam? Jaz ne vem ali mi mislimo, da bomo mi, če bomo Evropo čuvali, pa če bomo tukaj v Sloveniji še bolj restriktivni kot v Evropi, pa zmanjšali konkurenčnost proizvodnje gospodarstva, da bomo kaj mi živeli tukaj brez nevihte, brez suš, s čistim zrakom, lepo vas prosim. Mi bomo tukaj čuvali pa šparali, pa pustili, da bo gospodarstvo obremenjeno, s tem našim doprinosom bo pa nekdo drug dihal čistejši zrak. Dajmo se zavedati, da živimo na svetu in da je zelja okrogla, ne ravna in tokovi gredo okoli Zemlje. Če se samo spomnite Černobila kako hitro smo tukaj zagledali posledice onesnaženja pri nas, kako hitro je bilo to tukaj. Krožno gospodarstvo, odpadna embalaža, komunalno blato, to so problemi, to so tisti problemi, ki jih imamo, požari teh odpadov, čedalje več je teh požarov. Ali veste kako se zrak onesnažuje s temi požigi oziroma s temi požari? Ali se to sploh zavedamo? Dolga leta smo to embalažo, odpadke vozili na vzhod, istok ali na Kitajsko in potem v morje, pa smo jih fasali nazaj, saj so prišli nazaj v podnebje, vse dobimo nazaj. Zdaj tudi oni več tega nočejo, mi imamo pa tega kupe. To dajmo rešiti, to se mi zdi bistveno, ne da bomo to vsak dan poslušali kakšne probleme imamo, pa polno komunalnega blata, delali smo čistilne naprave, pravilno, to se mi zdi, da je tisto oprijemljivo kar ljudje čutimo in kar narava čuti, zdaj pa imamo cele kontejnerje odpadnega komunalnega blata, ko ne vemo kam bi ga dali, kaj bi z njim naredili. Ne vem ali ste v Evropskem parlamentu kaj govorili o tem? Poznate to problematiko? In bi rad slišal kakšne so rešitve, koliko denarja bo namenjenega za to in kako pomagate Sloveniji, da se izkoplje iz tega problema.   Kuponi emisijski iz cene 10 evrov na 5, barantanje, umik iz trga in tako naprej. Malo me spominja že na tiste kupone, ki smo jih imeli za bencin pri nas v socializmu.   Natura 2000. Zaščitena narava. Po drugi strani pa imamo toliko stroškov, toliko škode povzročene zaradi te Nature, ki se mi zdi, da jo je v Sloveniji mnogo preveč, da naredimo več škode kot koristi. Če ne verjamete si pojdite pogledati tam pri nas isto v Zasavju en primer, ki jih je polno po Sloveniji, kako se vijejo kolone tovornjakov in avtomobilov v strnjeni koloni in zastrupljajo okolje, ker promet ne steče, vse stoji v Hotiču, obvoznica ne sme biti narejena za Savo, kar je po celi Evropi običaj, ne sme biti narejena zaradi Nature 2000, zaradi nekih sulcev in tako naprej in žab, ki        so zaščitene, po drugi strani pa pojdite pogledati, ko bo prvi dež, ko jih bo na tisoče, deset tisoče povoženih na glavni cestni G2108, dol za Savo so za zaščitene in se ne sme nič delati. To je vse skregano z vso pametjo in logiko. Torej, naredimo neko naturo, ki bi ne vem kaj nam ščitila, po drugi strani imamo pa več škode storjene zaradi tega. Lokalne skupnosti pri urejanju prostora urejajo prostor lokalne skupnosti, ampak so pri tem zelo omejene zaradi mnogih soglasodajalcev s strani države, ki jih je od 30, 40 ali pa celo 50 jih pristavilo lonček, je treba kljuke odpirati, pisarne, birokrate obiskovati, imamo same zaplete in težave. Razvoj ne gre naprej. Marsikdo bi doma kaj naredil, pa bi s tem prihranil, da se ne bi promet odvijal, da ne bi onesnaževali okolja, pa ne dobi ustreznih dovoljenj. Predala hrane, samooskrba tudi to je državni svetnik omenil, spodbude kmetom, kmetije propadajo, kakšnih spodbud dejansko za to samooskrbo pa ni. Tu ljudje predelujejo eni zato, ker nimajo denarja, da prišparajo, drugi zato, ker imajo zemljo, pa bi radi delali, tretji zato, ker bi radi predelali domačo dejansko bio eko hrano kolikor je še, z ljubeznijo do zemlje in tako naprej, ampak teh spodbud ni, pa veste te hrane se ogromno pridela, te hrane doma pridelana, samooskrba družin tukaj ni zanemarljiva, pa če bi tukaj kaj pomagali, pa bi mogoče se tudi kakšna kmetija zato obdržala, pa bi ljudje več pridelovali hrane doma na lastni zemlji, ki jo imamo ogromno, samo jo ne znamo ceniti, tudi zaradi socializma in / nerazumljivo/, ko smo spet pri tem, ker nam je vcepil v glavo, da delo ni vrednota, da je brez veze delati, gremo nekam tja v en blok in bomo tam malo v eni tovarni delali dokler bomo denar tiskali, plačevali, zdaj je šlo pa vse hudiču vred. Prestrukturiranje premogovne regije, to me malo zanima kako bomo pa to prestrukturirali, na kakšen način, s kakšnim denarjem, koliko denarja. Vemo koliko je namenjenega vsega denarja, ampak na kakšen način bi pa to naredili recimo tam Zasavje na primer, imamo polno praznih prostorov od bivše termoelektrarne, toplarne in strojne tovarne Trbovlje in La Farge, ki so ga ekologi zaprli in tako naprej. Kako bomo to prestrukturirali? Imamo polno degradiranega območja, rudniških rovov, dnevnih kopov. Ali smo že pripeljali kakšno novo industrijo ali se kaj trudimo, da bomo delali kaj na tem, da se bo še naprej delalo tam, da bodo ti prostori izkoriščeni, da bodo ljudje zaposleni? Imate dimnik v Trbovljah, ki bi z njim privabili mnogo turistov s tisto packarijo sredi Zasavja, ki smo jo naredili tudi v socializmu. Hodijo gor, plezajo, razgled je neverjeten. Društva obstajajo, obstajajo strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo, pa morajo to na črno delati, namesto, da bi pomagali jim, uredili, če že. Objekt stoji, pa bi tukaj privabili mnogi ljudi, turizma in bi to zaživelo, pa bi nekaj od tega imeli. Tudi lokalno okolje, gostinci in tako naprej, ampak ne čim bolj omejevati, če se le da. Pa čisto en tak banalen primer, geotermalna energija, to je bilo že tudi omenjeno, pa že zadnjič na seji Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor, da premalo izkoristimo geotermalno energijo, veliko se o tem pogovarjamo, ampak kakšnih posebnih izplenov ni. Železnice. Ja, neki se objavljajo, ampak mnogo premalo. Imeli smo evropsko komisarko za promet, tudi ni bilo kakšnega posebnega izplena, ampak pustimo to. Tovorne železnice ja, ambiciozni cilji dejansko, ampak kako bomo to izvedli, si pa jaz ne predstavljam glede na to, da poznam kako        železnice funkcionirajo. Tudi mnogo tovornjakov bi šlo lahko na železnico, da ne bi onesnaževali okolja, ne bi obremenjevali prometa, predvsem tranzita, ampak je praktično neizvedljivo zaradi mnogih faktorjev in jaz si tega ne predstavljam, nobenih spodbud ne dobi železnica zato, da bi avtovlaki vozili, da bi bili tovornjaki, tovor lahko hitrejši po železnici kot po cesti ali pa vsaj primerljivo enako. V Avstrijo to vemo, da obstaja in zadeva funkcionira. Dajmo pomagati le čas se izteka, velike centralne čistilne naprave so bolj ko ne ponarejene, marsikje še niso. Denarja zato v razpisih ni več kaj dosti ali pa sploh ne več, v naslednji finančni perspektivi ne vem kako kaže.   Male komunalne čistine naprave. Ljudje bi radi tukaj sofinanciranje, pomoč, prav tako za male kurilne naprave. Saj je eko sklad in tako naprej, ampak določene regije dobijo, ker so manj razvite ali pa določeni kraji, občine celo, določeni pa ne, pa lahko rečem, da so na popolni isti razvitosti. Treba je zamenjati napravo, ki so stare 10, 20 ali pa celo 30 let in ljudje bi radi to zamenjali, pa enostavno ne morejo. Tudi če so subvencije glede na to, da je treba potem vse uradno delati z obrtnikom, ki izda račun in tako naprej, se enostavno ugotovi, da se jim to ne splača oziroma ne zmorejo.   Kar se tiče pa kurjenja odpadkov, sežigalnice, bili smo na Dunaju, videli smo kako to sredi mesta sežigalnica funkcionira, pa ni to samo na Dunaju, to po celi Evropi »laufa«. Videl in slišal sem tudi pa prav posebej primer v Arnoldsteinu tam čez mejo, kamor hodim po zimi včasih smučati kako je lepa dolina in kako lepo pospravijo vse smeti, kako lepo služijo na tem in sežigalnico se tudi vsa, cela dolina ogreva. Nobenega onesnaževanja, nobenih izpustov iz posameznih dimnikov. Pojdite si to pogledati, ta primer, pa naj bo to nek vzorčni primer, pa pomagajmo potem, da bi tudi mi recimo kaj takšnega naredili, tukaj sofinancirali, staknili glave skupaj in skupaj z vsemi naštetimi okoljskimi organizacijami, ki so dostikrat prevečkrat breme kot pa v kašno korist, naredimo kakšen tak projekt, vsaj enega, saj v Celju je tista sežigalnica, to je treba reči in tudi lepo funkcionira, nobenih težav, ampak to je pa tudi vse kar imamo, če se kdo loti, recimo v Anhovem smo imeli zadnjič cele ure in ure razprav, ko nekateri želijo stare grehe, stare probleme z azbestom v tej dolini naprtiti zdaj še za v naprej, ko so se lotili sežiganja odpadkov. Reciklaže pri nas mnogo premalo, sortiranje je, ki ga v socializmu ni bilo, zdaj v kapitalizmu oziroma jaz pravim tržnem gospodarstvu je sortiranje, ampak še vedno premalo in potem se te, ki si sežigali smeti, odločijo za sortirane smeti iz tujine namesto, da bi naše sežigali. Če bi še radi videli kako zgleda stihijsko ustanavljanje regijskih centrov za odpadke in kakšne so posledice, če se to lotijo stihijsko neke lokalne skupnosti brez resnega posredovanja države si pojdite pogledati v Zasavje Ceros v Hrastnik in boste videli kako to funkcionira, če se sami lotevajo zadev in kako zdaj določene občine bi kar odstopile stran kot občina Trbovlje, češ briga nas, do zdaj smo pa vozili tja smeti, mogli smo jih voziti iz Nove Gorice, zdaj se je še to ustavilo, tam se onesnažuje okolje. Skratka celo razsulo kakorkoli pogledam. Dajmo tukaj stopiti pomagati,        da se bodo take stvari reševale, da bo nek red, da bo neka disciplina, nek sistem vzpostavljen in da se bo vedelo kdo pije in kdo plača in da bodo tudi pravila jasno napisana, da se upošteva tiste evropske direktive, kar je potrebno in da bo tudi vse jasno, da vsak razlaga nekaj po svoje. Pravite tudi da onesnaževalci seveda plačajo, naj plačajo za onesnaževanje, naj plačajo seveda, ampak ti onesnaževalci so in pa še imajo tudi zaposlene delavce, ki delajo pri teh onesnaževalcih, ki imajo plače. Dajte se še to malo zavedati. In tukaj je pa potem tisto, ko pravimo, da bomo socialno pravični, da bomo zadostili socialni pravičnosti, pa ekonomski pravičnosti, pa tako naprej. Tukaj je potrebno res zelo občutljivo delati s tem. Ljudje so zaposleni, plače dobivajo in ti onesnaževalci plačujejo tudi davke v državni in lokalni proračun, ne pozabiti to.   Seveda zdaj veliko je zapisanega, veliko se o tem govori, tema je več kot zanimiva, dostikrat tudi zelo dobrodošla za različne populizme, da se malo ven mečemo, seveda o tem lahko govorimo po dolgem in počez, Evropa bi komandirala, evropski parlament bi »dajmo še, dajmo še naložiti čim več posameznim državam, dajmo še stiskati, dajmo še paziti, dajmo še obremenjevati podjetja, industrijo, gospodarstvo, dajmo jih fino zatisniti, dajmo na vse načine probati, ampak denarja pa dobimo premalo«, pravite »ja, bodo mogli pa državni proračuni poskrbet«. Iz kje, s kom? Ali pa Levica, še bolj, še več denarja, še bolj okoljski, še bolj to, še bolj tisto, na koncu pa kaj bomo potem, na koncu bomo pa brez denarja za.., torej ne bo zaposlenih, bo revščina še večja in tako naprej. Tako, da mislim, da glede na to kar je vse zapisano, prav, da je, ampak včasih se mi zdi, da so to neke pravljice, mogoče je bolj, da je več zapisanega, pa da potem vsaj del tega upoštevamo, tako da jaz gledam bolj na tak način vse te besede, ki so na papirjih, v realnosti, na samem terenu pa zgleda vse skupaj malo drugače. Tako, da nas čaka še veliko, veliko dela. Hvala lepa.
Hvala lepa, gospod Doblekar. Gospa Novak, želela ste repliko. Prej pa mi dovolite, da preberem še eno pooblastilo, in sicer pooblastilo poslanske skupine SD. Gospod Jani Prednik nadomešča poslanca gospoda mag. Marka Koprivca. Gospa Novak, izvolite.
Hvala za besedo.   No, ker sem bila neposredno izzvana kaj bo Evropska unija ali pa Evropski parlament naredil glede našega odpadnega blata, jaz mislim, da se mi vsi skupaj zavedamo, da tisto kar smo mi proizvedli je prav, da tudi mi pospravimo. In če druge evropske države uspešno rešujejo ta problem, mislim, da bi najmanj kar bi lahko naredili je to, da pogledamo kako drugi to rešujejo, ki imajo iste direktive in isto zakonodajo kot jo imamo mi. Torej moramo pomesti pred lastnim pragom, seveda na področju okolja imamo ogromno problemov v Sloveniji in s tem se strinjam, da predlogo časa trajajo razni birokratski postopki in dovoljenja in tako naprej, pa bom spet rekla pa poglejmo kako imajo druge države to urejeno, ki so ravno tako članice Evropske unije, pa to bolj uspešno rešujejo. Tako, da problemi so in jaz sem vesela, da bo vaša stranka prevzela zdaj ta resor in bo vse te probleme hitro in učinkovito odpravila. Upam, da jih bo, če se tega zavedamo.   Kar se tiče Nature 2000 sem tudi sama večkrat se spraševala zakaj so takšne omejitve, ko pa sedaj poslušam poročila kako se drastično zmanjšuje število rastlinskih vrst, živalskih vrste, kakšni problemi so z opraševalci, ne samo s čebelami, čmrlji,        (Nadaljevanje) tudi divjimi opraševalci, kakšno ogromno delo opravljajo namesto nas in da na Kitajskem že morajo ročno opraševati. Sem pa zadovoljna, da so te omejitve postavljene. Samo spet je vprašanje koliko in kako pametno se jih v Sloveniji držimo, glede na to, da smo pozidali z raznimi trgovskimi centri in še s čim drugim najboljše kmetijske površine, bom rekla spet, da smo kljub strogim evropskim pravilom sami sebi že veliko škode naredili. Torej, ne naprtiti vse probleme Evropski uniji. In ko govorimo o evropskem proračunu, sem že prej rekla, države članice dajejo denar. In sedaj kako lahko mi neko državo neto plačnico prisilimo, da da še več zato, da bomo mi to uporabili. Kohezijska sredstva so namenjena temu odpravljanju razlik, ampak moramo vedeti, da pa nobena država pa spet ni dolžna, da toliko poveča ali pa obremeni svoje davkoplačevalce, zato da bomo mi imeli več denarja. Gre za solidarnost in je prav, da smo solidarni v Evropi. Ampak kot sem že prej rekla, največ stvari pa moramo mi sami urediti, da bomo lahkote probleme reševali. Evropa začrta neko skupno smer, o kateri so se pa spet zmenile države članice. Evropski parlament je soodločevalec, ampak v Evropskem svetu pa sedijo ministri držav članic, ki ravno tako, in imajo škarje in platno, bom rekla. Mi samo soodločamo o tem.
Hvala lepa. Preden nadaljujemo z razpravo, gospod Maver, želeli ste besedo.
Marko Maver
Hvala. Mogoče bi samo to, kar je bilo zadnje stvari izpostavljene. Gospa Sukič je izpostavljala resnosti krize in primerjave s finančno krizo v preteklosti. Tukaj se načeloma strinjam, da bo resnost zavedanja te krize je potem izražena tudi s finančnimi sredstvi, ki so zato namenjena. Kar se tiče OV ciljev, lahko smo ambiciozni, lahko si postavimo, da bomo imeli 50 % OV-e do leta 2030. Ampak tukaj se je treba zavedati, da bomo potem tudi imamo finančno odgovornost, teh ciljev ne dosežemo. Trenutni cilji so za 2020 25 % in teh ciljev verjetno ne bomo oziroma skoraj verjetno ne bomo dosegli in bomo to tudi plačali. In tukaj so kazni že samo za nedoseganje cilja so visoke, potem so pa še letne kazni, če tega cilja ne izboljšaš. Tako da ta cilj obnovljivih virov, kakor je zastavljen v energetsko podnebnem načrtu, 27 % sicer ni neko veliko povečanje napram 25, kakršno je sedaj. Ampak tukaj se ti cilji lahko še prilagodi, odvisno kako bomo uspešni z umeščanjem v prostor. Tukaj, kakor je bilo pa izpostavljeno, imamo pa tudi, pridemo konflikt(?), ker imamo veliko območje Natura 2000, imamo veliko lokalnih skupnosti, ki morda kdaj niso pravočasno oziroma niso vključene v postopke, tu so nevladne organizacije. Tukaj je toliko enih različnih deležnikov in je treba te deležnike, kakor sem že prej omenil, treba vključiti v pogovore pravočasno, ker tako bomo doseli te cilje. Nekaj se je, kar je bilo že večkrat izpostavljano, nekaj si je postaviti cilj, nekaj je pa potem ta cilj tudi doseči.   Kar se tiče načelne podpore temu dokumentu. Načelna podpora pomeni, da veliko podrobnosti tega evropskega zelenega dogovora še ni znanih, je nekje en okvir, je neko načelo. In temu dajemo tudi mi načelno podporo. Sedaj se bo, naslednji teden bo predstavljen podnebni zakon, potem bodo tudi, kar se tiče teh mehanizmov in pa tudi druge podrobnosti in potem se bomo opredeljevali tudi do teh zadev.   Naslovil bi še kar je gospod Doblekar rekel glede CO2 kuponov, enkrat je 10 evrov, 5 evrov. ETS je tržni mehanizem. In Evropa je tudi jasno povedala, da bo te cene oziroma količino kuponov postopoma zmanjševala, nekje 2 in 2,5 % letno, kar bo pomenilo, da bo tudi cena kuponov šla navzgor. In tako kot pri podnebnih spremembah, tukaj je treba gledati, kako bi rekel, big picture. Tukaj se gleda trende, lahko na tri mesece, pol leta, pet let, deset let, petdeset let, sto petdeset let. In če samo za primerjavo, na današnji dan je cena kupona 25,15 evra. Najvišjo ceno je dosegla julija lani, 29 evrov in pol. Če pa gledamo same spremembe, en mesec je sprememba         4,6 %, tri mesece 3,5 %, v šestih mesecih je šla cena kupona dol za 0,4 %. Ampak če pogledamo eno leto je bilo povišanje cene 23,8 %. Če pa pogledamo že za tri leta je pa zvišanje cene kupona za 344 %. In to je za podjetja, dobro nekatera podjetja prejemajo te kupone brezplačno, ampak tudi to se bo ob reviziji ETS sheme se zna zgoditi, da bo teh brezplačnih kuponov bistveno manj. Za podjetje kot je pa TEŠ, ki pa mora predati, se mi zdi, 4 milijone kuponov letno je pa to zelo zelo velik strošek. Tukaj bo treba tako za vsa energetska intenzivna podjetja, kot tudi za proizvodnjo električne energije za TEŠ bo potrebno investirati ali v tehnologije ali pa se prestrukturirati. In zato premog postaja tudi ekonomično nevzdržen vir fosilne energije. Mogoče toliko zaenkrat.     PREDSEDNIK IGOR PEČEK: Hvala lepa, gospod Maver. Nadaljujemo z razpravo. Besedo ima gospod Nik Prebil. Izvolite.
Predsednik najlepša hvala. Kolegice in kolegi lep pozdrav. Spoštovana gospa evropska poslanka, državni sekretar in drugi vabljeni gostje!   Bilo je povedanega kar veliko. Moram reči, da se v neki meri strinjam z vsemi deležniki, ki so kaj povedali tako na levi kot na desni. Seveda so neke stvari pač bolj resnične kot druge, ampak vseeno. Tematika, ki jo obravnavamo evropski zeleni dogovor, neke trajnostne politike, so in bodo verjetno v prihodnosti ene najbolj pomembnih agend na dnevnem redu več naslednjih let, ker pač so to pomembne stvari, ki se jih moramo zavedati, in se ne izboljšujejo dovolj hitro, kot bi se verjetno morale. Jaz sam osebno pozdravljam takšen dogovor, ki seveda razumem, da je načelen, ko bodo stvari dogovorjene bomo lahko o njih odločali ali smo za ali smo proti in kaj je treba popraviti. A vendar je bilo povedanih nekaj stvari, s katerimi se vsekakor ne moremo strinjati. Namreč, vsekakor je v svetu opaziti, da postaja človeška neumnost višek tega sveta. In to je resnično žalostno.   Jasno je, da brez nekih striktnih ukrepov in jasnih ukrepov prav daleč ne bomo prišli ne v Sloveniji niti v Evropski uniji. In prav je, da smo ambiciozni. Jaz se s tem seveda strinjam. Moramo pa ostati tudi realni, kar ravno kaže na to, da tistih ciljev, ki smo si jih zadali v preteklosti sedaj ne bomo dosegali. Zato pač moramo neke realne cilje vključiti. Pač bomo morali pa tudi razumeti, da bodo nekateri ukrepi nujni in da bo to udarilo po ljudeh tako ali drugače. Njihov način življenja se bo spremenil. In dobro veste kakšni smo ljudje po naravi, da pa spremembe težko prenašamo in se jim težko prilagajamo ne glede na to ali so dobre ali so slabe, zaradi tega, ker pač to terja spremembo v našem ciklu življenja in to nikoli ni prav dobro.   Jaz sem se ravno včeraj vrnil iz Pariza. Bil sem na konferenci OECD, kjer smo govorili o transportu, o uvedbi digitalnega davka, tudi o vplivu koronavirusa, ne glede na svetovno gospodarstvo. Predvsem pa je bil nek celodnevni panel namenjen umetni inteligenci in digitalizaciji, ki, hoteli ali ne, v naš svet prihaja z zelo veliko hitrostjo. Zakaj to govorim? Zato, ker imata, po mojem mnenju, ravno ta digitalizacija in pa neka ustrezna vpeljava umetne inteligence, seveda upoštevaje etičnost, zasebnost in druge stvari, s katerimi se ukvarjajo tako na ravni Evropske unije, nenazadnje kot na ravni OECD in tudi v Sloveniji zelo intenzivno drugi deležniki, ker lahko te tehnologije pripomorejo k hitrejšem in bolj učinkovitemu zelenemu prehodu. Seveda pa se pač bomo morali tudi zavedati, da vpeljava teh novih tehnologij vpliva nazaj na trg delovne sile in verjetno bo povpraševanje po delovni sili manjše. Kaj bomo sedaj naredili s temi ljudmi, ki bodo na račun evropske tehnologije in pač nekako svetovnega razvoja umetne inteligence in digitalizacije izgubili službe in recimo tudi na, pač, v vpeljati tega trajnostnega razvoja in evropskega zelenega dogovora. Ker nenazadnje neki vplivi sigurno             bodo znani. Govora je bilo o tem, da ne sme iti to na ljudi, se vsekakor strinjam, da moramo davek plačati tisti, ki so zadevo zakuhali in jo onesnažili, ampak, spoštovani, jaz mislim, da ni dovolj samo to, da zadevo plačajo, ker nenazadnje tisti, ki ustvarjajo največ onesnaževanja, imajo po navadi tudi največ prometa, kar pomeni, da denar niti ni tako huda težava in jaz mislim, da ključni cilj je to, da za nekatere spremembe, mislim za nekatere stvari plačajo, predvsem pa, da se spremenijo in da spremenijo svoje lastne politike od tiste bolj trajnostne in tiste bolj ekološke ali pa pač moraš žal s svojim poslovanjem zaključiti. Ampak ti ukrepi niso tako enostavni. Nenazadnje se s kolegom Doblekarjem tukaj strinjam, da bodo ljudje izgubljali službe in kako se bomo soočali s tem in kako bomo ljudem to obrazložili, je še vedno vprašanje in jaz mislim, da eno težjih, ampak bo nanj prej ko slej treba podati odgovor.   Glede večletnega finančnega okvirja in evropskega zelenega dogovora, dokler tega večletnega finančnega okvira nimamo oziroma ni v celoti znan, govorimo o zmanjšanju sredstev. Jaz mislim, da ne moremo realno oceniti ali bo tak zeleni dogovor sploh možno realizirati. Namreč, vsi se danes zavedamo in govorimo, da bo treba veliko, veliko milijard evrov nameniti prehodu na zeleno politiko in trajnostno politiko, ampak spoštovani, jaz mislim, da bo mogla Evropska unija narediti več in del tega smo tudi države članice. Me pa zanima od kje bomo dobili oziroma predvsem od kje bomo vzeli te milijone in milijarde in jih namenili evropskemu zelenemu dogovoru in kako bodo na to reagirali ljudje. Jaz skoz govorim, da vse super in prav, jaz se strinjam s tem, da gremo v bolj zeleno okolje, jaz to vedno podpiram, ampak ali smo se ljudje sposobni odreči ugodnostim, ki jih imamo na račun okolja. Jaz mislim, da se tudi tukaj notri vsi niso sposobni odreči določenim stvarem za voljo okolja in to je tista stvar, jaz tukaj berem, komisija bo do marca 2020 predlagala prvi evropski podnebni zakon s katerim bo uzakonila podnebno nevtralnost do leta 2050, ja, prav, super, prisilimo ljudi, da bodo ogljično nevtralni, ampak problem tega kar imamo mi danes ni to problem, je miselnost ljudi v glavi in to je treba spremeniti, če bodo ljudje razmišljali bolj trajnostno in bolj ekološko bo tudi to bistveno lažje in hitrejše doseči. B  i pa se mogoče vseeno še naravnal na soseščino, nenazadnje mi je bilo všeč to kar je rekla gospa Ljudmila Novak, da tisto kar sami napravimo, moramo sami poskrbeti, da se ustrezno uredi. Jaz se strinjam, vedno je fajn začeti pri sebi in porihtati stvari pri sebi in nato okoli sebe in nato še povsod okoli in ravno tukaj jaz mislim, da Slovenija vseeno dela dokaj intenzivno na tem, da doseže nekaj, nenazadnje bo tudi evropsko predsedovanje obarvano zelo zeleno, jaz upam, da bomo temu sledili še naprej. Slovenija pa jaz mislim, da je prav, da podpira in da tudi intenzivno bolj se vključi na ta Zahodni Balkan in neposredno soseščino in aktivno sodeluje pri temu, da se nameni več pozornosti državam, ki so neposredno ravno tudi z vidika okolja in pomembno je, da te prihodnje države članice Evropske unije, ki se bodo priključevale tej naši družini, ustrezno vključijo svoje politike tudi v boju proti podnebnim spremembam in zelenim politikam, moramo se pa zavedati, da bo to, da terjamo spremembo na zeleni politiki oziroma podnebni politiki potrebno vključevati vse nadaljnje zakonodajne postopke po vseh področjih bodisi energije, kmetijstva in česarkoli drugega. Glede smeti, ki jih pa imamo, pa ja, verjetno bomo res rabili neko ekološko sežigalnico, ki bo to kar imamo, pač te odpadke, jaz ne verjamem, da bodo druge države članice Evropske unije sprejele te kupe odpadkov, ki jih pri nas imamo ali pa bo za to treba res veliko plačati, ampak jaz mislim, da bo to vsekakor prepotrebno in ravno to        (Nadaljevanje) je tisti, kar sem prej govoril, da je zelo važno kakšne informacija pa dajemo ljudem in kako ljudje to razumejo. In pač ustrezno razložiti zakaj je to dobro, pač bo pa treba ustrezno vložiti tudi zadostna finančna sredstva, da bo, ne vem, takšna sežigalnica ali pa karkoli drugega, s čimer se bomo spoprijeli, z odpadki pač ustrezno ekološko naravnana, ne samo za jutri, ampak tudi za kar nekaj let naprej. Tu bi jaz lahko še govoril o tem kar nekaj časa, ampak se mi zdi, da smo že zadosti slišali. Hvala lepa zaenkrat.
Hvala lepa, gospod Prebil. K razpravi sem se prijavil tudi sam, čeprav je bilo že zelo veliko povedanega z različnih zornih kotov o temah, ki vse skupa pestijo, pa bi vseeno rad vsaj v nekaj stavkih strnil določena svoja izhodišča in pa poglede.   Vsekakor podpiram evropski zeleni dogovor, ne glede na to, da bo mogoče v nadaljevanju izraženo kar nekaj pesimizma glede določenih elementov, ki so v tem dogovoru. Kljub temu, da gre za načelen dogovor jaz mislim, da tudi v tej fazi bi določeni elementi morali biti bolj jasno in bolj natančno definirani. Ocena ali je dovolj ali je premalo ambiciozen je relativna. Relativna predvsem z vidika v kakšni meri oziroma kako smo to ambicioznost sposobni realizirati. Če gledamo samo vsebino, vsebina sama po sebi niti ni tako nova v tem novem programu, saj so se že tudi prejšnje komisije nekako dotikale teh vsebinskih elementov. Gre pa za mogoče malo bolj posodobljeno ali malo novejši koncept celotnega razvoja Evropske unije. Ne gre samo za določene del, ki se dotika podnebnih sprememb, energetskih ciljev. Če se dotaknemo tega dela, kako Evropska komisija pričakuje oziroma kako si je predstavila realizacijo, ugotovimo, da gre za tri ključne postavke. Prva je strukturna preobrazba. Tukaj gre predvsem za krožno gospodarstvo. Pa sami vemo, da smo se s krožnim gospodarstvom že začeli ukvarjati par let, kar nekaj let nazaj. Učinkov je malo, po mojem mnenju, tudi zaradi tega, ker smo se bolj kot z definicijo dolgotrajnejših ali pa učinkov nasploh ukvarjali preveč s konceptom. Druga ključna postavka, ki se mi zdi / nerazumljivo/ oziroma ki je vpisana je to poudarjanje vodilne oziroma bolj vplivne vloge Evropske unije, predvsem na področju mednarodne gospodarske ali trgovinske diplomacije, kar je že gospa Ljudmila Novak poudarila, da je to eden izmed pomembnih elementov, da tudi trgovinski ali pa gospodarski sporazumi z državami, se pravi tako imenovanimi tretjimi državami so zelo pomembni, tudi takrat kadar govorimo o, recimo, BDP, pa ni to edini element uspešnosti. Sami vemo, da ni. Ampak če vzamemo v obzir, da želimo postati vodilni na tem področju, v tem trenutku pa Evropska unija pomeni oziroma predstavlja nekaj dobrih 7 % svetovnega bo to zelo težka naloga.   Tretji del, kar je pa tudi posredno že gospod Prebil tudi lepo povedal je pa to ozaveščanje oziroma priprava tega okoljskega akcijskega programa, kjer pa bo predvsem dan poudarke na razumevanju izzivov, ki nam jih to prinese. In tukaj je zelo na mestu pač vprašanje ali smo v tem trenutku res pripravljeni na to, da se bomo morali za izpolnjevanje določenih ciljev marsikatero ugodnost, ki jo imamo sedaj, dati na stran in jo pozabiti. To bo ključna stvar.   Meni osebno se cilji zdijo dovolj ambiciozni, tudi ti vmesni do leta 2030, ne glede na to, da večletni finančni okvir za leto 2021-2028 še ni / nerazumljivo/. Vemo v kakšnih gabaritih se gibljemo. Dejstvo je tudi, da je usmeritve postavila neka prejšnja Evropska komisija, potrdila in pa sprejela jo bo pa ta sedanja nova Evropska komisija, ki pa si za eno ključnih prioritet postavlja prav ta evropski zeleni dogovor.           Pri tem pa daje, vsaj v tem trenutku, premalo poudarka načinu in pa zmožnost in financiranja. Se pravi, govorimo v treh ali vsaj treh možnih virih, ki pa, po mojem mnenju, še nikakor niso v celoti sploh ne, ampak v določenih delih pa čisto nič ne dogovorjeni. Se pravi, govorimo o proračunu, za katerega vemo v kakšnih gabaritih se sedaj gibljemo. Govorimo o programu invest EU in pa govorimo o programu, ki jih financira Evropska investicijska banka. In nekatere ocene so, da bomo za realizacijo teh ciljev ne potrebovali tisoč milijard v 10 letih, ampak 3 tisoč milijard, zato da bomo lahko te cilje zagotovili. In če recimo vzamemo v obzir to številko, pa če jih Evropska komisija zagotovi 3 tisoč bo treba vse ostale vire najti iz držav članic. Se pravi, sami bomo morali prispevati, predvsem iz javnih virov, tisto, kar bo šlo, po moji oceni, malo lažje, veliko veliko težje pa bo najti vire na zasebnem področju. Spodbuditi podjetje, ki stremi za zaslužkom, da vlaga v zeleno ekologijo, to bo težek zalogaj oziroma težek cilj, ki si ga zastavljamo.   Bilo je že omenjeno, da samo za doseganja, mislim, da je to gospa Sukič povedala, samo za doseganje podnebnih in energetskih ciljev do leta 2030 bo potrebnih 260 milijard letno, kar je skoraj 1,5 oziroma 1,6 % nominalnega BDP Evropske unije. To pomeni, da bo morala vsaka država članica znotraj svojih ekonomskih politik vzpostaviti mehanizem za doseganje teh skupnih ciljev, ne prelagati bremena na pleča drugih in upati na solidarnost držav članic, da nam bodo dajale pomoč zato, da bomo reševali svoje probleme, ki smo si jih sami naredili, kar je bilo povedano v prejšnji razpravi in kar ste gospa Novakova tudi sama poudarila.   Dve ključni oziroma eno ključno vprašanje bi samo še za na konec. Republika Slovenija je sprejela nek razvojni program leta 2015. Mogoče ali pa je prav, pa upam tudi na nek način, da nas bo ta evropski zeleni dogovor prisilil v to, da bomo začeli bolj intenzivno razmišljati, da potrebujemo nov razvojni program. In še enkrat poudarjam, bistveno potem se mi zdi predvsem to, da bomo znali definirati cilje, predvsem pa, da bomo znali definirati učinke teh zastavljenih ciljev, tudi takrat, kadar bomo govorili o vidiku oziroma z vidika zagotovitve ali pa stimulacije, bolje rečeno stimulacije zasebnega kapitala zato, da bomo lahko te cilje dosegli. Toliko sem želel še sam.   Gospod državni sekretar Marko Maver, želite še kaj dodati? Hvala lepa.   Hvala lepa vsem za res, mislim da kar potrebno in temeljito razpravo, ki jo sedaj tudi končujem. Ker je predlog stališča daljši ga, če se strinjate ne bi bral. Tako dajem na glasovanje predlog stališča kot je objavljen na 5 in 6 strani gradiva z dne 13. 2. 2020. Glasujemo.   Kdo je za? (8 članov.) Je kdo proti? (Nihče.)  Ugotavljam, da je predlog stališča sprejet.   In s tem tudi končujem 1. točko dnevnega reda.     Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE ZASEDANJE SVETA EVROPSKE UNIJE ZA OKOLJE, KI BO V BRUSLJU DNE 5. MARCA 2020.  Gradivo k tej točki smo prejeli od Vlade dne 27. 2. 2020 na podlagi 8. člena zakona o sodelovanju med Državnim zborom in Vlado v zadevah Evropske unije.   Prosim gospoda Marka Mavra, državnega sekretarja na Ministrstvu za okolje in prostor, da nam predstavi izhodišča za udeležbo delegacije na tem zasedanju. Izvolite.
Marko Maver
Hvala za besedo. Ja, naslednji četrtek bo redno zasedanje sveta za okolje, kjer bodo ministri razpravljali predvsem v okviru evropskega zelenega dogovora glede nadaljnjih ukrepov, glede vrednotenja vodne zakonodaje. Hkrati bo potekala tudi razprav o zelenitvi evropskega semestra. Pregleda se tudi sprejetje zaključkov sveta o kakovosti zraka in pa potrditev predložitve dolgoročne podnebnem strategije EU okvirni konvenciji Združenih narodih o podnebnih sprememba. Tako da bo pet točk razprave.   Če preidem k posameznim točkam. Glede zelenega dogovora bodo ministri opravili razpravo o dosegu cilja ogljična nevtralnost oziroma o nadaljnjih korakih, ki je bilo, bo treba predlagati v novem akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo. Tudi o povečanju ambicij. Kar se tiče stališča Republike Slovenije je bilo že sedaj omenjeno, da Slovenija pozdravlja evropski zeleni dogovor in ukrepe, ki te sledijo, predvsem se zavzema, da se poudari pomembnost horizontalnega ukrepanja in pa okrepljenega medresorskega sodelovanja.   Hkrati podpiramo, kot sem že omenil, cilj ogljične nevtralnosti in pa seveda morebitno povečanje ciljev do 2030. Seveda se Slovenija v tej luči zaveda določenih izzivov in pa nacionalnih posebnosti. Vendar pa hkrati vidi ta prehod v nizko ogljično krožno gospodarstvo kot eden bistvenih razpoložljivih inštrumentov za trajnostno rabo naravnih virov in pa zmanjševanje emisij. In zato v luči tega podpiramo nov akcijski načrt za krožno gospodarstvo in pa tudi predvidene zakonodajne in druge ukrepe.   V drugi točki razprave bo razprava o vrednotenju vodne zakonodaje EU, kjer bodo ministri izmenjali mnenja o oceni vodne zakonodaje, ki se nanaša na ugotovitev pregleda učinkovitosti politike, ki jo je komisija izvedla v preteklem letu. In v katerem predlaga tudi izvajanje okvirne direktive o vodah, direktive o okoljskih standardih kakovosti, direktive o podzemni vodi in pa direktive o poplavah. Ugotovljeno v tem poročilu je bilo, da ti zakonodajni inštrumenti v veliki meri sicer ustrezajo svojemu namenu, čeprav jih je mogoče še nekoliko izboljšati.   Kar se tiče stališča Republike Slovenije bo Slovenija pozdravila to poročilo o preverjanju ustreznosti zakonodaje. Menimo tudi, da za doseganje teh ciljev je potrebno povezovanje z ostalimi direktivami in pa tudi v druge sektorske politike. Menimo, da obstaja tudi možnost za izboljšanje uporabe te zakonodaje pri zunanjih vprašanjih, ki se nanaša na doseganje okoljskih ciljev, opredelitev ustreznih kazalnikov, ki ponazarjajo napredek pri njihovem doseganju, prilagajanje na podnebne spremembe in zmanjševanje njihovega vpliva na stanje voda oziroma doseganje ciljev, obravnavanje novo zaznanih osnaževal in pa poenostavitev in zmanjšanje administrativnih bremen.   V okviru tretje točke razprave, ta bo namenjena zelenitvi evropskega semestra. Tukaj bodo ministri izmenjali poglede na zelenitev in pa vključevanje okoljskih politik v letni pregled rasti. In sicer, kot je bilo že omenjeno, v luči oblikovanja proračunskega okvirja za obdobje po letu 2020 bodo razpravljali vključevanje načinov trajnostnega financiranja potem letu. Komisija predlaga večjo pozornost evropskega semestra doseganju ciljev trajnostnega razvoja in pa teh ciljev oziroma doseganje ciljev agende 2030. Tukaj Slovenija podpira vključevanje okoljske dimenzije v strateške dokumente in politike, saj smo mnenja, da na ta način lahko dolgoročno zagotovimo trajnostno rast, omogočamo in spodbujamo učinkovito rabo virov in ohranjamo ter zagotavljamo nova delovna mesta. Se strinjamo, da je evropski semester lahko primerno orodje za spremljanje postopnega doseganja teh ciljev trajnostnega razvoja, pri čemer pa mora komisija podati konkreten predlog kako te cilje smiselneje vključiti v ta letni postopek usklajevanja ekonomskih in finančnih politik pri nadaljnji zelenitvi semestra.   Pod četrto točko razprave o oziroma zaključkih sveta o kvalitetah zraka bodo ministri predvidoma sprejeli sklepe, ki se nanašajo na ugotovitev pregleda učinkovitosti na tem področju. V omenjenem pregledu komisija ugotavlja, da so ti ukrepi politike         (Nadaljevanje) kakovosti zraka na ravni EU sicer doprinesle k samemu izboljšanju kakovosti, ampak ostaja onesnaženost najpomembnejši okoljski vzrok pri zdravstvenih problemih in za nadaljnje izboljšanje zlasti glede uskladitev s Svetovno zdravstveno organizacijo oziroma zakonodajo predlaga potrebne ukrepe.   Kar se tiče stališča Republike Slovenije, tukaj podpiramo predlagane sklepe. V tem okviru podpiramo namero za revizijo standardov kakovosti zraka, da bi se ti čim bolj uskladili s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije. Podpiramo tudi ambiciozne cilje, ko gre za določitev strožjih standardov za male in srednje kurilne naprave, ki za Slovenijo, je bilo že izpostavljeno, predstavljajo poseben izziv. Podpiramo tudi namero za pripravo nadaljnjih in bolj podrobnih navodil za izvajanje monitoringa in pa pozdravljamo zaključitev sklepa v zvezi z aktivnostmi na področju zagotavljanju kakovosti zraka na zahodnem Balkanu.   Pod 5. točko pa bo obravnavano posredovanje dolgoročne strategije emisij sekretariatu konvencije o podnebnih spremembah. Kot sem že prej omenil je komisija pripravila ta osnutek. Tukaj bo potekala razprava predvsem o nadaljnjih korakih in predstavljeno bo tudi poročilo, kot je bilo pripravljeno v decembru prejšnjega leta. Kot je bilo prej že omenjeno, tukaj Slovenija pozdravlja ta predlog dolgoročne strategije. Strinjamo se, da bi bilo potrebno, da se Evropa mora prilagoditi na spremembe in pa tudi zagotoviti potrebno skladnost ukrepov na vseh področjih ter da EU ostane ta vodilna sila tudi na globalni ravni v smeri povečanja ambicij na tem področju. To je zaenkrat.
Najlepša hvala, gospod Maver. Sedaj pa odpiram razpravo. Vidim, da želje po razpravi ni več, zato jo kar zaključujem.   Na glasovanje dajem predlog sklepa, ki se glasi: »Odbor za zadeve EU se je seznanil z izhodišči za udeležbo delegacije Republike Slovenije na zasedanju Sveta Evropske unije za okolje, ki bo v Bruslju dne 5. 3. 2020 in jih podprl. Glasujemo.   Kdo je za? (7 članov.) Je kdo proti? (Nihče.)  Ugotavljam, da je predlagani sklep sprejet.   Hvala lepa vsem še enkrat. Hvala lepa vam gospod državni sekretar Marko Maver.   S tem končujem 2. točko in 73. sejo Odbora za zadeve Evropske unije. Hvala lepa.     Seja se je končala 28. februarja 2020 ob 11.20.