Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!

Pričenjam 10. sejo Odbora za pravosodje. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora: Željko Ciglar. Nadomeščanj za enkrat nimam najavljenih. Ker k dnevnemu redu se je ni bilo v predlogu za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - NA OBRAVNAVO LETNEGA POROČILA KOMISIJE ZA PREPREČEVANJE KORUPCIJE ZA LETO 2018 IN OCENO STANJA ZA LETO 2018, KI STA BILA DNE 31. MAJA 2019, OBJAVLJENA NA SPLETNIH STRANEH DRŽAVNEGA ZBORA.

Kot gradivo imamo na voljo še mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev z dne 11. septembra 2019. K tej točki dnevnega reda smo vabili: Komisijo za preprečevanje korupcije, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za javno upravo in Državni svet.

Letno poročilo Komisije za preprečevanje korupcije za leto 2018 in oceno stanja za leto 2018, je Državnemu zboru posredoval predsednik komisije za preprečevanje korupcije v skladu z 19. členom in s prvim odstavkom 20. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Odbor za pravosodje pa ga bo obravnaval na podlagi četrtega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora, ki določa, da matično delovno telo obravnava poročilo, ki je bilo Državnemu zboru posredovano na podlagi zakona ali drugega predpisa praviloma v teh mesecih po posredovanju. Obravnava na seji Državnega zbora pa se opravi, če tako določa Poslovnik Državnega zbora ali če to predlaga matično delovno telo, ki v tem primeru pripravi predlog akta.

Pričenjamo z obravnavo letnega poročila Komisije za preprečevanje korupcije za leto 2018 in oceno stanja za leto 2018. Želi besedo predstavnik komisije za preprečevanje korupcije? Prosim, gospod predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, Boris Štefanec.

Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem v mojem imenu in v imenu mojih dveh namestnikov, Uroša Novaka in Simona Savskega!

S posebnim zadovoljstvom moram ugotoviti, da pravzaprav delamo v popolni sestavi, in da seveda v skladu s tem nam je omogočeno, da tudi opravljamo svojo nalogo tako kot je z zakonom predvideno. Letno poročilo, ki ga obravnavate danes in ocena stanja seveda je peto letno poročilo Komisije za preprečevanje korupcije v tej sestavi. Začetek dela tega senata je iz marca 2014 in se bo marca 2020 zaključilo. Sedat komisije je letno poročilo in oceno stanja sprejel na svoji seji, 15. maja 2019. Ocena stanja in letno poročilo je bilo soglasno sprejeto in potrjeno. V skladu z določili zakona, 20. in 21. člena, smo poročilo do konca maja, in sicer 30. maja letos, izročili predsedniku Državnega zbora, gospodu Židanu. In glede na tradicijo pravzaprav in glede na dejstvo, da je predsednik republike tisti funkcionar, ki člane senata Komisije za preprečevanje korupcije imenuje, smo pravzaprav uvedli to prakso in pri njih vztrajamo, da letno poročilo in oceno stanja izročamo tudi predsedniku republike. To seveda ni zakonska obveznost, mislim pa, da se spodobi izročiti letno poročilo tudi tistemu, ki je pravzaprav zadolžen za naše imenovanje.

Jaz in moja dva sodelavca seveda ne bi radi zlorabljali vašega časa, ki je pravzaprav itak vedno dragocen in gre za to, da verjetno ni nobenega razloga in potrebe, da ponavljamo tisto kar je zapisano v poročilo in oceni stanja. Domnevam, predvsem seveda tiste, ki jih je to zanimalo, da ste to prebrali in zato mislim, da res nima smisla to ponavljati. Rad bi pa dal nekaj poudarkov o delovanju komisije in o stanju na tem področju, tako kot ga mi vidimo. Začel bi s tem, da izražam posebno zadovoljstvo komisije, da smo končno uspeli naš postopek, torej postopek pred Komisijo za preprečevanje korupcije, urediti tako, da je skladen s stališči Upravnega sodišča in s stališči Vrhovnega sodišča. Dobili smo že nekaj odločb teh sodišč, ki so potrdile, predvsem seveda nas zelo razveseljujeta dve odločbi Vrhovnega sodišča, kar seveda pomeni, da so odločbe dokončne, ki je ugotovilo, da je postopek pred Komisijo za preprečevanje korupcije zakonit v skladu s tistim kar se pričakuje, v skladu s tistim kar določa zakona in ob uporabi sodne prakse. Nekateri, ki ste že dalj časa in ste že poslušali, obravnavali podobna poročila v teh letih odkar je v funkciji ta senat veste, da so bili začetki našega dela drugačni. Veliko se je govorilo o tem, da zadeve pred komisijo padajo, da je delo nezakonito, da krši pravice udeležencem pred našim senatom in tako naprej. To je bilo seveda zelo boleče, moram reči. Vendar veljalo je takšno stališče, da je postopek pred komisijo sui generis postopek, torej nekaj posebnega, bi po domače temu rekli, da udeleženci v postopku pred komisijo niso stranke v smislu vseh drugih procesnih predpisov, tudi ne ZUP-a. Da se ZUP ne uporablja, razen v posebnih primerih. Da nismo dolžni stranke obveščati o postopku pred komisijo, da jih nismo dolžni obveščati in jim izročati odločbe, razen v primeru, če smo jih želeli javno objaviti. Vse to je sodišče, predvsem Vrhovno sodišče, mislim da je bilo februarja 2016, zaključilo to obdobje z odločitvijo, da tako kot delamo, delamo napak. In od takrat naprej so se seveda te stvari spremenile. Ne glede na to, to moram posebej opozoriti, da je zakon, ki je veljal pred februarjem 2016 in zakon, ki velja danes, še vedno isti. Smo pa v skladu s sodno prakso, ki jo je izoblikovalo predvsem Vrhovno sodišče, izoblikovali naš postopek tako, da smo sedaj potrdili, da je ta postopek zakonit. Trajalo je dolgo časa, žal moram reči, da je trajalo skoraj moj cel mandat, ker moj mandat traja še pol leta, seveda, namestnika sta bila izvoljena bistveno pozneje oziroma imenovana, in bosta nadaljevala, sam pa bom, seveda, marca 2020 zaključil svoj mandat. Ampak moram odkrito reči, da se je izplačalo. Izplačalo se je, ker nositi breme tega, da delaš nek postopek in ti nekdo očita, da delaš nezakonito je nevzdržen. Ampak sedaj smo to presegli.

Druga stvar, o kateri bi rad spregovoril nekaj besed, je seveda vsebina, ki jo zelo dobro poznate. To je vsebina in poizkusi noveliranja našega zakona. Te aktivnosti pravzaprav, bom rekel takole, trajajo od meseca marca 2015 naprej. Žal do danes tega nismo uspeli spremeniti. Sami se ves čas odločno zavzemamo za celovit in nov zakon, ker smo odločno na stališču, da je samo to rešitev, ki bo pravzaprav na nek način dokončna v smislu popolne pravne podlage in temeljev za delovanje komisije. Seveda glede na to, da so bila stališča predvsem pri predlagateljih, v mislih imam predvsem Ministrstvo za javno upravo in v zadnji fazi Ministrstvo za pravosodje, drugačna, nam ni preostalo drugega, kot da se seveda temu podredimo. Posebej moram povedati, da je bila edino aktivnost sedanje, zadnje garniture na Ministrstvu za pravosodje takšna, kot smo jo ves čas pričakovali. Moram vendarle zelo odločno in javno povedati, da smo z Ministrstvom za pravosodje, lahko rečem, zelo dobro sodelovali in tudi sodelujemo. Ja, v marsičem se ne strinjamo, ampak dialog je stalno vzpostavljen in deluje, za razliko od prejšnjih časov, ko je bilo seveda to bistveno drugače.

Z marsikatero rešitvijo, sicer z noveli, seveda soglašamo in smo to tudi povedali, z marsikatero pa ne. Jaz seveda v podrobnosti ne bom šel, ker to ni današnja tema, pravzaprav, razprave na tem odboru, ampak bo tema te razprave takrat, ko bo, mislim pa, da je novela že v Državnem zboru in da bo v relativno kratkem času do tega prišlo. Opozoril bi pri tem samo to, da je vendarle zaskrbljujoče dejstvo, da tudi strokovne službe Vlade - v mislih imam Službo za zakonodajo - in strokovna služba v Državnem zboru - v mislih imam Zakonodajno-pravno službo – odločno stojita na stališču, da bi bilo potrebno pripraviti nov zakon. Številni očitki so - mi jih nismo dajali, ker v tej fazi razgovorov, ki smo jih imeli, to z naše strani najbrž ni bilo potrebno - ampak številni očitki so, da so nekatere rešitve tudi ustavno pravno sporne. Zato seveda smatramo, da takšni predlogi, dokler nosijo takšno breme, ne bi smeli biti predmet obravnave pred Državnim zborom in bi morale te dileme biti razrešene bistveno prej.

Kot sem rekel o statistiki in o teh zadevah, ki izhajajo iz poročila in ocene stanja, ne bi govoril. Veliko je bilo javno govora o tem, da komisija pravzaprav, torej, to so bile relativno pavšalne ocene, seveda, da komisija nič ne dela. Samo en podatek bom povedal, pa vas ne bom obremenjeval z večimi. V obdobju mojega mandata smo prejeli v obravnavo 4 tisoč 976 zadev - to velja seveda do konca lanskega leta - in obravnavali in tako ali drugače zaključili, smo 6 tisoč 114 zadev. Težko je seveda reči, da nič ne delamo, res pa je, da so odzivi na naše delo preskromni, da ni ustreznih posledic, da se govori o tem, da je komisija brezzobi tiger… Ne želimo gristi in tudi še karkoli drugega ne. Ne želimo si nobenih drugih pooblastil.

Nam se očita tudi, da imamo določena represivna pooblastila, pa jih nimamo in si jih tudi ne želimo. Želimo samo slovenski družbi in javnosti povedati, kaj se v tej državi dela narobe in pričakujemo, da tisti, ki odločajo oziroma odločate, o nekaterih stvareh, te stvari ugotovite, upoštevate in da imajo naše odločitve potem tudi posledice. Žal, zelo velikokrat ali pa največkrat, ni tako.

Nekaj malega spregovoril še o pogojih, v katerih komisija dela, predvsem o kadrovskih in finančnih pogojih. Stanje ni zadovoljivo. Stalno se seveda tudi na nek način tolažimo, da ni mogoče drugače, kot sprejeti dejstvo, da smo del slovenske družbe in tudi smo in seveda delimo usodo, tudi finančnih in kadrovskih zmožnosti te družbe, vendar pa moram reči, da, v primeru, ko delamo primerjavo z nekaterimi drugimi organi, podobnimi z nami, / nerazumljivo/ neodvisnimi državnimi organi, so stvari pri nekaterih organih bistveno drugačne, kot pri nas. Tako se nekaterim organom lahko proračun v relativno kratkem obdobju, poveča več kot za enkrat, nam se pa proračun ne poveča nič.

Tudi kadrovske zagotovitve za delo, se lahko nekaterim organom enormno povečajo, nas se pa opozarja stalno na kadrovske načrte in vse, kar je v zvezi s tem, kar je seveda v skladu z zakonodajo, ki pri nas velja, ne rečem, da ne, ampak, boli pa seveda dejstvo in je nesprejemljivo, da za nekatere velja, za druge pa ne velja. Sistemizacija, ki jo imamo sprejeto, je izpolnjena približno s 50 %, to izhaja tudi iz tabele, ki jo v poročilu vidite. Bom govoril na okroglo, morda so številke še malo slabše, ampak približno 50 % tistega kar bi naj imeli je izkoriščenega, seveda izkoriščeno je zato, ker nimamo več denarja, nimamo več sredstev, da bi zaposlili več ljudi, pa bi jih potrebovali, veliko več, ampak delimo usodo takšno kakršna je, ampak to so težave s katerimi živimo. Glede na to, da se moj mandat zaključuje na nek način, nisem nikoli veliko govoril, in to nekateri tudi veste, ne o svoji plači, ne o plači mojih kolegov namestnikov, sem se pa odločil, da bom na koncu svojega mandata tudi o tem vedno bolj na glas govoril. Funkcionarji Komisije za preprečevanje korupcije smo najslabše plačani funkcionarji v tej državi. Moj plačni razred je 54, plačni razred obeh namestnikov je 51. Leta 2004, ko je bila komisija ustanovljena, je bil plačni razred takratnega predsednika 64, pade je na 54 z odločitvijo v Državnem zboru, zakaj ne vemo. Tudi ne vemo zakaj in kakšen je razlog, da smo mi najslabše plačani funkcionarji. Zato to postavljamo kot dilemo, kot vprašaj in v prenesem smislu se na nek način pridružujemo aktivnosti predsednika Računskega sodišča, ki govori o tem, da je te stvari treba urediti. Torej, ne mislimo predvsem in samo na naše plače, ampak mislimo na plače vseh funkcionarjev, med njimi ste seveda tudi poslanci, v Republiki Sloveniji. Razmere niso ustrezne takšne kot bi morale biti. In za zaključek morda še nekaj o aktualnih zadevah s katerimi smo se ukvarjali v zadnjem času pa niso doživele ustreznega odziva kot bi morale. Vprašanje uvedbe parlamentarne preiskave v zvezi s sodnimi postopki, mi seveda govorimo o konkretnem sodnem postopku, ker v predlogu uvedbe parlamentarne preiskave se govori o sodnem postopku, ki se tiče zadev Kangler in ostali sicer piše, je pa tako kot poznamo vsebino mi zdaj, usmerjeno samo v to, smo odločno na stališču, da je takšna parlamentarna preiskava nepotrebna. Glede na to, da postopka nismo izvedli do konca, ne morem govoriti o drugih stvareh in o drugih odločitvah, ki jih bo komisija sprejela, če jih bo sprejela seveda, lahko pa povem, da smo odločno na stališču, da zastopamo in soglašamo s tistimi, ki jasno in javno govorijo, da politične odgovornosti tožilcev in sodnikov ni. lahko pa je politična odgovornost kogarkoli drugega. Soglašamo pa s tem, da marsikaj v slovenskem pravosodnem sistemu ne štima, zato bi aktivnosti morale biti usmerjene v spremembo na tem področju. Zato je fokus naše aktivnosti v zvezi s tem usmerjen ne samo v to, da želimo izraziti nesoglasje s takšnim načinom vendarle neustreznega pritiska na delo pravosodje, da pa se tudi v okviru pravosodja uredijo nekatere zadeve. Glede na to, da sem bil 22 let odvetnik in glede na to, da 40 let tako ali drugače delujem v slovenskem pravosodju, so mi nekatere stvari znane in jasne in postavljam samo eno dilemo kako je možno, da je v tej konkretni zadevi, ki jih je bilo približno 20, nekaj čez celo, v 17-ih zadevah sodeloval in deloval eden in edini preiskovalni sodnik. Torej, to vsekakor ni v skladu z načelom naravnega sodnika, načelo naravnega sodnika veste kaj je, da se zadev dodelujejo po vrstnem redu tako kot sodni red to pravi in to je samo ena izmed okoliščin, ki so seveda zelo moteče. Usmeriti fokus v odkritje in odkrivanje zakaj je tako pa seveda zelo soglašamo. Zavračamo pa seveda pritiske tam, kjer pritiski niso potrebni. Nekaj bi vendarle rad povedal tudi o Zakonu o poslancih. Veste, da se je v zvezi s konkretno zadevo zadeva zelo aktualizirala, da smo mi s svojo aktivnostjo, ki je v skladu z Zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije zaključili, da smo pričakovali bistveno več bom rekel od parlamenta pa se to ni zgodilo. Ja, so aktivnosti v zvezi s spremembo Zakona o poslancih, kar je seveda pravica parlamentarcev, v to se mi ne spuščamo, vendar pa seveda vendarle z nesoglasjem pravzaprav gledamo na stališče, ki izhaja iz predloga sprememb Zakona o poslancih, ki pravzaprav iz tega zakona črta edino možno sankcijo oziroma rešitev v primeru, da je funkcija poslanca obremenjena še s kakšno drugo funkcijo, nalogo, dejavnostjo, ki ni združljiva s to funkcijo, zato smo seveda odločno na stališču, da le to treba spremeniti, zato smo tudi verjamem, da vse stvari do vas še niso prišle včeraj v Državni zbor vložili pobudo, to pobudo smo naslovili na Državni zbor, kar pomeni na vse poslance Državnega zbora istočasno pa tudi na ministrstvo za pravosodje in na Ministrstvo za javno upravo z željo, da se razmisli o teh dilemah in da se pripravi ustrezen predlog, ki bo izkazoval, da z demokracijo beri odgovornostjo mislimo resno. Če to ne bo tako, potem so besede demokracija samo besede. Istočasno smo se opredelili in tudi v Državni zbor in vsem ostalim naslovnikom poslali pobudo za ustrezne aktivnosti v zvezi s ponovno oživitvijo določenega predloga, ki bi omogočal seveda ta predlog zahteva spremembo zakona, ki bi omogočal odpoklic župana, odpoklic občinski svetnikov in še morda katerih drugih voljenih funkcionarjev. To namreč sedaj ni zmožno. Sklicevati se na to, da so župani na prepihu javnosti, na prepihu volivcev vsaka štiri leta po oceni komisije še zdaleč ni dovolj. To je sicer res, vsak župan, ki hoče kandidirati ponovno mora na volitve in to je sito, ki ga je relativno težko prebroditi pravzaprav, vendar to ni dovolj. Župani in to se je seveda najbrž že pokazalo jaz o imenih ne bi, če bo potrebno bom, so pokazali, da neustrezno, nekorektno, nezakonito ali kakorkoli že ravnajo tudi med mandatom in to tako, da so preobremenjeni s pravnomočnimi odločbami nekaterih organov med njimi tudi Komisije za preprečevanje korupcije pa se ne zgodi nič. To je posmeh slovenski demokraciji, ker tako enostavno ne gre. Demokracija je predvsem odgovornost in odgovornost zahteva posledice predvsem, če je nedvomno in če hočete pravnomočno ugotovljeno, da so nekatere stvari nezakonite. Jaz sem včasih o tem že govoril, da kultura posameznih funkcionarjev, ki zahteva odgovornost Sloveniji še ni na takšni stopnji, da bi posamezni zdrs takšen ali drugačen pomenil odstop posameznega funkcionarja to se namreč pri nas ne dogaja. Torej tudi v tej smeri gre ta pobuda komisije, ki je bila včeraj vložena v Državni zbor in poslana tudi obema ministrstvoma. Rad bi opozoril še na eno zadevo, morda na dve. Ena zadeva, ki se neposredno nanaša tudi na delo Državnega zbora. Iz našega zakona izhaja, iz resolucije o nomotehnični dejavnosti izhaja, komisija je neštetokrat opozorila na dejstvo, da bi morala, mi se seveda zavzemamo za to, da bi komisija dobila vso zakonodajo, ki se tako ali drugače predlaga v obravnavo v Državni zbor ali sicer v pregled in v možnost, da o tem da stališče. Zelo malo od te zakonodaje dobimo v pregled pa še velikokrat dobimo pregled takrat, ko nobene spremembe več niso možne razen seveda poslanski amandmaji, to pa je seveda vendarle dejavnost / nerazumljivo/, s katero se komisija običajno, potem ne ukvarja, da bi posamezne poslanske skupine nagovarjala na vložitev posameznih amandmajev. Čisto za zaključek še nekaj v zvezi s proračunom.

Torej nekaj informacij je bilo tudi včeraj, da gospodarska rast, ki je torej na neki fazi, ki zahteva opreznost odločevalcev v zvezi s proračunom to ste seveda v prvi vrsti in predvsem tudi vi kaže na to, da je treba uvesti prve ukrepe varčevanja. To, kar smo včeraj slišali se je seveda nanašalo na proračun za drugo leto. To, kar vsi veste ali pa vsaj nekateri od vas veste je pa dejstvo, da je proračun letošnji do konca leta zaprt, nekateri to veste nekateri ne. Tisti, ki seveda neposredno o kakšnih finančnih zadevah odločate pa veste. Zaprt proračun seveda pomeni, da moramo državni organi za posamezno obveznost, ki je tako ali drugače odprta tudi za novo obveznost, ki jo odpremo do konca leta posebej obrazlagati Ministrstvu za finance. Glede na to, da nam v zakonu piše, da smo neodvisni državni organ, da je naš proračun - sedaj govorim o proračunu Komisije za preprečevanje korupcije - sprejet in potrjen in znaša približno milijon 700 tisoč evrov je za nas nesprejemljivo in podcenjujoče, da mora predsednik komisije referentom - pa jih seveda nič ne podcenjujem, da ne bo kaj narobe - na Ministrstvu za finance posebej obrazlagati utemeljenost razlogov, da pošlje nekoga na mednarodno aktivnost, ki je utečena. Mi se udeležujemo mednarodnih aktivnosti samo tam, kjer predstavljamo Republiko Slovenijo govorim o OECD, o GRECO, / nerazumljivo/ in podobnih aktivnostih. Ko želimo nabaviti neko računalniško opremo ali kakorkoli drugega moramo to posebej obrazlagati ali je to potrebno do konca leta ali je to utemeljeno, ampak gre za proračun, ki je potrjen, ki je naš in glede na to, da smo mi neodvisni državni organ je za nas to popolnoma nesprejemljivo. Neodvisnost, če hočete doma v družini ali kjerkoli drugje se seveda prične pri financah in govoriti o tem, da smo mi neodvisni državni organ obrazlagati pa moramo vsako postavko od septembra do konca leta ali je utemeljena ali ne tu neodvisnosti ni. Tu tudi vas na neki način ti načini seveda so prosim za ustrezno pomoč.

Z naše strani v tej fazi za enkrat toliko. Jaz o samih številkah nebi, ker mislim, da je nepotrebno, ker bi šlo za ponavljanje tistega, kar ste prebrali.

Hvala lepa, da ste me poslušali.

Hvala za predstavitev. Želi besedo predstavnica Ministrstva za pravosodje? Izvolite, besedo ima državna sekretarka dr. Dominika Švarc Pipan.

Hvala lepa, gospod predsednik. Hvala za besedo. Dobro jutro. Lep pozdrav tudi vsem ostalim seveda spoštovani predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, oba namestnika, morebitna dodatna ekipa, vse poslanke in poslanci! Gospod predsednik dovolite mi, da to priložnost uvodoma izkoristim tudi za čestitke k novi funkciji in željo, da bomo v prihodnosti dobro sodelovali.

Danes torej obravnavamo letno poročilo Komisije za preprečevanje korupcije za leto 2018. Kot je znano in kot je bilo tudi že poudarjeno je KPK samostojni neodvisen državni organ, ustanovljen za preprečevanje korupcije in promocijo integritete v javnem sektorju. To letno poročilo, letno poročanje skupaj z oceno stanja v vsakem letu je oblika nadzora Državnega zbora nad delom KPK in kot je predsednik v oceni stanja na področju preprečevanja korupcije tudi podal oceno trenutnega staja na tem področju, kakor tudi na področju odpravljanja nasprotja interesov.

Ministrstvo za pravosodje uvodoma pozdravlja to letno poročilo KPK. Želeli bi izraziti naše močno mnenje, da je komisija seveda izjemno pomemben člen v sistemu boja proti korupciji in pri zagotavljanju integritete javnega sektorja v Republiki Sloveniji.

Tudi v tokratnem poročilu je razbrati kar nekaj pozitivnih premikov, predvsem na področju preventivnega delovanja komisije, povečanja poročanja lobističnih stikov in pa nadzorov na področju načrtov integritete. Kljub temu bi želela uvodoma izpostaviti, da na ministrstvu z obžalovanjem ugotavljamo, da poročilo komisije na nekaterih mestih ne vsebuje podatkov o aktivnostih in rezultatih dela komisije, ki bi segali dlje od zgolj statistične oziroma administrativne obdelave podatkov. Tako na primer v poročilu ni vsebinske analize oziroma kvalitativnih podatkov o učinkih dela Komisije za preprečevanje korupcije na področju lobističnih stikov, prepovedi in omejitve sprejemanja daril in pa na področju načrtov integritete. Kot rečeno, na ministrstvu odsotnost takšne kvalitativne analize obžalujem iz razloga, ker posledično ni mogoče realno oceniti ali omenjeni instituti kot so urejeni v veljavni zakonodaji prinašajo pričakovane želene učinke, na primer v smislu odkrivanja korupcije oziroma dviga integritete. Menimo, da bi bila takšna kvalitativna analiza koristna in potrebna, zlasti v tem obdobju, ko smo še vedno v fazi sprejemanja oziroma spreminjanja zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Mogoče samo zelo na kratko naj omenim, da smo skušali odgovore na ta naša vprašanja pridobiti v procesu priprave novele. O tem nekaj malo kasneje. Smo pa tudi pred dobrim tednom v odnosu do tega letnega poročila na KPK poslali prijazen dopis v katerem smo zaprosili za dodatna pojasnila v zvezi s temi vprašanji, v zvezi s temi instituti, vendar žal odgovorov nismo dobili.

Ministrstvo za pravosodje seveda ni pristojno za oceno vsebinske ustreznosti letnih poročil KPK ali pa ocene stanja in ne želimo v ničemer posegati ne v samostojnost in neodvisnost KPK, seveda pa tudi ne v nadzorne pristojnosti Državnega zbora na tem področju. Kljub temu pa mi, spoštovani poslanke in poslanci, dovolite, da v duhu konstruktivnega sodelovanja na področju boja proti korupcije in krepitvi integritete še enkrat izrazim naše že večkrat izraženo mnenje, da bi bilo z vidika zasledovanja ciljev tako dela KPK kot sistemskega urejanja področja korupcije v Republiki Sloveniji smiselno in koristno, če bi letno poročilo in ocena stanja vsebovali tudi tako vsebinsko kvalitativno analizo ustreznosti in učinkovitosti posameznih institutov. Ta bi tako potem pomagala presoditi ali je normativni okvir ukrepov in rešitev na tem področju ustrezen ali ni, ali ga je treba prilagoditi, na kakšen način in v kateri smeri ga prilagoditi.

Če se vrnem k sami vsebini letnega poročila mogoče na kratko. Na ministrstvu ugotavljamo, da tudi tokratno poročilo ob marsikaterem pozitivnem kazalcu vendarle kaže na zaskrbljujoč upad aktivnosti komisije in na upad zaupanja javnosti v delo komisije. Število prijav je drastično upadlo na 541, med tem ko jih je bilo še pred petimi leti več kot tisoč 900. Nazadnje je komisija tako malo prijav dobila leta 2006, dve leti po ustanovitvi, ko se je institucija šele vzpostavljala. Komisija za preprečevanje korupcije sicer ta upad pripisuje splošnemu upadu zaupanja v delovanje institucij pravne države. Vendar menimo, da je danes takšen razlog nekako postal priročni izgovor za prav vse težave v tej državi. In da bi bilo za realno oceno vzrokov in razlogov za takšen upad aktivnosti kot tudi na drugih področjih tako tudi na področju dela KPK, smiselno izvesti bolj poglobljeno kvalitativno analizo in nek premislek. Dodatno iz letnega poročila izhaja tudi, da so se zmanjšale dejavnosti KPK v sferi ozaveščanja. Izobraževanja za javni sektor so upadla za četrtino v primerjavi s prejšnjim letom, med tem, ko je bil ustvarjalni natečaj za osnovne in srednje šole po oceni komisije neuspešno, saj ni bilo prijav na natečaj. Po drugi strani, če gremo sedaj k nekaterim pozitivnim premikom in ugotovitvam letnega poročila, bi želeli na ministrstvu izpostaviti poročilo o povečanem poročanju lobirancev v lobističnih stikih. Število poročanih stikov se v primerjavi s prejšnjim letom oziroma z letom poprej iz 3 tisoč 943 povečalo na 4 tisoč 860, kar kaže, da je ozaveščanje lobirancev predvsem v ožji državni uprav torej uspešno in si želimo, da bi bilo uspešno še naprej, in da bi se ta ozaveščenost in poročanje še krepila, še vedno pa ugotavlja se, da o lobističnih stikih skoraj ne poročajo z lokalnih ravni.

Mogoče v končnem delu naj se obrnem še na vprašanje, ki ga je že izpostavil tudi spoštovani predsednik komisije, prenavljanje Zakona o integriteti, o preprečevanju korupcije, integriteti preprečevanju korupcije, ki seveda res traja že kar nekaj let in je bilo vmes ustavljeno tudi zaradi zamenjave Vlade, ga pa sedaj pospešeno v tem mandatu nadaljujemo. Predlog novele z IMPKC, kot veste, je po potrditvi na Vladi Republike Slovenije sedaj v zakonodajnem postopku. Prinaša kar nekaj bistvenih sprememb v primerjavi s tistim predlogom, ki je bil pred poslanci v letu 2018, ki ga je Vlada takrat že potrdila v Državnem zboru pa potem se postopek ni nadaljeval. Se pravi, ne gre za neko repliko ali kopijo iste novele, vendar kot rečeno, bo o vsebini same novele še priložnost razpravljati že kar kmalu, kolikor vem, na seji tega odbora, 8. oktobra. Kot že omenjeno, pa bi še enkrat morda poudarila, da upamo, da bo tudi z namenom optimalne priprave zakonodajnega okvira in njegovih sprememb KPK v prihodnosti svojih letnih poročilih več pozornosti namenila tej oceni učinkovitosti samega režima, zlasti na področju poročanja o lobističnih stikih z vidika naslavljanja korupcijskih tveganj.

Kar se tiče samega postopka sprejemanja novele, se na Ministrstvu za pravosodje strinjamo, da smo v veliki meri dobro sodelovali v tem procesu, pa vendarle bi se na ministrstvu želeli, da bi bilo to sodelovanje boljše, bolj tvorno, bolj konstruktivno. Tudi v sami oceni stanja med drugim Komisija za preprečevanje korupcije sama navaja, da so imeli pri pripravi predloga zgolj postransko vlogo, in da njeni bistveni predlogi niso bili upoštevani. V zvezi s tem naj pojasnim, da smo na Ministrstvu za pravosodje kot pripravljavec predloga novele, KPK vabili k sodelovanju na več usklajevalnih sestankov. Od šestih sestankov na katere so bili predstavljeni KPK vabljeni, so se udeležili štirih, zadnjih dveh dodatnih usklajevalnih sestankov zaključne faze sprejemanja oziroma priprave predloga pa se žal niso udeležili. Prav tako na nekatera naša vprašanja, kot sem že na začetku omenila, v postopku usklajevanja kljub večkratnim zaprosilom tako na teh sestankih kjer smo bili skupaj kot pisnim zaprosilom in tudi klicev ministrice in pogovorov s predsednikom KPK, od KPK odgovorov na ta vprašanja žal nismo dobili. Kot rečeno, želimo si, da bi sedaj v zakonodajnem postopku vendarle lahko računali na resnično tvorno sodelovanje vseh strani v prizadevanjih za izboljšavo normativnega okvira na področju kjer mislim, da res vsi delimo ista pričakovanja in iste cilje o dvigu integritete v Republiki Slovenije in učinkovitem preprečevanju korupcije.

Mogoče samo vsebinsko, ker je bilo izraženo, izražen je bil kar precej oster očitek ustavno-pravno spornih predlogov pri katerih je vztrajala tako Služba Vlade za zakonodajo kot potem kasneje Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora pri prejšnjem predlogu novele. Tudi pri tem predlogu novele so se pojavljali nekateri pomisleki ne pa očitki o ustavni spornosti nekaterih predlogov. Tukaj moram pa poudariti, da je po naših usklajevanjih in pojasnilih Služba Vlade za zakonodajo odstopila od svojih dotedanjih pripomb na račun morebitne ustavnopravne spornosti, tako da takšnih očitkov s strani vsaj Službe Vlade za zakonodajo več ni in upamo, da jih tudi ne bo v samem Državnem zboru, če pa bodo, pa seveda bomo nadaljevali ta usklajevanja in prizadevanja, da skupaj sprejmemo čim bolj optimalno in seveda ustavno-pravno vodotesen zakon. Mogoče bi samo še omenila, da je v tem samem postopku usklajevanja sicer Ministrstvo za pravosodje upoštevalo večino pripomb, ki smo jih dobili poleg Komisije za preprečevanje korupcije tudi od 21-ih drugih organov in organizacij. Prav tako smo upoštevali vse predloge, ki jih je Komisija za preprečevanje korupcije ustrezno utemeljila, vendar pa kot v vsakem zakonodajnem postopku in pri vsakem zakonskem predlogu ob usklajevanju različnih pripomb vseh deležnikov v postopku nekaterih predlogov po tehtnem premisleku kljub vsemu nismo mogli upoštevati. Z vami, spoštovane poslanke in poslanci, smo se tako ali drugače o tem že pogovarjali in se bomo še poglobljeno pogovarjali v prihodnjem mesecu in prihodnjih mesecih. Naj poudarim tudi to, da je bo zaključku postopka usklajevanja predsednik KPK sicer kot edino še sporno oziroma neusklajeno rešitev izpostavil ureditev objave podatkov o premoženjskem stanju funkcionarjev, kjer KPK vztraja pri objavi celotnega premoženjskega stanja, kar je bil nenazadnje tudi naš prvotni predlog, vendar pa sedanji zadnji predlog novele temu ne sledi in določa objavo sprememb, samo spremembe premoženjskega stanja, saj je pri tem z vidika spoštovanja prav ustavnopravnega načela sorazmernosti vztrajala informacijska pooblaščenka. Toliko to pojasnilo v tem trenutku. Zaključno naj še enkrat poudarim naše prepričanje, naše mnenje, da ima KPK res ključno pomembno vlogo na področju integritete in preprečevanja korupcije in verjamemo, da s sprejemom novele ZIntPK-C, kjer resnično upamo na tvorno konstruktivno sodelovanje, zrelo sodelovanje vseh deležnikov še dodatno okrepljena. Za enkrat se vam zahvaljujem za vašo pozornost in seveda smo z ekipo v nadaljevanju pripravljeni na dodatna pojasnila ali odgovore. Hvala lepa.

Morda želi besedo še predstavnica Ministrstva za javno upravo? Izvolite, besedo ima državna sekretarka Mojca Ramšak Pešec.

Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovani predsednik Komisije za preprečevanje korupcije z namestnikoma, spoštovani poslanci in vsi ostali prisotni! Ne glede na to, da morda v uvodnem delu ni bilo izpostavljeno neko posebno sodelovanje Ministrstva za javno upravo s Komisijo za preprečevanje korupcije pa je tudi iz samega poročila mogoče ugotoviti, da aktivnosti in sodelovanje tudi Ministrstva za javno upravo ne glede na to, da od leta 2016 ni več glede na spremenjeno pristojnost resorja v okviru državne uprave pristojno za normativno urejanje tega področja, da aktivnosti na izvedbeni ravni še vedno potekajo, gre namreč predvsem za aktivnosti na edukativni ravnni, se pravi usposabljanje zaposlenih v javnem sektorju in ozaveščanje na tem področju, kjer je sicer na žalost mogoče ugotoviti, da morda res interes za udeležbo na teh usposabljanjih nekoliko upada, ampak v zvezi s tem je Ministrstvo za javno upravo potem usmerjalo svoje aktivnosti v smislu večje ozaveščenosti in preventivnega delovanja na druge načine ozaveščanja tako da je pripravilo več spletnih gradiv na področju predvsem integritete in tudi lobiranja za funkcionarje Vlade in ministrstev, usmerjamo se v vključitev najrazličnejših vsebin usposabljanja tudi v obvezna usposabljanja, ki so za javne uslužbence in organiziramo preko pravne akademije tudi usposabljanja, ki so morda ciljno bolj usmerjena bodisi za lokalne skupnosti, za kabinetne zaposlitve na ministrstvo in tako naprej. Pripravljamo, kot sem rekla, tudi spletna gradiva, predvsem v zadnjem času je bil večji fokus v pripravo spletnih gradiv za funkcionarje v vladi in ministrstvih v smislu opozoril na obveznosti v zvezi s prijavo premoženja v zvezi z lobiranjem. Glede na to, da je resolucija o preprečevanju korupcije morda tudi glede na naravo tega akta resolucije neka zelo splošna in zelo strateška, je Vlada že več let zapored pripravila nek poseben ukrep akcijskih načrtov oziroma program za dvig integritete in transparentnost v okviru izvršilne veje oblasti in tu si postavlja določene ukrepe in morda lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da je veliko ukrepov iz teh programov, ki smo si jih kot /nerazumljivo/ pripravili tudi že realiziranih. S Komisijo za preprečevanje korupcije mislim, da lahko oceno da in mislim, da tudi iz poročila izhaja, da zelo dobro sodelujemo v mednarodnih aktivnostih tako v okviru GREC-a, OECD, Evropske komisije. Glede normativne dejavnosti in vključevanje Komisije za preprečevanje korupcije v pripravo predpisu pa se Ministrstvo za javno upravo v okviru vseh gradiv, ki pridejo bodisi v javno razpravo ali medresorsko usklajevanje in kjer zaznamo, da bi bilo potrebno, da svoje mnenje v zvezi poda tudi Komisija za preprečevanje korupcije, to vedno tudi v okviru tega usklajevanja opozorimo predlagatelja tega gradiva, tako da poskušamo nekako skrbeti kot skrbnik tega področja, tudi da se, če še sami predlagatelji teh gradiv nekako ne zaznajo te obveznosti, ki izhaja iz 12. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, to predlagatelja tudi opozorimo.

Komisija je v vseh teh letih že večkrat opozorila na neko potrebo po izboljšanju postopka priprave predpisov v smislu normativne dejavnosti, da se nekako izboljša ta postopek priprave predpisa, tako v fazi ugotavljanja potreb po spremembi določenih predpisov ali urejanja posameznega področja, analize učinkov predpisov, večjo pozornost pri zagotavljanju dejanskega vključevanja javnosti v priprave predpisov in vsi ti predlogi in priporočila so bila upoštevana, ko je letos poleti Vlada sprejela poseben akcijski načrt za boljšo zakonodajo, za obdobje 2018 – 2020, kjer temu področju, tudi temu področju, na kar je komisija opozarjala, pri pripravi predpisov, posveča še posebno pozornost in so uvedeni posamezni mehanizmi za izboljšanje priprave predpisov, kot sem rekla, tako od faze samega ugotavljanja potreb, vključevanje javnosti, kot analize učinkov.

Tako da, se trudimo in izvajamo aktivnosti, tako na tej izobraževalni ravni, na ravni ozaveščanja, na ravni preventivne dejavnosti in mislim, da v tem delu lahko zaključim, mislim, da je morda tudi iz samega poročila razbrati, da tukaj sodelovanje s komisijo na tej ravni, poteka ustrezno.

Hvala lepa.

Morda želi sedaj besedo predstavnik Državnega sveta?

Izvolite. Besedo ima državni svetnik, Rajko Fajt.

Hvala za besedo, gospod predsednik. Pozdravljeni spoštovani gospe, gospodje.

Komisija je v razpravi o letnem poročilu KPK poudarila, da mora država zagotoviti, da je in da mora KPK v svojem delovanju ostati neodvisna in da mora nameniti zadostna finančna sredstva, ki bodo omogočila, da lahko zaposli dodatne kadre, ki jih potrebuje, da lahko razvija svoje preventivne dejavnosti in vse druge aktivnosti, namenjene krepitvi integritete in preprečevanju korupcije. Člani komisije so prav tako ocenili, da je potrebno organom, kot so KPK, Varuh… informacijski pooblaščenec, zagotoviti primerljive materialne pogoje za delovanje.

V zvezi z vrednotenjem dela, se je na komisiji odvila širša razprava o negativni selekciji in težavah pri pridobivanju strokovnega kadra za delovna mesta na izpostavljenih položajih, kamor seveda tudi sodi sodelovanje KPK. Prav tako je bil izpostavljen pomen jasnih in transparentnih procedur, znotraj katerih KPK ukrepa oziroma izvaja svoje postopke. Pozdravili smo spremembe vodenju postopkov, ki jih je KPK izvedla na podlagi odločb Vrhovnega sodišča in ki vsem strankam v postopku zagotavljajo vse informacije in pravice.

Seveda, že nekaj let ob poročanju KPK poslušamo o nujnosti novele Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Glede na dolgotrajnost postopkov se nikakor, skoraj ne moremo znebiti občutka, da se zadeve ne premaknejo in zato komisija pričakuje, da bodo torej postopki pospešeni. Danes je sicer že bilo omenjeno, da se novela pripravlja in da bodo v noveli Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije opredeljene natančne procedure za vodenje postopkov pred KPK, kar trenutno manjka v veljavnem zakonu.

Prav tako komisija ocenjuje, da je potrebno predlog o ureditvi zakonskih podlag za odpoklic župana, v primeru dokazanih nepravilnosti župana, lotiti, bom rekel, previdno, predvsem zaradi stopnje zahtevnosti navedenih postopkov, saj so župani neposredno izvoljeni funkcionarji. Izražamo mnenje, da se nanaša to tudi na ostale, neposredno izvoljene funkcionarje.

Ker je bilo izpostavljeno sodelovanje med Ministrstvom za pravosodje in KPK, torej, v pričakovanju dobrega sodelovanja, seveda, je zaželeno, da je pripravljenost sodelovanja vseh deležnikov, sicer pa, je komisija ocenila, da je poročilo primerno pripravljeno za sprejem.

Hvala.

Hvala za predstavitev mnenja Državnega sveta.

Besedo sedaj dajem članicam in članom Odbora za pravosodje. Kot prvi je prijavljen poslanec Jani Möderndorfer.

Izvolite.

Hvala lepa, predsednik.

Vsakič, ko dobimo poročilo KPK na mizo in tečejo različne diskusije, debate že nekaj let. Ne nazadnje to so ena redkih poročil, kjer pravzaprav včasih seja traja celo več let, preden pridemo do končnega rezultata tega poročila, kar se tiče odločitve kaj bomo s tem počeli.

Zdaj, jaz danes ne mislim v tej smeri razpravljati kot ste vajeni, še zdaleč ne. Vi veste, da sem bil kritik KPK in v marsičem se marsikdaj nisem strinjal s predsednikom KPK, vendar danes lahko rečem, da če ne drugega, v eni stvari se globoko strinjam s predsednikom KPK, v eni vsaj v načelu, v ostalih stvareh tudi. To pa je, seveda, kar je danes tudi omenil – govorim o odpoklicu župana. Ne nazadnje sem v prejšnjem sklicu predlagal ion bil predlagatelj Zakona o odpoklicu župana, ki je bil tudi sprejet v Državnem zboru. Tega ne smemo nikoli pozabiti. Kar pomeni, da so predstavniki ljudstva o tem že odločali, se odločili, sprejeli, zakon pa seveda ni obveljal zaradi veta Državnega sveta, ki je bil začetni razlog. Končni razlog pa zaradi tega, ker je ena od koalicijskih partneric čez noč spremenila svoje mnenje v koaliciji in se odločila, da ta zakon ne more veljati, ker če velja to za župane, mora veljati tudi za poslance. Jaz bi še razumel, če bi to kakšna novoustanovljena stranka izrazila ali pa kakšni prefrigani stari mački z desnice, ki so vehementno zaradi svojih lastnih vzgibov in razlogov razlagali, zakaj odpoklic župana ne sme biti nikoli sprejet. Ker so se bali zaradi tega, ker bi potem kar naenkrat v njihovih vrstah mogli marsikoga odpoklicati. Ampak problem je, ker je to naredila politična stranka, ki pa ima dolgo kilometrino in prekleto dobro ve in je ves čas držala figo v žepu, ker v resnici roko na srce, sploh ni verjela, da bo kdaj ta zakon res sprejet v Državnem zboru. In ko je videla, da je bil sprejet, je pa zaradi tega, ker ima v svojih vrstah veliko županov, seveda spremenila stališče. Zakaj to sploh govorim? Govorim zaradi tega, ker je predsednik KPK ne nazadnje tudi danes omenil, da je treba določene stvari in poglede na to tematiko spremeniti. Spremeniti pa predvsem zato, ker bi mogli za določene funkcije urediti to vprašanje odpoklica, ker je to ne nazadnje tudi eden od temeljev demokracije, da v bistvu gre za t.i. institut neposredne demokracije, ki lahko omogoča državljanom, da seveda odločajo kadar politika sama ne dozori oziroma ne ugotovi, kdaj je dovolj.

In to seveda vprašanje smo poskušali v prejšnjem mandatnem obdobju urediti tako, da bi seveda to uredili za vse funkcionarje, ki pravzaprav nimajo tega instituta danes vgrajenega. Seveda je trditev, da smo vsi funkcionarji pred zakonom enaki – no, ker to ni res. To po »dafaultu« ne more biti res, zaradi tega, ker smo skozi izgradnjo demokracije v zadnjih 30 letih poskrbeli za naše normativne akte na takšen način, da smo v bistvu vsakič malo drugače odločali, pa vsakemu malo drugače predpisali določene obveznosti. Tudi komu kdaj kaj poroča, komu kdo kdaj o kakšni stvari odloča in če dam samo primerjavo. Glejte, lokalna skupnost z župani in občinski sveti v bistvu so izvoljeni na dva različna načina. Še več, občinski sveti so celo dvakrat drugače izvoljeni. Eni, ta manjše občine drugače, malo večje občine drugače, funkcionarji pa »itak« po večinskem sistemu. In če bi hoteli tak odpoklic urediti, bi seveda v prvi vrsti bilo smiselno, da se odpokliče tudi občinski svet istočasno, kar je pa nemogoče, ker nekdo, ki je bil izvoljen po proporcionalnem sistemu, seveda ne moreš uveljaviti pravilo, ki se mu reče, tisti ki te je izvolil, tisti te lahko tudi razreši. Po proporcionalnem sistemu to ne gre, zaradi tega bi bilo nujno potrebno najprej treba spremeniti način izvolitve občinskih svetnikov. Seveda, ko je na podlagi predloga Državnega sveta, se pravi, veta, potem predlog padel v Državnem zboru, je bil eden od glavnih argumentov, tistih ki so se čez noč premislili, da to, če velja za župane, naj velja tudi za poslance, čeprav so vedeli, da govorijo debelo neumnost, ki jo iz populističnega vidika povprečen državljan ali pa navaden državljan, ki se s politiko in zakonodajo ne ukvarja, nekako celo sprejme in reče ja, seveda, absolutno, zakaj pa ne še poslanca. Niso pa povedali, da je treba za poslance, če bi hoteli ta tako imenovani odpoklic, mimogrede, kar bi bilo izredno nenavadno, izredno neobičajno in bi bili ena redkih držav v svetu, ki bi kaj takšnega sprejela. Bi morali najprej spremeniti Ustavo, 82. člen, ki poslancu omogoča, da je, prvič, predstavnik vseh državljanov in državljank Republike Slovenije, in da ni vezan na nobeno navodil, tako politično strankarsko ali katerokoli drugo, in da lahko odloča po svoji lastni vesti. V tem primeru bi dobili tako imenovane poslance, ki bi zelo podobno začeli razmišljati kot predstavniki v Državnem svetu, ki so pa tipično interesno združenje, ker zastopajo in celo legitimno, legitimno, ker jim to omogoča, bom rekel, naš pravni red, da zastopajo točno določeno skupino ljudi in kričijo v imenu vsega, bom rekel, kar pravzaprav paše zraven tega političnega populizma, itn.

In druga stvar, ki bi jo morali spremeniti za poslance je, da bi morali uvesti večinski sistem. Če velja pravilo tako na lokalni skupnosti za občinske funkcionarje, da tisti, ki te je izvolil, tisti te lahko razreši, potem bi morali imeti večinski sistem, kar pomeni, da bi dejansko te res lahko isti odpoklicali. Zdaj seveda, institut odpoklica, tako kot je bilo tudi rečeno s strani predsednika KPK, bi moral biti, prvič, izredno resen, malce bolj zahtevan kot si to nekateri predstavljajo, in predvsem bi lahko uspel šele takrat, kadar bi bila res izražena zelo močna širša volja državljank in državljanov oziroma občanov in občank, odvisno v katerem koncu oziroma o katerih odpoklicih se pravzaprav pogovarjamo. Takšen predlog je bil tudi narejen, samo začetek bi bil zelo enostaven, sam zaključek pa izredno težaven. In s tem smo hoteli v bistvu zagotoviti, da bi pravzaprav bil odpoklic možen. Sam prihajam iz Mestne občine Ljubljana in seveda se takoj povezuje, a ha, tukaj je primer Zoran Jankovič in bla bla bla in te neumnosti. Vam kar v naprej povem. Zoran Janković, dokler je s takim volilnim rezultatom izvoljen, se nima bati kaj odpoklica. Definitivno je on zadnji, ki se lahko boji odpoklica in zato sploh ni bojazni, ampak odpoklic se ne more delati zaradi enega funkcionarja. Odpoklic se dela zaradi splošnega instituta neposredne demokracije, ki jo uveljavljaš. In dokler ta mentaliteta v glavi nas odločevalcev ne bo zaživela, je tudi nesmiseln odpoklic. Ker če bomo to delali zaradi ene osebe, je to noro, ker to se ne dela zaradi enih parcialnih primerov. Predsednik KPK sam ugotavlja in je povedal, da obstaja več primerov v slovenskem prostoru, kjer bi pravzaprav bil tak odpoklic možen. Zakaj? Zaradi trga, ker sem tudi sam rekel, da je danes pravzaprav župan kot sveta krava v Indiji. Nihče mu v resnici nič ne more. Po naši zakonodaji ne.

Kako je s poslancem in kako je z nami poslanci, bom raje rekel, da bom bolj korekten? Tudi mi bi morali že zdavnaj popraviti Zakon o poslancih, pa ga ne. Mi imamo celo v 38.c členu Zakona o poslancih zapisan še vedno uklonilni zapor, ki ga v našem pravnem redu sploh več ne poznamo. In kaj jaz vem kaj še vse. Imamo pa eno svojevrstno neumnost in traparijo, katera pravzaprav poslance nas nič ne gane, če ta traparija notri je, in to je, da imamo lahko poslanca, ki je zaprt, pa je lahko še vedno poslanec. To je svojevrsten unicum, ki ga ne poznamo v svetu, ampak pri nas ga pa poznamo, tudi zaradi odločbe Ustavnega sodišča, še več, mi smo omogočili celo to, da plačamo prevoz za v službo iz zapora. To naša zakonodaja danes omogoča. In omogoča tudi, kar je še bolj pomembno, res je, da za tisti čas ne more dobiti plačila, ko je v zaporu, no to je res, ampak če bo pa delal vmes bo pa dobil plačilo, delal v Državnem zboru seveda, ker drugega itak ne more delati, če si zaprt, samo poslanec si lahko. Pri nas to tako je. jaz vem, da je to butasto, da je to smešno, ampak dajmo si naliti čistega vina dokler ne bomo o teh stvareh resno se začeli pogovarjati, pristajamo na norost, vsaj vemo, da tako je, pa pač tako je. Nihče noče tega spremeniti. Po moji razpravi bodo tam na tisti strani začeli govoriti »Ja, pa Janeza Janšo ste nam zaprli«, pa ne vem kaj še vse, ampak da bi pa do danes šli spreminjati Zakon o poslancih, ne, ni govora, ker se vsi bojijo to spreminjati, ker vsi vedo čim se bo to enkrat odprlo bo hudo. Ampak mi imamo za božjo voljo ustavno odločbo, ki o tem govori, da je treba urediti to vprašanje. In to je tisto na kar opozarja predsednik KPK. In nihče ne bo naredil nič. Jaz ne bom vlagal zakonov, bom premislil še kar se tiče odpoklica župana, ampak moji predlogi zakona že samo zato, ker se pišem Möderndorfer so obsojeni na propad, avtomatično, ker se je to spomnil Möderndorfer in to ni dobro. Zato bi to mogel narediti širši krog poslancev. To, da Vlada spreminja Zakon o poslancih, oprostite, to je skrajno neresno, noro, neumno, ne vem kaj naj še rečem, ker Vlada nima kaj početi z Zakonom o poslancih, nič, ampak prav nič, zadnji so, ki lahko karkoli razpravljajo o poslancih, poslanci sami pa da in to hudo resno razmišljam o tem in tudi mislim in vem, da je temu tako.

Danes se je predsednik dotaknil tudi vprašanja nenazadnje tudi iz poročila Državnega sveta, kjer je razpravljal o tem, je govoril o, in tudi v poročilu to zelo jasno piše, o sami nezdružljivosti funkcij in tako naprej. Mi smo imeli še ne pol leta nazaj eno veliko kalvarijo tukaj v Državnem zboru z nezdružljivostjo in kdo bo kaj naredil. Resno bi se mogla sestaviti skupina tako s področja Vlade, tisti, ki se ukvarjajo s tem, tako s področja KPK-ja in tako s področja Državnega zbora, da bi resno poenotili določene vzvode kar se tiče delovanja funkcionarjev. Mi imamo danes tako razdrobljen sistem in tako svojevrsten. Predsednika KPK se imenuje z ukazom, poslance se izvoli na volitvah, ostale izvoljene funkcionarje v Državnem zboru, sodnike v Državnem zboru, pa vsi vemo že dolgo časa, da je to čisto narobe, sodniki so funkcionarji kadar jih poimenujemo v zakonu, pa kadar govorimo o plačah, drugače niso funkcionarji, dobijo ošpice, če slišijo, da so funkcionarji in podobne stvari. To so stvari, ki bi jih mogli generalno urediti, ne bomo mogli čisto vse enako že zaradi načina izvolitve, ampak te generalne o nezdružljivosti in tako naprej, pa da. Zagotovo mi bodo lahko nekateri oporekali in rekli: »Pa saj imamo Uakon o integriteti, bla, bla«, potem imamo Zakon o funkcionarjih, pa tako. In potem nenazadnje, če se dotaknem še, ko je govoril predsednik o plačah, ja, absolutno, vsi vemo in tudi mediji, novinarji po potrebi uporabljajo plače funkcionarjev tako kot jih potrebujejo. Če morajo zminirati predsednika uprave neke gospodarske družbe v državni lasti se delajo norca, ko rečejo, saj ima večjo plačo kot predsednik države ali vlade in tako naprej. Ko pa nekdo omeni, da imajo prenizke plače se delajo pa norca in začnejo in seveda prikazujejo bruto plače, nikoli neto, in prikazujejo in ustvarjajo vtis, da imamo prevelike plače. Hočemo imeti ugledne strokovnjake tudi na funkcionarskih položajih. O tem bomo morali razmišljati o drugačnem načinu nagrajevanja in predvsem o nekem ne poenotenju, da ne bo razumeti, da gre za uravnilovko, ampak v sistemu je pač tako, da določeni posamezniki v danem trenutku ob dani priložnosti so postavili možnost, da določeni funkcionarji imajo pač take plačilne razrede, ostali pa drugačne. Povejte mi v čem je razlika med Varuhom za človekove pravice pa Varuhom oziroma zagovornikom načela enakosti? V plačilnem razredu. Je, seveda je. Ampak mi smo avtomatično dali vedeti, da je to nekaj malo drugače, ampak v bistvu opravljata zelo podobno sorodno delo, čeprav vsebinsko zelo na vsak v svojem koncu, ob tem da imamo institut, ki je bil izgrajen pred mnogimi leti in institut, ki je zelo mlad in se šele postavlja in šele uveljavlja, da bo našel svoj prostor v tem prostoru in ga veliko državljanov sploh ne pozna, sploh ne vedo, da obstaja. Kadar se pogovarjamo za to mizo je seveda zelo neobičajno kadar razpravljam in govorim o tem kaj kdo ve in kaj kdo ne ve, zato ker za to mizo pričakujem, da tisti, ki sedimo vemo o kateri in kakšni materiji govorimo. Povprečnež, ki se ne ukvarja s politiko ne loči. Karkoli Vlada narobe naredi so itak poslanci krivi, ker so edini 365 dni na televiziji vsak dan. Izvršna veja oblasti je običajno na poročilih. In povprečni državljan misli, da je vse narobe v Državnem zboru, ker itak se vse odloča v Državnem zboru. Vi pa veste, da veliko stvari se zgodi izven Državnega zbora in pravzaprav poslanci sploh nimamo vpliva na to, kar nas pa ne odvezuje odgovornosti, kot je rekel predsednik KPK. Za vse kar seveda bi morali narediti v Državnem zboru. Z vidika odpoklica, z vidika urejanja vprašanja za to, da končno posežemo v to materijo pozdravljam to poročilo, ki opozarja na določene neizvršene sklepe, tudi Ustavnega sodišča in ne nazadnje tudi na določene ovire, ki pravzaprav to politiko vsakič, ko se z materijo srečamo, bodisi z nezdružljivostjo, bodisi z nezakonitim delovanjem bi pravzaprav morali urediti takoj. Ampak kaj se zgodi? Ponavadi je vedno tako, ko se zgodi nek določen primer se ta zakonodaja ne spreminja, ker bi bilo preveč v glavi inštalirano, da se je to zaradi tega primera konkretnega začelo spreminjati. Ko pa je čas, da se to spremeni, se pa ne spremeni, ker mislimo, da imamo še nekaj časa, pa nas potem vse prehiti in pride do novega primera in ciklus se začne vrteti in je skozi v istem krogu. Bo ta mandat naredil kakšno spremembo? Bodo poslanci koalicije in opozicije, bomo kaj bolj zreli? Ne vem. Hvala.