Spoštovane kolegice in kolegi. Pričenjam 5. Nujno sejo Odbora za obrambo. Pozdravljam vse prisotne, posebej ministra za obrambo, Karla Erjavca in ostale povabljene.

Obveščam vas, da so zadržani in da se seje ne morejo udeležiti predsednik Vlade Republike Slovenije, gospod Marijan Šarec, predstavnik kabineta predsednika Vlade, načelnica general štaba Slovenske vojske, general major Alenka Jermenc in poslanec Franc Jurša do 10.15. ure. Naknadno se je upravičil tukaj vidim tudi poslanec Matej Tonin. Na seji, kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo oziroma sodelujeta poslanec Primož Sitar bo na seji na mesto poslanca Mateja Vatovca in poslanka Lidija Divjak Mernik bo na seji sodelovala na mesto poslanca Jožeta Menarta.

S sklicem ste prejeli naslednji dnevni red, z edino točko, to je novi nakupi oklepnikov in ostalega orožja za potrebe NATO pakta. Ker nisem prejel predlogov za razširitev dnevnega reda oziroma za umik katere od predlaganih točk z dnevnega reda, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem. Prehajamo / oglašanje iz dvorane/. Prehajamo na prvo točko dnevnega reda, to je novi nakupi oklepnikov in ostalega orožja za potrebe NATO pakta. Poslanska skupina Levica je, 30. avgusta 2019, vložila zahtevo za sklic nujne seje Odbora za obrabo z že omenjeno točko dnevnega reda. Naj povem, da smo edini termin za sklic te seje dobili tako s služb Državnega zbora prav ta trenutek, torej četrtek ob 9. Uri. Lahko bi sicer sklicali v petek, vendar ni bilo nobene sejne dvorane na razpolago. Možno je bilo sklicati sejo še v ponedeljek, ampak ob ponedeljkih odborov ne sklicujemo tako, da je to kar je glede termina je to bil edini možni termin. Zatorej, ker je bilo postopkovno, kolega Mahnič, ne, predno dam besedo predlagatelju, postopkovno poslanec Mahnič. Izvolite.

Hvala za besedo predsednik. Kolegice in kolegi. Mislim, da smo ravno v tej sobi sedeli prejšnji mandat, ko smo se strani Ministrstva za obrambo in s strani načelnika general štaba Slovenske vojske, generala Gederja seznanjali in pa na koncu tudi sprejeli sklep, da se Odbor za obrambo strinja z nakupom osem krat osem, bokser za potrebe prve in druge bataljonske bojne skupine. Ko je prišla ta Vlada je nakup razveljavila, kasneje smo slišali na Komisiji za nadzor javnih financ, s strani kolege Kordiša, da ravno na zahtevo Levice, sicer ne bi podprli proračuna, potem, ko je bil tudi izglasovan / nerazumljivo/ tako, da je ta nakup ustavljen. Mislim, da se vsi dobro zavedamo, da zavez, ki smo jih podpisali, do nas samih in do zveze NATO do prijateljskih držav in do naših zaveznic, ne bomo izpolnili. Mi prve bataljonske bojne skupine, ne v roku, ne kasneje, še nekaj leto po roku, ne bomo zgradili. Tako ostajamo ne kredibilna partnerica zveze NATO. Tako ostajamo ne kredibilen partner tudi v Evropski uniji, večinoma se gre pri članstvu za podvajanje v teh organizacijah in zaradi tega tudi ne moremo biti ambiciozni v zunanji politiki nimamo nobenih ciljev, ne začrtanih, še manj pa uresničenih. Točka dnevnega reda, Novi nakupi oklepnikov in ostalega orožja za potrebe nato pakta, ni prva v nizu teh točk, ki jih predlaga Levica. Jaz cenim iskrenost Levice, jasno in glasno povedo, da so proti nakupu, da ne odobravajo nakupa. Ne cenim in strogo pa nasprotujem hinavskemu odnosu Vlade Marijana Šarca in pa ministra za obrambo Karla Erjavca, ki pa za razliko od Levice mislijo enako, samo govorijo drugače. Se pravi, danes bodo govorili kaj vse bodo kupili, kaj vse Slovenija potrebuje, kaj moramo narediti, da bomo kredibilni v zvezi NATO, da bomo kredibilni v narodnem okolju, v bistvu pa mislijo isto kot Levica. Strinjajo se z vsem, kar tukaj notri piše. Nič ne bomo kupili. Prvič, ker vam Levica ne bo dovolila in pa drugič, ker niti ne želite, ker še naprej režete Slovensko vojsko na prafaktorje, ker še naprej razorožujete našo zmagovito vojsko iz leta 1991, ker se ta vojska še naprej krči, ker zmanjšujete v dokumentih, ki jih boste sprejemali, število vojakov in jaz v takšni seji, predvsem pa v sodelovanju na takšni seji ne vidim smisla, poslušati tiste, ki na eni strani zagovarjajo, da je potrebno nekaj kupiti, na drugi strani tiste, ki so proti temu, v bistvu so pa vsi proti nakupu. Nima smisla. V skladu s Poslovnikom Državnega zbora, v skladu s 65. členom napovedujem obstrukcijo poslank in poslancev Slovenske demokratske stranke in vam želimo lepo pripovedovanje pravljic še naprej.

/ oglašanje iz dvorane/ Kljub obstrukciji ene izmed poslanskih skupin, ugotavljam, da smo sklepčni, zato lahko nadaljujemo s sejo odbora in besedo dajem predstavniku predlagatelja, poslancu Levice Mihi Kordišu.

Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoči.

Kar je ravnokar kolega Mahnič izpostavil, jaz si želim, da bi bilo o teh besedah več resnice, kot jo dejansko je. Ker je Vlada kljub vsemu zavezana nadaljevanju obstoječih politik, stopnjevanj nabave orožja za potrebe NATO pakta, smo v Levici to današnjo sejo tudi sklicali. Koncem maja je bila pripravljena nova taktična študija, ki raziskuje druge nove načine, kako izpolniti naše tako imenovane zaveze do zveze NATA, kako nakupiti novo, dodatno, tudi drugačno orožje, po tem, ko je bil zaustavljen tisti nesmotrn, ne transparenten in na sploh nor nakup oklepnikov bokserjev. To so precej alarmantne informacije. V času, ko v Sloveniji vztraja razvojni krč, ko imamo še zmeraj 280 tisoč ljudi pod pragom tveganja revščine, se je tudi aktualna Vlada Marijana Šarca odločila očitno, kot politično prioriteto, zastaviti nabave novega orožja za potrebe NATO pakta, ne pa blaginje državljank in državljanov. In da poskusimo te prioritete prevrednotiti, da dobimo kakšno dodatno informacijo, kaj se zdaj s temi novimi potencialnimi nabavami dogaja poteka današnja seja.

Cela zgodba gre pa takole. Vlada Mira Cerarja je takrat čist v začetku konca svojega mandata, ko je opravljala samo še tekoče posle, to je mesec in pol po zadnjih volitvah v Državni zbor in dober mesec po konstituiranju novega sklica Državnega zbora, 26. julija 2018 na svoji 185. redni seji sprejela sklep, na podlagi katerega je prosila Odbor za zunanjo politiko Državnega zbora za sklic nujne seje na kateri bi se obravnavala pobuda za sklenitev sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju, opravljanju programa Boksar, reorganizacija za skupno, za sodelovanje pri skupne oboroževanju tako imenovani Okara. V Sloveniji bi se Okarju pridružila z namenom nabave teh oseminštiridesetih oklepnih osemkolesnikov bokser, njihovo ceno pa je vlada v dokumentaciji, ki jo je priložila prošnji za sklic nujne seje odbora ocenila na 306 milijonov evrov z DDV-jem. Seja tega Odbora za zunanjo politiko, se je zgodila 17. avgusta 2018. Na tej seji smo v Levici izpostavili spornost, več stomilijonskih izdatkov za nakup orožja, ki se celo po besedah predstavnikov Ministrstva za obrambo in slovenske vojske ne kupuje za potrebo obrambe države, ampak za potrebe sodelovanja v ekspedicijskih korpusih NATO pakta. Poleg tega smo izpostavili tudi zelo sumljivo rast cene oklepnikov. V vladnem proračunskem memorandumu za leti 2018 in 2019 je bil strošek nabave šestinpetdesetih osemkolesnikov ocenjen na 207 milijonov evrov. Na to je državni sekretar gospod Miloš Bizjak nekaj mesecev po sprejetju proračuna za leto 2019 v intervjuju, ki je bil objavljen v reviji Slovenska vojska januarja ceno nakupa šestinpetdesetih vozil dvignil na 250 milijonov evrov. V časopisu Dnevnik, pa so v tistem času pisali o ceni 280 milijonov evrov. Že tu se nam torej zgodi prvi skok številk milijonov evrov, s katerimi je rokoval ta nakup iz prvih 207 milijonov, najprej na 250 milijonov, nato na 280 milijonov evrov. Od sklica seje Odbora za zunanjo politiko na kateri se je obravnavala pobuda za pridružitev Slovenije Okarju, je cena poskočila še dlje, manj ko v enem letu se je povzpela iz začetnih 207 milijonov evrov na 306 milijonov evrov, oziroma če želite v odstotkih, zrasla je za skoraj 50 %.

Pa še ta cena 306 milijonov evrov ni bila številka o kateri se je na vladi govorilo v teku medresorskih usklajevanj o pripravi, tekom priprav gradiva za pridružitev Slovenije Okarju. V dopisu Ministrstva za finance iz dne 19. 7. 2018, se pravi dober teden pred sprejemom sklepa na vladi, v katerem je podana ocena 306 milijonov evrov, lahko preberemo, da je iz gradiva, ki so ga na Ministrstvu za finance prejeli od Ministrstva za obrambo, citiram: »razvidno da že prihaja do posameznih sprememb okvirja izdatkov glede, tudi kot posledica različnih izhodišč predpostavk glede same izvedbe navedenega nakupa, to je pripis v oklepaju, se znaša veljavna vrednost projekta v proračunskih dokumentih za naslednje srednjeročno obdobje 2018-2021 207 milijonov evrov, medtem ko je nova ocenjena vrednost projekta, ki vključuje stroške nakupa oseminštiridesetih vozil bokser in ustrezno logistično podporo dobrih 356 milijonov evrov z DDV.«

Pa je cena zrasla še za 50 milijonov evrov gor. In da ni šlo za napako potrjuje tudi osnutek sklepa, ki je bil pripravljen za odločanje na vladi in smo ga v Levici pridobili šele po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. V osnutku sklepa lahko preberemo naslednje. Spet citiram: »Ocenjena vrednost projekta, ki vključuje stroške nakupa, 48 vozil bokserjev in ustrezno logistično podporo, je 356 milijonov evrov z DDV.« Se pravi, imeli smo sejo Vlade, na kateri se je odločalo o nakupu vozil bokser, ampak za to sejo sta bila očitno pripravljena dva osnutka sklepov. Eden, z ocenjeno vrednostjo 356 milijonov evrov, in drugi z ocenjeno vrednostjo 306 milijonov evrov.

Naslednji sklep z nižjo številko je bil tudi sprejet, ampak kot se je kasneje izkazalo, je bila cena umetno znižana, najverjetneje z namenom, da se poskuša ta nakup bokserjev, prikazati navzven politično bolj sprejemljiv. No, da je cena dejansko precej višja, da se povzpne vsaj še kakšnih 50 milijonov še gor, se je izkazalo pol leta kasneje. V Poslanski skupini Levice, smo na sejo Odbora za zunanjo politiko zahtevali glasovanje ob prekinitvi obravnave pobude za pridružitev Okarju, zato ker je Vlada s sprejetjem sklepa presegla svoja pooblastila, ni šlo za tekoči posel, s katerim bi se morala Vlada v odhajanju nujno ukvarjati. Šlo je za prestop okvirjev, znotraj katerih dela Vlada, ki zapušča svoje pozicije, pa vendar na vrat na nos so se odločili to potisniti skozi in pravilno dobro je, da je odbor takrat sklenil, da se obravnavo prekine in da se nakup oklepnikov odloži. Dokončno odločitev o odstopu, od nakupa osem kolesnikov, pa je bokser teh konkretnih, pa je Ministrstvo za obrambo na to sporočilo, 21. februarja 2019, kot glavni razlog za ta odstop pa je navedlo, da je investicijska dokumentacija temeljila na taktični študiji, iz leta 2005, novelirani 2017 in obravnava raven bataljona in cele srednje bataljonske bojne skupine, katero naj bi opremili z oklepniki bokser. Taktična študija za celotno srednjo bataljonsko skupino, takrat še ni bila pripravljena in minister za obrambo, gospod Erjavec je takrat za novinarje izjavil sledeče: »Če bi kot minister pogodbo podpisal, bi bila nezakonita, saj bi kršil finančne predpise. Finančne obveznosti so namreč pri nabavi oklepnikov porazdeljene na več let. Obrambno ministrstvo lahko razpolaga le s proračunskimi sredstvi, trenutno pa ni sprejet noben zakon, ki bi omogočal dolgotrajno financiranje prejetja. Gospod Erjavec je pred tem zamolčal, da je bil na predlog Ministrstva za obrambo v novelacijo zakona izvrševanja proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019. Nekaj mesecev pred tem, to je bilo novembra 2018, vključen tudi člen, ki bi Ministrstvu za obrambo omogočil nabavo drago vojaške opreme, ki se financira skozi daljše obdobje brez, da bi upošteval pravila, ki veljajo za ostale proračunske uporabnike. Državni sekretar, gospod Miloš Bizjak je, 30. Novembra 2018, na sejo Odbora za obrambo, ki smo jo sklicali v Levici zaradi spornosti nakupa nekih drugih oklepnikov, nujnost takšne izjeme za Ministrstvo za obrambo, pojasnjeval z naslednjimi besedami. Spet citiram: »Če hočemo, kakršenkoli resen oborožitveni sistem kupiti, ga ne moremo kupiti v enem ali dveh letih, kar nam omogoča sprejetje proračunov. Zato je potrebna ta dikcija, da če se bomo, ko bomo nabavljali oborožitvene sisteme, moramo prevzeti obveznosti za več let, vendar poudarjam, ne brez soglasja in odobritve Državnega zbora, saj bo Državni zbor opredelil dolgoročno razvojno opremljenost Slovenske vojske.« Zaradi našega, recimo temu aktivnega sodelovanja s koalicijo, je koalicija sama vložila amandma, s katerim je ta člen črtala, s tem pa spodnesla tudi pravno podlago za podpis pogodbe in dokončno pokopala nakup osem kolesnikov bokser in s tem je bila narejena dobra stvar. Ampak, čeprav Odbor za zunanjo politiko ni potrdil pobude za sklenitev sporazuma med Slovensko Vlado in Okarjem pri sodelovanju pri programu bokser, so na Ministrstvu za obrambo tekom revizije investicijske dokumentacije postopek nabave osem kolesnikov bokser, nadaljevali nemoteno. Primož Cirman in Vesna Vukovič, sta v članku Razkrivamo zakaj je Vlada v resnici ustavila nakup osem kolesnikov, ta članek je bil objavljen, 23. februarja 2019, na portalu Siol, se pravi dva dni po najavi Ministrstva za obrambo o odstopu od nakupa bokser, razkrila vsebino pogajanj z Okerjem in tudi ceno oklepnikov, za katero se je izkazalo, da je precej bližje vladni oceni iz julija 2018. Torej strošku nabave v višini 356 milijonov evrov, kot pa stroškov zavedeno o dejansko sprejetem sklepu in ki je bil postavljen na 306 milijonov evrov. Novinarja sta v članku navajala več virov blizu Vlade in blizu slovenske vojske, ki so potrjevali, da naj končna cena vozil ne bi bila samo teh dobrih 300 milijonov evrov, ampak od 60 do 100 milijonov več. Se pravi, ponovno je višina cene te nabave poskočila. Cena nakupa naj bi samo od avgusta do septembra zrasla na 395 milijonov evrov. To je minister za obrambo, gospod Erjavec, v odgovoru na moje poslansko vprašanje iz, 16. aprila 2019, zanikal. Je pa potrdil navedbe iz članka, da je bila ocena stroškov nakupa bokser, decembra 2019 postavljena na 331 milijonov evrov z DDV-jem, ampak brez eskalacijskih klavzul in cene plačila razvoja organizacij Okar, pri čemer ni šlo za končno ceno, za pridobitev in oblikovanje končne cene bi morali izvesti še natančno analizo cen, tehnična usklajevanja in pogajanja, to je srednji citat na gospoda Erjavca oziroma odgovor ministrstva. Polega same rasti cen, članek opozarja še na vrsto drugih, sumljivih podrobnosti v zvezi s tem nakupom in iz katerih so jasno razvidni sumi korupcije, ki je tu lahko zatrdimo, to že kot dejstvo, ne kot kakršnokoli špekulacijo in ki je očitno stalnica orožarskih nakupov pri nas. Praktično niso imeli nobenega večjega nakupa vojaške tehnike, s katerim ne bi bilo vse hudo narobe. Po vsej tej kalvariji je Ministrstvo za obrambo, sicer odstopilo od nakupa oklepnikov bokser tudi dejansko, ni pa, tukaj se zdaj prevešamo v tisti povod za sklic današnje seje, ni pa odstopilo od splošne namere porabe več 100 milijonov evrov v sledečih letih za nesmiselne nakupe orožja nasploh in nasploh za vlaganje neuporabne druge vojne tehnike. General štab slovenske vojske je, spet po besedah gospoda Erjavca, že v začetku oktobra 2018, pristopil k celoviti obravnavi srednje bataljonske skupine, kot enovite zmogljivosti s pripravo taktične študije za to vojno skupino. Izdelava te nove taktične študije, se je sumljivo pričela že pet mesecev, preden je Ministrstvo za obrambo javnosti sporočilo, da je takrat obstoječa taktična študija, nazadnje novelirana 2017, neprimerna. Se pravi, tukaj imamo eno luknjo v podajanju informacij je težko pet mesecev. S to novo taktično študijo, naj bi se nadgradili in zagotovili celosten pristop pri implementaciji ciljev zmogljivosti NATA 2017, ki se nanaša na srednjo bataljonsko bojno skupino. Naj spomnimo, s sprejemom teh ciljev, se je Slovenija pred NATO paktom zavezala nameniti 1,2 milijardi evrov v osmih letih, za izgradnjo dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin, katerih primarni namen je sodelovanje v ofenzivnih operacijah v tujini, znotraj ekspedicijskih korpusov NATO pakta. No, ta taktična študija je bila izdelana maja letošnjega leta. Vpisuje štiri različice, s katerim je mogoče izpolniti cilje zmogljivosti NATO pakta za Slovenijo in ki se nanaša na vzpostavitev srednje bataljonske bojne skupine. Vsem je skupna osnova bojna platforma, kolesno vozilo osem krat osem, pri tem, da ena izmed različic predvideva tudi vozila šest krat šest. Vsem tem različicam sta večinoma skupni tudi inženirska podpora in zračna obramba, se pa razlikujejo glede na prvič, kaliber topa na bojnem vozilu, ki je med 25 in 40 milimetri. Drugič vrsti posredne ognjene podpore, tukaj so v igri minometi 60, 81 in 120 milimetrov in haubic 155 milimetrov. Ter tretjič, razmerje med ročnimi protioklepnimi orožji in protioklepnimi raketnimi sistemi. V okviru nabave glavne opreme bo torej glede na izbrano različico, med drugimi treba kupiti kolesna oklepna vozil, štiri krat štiri, osem krat osem, šest krat šest. Specialna oklepna vozila (inženirstvo, izvidništvo, zveze, ognjena podpora in tako naprej) raketne sisteme zračne obrambe, haubice 155 milimetrov, proti oklepne sisteme, izvidniška sredstva ter tovorna vozila in drugo logistično opremo, ki s tem gre. Na podlagi študija general štaba slovenske vojske, naj bi bila do konca letošnjega leta pripravljena različica, ki bo glede na razpoložljive vire in sedanje zmogljivosti Slovenske vojske najoptimalnejša za doseganje ciljev nato pakta, za Slovenijo in bo podlaga za pripravo investicijske dokumentacije za nabavo prej omenjenega, zlasti težkega orožja. Po odstopu od nakupa, osem oklepnikov bokser, pri čemer bi za samo 48 vozil vrgli skozi okno med 350 in 400 milijoni evrov, sedaj slovenski vojaški in politični vrh, kujeta še dražje in še bolj obsežne nakupe orožja, s katerimi bi nadomestili staro orožje v arzenalu Slovenske vojske. Pa je že zaradi tega starega za njegov nakup, za njegovo vzdrževanje, Slovenija v preteklik 20-ih letih porabila stotine milijonov evrov, uporabljeno pa je bilo samo na vadbiščih, v majhnem obsegu pa še pri teptanju teritorijev držav na drugih kontinentih v okviru operacije NATO pakta, v zelo obsegu pa v operacijah organizacij združenih narodov. O tovrstnih načrtovanih investicij, bosta imela koristi NATO pakt in orožarsko industrijski kompleksi v državah, kjer bo Slovenija to orožje nabavljala. Obrambna vrednost bo potem za Slovenijo po eni strani zanemarljiva. To orožje se kupuje za namensko delovanje operacij v tujini, ne glede na to, kako zelo advokati tovrstnih nabav želijo prikazati, kako zelo je ta vojaška tehnika uporabna v civilne namene, ne vem kaj še vse. Po drugi strani pa je sploh ne bo, ker kot tudi slovenski vladajoči razred vseskozi ugotavlja, Slovenija ni vojaško ogrožena. Se pravi, na račun dobičkov orožarsko-industrijskega kompleksa in nekoliko glasnejšega rožljanja z orožjem na strani NATO pakta, bomo izgubili prepotrebna sredstva, ki jih že desetletja krvavo potrebujemo za investicij v zdravstvu, v socialo, v šolstvo, v temeljno infrastrukturo in tako naprej. In vojaška in politična birokracija želita s takimi usmeritvami in s takimi političnimi prioritetami znova žrtvovati življenja in blaginjo prebivalk in prebivalcev te države zato, da si kupita nekaj pohvalnih besed in trepljanja po hrbtu, s strani NATO-ve birokracije in voditeljev nekaterih največjih svetovnih imperialistov. Na podlagi preteklih nakupov orožja, kot tudi na podlagi vseh sumov korupcije, ki smo jim bili priča tekom in po zaključku nesmiselnega nakupa osem kolesnikov bokser, lahko upravičeno sklepamo, da se bodo tudi prihodnji nakupi orožja vršili na podoben ne transparenten način in se bodo tekom teh nakupov, finančno dobro okoristili, s političnim in vojaškim vrhom povezane osebe. V Levici predlagamo, da Odbor za obrambo na to temo opravi razpravo in se po razpravi podpiše pod naslednje sklepe. Prvič: Odbor za obrambo poziva Ministrstvo za obrambo, da odstopi od načrtovanih nakupov oklepnikov in drugega orožja za potrebe oblikovanja srednje bataljonske bojne skupine. Drugič: Odbor za obrambo poziva Vlado Republike Slovenije, da odstopi od zavez danih v okviru ciljev zmogljivosti NATA 2017. Tretjič: Odbor za obrambo poziva Vlado Republike Slovenije, da se pred prihodnjim zavezovanjem o nakupih orožja ter organizacijskih spremembah Slovenske vojske pred NATO paktom posvetuje z Državnim zborom. Da tu ne gre, samo za neke, lahko jim rečemo abstraktne ali pa globoko strateške, kakršnekoli že, dokumente. Ampak, da politične usmeritve, ki dajejo prioriteto nakupom orožja pred blaginjo lastnih državljank in državljanov, že živijo, da se že izvajajo, priča tudi to, kar smo lahko iz Slovenskega političnega vrha slišali tekom zadnjega vikenda, ko se je začelo govoriti in to ne samo iz enega vira, da naj bi v novem proračunu namenili dodatnih 30 milijonov evrov. Ker seveda, spet servisira potrebe NATO pakta. Pod črto je prva informacija, ki bi jo želel pridobiti na temo taktične študije glede na to, kakšna višina izdatkov nas naj bi čakala v prihodnosti, naslednja. Prej sem že govoril o tem, kakšna vojaška tehnika je v igri, ki malo varira, glede na izbrano različico, bom šel še enkrat čez seznam. Tukaj so bojna oklepna vozila, tukaj so specialna oklepna vozila vezana na inženirstvo, izvidništvo zveze pod njeno podporo in tako naprej. So raketni sistemi zračne obrambe, so haubice 155 milimetrov, protioklepni sistemi, izvidniška sredstva in potem še logistična oprema. Koliko naj bi vse to zapravljanje denarja za NATO-vo orožje, državljanke in državljane stalo? Hvala.

Hvala lepa, tudi vam.

Besedo dajem ministru za obrambo, Karlu Erjavcu.

Izvolite, gospod minister.

Hvala lepa, spoštovani predsednik.

Tudi z moje strani vse lepo pozdravljam, zlasti poslanke in poslance Državnega zbora, ki ste trenutno tukaj na Odboru za obrambo. Z menoj so tudi predstavniki Ministrstva za obrambo in Slovenske vojske.

Najprej bi rekel, da obžalujem, da je prišlo do obstrukcije s strani SDS-a, zlasti pa obžalujem, da v SDS-u mislijo, da Karel Erjavec razmišlja enako kot Levica ker, če bi temu bilo tako, bi seveda vse sklepe, ki so tukaj zapisani s strani predlagatelja, tudi takoj podprl in bi hitro zaključili to sejo. Ker ne mislim enako, kot Levica, seveda temu ni tako in štejem, da so take obtožbe neprimerne in neustrezne. Tudi sem začel dvomiti, če v SDS-u dejansko želijo modernizacijo Slovenske vojske ker, če bi to želeli, je pa ravno današnja točka ena ključnih točk glede tega, kar pravzaprav želimo, kakšno Slovensko vojsko, na kakšen način jo modernizirati, katere zmogljivosti razvijati in če bi resno želeli kaj dobrega storiti za Slovensko vojsko, bi verjetno poslanska skupina oziroma predstavnike SDS-a sodelovali na tej seji. Tako, da ocenjujem, da deklarativno podpirajo razvoj slovenske vojske, ko pa gre za res, ko je potrebno res braniti te vrednote, kot je Slovenska vojska, ki je ustavna kategorija pa vidimo, da jih ni od nikoder. Zdaj, kar se tiče navedb predlagatelja, bi se najprej dotaknil samih sklepov. In sicer dejansko odbor lahko samo poziva Ministrstvo za obrambo, da predlaga Vladi in kasneje potem Vlada Državnemu zboru, vendar moram zelo jasno povedati, da vseh teh treh sklepov ne podpiram. Prvič: prvi sklep govori o tem, da Odbor za obrambo poziva Ministrstvo za obrambo, da odstopi od načrtovanih nakupov, oklepnikov in drugega orožja za potrebe oblikovanja srednje bataljonske bojne skupine. Tukaj prihaja do velikega nesporazuma, med Ministrstvom za obrambo in stranko Levico. Oni so mnenja, da vsi te nakupi, da vsa ta modernizacija Slovenske vojske izhaja iz potreb za zvezo NATO. Jaz moram reči, da mi razvijamo in moderniziramo Slovensko vojsko, predvsem zaradi nacionalne obrambe. Vem, da je stališče Levice, da nas nič ne ogroža, da ni nobene vojaške grožnje, vendar vemo, da je zgodovina pokazala in tudi mednarodne okoliščine kažejo, da mir ni več sam po sebi umeven in da bi kot država bili zelo neodgovorni, če ne bi vlagali v nacionalno varnost. Tudi bi se zahvalil še enkrat Odboru za obrambo, da je včeraj sprejel resolucijo o strategiji nacionalne varnosti, ki je pomemben strateški dokument, glede na to, da vidimo, da so se mednarodne okoliščine zelo spremenile, čeprav Levica je mnenja, da se ni nič spremenilo, da živimo v zelo varnem in mirnem svetu. Zdaj kar se tiče načrtovanih nakupov oklepnikov in drugega orožja, ki ste ga že sami predlagatelji navedli. Gre dejansko za potrebe oblikovanja srednje bojne bataljonske skupine in predstavljajo minimalno jedro za izgradnjo potrebnih vojaških zmogljivosti, za potrebe nacionalne obrambe. Če tega ne storimo, potem moram reči, da potem se postavlja vprašanja ali je smiselno, da ima Republika Slovenija v Slovensko vojsko. Vem, da nekateri so mnenja, da naj bi bila primarna naloga, da bi se Slovenska vojska močno angažirala v področju, ko gre za naravne nesreče in druge nesreče. Ampak, če mi ne bomo zgradili naših obrambnih zmogljivosti, potem dejansko se vprašamo lahko, ali mi ne želimo, da Slovenska vojska izvaja naloge, ki jih ima po Ustavi in po Zakonu o obrambi. To je pa obramba domovine in si želimo, da bi zgolj opravljala neke naloge s področja civilne zaščite, s področja naravnih in drugih nesreč. Seveda, v tem primeru potem ne potrebujemo Slovenske vojske v takem smislu, kot jo želimo razvijati in bi zadostovalo, da razvijamo bolj poglobljeno civilno zaščito, ki bi lahko, seveda odgovarjala na te grožnje, s katerimi se pa dejansko državljani vsak dan soočajo. Vidimo, kaj povzročajo podnebne spremembe. Vsak dan imamo praktično opravka z naravnimi nesrečami. Tako, da treba je vedeti, srednja bojna bataljonska skupina predstavlja orodje razvoja Slovenske vojske in moram reči, da si jaz, kot minister za obrambo ne predstavljam, kako razvijati Slovensko vojsko, če ne bomo razvijali teh zmogljivosti in to ni mnenje Karla Erjavca, ampak to je mnenje Ministrstva za obrambo, Slovenske vojske in tudi stroke na vojaškem področju. Prepričan sem, da srednja bojna bataljonska skupina predstavlja tudi razumni izziv, s katerim zagotovimo pravično delež v zagotavljanju nacionalne varnosti Republike Slovenije znotraj zveze NATO in tudi znotraj Evropske unije. Treba je vedeti, da tudi Evropska unija razvija svojo varnostno in obrambno politiko in da imamo tudi iz tega vidika določene vojaške enote, ki delujejo pod okriljem Evropske varnostne in obrambne politike. Da je temu tako, je odgovornost tudi na državljankah in državljanih Republike Slovenije, ki so na referendumu se odločili, da se bomo preko zveze NATO si zagotavljali varnost in večjo obrambo sposobnost. Zato pa, če smo del te mednarodne organizacije, se tudi pričakuje solidarnost, ko gre za prevzemanje določenih obveznosti s tega področja. 5. člen washingtonske pogodbe je zelo jasen, če je ena od držav napadena, ostale članice solidarno pomagajo pri obrambi te države. In mislim, da je ta 5. člen bil ključen, da so se tudi državljanke in državljani Republike Slovenije odločili, da pristopimo kot država v zvezo NATO. Glede 2. Sklepa bi rad povedal, da Odbor za obrambo poziva Vlado Republike Slovenije, da odstopi od zavez, danih v okviru ciljev, zmogljivosti NATA, 2017. Tukaj moram reči, da zaveze, ki so dane v okviru ciljev, zmogljivosti NATA 2017 za Republiko Slovenijo, izhajajo ravno iz te odločitve o odstopu Republike Slovenije v NATO in vse odločitve o tem je sprejel tudi Državni zbor Republike Slovenije, ki je tudi ratificiral severno-atlantsko pogodbo. Tudi bi rad, da bi razčistili pojem NATO pakt. Jaz poznam pojem Varšavski pakt, NATO pakt uradno, kot pojem ne poznam. Poznam severno-atlantsko zavezništvo in tam smo se mi vključili. Tako, da tukaj bi tudi prosil, da terminološko uporabljamo prave izraze. Zato, moramo reči, da težko zdaj Odbor za obrambo poziva Vlado Republike Slovenije, da bi odstopili od zavez, ki smo jih dali v okviru ciljev, zmogljivosti 2017. Ker, če bi dejansko ta poziv bil uspešen in bi Vlada odstopila in Državni zbor to potrdil, potem nam ne preostane drugega kot, da tudi speljemo postopek izstopa iz zveze NATO. Glede tretje točke pa moram reči, da ne vem zakaj pozivate, da bi se posvetovali z Državnim zborom, ker Državni zbor tako in tako sprejema vse ključne dokumente, ko gre za razvoj in pa opremljanje Slovenske vojske. Trenutno imamo dolgoročno resolucijo o razvoju in opremljanju Slovenske vojske, za obdobje 2020-2025, potem imamo srednjeročni obrambni program. Tako, da te stvari so tudi na tej ravni podprte s strani Državnega zbora, po drugi strani pa tudi moram reči, da spoštujemo sklep, ki je bil sprejet na Odboru za obrambo, da sproti obveščamo o večjih nakupih vojaške opreme. To sem storil, na primer včeraj, ko je šlo za oborožitvene postaje za vozilo štiri krat štiri. Zdaj, kar se tiče samega gradiva, moram reči, da večji del gradiva se nanaša na boksarje in kako je Levica ustavila ta posel. Jaz moram reči, da imam neprijetno izkušnjo iz prvega mandata, ko sem bil minister za obrambo, ko je šlo za nabavo osem kolesnikov Patrija in sem bil zaradi tega tudi preganjan, v smislu neresnega dela v službi, ampak glede na to, da sem že takrat ta postopek zelo skrbno vodil, bile so vse podlage, seveda sodišče me ni moglo obsoditi za neresno delo v službi. Na podlagi te izkušnje, ko sem pregledal celotno zadevo v zvezi z nakupom bokserjev, moram reči, ko sem prišel na Ministrstvo za obrambo v lanskem letu prvo je bilo, da naj takoj podpišem pogodbo za bokserje, osem krat osem, da je vse perfektno, da je vse usklajeno, da ni nobenih problemov. Seveda, ko sem pregledal vso zadevo, sem ugotovil dve ključni zadevi. Prva ključna je bila, da ni bilo zagotavljanja, prevzemanja finančnih obveznosti za nakup boksarja za več let. Tukaj je poslanec Kordiš govoril o tem, da v Zakonu o izvrševanju proračunov, je bil en člen, ki bi omogočil tudi prevzemanje obveznosti po letu 2019. Jaz moram reči, da ta člen, če bi obstal, če ne bi šel ven iz tega zakona bi bil nezakoniti, neustaven. Ker Zakon o izvrševanju proračuna, ki je omejen na proračun za leto 2018-2019 ne more dajati zelene luči za prevzemanje obveznosti za 2020, 2021, 2022. Tako, da moram reči, da se čudim, da je sploh takšen člen prišel, če je prišel v takratnem besedilu zakona o izvrševanju proračuna za 2018-2019. In predpogoj za tovrstne nabave je, da bomo potrebovali zakonsko podlago, ki bo omogočal prevzemanje finančnih obveznosti za daljše obdobje, seveda v okviru sprejetja vsakokratnega proračuna. Glede na to, da imamo nekatere smernice in smo dali nekatere zaveze, da bomo povečevali obrambni proračun do leta 2024, je namera Vlade, da bi proračun bil 1,5 % bruto domačega produkta za obrambne izdatke. Moram reči, v okviru nekako tega odstotka, bi lahko prevzemali finančne obveznosti, če bi imeli za to posebno zakonsko podlago. Lahko napovem Odboru za obrambo, da bom Vladi predlagal, da se sprejme takšna zakonska podlaga, ker sicer si ne predstavljam, na kakšen način bi lahko izvršili nakupe, ki terjajo večletno financiranje. Moram reči, da v obdobju pred letom 2008, smo imeli takšen zakon, to je bil Zakon o temeljnih razvojnih programih Slovenske vojske in na podlagi tega se je lahko nabavljala oprema, kot so helikopterji, podobne zmogljivosti. Glede na to, da sem pri finančnih obveznostih in pri proračunu, bi rad povedal, da je Vlada uskladila proračun za leto 2020, vendar glede na to, da slišim, da je napoved nekaj slabša in da bo verjetno potrebno še en krog pogajanj, glede dokončnega proračuna, lahko samo to rečem, da v ponedeljek, ko so imeli vrh koalicije je bila sprejeta odločitev, da se poda 21,7 milijona evrov dodatnih sredstev na prvi dan razrez proračuna. Zakaj takšna odločitev? Zato ker, če ne bi povečali tega zneska na 21,7 milijona evrov, bi prišlo do situacije, ko bi v letu 2020 namenili nižji delež BDP-ja za obrambne izdatke, kot v letu 2019, kar bi predstavljalo eno veliko ne kredibilnost s strani Vlade, ki se je izrekla, da bomo postopoma povečevali obrambni proračun in s tem tudi obrambne izdatke.

Naslednja zadeva v zvezi z bokserji. Zakaj nisem podpisal pogodbe, je tudi zato, ker ni bilo ustrezne taktične študije za srednjo bojno bataljonsko skupino. Obstajala je taktična študija za moderniziran bataljon. In ravno ti problemi, da se je cena ves čas spreminjala, enkrat je bilo 208 milijonov, drugič 300, 350 in ne vem kaj, vse je posledica tega, ker ni bilo takšne taktične študije, ki bi natančno opredelila na kakšen način zgraditi srednjo bojno bataljonsko skupino in ki ni določala, kakšna naj bo konfiguracija posameznega vozila. Ker cena pa zavisi tudi od tega, kakšne oborožitvene sisteme, kakšne protioklepne sisteme daš gor na takšno vozilo. Mene nič ne moti, če pravite v Levici, mi smo ustavili ta projekt nakupa vozil, osem krat osem, ampak jaz vam povem, da kot minister za obrambo nikdar ne bi podpisal te pogodbe, ker vem, da bi nekoč, zaradi tega tudi kazensko odgovarjal, zato ker postopek ni bil izpeljan tako, kot bi moral. In tudi ni bilo vseh podlag za takšen nakup. Zato se tudi ne čudim, da ta pogodba je počakala novega ministra in da ni bila podpisana v času ministrice, ki je nekako vodila ves ta postopek. Ampak nič hudega, jaz nimam s tem nobenega problema, če menite, da ste vi zaslužni za to, da ste ustavili postopek nakupa, osem krat osem bokserje. Tukaj jaz nimam nobenega problema, vendar vam pa zagotavljam, da če želimo pa razvijati in modernizirati Slovensko vojsko, ne moremo pa ustaviti zmogljivosti, ki jo potrebuje Slovenska vojska za to, da bo lahko oblikovala srednjo bojno bataljonsko skupino in verjetno bo ta platforma, osem krat osem. Sicer študija, ki je pripravljena govori tudi o platformi, šest krat šest, ampak za Levico tako ni pomembno, zato ker Levica je mnenja, da je potrebno ustaviti vse nakupe, vojaške opreme, ki se nanašajo na srednjo bojno bataljonsko skupino. Tako, da tukaj obstaja ta dilema, če dejansko ne gremo naprej s temi nabavami vojaške opreme, se postavlja vprašanje, kaj želimo s to Slovensko vojsko. Ali želimo, da bo izvajala vse zakonske naloge, ki jih ima, to je pa zlasti obramba domovine. In tudi ne drži trditev, da se srednja bojna bataljonska skupina gradi izključno za potrebe mednarodnih misij in operacij. To ne drži, res pa je, da tudi na tem področju imamo kot članica zveze NATO in tudi kot članica Evropske unije določene obveznosti in da v okviru modernizacije Slovenske vojske, si želimo, ko sodelujemo v teh mirovnih operacijah in misijah, da je naš Slovenski vojak tako opremljen, da lahko varno deluje tudi na teh območjih. Jaz moram reči, to pa je odgovornost nas vseh, tako ministra za obrambo, Ministrstva za obrambo, Vlade in Državnega zbora. In za to, jaz sem prepričan, da ne moremo podpreti sklepov, ki gredo v smeri, da bi ustavili opremljanje Slovenske vojske. In še enkrat ponavljam, tukaj gre za našo varnost, za našo nacionalno obrambo, ne glede na to, da v tem trenutku zgleda, da Slovenija vojaško ni ogrožena. Jaz tudi v 80-ih letih, sem mislil, da Slovenija in Evropa nikdar ne bo doživljala nobenega vojaškega spopada, da je mir sam po sebi umeven, pa vemo kaj se je v 90-ih letih zgodilo. Hitro se lahko te razmere spremenijo in seveda na hitro je nemogoče potem zagotavljati zmogljivosti, ki zagotavljajo nacionalno obrambo. Jaz si ne predstavljam, kaj bi bilo v letih 1990, 1991, če ne bi bilo teritorialne obrambe, če ne bi bilo Slovenske milice si ne predstavljam, na kakšen način bi prišli do svoje države. In glede na to, da že imamo eno takšno izkušnjo, bi bilo zelo naivno, da ne bi vlagali v našo obrambo, s tem da moram reči, da ko nabavljamo opremo tudi vedno skušamo doseči, da je ta oprema v smislu dvojne uporabe. Da ni samo za nacionalno obrambo, ni samo za izvajanje mednarodnih operacij in misij, ampak tudi ko gre za zadeve, ki se nanašajo na naravne in druge nesreče. Recimo, že včeraj sem povedal, kar se tiče vojaških helikopterjev, mi sploh ne moremo več usposabljati naših posadk za vojaške namene, ker ves čas sodelujejo pri izvajanju nujne helikopterske medicinske pomoči. Štiri posadke imamo ves čas pripravljene za to in moram reči, da tudi želimo, da opremo, ki jo nabavljamo, da je uporabna v več smereh. Jaz vem, da bom doživel očitek, da kaj lahko, recimo oklepnik, osem krat osem, ponuja v tem smislu. Verjetno za potrebe civilne zaščite, naravnih nesreč… Tak oklepnik ne pride v poštev, ampak pride pa v poštev za zagotavljanje nacionalne varnosti. Moram pa reči, da tudi oklepnike smo že uporabljali, ko je šlo za problematiko naravnih in drugih nesreč. Spomnite se žleda, takrat so se prebijal, tisti, ki ste iz Postojne natančno to veste, so se pravzaprav na teren prebijali s temi oklepniki. Tako da tudi ne držijo te teze, da se ta vozila sploh ne da uporabljat na slovenskih cestah, da je to povsem zgrešeno. To sem poslušal, ko smo naročili vozila 4x4 oshkosh, ki bo pomembna pridobite za izgradnjo srednje bojne skupine. Kar se tiče nove taktične študije za srednjo bojno bataljonsko skupino, to moram reči, da je pripravljena. Nekaj smo že o tem povedali in ta bo pač povedala, katera varianta je tista najbolj optimalna, da dosežemo cilje, ki jih želimo doseči. Tako v okviru paketa ciljev zmogljivosti, kot tudi v okviru zagotavljanja nacionalne varnosti in ta študija moram reči, ne raziskuje kateri oklepniki so najbolj primerni, katere znamke in tako naprej. Ta študija samo pove, na kakšen način želimo zgradit srednjo bojno bataljonsko skupino, kaj potrebujemo, kakšne vojaške zmogljivosti in tudi odgovarja na to, kaj z opremo, ki je bila že doslej kupljena. Treba je vedet, v teh šestindvajsetih letih je bilo marsikaj nabavljeno in seveda mi želimo, da v okviru te srednje bojne bataljonske skupine tudi to opremo čim bolj vključimo, ker bi to znižalo stroške izgradnje srednje bojne bataljonske skupine. Tako da kar se tiče boksarjev, ta zgodba je bila februarja zaključena, ko je bila podana informacija na vladi, takrat sem povedal, kaj so tisti razlogi, zakaj smo to naročilo ustavili, zdaj Levica in predlagatelj govorita veliko o korupciji v zvezi s tem postopkom naročanja. Jaz moram reči, da je napačno, mislim, da je poslanec Mahnič v okviru postopkovnega vprašanja izrazil, da smo razveljavili. Mi nismo nič razveljavili, ker tudi nismo nič podpisali. Res pa je, da je tekel postopek, ki bi omogočil naročilo teh vozil. Vendar zaradi vseh problemov, ki sem jih nanizal sem se, smo se na vladi tudi odločili, da ta postopek ustavimo in ne gre za to, da to pomeni, da ne bom nadaljevali s temi postopki nabave vojaške opreme, bomo nadaljevali, če bodo za to finančna sredstva, če bodo za to ustrezne pravne podlage. Moram tudi povedat, da pripravljamo nov »sopr« za obdobje 2020-2025 in tam bodo pač te stvari predlagane, zapisane in če bo to vlada sprejela in Državni zbor, bomo pač v skladu s tem srednjeročnim obrambnim programom tudi izvajal vse te nakupe. Če predlagatelj meni, da so sumi korupcije v zvezi z boksarji, očitno imate vse podatke, lepo ste povedali. Jaz vam predlagam, da zadevo prijavite na KPK, oni so pač pristojni za tovrstne primere. Ne bi pa želel, da se kar tako govori o sumih korupcije in da vsi orožarski nakupi, so sama korupcija. Jaz ne dovolim, da se na takšen način govori o zaposlenih na Ministrstvu za obrambo in o zaposlenih v slovenski vojski, ker na koncu so oni tisti, ki pripravljajo vse podlage za to, da se realizira nakup. Minister na koncu po navadi samo podpiše pogodbo, ki je potem podlaga za nakup določene opreme. Še enkrat ob koncu, kar se tiče boksarjev lahko rečem, da tam ne tečejo nikakršne aktivnosti, ker je zadeva zaključena. Tudi kar se tiče nakupov oklepnih vozil 8x8 v tem trenutku ni nobenih aktivnosti v zvezi s konkretno nabavo. Sedaj smo v fazi, ko je ta taktična študija pripravljena in v fazi, ko bo treba sprejeti čim bolj racionalno in učinkovito odločitev. Še enkrat, kar se tiče pa sklepov, ki so predvsem pozivi, pa moram reči, da teh pozivov, kot minister za obrambo ne podpiram.

Hvala lepa, gospod minister.

Jaz zdaj, nisem še odprl razprave. Kolega Kordiš, kot predlagatelj, če dovolite imam še nekaj oziroma še enega uvodničarja bom prosil. Okej, dobro če želi besedo, potem jo dajem namestniku načelnice general štaba Slovenske vojske brigadirju Robertu Glavašu.

Jaz trenutno ne bi mogoče komentiral nič. Mislim, da je minister povzel vse tisto, kar bi tudi jaz lahko povedal, ker smo to dejansko v temu procesu pripravili taktične študije priprave vseh teh investicijskih programov skupaj. Tako, da za enkrat bi jaz tukaj se osredotočil na besede ministra in ga podpiram. Vse ostalo, če bo potrebno kasneje, se bom pa vključil v sam pogovor oziroma v kakšne obrazložitve, če so potrebne. Samo toliko. Hvala.

Hvala lepa, brigadir Glavaš.

Potem dajem besedo, predlagatelju. Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoči.

Mislim, da se moram pod nujno odzvat, vsaj na nekatere izmed navedb, s katerimi je postregel gospod Erjavec. Mogoče začenši s tem, da ven potegnem včerajšnjo sejo Odbora za obrambo, na kateri se je obravnavala resolucija o strategiji nacionalne varnosti. Tam sem, v tisti svoji dolgi in obsežni uvodni razpravi vzpostavil določene gabarite, iz katerih lahko presojamo diskurz, retoriko predstavnikov oblasti, zlasti predstavnikov Ministrstva za obrambo, ko gre za rokovanje s tveganji nacionalni varnosti. Konkretno sem izpostavil koncept sekuritizacije in uporabe jezika za to, da se slika grožnje nacionalni varnosti, ki dejansko ne obstaja. Zelo zgovorno pri temu slikanju je, da poteka pogosto v pasivu, v trpniku. Recimo spremenjeno varnostno okolje, potrebujemo srednjo bataljonsko skupino, zaradi spremenjenega varnostnega okolja ali zaradi tega, ker se varnostno okolje spreminja. Kot, da se to varnostno okolje spreminja samo od sebe. Po enaki dikciji, kot je bila oziroma je v uporabi tiste resolucije, po enaki dikciji, kot so jo predstavniki ministrstva včeraj uporabljali za zagovor tiste resolucije, tudi danes posega gospod Karel Viktor Erjavec, minister za obrambo. Ko nas straši pred spreminjajočim se varnostnim okoljem, ki se kaj spreminja po božji intervenciji. Samo od sebe? Ne gospod Erjavec. Da svet danes postaja malo bolj nepredvidljiv, bolj nevaren tudi, je krivda predvsem, ne izključno, ampak predvsem držav. In političnih oziroma vladajočih razredov v teh državah, ki se aktivno gredo imperialne igrice (pritiska, izčrpavanja držav globalne periferije, tudi vojaških intervencij). Pa veste, kdo je ta glavni akter v teh vojaških intervencijah in v praksi stabilizacije sveta? Zveza NATO oziroma znotraj tega, naše največje zaveznice, ki jim rečemo prijatelji na čelu z ZDA. To so razlogi zakaj se varnostno okolje spreminja. Ne spreminja se samo od sebe, spreminjajo ga politike. Politike, ki stavijo na okupacijo, na agresijo, na intervencijo, na državne udare, na ekonomske zapore, na izčrpavanje posameznih malopridnih držav, ki si jih je »veliki brat« na drugi strani Atlantika omislil, kot svoje naslednje pasišče in Republika Slovenija, znotraj tega Vlada Republike Slovenije, znotraj Vlade Ministrstva za obrambo, z vami na čelu, gospod Karel Erjavec, aktivno sodeluje in politike podpira. Mi, da se varnostno okolje spreminja samo od sebe, tudi mi spreminjamo to varnostno okolje in spreminjamo ga na slabše. In kako pravite, da naj se soočimo s posledicami svojih lastnih dejanj spreminjanja varnostnega okolja na slabše? S še več istega, s še več orožja, ki naj službi intervencijskemu in okupacijskemu delovanju Slovenske vojske na tujem, kjer nima kaj za iskat ne. Govorite o temu, da gradimo to srednjo bataljonsko skupino za potrebe nacionalne obrambe. Ne vem za vas, ampak zase in za ogromno večino dveh milijonov ljudi v tej državi lahko dam roko v ogenj, da nimamo afganistanskega državljanstva. Imamo pa tam dol pripadnike slovenske vojske. Da pometamo za razdejanjem, ki ga je za sabo pustila ameriška vojaška intervencija, ki je usmerjena na bližnji vzhod in sploh še posebej na bližnji vzhod in znotraj tega ne samo na Afganistan, vemo kaj se je zgodilo v Iraku. Povsod tukaj zraven Slovenija sodeluje, če ne aktivno pa vsaj pasivno. Če že ne z direktnimi vojaškimi intervencijami pa v diplomaciji. Spomnimo na podpis vilnuške izjave. Takih primerov sicer lahko nanizamo kar nekaj, med podpisom vilnuške izjave in danes. In ni res, to je zgodbica, ki jo vojaško-politični establishment prodaja. Ni res, da se predvidene nabave novega orožja dogajajo v kontekstu izgradnje lastnih obrambnih kapacitet. To je kratko malo izmišljotina. Če pogledamo strateške dokumente, na katerih se tud vidi, gospod Erjavec radi sklicujete, je to izmišljotina. Če pogledamo kakšno vojaško tehniko se kupuje, kako ta vojaška tehnika funkcionira v svetu in bojišču, vemo da je to izmišljotina. Srednja bataljonska skupina se dogaja v izključnemu kontekstu spreminjanja Slovenske vojske, v ekspedicijski korpus za potrebe zveze NATA. In nikakor, niti približno ne za potrebe obrambe naše domovine. Vsakič ko to zatrditev v najboljšem primeru zavajate, v najslabšem primeru lažete.

Druga kosmata argumentacija na temo novih dodatnih brezzveznih nabav NATOVE bojne tehnike je pa eksplikacija, kako je ta vojna tehnika neskončno uporabna za potrebe zaščite in reševalne in ne vem kakšno še, za civilno porabo. Lepo vas prosim, bojna oklepna vozila, zakaj točno so uporabna razen v izjemno mejnih primerih. Zato da vlačijo podrta drevesa po žledolomu iz gmajne. Čemu bo služil v civilni sferi raketni sistem zračne obrambe? A bomo z njim razbijali točne oblake, ki vedno pogosteje pridejo, sesuvajo cele letine slovenskim kmetom. Bojo opravil to funkcijo? Havbice 155 milimetrov. Tukaj bi dal tud kakšen zgovoren primer, kako morda lahko havbice uporabimo v civilni sferi. Pa vam povem po pravici, da mi niti približno nič pametnega ne pade na misel. Kako hudirja bomo v zaščiti in reševanju uporabili havbice? Ne vem, razen če si predstavljate, da se nam po neki povodji podre breg, pride zemeljski plaz, odtrga cesto, zasuje cesto in vi bi potem to zasuto cesto kaj z topniškim ognjem očistili plazovin?

Zelo podobna zgodba s protioklepnimi sistemi, mislim kaj bomo z njimi vrtali geotermalne vrtine ali kaj. Res mislim, vsa ta retorika v tem, kako je ta vojna tehnika menda neskončno uporabna za civilne namene in s poskuša temeljni namen te bojne tehnike nekak skrit, pomest pod preprogo, zavit v celofan, češ to je pa res dobro za uporabo v domovini in za obrambo pred naravnimi nesrečami. Mislim, popolnoma deplasirana argumentacija gospod Erjavec. Pa da smo pošteni, to niti približno ni samo vaša endemična retorika, to je retorika po kateri posega celoten politični establishment in ne samo v izvršni veji oblasti, tudi v poslanskih klopeh. Tudi izvidniška sredstva ne vem, kako točno so namenjena in uporabna v širši sliki blaginje državljank in državljanov, mogoče jih lahko pošiljamo v hosto, zato da opravljajo izvidnico, pred odstrelom medvedov in volkov ali nekaj, jaz ne vem kaj. Tako, da je, oprostite, če kategorično zavrnem in se precej burno in precej ostro odzovem na navedbe, da je prvič vso to metanje denarje za NATO-vo orožje namenjeno kakorkoli nacionalni obrambi, ker ni, to je ekspedicijski korpus, ki tudi samostoječi, kot ste konec koncev, gospod Erjavec tudi sami povedali oziroma vsaj namignili, ki samostoječe ne funkcionira. Ne funkcionira samostoječe, tako bataljonska skupina deluje v širšem okviru zveze NATO, kjer dobi tudi primerno podporo iz kakšnih drugih rodov vojske. Sama po sebi na bojišču in tako bolj slabi obeti. In še posebej, je problematično in sporno, da opravičujete tovrstne subvencije, vojno industrijskih kompleksov, velikih držav članic NATA, s tem kako menda bodo haubice, protioklepni sistemi, raketni sistemi zračne obrambe in druga absolutno popolnoma nepotrebna vojna tehnika, uporabni za blaginjo državljank in državljanov v zaščiti in reševanju. Ta je pa sploh, mislim buča. Velika, velika buča. Dalje. Zatrjujete, da gradimo obrambne zmogljivosti. Neprestano govorite obramba to, obramba ono, pa mi v nobenem primeru ne gradimo obrambnih zmogljivosti. To kar se zdaj dela z Slovensko vojsko, o kar se želi delati s Slovensko vojsko, nima nikakršne veze z obrambnimi zmogljivostmi, ima pa veliko zveze z vojnimi zmogljivostmi. Po vseh parametrih definicij, mi efektivno nimamo Ministrstva za obrambno, ampak imamo Ministrstvo za vojno. Tudi, če vojne ni, jo poskušajo demagogi in propagandisti tega ministrstva narisati, naslikati na horizont, zato, da bi dobili fantje nove igračke, s katerimi se bodo lahko vozili po puščavi. Seveda, na drugemu koncu sveta, za enkrat pri nas puščave, na srečo še nimamo. Nemara pa jo bomo še dobili. Gospod Erjavec se je mimobežno dotaknil vprašanja podnebnih sprememb in tudi na podnebne spremembe nekako ne ve za vprašanje vojne tehnike oziroma, mislim da je bilo zaščita in reševanje. Ampak ravno za podnebne spremembe, sploh v kontekstu nacionalne varnosti, ki bi morala prepoznati podnebne spremembe, kot številka 1, grožnjo, ne samo nacionalne varnosti, ampak kot eksistenčno grožnjo celemu človeštvu, ne namenjamo absolutno nikakršne resne pozornosti. V kontekstu nacionalne varnosti zagotovo ne, tudi v kakšnem drugem kontekstu ne. Se bom ponovno vrnil na včerajšnjo resolucijo o strategiji nacionalne varnosti. 40 strani dolg dokument, podnebnim spremembam namenjenih celih, debelih 12 vrstic. Tudi sredstva za bojevanje proti podnebnim spremembam, za njihovo zaustavljanje, za prilagajanje nanje, za krepitev zaščite in reševanja, so glede na to, koliko denarja odteka in namerava odteči v to NATO-vo vojno tehniko, za nekaj čisto druge namene, so smešne. V redu, hočemo se pogovarjati o krepki zaščiti in reševanju. Želimo se pogovarjati o resnem spoprijemu s podnebnimi spremembami ter retoriki, tem poantam morajo slediti tako strateški dokumenti, kot zakonodaja in navsezadnje morda najbolj pomembno, tudi proračunska sredstva. Nič od tega pri nas ni. Strateški dokument v 40-ih straneh, v napihovanju nekih zunanjih groženj in terorizma in ne vem kakšnih še vseh neumnostih in ideoloških retoričnih piruet, ki jih zganja vojaško politični vrh. V 40-ih straneh tega, podnebne spremembe 12 vrstic, zaščita in reševanje 2 strani. Potem pa, ko v Levici izpostavimo problematičnost prioritet, ne samo Vladnih prioritet, ampak tudi prioritet, kaj in kako se dela na Ministrstvu za obrambo, kako se Slovenija obnaša v okvirjih zveze NATO, namreč tudi znotraj zveze NATO, daleč od tega, da bi imeli zvezane roke, ne. Potem pa dobimo nazaj odzive s strani predstavnikov ministrstva in njihovih dežurnih advokatov v poslanskih klopeh, ki prvenstveno govorijo ravno o recimo zaščiti in reševanju. Ob tem pa mobilizirajo še cel diapazon ideologemov od tega kako se samo od sebe spreminja varnostno okolje, do tega kako imamo srednjo bataljonsko skupino za domačo obrambo in tako naprej. Seveda nič od teh ideolgoemov ne preživi soočenja z resnico. Če bi bilo vsaj razmerje obrnjeno. Če bi res namenil tako politično prioriteto recimo zaščiti in reševanju, kot se o zaščiti in reševanju govori takole javno na sejah odborov, takrat ko v Levici izpostavimo problematičnosti nabav bojne tehnike za zveze NATO. Ko bi bilo vsaj tako razmerje k bi dal zaščiti in reševanju toliko denarja, kolikor ga ven potegnete v odzivih temu, k v Levici rečemo topičev 155 milimetrov pa res ne rabimo, potem bi bila slika budgetarnega razreza Ministrstva za obrambo bistveno drugačna. Potem bi bili bistveno bolj pripravljeni tudi za soočenje z naravnimi nesrečami in posledicami podnebnih sprememb in sredstva, proračunska sredstva, to so javna sredstva, naša skupna sredstva, bi namenjali veliko, veliko bolj smotrno. Ampak te debate nimamo. Te debate v resnici nimamo, ker NATO-vi advokati in advokati vojaškoindustrijskega kompleksa posegajo po retoriki zaščite reševanja samo takrat, ko je potrebno upravičit vojne nabave, ki imajo z zaščito in reševanjem skupnega bore malo ali nič. Vprašanje nakupa oklepnikov bokser. Res je, današnjo intervencijo sem na dolgo in široko začel z odisejado nabave osemkolesnikov bokser. Z enim zelo dobrim razlogom. Zato da sem podkrepil, pokazal kako vojaško-politična birokracija dela z vojnimi nabavami in kako to potem komunicira z javnostjo, na kakšne prefrigane, celo perfilne načine potem poskušate svoje apetite po novih NATO-vih vojaških igračkah spraviti skozi politične mline. Temu je bila namenjena moja intervencija o bokserjih. V dobremu letu dni je vrednost nabave osemkolesnikov bokser poskočila iz dobrih 200 milijonov na slabih 400 milijonov. Za skoraj 100 %. In je verno sledila pri nas žal v tridesetih letih je to postalo že tradicija, v tradiciji večjih nakupov orožja se ni noben v teh tridesetih letih zgodil tako, kot bi bilo treba. In ne govorim o korupciji, govorim o korupcijskih tveganjih. Da ta korupcijska tveganja obstajajo, da so, da jih lahko vzamemo kot dejstvo. Ponovno, nakup oklepnikov bokser 8x8 v dobremu letu dni iz 200 na 400 milijonov evrov. Ne mi reč, da tukaj notri, v skoku za 100 % v ceni, ne moramo govorit o korupcijskih tveganjih. Sploh če poznamo tridesetletno nabavo. Tridesetletno zgodovino vojaških nabav in večjih vojaških investicij pri nas, ki se je dogajala. Tudi v namenskosti in smotrnosti lahko govorimo. Ne le v korupcijskih tveganjih v tem najožjem smislu besede. In tudi tu naletimo lahko na kakšen retorični obrat, ki nam, če smo pozorni dodobra dvigne pritisk. Recimo to, ko se gospod Erjavec ob izpostavljanju korupcijskih tveganj, nesmotrnih investicij in tako začne sklicevat na zaposlene v Slovenski vojski in na Ministrstvu za obrambo. Kot da je kdorkoli, kadarkoli, kakorkoli govoril o masi zaposlenih v Slovenski vojski ali na Ministrstvu za obrambo, ker ni. Ker ni. Tako kot ni običajen reinkenfaile (?) birokrat, tudi običajen reinkenfail (?) pripadnik Slovenske vojske ni imel z vsemi temi nabavami od predvidenih do preteklih sumljivih… absolutno ničesar. Potem pa pride minister za obrambo gospod Erjavec in v retorični pirueti se postavi kot zaščitnika, pripadnika Slovenske vojske, zaščitnika običajnih zaposlenih na Ministrstvu za obrambo, češ kaj ta grozna Levica jim nekaj očita. Ne, ne, ne. Obstaja ena bistvena razlika. Tisti, ki je odgovoren za tovrstne vojne nabave, tisti ki izvaja tovrstne vojne nabave je vojaško-politični vrh. In vrh vojaške birokracije, kako ta vrh vojaške birokracije rokuje z našim javnim denarjem ponovno še enkrat, verjetno bom danes na tej seji odbora izpostavil še nekajkrat. Nabava, oziroma poskus nabave oklepnikov bokser 8x8, v dobremu letu dni je cena porasla iz 200 na 400 milijonov evrov. In s tovrstno retoriko gospod Erjavec branite, ščitite pa če ravno nenamerno, ker poskušate verjetno bolj ali manj zaščititi samo samega sebe, ta vojaško-politični vrh. Ki nam tudi z precej podlimi »fintami« po grlu želi stlačiti dodatne milijone, celo 1,2 milijarde, ki naj jih zapravimo za vojaško tehniko njihovih prijateljev, ali pa prijateljev njihovih prijateljev v zvezi NATO. To se dogaja, to se dogaja neizpodbitno, nespregledljivo in mislim da gospod Erjavec, bi naredili bolje, veliko bolje kot da z retoriko, ki zakriva, brani in ščiti to zelo problematično vrhuško vojaške birokracije, to samo vrhuško vzamete pod drobnogled. Ker mislim, da se lahko zelo hitro zgodi, če se že ni, da ta ista vrhuška tudi vas, kot ministra pelje žejnega čez vodo.

Z tem je povezano tudi vprašanje, ne da bi bilo to kakršne koli fokus današnje seje, ampak čutim se dolžnega, da objasnim in pojasnim. S tem je povezano tudi vprašanje kdo oziroma kako se vse ustavi v nakup oklepnikov 8x8 bokser. Če ne bi bilo primernega političnega pritiska, se ta posel ne bi zaustavil. A se je vedel, kakšna korupcijska tveganja ali praktično dejstvo je povezano z izgradnjo test TS6 (?) in za 1,6 milijarde evrov, ki je šlo v izgradnjo TS6 (?). Ja se je vedlo. Vedlo se je od začetka, velo se je takrat, ko je šlo v projekt zgolj in samo 20 milijonov evrov, ne takrat ko je šlo v ta projekt že 1 milijarda, oziroma 1,6 milijarde evrov. Pa je projekt še zmeraj šel naprej. Drug tir, enaka zgodba. Primerov takih praks, kjer korupcijska tveganja, ali pa nesmotrnost trošenja javnega denarja, kjer je bila očitna, kjer je bila jasno razvidna, pa se nič ni zgodilo. Še več, politični vrh je pritisnil, da so se taki projekti začeli odvijat in razvijat in se je zgodilo točno to, na kar so bili politični predstavniki opozorjeni, torej na vse možne variante spornosti. Nikoli, niti v enem od teh primerov, niti do danes se ni tukaj nihče na tej točki ni ničesar naučil. Ker ne gre za to, da bi se nekdo moral nečesa naučit povezano s korupcijskimi tveganji in s smotrnim trošenjem javnega dejanja, ampak gre za golo igro interesov. In če ne bi bilo političnega pritiska, političnega pritiska, kateremu je načelovala Levica, to je res, ne bi prišlo do odpovedi nabave oklepnikov 8x8 bokser. Ne glede na to, kaj gospod minister poveste. O tem med drugimi priča, da se kljub odpovedi nabave bokserjev namerava še naprej vlagati v še dodatno vojaško tehniko. Če kaj se apetiti niso zmanjšal, apetiti so se povečal. In te predvidene nabave od haubic do raketnih sistemov in protioklepnih sistemov, niso potencial, pri njih niso korupcijska tveganja nič manjša kot pri bokserju, kako bodo šle tukaj cene gor, že zdaj lahko povem, da cena stopničkasto naraščala, ker še čisto pri vsaki vojaški nabavi, ne se je začelo z nekimi številkami, ki so izgledale benigne, potem so pa kar naraščale in poskakovale. In že zdaj lahko povemo, da je to vojaška tehnika, ki ni namenjena obrambi domovine, ki nima res kakršnekoli funkcije v civilnemu življenju v naši državi, znotraj naše države in z blaginjo državljank in državljanov, ampak je tukaj samo za to, da drži štango, tokrat tudi bolj iz prve vrste in ne samo iz zaledja, našim tako imenovanim zaveznikom znotraj zveze NATO, na drugem koncu sveta. Kjer Slovenija nima nič za iskati s pripadniki Slovenske vojske in z okupacijskimi silami. Tam bi morala biti prisotna, samo z diplomatskimi predstavništvi, z gospodarsko diplomacijo, z razvojno pomočjo, ne pa s tem, da pride in pomaga okupirati in pomaga vzdrževati neke marionetne režime, ki jih je postavil Washington.

Če nadaljujem še pri zgovornem primeru Zakona o izvrševanju proračuna. Tako kot je pri vprašanju kdo, kako se je zaustavil nakup oklepnikov bokser, tudi v zakonu izvrševanja proračuna temu nisem želel nameniti dodatnih besed, pa bom moral, glede na izvajanje gospoda Erjavca, ki je zatrdil, da je tisti člen, v zakonu izvrševanja proračuna, ki naj bi omogočil dolgotrajne vojne nabave. Dajal je Ministrstvu za obrambo in problematični / nerazumljivo/ vojaški birokracije, ki bi malo tako, malo onako kupovala vojne igrače, bi jim dal proste roke, da kar vnaprej podpisujejo ne glede na to, kakšni proračunski dokumenti so sprejeti, pogodbe o tem, kakšno orožje in kako ga bomo kupovali. Ta člen, gospod Erjavec, ki ste ga tudi vi označili za protiustavnega in ste rekli, da ne razumete, kako je prišel notri v Zakon o izvrševanju proračuna. Naj vam pomagam. To je člen, ki ga je predlagalo vaše ministrstvo, Ministrstvo za obrambo, pod vašim ministrovanjem. Še več, vaš državni sekretar, gospod Miloš Bizjak, ga je še celo zagovarjal. Bom citiral: »Res je. V Zakonu o izvrševanju proračuna je vnesena dikcija, da se lahko za obrambne nakupe sprejema obveznosti za več kot dve leti, kar je bila dosedanja praksa ZIPRS oziroma vseh proračunskih dokumentov, vendar morate vedeti, da v zgodovini smo imeli tako imenovane zakone o temeljnih razvojnih programih, kjer je omogočal nabave oborožitvenih sistemov na daljše časovno obdobje. In prav zaradi tega, kar sem prej povedal, če hočemo kakršenkoli resen oborožitveni sistem kupiti, ga ne moremo kupiti v enem ali dveh letih, kar nam omogoča sprejetje proračuna. Zato je potrebna ta dikcija, da če se bomo, ko bomo nabavljali oborožitvene sisteme, moramo prevzeti obveznosti za več let. Skratka členi, ki jih je predlagalo Ministrstvo za obrambo, v Zakonu o izvrševanju proračuna, ki ste jih vi sami, gospod Erjavec označili za nezakonite, potem še naprej v naslednjem koraku, naslednjem obratu vaš državni sekretar, gospod Miloš Bizjak, javno zagovarja. Ne me »fopat« s sprenevedanjem, da ne veste, kako se je ta člen znašel v Zakonu o izvrševanju proračuna. Vemo zelo dobro, kako se je znašel in zelo sem vesel, da je ob sprejemanju tega zakona nam koalicija šla tako nasproti in tudi sama koalicijska poslanska vrsta videla nevarnost, kaj takšna luknja v zakonu pomeni za Slovenske javne finance, da smo Zakon o izvrševanju proračuna amandmirali in to luknjo zašili. To luknjo zašili, če je ne bi, bi danes imeli verjetno podpisano pogodbo za nabavo osem oklepnikov boksarjev, v višini 400 milijonov evrov, meni nič, tebi nič, v kateri bi se zavezali, kako bomo plačevali v naslednjih nekaj letih, za to bi oni dobili bokserje. To je seveda sklepanje, ampak glede na 30-letno zgodovino teh nabav, glede na to, kaj vse počne vojno-politična birokracija, mislim da je to sklepanje, ali pa vsaj skrb no, če želite. Morda vam bo ta izraz bolj všeč, da je ta skrb upravičena, več kot upravičena. Za zaključek se moram še dodatno zaustaviti pri temu argumentu nacionalne obrambe in o namenskosti vojaških nabav, kako je to menda nekaj »ful« v interesu obrambe domovine in tako naprej. Mogoče da za vprašanja tudi mal bolj tehnično primemo. Glejte, te dve srednje bataljonski skupini, še enkrat to izhodiščno poanto ponovil. Dve srednji bataljonski skupini Slovenija ne gradi zaradi nevarnosti pred kakršnim koli vojaškim napadom na sovje ozemlje. Pika. In nobena prazna retorika o samih po sebi spreminjajočih se vojaških okoliščinah tega ne more spremeniti. Še več, celo včerajšnja resolucija o strategiji nacionalne varnosti je našo neposredno soseščino, ki je Zahodni Balkan označila kot / nerazumljivo/. Ne predvideva kakšnih vojaških konfliktov, na srečno ne in tiste resolucije, to je ena izmed zelo redkih, redkih, redkih pozitivnih točk v tej resoluciji, predvideva da se z Zahodnim Balkanom rokuje z diplomatskimi sredstvi in tako naprej. Kot bi sicer Slovenija morala delovati v mednarodnem okolju, če bi zares zasledovala miroljubno politiko. Skratka dve srednje bataljonski skupini se ne gradita zaradi nevarnosti pred vojaškim napadom na ozemlje Republike Slovenije, zaradi tega ker te nevarnosti ni. Te nevarnosti ni in je nebo kar tako. Gre za ideologeni, ki naj opraviči vojne nabave in subvencioniranje tujih vojaškoindustrijskih kompleksov in nič drugega, ne. Postavljanje strašil, gradnja strašil, zaradi tega ker realne nevarnosti ni, realnega nasprotnika ni, zato si ga je potrebno izmisliti. Niti se teh dveh srednjih bataljonski skupin ne gradi zaradi zaščite pred terorističnimi napadi, ali pa kakšnimi hekerskimi napadi. Namreč tudi to pogosto služi kot izgovor. Iz zelo preprostega razloga, da ti se proti teroristom ne moraš borit z bojnimi vozili in havbicami, ne. Lepo vas prosim, da bi nametal na osemkolesnikih ali pa karkoli takega ustavili teroristični napad. Ne bodo ga. Seveda ga ne bodo. Niti niso temu namenjeni. Ne glede na zavajajočo retoriko, ki poskuša nabavo orožja za konvencionalno vojskovanje pripeti nabor proti terorizmu, ali pa na neko kibernetsko varnost. Kupuje se jih z enim in enim samim razlogom. To je za sodelovanje v operacijah NATO pakta, izven ozemlja držav članic NATO pakta. Že zdajšnja lahka bataljonska skupina je namenjena temu. Kakšno je njeno poslanstvo? Verjemite še kakšnim drugim besedam kot zgolj mojim. Kakšno je njeno poslanstvo je razložil poveljnik 72. brigade gospod Koračin. Citiram: »najbolj je poudarjeno ofenzivno delovanje, katerega cilj je uničiti nasprotnika.« Konec citata. Slovenska vojska, mislim da enkrat v letu 2018, uprave če se ne motim, je bilo to objavljeno na strani štirinajst, lahko si pribeležite in preberete. Če mi ne verjamete. In zdi se, da slovensko vojaško vodstvo osemkolesnim bojnim vozilom namenja vlogo glavne oborožitve vsakokrat, ko se sklicujejo na to, da naj bi srednja bataljonska skupina varovala domovino. Seveda osemkolensiki nimajo vloge glavne oborožitve. Namenjeni so za podporo pehotnim enotam na bojišču, za prevoze pehote, za delovanje proti neoklepnim ciljem so primerna, ne morajo pa nadomestit glavnih oborožitvenih sistemov.