Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam.

Pričenjam 12. sejo Odbora za pravosodje.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora: Željko Cigler, Eva Irgl, Anja Bah Žibert.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO LETNEGA POROČILA O UČINKOVITOSTI IN USPEŠNOSTI SODIŠČ ZA LETO 2018, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora dne 15. 5. 2019.

Kot gradivo imamo na voljo še: mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev z dne 16. 10. 2019.

K tej točki dnevnega reda smo vabili: Vrhovno sodišče; Sodni svet; Ministrstvo za pravosodje; in Državni svet.

Letno poročilo o učinkovitosti in uspešnosti sodišč za leto 2018 je Državnemu zboru posredoval predsednik Vrhovnega sodišča skladno s tretjim odstavkom 60.b člena Zakona o sodiščih, Odbor za pravosodje pa ga bo obravnaval na podlagi četrtega odstavka 41. člena poslovnika Državnega zbora, ki določa, da matično delovno telo obravnava poročilo, ki je bilo Državnemu zboru posredovano na podlagi zakona ali drugega predpisa, praviloma v treh mesecih po posredovanju. Obravnava na seji Državnega zbora pa se opravi, če tako določa poslovnik Državnega zbora ali če to predlaga matično delovno telo, ki v tem primeru pripravi predlog akta.

Pričenjam z obravnavo letnega poročila o učinkovitosti in uspešnosti sodišč za leto 2018.

Besedo dajem predsedniku Vrhovnega sodišča, gospodu mag. Damjanu Florjančiču.

Izvolite.

Hvala za besedo in lepo pozdravljeni.

Pa bi morda za začetek podal samo nekaj osnovnih podatkov v zvezi z letnim poročilom, bi morda več se lahko povedalo kasneje na vprašanja poslank in poslancev. Pa bi morda z nekaterimi temi bolj suhoparnimi podatki, statističnimi podatki začel. In bi že na tej podlagi lahko, po naši lastni oceni, zaključil, da smo v letu 2018 poslovali ustrezno uspešno in obvladovali prejete zadeve.

Tako, da smo prejeli cca 840 tisoč zadev, nekoliko manj, ampak rešili smo jih več, kot smo jih prejeli. In to je dober znak, tudi dobra perspektiva za naprej. Tako, da je v letu 2018 bilo rešenih cca 853 tisoč zadev in na koncu leta smo zaključili s 145 tisoč nerešenimi zadevami. Torej, če upoštevamo tiste zadeve iz predhodnih obdobij in v letu 2018 prejetimi, smo imeli v delu nekoliko več kot en milijon zadev. Število nerešenih zadev, torej na koncu leta, se je v primerjavi s predhodnim letom, to je z letom 2017, zmanjšalo za 9 %. Če pa primerjamo nekaj let nazaj še, iz leta na primer 2013, se je ta številka nerešenih znižala za 51 %.

Enaki trendi se nakazujejo in ugotavljamo jih tudi na pomembnejših zadevah in ostalih zadevah, kar nekako spremljamo tudi statistično, posebej te pomembnejše zadeve, v okviru tega globalnega pogleda. Če bo treba, bom povedal še kaj več o tem. V glavnem, 102 % je tisto obvladovanje prejetih zadev v preteklem letu.

Pričakovani čas rešitve se tudi skrajšuje, tako da, če gledamo celoto zadev, je povprečni čas rešitve zadeve na sodiščih 2,7 meseca. Za pomembnejše zadeve je 8 mesecev, za ostale zadeve pa 1,6 meseca.

Podobni trendi - lahko jih samo na kratko povzamem - so tudi na vrhovnem, višjih in nižjih sodiščih. Torej, na vrhovnem sodišču se je število rešenih povečalo za 7 %, število nerešenih pa zmanjšalo za 6 %, imeli pa smo reševanju več kot 3 tisoč zadev. Višja sodišča so zmanjšala število nerešenih za 19 %, okrožna sodišča za 10 %, okrajna sodišča pa za 2,3 %.

V tem letu smo imeli zaposlenih, torej letu 2018 vedno govorim, zaposlenih 890 sodnikov, kar pomeni, da smo številko bistveno zmanjšali v primerjavi s predhodnimi leti in smo nekako se približali tistemu cilju 42 sodnikov na 100 tisoč prebivalcev. Tako, da imamo zdaj sicer 43 sodnikov na 100 tisoč prebivalcev. V letu 2014 je bila ta številka 45,5 sodnika na 100 tisoč prebivalcev, vendar ta trend je bil nekako dogovorjen tudi na vseh teh relevantnih ravneh z dodatkom, da se ustrezno povečuje tudi število drugega podpornega sodnega osebja, kar pa se ni dogodilo v zadostni meri. In mislimo, da bi za dosego teh optimalnih ciljev potrebovali zaposlitev še približno 200 ljudi, podpornega osebja, ker se ugotavlja, da se v tem smislu tudi povečuje zahtevnost del ostalega osebja na sodiščih, ne samo sodniškega dela, ker prevzemajo te strukture zaposlenih tudi nekatera opravila, ki so jih poprej opravljali sodniki in za katere smo ugotovili, da ni nujno, da bi jih sodniki še naprej opravljali, ampak da se lahko nekatera delovna opravila in nekatere odločitve prenesejo na nižjo raven. Sodna veja oblasti že več let opozarja tudi na problem generacijske vrzeli. To smo tudi že v preteklem letu izpostavili. Ta generacijska vrzel je zaznavna v tem, da se nekako število sodnikov oziroma številčno stanje sodnikov je največje v tistih starejših obdobjih, pa v nekaterih začetnih obdobjih opravljanja sodniške službe, manjka pa tista generacija tam od 35 do 45 let. Tako, da je to lahko en tak problem prenosa izkušenj od starejših na mlajše generacije. Mi smo nekako videli rešitev v spremembi pravniškega državnega izpita oziroma celotni pripravi na prevzem sodniške funkcije na ta način, da bi pravzaprav osredotočeno usposabljali kandidate za sodniško funkcijo prav za ta poklic in da bi v tem kontekstu lažje tudi načrtovali za poslovanje, da nebi prihajalo do teh tudi generacijskih vrzeli v bodoče.

Naš cilj je pa, tudi v povezavi s temi ukrepi, prenova mreže sodišč, ampak na ta način, da bi se koncentrirala, ta prvi korak sprememb, na prvostopenjski ravni sodišč. In sicer z utemeljitvijo sodnega okrožja kot tiste temeljne celice delovanja sodstva. In na tem sodišču tudi zagotovitev delovanja enovitega sodnika, torej, ki nebi bil več razdeljena tako rečem, med okrajne in okrožne sodnike, ampak bi bil to enovit prvostopenjski sodnik, ki bi lahko opravljal sodno funkcijo na katerihkoli zadevah iz prve stopnje.

V zadnjih obdobjih se v sodstvu posvečamo še posebej izboljšanju kvalitete sojenja. In to tako na področju usposabljanja kadrov, ne samo sodniških, ampak tudi ostalega zaposlenega kadra na sodiščih zaradi prej že omenjenih razlogov in na tudi sami kakovosti odločanja in pravičnosti obravnave udeležencev, da sodišča tudi kvalitetno delajo svoje delo. Navsezadnje izhaja tudi iz podatkov o pravnih sredstvih, ki jih stranke vlagajo zoper odločitve sodišč in lahko rečemo, da če pogledamo te podatke, ki so tudi v letnem poročilu, vidimo, da je na primer zoper odločitve okrožnih sodišč vloženih le cca 9 % pravnih sredstev, torej praviloma pritožb v tej fazi. In še od tega vloženih pravnih sredstev, jih je potrjenih 67 % na najvišji ravni. Pri okrajnih sodiščih je delež tega izpodbijanja 3 % in od tega jih je pa na višji stopnji potem potrjenih 70 %. Tudi, če gledamo višja sodišča, zoper katera je možno vložiti pravna sredstva na vrhovno sodišče, je le 1,8 % od pomembnejših zadev tistih, pri katerih so vložena ta pravna sredstva in potrjenih je odločitev 66 %.

Tako, da vidimo tudi iz teh rezultatov, da je moč zaključiti, da je delovanje sodstvo ustrezno, kvalitetno, kar govorijo ti objektivni podatki.

Seveda ne morem ob tem, da ne bi omenil tudi nekaterih zadev, ki pač niso na tej ravni in zaradi tega pride tudi do razveljavitve nekaterih zadev ali pa do sprememb odločitev na višjih ravneh. In se nam zdi morda, da se preveč pozornosti posveča prav takim situacijam, takim zadevam, zlasti v javnem prostoru, kjer se izpostavlja nekatere posamične primere in iz njih projicira sliko - po naši oceni neupravičeno – na celotno pravosodje oziroma sodstvo. Glede finančnega stanja moram reči, da je zaenkrat finančno stanje bilo tudi v preteklih obdobjih vedno nekako v okvirjih predvidenega. Kolikor je prišlo do nekaterih mankov sredstev, se je to zagotovilo s pomočjo ustreznih prerazporeditev sredstev. No, v glavnem, v letu 2018 smo realizirali izdatke v višini 168 milijonov evrov, kar je približno 3,3 % več kot v preteklem letu 2017. Vendar je treba poudariti pri teh izdatkih, da je struktura stroškov pravzaprav taka, da kaj dosti na njo ne moremo vplivati, saj skoraj 75 % teh izdatkov gre za plače zaposlenih, skoraj 13 % teh izdatkov predstavljajo stroški teh postopkov na katere tudi sodišče lahko zelo minimalno vpliva in je to pač nek objektiven strošek. Potem imamo pa še 5,7 % za stroške, ki jih ocenjujemo kot materialne stroške v zvezi s poslovanjem sodišč in ki so nujni za delovanje. Tako, da ne moremo kaj dosti bistveno vplivati na nižanje teh stroškov in so v resnici pravzaprav kar objektivno že pogojeni.

Morda bi samo za zaključek izpostavil še te okoliščine, ki se nanašajo na nekatere stvari, ki smo jih že v preteklih letih izpostavljale in jih vidimo še kot nerešene, pa bi bilo prav, da se bi počasi vendarle razrešile.

Ena takih je neizpolnjeno priporočilo GRECO-ta glede postopka imenovanja sodnikov in še tukaj posebej vrhovnih sodnikov, saj vemo, da je to zaenkrat še v zaključni fazi pristojnost Državnega zbora, medtem ko so bili dani že konkretni predlogi, tudi z naše strani, kako naj bi se vnaprej ta stvar tudi ustavno skladno uredila.

Druga taka zadeva so brezplačne pravne pomoči, pri katerih se nam zdi, da se podvaja delo s centri za socialno delo, saj moramo pri odobritvah brezplačne pravne pomoči presojati premoženjsko stanje upravičencev, medtem ko vemo, da imajo vse relevantne podatke centri že zbrane in bi bilo po naši oceni najbolj primerno, da bi te postopke pravzaprav se nekako uskladilo s centri za socialno delo. In da bi se pravna podlaga za ta namen tudi spremenila.

Izrazito je tudi zaznan problem pomanjkanja sodnih izvedencev, posebej na nekaterih področjih. Zdaj ugotavljamo že v pripravah na izvajanje družinskega zakonika, da je na tem področju zlasti primanjkljaj kliničnih psihologov. Tukaj si Ministrstvo za pravosodje intenzivno prizadeva, tudi z Ministrstvom za zdravje in ostalimi relevantnimi dejavniki, da bi se ta problem nekako razrešil, vendar zaenkrat je stanje tako, kot je, s tem pomanjkljivim področjem.

Ne morem seveda tudi mimo še vedno nerešenega problema prostorov, zlasti prostorov sodstva v Ljubljani. Mi smo tudi v letnem poročilu opozorili na to, da posluje sodstvo v Ljubljani že na 18 najetih prostorih, razmetanih po, bom rekel vsej Ljubljani tako rekoč. In to po eni strani tudi otežuje učinkovito in racionalno organizacijo dela sodstva. Po drugi strani so pa ti prostori v marsikaterem pogledu povsem neprimerni, tako za uporabnike, ki prihajajo na sodišče, da ne govorim o tem, kako težko je tudi poslovati samim sodnikom oziroma ostalemu sodnemu osebju v teh najetih prostorih, ki so marsikdaj pravzaprav namenjeni za stanovanjske potrebe in potem pa preurejeni v neke ad hoc obravnavne dvorane, hodnike, kjer se drenjajo eden vrh drugega in tako naprej. Prostorsko problematiko je pričelo reševati tudi Ministrstvo za pravosodje s tem, da se neke, bom rekel priprave delajo, kakšne so dejansko sedaj potrebe. Vendar to je tako akutna situacija, da bi po naši oceni bilo treba dati tej, temu področju prednost v tem srednjeročnem obdobju in hitro pristopiti k razrešitvi tega problema. Morda ste bili tudi že seznanjeni, da je letos za gospodarski oddelek okrožnega sodišča bila odpovedana najemna pogodba z rokom izpraznitve v enem letu, tako da je to recimo en tak primer objektivnega, objektivne težave, ki nastopi, če najemnik odpove prostore. In v tem primeru je treba seveda reševati spet na vrat na nos situacijo in to gotovo ne vpliva niti ne na ugled, niti ne na način učinkovitega organiziranja dela sodstva, saj je treba prelagati potem vse te opreme, spise in tako dalje. To moteče vpliva na delovni proces in lahko bi še marsikaj tukaj dodal, ampak mislim, da se vsi zavedamo tega problema.

Kolikor se tiče zakonodaje, pa lahko rečem, da smo zaznali v preteklih letih ustrezno bolje organizirano sodelovanje z zakonodajnimi predlogi, ki nam jih se pošilja v predhodno mnenje. Tako, da imamo praviloma dovolj časa, da se na, za podajo ustreznih pripomb in predlogov, na zakonodajo, ki se pripravlja, ustrezno odzovemo. In se nam zdi tak pristop ustrezen ter bi si želeli, da se to nadaljuje tudi v prihodnje. Pri zakonodajnih postopkih pa se nam zdi, kar se tiče sodnih postopkov, še posebej pomembno, da bi se tudi na področju kazenskega pravnega področja čim prej pristopilo k renovaciji ali pa vzpostavitvi nekega sodobnega kazenskega postopkovnika, ki bi res omogočil učinkovitejše delo na tem pravnem področju, ker imamo, mislim, da kar precejšnje težave prav zaradi teh razlogov tudi na tem področju.

Kot sem že omenil, si prizadevamo za izboljšanje kakovosti sodstva, kakovosti sodnih odločitev, kakovosti našega delovanja. In v ta namen je bil v preteklih letih tudi vzpostavljen projekt, imenovan Izboljšanje kakovosti sodstva, ki je financiran tudi s pomočjo evropskih sredstev. In na tem področju smo opravili ustrezne raziskave med uporabniki sodnih storitev, kaj je tisto, kar bi si želeli, da bi se v našem poslovanju izboljšalo, opravili smo ustrezne raziskave med zaposlenimi na sodiščih, med sodniki in na podlagi tega napravili ustrezen program, ki vsebuje različne vidike izboljšanja kakovosti sojenja. Ta program je tudi delno prikazal v letnem poročilu. Nebi se spuščal zdaj v posamezna področja, omenim naj le, da je tukaj usposobljenih precejšnje število mentorjev izmed sodnikov, izmed sodnega osebja, ki prenašajo delovne izkušnje na tiste zlasti, ki prvič vstopajo v delo na sodiščih ali pa za tiste, ki menjajo pravno področje delovanja ali ki menjajo oddelke na sodiščih. Tudi sodno osebje, mislim, tukaj je zajeto, ki se na ta način ustrezneje usposablja. Predvsem pa je bil projekt tudi usmerjen na te konkretne uporabnike, ki prihajajo na sodišča. Če vam omenim le to, da če govorimo o 18 najetih prostorih v Ljubljani, potem je jasno, da tisti, ki pride, ne vem, morda iz Slovenskih goric poklican kot priča na sodišče v Ljubljano v nekem, morda celo nepravnem, postopku, da bo težko se orientiral kam pravzaprav naj gre – ali naj gre na Tavčarjevo ali potem naj se išče po Ljubljani, kje je zdaj tista skrita lokacija, kjer to sodišče v tistem oddelku posluje. Tako, da smo tudi tukaj napravili ustrezne informacijske prijeme, ki pomagajo tem uporabnikom, da se lahko na sodiščih znajdejo. Po drugi strani je pa tudi vzpostavljena posebna spletna stran, na kateri se lahko dobi ustrezne informacije o sodnih postopkih in tako dalje.

Ti projekti so. Ne slučajno opozarjam na te projekte prav zaradi tega, ker smo v zadnjih mesecih dobili tudi tri mednarodne nagrade oziroma priznanja za te projekte.

In sicer je ta nagrada bila podeljena s strani Sveta Evrope in Evropske komisije v sklopu nagrade kristalna tehtnica. Prav zdaj v prihodnjih dneh bo končna odločitev med štirimi finalisti, med katerimi smo tudi mi, kateri od teh bo dobil prvo nagrado, ampak že uvrstitev med 4 finaliste pomeni, da smo dobili s tem ustrezno priznanje.

Druga nagrada je bila podeljena od Mednarodnega design centra v Berlinu, kjer gre za nagrado za oblikovanje uporabniških izkušenj v kategoriji Products vision & concepts, ki je bila odobrena s strani žirije, v kateri so bili predstavniki eminentnih mednarodnih organizacij – BMW-ja, Siemensa, Boscha, Philipsa in tako dalje. In je ta žirija očitno prepoznala vrednost tega celotnega koncepta.

In tretja, tretje priznanje je bilo pa podeljeno od Evropskega inštituta za javno upravo v Maastrichtu, kjer prav zdaj v teh dnevih gremo na prejem te nagrade. In izmed 158 prijavljenih je bil tudi ta naš projekt uvrščen v ta ožji izbor. Torej tukaj so prepoznali inovativnost, kompetentnost, vključenost, usmerjenost, trajnost in širšo uporabnost in prilagodljivost teh programov.

Tako, da kljub temu, da se kdaj slišijo tudi kakšne negativne pripombe na ta način delovanja pri nas, je vendar treba poudariti, da mednarodna sredina prepoznava kvaliteto tudi teh naših prizadevanj. In mislim, da jih ni za zanemariti.

Toliko bi jaz imel za uvodno besedo. Potem pa, če bo karkoli naprej še potrebno, se bom z veseljem odzval.

Hvala.

Hvala za vašo dodatno obrazložitev.

Mogoče želi besedo predstavnik Sodnega sveta?

Izvolite. Besedo ima predsednik Sodnega sveta dr. Erik Kerševan.

Hvala lepa.

Zdaj, sodni svet skladno z zakonom pripravi v okviru svojega letnega poročila tudi oceno stanja v sodstvu. To gradivo je bilo predloženo, tako da bi samo opozoril na to poglavje. Bi pa se lahko k temu vrnili pri predstavitvi našega letnega poročila k naslednji točki dnevnega reda.

Samo poudarjam seveda na to, da smo navedeno skrbno preučili, tudi poročilo vrhovnega sodišča in se do tega opredelili.

Hvala lepa.

Hvala.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za pravosodje?

Besedo ima državni sekretar Gregor Strojin.

Hvala lepa. Spoštovane poslanke, poslanci.

Ob pregledu podatkov o poslovanju sodišč v 2018, je oceni vrhovnega sodišča, da je bilo izvajanje sodne oblasti v preteklem letu učinkovito in uspešno, moč pritrditi.

Namreč ob skoraj enakem številu sodnikov kot v preteklem letu in rahlem povečanju sodnega osebja, so vsa sodišča obvladovala pripad zadev, z izjemo seveda upravnega ter višjega delovnega in socialnega sodišča. Pri tem se je zmanjšalo število nerešenih zadev. Skrajšala sta se tudi pričakovani čas rešitve zadev te r povprečni čas rešitve. Znižala pa se je tudi povprečna starost nerešenih zadev.

Kljub temu pa je potrebno izpostaviti, da se je pripad zadev tudi v 2018, glede na 2017, zmanjšal ter, da so sodišča rešila manj zadev kot leta 2017. Znižala se je tudi učinkovitost sodnikov. Učinkovitost se je povečala le pri pomembnejših zadevah na upravnem sodišču ter na vrhovnem sodišču. Ponovno tudi ne moremo mimo kazalnikov, ki se nanašajo na starejše, nerešene zadeve, predvsem na izvršilnem področju, čeprav je sicer značilno njihovo zmanjševanje. Delež izvršilnih zadev v strukturi nerešenih starejših zadev se je namreč v preteklem letu nekoliko povečal tako, da so konec leta kar 72 % vseh nerešenih zadev, starejših od 5 let ter 78 % vseh nerešenih zadev, starejših od 10 let, predstavljale izvršilne zadeve.

Glede reforme sodne mreže, ki je bila delno že predstavljena, kar se tiče potreb, želim predstaviti aktivnosti Ministrstva za pravosodje.

To je že v letu 2017 za pripravo sodniške zakonodaje ustanovilo širšo delovno skupino, ki so jo sestavljali predsedniki sodišč z območja cele države, v tem letu pa je predsednik vrhovnega sodišča predlagal predstavnike sodstva in sicer predsednike vseh treh stopenj sodišč z območja Ljubljane z namenom sodelovanja pri pripravi zaključnih rešitev, namreč za rešitev za vzpostavitev sodnega okrožja kot osnovne organizacijske enote sodstva na prvi stopnji. V okviru obeh delovnih skupin se že dalj časa iščejo ustrezne rešitve za določitev bolj optimalne mreže sodišč in za uvedbo ene vrste naziva sodnika na prvi stopnji. Obe spremembi sta usmerjeni v racionalizacijo poslovanja sodišč, ki bo omogočila izenačitev obremenitve in izrabe kadrovskih virov in vzpostavila učinkovitejše vodenje sodišč, vendar ne na škodo dostopnosti državljanov do sodnega varstva. Istočasno te aktivnosti pomenijo zaključek reforme, ki se je začela že pred 10 leti s koncentriranjem sodne uprave na okrožna sodišča. Optimizacija mreže sodišč se pripravlja na pobudo sodstva, v sodelovanju s sodstvom in na način, da se predlogom sodstva prisluhne v največji možni meri. Letna poročila vrhovnega sodišča in dokumenti ob otvoritvah sodnega leta namreč kažejo, da se te potrebe po spremembah zaznavajo že dalj časa. Priprava normativnih podlag tako vseskozi poteka v komunikaciji s sodno vejo oblasti, na to pa kaže tudi ustanovitev in delovanje obeh delovnih skupin. V iskanju optimalnih rešitev smo na ministrstvu za pravosodje letos pripravili več predlogov zakonodajnih rešitev. Zadnji predlog, ki je v pripravi, pa sledi predlogu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je predlagalo novo rešitev za sodno okrožje Ljubljane. In sicer uvedbo dveh okrožnih sodišč znotraj sodnega okrožja Ljubljana z deljenimi stvarnimi pristojnostmi.

Kar se tiče kadrovskih vprašanj oziroma predvsem bi se fokusiral tu na reformo pravniškega državnega izpita in karierni razvoj pravnikov in potencialnih sodnikov.

Ministrstvo za pravosodje namerava s prenovo oziroma pripravo prenove področja pravniškega državnega izpita nadaljevati v smeri kot je že bila zastavljena v okviru prenovljenih izhodiščnih teh za prenovo področja pravniškega državnega izpita in z njimi je seznanjeno tudi vrhovno sodišče ter ostali deležniki strokovne javnosti. Ti so aktivno sodelovali pri njihovi pripravi. V prenovljenih izhodiščnih tezah je med drugim predvideno delno specializirano usposabljanje za posamezne pravosodne poklice, temu ustrezna pa je tudi delna diferenciacija pravosodnega izpita. Gre za gradivo, ki bo lahko primerna osnova za nadaljnje razprave glede te problematike. Upoštevajoč vse druge prioritete, ki nas čakajo v letošnjem letu, pa načrtujemo nadaljevanja izvajanja aktivnosti na tem področju konec letošnjega leta.

Pomembno vprašanje je seveda prostorska problematika sodišč. Tu se ne moremo strinjati s pavšalno oceno, da so prostorski pogoji sodišč neprimerni in neustrezni na splošno, saj so le-ti zagotovljeni za njihovo delovanje. V kolikor pa se pokažejo dodatne potrebe, pa se le-te sproti rešujejo s prostorskimi preureditvami, nakupi ali dodanimi nameni. Najemi, se opravičujem. Res je pa, da je problematika prvostopenjskih sodišča v Ljubljani izpostavljena predvsem zato, ker večina le-teh deluje v najetih prostorih in se nove potrebe rešujejo tudi le z novimi najemi. Tudi problem, ki je bil izpostavljen, glede gospodarskega oddelka okrožnega sodišča v Ljubljani, se je zadevo reševalo na podoben način. Pogodba preneha veljati avgusta 2020 in predlog odpovedi je bil prejet v začetku avgusta letos, ampak lahko pa že tudi ugotovimo, da je bila nova pogodba že pripravljena in urejena, torej, da se je zagotovilo ustrezen prehod v nove prostore. S prenovljenimi najemnimi pogodbami ministrstvo v zadnjih letih skrbi, da so tudi določeni najemodajalci pristopili k večjim investicijskim obnovam in se zato tudi obratovalni stroški urejajo oziroma optimizirajo. Vsekakor pa se lahko strinjamo, da je rešitev ljubljanskih sodišč v investiciji v novo sodno stavbo. Za to stavbo je že izbrana lokacija in zanjo se tudi zbirajo osnovni podatki.

Toliko mogoče uvodoma glede ključnih točk. Če bodo v razpravi potrebna dodatna pojasnili, pa bomo se do njih še opredelili.

Hvala.

Sedaj pa dajem besedo predstavniku Državnega sveta. Besedo ima državni svetnik Marjan Maučec.

Izvolite.

Hvala za besedo. Pozdravljeni poslanke in poslanci, ostali vabljeni.

Komisija za državno ureditev pri Državnem svetu je na svoji 30. seji 9. 10. se seznanila z letnim poročilom o učinkovitosti in uspešnosti sodišč za 2018.

Jaz moram povedati, da je bila kar zanimiva razprava in tudi smo se dotaknili določenih problemov, prisluhnili in pa tudi postavili določena vprašanja.

Zdaj, samo poročilo kot tako, seveda nihče ne more oporekati, tudi konec koncev neki uspehi so otipljivi. / nerazumljivo / in tudi mednarodno spoštovano, ampak vseeno tudi to, kar je bilo zdaj povedano s strani ministrstva – nekateri postopki enostavno trajajo predolgo. To je fakt in s tem se je treba sprijazniti, biti tudi do sebe kritičen. Mi smo sicer predlagali kako bi lahko se omejili neki roki, ampak nam je bilo obrazloženo, da pač zaradi različnosti postopkov, zaradi različnosti obremenjenosti sodnikov, da to pač predsednik sodišča ne more narediti, da so sodniki avtonomni in podobno. Ampak res mislim, da to je slaba popotnica za doseganje ciljev, da bo sodstvo dobilo tisto mesto, tisto priznanje v družbi. Kar je tudi povezano z integriteto sodnikov. Tudi tu se pač ne naredi nič. Če se pač ugotovi, da se pač neki sodniki na taki ali drugačni način kompromitirani, so pač nekako odgovorili v tem smislu, da oni ne morejo na to posegati, seveda tisti, ki so jih imenovali in podobne zadeve.

Mislim, da sta to dve ključni zadevi. Rok trajanja in integriteta je tisto, kar daje slabo luč na sodišče.

Strinjam se pa to, kar je bilo povedano s strani predlagatelja poročila - da pač seveda ne smemo in bogokletno jel da pa vse mečemo v en koš. 90 % ali pa še več je zelo verjetno zagnanih, poštenih, delavnih in potem tista malenkost naredi svoje. Tudi ta kadrovska vrzel med mladimi in med starimi, je tudi nekdo malo verjetno zamudil pri učinkovitosti, da se tega nebi zgodilo.

Zdaj, kar se tiče tudi pritožb na evropsko sodišče pa to, nam je bilo povedano, da je tega dosti manj. In pa, da tudi se dosti manj potem tam sodb razveljavi, kar je pohvale vredno.

Kar se tiče teh osnovnih prostorskih pogojev pa tudi moramo biti korektni. To je treba rešiti. Brez tega zahtevati, da je sodstvo v kondiciji, v najboljši formi, kot se temu reče, če nimajo osnovnih pogojev, to, lepo prosim. Ta zadeva ima eno osnovni temelj, ker če ni osnovnih pogojev za delo, tako kot pač mora biti, je to zadevo potem zelo težko speljati.

Zdaj bojazen je bila tudi kaj se bo dogajalo z novo reformo - če je že znana, če se bodo zapirala sodišča, kje, kako, koliko. Ampak so nam povedali, da je to še v pripravi, da na to pač nimajo odgovora.

To so bile neke osnovna vprašanja, odgovori. Kot povedano čisto na začetku, pač nismo bili zadovoljni. Ostalo pa je treba priznati, da so rezultati vedno boljši, ampak, kot vemo vsi / nerazumljivo / …za potem biti tudi užaljeni, če potem je medijsko to izpostavljeno, ampak je to, to je oblast. In sodniki so sestavni del oblasti v naši demokratični družbi in treba je vedeti, da štrlijo neke zadeve, ki jih dejansko vrabčki vidijo na strehi, da niso pravilno rešene ali pa se predolgo vlečejo. Je treba vedeti, da so to osebne tragedije ali pa družinske tragedije, pa tragedije, ki ne smemo pozabiti, da so včasih tudi bolj pomembne, podjetij. Zgodijo se pač zadeve, ki niso rešene. Treba je pa tudi vedeti, da tudi ne glede, da imamo lahko neke druge ugodnosti – vsi, ki prihajajo v Slovenijo investirati, gredo skozi kompletno vrsto oblasti, od zakonodajne, izvršilne in sodne. In seveda, če tu ne vidijo, da so pač zadeve možno rešljive, je tudi lahko en kamenček, da potem kakih 50 kilometrov gredo drugam.

Zato jaz upam, da bomo naredili s tem, kot prvo, da imajo lahko pogoje, da lahko delajo, da so dovolj samokritični tudi. Da pa nismo vsi samo kritični, pa bom končal s tem, da vidim belo piko na koncu tunela z načinom dela in pa tudi s samokritičnostjo nas vseh, da bomo rešili pravilno.

Hvala predstavniku državnega sveta.

Sedaj pa prehajamo na razpravo članic in članov Odbora za pravosodje. Kot prva se je k besedi prijavila mag. Meira Hot.

Izvolite.

Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik. Spoštovani predsednik vrhovnega sodišča, spoštovani državni sekretar, spoštovani kolegice in kolegi. Lep pozdrav tudi v mojem imenu.

Naj najprej povem, da me izjemno veseli, da je poročilo tako celovito z vključenimi poročili. Ker v določenih drugih poročilih zelo pogrešamo tovrstno celovitost. In tu seveda vse pohvale.

Nato, da izrazim obžalovanje, da se določena priporočila resnično iz leta v leto ponavljajo. In tudi prevzemamo odgovornost, ker smo navsezadnje tudi druge veje oblasti v tem kontekstu odgovorne in krive, da niso bili izvedeni. Hkrati me veseli, pa da ste tudi sami izpostavili, da določene izboljšave so bile v kontekstu odnosa do druge veje oblasti. In sicer govorim o vključitvi sodstva v pripravo predpisov, ki se tičejo, ki so povečanji s tveganji spreminjanja zakonodaje.

Glede, seveda tudi pohvale glede upada števila nerešenih zadev, rešenih, nerešenih zadev. Hkrati pa morda obžalovanje, da še vedno se v Sloveniji ne poslužujemo dovolj alternativnega reševanja sporov in da bi morda tudi tukaj vsi skupaj morali nekaj narediti, da se to v javnosti izboljša.

Kar se tiče nujnosti prizadevanja vseh državnih institucij za varovanje neodvisnosti in nepristranskosti sodstva, se seveda Socialni demokrati strinjamo. Kljub temu pa je potrebno seveda vedeti, da ste dolžni za to v prvi vrsti seveda poskrbeti sami. Namreč transparentnost delovanja sodstva je v isti vrsti pomembna kot transparentnost delovanja Državnega zbora in seveda moramo druge veje oblasti spoštovati in se vzdržati dejanj, ki bi kakorkoli vplivali na nepristranost in neodvisnost sodstva. A vseeno, za dvig zaupanja javnosti je v prvi vrsti dolžno poskrbeti sodstvo samo. Kot ugotavljate tudi sami, tudi domače in mednarodne raziskave kažejo, da je zaupanje javnosti v sodstvo zelo nizko. In v tem kontekstu je zanimivo, da vaše raziskave kažejo, da je uporabniška izkušnja sicer pozitivna in da tisti, ki so v neposrednih stikih s sodstvom, nimajo negativne izkušnje. A v tem kontekstu je pa zanimivo splošno prepričanje javnosti, da slovenski sodni sistem ni pravičen - da so določeni posamezniki žal drugače obravnavani glede na premoženjsko stanje, glede na status, čemur seveda ne sme biti tako. Mi vsi vemo, da je nepristransko in neodvisno sodstvo res ključni temelj pravne države in da kakršnakoli pristranskost pri sodnem odločanju de facto hromi pravno državo in vero državljank in državljanov vanjo.

Še enkrat, varovanje seveda neodvisnosti in nepristranskosti sodstva je odgovornost in naloga vseh nas, primarno drugih vej oblasti. In ko kritiziramo sodstvo, ko kakor smo slišali tudi malo prej mnenje državnega sveta, se je potrebno tudi vprašati o našem odnosu. In o dejstvu, da je načelo delitve oblasti tisti temelj pravne države in da smo v tem trenutku s strani OECD-ja pod velikim drobnogledom ravno zaradi določene parlamentarne preiskave, ki po mnenju OECD-ja dejansko lahko pomeni neposredni pritisk na delo sodne oblasti. Tako, da seveda je potrebna kritika, ampak moramo biti pri kritiki vselej v okvirih načela delitve oblasti.

Če se vrnem sedaj spet malo na kritiko. Dejstvo je, da morate tudi za varovanje lastnega ugleda postopati učinkovito v disciplinskih postopkih, da določene preblage sankcije lahko nato v javnosti utrjujejo prepričanje, da dejansko v sodstvu gre za nek sistem kolegialne zaščite, kjer nihče ne odgovarja za ugotovljene nepravilnostih. Pri čemer absolutno poudarjam, da ne govorim o nepravilnostih pri sojenju, da seveda sodniki in sodnice nikakor ne smejo odgovarjati za odločanje pri sodstvu, ampak govorim za druge vrste disciplinskih kršitev. In naj tu omenim na primer primer, ki je bil pač v javnosti / nerazumljivo / zelo, zelo odmeven in kjer se je zgodila samo premestitev sodnika in to je seveda v javnosti odmevalo celo kot neke vrste napredovanje. In seveda to ni pripomoglo k utrditvi in višanju ugleda sodstva.

Ampak me pa zelo, zelo veseli, da ste se učinkovito lotili sistemske spremembe in dviga kakovosti sodstva in dejstvo, da ste identificirali tiste prave težave in se lotili projekta, ki je bil v mednarodni mreži zelo, zelo pozitivno priznan in ki ste ga tudi malo prej omenili, torej v primeru postopkovne pravičnosti, kjer ste bili s strani mednarodnih institucij nagrajeni. In tu seveda velike pohvale in res pozdravljam cilj projekta, ki je, kot je navedeno na spletno strani, slovenski sodni sistem približati strankam na sodiščih in splošni javnosti, da se bodo ljudje počutili slišani, enako obravnavani, spoštovani in predvsem obravnavani nevtralno. Ker mislim, da je to res tisti ključni dejavnik za dvig zaupanja javnosti v sodstvo. Ker dejstvo je, da tudi razkorak med sodstvom in splošno javnostjo lahko zmanjšamo na način, da sodstvo približamo tako, da je čim bolj razumno splošni javnosti, da so morda neke sodne odločbe, ki so preveč, za splošno javnost preveč strokovne, obrazložene, v nekem enostavnem jeziku povzete, ampak predvsem objavljene vse in obrazložene. Predvsem govorim o primerih, ki vam morda ni prid, ampak morajo primeri, ko so objavljeni v javnosti in o katerih je javnost zelo, zelo zainteresirana, potrebno jih je čim bolje pojasniti, ker se tako ponovno dviga neko zaupanje. Kajti dejansko je neodvisnost sodne oblasti v največji meri odvisno tudi od vprašanja prepričanja zavesti v naši družbi. Torej, če mi imamo zavest, da sodna veja oblasti ni neodvisna in nepristranska in to se zgodi, ko se sodna veja preveč zapre sama vase in morda ne želi v razumljivem jeziku pojasniti določenih odločitev, potem pač nastane resen problem in večji razkorak.

In v tem kontekstu morda eno vprašanje. Poleg že teh izvedenih projektov, kakšne še projekte imate v mislih oziroma kakšni so še projekti, s katerimi naj bi oziroma želite dvigniti in zmanjšati razkorak med javnostjo in sodstvom?

In pa glede disciplinski postopkov, ali menite, da so res učinkoviti in ali ste, v 2018 jih je bilo 11 pobud, 3 predlogi za izrek disciplinske sankcije, izrečena je bila ena premestitev, en pisni opomin. Koliko je bilo morda pobud za uvedbo v tem letu in ali je bila v letošnjem letu izrečena kakršnakoli sankcija?

Zaskrbljujoče je dejstvo, da je razmerje med številom sodnega osebja in sodniki slabši, da je torej, tu seveda Ministrstvo za pravosodje bo moralo še bolj proaktivno pristopiti tudi pri reševanju. Pohvale seveda v kontekstu reforme državnega pravniškega izpita. Zelo pomembno je tudi neki ciljano usmerjeno izobraževanje za mlade sodnike in morda ustrezno identificirati mlade pravnike, ki bodo biti sodnik dojeli kot pravo poslanstvo. Žal je sodniški poklic v tem kontekstu tudi s plačnega vidika zelo podcenjen in seveda je potem zelo težko dvigniti privlačnost zadevnega poklica. Ampak dejstvo je, da je to življenjsko poslanstvo, da ni, da je razlika od tega biti, pa z vsem dolžnim spoštovanjem, druge vrste pravnik. Sodnik je poslanstvo in upam, da bomo nekoč lahko tudi ustrezno finančno nagradili to poslanstvo v tem kontekstu. Ob tem pa moram poudariti, da mi je najbolj zaskrbljujoče ravno to, da je najmanj sodnikov, kot ste omenili, iz moje generacije oziroma nekoliko starejše. Očitno takrat, ko sem bila sama na pravni fakulteti, ni bilo dovolj ciljano, nismo bili dovolj zgodaj identificirani v tem kontekstu. Potrebno je nekaj res narediti, da se ponovno dvigne privlačnost tega poklica.

Glede same optimizacije mreže sodišč, kot je že državni sekretar povedal, vem, da ministrica zelo aktivno na tem dela. Vem, da nikakor ne bodo sodišča ukinjena. To je sama zelo jasno in izrecno poudarila, da sodišča morajo ostati vsakomur dostopna ravno, ponovno, zaradi dviga zaupanja javnosti v sodstvo. In prepričana sem, da ji bo uspelo reorganizirati tako, da bo dejansko še vedno vsem državljankam in državljanom sodišča dostopna. Vem, da bo, da je, da gre zgolj za pri osnutek in seveda verjamem, da bo sodstvo imelo še priliko podati vse možne pripombe na samo reorganizacijo, kakor ste to že pokazali v preteklem letu, da si želite tu res sodelovanja. Tako, da čestitke seveda tudi ministrici za pogum, ker vemo, da je projekt reorganizacije mreže sodišč zelo, zelo zahteven projekt, ki v preteklem mandatu žal ni doživel epiloga. No, in verjamem, da bo pa ministrica v tem kontekstu.

Tako, da to bi bilo z moje strani vse.

Hvala lepa.