Začenjam 21. nujno sejo Odbora na podlagi 47. in 48. členom Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije na podlagi zahteve predlagatelja Poslanske skupine NSi.

Obveščam vas, da so zadržani oziroma da se seje ne morejo udeležiti poslanski kolega Žiža. Na seji so kot nadomestni člani prisotni kolegica Suzana Lep Šimenko nadomešča kolegico Jelko Godec in Tina Heferle nadomešča poslanko Andrejo Zabret.

Lahko preidemo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje dne 6. 12. 2019 ste prejeli predlog dnevnega reda seje in sicer ena in edina točka »Onemogočanje širitve Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča.« Zahtevo je vložila Poslanska skupina NSi 5. 12. 2019. Objavljena je spletnih straneh Državnega zbora. Do pričetka seje nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom in je določen takšen kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – ONEMOGOČANJE ŠIRITVE UNIVERZITETNEGA REHABILITACIJSKEGA INŠTITUTA SOČA. Vabljeni k točki dnevnega reda: predlagatelj zahteve Poslanska skupina NSi, Vlada, Ministrstvo za zdravje, Aleš Šabeder, minister za zdravje, Ministrstvo za finance, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Komisija za preprečevanje korupcije, Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, mag. Robert Cugelj, direktor, Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, dr. Helena Burger, strokovna direktorica, Mestna občina Ljubljana, Zoran Janković, župan.

Opravičilo imamo iz Ministrstva za finance. Ministrstvo za finance opravičuje prisotnost na zadevni seji, bo pa v okviru svojih pristojnosti preučilo podane predloge in sprejete sklepe. Vodja kabineta mag. Marko Lovše v imenu ministrstva.

Vsi člani ste dobili po elektronski pošti minuto čez 14.00 uro opravičilo gospoda Zorana Jankovića, župana, ki se seje ne more udeležiti, ker ima sklicano skupščino Javnega holdinga Ljubljana. Je pa podal stališče, ki ga imate pred seboj. Verjetno ni potrebe, da ga berem. To je na kratko to.

Besedo dajem predlagatelju zahteve Poslanski skupini NSi, v njenem imenu kolegici Ivi Dimic. Izvolite.

Hvala lepa. Lepo pozdravljeni na sklicu današnje seje, ker smo jo v bistvu sklicali zaradi onemogočanja širitve Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča prejšnji teden, zato je to zahteva za sklic nujne seje Odbora za zdravstvo.

Naj na začetku povem, da je bilo težko poslušati kako se bo v neposredni bližini URI Soča izvedla dražba zemljišča, na katerem naj bi se v prihodnjih letih začela širiti URI Soča ali pa Univerzitetni rehabilitacijski inštitut. Predvsem, če pogledamo kaj sploh je ta URI Soča. To je organizacija, ki izvaja celostno rehabilitacijo z namenom izboljšanja kakovosti življenja pacientov in vračanja v ustrezno življenjsko okolje. Vloga in pomen tega inštituta za delovanje zdravstvenega sistema v Sloveniji je neprecenljiva. Inštitut pokriva raziskovanje s področja medicine, rehabilitacijskega inžineriga, protetike, ortotike, biomedicinske tehnike, sodeluje v programih in projektih s področja telediagnostike, telemedicine, telerehabilitacije, rehabilitacijske robotike, samostojnega bivanja invalidnih oseb in oseb z gibalnimi težavami. Se pravi govorimo o inštitutu, ki je edinstven v Sloveniji, ki ima zelo velik potencial že v preteklosti razvoja in tudi v prihodnje, ki je prejel številna mednarodna priznanja in predvsem omogoča vsem ljudem, ki si po taki ali drugačni prometni nesreči, poškodbi, po kapeh lahko izboljšajo samo življenje.

Zakaj je prišlo tudi do tega sklica je, da je bilo objavljeno, da bo v četrtek, se pravi ta četrtek, potekala dražba površin, ki so tik ob rehabilitacijskem inštitutu. Zagotovo se vsakemu posamezniku postavi vprašanje, kaj se je do sedaj dogajalo. Zakaj že do sedaj ni prišlo do odkupa? Zakaj mogoče tudi sam inštitut pa tudi ministrstvo ni prepoznalo pomena tega zemljišča? In seveda kako je mogoče, da so plani narejeni, da bo do širitve prišlo, hkrati pa se potem župan Mestne občine Ljubljana odloči, da bo prodal vse parcele, ki tik ob Soči?

V bistvu nekako s to današnjo sejo želimo preprečiti možnost, da bi se pri prodaji posamezniki okoristili na škodo interesov družbe, ker širitev Uri Soča mislim, da je interes slovenske družbe in da je potrebno tukaj pogledati kaj lahko kot družba naredimo skupaj, da bi do širitve čimprej prišlo. Nadaljnji razvoj tega instituta je tako pomemben in tako uglednega inštituta kot je inštitut SOČA, je namreč res interes celotne države in vsakogar.

Mi smo predlagali dva sklepa. Prvi sklep je: »Odbor za zdravstvo se je seznanil s problematiko onemogočanja širitve Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta SOČA.«

Drugi sklep je: »Odbor za zdravstvo predlaga Ministrstvu za zdravje, da zagotovi finančne in prostorske možnosti za širitev Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta SOČA.«

Zakaj že zadnjih devet let, kot smo izsledili iz različnih medijev danes, ki so prihajali in iz različnih pisem, pravijo, da se enostavno ne najde soglasja, ki bi omogočal inštitutu SOČA, da bi se širil. Devet let že potekajo dogovori kako bo.

Povedala bi samo še to, da imamo poseben Zakon o glavnem mestu Republike Slovenije. V 4. členu v drugem odstavku piše: »Vlada in Mestna občina imata pravico in dolžnost pozvati Vlada Mestno občino, Mestna občina pa Vlado vsakokrat, ko menita, da je potrebno sodelovanje pri pripravi in uskladitvi prostorskih aktov in razvojnih programov ter pri usklajenem izvajanju nalog po tem zakonu.« Se pravi, po 4. členu Zakona o glavnem mestu Republike Slovenije sploh ne bi smela priti ven informacija, da prihaja do kakršnekoli namere prodaje na dražbi zemljišča ob URI SOČA.

Danes, ko nam je župan posredoval pismo – upam, da ste ga vsi uspeli v tem kratkem času prebrati – je povedal, da je on to dal na dražbo zato, da bo videl kakšna je cena tega zemljišča. Še enkrat povem. Lokalne skupnosti in občine niso gospodarske družbe in ne smejo gledati kako bodo kovale nek dobiček. Oni delajo v korist občanov, tukaj lahko rečem, občanov Republike Slovenije, ker pa imamo glavnino zdravstvenih ustanov skoncentrirano v Ljubljani pa mislim, da po takem zakonu, ki govori kaj je glavno mesto Republike Slovenije, mora delovati tudi v korist vseh državljank in državljanov, vseh bolnikov in vseh pacientov. To ne more biti odločitev, ki si jo nekdo čez noč spomni. Sedaj bom pa preveril kakšna je kaj možnost, da bom to prodal.

Seveda je tukaj tudi moja kritika na vse Vlade in vsa ministrstva, ki dejansko niso nikoli zagotovile toliko proračunskih sredstev, da bi do tega odkupa prišlo in že do širitve. Ampak je potrebno tukaj v obzir vzeti, da za prihodnje župan Občine Ljubljana Zoran Janković je s tem pismom tudi povedal, da parcel ob URI SOČA v četrtkovih dražbah ne bo. Pričakujem seveda in tudi z našimi sklepi, ki jih predlagamo v Novi Sloveniji zavezujemo, da vendarle najdete skupni jezik in da se vendarle naredi korak naprej. Seznanjena sem bila, da obstaja načrt razvoja URI SOČA ali pa elaborat do leta 2020 kako naj bi se URI SOČA širil. Čez dobre tri tedne bo že leto 2020, sedaj bi morali pripraviti verjetno že drugega. Ne vem koliko ste od tega uresničili. Želela bi, da tukaj poveste. Pa vendarle, da se stvari premaknejo naprej.

Naša želja v Novi Sloveniji je, da se stvari premaknejo naprej in da se omogoči razvoj URI SOČA, zato ker so dobri, zato ker so edini v Sloveniji, ki poskrbijo za tiste, ki se dejansko znajdejo nekje v nekem težkem življenjskem obdobju in jih poskušajo kar po najbolj človeški plati pripraviti nazaj v samostojno življenje.

Toliko za uvod. Hvala lepa.

Hvala, gospa Dimic. Besedo dajem resornem ministrstvu. Dr. Tomaž Pliberšek, izvolite.

Spoštovani predsedujoči, dober večer. Hvala lepa za besedo. Pridružujem se mnenju predlagatelja, da gre res za edinstven, eminenten inštitut, ki ima ne samo domače poznanstvo, ampak široke vzorne prakse v široki tujini. Gre za zelo priznano inštitucijo.

Zagotovo je potrebno podati nekaj kronologije okoli samega širjenja in pa opisanih zemljišč, ki obravnavajo določeno problematiko. Obravnavana problematika zemljišč v interesnem območju URI SOČA, ki so od leta 2006, ko se je končal denacionalizacijski postopek v lasti MOL, sodi med odprta vprašanja na področju stvarnega premoženja med državo in Mestno občino Ljubljano. URI SOČA je že pred trinajstimi leti seznanil MOL, da ta zemljišča bolnišnica zaradi prepotrebne širitve potrebuje in občino zaprosil, da ji ta zemljišča podari ali pa dovoli pravico do njihove uporabe.

V naravi gre za dve parceli v skupni izmeri nekaj več kot 8.000 kvadratnih metrov, ki sta neposredno ob objektu Vrtnica in v celoti ali večjem delu tudi po mnenju državnega odvetništva iz leta 2017 dejansko prestavljata funkcionalno zemljišče tega objekta, čeprav to do sedaj formalno ni bilo odmerjeno.

Mestna občina Ljubljana že od vsega začetka prenosa teh parcel na državo sicer ne zavrača, vendar je pripravljena zemljišče državi zgolj prodati, seveda po tržni ceni ali pa ga zamenjati tako, da bi MOL s to menjavo pridobil objekte s pripadajočim zemljiščem na ulici Stare pravde 2 in 4. Gre za objekte bivše mestne otroške bolnišnice, ki jih uporablja UKC Ljubljana. Stališče UKC Ljubljana glede nadaljnjega upravljanja in uporabe omenjenega projekta je, da objekt nujno potrebujejo za izvajanje zdravstvene dejavnosti in se kot upravljavec navedene nepremičnine ne strinjajo z možnostjo odsvojitve stavbe, saj v prostorih deluje Center za avtizem Pediatrične klinike UKC Ljubljana, izvaja se dializna dejavnosti, izvaja se edukacija bolnikov z napredovano kronično ledvično boleznijo in njihovih svojcev o možnosti nadomestnega zdravljenja ledvične odpovedi.

Zdi se, da občina ni bila oziroma ni pripravljena na kompromisne rešitve, saj vztraja na prodaji po tržni ceni ali izmenjavi v primeru katere bi država na eni strani sicer pridobila zemljišče za zdravstveno dejavnost in zagotovila razvoj URI SOČA, na drugi strani pa bi se odrekla objektom mestne otroške bolnišnice, kar ni sprejemljivo, saj gre v škodo UKC Ljubljana oziroma pacientom.

Možnost, da bi država z drugimi subjekti sodelovala na javni družbi in ponudila za MOL najvišjo tržno ceno za nakup parcel pri URI SOČA, je nesprejemljiva tako iz moralno etičnega vidika kot z vidika razpoložljivih finančnih sredstev. Odkup zemljišča od MOLA za potrebe za potrebe URI SOČA je sicer nesprejemljiv, saj gre vendar za bolnišnico in zdravstveno dejavnost nacionalnega pomena. Pomembna je tudi za prebivalce mesta Ljubljane. Zato javno zdravstveni objekti ne smejo postati tržno blago.

Kot že rečeno, pa tudi v ravnokar potrjenem proračunu Republike Slovenije za leti 2020-2021 sredstev za nakup katerihkoli zemljišč ni zagotovljenih.

Tudi druga možnost, ki jo ponuja MOL, to je zamenjava zemljišč pi URI SOČA za objekte mestne otroške bolnišnice na Ulici Stare Pravde, je za državo povsem nesprejemljiva, ker bi to šlo na škodo UKC Ljubljana. UKC Ljubljana je umeščen na obeh straneh Zaloške ceste, v centru Ljubljane, kjer primanjkuje zemljišč za njegovo širitev. Prostorska stiska je v UKC Ljubljana že sedaj zelo velika. Prenos objektov mestne otroške bolnišnice bi pomenil za UKC Ljubljana in paciente dejansko nepopravljivo izgubo.

URI SOČA je trenutno v situaciji, ko zaradi pomanjkanja kapacitet ne more nuditi rehabilitacije vsem pacientom, ki so rehabilitacije na terciarnem nivoju potrebni oziroma nastajajo daljše in nedopustne čakalne dobe. Doktrina evropskih držav je, da na 2 milijona prebivalcev zadostuje en terciarni rehabilitacijski center, ki bi moral imeti do 300 do 350 postelj. Trenutno jih ima URI SOČA 220. V terciarnih rehabilitacijskih centrih je združeno vrhunsko znanje in draga rehabilitacijska oprema, ki omogoča izvajanje rehabilitacijskih procesov za najzahtevnejše paciente. Zato je prav, da je znanje skoncentrirano na enem mestu. Zato je investicija v nov objekt nujna. Edina možna lokacija za nov objekt je na tako imenovanih spornih zemljiščih s parcelnimi številkami 1484/II oziroma 1384/III, ki sta predmet trenutne prodaje MOL. S prodajo tega zemljišča, ki sta še edini možni zemljišči za nadaljnji razvoj URI SOČA, bo URI SOČA odrezana od nadaljnjega razvoja in s tem bo onemogočena rehabilitacijska obravnava delu slovenskega prebivalstva, kar pa se ne sme zgoditi. S prodajo teh zemljišč bo onemogočen dostop po ključnih oskrbovalnih poteh za oskrbo URI SOČA in onemogočen dovoz do požarne poti. S tem je ogrožena tudi varnost URI SOČA in varnost slovenskih pacientov ter ogroženo delovanje URI SOČA.

Prepričani smo, da je zagotovitev prostorskih možnosti za nadaljnji razvoj URI SOČA tako v interesu celotne Slovenije, torej vseh njenih državljanov kot tudi Mestne občine Ljubljana oziroma njenih občanov in prebivalcev.

URI SOČA je z navedeno problematiko seznanil Ministrstvo za zdravje že leta 2007, vendar do rešitve še po trinajstih letih ni prišlo predvsem iz razlogov na strani MOL-a, ki rešitev problema vidi izključno na način prodaje ali zamenjave za točno določeno nepremičnino. Ministrstvo vsa leta od leta 2007 dalje bolj ali manj uspešno poskuša urediti tudi problematiko mestne otroške bolnišnice. V preteklih letih je bilo več sestankov z MOL-om tudi na to temo, vendar MOL vztraja pri svojih prej opisanih stališčih. Na problematiko so predstavniki URI SOČA in MOL-a ponovno opozorili jeseni, to je novembra letos. Zato smo na ministrstvu takoj odreagirali. Predstavniki ministrstva smo imeli z MOL-om že dva sestanka. Na osnovi tega ministrstvo predlaga, da se takoj uredi nadaljnji najem zemljišč potrebnih za URI SOČA. Ministrstvo prav tako predlaga, da se kot opcija preveri širša možnost reševanja zemljišč, ki so bodisi v lasti Republike Slovenije, bodisi v lasti MOL kot dveh partnerjev.

Glede na sestanke, ki so potekali v mesecu novembru, je Ministrstvo za zdravje 20. 11. 2019 pozvalo tudi državno pravobranilstvo, da vloži predlog za določitev pripadajočega zemljišča objektom URI SOČA ali da vloži tožbo na ugotovitev lastninske pravice Republike Slovenije na zemljiščih potrebnih za razvoj URI SOČA. Državno pravobranilstvo je na današnji dan sporočilo, da bo vložilo predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi URI SOČA tako, da bo tudi zaznamba na zemljiščih. Prepričani smo, da bo prevladal razum ob zavedanju nacionalnega pomena tako Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta SOČA kot objekta UKC Ljubljana na Ulici Stare Pravde pri iskanju rešitev nastale situacije.

Hvala, predsednik, za besedo.

Hvala, gospod državni sekretar. Besedo dajem vabljenim na sejo. Najprej gospod Cugelj, direktor URI SOČA. Izvolite.

Hvala lepa, predsedujoči. Spoštovane poslanke in poslanci! Veliko je bilo že danes povedanega. Bi pa eno stvar najprej izpostavil. Govori se, da smo edini. Seveda smo edini terciarni rehabilitacijski inštitut. In takega, tako kot je državni sekretar povedal, približno na 1,5 do 2 milijona prebivalcev potrebuje vsaka država. Na srečo ga slovenska država ima. Zavedamo pa se, da nismo edini. Tudi drugi izvajajo rehabilitacijo, vendar mi jo izvajamo na terciarnem nivoju, torej najzahtevnejše paciente. Pri nas je najzahtevnejša oprema, najdražja oprema. Uporabljamo najzahtevnejše in drage metode, torej je edino pravilno, da je rehabilitacijski center na terciarni ravni skoncentriran na enem mestu.

Tisto, kar bi rad še povedal je, da je bil naš center zgrajen leta 1954, dograjen leta 1990. Imamo 220 postelj. Za tisti čas precej. Vendar se moramo nekaj zavedati. V času od leta 1990 dalje se je medicina razvila. Imamo odlične urgentne centre. Imamo hitro prvo pomoč. Ljudje preživijo. Definitivno ljudje preživijo in prav je tako. Ker ljudje preživijo, na žalost imajo ljudje veliko težav. Imajo težave s hojo, imajo težave z gibanjem, imajo težave s funkcioniranjem itd. Vse več pacientov potrebuje rehabilitacijo in to rehabilitacijo na terciarnem nivoju.

Samo podatek, da smo mi od leta 2004 pa do današnjega dne obravnavali leta 2004 12000 pacientov, dandanašnje pa že preko 20.000 pacientov. Torej potrebe so gromozanske in inštitut poka po šivih.

Odkrito moram povedati, da inštitut enostavno ni več sposoben vseh pacientov, ki bi morali priti na rehabilitacijo na terciarni nivo obravnavati. Seveda boste vprašali kje pa se te pacienti gibljejo. Nekaj jih je v čakalni vrsti, ki je definitivno predolga. Recimo primer možganske kapi. Pacient bi moral priti na rehabilitacijo na možgansko kap na terciarni nivo takoj po akutnem zdravljenju, takoj po treh tednih, maksimalno po štirih tednih. Pri nas je čakalna doba tri ali štiri mesece.

Mogoče še par številk od možganske kapi. 4.500 jih je na leto. 10 % jih na žalost še vedno umre. Na srečo zaradi novih tehnologij in zdravil tele kapi, primer dobre prakse. Pacienti bistveno bolj preživijo. Na žalost pa postajajo vedno bolj zahtevni. Z veliko različnimi patalogijami, z različnimi boleznimi. Taki morajo priti k nam.

Naredili smo anketo med splošnimi bolnišnicami in kliničnimi centri, ki zdravijo akutno možgansko kap. Strokovni direktorji so odgovorili, da bi v inštitut moralo priti 600 in 700 pacientov letno. K nam pride maksimalno 300 pacientov. Če boste šli k nam pogledati, boste videli, da so naše postelje polne 99 %. Preveč. Kajti imamo potem težave z okužbami in jih nimamo kam dati.

Vsebinsko je to zemljišče resnično velikega nacionalnega pomena, ker inštitut bo moral dobiti novih 100 postelj. Zasledujem tudi razpravo, da se to preseli drugam. Morate se nekaj zavedati. V institutu je izredno draga rehabilitacijska oprema. Tukaj notri so roboti, ki stanejo po 500 do 600.000 evrov. In resnično je nesmiselno, da se terciarni rehabilitacijski inštitut širi še kamorkoli. Bom pa zelo zadovoljen, da se bo mreža rehabilitacijskih centrov na primarnem in sekundarnem nivoju širila. To pa Slovenija potrebuje. Tudi tukaj bomo malo razbremenili našo institucijo.

Torej, to zemljišče, o katerem je danes tema, gre za ključni razvoj tega inštituta. Ne gre za mene, ne gre za vas, gre za slovensko prebivalstvo, ki ga bo treba rehabilitirati. Na žalost potrebe po rehabilitaciji rastejo in rastejo. Definitivno. Tega ne more noben ustaviti. Ne samo demografija. Prej sem že povedal, gre tudi za nove metode v akutnem zdravljenju, nova zdravila itd. Ljudje bodo res preživeli in prav je tako.

Zemljišče, ki je, je edino zemljišče kamor se mi lahko širimo. Malo spremljajte našo gradnjo. Mi smo v teh letih ogromno naredili z lastnim denarjem, tudi nekaj pomoči Ministrstva za zdravje in smo uspeli kapacitete postaviti za otroško rehabilitacijo, tako da zadostimo slovenskim potrebam. Imamo potrebe po travmatološki rehabilitaciji. Pred kratkim smo odprli nove objekte, v letošnjem letu. Imamo problem nevroloških rehabilitacij. In teh pacientov bo v prihodnosti vedno več. Ne samo v Sloveniji, trend gre po svetu v to smer. Možganska kap, poškodbe glave, multipla skloroza itd., da ne bom vse našteval.

Torej vsebinsko je to zemljišče pravzaprav izrednega nacionalnega pomena. Če pa gledam iz ozkega področja, sedaj v tem trenutku, gre pa za funkcionalno zemljišče. Mi imamo na tem zemljišču pravzaprav vse dovozne poti za glavno oskrbo tega našega nevrološkega objekta, glavne dovozne poti v garažo, glavno požarno pot. Torej brez tega sploh ne moremo funkcionirati. Ne želim strašiti, če tega hipotetično ne bi imeli bi se morali zapreti ta veliko stavbo, to veliko opečnato rdečo stavbo, ker ne bi mogla funkcionirati, ker je ne bi mogli oskrbovati. Zato je tako pomembno to zemljišče. Zato je tudi taka reakcija. Narediti moram vse, da to zemljišče obdržimo v takšni sestavi kot je. V kompletu teh 8.300 kvadratnih metrov.

Spoštovane poslanke in poslanci, resnično apeliram na vse, da se te stvari uredijo, kajti tako kot je državni sekretar že povedal, od leta 2006 smo ta problem zapazili in ga opozarjamo. Na žalost se v tem trenutku situacija ni rešila. Mi moramo v dveh treh letih zgraditi ta nov objekt, da bo lahko slovensko prebivalstvo imelo, vsi na konkretnem, kvalitetnem nivoju rehabilitacijo. Hvala lepa.

Hvala, mag. Cugelj. Besedo želi še gospod Jazbinšek. Izvolite. Prosim, če se vključite in bi prosil v petih minutah.

Bom poskusil. Torej, sklep, da Odbor za zdravstvo predlaga Ministrstvu za zdravje, da zagotovi finančne in prostorske možnosti za širitev tega inštituta, je napačen. Te možnosti, v kolikor gre za to parcelo, ki je 8.000 kvadratnih metrov, so seveda že zagotovljene. Če pa bi šlo za širše območje, to se pravi še za druge parcele, ki so predmet dražbe, potem bi bila pa pesem malo drugačna.

V pojasnilo. V informacijskem sistemu javni pogled v podatke o nepremičninah je teh 8.000 kvadratnih metrov, ki so funkcionalno zemljišče, pozidano zemljišče, ocenjeno na 20 evrov po kvadratnem metru. To je iz tega naslova, ker se za funkcionalna zemljišča uporablja neke metode vrednotenja. Sicer obstoja možnost, da je funkcionalno zemljišče zajeto že v ceni samega objekta. Ampak tukaj uporabljam drugi model.

Javni subjekt ne more z javnim subjektom se pogovarjati o parceli, ki je evidentno funkcionalno zemljišče od tega objekta, drugače kot z sledečim sklepom. Mestna občina Ljubljana bi morala izdati Republiki Sloveniji odpisno dovoljenje oziroma zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na tem funkcionalnem zemljišču.

Seveda je v krizi ta država. Gospod Janković perfektno ve v kakšni krizi je. Devet ministrov ni do sedaj uredilo tega, od kar se je začelo urejati. V resnici se je začelo urejati 2007. To se pravi, ta nesposobnost, ki se sedaj artikulira kot določitev pripadajočega zemljišča, ne vem kako bodo to določevali ali bodo šli preko Svetla? ali bodo šli preko zvetla ena ali bodo šli preko tega, kar sedaj Ministrstvo za pravosodje pripravlja, to se pravi v spremembo Zakona o stvarnih lastninskih razmerjih. To je humorna situacija, kar se tiče države.

To zemljišče, ki je predmet javne dražbe, ima pa še drugi del do tistih 20.000 in še nekaj. Tisti drugi del je pa vpisana. Tam so vrtički in neke take reči. Tu je MOL vpisan, in sicer z vrednostjo 3,75 evrov na kvadratni meter. To se pravi, da je to zanimivo koliko je uporaben za javno pravne subjekte. Javni pogled v podatke o nepremičninah Republike Slovenije in seveda kako je to perfektno za bodoči zakon o davku na premoženju in ostalo. To se pravi, to so humorne stvari. Zakaj? Zato ker ni vrednotena z naslova namena, namenske rabe. Teh modelov sploh ni.

Sedaj bom na enem drugem primeru, ki je podoben primer, enakih udeležencev MIAS in pa občina na funkcionalnih zemljiščih, ki bi morala biti v lasti Republike Slovenije, pokazal v bistvu za kaj sedaj gre. Namreč, hočem povedati, da na tem vašem funkcionalnem zemljišču je vpisana Mestna občina Ljubljana kot lastnik in kot začasni upravljavec. V enem drugem primeru izpred 10 let je bilo doseženo vsaj to, da je na funkcionalnem zemljišču vpisan nek Dom starejših občanov v Šiški vsaj kot začasni upravljavec. Spet ne kot lastnik, čeprav bi moral biti vpisan kot lastnik, ampak je vpisan kot začasni upravljavec. Pred 10 leti je bilo doseženo, da se je potrudila država vsaj stavbo vpisati v last Republike Slovenije. Funkcionalnega zemljišča pa ne. Razvojno območje v vašem primeru je tista druga površina, mogoče bi bila tudi lahko tudi razvojno območje. Razvojno območje pa je sedaj v privatni lasti. Model je bil zelo enostaven. Ker je bil citiran zakon o glavnem mestu, bom samo povedal kaj je bila zadnja točka mojega teksta, ki je bil leta 2. maja 2008 dostavljen Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide in pa Komisiji za nadzor javnih financ. Zadnja točka je bila ta, da obsoja utemeljen sum korupnega inklintilističnega? značaja, da je pasivnost državnih institucij na račun lastniških upravičenj Republike Slovenije rezultat pogajanj pod taktirko ministra Gregorja Viranta v okviru timov za mestno državne projekte v okviru Zakona o glavnem mestu. Od takrat naprej se stalno o funkcionalnih zemljiščih, ki bi morala biti v lasti države Slovenije, nekaj pogaja. O teh pogajanjih je bil Državni zbor obveščen.

Tam je zanimiv mogoče en stavek, da ga povem, ki se dejansko nanaša na paralelo, ki pa tukaj tudi pride v poštev, ker gre za oskrbovana stanovanja. Državna oblast obtožujem ministrici in ministri mag. Irena Klinar, mag. Anton Rop, Miha Brejc, Vlado Dimovski, Janez Drobnič, Marjeta Cotman, da citiram v zaporedju najmanj od leta 1994 do 2008 niso uredili zemljiškoknjižnih lastniških upravičenj Republike Slovenije. To je dejstvo. Ministrstvo se nekaj pogaja. Ministra slišimo, da govori o 100 evrih, da pa bi bila mogoče sprejemljiva cena, da se tukaj nekaj dogaja.

To se pravi, ta model bom še predstavil, ki je v primeru MIAKSA takšen, da je Janković v dogovoru, pri čemer so izigrali Republiški sklad, ta sklad, ki ima stanovanja. Takrat je mesto uveljavilo 40 % udeležbo v zasebnem projektu varovanih stanovanj, ampak kot zemljo pa je prikazalo kot funkcionalno zemljišče v republiški lasti, ki bi moralo biti. Tako so ta oskrbna stanovanja, ki jih MIAKS gradi zelo draga, ker so morali dati Mestni občini Ljubljana in ta Mestna občina Ljubljana ima dejansko res tam nekaj stanovanj pod pogoji, s katerimi jih daje v najem. Ta oskrbna stanovanja pa ne vem, ker ne zasledujem.

Tu se obeta podobna situacija. MIAKS pove, da prvič ne bo šel na dražbo, drugič bo plačal toliko in toliko, mesto bo uveljavljalo dejansko republiško lastnino. Moram pa reči, da to pravobranilstvo oziroma danes se reče odvetništvo, ki sicer napoveduje to tožbo, sicer v praksi ravna kot tisti, ki vsa ta handlanja oziroma zadnji primer, ki ga poznam, je handlanje med Mestno občino in med Ministrstvom za obrambo. Kar menjajo parcele. Menjajo parcele, tudi zemljišča nekaterih zasebnih subjektov.

Moram reči, da je pravobranilstvo v določenem obdobju pred Virantovo intervencijo, bom samo stavek zaključil, je spoštovalo recimo urbanistični akt, ki je za Dom starejših občanov eksplicitno napisano funkcionalno zemljišče Doma starejših občanov. Ampak takrat je v ustnem razgovoru, nikoli ni dalo mnenje, pa reklo, da za njih velja zemljiška knjiga. Sedaj se je bati, da bo to prakso, da velja za njih zemljiška knjiga tudi na teh 8.000 kvadratnih metrov, težko uveljavljalo, ker bo sodišče, ki v izvenpravnem postopku te stvari ugotavlja, imelo neke judikate in bo lahko temu pravobranilstvu izreklo iz naslova judikatov neko… To je moč Jankovića. Izkoriščaš šibkost države in ministrstev. Hvala lepa.

Hvala, gospod Jazbinšek. Zaključujem predstavitve vabljenih in odpiram razpravo članic in članov Odbora za zdravstvo. Prvi se je k besedi javil kolega Jani Möderndorfer. Izvolite.

Hvala lepa. Najprej naj povem takoj na začetku, da obžalujem, da sploh danes moramo razpravljati v Državnem zboru, zaradi tega, ker sta lokalna skupnost in država imeli dovolj časa, 12 let, da to vprašanje razčistita, se pogovorita in tudi uspešno zaprta. Pa ga nista.

V tej razpravi zagotovo ni stranka, ki se mu reče URI SOČA, razen to, da pove kakšne so njegove potrebe za razvoj, ampak je tukaj izključno in samo država in lokalna skupnost. Mi smo se večkrat že pogovarjali in kadarkoli imamo razpravo in temo o lokalni skupnosti ves čas govorimo, da je lokalna skupnost avtonomna, da odloča sama o svojem premoženju in podobno. Seveda pa tukaj zasledujemo tudi interese države in da država seveda prav tako.

Nesporno dejstvo je, in s tem bo začel in zaključil ta segment, kakšna je vloga URI SOČA in da je ena nosilka pomembnega področja iz vidika nacionalnega varstva s področja rehabilitacije kot terciarne dejavnosti in da gre tukaj ne samo za zdravstveno dejavnost, ampak da gre tukaj nenazadnje tudi za raziskovalno, razvojno dejavnost - zaradi tega je tudi terciarna institucija – tako kot velja za vse institute v Sloveniji, je nesporna. In zato lahko tukaj naredimo kljukico in končamo to razpravo in se rajši pogovarjamo samo še o tem kaj naj sedaj tu narediti in kaj bi moral kdo kaj narediti.

Ali ima lokalna skupnost pravico uveljaviti svoje pravice? Seveda jih ima. Da jih ima država, prav tako. Tukaj tudi ni nobene dileme. Zakaj namenoma tako postavljam pozicije? Zaradi tega, ker če se bomo pogovarjali, veste tukaj je en grdi raček, nekdo je zloben, na drugi strani, mi smo pa tisti, ki zasledujemo vse pravice v tem človeštvu v Republiki Sloveniji, ne bomo nikamor prišli. Pogovarjati se moramo kot izhodišče, da smo najprej enakovredni. Bom pa potem zelo jasno povedal s primeri zakaj to govorim.

Sam sem bil podžupan in sem nekajkrat sodeloval v pogovarjanjih in pogajanjih na tem področju in zato slučajno poznam tudi drugo plat medalije, ne samo tista, ki je danes tu predstavljena.

Kar je še bolj pomembno, je pomembno to, da se moramo zavedati, da nič tukaj ne gre, tako kot smo danes slišali, da gre samo za preprosto, da se napiše in prenese brezplačen prenos, zato ker je to samo po sebi jasno, ampak imamo tu Zakon o stvarnem premoženju države in lokalnih skupnosti, ki zelo jasno govori tudi o možnosti brezplačnega prenosa. Žal, še enkrat poudarjam, se je to dogajalo pri nas samo na eni strani, na drugi strani pa ne. Lokalna skupnost je brezplačno prenesla zemljo za tri akademije. Ali jih imamo danes ali jih nimamo, zemlja pa se ve v čigavi lasti je. Zemlja je bila brezplačno prenesena na Republiko Slovenijo NUK-2. Imamo NUK-2 ali ga nimamo. Še več. Ta zemlja, ki je bila prenesena na Republiko Slovenijo in ko se je ugotovilo, da NUK-2 ne bo in da se ga ne bo gradilo, sedaj MOL plačuje za zemljo, ki je bila nekoč lastnik, najemnino, zato da je tam parkirišče. Ne se hecati, ker bodo te stvari še kako zelo drugače vplivale, ko se bomo o tem pogovarjali.

Nisem noben odvetnik in zagovornik lokalne skupnosti. Daleč od tega, ker sem prepričan, da bi morali to sami urediti. Vem pa tudi drugo plat medalije, da ne more minister za zdravje vse sam urediti, ker se je dolgo časa pogovarjalo tudi tisti, ki je upravljal z nepremičninami v tej državi in da sta tukaj vsaj še dve ministrstvi, ki sta vpleteni. Eno je Ministrstvo za javno upravo, ki ima pregled nad vsemi nepremičninami in ima tudi neko nalogo kaj ima za narediti in bi moralo narediti. In drugo ministrstvo je Ministrstvo za finance, ki mora tudi soglašati in zagotavljati sredstva. Sedaj pa vi meni razložite kako naj se nekdo pogovarja, če pa sredstev za to nima zagotovljenih niti v proračunu. Se pravi, da se lahko pogovarja samo na dva načina. En način je o brezplačnem prenosu, za katerega glede na to, da ima lokalna skupnost slabe izkušnje in več ne bo nikoli pristala. Mimogrede naj povem še eno izkušnjo. Brezplačni prenos je naredila v enem primeru država seveda na lokalno skupnost, če se spomnite, ko se je delal Mesarski most in ga je prenesla na tistem del obrežja, kjer je država lastnik pri Ljubljanici, vendar je napisala v pogodbi naslednje, da velja ta prenos za 40 let, po 40 letih pa naj se vrne v prvotno stanje. Veste kaj to pomeni. Da je treba most zrušiti. Totalni idiotizem. Govorim namenoma zato, ker se dogajajo na obeh straneh hecne strani, ker se ne znajo pogovarjati in se gre za napenjanje mišic tam, kjer ni potrebno.

Sam osebno sem prepričan, čeprav je bilo danes izpostavljena bivša otroška bolnica, kjer se danes odvijata drugi dve dejavnosti, lahko rečem, da sem prepričan, da če bi se ponudile tudi druge možnosti, za kar država ima možnost, bi se naredil neke vrste pobot. To pa je, da pritisne na tisti problem, ki ga Mestna občina Ljubljana ima in je zelo interesirana, da ga rešuje. To so stavbna zemljišča za izgradnjo neprofitnih stanovanj, ki jih v Ljubljani krvavo manjka. Zakaj ni država v tej smeri prišla in bila sogovornik? Ne vem. Niti ne bom ugotavljal, ker v končni fazi to niti ni moja naloga. Ampak prepričan sem, da bi s tem že zdavnaj zaprla zgodbo tudi te otroške bolnišnice, katere vsi danes razpravljajo, da je to edini in izključni namen.

Ni za odmet pismo danes, ki ga je poslal župan. Vsi veste, da z njim sploh ne govorim in da sploh nisem noben njegov odvetnik. Ampak v pismu je pa zapisal eno stvar, ki pa mene malce preseneča. Ko želi Mestna občina Ljubljana priti do zemljišč za stanovanjsko gradnjo, dobi odgovor države, da mora iti na dražbo kupiti to zemljo od države. Ko pa to država hoče imeti obratno, pa se pogovarja o tem, da dražbe ni. Govorimo o tistem drugem delu, ne o funkcionalnih površinah. In to mislim, da se bodo morali nekje drugje v nekem drugem prostoru, ne danes tukaj in mislim, da tudi ta seja ne bo prinesla rezultata v smislu, da bo rešila bodisi zaustavila ali rešila problem SOČE. Lahko ga samo še bolj na velik zvon obesimo, ker je javni prenos te seje in o tem malce razpravljamo, ampak rešila pa tega problema ne bo. Mislim, da se bodo morali usesti zelo jasno.

Treba je vedeti, da če bi bil namen Mestne občine Ljubljana res takšen, to pa je dobičkonosen in se iti nek biznis na račun URI SOČA, potem bi bila pogodba takšna kot je s strani države za tista parkirišča na NUK-2. Pa ni. Bila je brezplačna. Vsa leta do sedaj je bila ta pobota brezplačna, kar pomeni, da ji URI ni dal niti centa za to zemljo in mu ni bilo treba. In hvala bogu, da je tako, da se razumemo. Ne navijam za drugačno vrsto pogodbe.

Kaj se je delalo ves ta čas? Zakaj smo ta čas stali? Veste, meni gre počasi že malo na živce, da se je pogodba sklenila z enim samim namenom, da se pridobi čas in da URI lahko v miru normalno posluje. URI se izloči iz zgodbe, država in lokalna skupnost naj se pogovorita in dogovorita kako bosta to uredili.

Včeraj ali predvčerajšnjim, ne ve kdaj je bil ta posnetek, sem gledal po televiziji tudi ta nesrečni MIAKS, da on nikoli ni dobil nič v žep in da njemu to ni bilo treba itd. Sam osebno mislim, sam imam svojo logiko… Predsednik, dajte reči, jaz bi samo v miru dokončal.