Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi.

Začeli bomo 10. nujno sejo Odbora za kulturo. Vse članice in člane odbora, vabljene in ostale prisotne lepo pozdravljam. Torej obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora: Felice Žiža. Potem pa Tomaž Lisec nadomešča poslanko Alenko Jeraj, Lidija Ivanuša pa nadomešča Bojana Podkrajška. Toliko imam pooblastil.

Torej s sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje. In to je Problematika Zgodovinskega arhiva Ljubljana in Arhivske kulturne dediščine. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Skratka, PREHAJAMO NA 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Na spletni strani Državnega zbora je s sklicem objavljeno naslednje gradivo. In to je zahteva Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. In k tej točki dnevnega reda so bili vabljeni Danijel Krivec kot predlagatelj, mag. Zoran Poznič, minister za kulturo, mag. Mitja Sadek, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Zoran Janković, župan Mestne občine Ljubljana, in dr. Dragan Matić, predsednik odbora za kulturo in raziskovalno dejavnost pri Mestni občini Ljubljana.

Zdaj besedo dajem predlagatelju zahteve za sklic seje, predstavniku Poslanske skupine SDS, Dejanu Kalohu.

Prosim.

Spoštovana predsednica, hvala lepa za besedo. Zdaj lep pozdrav tudi diametralno nasprotni strani, se pravi ministru, direktorju arhiva in vsem drugim, ki so za omizjem.

Zdaj iluzorno bi bilo pričakovati, da bo tudi z nami gospod župan glede na to, da je na prejšnji seji, ki je trajala 4 ure, umanjkal po 10 minutah, bi bilo res danes pravi čudež, če bi zdaj gospod župan tukaj z nami sedel, ampak nič hudega, bo pa verjetno slišal te zadeve, ki se bomo danes tu pogovarjali. Glejte, danes na prejšnji seji smo zdaj videli, da v MOL so očitno začeli z neko politiko izgona institucij z dolgoletno tradicijo. Prej smo zasedali na seji v zvezi s Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, zdaj smo tukaj na Odboru za kulturo v zvezi s problematiko Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Kot sem omenil gospoda Mitja Sadeka, on je bil ekspliciten, on je bil ekspliciten v tistem sporočilu za javnost, da do junija 2020 nimajo dovolj časa, da bi našli primerne prostore, kamor bi lahko preselili to dragoceno arhivsko gradivo. Tudi dosedanji razgovori MOL in Ministrstva za kulturo niso obrodili nekih sadov, niso našli primerne lokacije za izvajanje… / oglašanje iz dvorane/

Prosim za tišino.

… te javne arhivske službe. Zdaj celo spor med MOL in med Ministrstvom za kulturo mislim, da se je celo preselil na sodišče, bodo potem gospod minister in gospod direktor povedala. Mislim, da bi moral biti prvi narok celo 10. januarja. Potem mislim, da je odpadel ta narok. Zato tudi, zaradi tega neke zasilne ad hoc rešitve mislim, da ne pridejo zdaj v poštev. Zdaj uvodoma, jaz se bom potrudil, da bom čim krajši v mojem izvajanju glede na to, da smo prej nepretrgano sedeli 4 ure, ampak je seveda zelo pomembna tema, vsaj tako pomembna kot je bila prej tema izgona srednje šole za oblikovanje iz prostorov MOL-a, ki so sicer v manjšinski lasti, tu vseeno gre za last, ki je v večinski lati MOL-a, pa vendarle. Glejte, slovenstvo je utemeljeno na kulturi. In našo kulturno dediščino pa ravno hranijo arhivi kot je tudi zgodovinski arhiv Ljubljana. Zdaj izganjati institucijo, ki 122 let skrbi in hrani pomembna arhivska gradiva je milo rečeno nedostojno, na nek način celo barbarsko, to so kilometri arhivskega gradiva na tej predmetni lokaciji, trije na vseh petih, 16 kilometrov gradiva. In pa odnos MOL-a oziroma gospoda župana Jankovića je naravnost, jaz ga ocenjujem kot škandaloznega, zdaj on sploh ne pozna nekega dialoga, dejansko z grožnjami o deložaciji groziti Zgodovinskemu arhivu Ljubljana, mu postavljati neke roke, je res nedostojno in upam, da bo današnja razprava s sklepi to tudi pokazala. Zdaj, zelo na kratko obrazložitev imate v gradivu. Arhivsko gradivo je z Zakonom o varstvu kulturne dediščine /nerazumljivo/ kot kulturni spomenik. Zgodovinski arhiv Ljubljana nekaj faktografskih podatkov, da se zavemo te razsežnosti te problematike kot sem že prej dejal, ogromni kilometri, se pravi na teh dveh lokacijah, se pravi mestni trg 27 in Cirilov Metodov trg 21 je kar za tri kilometre tega tekočega gradiva 24 zaposlenih, se pravi usoda 24-ih zaposlenih visi v zraku. Gre dejansko za največji slovenski regionalni arhiv, ki obsega 20 upravnih enot. Zdaj, kot je bilo razvidno iz tega sporočila za javnost, ki so razpisali na arhivu, 4 temeljen točke so izpostavili, da jih ne navedem, ker so pomembne posledice, ki bi nastale, jaz mislim, da so lahko zelo velike, ogrozila bi se ta selitev, ta ad hock selitev v slabše, neustrezne pogoje, pri tej selitvi bi se lahko izpostavili uničenju, izgubi. Velik del gradiva bi bil med selitvijo neuporaben za uporabnike, za stranke, ki to rabijo, seveda poslabšali bi se pogoji zaposlenih v arhivu in pa finančne posledice. Zdaj jaz sem si prej tu, sam sebi sem si postavil vprašanje zakaj taka nuja glede te selitve in prišel sem do enega zaključka, da je mogoče komu celo v interesu, da se kašni dokumenti izgubijo. Glejte, pri recimo, ko raziskovalci rabijo kakšne dokumente v kontekstu po vojnih sodb. Tam arhivski dokumenti dejansko predstavljajo dokazno gradivo, ja, mogoče pa komu paše, da se spet kaj izgubi in da bo ostalo še kaj v tej pol pretekli zgodovini zamolčano. Tako, da po drugi strani pa tudi MOL kot velik lastnik svojega lastnega arhiva ga hrani zdaj v tej vaši hiši. Po zakonu bi ga sicer lahko ustanovil v svoj lastni arhiv pa ga ne. Tudi vprašanje zakaj MOL oziroma sam gospodu župan Janković ne ustanovi svojega lastnega arhiva. In zdaj paradoksalna zahteva Jankovića na tisti tiskovni konferenci decembra 2019, ja, da za prostore zgodovinskega arhiva pa mora poskrbeti država. Opažam to paradoksalno situacijo, sam MOL nima lastnega arhiva, zdaj bi prevalil na državo, zahtevo države, selitev arhiva, ki pa hkrati hrani tudi dokumente MOL-a. Glejte, res smešno na nek način norčevanje iz tega zelo pomembnega arhiva in potem še je toliko župan, da rečem temu pobalinski, da ne uporabim kakšnega drugega izraza, da govori, da pred 10-mi leti ta isti arhiv govoril kako je še slaba lokacija, da so neustrezni prostori, ampak saj arhiv je v tem zadnjem desetletju vendarle adaptiral te prostore, jih je približno koliko toliko uredil za svoje delovanje, ampak seveda to župan gladko malo prezre in prezre tudi državljane Republike Slovenije, ki pa dejansko za svoje vsakodnevne potrebe, pa naj gre za šolanje, za stavbe, za sodne procese, kjer pač rabijo dokumentacijo, jih očitno, ga ne gane, kar je seveda žalostno. Zato, poglejte, ta naša dva sklepa, jaz mislim, da sta dovolj jasna. Sta za naš odbor pomembna. Preberite si jih, jaz jih lahko samo hitro obnovim. Se pravi, naš matični odbor za kulturo poziva Ministrstvo za kulturo, se pravi ministrstvo, gospoda Pozniča in hkrati seveda Vlado Republike Slovenije, da skupaj z MOL-om, kjer ga predstavlja kot najvišji predstavnik ravno gospod župan Janković, da dosežete nek dogovor in preprečite to odpoved najemne pogodbe. To je prvi sklep, ki je zelo pomemben. Seveda za nedoločen čas, da lahko zgodovinski arhiv Ljubljane opravlja svojo vlogo, ki jo tudi v končni fazi mora po 73. členu Ustave Republike Slovenije, varovanje in ohranjanje kulturne dediščine zagotavljati po tej ustavni materiji. In pa seveda drugi naš sklep, da Odbor za kulturo priporoča Ministrstvu za kulturo in Vladi, da pripravi analizo finančnih in drugih posledic, ki bi jih pomenila takšna prisilna izselitev zgodovinskega arhiva Ljubljana. Verjetno predvidevam, da te posledice bi bile finančne in druge v nebo vpijoče, tako da že sedaj v štartu, kot predlagatelj, apeliram na člane Odbora za kulturo, vsi, kot sem dejal, naše slovenstvo bazira tudi na teh pisnih, ki v zgodovinskem arhivu Ljubljana segajo vse do 14. stoletja. Gre za ogromne količine pomembnih dokumentov, gradiva takšnega in drugačnega. Je res situacija s to arbitrarnostjo, na nek način samovoljo, in sploh totalno nepripravljenost na kakršenkoli dialog z arhivom, ki ga tu v bistvu sploh, bi rekel, nastopa kot nek niti stranski udeleženec, ga tu župan res postavlja v res nezavidljivo vlogo, tako da res člani Odbora za kulturo, gre za izjemno pomembno zadevo. In ta dva sklepa je res skorajda nujno vitalno sprejeti, če nočemo, kot sam direktor govori, da se bo lahko hipotetično kaj zgubi. Kajti, posledica takšne izgube so seveda neprecenljive za vse deležnike, ki sem jih ravno prej navajal. Predsednica zaenkrat toliko. Hvala.

Najlepša hvala za vašo predstavitev. Sedaj pa dajem besedo ministru mag. Zoranu Pozniču.

Gospa predsednica, hvala za besedo.

Hvala za ta uvodnik. Takole nekako, da na hitro zaokrožimo, da mogoče čim prej končamo. Mestna občina je aprila 2019 s sodnim nalogom za izpraznitev poslovnih prostorov do julija 2020, se pravi, da imamo sedaj še 5 mesecev časa, nekaj takšnega, in je zgodovinskemu arhivu s tem sodnim nalogom odpovedala najemno pogodbo za uporabo prostorov, ki je bila prej sklenjena za nedoločen čas. Mi smo se seveda na to sodno odločbo pritožili. Kot je bilo že omenjeno, ta sodni postopek poteka, ampak vas moram opozoriti, da bomo izgubili. Mi smo se ves ta čas, tudi v sodelovanju in koordinaciji z zgodovinskim arhivom Ljubljana pogajali z županom ob raznih priložnostih, ampak nismo prebili tega zidu. In oni mislijo to sodno odločbo, ta sodni nalog tudi izvršiti. Mi smo tudi v tem času vzporedno tudi z gospodom direktorjem arhiva v resnici iskali nadomestne prostore po Ljubljani, kar je pa zelo težko zagotoviti in jih v resnici našli nismo. Zatorej smo mi takoj, ko smo sprejeli zakon o kulturnem evru, v planiranju takoj za leto, se pravi preden se pripravi vse gradivo, vse potrebne dokumente zagotoviti za začetek leta 2023 predvideli, da zgradimo v resnici nov arhiv in to v Novih Jaršah, na Kvedrovi ulici, na našem zemljišču, ki je v lasti Ministrstva za kulturo in v tem načrtu smo tudi že zagotovili 6 milijonov evrov. Ta novogradnja bo v resnici zagotovila dolgoročnejše primerne pogoje, ker, v resnici tudi »sedajšnji« prostori ne predvidevajo, nimajo zmožnosti, ne vem kakšne širitve v naslednjih letih, tako da, na ta način rešimo dolgoročno problematiko zgodovinskega arhiva Ljubljane.

Prav tako smo pa v eventualnem primeru, če pride do te deložacije, če temu tako rečem - jaz upam, da ne bo, bom pojasnil, zakaj - tudi zagotovili v letošnjem proračunu Ministrstva za kulturo, pol milijona evra za samo selitev na, če temu tako rečem, začasno lokacijo, za dve leti, preden ves arhiv preselimo v tiste stalne prostore na Kvedrovi ulici v Jaršah. Tako da, jaz mislim, da smo postorili vse, kar se je dalo, s tem, da smo v resnici tudi dobili ustno zagotovilo, seveda je to treba tudi potem formalizirat, s strani Mestne občine Ljubljana, da, v kolikor mi resno mislimo, da gremo v to novo gradnjo, če predložimo dokumente, da smo te postopke in z vsem tem projektom v resnici začeli, oni nimajo nobenega problema, da arhiv ostane tam, kjer je danes, dokler se ne preseli v novo gradnjo.

Zanimivo je, da je to le takšna, zelo podobna, na en način situacija, kot smo jo imeli na prejšnjem Odboru za izobraževanje. Tako da, ta problem, ta na en način malo surovosti s strani Mestne občine, je v resnici tudi Ministrstvo za kulturo, spodbudila k temu, da smo našli dolgoročnejšo rešitev, kar mislim, da v končni fazi pomeni potem to korist za, v resnici, za celotno skupnost.

Toliko zaenkrat.

Hvala.

Najlepša hvala ministru.

Naj še povem, da poslanka Mateja Udovč nadomešča gospo Janjo Sluga.

Zdaj pa, želi besedo direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, mag. Mitja Sadek? (Da.)

Prosim.

Najlepša hvala za besedo. Vse prav lepo pozdravljam. Zahvaljujem se tudi predlagatelju te seje, za sklic.

Se mi zdi, da je tema več kot upravičena, da je dejansko to, ima nek državni pomen, ne samo lokalni. Včasih se mi zdi, da v teh zadnjih mesecih sanjam in da to ni res, kar se dogaja, ampak je še kako res in, se mi zdi, da edina pozitivna stvar vsega tega, vse te kolobocije, je to, da se pa vendarle pogovarjamo o tem problemu, pa da je naš arhiv končno prišel, bi rekel, tudi na prve strani medijev in da je to ena izmed prioritet Ministrstva za kulturo, kar je dobra novica, kajne, tako da ne bom samo pesimističen.

Zdaj, mogoče samo na kratko, o dejavnosti našega arhiva. Jaz sem prepričan, da mnogo ljudi sploh ne pozna naše dejavnosti. Se pravi, tradicija, 122 let, najstarejši slovenski arhiv, največji slovenski regionalni arhiv. Hranimo 18 tekočih kilometrov arhivskega gradiva. Se pravi, če bi razvrstil arhivsko gradivo, ki ga hranimo v škatlah, od tukaj, bi prišli nekje do Grosupljega, recimo, kajne. Samo da si predstavljate, o kakšnih količinah arhivskega gradiva govorimo.

Enota v Ljubljani hrani 9 kilometrov gradiva in servisiramo pa potencialno približno milijon državljanov. Namreč, 20 upravnih enot, ki jih pokrivamo, to je, približno polovica naše države. Gradivo prevzemamo od 2 tisoč ustvarjalcev, javnopravnih oseb, delujemo pa v petih mestih – torej, ne samo v Ljubljani, ampak tudi v Novem mestu, Idriji, Škofji Loki in Kranju.

Zdaj, marsikdo si ne predstavlja, kaj je to arhivsko gradivo. Si misli, da je to, nek star papir, kajne, pa nočem tukaj nobenega podcenjevat, ampak dejansko govorimo o neprecenljivi vrednosti tega gradiva, imamo poseben arhivski zakon, ki govori o tem. Tukaj so, mi hranimo tisočletne zaklade naše kulturne dediščine, se pravi gradivo, unikatno gradivo od 11. stoletja naprej. Najstarejše listine izvirajo iz 14. stoletja. Lahko omenim recimo eno znamenito serijo zapisnikov sej mestnega sveta Ljubljane, ki sega od 16. do 18. stoletja, ki je unikum v, bom rekel, srednji Evropi. Na podlagi te serije lahko rekonstruiramo praktično zgodovino mesta Ljubljane. Da ne govorim o arhitekturni, umetnostno-zgodovinski kulturni dediščini, zbirki fotografij, se pravi, ampak to so vse unikati, tega ne moremo primerjati s knjižničnim gradivom, nič ne podcenjujem knjižnic, ampak to je gradivo, ki, če je izgubljeno, je enkrat izgubljeno za vedno. In se pravi arhivsko gradivo mi vidimo kot temelj identitete zgodovine mesta Ljubljane in seveda vseh mest in krajev, kjer to gradivo, na katere se to gradivo nanaša. Arhivsko gradivo je samo po sebi že neprecenljivo in unikatno, zato ga je tudi treba hranit pod nekimi posebnimi pogoji. Se pravi, če poenostavim, ni vsaka tovarniška hala primerna za arhivske depoje. Se pravi za to obstajajo posebni zakoni in tega se je treba držat. Zdaj uporaba tega gradiva se pa deli nekje na 2 vrsti. Na eni strani imamo raziskovalce zgodovine, se pravi to so ponavadi zgodovinarji, ki preučujejo zgodovino. In vemo, da brez zgodovinskih dokumentov ne moremo priti do zgodovinske resnice. In arhivsko gradivo dejansko omogoča neko demokracijo v družbi, omogoča dostopnost do zgodovinskih informacij. Arhivisti, mi nismo interpreti zgodovine, mi samo omogočamo uporabo, se pravi dajemo pogoje za demokracijo v družbi. Se mi zdi, da je to en izmed naših bistvenih elementov, ki je tudi ogrožen. Druga zadeva so pa seveda upravne stranke, te pa prihajajo, to so pa navadni državljani, ki prihajajo vsakodnevno po kopije, gradbene dokumentacije, raznih spričeval, ki jih potrebujejo v upravnih postopkih. To je pa temelj pravne države. Državljani brez teh dokumentov ne morejo uveljavljati svojih pravic. Tudi ta vidik je izjemno ogrožen. In v nekih civiliziranih državah se oblast dobro zaveda, kakšen je pomen arhivov, in jim daje tudi neke osnovne pogoje za delo. In prostorski pogoji so seveda prvi tukaj. Zdaj naša trenutna situacija. Kot je že povedal gospod minister, mi smo lani maja dobili odpoved najemne pogodbe s strani MOL z enoletnim rokom izselitve za lokaciji Mestni trg 27 in Ciril-Metodov trg 21. Ta poteza ocenjujem, da neposredno ogroža Zgodovinski arhiv Ljubljana, saj v tako kratkem roku ni mogoče najti primernih prostorov. To definitivno, torej z vso odgovornostjo trdim, do junija letos ni možno tega narediti. Zakaj? Predvsem zaradi tega, ker potrebujemo kombinacijo prostorov, ki jih imamo trenutno v centru Ljubljane, to je pa kombinacija depojskih prostorov, pisarniških in javnih. Se pravi, ne gre samo za iskanje primernih depojev, pa že to samo po sebi je težko, namreč depoji morajo imeti stabilno mikroklimo, določeno nosilnost, varnost, kaj šele, da bi našli v Ljubljani prostore, depoje, ki bi imeli zraven še prostore za delovne in javne prostore. V skupni površini potrebujemo minimalno 3 tisoč kvadratnih metrov. Zdaj MOL ima do te situacije, ki je krizna in ki je seveda, MOL je seveda za to na nek način odgovoren, bi rekel, nek ignorantski odnos, podcenjevalni. Zdaj kot nadomestne prostore, lahko ilustriram, so nam po odpovedi nekako cinično ponudili nekakšne pisarne na Letališki cesti. Mi smo šli to z njimi pogledat, ampak seveda, oni očitno niti ne vedo, kaj potrebujemo. Se pravi to so bile samo pisarne. Kje so bili pa depoji, kje so bili pa javni prostori? Kam naj damo gradivo, kam naj pridejo stranke? MOL nas nikoli ni nič vprašal, ali mi imamo zaradi tega kakšen problem, kaj se bo zgodilo z gradivom, s strankami, zaposlenimi, nič. Župan ni bil nikoli v teh prostorih, on osebno ni bil nikoli v naših prostorih. Še enkrat ponavljam, samo tako, da ker to je v bistvu neverjetno. Naj pa omenim, da je velika večina teh prostorov praktično neuporabnih za MOL, kar je absurdno, namreč v 50. letih 20. stoletja, ko so naši predhodniki adaptirali te prostore, so eno polovico mestne hiše dobesedno razbili in jo na novo etažirali, tako da je v bistvu velika večina teh površin uporabnih izključno za depoje. Se pravi tam noter se ne da imet nič drugega kot arhivske depoje. In jaz sem malo računal recimo, kaj bi lahko MOL dobil iz, kaj bi lahko izplenil iz teh naših prostorov. Tam nekje 3 do 4 pisarne. Zdaj se pa jaz sprašujem, a je vredno, da zaradi 3 in 4 pisarn delamo tako škodo za arhivsko gradivo. Po moje ne. Na novinarski konferenci je župan trdil, da imamo prostore za preselitev na Roški cesti. Zdaj tukaj očitno nas je zamešal z Arhivom Republike Slovenije, ki tam, ki ima predviden srednji trakt za adaptacijo. Tako da jaz odgovorno trdim, da župan sploh ne pozna situacije in sprejema odločitve, ki so škodljive, ki ogrožajo slovensko kulturno dediščino. Zdaj še toliko bolj težko je razumeti to potezo MOL zaradi tega, ker z njo izpostavljajo uničenju arhivsko gradivo, ki priča o zgodovini Ljubljane, torej svoje gradivo, gradivo svojih predhodnikov. Nikjer na svetu ni toliko podatkov o zgodovini Ljubljane kot v našem arhivu. To je absurd. Arhiv poleg tega dandanes prevzema gradivo Mestne občine Ljubljana in skrbi za vse občinske zavode, teh je nekaj sto. Mi prevzemamo njihovo gradivo. Se pravi, kje je tukaj logika? Jaz je ne vidim. Občina nima lastnega arhiva, tako kot je že predlagatelj omenil, za hrambo arhivskega gradiva, ki bi ga po arhivskem zakonu lahko ustanovila, namreč v naši arhivski zakonodajni je situacija takšna, da država na nek način časti, da tako rečem z grdo besedo, lokalne skupnosti, saj ona sama financira njihovo gradivo, to gradivo je njihova last, ampak torej država skrbi tudi za arhivsko gradivo lokalnih skupnosti. In v vsej tej situaciji, ki je nerazumljiva, se pravi se sam sprašujem, kam gremo, kam smo zašli. Zdaj medtem ko se MOL dela, da problem ZAL ni njegov problem, je Ministrstvo za kulturo izbralo pot, ki je po mojem mnenju tvegana. Zdaj jaz sem lani maja na Ministrstvu za kulturo obvestil o tej odpovedi in takrat mi je minister na sestanku tudi obljubil, da bodo napeli vse sile in dosegli razveljavitev te odpovedi. V pogajanjih z ljubljanskim županom, tako kot je minister rekel, so bili neuspešni. Zdaj naš predlog takrat je bil in jaz v bistvu še zdaj stojim za njim, ker mislim, da je to najboljša pot, da ZAL ostane v teh prostorih v centru, dokler ne pridemo do končne rešitve prostorske problematike. Za to so pa 3 pogoji: prvi pogoj, novogradnja ali kvalitetna adaptacija prostorov; drugič, ti prostori so v državni lasti; in tretjič, združitev vseh prostorov na eni lokaciji, namreč mi imamo poleg centra še 2 dislocirana depoja na Roški in Šmartinski cesti. In seveda to, kar delamo zdaj in kaj delamo zdaj, iščemo nadomestne prostore. To, treba se je zavedat, da to ni dokončna rešitev, to je samo prestavljanje problema. In vsi problemi s prevozi gradiva zaradi teh 2 dislociranih depojev in vse težave s prostori, ki niso bili namensko adaptirani za arhiv, bodo ostali v tej začasni rešitvi. Tega se jaz bojim. In tudi, če bo za 2 leti, mislim, težave bodo, to je dejstvo, samo ena velika razlika bo, zdaj za prostore ne plačujemo nič po ZUJIK, potem bomo pa plačevali drago najemnino, ampak okej, to ni moja stvar. Tako da tukaj so neki pomisleki. Sama selitev nas bo stala po nekih mojih, bi rekel, amaterskih izračunih najmanj 100 tisoč evrov, samo selitev. Prišteti moramo seveda še ure zaposlenih. Poleg tega bo med selitvijo za dalj časa onemogočen dostop gradiva. Ne bomo mogli reševat vlog strank. Vsaka selitev sama po sebi ogroža gradivo. En izmed bivših direktorjev državnega arhiva je rekel, 3 selitve so enako kot požar. Tako da vse to predstavlja tveganje. Jaz sem na to hotel opozoriti. In da ne bom predolg, da povzamem, kako naprej. Zdaj mi smo seveda z Ministrstvom za kulturo se nekako dogovorili oziroma dobil sem tako navodilo, da iščem nadomestne prostore. Od decembra do danes smo temeljito analizirali trg nepremičnin, si podrobno ogledali okoli 10 potencialnih lokacij. Zdaj v bistvu v tem pregledu se je nekako uresničilo to, na kar sem tudi na ministrstvu opozarjal, da je ponudba zelo slaba. Se pravi, prvič, primernih prostorov, ki bi jih lahko najeli in že zdaj selili, teh ni v Ljubljani, od odpade. Drugič, obstaja nekaj možnih lokacij, ampak te bi potrebovale precejšnje adaptacije, da bi si jaz upal iti noter, da bi rekel, gradivo ne bo ogroženo in da bomo lahko normalno izvajali arhivsko službo. Tako da ta varianta junij 2020 odpade. Predvidoma naslednji teden bomo objavili v arhivu javni poziv k oddaji ponudbe za najem nepremičnine, tako kot smo se tudi dogovorili, tako da bomo videli, kakšen bo odziv. Z Mol imamo pa odprto to tožbo v zvezi s prekinitvijo najemne pogodbe, ki lahko nekoliko zadrži, preloži to, se pravi, izselitev.

In da zaključim, Zgodovinski arhiv Ljubljana potrebuje primernejše prostore. Na to v bistvu opozarjamo že desetletja. Ne pristanemo pa na to, da se preselimo v neprimerne prostore, kjer bo arhivska kulturna dediščina ogrožena. Se pravi jaz ne bom pristal na to, da bi se selil v neprimerne prostore. In če bo šla zadeva v to smer ogrožanja gradiva, bomo zadevo tudi, smo pripravljeno jo internacionalizirat. Obvestili bomo Mednarodni arhivski svet, Unesco in vse evropske institucije, ker to se ne sme dogajat v letu 2020, to je nepredstavljivo. Saj nismo podjetje, mi smo javni zavod, ki smo servis za državljane. Razumel bi, če bi bili neka, če bi izvajali neko pridobitno dejavnost, potem bi mi bila mogoče ta zadeva še logična. Torej osebno podpiram predlog sklepov tega odbora z dostavkom, da naj MOL in Ministrstvo za kulturo stopita skupaj in začneta sodelovati ter konkretno in prioritetno reševati prostorsko problematiko ZAL, in sicer v dobro arhivske kulturne dediščine in z mislijo na državljane, ki so, ki jo in ki jo bojo še uporabljali. Odločevalci pa pomislite predvsem na svojo odgovornost in na to, da boste v arhivu nekoč pristali tudi vi in vaše odločitve.

Hvala.

Najlepša hvala.

Minister Zoran Poznič bi rad besedo za morebitni odgovor.

Prosim.

Zgleda, da se ne poslušamo ali se ne slišimo ali govorimo različne jezike. Jaz bom še enkrat ponovil, še enkrat bom ponovil, še enkrat bom ponovil.