4. nujna seja

Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu

13. 3. 2020

Besede, ki so zaznamovale sejo

Brez zadetkov.

Transkript seje

Spoštovane članice in člani komisije, spoštovana kandidatka za ministrico ter ostali prisotni, lepo pozdravljeni! Začenjam 4. nujno sejo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Obveščam vas, da je zadržan in se seje ne more udeležiti člani komisije Samo Bevk. Na seji kot nadomestni člani s pooblastili sodelujejo: namesto Branka Simonoviča je z nami Franc Jurša, namesto Tadeje Šuštar je z nami Aleksander Reberšek in namesto Marka Bandellija je z nami Vojko Starović.

Obveščam vas, da je na sejo povabljena dr. Helena Jaklitsch, kandidatka za ministrico brez resorja za področje odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje komisije. S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDSTAVITEV DR. HELENE JAKLITSCH, KANDIDATKE ZA MINISTRICO BREZ RESORJA ZA PODROČJE ODNOSOV MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN AVTOHTONO SLOVENSKO NARODNO SKUPNOSTJO V SOSEDNJIH DRŽAVAH TER MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN SLOVENCI PO SVETU (EPA 1057-VIII).

Predsednik Vlade Janez (Ivan) Janša je na podlagi prvega odstavka 112. člena Ustave Republike Slovenije in 229. člena Poslovnika Državnega zbora predsedniku Državnega zbora Igorju Zorčiču dne 6. marca 2020 posredoval listo kandidatov za ministre Vlade Republike Slovenije, v kateri je predlagal, da Državni zbor za ministrico brez resorja za področje odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu imenuje dr. Heleno Jaklitsch.

Predsednik Državnega zbora je navedeni predlog dne 6. marca 2020 poslal Komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu kot pristojnemu delovnemu telesu. Kot predsednica komisije sem v skladu s prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora sklicala današnjo sejo, na kateri se nam bo predlagana kandidatka predstavila ter odgovarjala na vprašanja članic in članov komisije. Po opravljeni predstavitvi bom v skladu s prvim odstavkom 231. člena Poslovnika Državnega zbora predsedniku Vlade poslala mnenje komisije o predstavitvi predlagane kandidatke.

Kot gradivo za sejo ste prejeli predlog predsednika Vlade z dne 6. marca 2020, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, ter gradivo z dne 6. marca 2020, ki ste ga članice in člani komisije zaradi varstva osebnih podatkov prejeli v varovalni predal v sistemu Udis.

Preden začnemo, vas glede poteka seje kratko obveščam, da bo najprej na vrsti predstavitev kandidatke, temu bodo sledila vprašanja članic in članov komisije kandidatki, nato pa še njeni odgovori. Glede na časovni potek - tudi danes poteka vzporedno več sej -, mislim, da je prav, da se tudi pri vprašanjih zaradi današnje seje Državnega zbora, ki bo ob 18.30, nekoliko omejimo, da bodo lahko službe Državnega zbora pravočasno pripravile mnenje.

Prehajamo na predstavitev kandidatke za ministrico. Dr. Helena Jaklitsch, izvolite, imate besedo.

Helena Jaklitsch

Spoštovana gospa predsednica, spoštovani člani komisije, lepo pozdravljeni! Zahvaljujem se za povabilo na današnjo predstavitev. Preden pa spregovorim nekaj besed o Slovencih v zamejstvu in po svetu, bi se želela na kratko predstavit in morda spregovorit tudi nekaj besed o tem, stikih, ki sem jih do sedaj imela s Slovenci izven naših meja. Rojena sem v Novem mestu, v slovensko-kočevarski družini. Po srednji šoli sem se odločila za študij zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer sem diplomirala, magistrirala, leta 2016 pa s temo Slovensko begunsko šolstvo v taboriščih Avstrije in Italije 1945 do 1950 tudi doktorirala. Lahko bi rekla, da me je življenje Slovencev, ki so se znašli za mejo domovine oziroma so jo zaradi različnih razlogov morali v svet, že od nekdaj pritegovalo. Manjšinska vprašanja pa so mi blizu tudi zaradi mojega porekla, saj Kočevarjem ni bilo prizaneseno skoraj z nobeno težavo, ki jih prinaša manjšinsko življenje. Zadnjih 10 let se redno udeležujem strokovnih ekskurzij v zamejstvo in v druge slovenske skupnosti, ki jih je organizirala Rafaelova družba, nekatere pa sem med njimi tudi sama vodila. Tako sem spoznavala ljudi, življenje Slovencev za mejo, tako v Istri, na Tržaškem, Goriškem, Terski in Nadiški dolini, Reziji, Kanalski dolini, potem tudi na Gorskem kotarju ter na avstrijskem Štajerskem in Porabju. Bila sem med Slovenci v Münchnu, Augsburgu in na Švedskem ter lahko rečem, da imam kar nekaj stikov s Slovenci v zamejstvu in po svetu, s katerimi tudi redno sodelujem. Večkrat sem imela tudi različna predavanja na temo zamejske in izseljenske problematike na Višarskih dnevih mladih. Gre za srečevanje za mejo, namenjeno prav vprašanjem zamejstva in pa izseljenstva oziroma teh izzivov, s katerimi se ta področja srečujeta. Kolikor mogoče redno udeležujem to prireditev, kot sta Koroška poje, dobrodošli seveda, tudi Dobrodošli doma, Kulturni teden koroških Slovencev, Koroški kulturni dnevi v Ljubljani. Nekajkrat sem bila tudi kot gostja povabljena na Koroško, Trst in pa Gorico in na to vabilo sem se vedno znova res z veseljem odzvala. Pred, ko sem pripravljala svojo doktorsko nalogo, sem se srečala tudi s slovensko skupnostjo v Argentini, ki me je seveda s svojo zagnanostjo, svojim delom, požrtvovalnostjo tudi pritegnila, tako da sem na povabilo slovenske kulturne akcije, ki deluje pri njih, imela za tamkajšnje rojake tudi predavanje, že dvakrat pa sem bila povabljena tudi kot gostujoča predavateljica na Slovenskem srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka, ki je pred leti prejel tudi in priznanje in zahvalo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po Svetu za pomemben prispevek pri ohranjanju slovenske kulture in tradicije v Argentini. Z vidika manjšin, begunstva bi lahko naštela tudi nekaj, kar nekaj svojih bibliografskih enot, ampak naj omenim zgolj 3 monografska dela. Eno je na podlagi, je strokovna znanstvena objava, knjiga, ki temelji na doktorski disertaciji, dve pa sta, v dveh delih pa sem sama prispevala obsežni strokovni zgodovinski študij. Ob vseh teh srečevanjih s Slovenci v zamejstvu in po svetu vedno znova, sem vedno znova res občudovala ta trud, to požrtvovalnost naših rojakov, tako v zamejstvu, kot sem rekla, kot po svetu, da so ohranili slovensko kulturo, slovensko identiteto, slovenski jezik. Mi namreč, ki živimo tu v matični domovini, se vse premalokrat zavedamo, kako, oziroma jemljemo slovenski jezik, našo kulturo, našo tradicijo in vse, povezano s tem, kot nekaj res samoumevnega, medtem ko se ti Slovenci res morajo, ne zavedamo pogosto, koliko časa, prostega časa morajo Slovenci po svetu vložiti v to, da ostanejo Slovenci. Jaz mislim, da je to ena taka, ko jo gledamo, se lahko od njih tudi učimo in ozaveščamo ravno to pomembno, to slovenstvo, jezik, kulturo in vse, kar je s tem povezano. In gre seveda posebna priznanja. Naša naloga pa je, da se, da jim kar najbolj pomagamo in kar se le da pridemo nasproti, jih podpiramo in jih na ta način tudi povezujemo z domovino, se pravi matično domovino Slovenijo. Ker bomo letos oziroma naslednje leto obeležujemo, se spominjamo, praznujemo tudi 30-letnico obstoja naše samostojne države, velja omeniti tudi zahvala našim rojakom po svetu, ki so se takrat pred 30 leti res izjemno angažirali, ne samo s ohranjanjem ideje o samostojni državi, ampak tudi pri priznanju slovenske države pri državah, kjer pač živijo.

Naj grem torej zdaj, nekaj mogoče besed v zamejstvo.

In najprej na koroško, kjer je kulturna dejavnost koroških Slovencev vsekakor res zelo močna, zelo raznolika tako, da vsak lahko najde nekaj zase. Res imajo široko paleto kulturnih društev, izjemno veliko število kulturnih društev, potem gledaliških skupin, pevskih zborov. Tudi na športnem področju so zelo aktivni, posebej to področje privablja mlade. Vse to seveda spodbuja to njihovo vsidranost v okolje, kjer že stoletja živijo in pa tudi krepi narodno zavest. Zato se bom tudi sama in sem tudi prepričana, da se velja res še posebej potruditi, da se te dejavnosti podpira. Želim pa si, da bi med koroško in Slovenijo bilo tudi vedno več teh kulturnih izmenjav, posebej mladinskih, ker na nek način ta meja še vedno ostaja, pa je dobro, se pravi, da pade, da so te izmenjave čim bolj pogoste, ker tudi na ta način krepimo to povezanost z našimi zamejci.

Tako v Avstriji kot v Italiji bo letos seveda v znamenju stote obletnice. Na koroškem bo to stota obletnica koroškega plebiscita. Gre za obletnico, ki je Slovenci seveda ne moremo praznovati, lahko pa jo obeležujemo in se iz zgodovinskih izkušenj tudi učimo. Pri tem sem vesela, da opažam precej tudi angažiranost mladih glede neizpolnjenih obljub Avstrije, ki pač se tukaj angažirajo, da bi bile te pravice v večjem obsegu priznane in pa tudi lahko na razpolago slovenski skupnosti. Na avstrijskem štajerskem političnih dejavnosti žal ne zaznavamo, sta pa seveda tam zelo Pavlova hiša in pa društvo Člen 7 osrednji tvorišči kulturnega dogajanja, ki s svojim delovanjem krepita slovensko zavest.

Slika v Italiji se je v zadnjih letih, seveda slika narodne skupnosti, spreminja, precej se je spremenila. Razlogi so različni, med temi zagotovo vedno višje število mešanih zakonov, potem proces asimilacije, zanimanja tudi s strani italijanskih družin za pouk slovenskega oziroma šolskih ponudbe in pa drugih ponudb, ki potekajo v slovenskem jeziku, kar je bilo pred desetletji neznatno. Seveda se ob tem odpirajo nova vprašanja, novi izzivi kako pač vse te spremembe prenesti v skupnost in se prilagoditi, seveda posebej na področju posebna skrb za jezik. Iz vseh področij, tako na področju šole, društva, potem tudi ta prizadevanja za vidnejšo dvojezičnost, pa tudi večjo uporabo jezikovnih pravic, ki so predvidene po zakonu. Poleg tega, že prej sem omenila tudi na koroškem, tudi to je v Italiji posebna skrb in usmerjenost na politike do mladih, ker namreč, če ni podmladka, če ni mladih, ki se angažirajo na področju skupnosti, narodne skupnosti, seveda bi lahko rekli, pač lahko pričakujemo, ne more skupnost živeti, se ohranjati, razvijati in tako. Se pravi, tukaj vidim, res na omenjenih področjih lahko seveda sodelujemo z zamejskimi, je potrebno sodelovati z zamejskimi ustanovam in v sodelovanju z njimi mislim, da lahko marsikaj tudi naredimo. Pri čemer pa to sodelovanje ne vidim zgolj samo kot finančno pomoč, ampak tudi z vidika organizacije, podpore njihovim dejavnostim, naši prisotnosti pri njihovem manjšinskem življenju.

Že prej sem rekla stota obletnica koroškega plebiscita. V Italiji letos mineva stota obletnica požiga narodnega doma v Trstu in Italija je že leta 2017 tudi napovedala vrnitev narodnega doma ob stoti obletnici tega požiga, tako da upam in si želim, da bi se Italija držala te besede in dom končno vrnila Slovencem. In če se to ne zgodi, bo to zagotovo velik poraz.

V videmski pokrajini, ki je slovensko prisotnost pravzaprav uradno priznala šele pred kratkim, skoraj neverjetno se zdi, da šele leta 1999 je k sreči opaziti v zadnjem obdobju tudi blag vzpon Slovenstva, pri čemer šolstvo odigrava pomembno ali pa bistveno vlogo, kar vidimo tudi na primeru Špetrske šole. Treba bo najti tudi stabilnejšo rešitev za poučevanje slovenskega jezika v kanalski dolini, za kar si nekateri že leta prizadevajo. Na več mestih se pojavlja tudi vprašanje duhovne oskrbe v domačem jeziku. Je pa tudi v Reziji dobrodošla sprememba, opažamo pač manjši, tudi se opaža manjši napredek. Verjamem pa, da se bo z novo občinsko upravo še dalo marsikaj spremeniti in tudi iti v pravo smer. Pri vseh teh vprašanjih se bom sama po svojih močeh kar najbolj angažirala.

Med izzivi na političnem polju je seveda na prvem mestu snujoči se volilni zakon. Vprašanje slovenske zastopanosti v parlamentu. To je bo potrebno res budno spremljanje dogajanja in iskanja skupne poti skupaj z zamejsko skupnostjo, slovensko narodno skupnostjo, ki bi ji omogočila tudi izvolitev svojega predstavnika v rimski parlament.

Težava, ki je ne moremo spregledati, pa mogoče tako velja tudi tu omeniti, je velika zamuda pri imenovanju polovice članov paritetnega odbora. Gre za odbor, ki bdi nad izvajanje zaščitnega zakona. Je pa to zopet tudi ena razveseljiva novica, stvar, se pravi, sem vesela, da sta se obe krovni organizaciji, slovanska-kulturno gospodarska zveza in pa tudi svet slovenskih organizacij zedinili okoli, prvič, zedinili okoli skupnega kandidata za predsednika.

Z zelo zanimivo situacijo se soočamo na Madžarskem, kjer trenutna oblast Porabskim Slovenskem daje velike možnosti za financiranje dodatnih dejavnosti. Na eni strani se pač postavlja vprašanje, se pravi pač lahko v tem vidimo poskus madžarske oblasti, legitimacije za tako angažiranost, njeno angažiranost do svojih Madžarov, se pravim imaš in v drugih državah. Vendar pa sama menim, da je bistveno tukaj res izkoristiti to priložnost in je interes tako Porabskih Slovencev kot Slovenije, da res iz te finančne podpore maksimalno angažira, naredi torej to na gospodarskem področju, ker namreč Porabje, vemo, je res najbolj zelo ekonomsko šibko področje in lahko kjer, če pravi ta razvoj gospodarstva, lahko če se okrepi, se s tem… Seveda je tudi zanimivo za zamejce, da tam ostanejo, za Slovence da tam ostanejo, živijo, ustvarjajo svoje življenje.

Slovenska narodna manjšina na Hrvaškem je v marsičem posebna. Lahko rečem predvsem tudi v luči njene nepriznanosti v preteklosti. Tako da sedaj je tu res predvsem aktivno to življenje, delovanje. Med tem ko se politična komponenta šele prebuja. Opažam pri tem vsaj dve neizkoriščeni priložnosti. Prva je oblikovanje nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine, ki bi lahko postal res relevanten sogovornik do hrvaških oblasti pri dogovarjanju, iskanju, uresničevanju pravic za Slovence na Hrvaškem. Po drugi strani bi pa s tem seveda tudi prenos te politične angažiranosti na sam svet, nacionalni svet, pa bi razbremenilo zvez slovenskih kulturnih društev, ki bi lahko res opravljala svoje primarno poslanstvo. Druga neizkoriščena priložnost je poskus izvolitve Slovenca v sabor. Vem, da se zdi skoraj nemogoče, pa vendarle je treba na to možnost gledati, tudi vsaj v neki določeni časovni perspektivi in ugodnem razvoju in ne kot nekaj, do česar nikoli ne bi prišlo. Tu je treba, seveda, tudi izkoristiti konkurenčne cestne povezave in pa tudi zanimanje za delo Slovencev na slovenski strani pa tudi študij v Sloveniji. Na ta način sem prepričana, da se bodo te vezi med Slovenci na Hrvaškem, pa matično domovino s tem še bolj povezovale, okrepile, postajale tesnejše in na ta način se bo lahko tudi krepila slovenska identiteta. Za slovensko skupnost, če se ozrem sedaj tudi v izseljenstvo, je zagotovo za slovenske, opažamo pri se pravi slovenske skupnosti v angleško govorečih državah, se pravi ZDA, Kanada in Avstralija, pa tudi v zahodno evropskih državah, da je značilna vedno večja individualizacija. In to se pozna tudi pri samem upadu števila članov v društvih, ki so do sedaj oziroma delujejo na teh področjih, ampak sama meni, da to še ne pomeni konec slovenske identitete, ampak iskanje nove priložnosti, novih načinov povezovanja z iskanjem teh posameznikov in jih na tej osebni ravni z osebnimi stiki pritegniti, povezati med Slovenijo in njihovimi državami v katerih živijo. V teh okoljih, lahko rečemo, je prišlo tudi do nekakšne oddaje glede jezika. Res je, da pač s padcem jezikovnih kompetenc ni vsega konec, res pa je, da je jezik še vedno ključni dejavnik identitet, to je pač tisto jedro, ki pa , okoli katerega pa res se moramo ograditi, to je, se pravi, okrog jezika, ki pa to jedro pa ne sme biti zaprto in ne sme biti izključujoče, ne sme biti edino, ampak se mora pravzaprav res povezovati z različnimi, drugačnimi manifestacijami slovenstva, ki se lahko opirajo bodisi na to, na folkloro, na glasbo, družinska debla, to je v zadnjem času zelo prisotno, ko iščejo, odkrivajo, posebej v Ameriki Slovenci te korenine in želijo videti od kod prihajajo in je to res ena taka priložnost za povezovanje z njimi in pa seveda tudi kulinarika, navade, spomini, vse to so pač tisti drobci, ki gradijo slovensko identiteto. Zato se mi zdi pri tem seveda posebno poslanstvo urada, da učenja in poučevanje slovenskega jezika kolikor je le mogoče, spodbuja in podpira. Pri tem mislim na različna spodbujanja tako medgeneracijskega prenosa slovenščine v družinah, na podporo delovanja vseh oblik učenja in poučevanja slovenščine tako v formalni, neformalni obliki, podporo profesionalnim pa tudi prostovoljnim učiteljem, ki po svetu res naredijo tudi ogromno dobrega, podporo pri gradivih, načrtovanju kurikulumom, možnost in podporo, učenje in pa rabi jezika v Sloveniji, možnost izmenjave učiteljev in mladih, skratka številne različne oblike. Se zavedam, da urad sam ne more, da je tudi zelo pomembna, bistvena vloga Ministrstva za izobraževanje.

Posebno poglavje so slovenska društva v državah bivše Jugoslavije, katerih število je v zadnjem desetletju tudi občutno naraslo. Mnoga društva so zelo dejavna, od kar lahko vedno znova opazujemo tudi na, dobrodošli doma kjer se predstavljajo in pogosto, mislim vedno znova požanjejo veliko odobravanja. Zato pa je seveda treba premišljeno delo, da ta zagon, se pravi, ta zagon, novo prebujeni ali pa ta zagon ne bi usahnil, in da bodo ti rojaki ostali pravzaprav res naši ambasadorji tudi v teh okoljih.

Povojna migracija v Argentini, je znana po svoji agilnosti. Tam so domovi še vedno polni mladine in tudi četrta generacija dokaj dobro še obvlada slovenski jezik, kar tako pravzaprav pove vse. Ampak seveda, v Argentini ni samo povojna migracija, ampak so tudi predvojni izseljenci, predvojna skupnost, ki sicer ni v tako dobri kondiciji kot bi si želeli, ampak na spletnih omrežjih lahko opazimo, da potomci te preko 25 tisoč ljudi se niso preprosto asimilirali in niso pozabili na slovenstvo in ne obstaja pravzaprav, če pobrskamo po spletu, prava virtualna skupnost in se mi zdi, da tudi takšna povezanost, če tudi je samo spletna ali pa seveda danes, ko je vse na spletu, mogoče tudi taka res sveža oblika povezovanja je lahko naša osnova za delo z njimi. Čeprav Slovenija ponuja rojakom po svetu različne možnosti, namenja pozornosti, podpira različne iniciative in pa dejavnosti, bi pa posebej želela izpostaviti pasivnost na nek način naše države pri vprašanju spodbujanja povratništva izseljencev in pa njihovih potomcev. Zavedati pri tem se je namreč treba zaveda, da gre za naše ljudi, četudi to so ljudje, ki so tretja, četrta generacija, zato je ta stik pomemben, pritegovati, da se vračajo v domovino svojih staršev, starih staršev. Pomembno je, da se to potem počutijo sprejete, dobrodošle, ne glede na to iz katerega konca sveta prihajajo. In če se ozremo potem na države, ki imajo odnos do svojih diaspor dobro urejen, kot je recimo Irska, Malta, Hrvaška, Ciper, pa tudi nekatere druge, vidimo, da je ena njihovih najpomembnejših koristnih politik prav povratništvo v tem vidijo tudi podporo oziroma spremembi, krepitvi demografske slike, kulturno ter poslovno sodelovanje. Pred seboj pa moramo tudi imeti, da ljudje ne odhajajo iz ugodno političnih, gospodarskih, socialnih okolij, zato je potrebno opraviti premislek kaj vse lahko v naši državi še lahko naredimo in uredimo, da se bodo ljudje tu dobro počutili in da ne bodo odhajali po svetu za boljšimi možnostmi. Pred tem imam pred očmi več kot 10 tisoč Slovencev, ki so v zadnjem obdobju domovino zapustili bodisi zato, ker delajo v evropskih institucijah, bodisi zato, ker iščejo priložnost za boljše življenje, boljšo zaposlitev kje drugje po svetu. Mislim, da je potrebno narediti vse, da bi odhajali v svet z več domovinske zavesti, ker potem ta zavest še ostaja je lahko ključ za željo po vračanju domov, potem jih je potrebno tja kjer odhajajo povezovati in navezovati na Slovenijo, ob enem pa skrbeti za vse stransko prosperiteto države. Sicer, če vsega tega ne bomo, za to ne bomo skrbeli, bo vse govorjenje / nerazumljivo/ možganov, vračanje domov, zaman. S takim delovanjem pa mislim, da bi s tem, ko odhajajo Slovenci v evropske države pa tudi drugod, pa bi lahko tudi če bi jih povezali s temi društvi, ki tam delujejo s starimi, če lahko rečemo, starejšim skupnostim, bi jih lahko oplemenitili in tudi na novo dali nov elan, nov zagon.

Tako, da morda še, da ne bom predolga, na hitro pogledam še dve področji, ker se mi zdi, da sta zelo bistveni in da se urad in druge organizacije res trudijo napraviti preboj, gre za področje gospodarstva in pa področje znanosti. Tukaj bi lahko rekla, da je žal država v preteklosti, slovenska država svojim nenaklonjenim vzdušjem do diaspore ali pa brezbrižnostjo do ali pa premajhne pozornosti do diaspore uspela v določeni meri zatreti to navdušenje, ki ga je bilo čutiti pri razglasitvi slovenske države in zaradi tega potem tudi naša novejša, potem kasnejša prizadevanja na gospodarskem področju ne obrodijo takega sadu kot bi si morda želeli. Tudi to je za preboj tako kot povsod, ko gremo za vsebine povezane z uradom pa tudi za Slovence v zamejstvu in po svetu vsekakor izrazito medresorsko povezovanje. Na področju znanosti je aktivna pri nas predvsem civilna družba, kar je zelo dobro, mislim, da je to vredno podpirati tudi v prihodnje, tako imamo recimo VTIS slovenski svetovni kongres, ASAF, pa tudi svetovno mrežo Univerze v Ljubljani. Pri tem pa je naloga države, da ustvarja doma razmere, da se bodo izobraženci, posebej pa znanstveniki tudi radi vračali nazaj v domovino bodisi kot na gostovanja ali za zmeraj. Posebej pa bi lahko omenila tudi nujna večja fleksibilnost slovenskih visokošolskih ustanov, ki mogoče te priložnosti do sedaj niso izkoristili v taki meri kot bi lahko tu mogoče tudi kakšen razmislek o, ko se že dalj časa, se pravi poenostavljenih postopkih, po olajšanju pogojev za vpis recimo zamejcev na univerze ali podobno. V zadnjih mesecih smo vsi zelo spremljali tudi vračanje Slovencev iz Venezuele, to velja res pohvala uradu za opravljeno pionirsko delo, a če pomislimo na /nerazumljivo morebitnega večjega obsega, se pravi večjega števila oseb, da v prihodnosti lahko kaj hitro vidimo, da ta sistem ni optimalen, urad je vendarle majhen, tu pa je zahteva veliko angažmaja res na različnih področjih in ob takih nestabilnih svetovnih razmerah lahko bi hitro prišlo tudi do večjega povpraševanja, po vračanju in zato bi morali biti kot država pripravljeni. Smiselno mogoče bi bilo tudi razmisliti o tem, da bi se za neposredno izvajanje repatriacije, tako imajo nekatere druge države, recimo, tudi zadolžile kakšno ustrezno ustanovo, urad bi bil pa tisti koordinator. Upravičeno seveda domnevamo, da bodo še prihajali iz Venezuele glede na to, da se stanje v državi tam še ne umirjajo. Bi pa veljalo, pač mislim, da je potreben tudi razmislek o tem, se postavlja vprašanje kako naprej, ko teh 15 mesecev pomoči, ki jih dobijo sedaj ti, ki pridejo v Slovenijo, kako zdaj? Kako jim pomagati, da bo to njihovo življenje po preteku teh 15 mesecev zaživelo, da se bodo tu res znašli? Tu je zagotovo pač prva skrb učenje slovenskega jezika in pa tudi seveda veliko drugih ukrepov. Potrebno pa je tudi res razmisliti kako te repatriirane osebe čim bolj in čim prej vključiti v okolje, da se bodo tu počutili doma.

Če pogledam ob koncu še nekoliko k nam.

Sama sem prepričana, da je res potrebna tudi večja ozaveščenost Slovencev, nas, ki živimo tukaj v matični domovini, obstoju Slovencev za mejo in pa po svetu. In to ne samo o obstoju, ampak o vsej te žlahtnosti, ki jo izkazujejo vsa ta desetletja s svojim delom, požrtvovalnostjo. Namreč, vse prepogosto se zgodi, še posebej pri mlajši generaciji ali pa mladih, ko prestopajo meje, ki je sicer pač ni oziroma zdaj se ponovno vračajo, ko prestopajo te meje, da niti ne vedo, da ne prihajajo v Udine, ampak prihajajo v Videm, da ne prihajajo v Villach ampak v Beljak. In da so ta imena, imajo z razlogom slovenska imena, da tam so slovenski narodni kulturni prostor. Tukaj se mi zdi tudi pomembna vloga, že sedaj pač lahko rečem, da se ministrstvo, vsaj kolikor sem spremljala, ministrstvo za izobraževanje močno angažira. Tudi sama vidim to povezavo, ampak vsekakor dati te vsebine v učbenike, ampak ne samo v učbenike z vidika neke preteklosti. Ker če danes mene vprašate, je velikokrat, Slovenci so se, takole bi vam večina ljudi verjetno rekla, Slovenci so se konec 19. stoletja odpravili po svetu za kruhom trebuhom za kruhom zaradi slabih gospodarskih razmer. In umanjka pa tisto danes, ti Slovenci pa tu še res po svetu živijo, ustvarjajo, kot sem že prej rekla in se mi zdi to pomembno. Tudi vidim, da vedno več je ekskurzij, ki jih organizirajo v šolah, ko grejo preko meja dijaki, učenci in bi bilo zelo fajn, da se res ob teh ekskurzijah ustavijo tudi v slovenskih društvih pri Slovencih v zamejstvu in tudi po Evropi.

Nujna seveda je tudi večja prisotnost Slovencev izven meja v slovenskih medijih. Pri čemer ne zgolj kot neka obrobna novica, ampak tudi del osrednjega informativnega poročanja. Tu sem recimo pred leti zasledila, se mi je zdela taka dobra lepa gesta agencije za okolje, ko je, ko prikaže zemljevid na televizije, ko pogledamo, za vreme, ko je, sedaj so tudi kraji, slovenski kraji za mejo označeni, kot je recimo Celovec, Beljak in potem Gorica. Tako, da to se mi zdi ena taka, tako medklic, kot dobra praksa. Velja pa seveda pomisliti znotraj tega medijskega poročanja tudi na večje sodelovanje, možnost večjega sodelovanja med različnimi javnimi radii in televizijami s sistemsko izmenjavo novic. Se mi zdi, da to bi bila taka pomoč, ko bi lahko potem res v dnevnoinformativnih terminih poročali o tem kaj se dogaja v zamejstvu in po svetu.

Naj svojo predstavitev zaključim z mislijo, ki se mi zdi osrednja. Minister in pa urad seveda ne moreta sama doseči vseh želenih rezultatov, zato je to nujna čim večja senzibilizacija in pa tudi vključitev tega področja v delokrog tako rekoč vseh ministrstev, seveda s poudarkom ministrstva za zunanje zadeve, kulture, šolstva, gospodarstva, kmetijstva in pa tudi drugih državnih institucij. In sama sem prepričana namreč, da samo tako bo lahko Slovenija resnično polno uresničevala svojo ustavno zavezo do svojih rojakov v zamejstvu in po svetu.

Hvala.

Hvala vam. In se zahvaljujem za podano predstavitev.

Besedo dajem članicam in članom komisije, da kandidatki postavijo vprašanja s področja pristojnosti Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Če se strinjate, bi tako nekako tri sklope naredili oziroma tri vprašanja oziroma trije člani odbora bi zastavili vprašanja, pa bi potem kandidatka za ministrico odgovarjala.

Tako, da imam že prijavljeno prvo gospo, Karlo Urh.

Karla Urh

Lepo pozdravljeni. Spoštovana kandidatka.

Na začetku se moram opravičiti, ker ravno poteka tudi odbor, hearing na Odboru za kulturo istočasno, tako da sem zato tudi malo zamudila.

Vendar vseeno sem pozorno poslušala vašo, bom rekla zanimivo predstavitev, ki mi je všeč. vendar bi vam vseeno zastavila nekaj vprašanj, ker jaz sem vedno poudarjala, da je treba dati našim Slovencem v zmamejstvu in po svetu nekako, ne denar, ampak nekako pozornost in pa nekako zanimanje, da vedo, da se zanje zanimamo in da jih nekako tudi priznavamo. To je bil moj moto in iz vaše razprave sem to nekako tudi malo zasledila, tako da upam, da to nadaljujete. Vendar kljub temu imam nekaj vprašanj.

In sicer. Mladi v svetu, mladi Slovenci v zamejstvu in po svetu se verjetno vse manj zanimajo, ker so iz mešanih zakonov ali kakorkoli že, za slovenski jezik. In mogoče prvo vprašanje za vas. Kako nameravate povečati zanimanje mladih Slovencev v zamejstvu in po svetu za slovenski jezik in kulturo? Ker obstajajo neki načini, kot sem rekla tudi večje pozornosti. Kako pa vi poskušate oziroma boste poskušala, spoštovana kandidatka, me zanima.

Potem pa mogoče tudi še nekaj vprašanj. 8. oktobra 2019 je bilo še zadnjič glasovanje glede ustavnega zakona o zmanjšanju predstavnikov ljudstva v obeh predstavniških domovih Italije. Ta zakon je podprlo 553 predstavnikov spodnjega doma, le 14 jih je bilo proti. To za Slovenijo lahko pomeni, da ne bo več spoštovan 26. člen zaščitnega zakona za Slovence v Italiji iz leta 2001. 26. člen omogoča predstavnikom slovenske manjšine, da so lažje izvoljeni v oba predstavniška doma Italije. Določila faze volilnega procesa so določena tako, da omogočajo lažjo izvolitev predstavnikov slovenske manjšine. Kakšna menite, da bi morala biti vloga nove vlade glede na novo sprejete ustavne zakone, ki so, ki bo vplival na 26. člen zaščitnega zakona za Slovence v Italiji.

Vlada Marjana Šarca je naredila velik korak, kot ste že povedali, v izobraževalnem, nekako v izobraževalnih ustanovah – pomoč Slovencem z raznoraznimi učitelji slovenskega jezika. In sprejeli smo tudi zakon na 9. redni seji Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki bodo, to je bilo 12. 12., če se ne motim, 2019, ki bodo prispevali k temu prihodnjem šolskem letu. Ali boste v prihodnje delali v tej smeri, da se poveča ozaveščenost v izobraževalnih ustanovah slovenskih skupnosti izven meja Republike Slovenije? In kako, seveda.

O repatriaciji ste kaj nekaj povedali. 21 ljudi je bilo iz Venezuele, eden iz Sirije. Jaz mislim, da je prav, da se nadaljuje ta repatriacija in ne dvomim o tem, da boste poskušali pomagati. Vendar, kakšno bo vaše nadaljnje delo v sklop nekako te repatriacije iz Venezuele me zanima še naprej. In mogoče še eno tako vprašanje, malo več od tega, kar se je nekako dogajalo, so pa že bila kakšna vprašanja in pomisleki – kakšno pa je vaše mnenje, da bi Slovenski izseljenci svojega predstavnika dobili tudi v Državnem zboru Republike Slovenije?

Toliko zaenkrat.

Hvala.

Hvala lepa kolegici Karli Urh.

Besedo dajem mag. Marku Koprivcu.

Hvala lepa, spoštovana predsednica, za besedo. Spoštovana kandidatka za ministrico, spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci.

Dovolite mi, da uvodoma najprej izpostavim, da je skrb za manjšine, pa bodisi naj bodo Slovenci, ki živijo izven meja Republike Slovenije ali pa druge narodne skupnosti znotraj Republike Slovenije, skratka, da je skrb za manjšine zelo, zelo pomembna in mislim, da je prav, da se temu področju posveča res veliko pozornost. Kot je bilo že rečeno, izven meja Republike Slovenije živi okoli pol milijona Slovenk in Slovencev, kar je zelo, zelo veliko število glede na to, da nas je vsega skupaj nekje okoli 2 milijona. In vsekakor je prav, da temu področju posvečamo veliko pozornost.

V svoji predstavitvi ste zelo obširno predstavili tako slovensko skupnost, ki živi v zamejstvu, se pravi na koroškem, na goriškem in tržaškem v Italiji, v Porabju in na Hrvaškem kot tudi skupnost Slovencev, ki živi tako v tako imenovani diaspori oziroma v izseljenstvu. Pomembno je, da se tako za ene kot za druge pač na nek način skrbi v dovoljšnji meri. In jaz mislim, da so tudi prihodnje vlade vse od osamosvojitve dajale temu področju vsekakor posvečale primerno skrb oziroma pozornost.

Zdaj, zagotovo je eden ključnih kohezivnih elementov, ki slovensko skupnost v tujini drži skupaj še vedno in v največji meri jezik, se pravi, slovenski jezik. Zato je prav, da se prav področju učenja slovenskega jezika posveča primerno pozornost. Naj tukaj izpostavim, ker morda v sami predstavitvi ni bilo dovolj jasno povedano, da za to področje predvsem skrbi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, seveda v sodelovanju z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu in drugimi pomembnimi organi. In zato pač namenja ministrstvo za izobraževanje tudi kar nekaj sredstev. Če rečem zdaj zelo okvirno, nekje okoli 2 milijona evrov za učitelje, se pravi v evropskih državah, se pravi za tako imenovani dopolnilni pouk slovenskega jezika, ki se izvaja v 19 evropskih državah in ga obiskuje okoli 2 tisoč udeležencev, nekaj več kot polovica otrok in ostalo so odrasli. In pa za ostale dejavnosti, namreč pouk slovenščine poteka tudi v zamejstvu, se pravi v sosednjih državah, ampak tam je ta pouk del integralnega šolskega sistema sosednjih držav in Republika Slovenija v tem okviru, se pravi urad in pa tudi ministrstvo za izobraževanja skrbi zgolj za neko podporo, bodisi v okviru izobraževanj za učitelje, ekskurzije za učence v matično domovino in tako dalje. In prav je in veseli me, da ste tudi vi danes izpostavili, da je pač skrb za to, da se ohranja jezik in prenaša na mlajše rodove zelo pomemben in da je ključno pač, da slovenščina v teh slovenskih okoljih, ki pa niso v matični domovini, pač se ohranja tudi v prihodnje.

Zdaj, morda bi posebej izpostavil Hrvaško. Nekaj ste sicer povedali o Hrvaški, namreč tudi na Hrvaškem živi avtohtona slovenska narodna skupnost, tako kot v Avstriji, na Madžarskem in v Italiji, vendar se vendarle nekoliko manj pozornosti, se mi zdi, posveča tej pač slovenski narodni skupnosti avtohtoni. Konec koncev so objektivni razlogi za to – je sorazmerno mlada narodna skupnost, ki celo s strani Republike Hrvaške ni priznana kot pač avtohtona manjšina. Je pa res, da je Republika Slovenija pač tam v 90. letih enkrat, ne vem zdaj točno datuma, s to deklaracijo o narodnih skupnostih tudi Slovencem na Hrvaškem na tem obmejnem pasu, se pravi Istra-Gorski kotar dala v bistvu enak status kot Slovencem v ostalih sosednjih državah. Tako, da mislim, da bi bilo prav, da se v prihodnje morda tudi manjšini, slovenski manjšini na Hrvaškem posveti nekoliko več pozornosti. V zadnjih letih je viden tudi trend povečanja interesa za pouk slovenskega jezika, tako znotraj hrvaškega šolskega sistema kot dopolnilni pouk, ki ga izvaja, kot sem že povedal, Republika Slovenija in pa še nekaj drugih oblik, projektnih oblik poučevanja slovenščine poteka na Hrvaškem. Naj omenim na primer pouk v varaždinski županiji in pa tam v okolici skratka, ki poteka kot nek poseben projekt.

Morda bi se dotaknil nekoliko še te prekmursko-porabske regije, mislim, da bi bilo pomembno. Zdaj, nekje, zdi se mi, samo občutek je tak, da se v zadnjih letih, da so Porabci nekoliko zaspali. Pa nočem biti zdaj kritičen do njih, ampak nekako ni videti nekega bistvenega napredka in velikokrat se zdi kot, da morda bi bilo treba še nekoliko več energije vložiti, no, na to območje. In kot eno od priložnosti vidim tudi sodelovanje znotraj regije med Prekmurjem in Porabjem. Namreč, tudi Prekmurje je dvojezično, tam živi madžarska narodna skupnost poleg večinskega slovenskega naroda in morda bi se dalo še nekoliko pojačati to sodelovanje med obema narodnima skupnostma. Gre konec koncev za en tak skupni, bi lahko temu rekli kulturni prostor in s tem, ko so padle meje, bi bilo lahko to sodelovanje še bolj izrazito. No, morda nekoliko črno luč na vse skupaj, sploh v Prekmurju, ne, ker dejstvo je, da oba naroda v Prekmurju, in slovenski in madžarski, sta zadnja leta zelo lepo sodelovala in se povezovala. Je pa res, da morda v zadnjem času opazujemo s strani Republike Madžarske neko morda nekoliko vsiljivo politiko do tega območja. Nekako zelo se tudi oni, morda dobro namerno skušajo pomagati madžarski narodni skupnosti v Sloveniji, ampak velikokrat je razumljeno kot, da se tuja država vmešava v ta prostor in na nek način ruši ravnovesje, ki je med obema narodoma vzpostavljeno. S tem v zvezi bi rad izpostavil tudi, da so se na nas pred časom obrnili predstavniki civilnodružbenih organizacij v Prekmurju in so nam predstavili projekt prekmurske zvočne čitanke, kot neka digitalna monografska publikacija, ki je namenjena predvsem ozaveščanju o prekmurskem jeziku. Kot interesna dejavnost, kot nek krožek že poteka v kar nekaj prekmurskih šolah, pač uporaba tega pripomočka in morda bi bilo za razmisliti, da bi se ta pripomoček uporabil tudi za poučevanje na dvojezičnih šolah v Porabju. Zgolj kot ideja. In bi se s tem na nek način tudi spodbujalo promocijo tako imenovanega slovenskega jezika s prekmurskim narečju / nerazumljivo / vsemi posebnostmi tega jezika v porabskem prostoru, kjer, kot verjetno veste, imamo dve dvojezični šoli in prav je, da se pač slovenski jezik na tem območju absolutno skuša nekoliko popularizirati in da se še naprej prenaša iz roda v rod.

Toliko mogoče zaenkrat.

Spoštovana gospa kandidatka za ministrico, položil na srce. Jaz mislim, da tukaj, da je to res zelo pomembno področje in da tukaj se ne smemo deliti na, ne vem, leve, desne. Ni pomembna ideologija, pomembno je pač, da res država Slovenija nudi kot na nek način nek servis tem ljudem, ki živijo izven meja Republike Slovenije in da jih v vseh pogledih kolikor je mogoče podpira.

Morda za konec zgolj še to, kar je tudi kolegica Karla Urh izpostavila, ne. Nekako sploh v izseljenstvu v državah, pač v teh društvih, ki niso v zamejskem prostoru ampak v drugih državah, se zdi kot, da se nekako mlajši ljudje ne najdejo oziroma ne vidijo potrebe po tem klasičnem združevanju v društva, stara društva, ki živijo v teh okoljih že 30, 40, 50 let in več let. In morda bi bilo res za razmisliti kako te mlade ljudi vendarle nekako skušati povezati in jih vključiti v neko, pač asociacijo. Zdaj, ena od oblik je zagotovo pouk slovenskega jezika, da se jih s tem privabi, obstajajo Facebook skupine in tako naprej. Ampak na vsak način v tista klasična društva, sploh ti mlajši, novejši izseljenci, se težko vključijo, to kažejo pač izkušnje iz preteklih let.

Pa še morda vprašanje glede proračuna. Zdaj, s strani takratne opozicije se je ob sprejemanju proračuna veliko upravičeno opozarjalo na to, da je sredstev za to področje premalo. Zdaj, vsi se lahko s tem strinjamo, ampak nekje je treba vzeti, da se nekam da, ne? In zdaj me zanima ali ste kaj mogoče razmišljali o tem ali je kakšna varianta glede na to, da je napovedano, da se bo v kratkem delal rebalans proračuna, da bi se morda kakšna dodatna sredstva našlo tudi za področje Slovencev živečih izven meja Republike Slovenije.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Besedo dajem kolegu Vojku Staroviću.

Izvolite.

Hvala lepa na besedi, predsedujoča. Prvo lep pozdrav.

Tudi jaz moram v svojem imenu povedati, da sem z vašimi uvodnimi besedami, pozdravljam, za trud in pripravljenost sodelovati in narediti nekaj, da ostanejo te naše ljudje, ki so zunaj, povezani.

Namreč, jaz moram povedati, da imam tudi nekaj izkušenj. Jaz sem prej, hišo imam na Hrvaškem in sem tam tudi stanoval v Grožnjanu, mestu umetnikov, krasno smo se imeli. In vam povem, da tu v Istri so znali na tem področju na Bujštini, čisto vsi so slovensko razumeli. Resno. To je bilo tako povezano prej, ker ni bilo meje. Zdaj se je pa to nehalo. Se je nehalo. Dejansko mlajša generacija ne zna več slovenske / nerazumljivo /. Tako, da bi rekel za to, kar je bilo poudarjeno za Hrvaško se plača to obdržati. In v bistvu, mi smo imeli tudi neko društvo prijateljstva Hrvatov in Slovencev, ampak mislim, da je tudi ta povezanost, ko je bila, pa slovenščina pa to ustvarjati, moramo s sosedi vzpostaviti boljši kontakt. Sosedi, s katerimi se nikoli nismo tepli, to moramo zgodovinsko povedati, je resnično, čeprav zdaj imamo veliko problemov. In je treba gledati na te manjšine dejansko kot povezovalni most.

S tem v zvezi bi vas tudi vprašal ob stoletnici plebiscita, ki ga ne moremo proslavljati, ker smo bili ob del našega ozemlja. Pa vseeno bi vprašal za vaše stališče, pogled na to, ker to bo obeleženo na nek način nekako. In kakšen bo naš odnos do tega in kako se bomo mi te stvari lotili?

Glede problema glede Italije. Dejansko s tem zaščitnim zakonom bi se, predhodnik je govoril, to je problem. Ampak vračilo doma je pa tudi krasna priložnost, da se ta prisotnost Slovencev v zamejstvu prizna in pristopi. Moram pa povedati, da zadnjič, ko smo bili, mi imamo pač neko tako združenje svetega Urbana in gremo včasih kako vince probati in smo bili tako na, malo si po kleteh na naši strani brda, pa Collio na uni strani, ne. In ko se to srečuješ in naš Simčič kolega, tudi znan proizvajalec vina, je rekel zakaj imajo v Italiji tudi tako dobra vina, v Colliu, zakaj je rebula, tako naprej? Zato, ker tudi tam Slovenci pridelujejo vina. Tako malo za šalo, da olajšam.

Zdaj pa še eno zadevo bi poudaril, kar je bilo rečeno. Problem društev je povsod, ne samo pri nas, tudi obnavljanju. Ker s to individualizacijo družbe, ne, se ljudje manj družijo. Bolj se zapirajo v svoja okrogla in to verjamem, da je zamejstvu še bolj prisotno in je hud problem, kateremu bi veljalo, dejansko ne vidim zdaj, ne ponujam neke rešitve, ampak bi se veljalo temu problemu posvetiti.

Še na koncu bi rekel, včeraj ste imeli sestanek s sedanjim ministrom, ki prihaja iz SAB-a, ne? Ste imeli neko neuradno primopredajo, neki ste si dali in verjamem, vsaj od njega imamo obvestilo, da ste se dobro razumela in da bo nekako kontinuiteta in da zadevo bomo razvijali naprej.

Za konec bi pa vprašal samo eno to, bi se dotaknil glede, da ste v preteklosti dokaj jasnimi stališči glede dogodkov v polpretekli zgodovini. Upam in če nam poveste tudi, da to ne bo vplivalo na vaše odločitve. Ker moramo vedeti, v zamejstvu so te ljudje ideološko tudi heterogeni tako kot smo mi in to ne sme vplivati na neke odnose in odnos do Slovencev v zamejstvu.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Zdaj pa moram iti na drugo, se opravičujem.