22. nujna seja

Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino

30. 4. 2020

Transkript seje

Prosim, da zasedete svoja mesta. Naj bo razdalja med vami primerna, običajno je to eno prosto mesto oziroma en sedež med vami. Mislim, da je dvorana dovolj velika, da bodo lahko tudi vsi vabljeni dobili sedeže. Zdaj se nam bo pridružila še ministrica.

Spoštovani, vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam! Začenjam 22. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Obveščam vas, da trenutno zadržanih poslanskih kolegov ni, ravno tako ni opravičil.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: pomanjkljive usmeritve organizacije vzgojno-izobraževalne dejavnosti v času izobraževanja na daljavo in organiziranega varstva otrok v tem šolskem letu. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA. zahteva Poslanske skupine Liste Marjana Šarca za sklic nujne seje odbora z dne 23. aprila 2020. Dodatno pa ste včeraj, dne 29. aprila 2020, prejeli še stališče SVIZ do obnovitve vzgojno-izobraževalnih procesov v vrtcih in šolah ter poročilo o izvedbi ukrepov na področju vzgoje in izobraževanja v času epidemije covid-19.

K točki dnevnega reda so vabljeni, kot je razvidno iz sklica, zato ne bom vseh naštevala. Povem samo, da je v imenu predlagatelja Poslanske skupine LMŠ prisoten Brane Golubović, ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Simona Kustec, Ministrstvo za izobraževanje, znanost, šport in mladino, Ministrstvo za infrastrukturo, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Združenje ravnateljic in ravnateljev, ostale vabljene pa imamo navede v gradivu in ker je tega kar ena stran in pol, ne bom brala.

Vse lepo pozdravljam! Ko boste prejeli besedo, prosim za predstavitev imena in priimka ter organizacije, iz katere prihajate oziroma področja.

Besedo dajem predlagateljem zahteve za sklic nujne seje, predstavniku Poslanske skupine Liste Marjana Šarca, kolegu Aljažu Kovačiču.

Aljaž Kovačič

Hvala za besedo, nova predsednica.

Spoštovana gospa ministrica, vabljeni na sejo, kolegice in kolegi!

Na začetku naj povem, da namen te seje ni, da bi kdorkoli pozival k odprtju katerekoli izobraževalne ustanove, zato že vnaprej zavračam morebitne očitke o tem, da smo neodgovorni s sklicem te seje, temveč je namen te seje opozoriti na pomanjkanje informacij, ki prihajajo z ministrstva, vključno z vsemi navodili, ki bi jih morali dobiti vsi izobraževalni zavodi v Sloveniji, ki izvajajo različne službe, se pravi, različna izobraževanja.

Kaj bi mi pričakovali od ministrice in kaj bi ministrica morala storiti. Predstaviti bi morala več možnih scenarijev glede na različne poteke dogodkov. Zavedamo se, da živimo v dokaj nepredvidljivih situacijah in zaradi tega bi bilo še toliko bolj potrebno, da imamo načrt A, načrt B, načrt C, se pravi, toliko načrtov, kolikor je dejansko lahko nekih nepredvidljivih zadev. Dejstvo je, da tega ministrstvo do danes ni naredilo. Dokaz za to so tudi razne novinarske konference. In če grem le dva dneva nazaj, je predstavnik Vlade, glavni govorec za covid-19, gospod Jelko Kacin, v dopoldanskem terminu Vlade rekel: »Šole se ne bodo odprle 11. maja.« Le nekaj ur zatem je ministrica, ki pokriva to področje rekla: »V najboljšem primeru se bodo šole in vrtci odprli 11. maja.« Se pravi, predstavniki iste Vlade isti dan le nekaj ur kasneje govorijo povsem kontradiktorne zadeve. In v Listi Marjana Šarca se nam zdi tak odnos do državljanov in vseh, ki se jih tiče in so del posredno ali neposredno izobraževalnih ustanov, nezaslišan, saj bi morali pravi čas dobiti prave informacije, da se na njih lahko tudi pripravijo.

Spoštovana ministrica, vaše ministrstvo bi moralo na podlagi strokovnih priporočil pripraviti načrte, varnostne protokole ter različne terminske plane za odpiranje šol. Te odločitve bi morali sprejeti vi, ki ste se odločili, da boste sedeli na politični funkciji, seveda pa jih sprejemate na podlagi različne stroke. Je pa za javnost veliko bolj pomirjujoče, če vedo, kdo je ta stroka, ki jo tolikokrat imenujete. Se pravi, da stroko imenujete tudi z imenom in priimkom, da vemo, kdo je ta stroka, ki se odloča. Ni pa stroka namenjena temu, da se vi kot ministrica skrivate za njo, kajti ministrica je na koncu tista, ki mora sprejeti odločitve. Odlok o zaprtju šol oziroma vseh izobraževalnih ustanov je sprejela že prejšnja Vlada, se pravi, Vlada Marjana Šarca. In ko so se ti vzgojno-izobraževalni zavodi zapirali, je prejšnja Vlada to delala premišljeno, ker se je zavedala posledic, ki pomenijo, da se vzgojno-izobraževalne ustanove zaprejo, kajti to ne pomeni le, da nekdo ne more v šolo, ampak s tem potegne dejansko celotne družine, ki imajo otroke. Zdaj aktualna Vlada rahlja ukrepe na vseh področjih, vsi državljani, razen tistih, ki ste, očitno, del Vlade, to izvemo čez noč, na pozno terminskih konferencah oziroma skozi nagovore - včeraj ste, recimo, kar nekaj ukrepov sprostili, sam sem zasledil, mislim, da okrog desetih ali enajstih zvečer -, in mislim, da moramo poudariti, da odprtja vseh vzgojno-izobraževalnih ustanov ne moremo primerjati z odprtjem avtopralnic. Če še lahko razumem, da v torek zvečer odprete avtopralnice, da je drugi dan naval državljanov, ki si grejo očistit svoje avtomobile, avto pripeljejo, stroj avto očisti in se zadovoljen državljan odpelje domov s čistim avtomobilom, pri šolah oziroma vzgojno-izobraževalnih ustanovah je pa to nekoliko drugače. Se pravi, da z danes na jutri odpiramo neke zadeve, je popolnoma nezaslišano. Zato bi ministrstvo moralo pripraviti odgovore na vprašanja, ki jih imajo vsi starši oziroma otroci, dijaki, študentje, ki so del izobraževalnih procesov, in dejansko je nezaslišano, da teh informacij nimajo. V zadnjem tednu sem govoril s kar nekaj ravnatelji, ki so menedžerji svojih šol, in jih žalosti, da informacije do njih pridejo prepozno, če sploh pridejo. Ponavadi informacije izvejo preko novinarskih konferenc, tako kot mi vsi, šele drugi, tretji ali četrti dan pa potem pride okrožnica, ko se dejansko vsi ravnatelji in vsi zaposleni sprašujejo, kako sploh bo. Prav smešno je bilo gledati, kako ste sprostili ukrepe tudi glede muzejev in knjižnic z danes na jutri in potem pričakovali, da bo zadeva funkcionirala. Vem, da to ne spada pod vaše ministrstvo, ampak prav žalostno je bilo včeraj gledati vladnega govorca Jelka Kacina, kako je obračunaval s temi muzeji in knjižnicami in jim govoril, kaj so do sedaj delali štirinajst dni, da niso bili pripravljeni. Se pravi, dvomim, da niso pripravljeni muzeji in knjižnice, ampak od ministrstev bi pričakovali jasna in hitra navodila, na kakšen način se lahko pripravijo, predvsem glede zdravstvenih problemov, kajti, kot je včeraj tudi preko medijev govorila ena izmed direktoric muzejev, tu ne gre le za to, da zaščitijo receptorja na vhodu v muzej, ampak tudi udeležence. Se pravi, tu je res nešteto vprašanj, na katera, na žalost, nima nihče odgovorov.

Zato ker je izobraževalni sistem tako širok, se bom v svoji predstavitvi lotil posameznih področij, ker se med seboj zelo razlikujejo, in tudi vi bi morali navodila dajati posameznim izobraževalnim ustanovam posebej.

Kar se tiče vrtcev. Ko je Vlada Marjana Šarca zaprla izobraževalne ustanove, je dala izjemo, da se zagotovi varstvo otrok tistim staršem, ki opravljajo poklice, ki so nujni, da lahko država obratuje. Tu govorimo o policistih, govorimo o vojakih in vseh zdravstvenih delavcih, ki delajo iz dneva v dan in se borijo proti tej nepredvidljivi situaciji. Vaša Vlada, Vlada Janeza Janše, je to čez noč spremenila in dejansko so s ponedeljkom vsi ti starši bili, če lahko uporabim ta izraz, »v luftu«, kaj narediti s svojimi otroki. Tu dejansko nastane paradoks zgodbe. Vsa medicinska stroka, predstavniki Vlade govorijo, da so najbolj ogroženi v Republiki Sloveniji starejši prebivalci, največ smrtnih žrtev, mislim, da dve tretjini, je v domovih za starejše občane in nasploh med starejšim prebivalstvom. In kaj zdaj mislite, kam so ti starši dali svoje otroke, če je bilo vse zaprto in so morali nujno v službo - predvsem na podeželju so jih dali njihovim starim staršem in jih s tem tudi neposredno začeli ogrožati. Druga možnost, ki jim je bila nekako ponujena, je, da se starši odloči, da je doma in dobi 80 % svoje plače. Zdaj vemo, da to ni tako enostavno, da marsikateri delodajalec ti to zameri, ob tem pa smo tudi socialno ogrozili tiste družine, v katerih se je moral starš odločiti, da je doma, in je na koncu meseca dobil manj denarja.

Danes se ukrepi rahljajo, kar je po vaših besedah rekla stroka. Starši se vračajo na delovna mesta, problemi pa so še vedno isti. Se pravi, še vedno predvsem na podeželju dajejo svoje otroke v varstvo babicam in dedkom, nekateri, ki imajo možnost, se odločiti ostati doma. Ste pa vi kot ministrica v eni izmed izjav predlagali zasebno varstvo. Pri tem zasebnem varstvu se sprašujem, kdo bo odgovarjal za nepravilnosti, ki se bodo zgodile v zasebnem varstvu. To zasebno varstvo se sliši tako, da spodbujate delo na črno. Pred kratkim smo imeli tudi afero glede Kengurujčkov, pri katerih je bilo, kar se tiče papirologije, vse urejeno, pa smo videli, kakšne nepravilnosti in kakšno afero smo imeli. Sprašujem se, če se bo pri zasebnih varstvih zgodila kakšna napaka, kakšna zloraba, kdo bo prevzel odgovornost, da je s strani Vlade spodbujal tak način varstva. Prevečkrat so tudi pozablja, da imajo vrtci kurikulum, se pravi, da ljudje, vzgojiteljice in vzgojitelji, ki delajo v vrtcih, imajo ustrezno izobrazbo in vrtec ni samo neko varstvo otrok, ampak je mnogo več, se pravi, otroci se tam tudi učijo. In primerjati varstvo v vrtcih z varstvom pri vseh drugih, je nekoliko skregano z logiko, kajti tudi stroka pravi, da se otroci morajo čim prej vključiti v varstvo, v vrtce, in da ni več primerno tako, kot je bilo včasih, da so otroci veliko let ostajali pri svojih dedkih in babicah. Podobni problemi glede varstva se pojavljajo tudi v osnovnih šolah. Mislim, da je vsem jasno, da tam nekje do petega razreda osnovne šole je otrok zelo težko sam doma. In žalosti nas, da ne gledate zgodbe celostno, da ko sproščate ukrepe, ne omogočite tudi tistih zadev, kar sprostitev nekega ukrepa pomeni v teh primerih dejansko varstvo otrok. Mislim, da si vsi ti starši zaslužijo odgovore.

Druga točka, ki se jo želim dotakniti, so osnovne in srednje šole. Pri tej točki bom namenoma izpustil maturante, ki se jih bomo lotil oziroma jih bom predstavil posebej. Dejstvo je, da osnovne in srednje šole na to niso bile pripravljene, ker cel svet na to krizo ni bil pripravljen. In prav zaradi te krizne situacije bi od vas, spoštovana gospa ministrica, pričakoval, da bodo vaša navodila toliko bolj jasna in pravočasna, kajti v teh časih imeti računalnik, ne pomeni konca težav. Vi cel čas govorite, kako vse poteka dobro. Sam sem, kot sem že prej povedal, opravil veliko pogovorov tako z ravnatelji kot učitelji, pa tudi starši in bilo je kar nekaj kritike na to zadevo. In s tem, ko pravite, da je vse dobro, dejansko zanikate vse probleme, ki so pri pouku na daljavo, in z neko kritičnostjo, ki bi jo pričakoval od vas, bi pomagali tem ustanovam, da bi marsikatero zadevo rešili.

Težave se pojavljajo od vsega začetka. Na začetku sem že omenil zadevo glede računalnikov in interneta. Kar nekaj ravnateljev mi je reklo, da so sami poskrbeli za tiste učence, ki nimajo računalnikov. Tudi občine so kupile - vem podatek od županov - za tiste učence, ki niso imeli računalnikov. Se pravi, tu je zdaj spet bila vloga na ravnateljih in županih. Tisti, ki je bolj iznajdljiv, tisti, ki je bolj sposoben, je hitreje poskrbel za te reči in učenci so hitreje prišli do računalnikov. Sprašujem se, kakšna je bila tu vaša vloga pri nabavi računalnikov, pri preverjanju, koliko ljudi ima računalnike in kakšna je bila pomoč. Pri računalnikih je dejstvo, da imajo nekatere družine več denarja, nekatere manj, so pa tudi po številu različne. In nekdo, ki ima štiri, pet otrok, dejansko zelo težko, saj ne verjamem, da ima doma štiri ali pet računalnikov. Se pravi, kako je ta družina, če so vsi, na primer, šoloobvezni, kako so potem izvajali pouk na daljavo. In največja napaka, ki se je zgodila, po mojem mnenju, pri tem pouku na daljavo, je, da so starši v veliko primerih postali učitelji. Pouk na daljavo pomeni, da učitelj izvaja pouk preko računalnika, doma ga spremlja učenec, ne pa da so starši postali učitelji. In zakaj je to velik problem - zato, ker se nekateri starši s svojimi otroki ne ukvarjajo nič, nekateri pa gredo v drugo smer in pretiravajo, ker pač dobijo neka navodila, neke izdelke in jih pošiljajo na šolo, in tu se bodo razlike med učenci še povečale. Tretja zadeva pa je to, kar sem velikokrat slišal v zadnjih dneh od staršev, »rad bi pomagal, ampak ne morem,« zato ker dejansko nima nekega znanja, da bi lahko svojemu otroku pomagal. Najbolj banalen primer so najverjetneje tuji jeziki, če nek star ne govori angleško ali nemško, zelo težko pri tem predmetih pomaga svojemu otroku. Se pravi, povečuje in poglablja se socialna razlika, obenem pa tudi razlika v znanju.

Na drugi strani je tudi pri učiteljih bil podoben primer. Imamo učitelje, ki nekateri bolj, nekateri manj obvladajo računalnike. In tisti, ki to zadevo obvlada manj, veliko težje pomaga svojim učencem. In spet se je na šoli dogajalo, da se je vsak znašel po svoje. Eden izmed ravnateljev mi je zagotovil, da so, na primer, pri angleščini združili kolektiv, da en učitelj poučuje preko računalnika, drugi pripravlja gradivo, tretji dela nekaj tretjega. Se pravi, spet je bilo odvisno od iznajdljivosti ravnatelja in učiteljev. Pri tistih, ki so, na žalost, iznajdljivi manj, bodo na koncu to ceno spet plačali učenci. In v teh primerih bi ministrica in ministrstvo moralo pripraviti navodila, kako ukrepati.

Posebna točka v tej razpravi, ki jo želim poudariti, so učenci s posebnimi potrebami. Ti učenci bodo največje žrtve te krize, kajti pri njih je še toliko bolj pomemben nek živ stik. Ne mislim tu samo učencev s posebnimi potrebami, ki obiskujejo osnovne šole, ampak tudi učence, ki obiskujejo osnovne šole s posebnimi potrebami, ki vedo, kakšne probleme imajo, in ki dnevno individualno sodelujejo z učitelji. In sprašujem se, kako bomo nadoknadili, če sploh bo možno, pri teh učencih. Vem, da so nekateri učitelji, ki na teh šolah delujejo, hoteli, ker jih tako skrbi za svoje učence, iti na lastno pest k vsakemu domov in mu pomagati individualno; vemo, da je to v teh časih, lahko rečem, tudi neodgovorno, ampak srce jim govori drugače, ker jih skrbi za svoje učence. To bi moralo skrbeti tudi ministrstvo, vendar jih očitno ne.

Ravnatelji so mi v pogovorih izpostavili, kot sem že prej povedal, da veliko izvedo iz medijev. Se pravi, najprej ministrica oziroma vladni govorec nekaj pove v mikrofon, potem pa čez nekaj dni pride okrožnica na šole. Podobna zadeva je, na primer, bila z nacionalnim preverjanjem znanja, kjer je ministrstvo reklo, letos ga ne bo, ravnatelji in učitelji so se med sabo spraševali, ali ga ne bodo imeli, potem pa čez nekaj dni - mislim, sploh ne vem, ali je - pride okrožnica. In za to gre v tem primeru zahvala vsem učiteljem in ravnateljem, ki delajo in sprejemajo odločitve, ki bi jih pričakovali od ministrstva, da vzdržujejo stik med učenci in šolo, da ga ne bi izgubili.

Kot sem že rekel, se bom posebej dotaknil mature, ki je bila medijsko najbolj odmevna. Zavedati se moramo, da matura že sama po sebi predstavlja neko stresno situacijo. Ko ti prideš v neko srednjo šolo, te starejše generacije in učitelji strašijo, »joj, joj, matura je nek bavbav… » Najverjetneje bi to bilo primerno za neko drugo sejo odbora, da bi se vprašali, zakaj je matura nek bavbav, zakaj se jo vsi bojijo, ker ko odpišeš, na koncu vidiš, da to ni tako. Ampak, kot sem rekel, to je tema za nek drug odbor. Je pa dejstvo, da bi se maturanti, ki so v negotovem položaju, v tem času morali skoncentrirati le na eno - da sprejemajo snov in se učijo, da bodo čim bolje pisali maturo. Ampak ne, oni se, na žalost, zaradi ministrstva morajo obremenjevati z drugimi zadevami, se pravi, ali matura sploh bo, kdaj bo in na kakšen način bo izvedena. Priprave na maturo, ki bi zdaj že morale biti, pa tudi ravnatelji so rekli, niso toliko namenjene temu, da utrjuješ snov, ampak predvsem neki psihološki pripravi, da se dijak počuti varno, ko je v učilnici z učiteljem in utrjuje snov, in dejansko tega ni možno nadoknaditi doma. In zato bi ministrstvo moralo imeti pripravljene načrte A, B, C, ne pa da so vsi, tako dijaki kot učitelji in profesorji v neki negotovosti. Ministrica je celoten čas govorila, matura bo, če bo epidemija novega koronavirusa pod nadzorom. Včeraj smo iz medijev izvedeli - ne vem, ali to drži -, da bi naj matura bila s 30. majem, da bi se naj dijaki vrnili v šole 18. maja, začeli s pripravo. In zdaj se sprašujem, če bo 25. maja epidemiološka slika takšna, da se dijaki ne bodo mogli vrniti v šole, da ne bodo mogli pisati mature, ali boste potem 26. maja sklicali novinarsko konferenco in rekli, rezultati kažejo, da imamo povišane okužbe, mature ne bo. Imate plan B, kaj bo potem? Plan C? Kdaj bodo pisali? Na žalost, vsaj do mene ti podatki niso prišli, dvomim, da so do dijakov in vseh, ki delujejo v izobraževalnem procesu. Ostaja pa še veliko vprašanj pri maturi; tudi starši in dijaki dnevno na njih opozarjajo. Na primer, če bo dijak okužen z novim koronavirusom, na kakšen način bo pisal maturo? Bo pisal doma? Ne bo smel pisati? Tudi v tujini so nekateri primeri, ko so ljudje že dva, tri mesece, recimo, okuženi, pa se ti brisi ponavljajo in se virusa ne rešijo. Kdaj bo lahko tak dijak pisal maturo, ne vem, čez dve, tri leta?

Nadalje, kako je z javnim prevozom. Vsi dijaki nimajo zagotovljenega lastnega prevoza. Kako bodo ustanove zagotovile prevoz teh dijakov, da bodo lahko pisali maturo? Ali bodo spet šole se morale znajti same? Bo ministrstvo to zagotovilo? Bodo starši? Kar nekaj dijakov biva v dijaških domovih in nekdo, ki prihaja iz Prekmurja ali Prlekije in neko srednjo šolo obiskuje v Ljubljani, ali si bo sedaj starš spet moral vzeti dopust, da bo lahko svojega otroka peljal, da bo pisal maturo, ne vem, vsak drug, tretji dan v neke kraje. Vse to so vprašanja, na katera nimamo odgovorov. Niti ne, recimo, v primeru dijaških domov, če stroka pravi, da mora ta dijak, če jih boste odprli, spati sam, ali je v dijaških domovih dovolj postelj, da bodo vsi dijaki spali v svojih sobah.

Nadalje, kako je z zaščitno opremo, kdo jo bo zagotovil. Ali se bo dijakom merilo temperaturo pred vhodom v šolo? Kaj bo, na primer, če bo dijak prišel pisat maturo, pa bo imel, recimo, 38 stopinj vročine, ali mu boste rekli, »zdaj pa ne smeš noter, ne boš pisal mature… » Ne vem.

Nadalje, ali se bo pisalo z maskami. Včeraj smo preko medijev izvedeli, mislim, da bi naj od petega, šestega razreda imeli maske. Zdaj vemo, da te maske ovirajo, tudi nam v parlamentu je veliko težje z njimi govoriti. Ali mogoče veste, kakšne posledice puščajo, ali je dijak obremenjen s tem, ko piše maturo z masko, ali bo težje pisal, vemo, da se eseji pišejo tri ure. Kako boste prezračevali učilnice, glede na to, da v Državnem zboru na 90 minut prekinjamo seje in zračimo prostore. Ali boste tam, ko se esej piše tri ure, zaprli učilnice in prezračevali? Ne vem, mogoče boste potem očitali dijakom, da goljufajo. Kako je s tistimi, ki imajo astmo in maske ne morejo nositi, kako bo tak dijak pisal? Ne vem.

Vse te odgovore bi pričakovali od vas, ministrica. In ne, da te odgovore poveste tri dni pred maturo, pač pa vsaj že v mesecu aprilu.

Dotaknil bi se tudi fakultet, ki so bile na trenutno situacijo najbolj pripravljene, dejansko iz dveh vzrokov. Prvi je ta, da si kot študent že veliko bolj zrela osebnost, ne potrebuješ, če po domače povem, neke motivacije staršev, študiraš sam. Drugi razlog pa je ta, da je na fakultetah že v preteklosti veliko učne snovi, veliko predavanj potekalo preko spleta. Mogoče pa tudi zato, ker so univerze avtonomne in so hitro odreagirale na dane situacije. Se pravi, študentje so dobili pravi čas jasna navodila; in mogoče bi se ministrstvo v tem primeru moralo zgledovati po univerzah. Bo pa pri univerzah največji problem na tistih fakultetah, ki imajo veliko praktičnega dela, na kakšen način bodo to zadevo nadoknadili. Bodo pa študentje - mogoče to ni tema za ta odbor - imeli nek popolnoma drug problem, za razliko od tistih, ki hodijo v vrtec, in tistih, ki hodijo v osnovno in srednjo šolo, in to je finančni. Študente ste dejansko vrgli na cesto iz študentskih domov. Vemo, da študent, ki biva v študentskem domu, ima najemno pogodbo, in to je podobna zadeva, kot da bi nekoga vrgli iz najemniškega stanovanja; se pravi, ni primerljivo z dijaškimi domovi.

Izpostavil bi tudi ljudske univerze in vse izobraževalne ustanove v Sloveniji, ki tudi izvajajo različna izobraževanja, imajo tudi neke zaključke izpite. In kolikor sem seznanjen, na primer, ljudske univerze niso dobile popolnoma nobenih navodil, kako te zadeve izvajati.

Ljudje živijo v negotovosti, potrebujejo informacije, razgrnitev načrtov, pravico imajo vedeti, kaj pričakovati v prihodnosti. Slovenija in tudi vaša Vlada se zelo rada zgleduje po sosednjih državah, čaka na neke ukrepe, ki jih sprejemajo sosednje države. In mogoče bi se po sosednjih državah zgledovali tudi pri tem, na kakšen način informirajo svoje državljane, redno in jasno. Pri nas pa, na žalost, ni tako. Ukrepe sprejemate čez noč, v poznih urah, in o njih smo vsi državljani, ki nismo del te Vlade, dejansko obveščeni preko nekih izrednih novic.

Zanima me, ali so vaše službe naredile scenarije glede protokola pri zagotavljanju zdravih otrok in učiteljev, in če da, kateri so. Kot sem že omenil, ne smemo si privoščiti enakega scenarija, kot se je zgodil pri odprtju muzejev, knjižnic, kjer ni bilo zagotovljene nobene varnosti, ko ste te ustanove odprli. Upam, da se zavedate, da je na sprejete ukrepe treba gledati celostno, sprostitev enega ukrepa pomeni verižno reakcijo na več področjih.

Na koncu bi predstavil še sklepe, ki smo jih predložili v Listi Marjana Šarca in so nekoliko spremenjeni od tistih, ki smo jih prvotno vložili. Tako upam, ko jih boste dobili na mizo, upam, da jih boste tudi pokomentirali. Jih bom pa tudi prebral. Prvi sklep: »Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, naj prevzame odgovornost s pleč pedagoških delavcev in v tednu dni zainteresirano javnost, učitelje, profesorje, učence, dijake in starše, seznani z vsemi možnimi scenariji, povezanimi z načini nadaljevanja in zaključka šolskega leta. Učiteljem in profesorjem pa posreduje jasna navodila, kako za tiste, ki se bodo vrnili v vzgojno-izobraževalne zavode, zagotoviti kakovosten potek vzgojno-izobraževalnega procesa ter obenem varovati zdravje učencev in učiteljev.«

Drugi sklep: »Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, naj učitelje in dijake zaključnih letnikov srednjih ter njihove starše v tednu dni seznani z vsemi različnimi dejstvi, povezanimi z maturo oziroma zaključnim izpitom.« In tretji sklep: »Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, naj javnost, zlasti starše predšolskih otrok in osnovnošolcev do petega razreda, v tednu dni seznani z možnimi načini varstva, ko se bodo ob rahljanju ukrepov morali vrniti na delovna mesta, ter jasnimi navodili, kako poskrbeti za zdravstveno varstvo otrok in zaposlenih.«

Verjamem, da pri potrjevanju teh sklepov ne bo težav pri nobeni stranki. Nenazadnje gre za odgovore, ki si jih vsi državljani, še posebej starši in tisti, ki imajo otroke, in tisti, ki so del tako srednjih šol kot fakultet, zaslužijo.

Toliko zaenkrat z moje strani.

Besedo dajem predstavnici Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ministrici Simoni Kustec.

Simona Kustec

Najlepša hvala, gospa predsednica.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, vsi vabljeni, najprej naj vas lepo pozdravim v tem svetlem, sončnem dnevu, in vas nagovorim z nekaj izhodiščnimi pogledi in ocenami, na podlagi katerih, verjamem, se bo potem tudi razvila nadaljnja razprava in na podlagi katerih boste dobili vsaj posreden odziv na potrebnost oziroma nepotrebnost potrjevanja ravnokar predlaganih sklepov.

Preden začnem, bi želela izraziti iskreno zahvalo in spoštovanje vsem vključenim v vzgojno-izobraževalne procese v naši državi, od vzgojiteljev, učiteljev, profesorjev, visokošolskih profesorjev, višješolskih profesorjev, vseh ravnateljev, posebej tudi vzgojno-varstvenih zavodov, vseh ostalih zaposlenih in vodstvenih kadrov v organizacijah oziroma organih vzgojno-izobraževalnega procesa v naši državi. Vsem otrokom, učencem, dijakom, študentom in vsem ostalim, ki so vključeni in so del tega, čemur rečemo vzgojno-izobraževalni proces v naši državi. Vsem staršem, starim staršem, sorodnikom in tistim, ki v teh dneh pomagate vsem nam skupaj, da lahko izobraževalni proces v takšni obliki, kot poteka ta trenutek, zagotavlja in omogoča, da nismo prišli v situacijo, ko bi ga morali prekiniti, kar bi pomenilo, da bi prekinili letošnje izvajanje šolskega leta in da bi lahko, če ne bi bilo takšnega odziva, prišli do točke, ko ne bi mogli uspešno zaključiti šolskega koledarja. Kar pomeni, da bi lahko, če ne bi bilo vseh teh vaših odzivov, prišli do situacije, ko bi izgubljali letnike izobraževanja v celi državi. Da se je to lahko zgodilo, zelo veliko odgovornost in prevzem dela nosi tudi široka in kompleksna strokovna institucionalna podpora v našem sistemu, ki ga različni nivoji predstavnikov stroke, v prvi vrsti Zavoda za šolstvo, prevzemajo pri tem delu. V tem obdobju to še posebej velja tudi za zdravstveno stroko, na čelu z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje. Na polju aktualne vsebine, ki je povezana z maturo, izpostavljam stroko, ki je vsebinsko in operativno po zakonu v naši državi odgovorna in pristojna za izvedbo tega dela procesa, to je Republiški izpitni center, to sta obe državni maturitetni komisiji za splošno in za poklicno maturo. Nadalje gre zahvala Arnesu in vsemu tistemu delu, ki skrbi za infrastrukturno podporo, zato da lahko izobraževanje na daljavo poteka nemoteno. Naslednja zahvala, velika zahvala gre vsem strokovnim delavcem v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ki dnevno opravljajo zelo zahtevno delo, povezano z že omenjenimi tudi stiskami in tegobami, ki jih imajo tako učenci kot tudi, verjemite mi, učitelji in ravnatelji pri svojem delu. Delo v tem obdobju je zahtevno, je težko, vendar pa kot rezultat vsega tega sodelovanja vliva prepotreben optimizem v družbo, v čas, v katerem smo se vsi skupaj znašli, ne po lastni volji, ne po lastni želji, ampak zaradi višje sile, ki se imenuje narava. Ona je tista prva in zadnja, ki bo odločila, kako bo šlo naše življenje naprej, z veliko polaganja hitrih upov v stroko, v znanost, ki bo, verjamem in tudi želim, da na čim hitrejši možni način tudi našla cepivo za ta zaenkrat še neobvladljiv virus. To, kar opisujem sedaj, je skupnost v naši državi, ki omogoča, da imamo v tovrstno nestabilnih razmerah ta trenutek stabilen izobraževalni sistem. Sistem, ki se je moral prilagoditi dobesedno čez noč, ni bil pripravljen na to, vendar se je praktično v enem tednu postavil na noge, ne zaradi volje kogarkoli, ampak zaradi razumevanja vseh vključenih v ta sistem, da je treba iti dalje, da je treba iti naprej in da bomo to lahko naredili samo pod pogojem, da bomo sami kreatorji tega procesa. V tem smislu se je v prvi vrsti pokazalo še nekaj - pokazalo se je, da lahko z medsebojnim razumevanjem, pomočjo, spoštovanjem in zaupanjem, s strpnostjo na premišljen, preudaren način najdemo pot, ki nas bo vse skupaj peljala naprej. In da smo na tej poti tako zelo močni in uspešni, kot je močan najšibkejši člen v tej naši verigi. Ta najšibkejši člen se lahko in se bistveno razlikuje od primera do primera, vendar pa, če smo strpni, če smo solidarni in če pomagamo, potem tudi tega krepimo. In vse do danes v tej situaciji se je točno to tudi zgodilo in se dogaja. Ja, nimamo čarobne paličice, s katero bi zamahnili in našli rešitve za vse izzive, za vse tegobe, ki nas tudi v izobraževalnem sistemu in vzgojnem sistemu ta trenutek težijo oziroma preganjajo, nimamo je. Mi pa verjemite, da se zelo trudimo, da jih najdemo in poiščemo tiste najboljše. Trudijo se pa lahko uspešno samo, če to počnemo skupaj, če se tega zavedamo in če iskreno v ta proces tudi vlagamo vso svojo energijo, vse svoje znanje in v končni fazi tudi vso svojo pozitivnost in optimizem. Toliko bomo uspešni, toliko bomo uspeli ta sistem ohraniti na nogah, kolikor bomo tega zmožni. Naš sistem vzgoje in izobraževanja je zelo kompleksen sistem. Kaj to pomeni - to pomeni, da je glavna in temeljna odgovornost države, tega izvršnega dela delovanja, torej Vlade in v njenem imenu prvenstveno seveda ministrstva, pristojnega za izobraževanje, znanost in šport, to, da zagotavlja, da ta sistem deluje. Se pravi, da zagotavlja pogoje za delovanje sistema, pogoje za to, da se ljudje v sistemu lahko izobražujejo. Kako vsebinsko, na kakšen način, pa to v prvi vrsti definira - in tako je tudi prav - strokovni del naše družbe in našega sistema. Ni država in tudi ne sme biti država tista, ki definira vsebinske in strokovne vidike delovanja v izobraževanju, to počnejo totalitarni sistemi, mi to nismo in tega tudi sama ne bom v nobenem primeru nikoli dopustila. Vse odločitve, ki morajo biti formalnopravno potrjene in sprejete, so na polju izobraževanja odraz pretehtanih strokovnih usmeritev, ki pa so seveda soočene s tem, kar imenujemo javni interes države na polju izobraževanja in tudi vzgoje. In ta javni interes pri nas je zelo jasen - definirano moramo imeti obvezno osnovno izobraževanje; pri srednješolskem izobraževanju moramo slediti zakonskemu dejstvu, da se to zaključi po treh ali štirih letih šele z zaključnim izpitom ali maturo; definirano je na ta način, da se izobraževanje na visokošolskih institucijah izvaja v veliki avtonomiji, kar pomeni, da se neposredno niti ne pričakuje, da država s kakršnimikoli smernicami in pravili posega v to izobraževanje.

Toliko za začetek, da bomo razumeli, o čem govorimo - ni država vsemogoča in ne sme biti, in prav je tako. Vse, kar pa mora poskrbeti, pa je to, da zagotavljamo, da imate vsi oziroma da imajo vsi, ki se izobražujejo, enake izhodiščne priložnosti in da za vse veljajo enaka pravila, najsi bo to danes, jutri, pred petimi leti.

Aktualno stanje in zgodba naprej, kje smo danes, se pravi, na dan 30. 4. 2020, to je dober mesec in pol po tem, ko smo se tudi z vidika javnega interesa za zaščito zdravja vseh vključenih v vzgojo in izobraževanje, odločili, da je treba vse organizirane oblike za vse zaradi njihovega zdravja in varovanja zdravja zapreti, ne posamično, ne reaktivno, tam, kjer bomo pa našli okužbo, tam bomo pa potem začeli razmišljati in zapirati, to bi bila napačna pot. In je bila napačna pot. To smo naredili zaradi tega, ker smo želeli proaktivno preprečiti, da bi lahko prišlo do situacij, ki ste jih lahko v Evropi opazovali, v Italiji, Španiji, Veliki Britaniji, ki jih opazujete zdaj lahko na Švedskem, do situacije ta trenutek v Združenih državah Amerike, kjer je ocena, da je smrtnih žrtev zaradi koronavirusa že več, kot je bilo žrtev vietnamske vojne. Zato smo to počeli. In to smo počeli v času, ki je pomenil, da smo tri četrtine učnega procesa v tem šolskem oziroma študijskem letu oddelali na običajen način, torej v času, ko smo itak že v samem procesu prehajali v njegovo zaključno fazo.

Kje smo ta trenutek? Če smo še en teden nazaj imeli splošno zdravstveno epidemiološko sliko precej, recimo temu, zadržano, smo glede na dnevne podatke po tem obdobju končno prejeli precej stabilno, optimistično sliko, ki pravi, da imamo zadeve toliko pod nadzorom, da jih lahko tudi že sami na nek kontroliran, postopen in zelo premišljen način usmerjamo. In da je nastopil realen trenutek, ko se lahko začnemo pogovarjati tudi o tem, da na nek postopen, previden in omejevalen način reaktiviramo tudi to klasično družbeno življenje. Ko se o tem pogovarjamo, se v prvi vrsti pogovarjamo tudi o delovanju v vzgoji in izobraževanju. In realna ocena na podlagi vseh teh spremljanj v zadnjem obdobju je, da pod pogojem, da slika ostane takšna, kot je ta trenutek, to je pa v prvi vrsti odvisno od tega, koliko smo tudi mi kot posamezniki odgovorni in sprejemamo ter sledimo vsem tem zaščitnim ukrepom, zato da varujemo sebe in da varujemo vse tiste okrog nas, pod tem pogojem, da bo možno z 18. 5. reaktivirati postopoma in delno nekaj vzgojno-izobraževalnega procesa. To je ocena tega trenutka. In ker stvari ne moremo in tudi ne smemo - bilo bi zelo neodgovorno - reaktivirati z danes na jutri, ampak se je treba postopno tudi pripraviti nazaj v to vrnitev, je treba uskladiti in pripraviti različne tako pedagoško-izobraževalne strokovne podlage, smernice, kot sedaj tudi smernice, ki so povezane z varovanjem zdravja in zaščitnimi ukrepi v tej povezavi. Ker je sistem tako kompleksen, kot sem ga opisovala maloprej, to pomeni, da ko imamo pripravljene te podlage, moramo te podlage potem tudi preveriti s predstavniki ravnateljev, s predstavniki sindikata, drug med drugim, torej stroka, izobraževalna, z NIJZ in obratno, zato da vidimo, ali vsi ti protokoli, vse te smernice in navodila dejansko so sprejemljiva za vse vključene v tem procesu. In ko to naredimo, smo pripravljeni. Pripravljeni do točke, ko ta navodila lahko posredujemo naprej v vrtce, šole, ti tudi potem potrebujejo določen čas za to, da pripravijo spet sistem v tem fizičnem, operativnem smislu, da se reaktivira; kaj to konkretno pomeni, bomo verjetno tudi slišali s strani predstavnice NIJZ, od tega, da bo treba vse prezračiti, vode spuščati, vse počistiti, vse na drugačne načine pripraviti. Skratka, kaj želim povedati - tudi tu bo potrebnega nekaj časa za pripravo. In smo pripravljeni. Vendar pa spet, ker moramo zagotoviti, da bo sistem stabilno deloval in da bo varen, tega ne moremo narediti hipno. To pa nikakor ne pomeni, da ničesar vmes ne delamo. Ko bo sistem aktiviran, ga bomo zelo, zelo budno spremljali, tisti del, ki se bo vrnil v te organizirane oblike varovanja. Zakaj? Zato, ker se zavedamo, da bomo z jesenjo morali postaviti drugačne temelje sistemov vzgoje in izobraževanja v državi. Ne zato spet, ker bi si želeli ali pa ker bi bilo karkoli narobe s sistemom, ampak zaradi tega, ker živimo v drugačnih razmerah. Ker bo jutri, ki ga bomo živeli, drugačen od tega, kar je bilo še pol leta nazaj. In da, pripravlja se sistem tudi že za vzgojo in izobraževanje od jeseni dalje, sistem, ki bo zelo zahteven za vse nas vključene. Zakaj? Zaradi tega, ker bodo številne omejitve, od fizičnih omejitev, koliko otrok bo lahko v razredih, do vprašanja, kako bomo v tem smislu potem tudi z vidika delovnih obveznosti zaposlenih morali določene stvari na novo premisliti in kako bomo istočasno morali zagotoviti, da bo izobraževalni in vzgojni proces nemoteno tekel naprej. In za to imamo tri, štiri mesece časa, ne pet, deset let, kolikor običajno takšne strukture zahtevajo. Mi se zavedamo in delamo na tem že ta trenutek. In tudi ocenjujemo, da na vsaki točki, na kateri je potrebno, da se nam priključijo vsi že omenjeni vključeni sestavni predstavniki procesa v to odločanje, v pripravo, so nemudoma poklicani in to nadaljujemo naprej. Ni treba pri vsaki vejici, ampak na določenem mestu pa ja in od tam naprej sodelujemo. Korak po koraku se točno ve, kako zgledajo procesi. In ja, velikokrat - moram iskreno priznati - je moteče, ko so pričakovanja javnosti tista, ki nam želijo usmerjati proces. To zamaje pravzaprav neke vrste nemoteno izvajanje in nadaljevanje nadgrajevanja tega sistema. Ampak po drugi strani, veste, če kdaj, še posebej v teh časih je pa to nekaj, kar je izjemno človeško in običajno, da se dogaja. Vse nas skrbi. Ne mislite, da ne skrbi učiteljev, kako bo, ne mislite, da ne skrbi ravnateljev, kako bo. Otroke skrbi. Predstavljajte si, v kakšni drugačni realnosti živijo v primerjavi z leti njihovih prejšnjih generacij. Ne vedo čisto dobro, kaj se dogaja. Ampak tukaj smo tudi zaradi tega, da jim mi sami pri tem pomagamo. Stroko skrbi. Danes, verjamem, bomo imeli tudi priložnost, ko bomo slišali veliko tudi strokovnih, drugačnih pogledov in ocen. To je vse običajno, ampak na koncu je pa tisto, kar pa mora biti, in je tudi prav, da je odgovornost države oziroma ministrstva, da iz vsega tega skupaj potem prepozna tiste temeljne gradnike javnega interesa oziroma, z drugimi besedami, najboljšega možnega načina oziroma poti za nadaljevanje izobraževalnega in vzgojnega procesa v tej državi. Stanje danes je pravzaprav rezultat vsega, kar smo v tem obdobju - govorim seveda zgolj z vidika izobraževanja na daljavo - naredili v tem času od 16. 3. dalje.

Mi smo vam tole gradivo poslali v obliki poročila o izvedbi ukrepov na področju vzgoje in izobraževanja v času epidemije, v katerem smo vam natančno povzeli, katere vse ključne aktivnosti so bile in se peljejo in za katere verjamem, da bomo imeli danes tudi tekom razprave veliko priložnosti, da jih še dodatno pojasnjujemo, argumentiramo. Tako zdajle ta trenutek ne bi pravzaprav namenjala predstavitvi tega, verjamem, da ste si to prebrali, pregledali. Prosila sem tudi, da so to isto poročilo že zjutraj objavili na spletnih straneh Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, tako tudi vsa zainteresirana javnost, ki sledi temu našemu odboru, lahko to poročilo zdaj na spletu tudi najde in si ga ogleda.

To je tisto, kar smo do danes v tem trenutku zmogli narediti. In smo naredili, še enkrat ponavljam, skupaj. In smo z rezultatom tega, kar smo naredili, zagotovili, da lahko rečemo, da se naši otroci ta trenutek izobražujejo, izobražujejo se na daljavo, izobražujejo se na način, ki sledi zakonsko potrjenemu kurikulumu, ki sledi vsem datumom šolskega koledarja in ki bo ravno zaradi tega razloga na koncu pripeljal čez dober mesec in pol do tega, da bomo lahko rekli, da smo uspešno zaključili tudi to šolsko leto, na malo drugačen način, ampak uspešen način.

Na tej točki bi predlagala oziroma tudi prosila, predsednica, če bi lahko še dodatne, bolje vsebinsko in strokovno podprte argumente ter pojasnila za to, kaj se v vzgojno-izobraževalnem sistemu ta trenutek vse dogaja in koliko vsega smo naredili, da bi zaprosili tudi predstavnike stroke. In sicer bi v prvi vrsti najprej predlagala oziroma prosila, da daste besedo dr. Vinku Logaju, direktorju Zavoda za šolstvo. Potem, glede na aktualno tematiko, bi prosila, če se lahko da besedo obema predsednikoma republiških maturitetnih komisij, za splošno in za poklicno maturo, predsedniku Republiškega izpitnega centra dr. Zupancu, predstavnikom oziroma predstavnicam ravnateljskih združenj, potem pa vsekakor tudi predstavnici Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Tako da boste tudi v tem vsebinskem smislu dobili neposredno neke odzive in pojasnila, kje smo danes, kako smo danes, zakaj smo tako danes.

Mogoče še zadnje v tem uvodu. Veste, glede na stanje razmer v celi državi in če gledamo z vidika izobraževalne dejavnosti, vsi skupaj moramo biti ponosni na vse vas, ki predstavljate sestavni del vzgoje in izobraževanja v tej državi, na vse tiste, ki ste postali sestavni del tega sistema ta trenutek. Govorim o vseh zaposlenih, govorim seveda o vseh vključenih v te procese, govorim o naši stroki. Govorim pa tudi o tistih, ki ste močno pripomogli k temu, da lahko ta sistem še bolj nemoteno ta trenutek peljemo, o številnih donatorjih, ki ste pomagali v teh razmerah v tem času s pomočjo, da so učenci dobili še dodatno računalnike, dostope do spleta, modeme. Govorim o vseh kreatorjih številnih spletnih aplikacij, ki so zagotavljale, da lahko izobraževanje na daljavo še bolje teče. Govorim o obeh naših glavnih založbah, Rokus in Mladinska knjiga, ki sta omogočili v hipu brezplačen dostop do učnega gradiva. Govorim o naši nacionalni RTV, ki je dobesedno v prvem tednu aktivirala vzgojno-izobraževalne programe, naprej za mlajše preko Izodroma, potem pa tudi s številnimi dokumentarnimi in kulturnimi programskimi vsebinami, zdaj fokusiranimi predvsem na pomoč pri pripravi dijakov na njihova zaključna preverjanja znanja oziroma na maturo. Vse to je danes tisto, kar sooblikuje v teh zahtevnih razmerah sistem vzgoje in izobraževanja v tej državi. Ja, tu so pri tem vzgojnem delu tudi številni tisti, ki so zdravi in imajo voljo, da pomagajo staršem z majhnimi otroki pri varstvu, to so individualna varstva. V sistem individualnih varstev je vključenih tudi veliko strokovnih vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic oziroma vzgojiteljev, ki prihajajo na prošnje nekaterih staršev, ki so posredovani na vrtce, v pomoč tem staršem, ker nimajo zagotovljenega svojega varstva. Veste, veliko, veliko je takšnih zgodb, ki so dobre, ki so človeške in ki so odraz tega najboljšega, kar premoremo. Ampak se o njih ne piše, o njih se ne govori, ker ni drame. Ampak, veste, drama je celotna situacija, v kateri smo mi ta trenutek. In se je treba vprašati sam pri sebi, ali jo delamo z razlogom in konstruktivno kritično, tam, kjer je potrebno, ali pa jo delamo zaradi kakšnih osebnih interesov, pričakovanj in želja, ki pa niso zdajle najboljša pot v času, v katerem smo vsi skupaj. To je zdaj čas, ko si moramo pomagati med seboj, ko moramo tudi zaradi te pomoči pomagati preživeti naši skupni državi, zato da bo lahko šla naprej, naprej v boljši, svetel in na znanju temelječ jutri.

Hvala lepa.

Hvala lepa vam, spoštovana ministrica, za razjasnitev določenih vprašanj pri sklicu seje.

Besedo je želel predlagatelj, izvolite, imate besedo.

Aljaž Kovačič

Hvala za besedo, predsednica.

Ja, prav tega sem se bal, da boste v svoji predstavitvi bolj predavali, kot pa karkoli odgovorili na kakšno vprašanje. Verjamem, da ste odlična predavateljica na fakulteti, nenazadnje sem zadnjič prebral, da ste tudi odlična znanstvenica, saj ste objavili več kot 400 znanstvenih prispevkov. Ampak politična funkcija biti minister ni namenjena temu, da se predava, da se govori, ampak da se javnosti odgovarja na tista vprašanja, ki javnost zanimajo, pa tudi v svoji predstavitvi sem kar nekaj konkretnih vprašanj zastavil, dobil pa bolj kot neko predstavitev slovenskega šolskega sistema in kako se moramo v teh kriznih časih metaforično vsi držati za roke in se skupaj boriti proti tej krizi. Veseli me, da ste se vsaj zahvalili vsem tem, ki dejansko omogočajo, da šolski sistem danes deluje. Rekli ste, da želite besedo dati danes tudi stroki. Tudi mi smo kot sklicatelji seje povabili vse te deležnike, ki ste jih vi navedli, obenem pa smo povabili tudi tiste deležnike, ki so strokovnjaki, ki so se medijsko izpostavljali, da, na žalost, niso slišani. In da marsikatera stroka ni slišana, govori tudi zaključek stališča Skupnosti gimnazij Slovenije, kjer pišejo: »Skupnost splošnih gimnazij Slovenije želi in zahteva strokovno ter odgovorno sodelovanje MIZŠ in njihovih ostalih strokovnih služb z nami, ravnatelji, zato pričakujemo, da so v pripravo ukrepov neposredno vključeni naši predstavniki. Želimo tudi, da se v prihodnje vse informacije pred objavo v medijih najprej posredujejo ravnateljem, ki lahko s predlogi in odzivi nanje prispevajo k racionalni izvedljivosti predlaganih ukrepov v praksi; šola je namreč preobčutljiv sistem, da bi z njimi ravnali nedomišljeno.« In prav to potrjuje tisto, kar sem govoril, da ravnatelji niso informirani. In če ravnatelji niso del stroke, se sprašujem, katera je tista stroka, ki jo vi omenjate. Govoril sem o neprimernih izjavah vašega kolega Kacina. Tudi eno vašo neprimerno izjavo bom omenil, ki sem jo prebral v enem izmed vaših intervjujev. Ko so se dijaki oglasili, da niso slišani, ste rekli v enem izmed intervjujev: »Dijaki iščejo tisoč in en razlog, zakaj se ne morejo učiti.« Mislim, da če je komu v interesu, da imajo maturo, so to dijaki, kajti najverjetneje jim je jasno, da če mature ne bodo pisali danes, jo bodo najverjetneje morali enkrat v prihodnosti, saj če ne opravijo mature, ne bodo imeli zaključene srednješolske izobrazbe in se ne morejo vpisati na fakultete. Tudi neko javno obračunavanje z 18-letniki, mislim, da je popolnoma neprimerno. Pa tudi glede čarobne palice, je nisem nikjer omenjal. Rekel sem, da je dejansko situacija nepredvidljiva, bi pa pričakovali neke odgovore, se pravi, A, B, C, D, kaj lahko pričakujemo. Rekli ste, da se odločate na podlagi Zavoda za šolstvo, NIJZ, tudi RIC. Ja, dejstvo je, da vsi ti strokovnjaki so strokovnjaki za svoja področja. Najverjetneje bo NIJZ povedal, ali je varnostna situacija primerna, da se lahko matura opravi, ampak tu je pika pri njih. Kar se tiče vsebine in nekih posledic, kaj so dijaki izgubili v teh časih, tu pa mislim, da NIJZ nima niti enega procenta pristojnosti, da govori o tem. In to sem hotel teči, da bo različna stroka povedala, na koncu ste pa vi sprejeli to politično funkcijo in tudi politično odgovornost, da sprejemate odločitve. Zdaj pa pravite, da se bo tu kar nekaj sprejemalo in da so to, ne vem, enopartnerski sistemi, in cel čas ste se skrivali za zakonom, da matura mora biti. Če se je v svetu politika odločila, da ne bo olimpijskih iger, mislim, da se tudi minister za šolstvo v Sloveniji lahko odloči, na kakšen način oziroma na podlagi katere stroke matura bo ali ne. Pravite, da imate vse pripravljeno, in prav zaradi tega, ker mi nismo informirani o tem, kaj imate pripravljeno, smo sklicali to sejo in želimo, da nam te različne scenarije danes predstavite, da bo javnost pomirjena, kajti javnost, čeprav ste napovedali neke ukrepe, da se bo marsikaj odprlo, je ljudi še vedno strah. Kar nekaj ljudi sem včeraj zasledil, ki so v raznih intervjujih izjavilo, da svojih otrok ne bodo dali v vrtec in šolo, ker se bojijo. In tudi na ministrstvu je in na ministrici, da javnost pomiri, da jim pove, da je to varno in da bodo starši lahko svoje otroke tudi psihično varno, če lahko tako rečem, peljali brez skrbi v vrtec. Tudi sam se veselim, da bo različna stroka danes povedala svoja mnenja in kaj je bilo v tem času mogoče zamujeno.

Hvala.

Hvala lepa tudi vam za dopolnitev. Moram reči, da imate kakšen odgovor že kar sami. Jaz bi samo rekla, ker moram kot predsedujoča oglasiti, kdaj in kako bodo varni starši, tudi sama sem se o tem spraševala. Jaz mislim, da smo v časih, ko ne more nihče reči, kdaj bo kaj varno; upam, da se tega vsi zavedamo v tej dvorani.

Predlagam, da vseeno povejo predstavniki, ki jih je predstavila ali predlagala ministrica, da povejo tudi oni svojo plat zgodbe. Imamo že kar nekaj prijavljenih, pa bomo vseeno šli na začetek in bom dala besedo najprej dr. Vinku Logaju, Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, za dodatna pojasnila. Ker pa je veliko število prijavljenih, predlagam, naj bo razprava omejena na pet minut. Mislim, da je bila ministrica izčrpna, pa tudi predlagatelj, zato se poskušajmo držati nekih kriterijev. Izvolite, gospod dr. Vinko Logaj. / oglašanje v ozadju/ Ja, postopkovno, izvolite.

Aljaž Kovačič

Prosim, da kot predsednica ne izražate stališč in vnaprej prejudicirate, kakšna je bila ministrica v svojih razlagah. Predlagam, da se kot članica odbora prijavite k razpravi in to poveste v svoji razpravi, ne pa da kot predsedujoči podajate svoja lastna mnenja. Ob tem pa, če sem vas narobe razumel, predlagam, da dobijo vsi vabljeni besedo, ker ste rekli, da jo bodo dobili samo tisti, ki jih je predlagala ministrica.

Hvala lepa za vaše pripombe. Mislim, da zaenkrat sem še vedno jaz predsedujoča odboru, tako dajem besedo dr. Vinku Logaju, Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport. Izvolite.

Vinko Logaj

Hvala lepa.

Lep pozdrav vsem skupaj!

Morda uvodoma, da se je zavod ves čas odzival in sodeloval tako s predstavniki ravnateljev, akademske javnosti in ministrstvom in pripravljal gradivo glede na sistemsko ureditev slovenskega šolskega sistema, ki temelji na avtonomiji šol, torej učiteljev in ravnateljev, seveda tudi na z njo povezani odgovornosti, ki se je v izredno veliki meri izkazala že takoj na začetku ukrepov. Zavod je pripravil nekaj navodil in v kontekstu ureditve šolskega sistema v večjem delu usmeritve in priporočila, ob sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, in takoj po 13. 3. vzpostavil tudi podporo šolam in učiteljem, kar je tudi naša temeljna dejavnost.

Torej, zadnji dan pouka v učilnicah, 13. 3. 2020, smo skupaj z ministrstvom posredovali usmeritve za delo osnovnih in srednjih šol v času izobraževanja na daljavo, kjer smo posebej vzpostavili komunikacijske poti za izobraževanje na daljavo, kar se je pokazalo, da je bilo potrebno zlasti v prvem tednu izobraževanja na daljavo dopolniti in dograditi. Izpostavili smo podporo učiteljem in nakazali podporo učiteljem učencem. Zlasti za razredno stopnjo je bila takoj vzpostavljena tako imenovana sodelovalnica za razredni pouk, v katero so se vključevali tudi učitelji razrednega pouka, in objavili oziroma sporočili smo šolam centralno točko za informacije, torej sio.portal, kamor so se potem odlagale informacije, pa tudi na spletne strani. 25. 3. 2020 je skupina kolegov na Zavodu za šolstvo skupaj z ravnatelji osnovnih šol, posebej za pa srednje šole v sodelovanju z ravnatelji srednjih šol in predstavniki zveze, pri oblikovanju gradiva pa so sodelovali še predstavniki Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Pedagoške fakultete. S temi navodili smo želeli vzpostaviti tiste najbolj pomembne aktivnosti, ki so potrebne za izobraževanje na daljavo. Torej, kar zadeva skupno dogovarjanje, načrtovanje, usklajevanje aktivnosti na šoli, neposredno komunikacijo med ravnatelji in učitelji, ker so tudi učitelji delali od doma in je bila ta tudi na nek način specifična med učitelji in učenci, ter aktivnosti za doseganje oziroma za podporo učencem glede na njihove zmožnosti, da lahko napredujejo ob skrbnem učiteljevem vodenju in kakovostni povratni informaciji. In tu se je po evalvaciji že po prvem tednu izkazala izredno velika angažiranost vseh učiteljev ali večine učiteljev v slovenskem šolskem sistemu. Posredovali smo tudi ključna opozorila strokovnjakov za pedagoško psihologijo, možne aktivnosti in primere iz prakse za pedagoško vodenje, komunikacijo s starši in učenci, organizacijo dela. In tisto, kar se nam je zdelo ključno, tudi kako ravnati ob določenih izzivih, ki so se pojavljali v šoli, bodisi da učenec nima internetnega dostopa oziroma da v družini ni računalnika, da imajo občasen dostop zaradi večjega števila članov družine in manjšega števila računalnikov, če učenci oziroma starši niso vešči uporabe. Skratka, poleg tega potem didaktična priporočila, ravnanje v primeru različnih organizacijskih in tudi psiholoških izzivov. V nadaljevanju smo pripravili usmeritve za preverjanje znanja in informacije o ocenjevanju znanja v osnovni šoli, ker smo želeli, da v mesecu aprilu še ne poteka na daljavo v osnovni šoli ocenjevanje, pač pa le preverjanje znanja. Pri tem smo sodelovali s številnimi ravnatelji, predstavniki fakultet in svetovalci Zavoda za šolstvo. Za srednje šole so bila pripravljena navodila za preverjanje in ocenjevanje znanja, tako za program gimnazije, programe srednjega strokovnega, srednjega poklicnega in nižjega poklicnega izobraževanja. Glede na to, da imamo v programih različne programe na osnovnošolskem delu, so bile pripravljene usmeritve za preverjanje znanja ob prilagojenem programu vzgoje in izobraževanja z nižjimi izobrazbenim standardom, v posebnem programu vzgoje in izobraževanja. Razpisali smo usposabljanje za vzgojiteljice, ki se ga je v zadnjih dveh tednih udeležilo na daljavo osemurnega usposabljanja 2 tisoč 200 vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic. Potem je bila opravljena posebna analiza in tudi podpora ter priporočila v zvezi z zagotavljanjem pomoči učencem Romov, priporočila za ocenjevanje znanja v osnovnih šolah v mesecu aprilu in priporočila za preverjanje in ocenjevanje znanja v programih glasbene šole. Vsi svetovalci Zavoda za šolstvo so nudili podporo šolam preko spletnih strani in spletnih učilnic za vsa predmetna področja. Izvajane so bile videokonference, pripravljena video gradiva za izobraževanje na daljavo in vsakodnevna neposredna podpora učiteljem na daljavo v obliki videokonferenc, telefona, elektronske pošte, spletnih učilnic. Naj povem, da se je v povprečju na dan v spletnih učilnicah udeležilo 3 tisoč 830 učiteljev, na videokonferencah pa v povprečju na dan tisoč 500 udeležencev, tu so bili tudi svetovalni delavci in drugi strokovni delavci. Poleg tega je tekla podpora v izmenjavi praks, delo z učitelji v 70 spletnih učilnicah in drugih okoljih, po posameznih predmetih in področjih. Sodelovali smo tudi pri zagotavljanju donatorske opreme neposredno na dom učencem, kjer smo imeli preko območnih enot vzpostavljen stik praktično z vsemi šolami. Treba je povedati, da te opreme še vedno primanjkuje, vsaj v tistih primerih, kjer gre za več otrok v družini in bi hkrati potrebovali računalnike; tu je šlo za donacijo preko Zavoda za šolstvo več kot tisoč računalnikov in modemov za dostop in, kot sem prej že omenil, več kot 2 tisoč vzgojiteljev skozi osemurna usposabljanja.

Toliko zaenkrat. Hvala lepa.