Do nadaljnega zaradi prenove spletnega mesta Državnega zbora podatkov na Parlametru ne osvežujemo, ker strojno berljivi podatki trenutno niso dosegljivi. Se opravičujemo za nevšečnosti.

62. izredna seja

Državni zbor

23. 2. 2021
podatki objavljeni: 23. 2. 2021

Transkript

Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje, začenjam 62. izredno sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi drugega odstavka 20. člena, drugega odstavka 58. člena, drugega odstavka 60. člena, ter 93.a člena Poslovnika Državnega zbora in na podlagi odločitve Kolegija predsednika Državnega zbora, sprejete na 95. seji, 19. 2. 2021.  Obveščen sem, da se današnje seje ne moreta udeležiti naslednji poslanki in poslanci: Nataša Sukič do 16.30 ure, Tina Heferle od 14.30 do 16. ure, Igor Zorčič do 16.30 ure, Primož Siter, mag. Branislav Rajić do 18. ure, Matjaž Nemec do 16. ure, Jani Prednik do 15. ure, ter Marko Koprivc do 15. ure.  Do roka, ki ga je na podlagi tretjega odstavka, 93.a člena Poslovnika Državnega zbora določil Kolegij, je sodelovanje na seji izven sedeža Državnega zbora z uporabo aplikacije za sejo na daljavo najavil poslanec dr. Matej Tašner Vatovec.  Na sejo so bili vabljeni predsednik Vlade Ivan Janez Janša, kandidat za ministra Janez Poklukar, ter predstavniki Vlade.  Vse prisotne lepo pozdravljam!  V skladu z drugim in četrtim odstavkom 93.a člena Poslovnika Državnega zbora, dnevni red seje Državnega zbora na daljavo določi Kolegij predsednika Državnega zbora, s sklicem, zato o njem ne bomo glasovali.    Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG KANDIDATA ZA MINISTRA ZA ZDRAVJE.  Predsednik Vlade, Ivan Janez Janša je Državnemu zboru na podlagi prvega odstavka 112. člena Ustave Republike Slovenije, ter 229. in 234. člena Poslovnika Državnega zbora predlagal, da za ministra za zdravje imenuje Janeza Poklukarja.  Za dopolnilno obrazložitev predloga dajem besedo predsedniku Vlade, Ivanu Janezu Janši.  Izvolite.
Hvala lepa za besedo. Spoštovani visoki zbor.  Za novega ministra za zdravje v Vladi Republike Slovenije predlagamo gospoda Janeza Poklukarja. Janez Poklukar je zaključil študij medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Njegovo prvo delovno mesto je bila Splošna bolnišnica Jesenice. Tam je v začetku leta 2013 postal tudi predstojnik Oddelka za interno medicino, kjer je bil odgovoren za organizacijsko, strokovno, pa tudi poslovno vodenje oddelka. Že leto kasneje je postal vršilec dolžnosti in pozneje tudi direktor Splošne bolnišnice Jesenice in to bolnišnico je uspešno vodil vse do julija leta 2019. V tem času pa je uspešno zaključil tudi njeno sanacijo.  Avgusta, leta 2019, je prevzel vodenje Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, to je naše največje zdravstvene ustanove. Tam se je soočil z zahtevnimi finančnimi zapleti in na sploh, zahtevnim finančnim položajem bolnišnice, sanacijskimi postopki. Vzel jih je kot izzive in tem izzivom so bili dodani tudi novi, ki so bili posledica naraščajoče epidemije koronavirusa.  Pod vodstvom Janeza Poklukarja je Univerzitetni klinični center z dobro organizacijo, sodelovanjem, pa tudi s poznavanjem problematike, uspešno omogočil zdravljenje največjemu delu obolelih za Covid v celotni državi in v desetih dneh je vodstvo Univerzitetnega kliničnega centra, pod njegovim vodstvom, uspelo zaključiti tudi obnovo        prostorov oziroma do gradnjo prostor, ki so se prej dograjevali že 12 let in te prostore tudi v najbolj kritičnih trenutkih predati v uporabo. Gospod Janez Poklukar je pri svojem delu postavil visoke standarde ter izkazal visoke vodstvene in strokovno kompetence prav tako pa tudi odlično poznavanje slovenskega zdravstvenega sistema, njegove prednosti pa tudi pomanjkljivosti. Sedaj podrobneje se je kandidat predstavil na dolgem hiringu v delovnem telesu tega Državnega zbora, kjer je odgovarjal na številna vprašanja. Izzivi, ki so pred njim so veliki, zelo zahtevni in na tem mestu se mu tudi zahvaljujem, da je te izzive sprejel. Zahvaljujem se tudi vam, ker ste mu na matičnem delovnem telesu namenili veliko podporo o izzivih, ki njega Vlada pa tudi vse skupaj čakajo v nadaljevanju boja z epidemijo pa nekaj več v nadaljevanju.   Hvala lepa.
Hvala lepa.   V skladu z 230. členom Poslovnika Državnega zbora se je kandidat na 17. februarja 2021 predstavil na seji Odbora za zdravstvo ter odgovarjal na vprašanja članic in članov odbora. Poročilo in mnenje odbora ste prejeli. Iz slednjega izhaja, da je bila predstavitev predlaganega kandidata ustrezna. Poročilo Odbora za zdravstvo bo predstavil predsednica Anja Bah Žibert.   Izvolite.
Predsedujoči, hvala lepa za besedo.   Kot rečeno je predsednik Vlade Janez Janša predsedniku Državnega zbora Igorju Zorčiču 12. 2. 2021 posredoval predlog, s katerim je kot kandidata za ministra za zdravje predlagal Janeza Poklukarja. Janez Poklukar se je tako predstavil na Odboru za zdravstvo in odgovarjal na zastavljena vprašanja prisotnih poslank in poslancev. Predlagani kandidat je v uvodni predstavitvi poudaril, da bi bil sicer raje v ambulanti, vendar pa meni, da lahko na ministrskem položaju naredi še več za ljudi. Predstavil je svojo karierno pot in dejal, da se zaveda, da prihaja v najtežjih trenutkih slovenskega zdravstva. Zadnja leta so bila za izvajalca na področju zdravstva finančno težka, soočeni so bili z velikim pomanjkanjem kadra, vlaganja v infrastrukturo praktično ni bilo. Dnevno dogajanje pa zadnje leto narekuje še epidemija Covid-19. Poudaril je, da mora zdravstvo temeljiti na močnem primarnem nivoju, zato je potrebno še naprej krepiti zdravstvene domove in njihove programe, referenčne ambulante in centre zdravja ter zagotavljati dodatne ukrepe na področju promocije zdravja. Preventiva morebiti po njegovem mnenju dostopna vsem. Kot največji zdravstveni težavi je izpostavil starajočo se družbo in življenjski slog, zaradi katerega so v porastu srčno žilne bolezni in rak. Prav, zaradi prepočasnega odzivanje na staranje prebivalstva so se naši domovi za starejše spremenili v negovalne bolnišnice, ki pa ne dosegajo zadostnih standardov, zato bo potrebno na novo postaviti mrežo in koncept. Zaustaviti bo potrebno trend odhodov kadrov zlasti medicinskih sester. Kadre v zdravstvu je treba načrtovati, za kar je treba imeti dolgoročno strategijo. Za primere kritičnih situacij moramo poenostaviti postopke tako imenovanega uvoza kadrov iz tujine. Poleg izboljšanja plač je za zdravstvene delavce potrebno vzpostaviti primerne delovne pogoje in jim omogočiti karierni razvoj. Poudaril je, da morajo biti javne zdravstvene službe jasno razmejene od zasebne dejavnosti. Koncesionarje na primarni in sekundarni ravni je treba vključiti v neprekinjeno zdravstveno varstvo poleg tega mora Agencija za kakovost v zdravstvu biti ena od prioritet Ministrstva za zdravje. Glede skrajševanja čakalnih vrst meni, da je potrebno odpraviti administrativne ovire pri napotnicah oziroma čakalnih seznamih, krepiti preventivo in uvesti prekomerno napotovanje na zdravstvene preglede. Sedanji sistem financiranja zdravstva ni vzdržen.         Potrebe po zdravstvenih storitvah bodo vse večje, zato bo potrebno zagotoviti dodatne vire financiranja, tudi sredstva iz proračuna, definirati, kaj spada v osnovno zavarovanje in kaj dodatno, ter razmisliti o preoblikovanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pomemben del zakonodaje, ki jo je potrebno spremeniti, je po njegovem mnenju Zakon o dolgotrajni oskrbi. V večji meri je treba izkoristiti dostopne tehnologije, in sicer telemedicino, nadgraditi je potrebno elektronski zdravstveni karton in povezati informacijske sisteme različnih zdravstvenih izvajalcev.   Glede epidemije, ki je zadnje leto občutno zaznamovala življenje vseh, je mnenja, da sta še naprej potrebna velika previdnost pri sproščanju ukrepov ter nadaljnja solidarnost med ljudmi, saj virus ne izbira. Ob tem se je zahvalil zaposlenim v zdravstvu za trud in opravljeno delo ter pozval vse, da še naprej spoštujemo ukrepe, da se bomo lahko ob zadostni precepljenosti v doglednem času vrnili v normalno življenje.   Na skoraj 8-urni seji se je predlagani kandidat na vsa postavljena vprašanja podal resnično izčrpne odgovore ter pri tem prisotne seznanil s svojimi stališči, pogledi in mnenji kot tudi s predlogi za ukrepanje na posameznih področjih delovanja v okviru ministrstva, kot širše. Po končani predstavitvi je odbor sprejel mnenje, da je predstavitev Janeza Poklukarja kot kandidata za ministra za zdravje ustrezna.
Hvala lepa.  Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.   Stališče Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati bo predstavil Jožef Horvat.  Izvolite, imate besedo.
Hvala za besedo, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovani predsednik vlade, spoštovani kandidat za ministra za zdravje gospod Janez Poklukar, drage kolegice in kolegi.  Predlog predsednika vlade, ki za ministra za zdravje predlaga gospoda Janeza Poklukarja, je Nova Slovenija na matičnem delovnem telesu podprla. Enako bomo poslanci Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati storili tudi na tej seji Državnega zbora.   Razlogov je veliko in so slovenski javnosti že poznani, zato vseh ne bom ponavljal. Kandidata odlikujejo vrednote, ki jih živi. Veseli nas, da je dostojanstvo vsakega človeka ena od njegovih najpomembnejših vrednot. Ima kolegialen, spoštljiv odnos do svojih sodelavcev, pri svojem dosedanjem delu pa je pokazal, se je pokazal kot odličen krizni manager.   Kolegice in kolegi, praksa je, da poslanske skupine ob imenovanju ministra za zdravje predstavijo, soočimo svoje poglede na razvoj zdravstvenega sistema. Naj bo to dovoljeno čisto na kratko tudi meni.  Zdravje je velika vrednota družbe. Posameznik je v središču zdravstvenega sistema in je odgovoren za zdrav način svojega življenja oziroma zdrav življenjski slog. Mi se zavzemamo za dvig zdravstvene ravni naših državljanov. Osnovna zdravstvena oskrba in preventivni ukrepi morajo biti dostopni vsem državljanom v času, ko jih potrebujejo, in ne smejo biti zgolj pravica na papirju. Zdravje namreč ne sme biti vprašanje prihodka. Nikogar, ki potrebuje pomoč, ne bomo pustili samega, družba mora zaradi solidarnosti poskrbeti za bolne, invalide in vse, ki potrebujejo oskrbo.   Obstoječi zdravstveni sistem ne odgovarja več potrebam sodobne družbe tako na organizacijski ravni kot tudi glede načina financiranja, zato ga je potrebno posodobiti. Zavedamo se, da je to projekt celotne slovenske politike, časovno pa gotovo sega čez en mandat. Zagovarjamo javni zdravstveni sistem, ki temelji na solidarnosti in preglednosti, in omogočamo razvoj tudi zasebnega zdravstva. Zavračamo zastareli model monopolnega obveznega zdravstvenega zavarovanja, kjer se denar zavarovancev plansko razporeja izvajalcem zdravstvenih storitev. Podpiramo regulirano     ŠZ) – 14.15    konkurenčnost na vseh področjih zdravstvenega sistema. Sodoben koncept zdravstvenega varstva na temelju kakovosti in varnosti za uporabnike zdravstvenega sistema postavlja v ospredje zdravje in izpodriva bolezen, kot izhodišče. Za merilo naj sistemu zdravstvenega varstva služijo evropski standardi in evropsko primerljivi zdravstveni sistemi. Zagovarjamo široko in enakomerno dostopno mrežo primarnega zdravstva, s prosto izbiro zdravnika oziroma izvajalca zdravstvenih storitev. Mreža bolnišnic naj bo organizirana gospodarno in stroškovno racionalno. Zagovarjamo preglednost uporabe javnih sredstev v zdravstvu, da bomo lahko tudi v prihodnosti zaposlili usposobljen kader, moramo izboljšati privlačnost poklica, negovalnega in drugega zdravstvenega osebja. Ljudje, ki skrbijo za druge, si zaslužijo, da jih cenimo in njihovo delo tudi ustrezno vrednotimo. Podpiramo vlaganje zasebnikov v zdravstveno infrastrukturo, ki na ta način znižuje materialne stroške države, omogoča večjo in kakovostnejšo ponudbo storitev, krajše čakalne vrste, ter enakomernejšo dostopnost. Ločiti moramo med delom koncesionarjev v javni službi in delom čistih zasebnikov brez koncesije, ki omogočajo samoplačniške in nadstandardne zdravstvene storitve. Digitalizacija odpira neslutene možnosti na področju zdravstva, tako v preventivi, kot pri zdravljenju. Prinaša kakovostno izmenjavo uporabnih zdravstvenih podatkov in povezuje različne ustanove ter medicinsko stroko, pri celoviti obravnavi in kakovostnemu zdravljenju. Pojavljajo se nove oblike zdravljenja, tudi s pomočjo sodobne tehnologije.   Inovacije želimo izkoristiti tako, da bomo okrepili odgovornost, sodelovanje in preprečili zlorabe. Posameznik mora imeti vedno nadzor nad svojimi zdravstvenimi podatki. Etika na področju biogenetike in v zdravstvu je ključna. Uveljavljati je potrebno svobodno možnost ugovora vesti na različnih področjih, zdravstva in farmacije. Slovenija zamuja z uvedbo sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe. Nujna je vzpostavitev zavarovanja in učinkovite mreže ustanov z dolgotrajno oskrbo. V ta namen je potrebno zagotoviti javna sredstva in jih dopolniti z zasebnimi. Pri tem je potrebno slediti sodobnim trendom oskrbe starejših, ki ni omejeno zgolj na institucionalno oskrbo. Na koncu bi se rad gospodu Janezu Poklukarju zahvalil, iskreno zahvalil za njegovo dosedanje veliko opravljeno delo. Vso srečo gospod Poklukar, kmalu minister za zdravje.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Stališče Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek bo predstavil Vojko Starović. Izvolite.
Hvala za besedo, podpredsednik. Spoštovane poslanke in poslanci. Spoštovani predsednik vlade.  Zdravje je univerzalna vrednote, človekove pravice ter najpomembnejši del blaginje vsakega posameznika. Če se tega doslej nismo zavedali, smo brez dvoma to spoznali v preteklem letu. Epidemija covid-19 je naša dosedanja prepričanja in način življenja dodobra pretresla. Vrednoto kolektivnega zdravja pa postavila na pravo mesto. Ni države, ki nebi za voljo zdravstvenega varstva, korenito posegla v naša življenj in kot prvo prioriteto postavila bolj zoper trdovratni virus. Najpogosteje je uporabljena beseda zadnje čase je najbrž covid-19, ki je prizadel prav vse. Še posebej zdravstvo, ki je imelo na žalost precejšnje težave že pred tem. V epidemiji so te težave le povečane.         Trenutna situacija v zdravstvu je težka, zlasti glede dostopnosti do zdravstvenih storitev, ki je ena od kritičnih točk našega zdravstvenega sistema. Čakalne vrste so enormne. Covid kriza je dodatno razgalila vse pomanjkljivosti trenutnega zdravstvenega sistema. Mnogi bolniki v obravnavo sploh ne stopajo, število onkoloških diagnoz se je v posledice neobravnave drastično zmanjšalo. Žal to pomeni, ne pomeni, da je manj bolnikov z rakom, temveč, da veliko obolelih ni odkrito, kar bistveno poslabša možnosti za njihovo ozdravitev. Kandidat za ministra je pred časom dejal, da nas laka obdobje polno nemogočih preprek. S tem se strinjamo tudi sami in se obenem sprašujemo, po kateri poti bo šla Slovenija, po kateri poti bo šel naš zdravstveni sistem. Ali po poti učinkovitega javnega zdravstva, ki bo dostopno vsem pod enakimi pogoji, ne glede na epidemijo, ali po poti postopne privatizacije, kateri nastavki so že postavljeni v nacionalnem razpisu za skrajševanje čakalnih vrst, ki predvideva financiranje vseh zdravstvenih izvajalcev, tudi zasebnikov iz našega skupnega denarja, brez kakršnihkoli meril in omejitev. Za stranko SAB je smer več kot jasna, to je učinkovito javno zdravstvo. Zato smo bili zelo veseli besed gospoda Poklukarja, ki je na Odboru za zdravstvo dejal, da nasprotuje privatizaciji javnega zdravstva in da je za zdravstvo potrebno jasno postaviti meje in da je dvoživkam v zdravstvu odklenkalo. Tega smo veseli, nismo pa prepričani, da mu bo v tej vladni koaliciji to dopuščeno in da bo v tem tudi uspel. V SAB upamo, da bo spoštovani kandidat naše zdravstvo popeljal po pravi poti, po poti dostopnosti, kakovosti in zdravstvene blaginje. Z znanjem, izkušnjami, kot zdravnik, kot direktor najprej jeseniške splošne bolnišnice in sedaj UKC ima ustrezne predispozicije za uspešno vodenje in krmarjenje med vetrovi različnih smeri, katere tarča, katerih tarča je naše zdravstvo.  Mnoge stvari se na zdravstvenem ministrstvu leta in leta niso premaknile. Problemi kot na primer dolgotrajna oskrba so se le kopičili, ni lahka, novega ministra čaka očiščenje okostnjakov, mirjenje strasti pri usklajevanju različnih interesov in še novi izzivi. Ob tem bo moral prisluhniti tudi državljanom, stroki in politiki, ter jasno opredeliti prioritete. V stranki SAB v kandidata za novega ministra polagamo velike upe, da bo našel hitre in učinkovite rešitve, ki bodo zdravnikom in zdravstvenim delavcem prinesle ustrezno organizacijsko, kadrovsko in plačno politiko, državljankam in državljanom pa učinkovito javno zdravstvo, dostopno vsem pod enakimi pogoji. Spoštovani kandidat se je v preteklosti že izkazal kot dober menedžer v zdravstvu. Upamo, da nas kot dvajseti minister za zdravje Republike Slovenije ne bo razočaral. V poslanski skupini SAB predlogu kandidata za ministra za zdravje ne bomo nasprotovali. Hvala.
Hvala lepa.  Stališče poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije bo predstavil Branko Simonovič. Izvolite.
Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik, lep pozdrav vsem prisotnim.  Danes bomo odločali o imenovanju kandidata za ministra za zdravje in več kot očitno je, da ga ob potrditvi čaka naloga, čaka težka naloga in to v časovno omejenem okviru. Ker je kandidat Janez Poklukar v preteklosti        pokazal, da je sposoben menedžer, od njega tudi v novi vlogi pričakujemo veliko. Pričakujemo konkretne rešitve in to v času, ki je za zdravstvo pravzaprav najtežji doslej. Pričakujemo konkretne korake, ki bodo pripomogli k temu, da bodo državljani enakopravno dostopali do javnega zdravstva, brez predolgih čakalnih dob. Pričakujemo kvalitetne storitve, ki bodo vključene v košarico obveznega zdravstvenega zavarovanja. Skratka, pričakujemo učinkovito delovanje našega javnega zdravstvenega sistema, s katerim bodo zadovoljni tako uporabniki, kot zdravstveni delavci.  V Poslanski skupini Desus smo ocenili, da je bila predstavitev gospoda Janeza Poklukarja na matičnem delovnem telesu ustrezna. Odgovoril je na vsa ključna vprašanja, seveda pa so Desus, kot upokojensko stranko, še posebej zanimale teme, ki se nanašajo na pereče probleme starejše populacije. Veseli nas, da je gospod Poklukar med ključnimi temami, ki zahtevajo takojšnjo proaktivno delovanje, prepoznal tudi dolgotrajno oskrbo. Za ureditev tega področja, se v Desusu zavzemamo že leta. Ocenjujemo, da kandidat prepozna tudi vse druge ključne teme, ki tarejo zdravstveni sistem in posledično uporabnike. Na primer, za zagotovitev zadostnega števila zdravnikov, na primarni ravni. Zelo konkretna in življenjska je namreč težava državljana, ki zboli, nato pa ugotovi, da je ostal brez osebnega zdravnika. Do takih situacij enostavno ne bi smelo prihajati.  Cilj, ki ga zasledujemo in smo ga vsi nekako prepoznali, je univerzalno široko dostopno javno zdravstvo in to je naše izhodišče tudi, ko govorimo o preoblikovanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Dejstvo je, da bo moralo biti v zdravstvu, v prihodnje, namenjenih več sredstev, od ministra za zdravja pa se bo pričakovalo, da poišče rešitve tudi znotraj, v smislu racionalizacije.  Poslanci Desusa predlaganega kandidata za novega ministra za zdravje dr. Janeza Poklukarja podpiramo. Želimo mu, da bo kos nalogam, ki si jih je zadal, ter, da bo upravičil zaupanje in zastopal interese javnega in dostopnega zdravstva.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Stališče Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke bo predstavil Zmago Jelinčič Plemeniti.  Izvolite.
Hvala lepa. Lepo pozdravljeni vsi skupaj!  Kar takoj na začetku bom povedal, da bomo mi kandidata, gospoda Janeza Poklukarja, podprli. Je razumljivo, čaka ga pa ogromno dela. Zato jaz ne bom govoril o tistih klasičnih zadevah, o katerih so kolegi že govorili in še bodo, ampak se bom obrnil na konkretne probleme. Recimo, en od teh problemov je, da na račun tujih delavcev, teh, ki prihajajo v Slovenijo in se delajo po Evropi, se iz Slovenije vsak mesec odnašajo cele škatle zdravil, seveda, ki jih plača slovenski proračun. Problem so recimo zdravstveni domovi, zato bi bil smiseln predlog, da zdravstveni domovi, kot stavbe, pač ostanejo v lasti občine, vendar pa, glede na to, da zaposlene v teh zdravstvenih domovih plačuje Ministrstvo za zdravje, mislim, da mora imeti ministrstvo kompetenco nad tem, koga zaposli kot šefa zdravstvenega doma, kdo so tisti, ki jih pripelje ta šef v svojo enoto in kako delajo.  Namreč, ne morejo neki župani z medicinsko ne izobrazbo oziroma neizobraženi, določati, kdo bo direktor zdravstvenega doma, potem pa, kdo bodo še njegovi podrejeni. Recimo, potem se pa dogaja tako, kot v Zdravstvenem domu Kočevje, kjer imamo           vse zblojeno. Kadre izbira župan, slovenski kadri odhajajo, prihajajo sami tuji kadri, ki povečini tudi slovenskega jezika ne znajo. To čaka ministra, da bo uredil. Tudi to, skratka.  Potem, zakaj imajo nekateri pri zdravnikih prednosti? Kot primer lahko navedem, da cigani pridejo mimo vrste do vsakega zdravnika. Če pogledamo tiste priseljence albanske narodnosti, šiptarje, ne Albance, enostavno hodijo v ambulante v celih gručah, medtem ko Slovenci se morajo držati predpisov, ko sme, recimo, z otrokom samo en starš v ordinacijo. Tudi tukaj je treba nekaj narediti.  Potem, recimo, zakaj imamo mi na zdravstvenih domovih, v marsikaterem zdravstvenem domu, navodila v albanskem jeziku, kaj naj delajo ti ljudje in kako naj izpeljejo zadeve, ko pa za Slovence v bistvu zelo malo skrbimo in nam je v veliki meri malo mar ali se naši ljudje znajdejo ali ne?   Problem seveda so tudi koncesije. Koncesija je zadeva, ki ne obremenjuje javnega zdravstva, ampak je v pomoč javnemu zdravstvu. Zato mislim, da je tudi tukaj potrebno nekaj narediti. Tistim pa, ki ne vedo, kaj koncesija pomeni, pa je treba razsvetliti obzorje in jim pojasniti, za kaj gre pri stvari. Kajti vsi želimo imeti dobro zdravstvo in da ne čakamo v vrstah, in ravno s podelitvijo koncesij se te vrste lahko bistveno, bistveno skrajšajo in zmanjšajo. Problematike je polno. Jo imajo zobozdravniki, jo imajo okulisti, jo imajo ortopedi in še kdo.   Tudi investicije v določeno infrastrukturo v zdravstvu morajo biti urejena na ta način, da ne bodo nekatere združbe služile ogromne denarje, seveda za vse skupaj bomo plačevali mi. In potem, ko poskušamo najti, kdo je krivec za vse skupaj, tega krivca ni. Še nihče, no, izjema so bili zdaj tile štirje zdravniki, ampak drugače pa tisti, ki so pa milijone prigrabili, njih se pa ne dotakne nihče. In ti ljudje nameravajo še naprej na debelo služiti, seveda na račun slovenskih davkoplačevalcev. Jaz mislim, da bi tukaj moral minister narasti eno ekipo, ki bo za celo Slovenijo urejala skupne nakupe, predvsem pa na ministrstvu zmetati ven tiste neuporabne kadre, ki tam svetijo že od leta 1992 ali pa mogoče malo kasneje in seveda so povezani z raznimi klikami, ki jim pač dovoljujejo tudi kakšne evre, da padejo v privatne žepe.  Urediti je treba tudi razmere na medicinski fakulteti, čeprav to ni direktna naloga ministra za zdravje. Ampak skupaj z ministrico za izobraževanje je treba tam narediti tudi eno revitalizacijo, tudi revitalizacijo študija, da bo študij na naši medicinski fakulteti bolj primerljiv zahodnim fakultetam, kjer nas prehitevajo zelo. Žal nas prehiteva tudi beograjska fakulteta in pa VMA beograjski, kar še posebej, recimo, lahko bodi naše ljudi tukaj. Konec koncev klinični center je bil nekoč špica v tem delu Evrope, danes capljamo zadaj z aparaturami, ki so stare in že zmatrane, bi tako rekel. Tudi tukaj je treba nekaj narediti.  Potem, potrebno je še cela vrsta stvari. Ne morem vsega tukajle naštevati, ampak mislim, da bo minister, ko bi izvoljen, bo kaj kmalu dobil od nas iz Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke kakšno poslansko vprašanje, na katerega pa ne samo, da želimo, da dobimo odgovor, ampak da se bodo določene zadeve tudi izpeljale, popravile in porihtale. Je pa nekaj. Za uspešen začetek dela bom pa po tem, ko bo minister pač prisegel, mu bom dal, podaril eno anonimko, ki sem jo dobil pred         dnevi naj si jo prebere in naj bo pripravljen, da bo takih anonimk še kar nekaj iz katerih logov pa mislim, da ni treba nikomur praviti in razlagati.   Hvala lepa.
Hvala lepa.   Stališče Poslanske skupine Italijanske in madžarske narodne skupnosti bo predstavil Ferenc Horvat.   Izvolite.
Hvala lepa za besedo, gospod predsedujoči.   Spoštovani gospod predsednik Vlade, spoštovani kandidat za ministra, spoštovane kolegice in kolegi!  / govori v italijanščini/  Naše zdravstvo se sovpada z mnogimi težavami in izzivi. Verjetno ni slučajno, da v tem mandatu potrjujemo že četrtega ministrskega kandidata. Epidemija Covid-19 pa je na tem pomembnem področju naše skupnosti napake še bolje izostrila ter nas postavila pred nove izzive, velike preizkušnje tudi, zato je Janez Poklukar kandidat za ministra postavljen pred zahtevno nalogo. V Poslanski skupini Italijanske in madžarske narodne skupnosti verjamemo, da bo tej nalogi kos, saj se je gospod Poklukar s svojim dosedanjim delom na tem področju že izkazal in verjamemo, da bo s svojimi bogatimi izkušnjami in znanjem uspel na področju zdravstva izboljšati trenutno stanje in uvesti prepotrebno reformo zdravstvenega sistema. Zavedamo se, da se bo bodoči minister moral soočati z mnogimi zadevami. Eden od glavnih problemov je, da v celotnem sistemu javnega zdravstva primanjkuje zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, zato postavljava odločitev Vlade za povečanje števila vpisnih mest na medicinskih fakultetah v prihodnjem študijskem letu. Upamo, da se bo ta trend nadaljeval tudi v prihodnosti. Hkrati pozivamo k ustvarjanju vseh potrebnih pogojev, da mladi zdravniki specialisti in ostali zdravstveni delavci po končanem izobraževanju in specializacijo ostane v našem javnem zdravstvu. Mladim, ki se zaposlujejo pa ne samo v zdravstvu bi bilo potrebno ponuditi primerne pogoje za delo in življenje, da se namesto odhoda v tujino odločijo za življenje in delo v Sloveniji. Opozoriti bi še želel na pravico bolnikov do reševanega prevoza do oddaljenih bolnišnic. Ta zadeva se že vleče tudi, kar nekaj časa. Pričakujemo, da bo Ministrstvo za zdravje končno uslišalo prošnje pomurskih in drugih bolnikov ter to pravico jasno zapisala v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Sedanjo zakonodajo smo namreč tisti, ki živimo na podeželju oddaljeni od zdravstvenih centrov prikrajšani, zato mnogim predvsem starejšim ni omogočena primerna zdravstvena oskrba kar v 21. stoletju v Sloveniji ne bi smeli dovoliti.   V Poslanski skupini Italijanske madžarske narodne skupnosti si prizadevamo, da pripadniki avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti pri uveljavljanju vseh zdravstvenih storitev v zdravstvenih ustanovah na območju, v katerih živita avtohtoni narodni skupnosti kakor tudi v Splošni bolnišnici Murska Sobota, ki sicer leži izven narodnostno mešanega območja se pa prebivalci narodnostno mešanega ozemlja nanje gravitirajo, da lahko uporabljajo svoj materni jezik. Pri tem pričakujemo podporo ministra, da bo pripadnikom obeh avtohtonih narodnih skupnosti ta pravica, ki je z Ustavo dana tudi zagotovljena.   Spoštovani, Janez Poklukar, želim vam veliko elana, poguma in sreče pri vašem delu. Hvala za vašo pozornost.
Hvala lepa.   Stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke bo predstavila Anja Bah Žibert.   Izvolite.
Hvala lepa za ponovno besedo.   Če lahko kdo uredi zdravstvo je to Janez Poklukar. Če si bo kdo izbral dobro ekipo, ki ji bo lahko zaupal in verjamem, da bo on to storil bo to še ena uspešna zgodba. To je človek, ki zagovarja javno zdravstvo, to je človek, ki do potankosti pozna sistem. To niso besede katerega od politikov temveč besede njegovega mentorja in nekdanjega sodelavca iz jeseniške bolnišnice Igorja Rusa izrečene ob najavi Poklukarjeve kandidature za ministra. Zdenka Čebašek Travnik, ko je bila še v vlogi predsednice Zdravniške zbornice je dejala, da je njegovo dobro poznavanje zdravstvenega sistema zelo pomembno, za to odgovorno funkcijo. Vsi se moramo zavedati, da bo     ŠZ) – 14.40    njegov mandat krajši in vsaj v prvih mesecih usmerjen v ukrepe povezane z epidemijo. Čaka ga težka naloga zagotoviti boljšo funkcionalnost ministrstva na vseh njegovih delih. Tudi v združenju zdravstvenih zavodov Slovenije izpostavljajo Poklukarjevo dobro poznavanje slovenskega zdravstvenega sistema. Za seboj pušča uspešno zgodbo tako na Jesenicah, kot v UKC Ljubljana. Poleg vsega premore tudi pogum, da je v teh težkih razmerah pripravljen sprejeti tako zahteven izziv, je zapisan predsednik združenja Marjan Pintar. Pozitivni signali ob kandidaturi Poklukarja za ministra za zdravje so prišli tudi iz zbornice zdravstvene in babiške nege, zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. Monika Ažman, predsednica omenjene zbornice je poleg njegovega dobrega poznavanja zdravstvenega sistema izpostavila tudi njegovo dobro poznavanje zdravstvene in babiške nege. Sicer pa pri govoru o sposobnostih Janeza Poklukarja in njegovi primernosti za ministra ne gre le za besede. Gre za dejanja rezultirana v uspešnih zgodbah. Leta 2014 je postal vršilec dolžnosti in kasneje direktor Splošne bolnišnice Jesenice, ki jo ni le uspešno vodil, ampak mu je tudi uspelo zaključiti njeno sanacijo. Takrat je med drugim dejal, tolerance do korupcije ni.   Leta 2019 je prevzel vodenje UKC Ljubljana. Na tem mestu se je soočil tako z zahtevnim finančnim položajem bolnišnice, sanacijskimi postopki, kot z izzivi z naraščajočo epidemijo, virusom covid-19. Dobra organizacija, poznavanje problematike in sodelovanje so bili ključni za uspešno soočenje z vsemi zahtevnimi pogoji. V Slovenski demokratski stranki nas veseli, da je Janez Poklukar pripravljen prevzeti enega najpomembnejših in najzahtevnejših resorjev in se soočiti s številnimi izzivi. Zaradi desetletnega zanemarjanja so se na področju zdravstva nakopičile številne sistemske težave, infrastrukturni zaostanki, finančna sredstva pa so se raje usmerjala na področja, ki so v primerjavi z zdravstvom povsem drugotnega pomena, zaradi netransparentnosi in šibkega nadzora smo bili priča korupciji, zaradi neprimerne politike na področju zaposlovanja v zdravstvu in pogojev dela, pa se že leta spopadamo z onemogočenim izvajanjem pravočasne in celovite oskrbe skoraj na vseh področjih. Problem predstavlja tudi samo Ministrstvo za zdravje, ki je kadrovsko podhranjeno in ima vse prej kot optimalno zasedbo. Takšno stanje slabi operativnost in ažurnost odzivanja na ključne probleme. Dosedanje izkušnje, predstavljanje prioritete in smernice, ki si jih je zadal Janez Poklukar nas navdajajo z optimizmom. Zaveda se, da ga čaka zahtevno delo, a verjame v moč sodelovanja in ima jasno vizijo delovanja. Na predstavitvi pred matičnim odborom je bil v svojih napovedih zelo konkreten.   Veliko tega je bilo predstavljenega že v poročilu odbora, zato na tem mestu izpostavljam le nekaj njegovih poudarkov. Kot ključni težavi je izpostavil starajočo se družbo in življenjski slog. Leta 2003, spoštovani, smo imeli v Sloveniji 300 tisoč prebivalcev starejših od 65 let, danes jih imamo 419 tisoč. Po projekcijah naj bi jih bilo leta 2030 že kar 545 tisoč. Hkrati pa se na drugi strani zmanjšuje število mlajših prebivalcev. Posledično so se domovi za starejše spremenili v negovalne bolnišnice, ki pa ne dosegajo potrebnih standardov, zato je potrebno zasnovati njihovo mrežo in koncept. Nujen je sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi, poudarja Poklukar. Zadnja leta so bila za zdravstvo finančno težka. Pesti nas pomanjkanje kadra, vlaganj v         infrastrukturo praktično ni bilo, dnevni tempo pa zadnje leto narekuje še borba z epidemijo COVID-19. Po mnenju kandidata mora zdravstvo temeljiti na močnem primarnem zdravstvu, zato je nujno krepiti zdravstvene domove, preventivne programe, promocijo zdravja, referenčne ambulante in centre zdravja. Izpostavil je tudi zahtevno problematiko odhajanja zdravstvenega kadra, zlasti medicinskih sester, predvsem z delovišč, ki delujejo neprekinjeno. Javno zdravstvo mora biti jasno razmejeno od zasebnega, glede čakalnih vrst pa je potrebno odpraviti administrativne ovire, krepiti preventivo in ustaviti defenzivno medicino. Za obvladovanje epidemije so ključnega pomena spoštovanje ukrepov, velika previdnost pri sproščanjih le-teh ter zadostna precepljenost.  Kandidat za ministra za zdravje Janez Poklukar je dejal, prišel sem z ekipo in stroko postaviti / nerazumljivo/ za dobro delo, ampak na koncu bomo potrebovali voljo vseh skupaj. Verjamem, da nam ne bo lahko, ampak če se bomo poslušali in tudi slišali, bomo tudi stvari ustrezno dogovorili in začrtali pot.  V Slovenski demokratski stranki z velikim odobravanjem podpiramo njegovo kandidaturo v dobro državljank in državljanov, zaposlenih v zdravstvu, predvsem pa pacientov. Verjamemo, da se vsa politika, ne glede na to iz katere strani prihaja, zaveda pomembnosti ureditve razmer v našem zdravstvu. Pot ne bo lahka, pomemben pa je že prvi korak in ta je nedvomno podpora predlaganemu kandidatu za ministra. V Slovenski demokratski stranki gospod Poklukar to podporo ima.
Hvala lepa.  Stališče poslanske skupine Liste Marjana Šarca bo predstavil Jani Möderndorfer. Izvolite.
Kdo ni za močen javni zdravstveni sistem? Kdo ni za skrajševanje čakalnih vrst? Kdo ni za preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja? Kdo ni za to, da so zdravniki, zdravstveni delavci pravično in pošteno plačani za svoje delo? Kdo ni za to, da se posodobi zdravstvena infrastruktura? Kdo ni za nov večji vir na področju finančne, bom rekel, injekcije, se pravi znotraj zdravstvene blagajne in pa za celoten zdravstveni sistem? Kdo ni za to, da zmagamo v epidemiji? Jaz sem prepričan, da pravzaprav, vsaj v globalnem gledano, več ali manj imamo podobna stališča. Problem pa nastane v podrobnostih, seveda, na kakšen način, kako bi to urejali, to pa je seveda veliko vprašanje, ki dostikrat seveda tudi kreše različna mnenja in poglede na celotno zgodbo.  Pred nami je kandidat, ki je pravzaprav, danes smo že večkrat slišali, v osmih urah, dolgem zaslišanju v resnici povedal zelo, zelo malo. Na konkretne odgovore v resnici, razen na 3, se pravzaprav niti ni opredeljeval, razen tega, da je samo povedal, da bi bilo potrebno nekaj storiti na tem področju. V resnici ni imel jasne vizije in jasne politike, kako bo stvari reševal v naslednjem enem letu in nekaj mesecih. Kajti zavedati se moramo, da nima pred sabo štiri leta, ampak zgolj in samo eno leto in nekaj mesecev. Ta čas, sam trdim, da seveda se da narediti zelo malo za tako velik in pomemben sistem, kar se tiče na zakonodajnem področju in kar se tiče seveda tudi na konkretnih rezultatih. Lahko pa v tem enem letu zelo dodobra uničimo zdravstveni sistem. Ta vlada je to dokazala že s svojimi neposrednimi ukrepi, ki že nekateri celo veljajo.        In pokazala je, v katero smer pravzaprav gre. Kandidat za ministra je povedal v svojih stališih, da podpira javni zdravstveni sistem. Sprašujem se, kako ga bo ohranjal in naredil močnega, če pa v tej vladi sedijo ljudje, ki pravzaprav zagovarjajo, nenazadnje predsednik vlade je za to govornico zelo jasno povedal, da mora priti do spremembe sistema in začetku privatizacije zdravstvenega sistema. To je nesporno. Kako bo to naredil minister, ki bo zagovarjal javni zdravstveni sistem, ne vem. Vemo pa, da v tem času, odkar je vlada Janeza Janše, je minister imel za zdravje v glavnem večji problem se ukvarjati s tem, kako povedati svoje stališče in izpeljati svoje stališče, kajti v resnici je minister najprej bil neformalni Janez Janša, kasneje pa še začasni formalni tudi Janez Janša.   Preoblikovanje zdravstvenega sistema, predvsem pa dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, je napovedal. Kako, na kakšen nači ni povedal. Povedal je, da potrebujemo več denarja. Kako, od kje ni povedal. Povedal je, da potrebujemo novo infrastrukturo. Na kakšen način bomo to izpeljali, ni povedal. Je pa veliko govoril. Veste, v zadnjih 14-ih dnevih se veliko govori o kandidatu za ministra. In največkrat se poudarja naslednje, da je izredno dober krizni manager. Vendar mi ne potrebujemo ministra, ki bo krizni manager, mi potrebujemo ministra, ki ima zelo jasne politične usmeritve, kaj bo v resnici storil. Kajti krizni manager si lahko v bolnici, v sistemu, v podjetjih, ne pa v funkciji ministra. Biti direktor bolnišnice je eno, biti glavni in odgovorni v velikem sistemu kot je Univerzitetni klinični center Ljubljana je zopet nekaj drugega – in biti minister, na politični funkciji, in to v vladi Janeza Janše, kjer ministrova beseda maltene ne pomeni skoraj nič, je pa spet nekaj tretjega. Zato se danes sprašujemo predvsem naslednje: kaj v resnici zagovarja minister in kaj nas čaka?   Skozi to razpravo danes bomo slišali ogromno besed, kaj vse se ni zgodilo v zadnjih 10-ih letih, ali, bolje povedano, kaj se je zanemarjalo v zadnjih 30-ih letih. Vedeti pa je potrebno predvsem to, da imamo problem z zdravstveno blagajno. Kandidat za ministra je povedal, da je potrebno pregledati pravice košaric, ni pa se opredelil, katere so tiste, ki pravzaprav ne sodijo več v to košarico. Zato še enkrat ponavljam: kandidat za ministra je povedal zelo, zelo malo. Ni se opredelil, ker je vedel, da prihaja v vlado, kjer pravzaprav je vprašanje, kakšno bo imel pozicijo in moč. Dobrega zdravnika dati v slabo vlado, je škoda. Kajti v resnici izgubi zdravnik, dober zdravnik, svoj renome, dobro ime in spremljajo ga, bom rekel same slabe odločitve.   Pravilno v prašanje, ki se vedno glasi ali bomo podprli tega ministra oziroma kandidata za ministra, je seveda naslednje. Vsaka vlada, ki postavlja svoje ministre, še posebej na začetku, ko se vlada komaj oblikuje in sestavlja, mora sama najprej dokazati, da je sposobna svoje ministre sama izovliti. Ko pa dela rekonstrukcijo vlade in postavlja nove kandidate, in če gre za slabo vlado, o kateri je ta Državni zbor celo odločal na konstruktivni nezaupnici še ne en teden nazaj, pa imamo resen problem, zakaj bi podpirali kandidata – tudi, če bi bil dober – v slabi         Vladi. Ne glede na vse, ker predvidevam, da bo kandidat za ministra izvoljen, mu želimo veliko sreče, malo slabih odločitev in naj bo pogumen tudi takrat, ko mu bodo drugi odločitve vsiljevali in naj pove na glas, da to ni njegova odločitev.  Več pa seveda bomo sodelovali v razpravi.
Hvala lepa.  Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov bo predstavila mag. Bojana Muršič.  Izvolite.
Hvala lepa podpredsednik za besedo. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi.  Epidemija nalezljive bolezni Covid-19 se je zažrla v vse pore našega življenja, njen vpliv pa bomo državljanke in državljani čutili še dolgo. V Sloveniji praktično ni več dejavnosti ali področja, na katere koronavirus ne bi imel vpliva. Med njimi je gotovo najbolj na udaru prav zdravstvo in če ni dovolj, da je zdravstvo, kot ključni steber, v boju zoper epidemijo, ves čas ta na robu svojih zmogljivosti, nam je Vlada žal postregla s številnimi aferami, ki so zdravstvo še dodatno obremenile, namesto, da bi vse napore usmerila v krepitev zdravstva. Lahko pa samo občudujemo žrtvovanje vseh preobremenjenih in številčno podhranjenih zdravstvenih delavcev, zdravnikov in medicinskih sester, katerih žrtev ne bi bila v tolikšni meri, če bi Vlada pomanjkanje kadrov in prostorskih stisk v zdravstvu reševala bolj sistematično, predvsem pa pravočasno. Epidemija ves ta čas narekuje tudi izvedbo večine zdravstvenih programov. Eden od razlogov je tudi vdor virusa med zaposlene in paciente. Čakalne dobe so povsod. Še vedno, za najmanj 2 meseca daljše, pri tem pa skrbijo tudi diagnoze, ki bodo morda odkrite pozno ali celo prepozno.  Razmere v zdravstvu so resda resne, Vlada pa še vedno igra svoje politične igre, pa naj si bo to s spornimi nabavami medicinske opreme ali s sprenevedanjem Vlade glede morebitne neustreznosti hitrih antigenskih testov, za katere še vedno ne vemo, povsem natančno, ali je njihova nabava povsem ustrezala javnemu razpisu glede kriterijev občutljivosti. Končni rezultat teh političnih igric pa bomo, spoštovani, na koncu plačali državljanke in državljani. Upamo lahko le, da ne s svojim zdravjem ali še huje, z življenji.  Spoštovani, Slovenija je bila med zadnjimi državami v Evropi, ki je v začetku pomladi preteklega leta, dobila prve okužbe z novim koronavirusom, a smo na drugi strani tudi tista država, ki je v drugem valu epidemije v svetovnem vrhu po številu umrlih na milijon prebivalcev. In to je situacija, s katero se bo moral ukvarjati novi minister za zdravje.  Kandidat za novega ministra za zdravja, gospod Janez Poklukar, je v javnosti poznana oseba. Lahko rečemo, da ne gre za nov in neprepoznaven obraz v slovenskem prostoru, vsekakor pa gre za nov obraz v slovenskem političnem prostoru. Zase pravi, da je nestrankarski kandidat oziroma da ni kandidat nobene izmed strank vladajoče koalicije. Janez Poklukar ima dolgoletne izkušnje s področja vodenja zdravstvenih ustanov, saj vemo, da je navsezadnje uspešno vodil bolnišnico Jesenice in zaradi svoje profesionalnosti in delovne uspešnosti, kasneje bil imenovan tudi namesto generalnega direktorja UKC Ljubljana.  Kandidat za ministra pozna slovensko zdravstvo in zdravstveni sistem. Ima izkušnje s področja vodenja zdravstvenih ustanov, a kako mu bo šlo na mestu         prvega človeka na področju slovenskega zdravstva, težko sodimo.   V obstoječem sklicu Državnega zbora bo današnje imenovanje gospoda Poklukarja že četrto po vrsti. Frekvenca menjave ministrskih kandidatov na zdravstvenem ministrstvu je velika. Če bi se uveljavil celo predlog sedanjega začasnega ministra za zdravje, predsednika vlade, o tako imenovanih rotacijah vladnih ministrov na poziciji ministra, pa bi bila ta frekvenca še toliko večja. Navkljub dolgoletnim političnim izkušnjam in poznavanju našega političnega sistema so si vladajoči zamislili kar rotacije ministrov na položaju ministra za zdravje. To je jasne pokazatelj, da je zdravje in urejen sistem v Sloveniji na lestvici prioritet te vlade povsem na dnu.   Covid kriza je v prvi vrsti zdravstvena kriza. Pokazalo se je, da smo in še vedno uspešno premagujemo, zahvaljujoč sistemu, ki mu lahko rečemo oziroma mu rečemo javni zdravstveni sistem. Ko so vse ostale oblike zdravstva odpovedale, je javni zdravstveni sistem vzdržal. V poslanski skupini Socialnih demokratov upamo, da se tega ministrski kandidat zaveda. Upamo pa tudi, da se zaveda namer in želja nekaterih političnih strank po dokončni privatizaciji našega zdravstvenega sistema.   In članice in člani Odbora za zdravstvo smo na maratonski seji zaslišanja bodočemu ministru zastavili ogromno vprašanj, ki so bila za nas pomembna. Predvsem nas je zanimalo, kako bo kandidat razmejil javno zdravstvo in zasebno zdravstvo, kako bo finančno ter kadrovsko podkrepil javni zdravstveni sistem ter kako bo nastopil proti korupciji v zdravstvu. Socialnim demokratom je pomembno, da se uredi področje dolgotrajne oskrbe, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije postane aktivni kupec, pomembno za nas pa je tudi to, da sta obe terciarni bolnišnici, ki jih imamo v Sloveniji, tako UKC Ljubljana kot tudi UKC Maribor deležne primerljivih finančnih podpor in investicij. Sistem poklicnih bolezni je pri nas v zadnjih 30 letih razpadel. A to ni osamljen primer težav in problemov našega zdravstva. Seznam je dolg, čas do novih volitev pa se hitro približuje. Kljub temu da imamo zdravstveno krizo in da je naš javni zdravstveni sistem tik pred tem, da pregori, tega ne smemo in ne moremo dopustiti.   Torej, spoštovani bodoči minister. V prvi bo, vrsti, boste za razpad, morebitni razpad ali ohranitev našega zdravstvenega sistema odgovorni vi. Vaša dejanja in od vašega vodenja sistema bo odvisno, kakšno zdravstvo v Sloveniji bomo imeli. Socialni demokrati bomo burno in budno spremljali vaše poteze in zakonske predloge, ki jih boste poslali v Državni zbor. Ne bomo dopustili, da bi javni zdravstveni sistem razpadel in se pred našimi očmi dokončno sprivatiziral. Glede na vse težave v zdravstvu in krizo, v kateri smo se znašli, boste imeli izjemno težko nalogo in težko delo.  Kandidata za ministra za zdravje v Poslanski skupini Socialnih demokratov ne bomo podprli. Menimo pa, da je povsem tem fiasku, ki ga je vlada in vladajoča koalicija si privoščila na področju zdravstva, odgovornost, da si kandidata imenuje sama.   Hvala lepa.
Hvala lepa.   Stališče poslanske skupine Stranke modernega centra bo predstavila Mojca Žnidarič. Izvolite.
Hvala za besedo, podpredsednik. Spoštovane in spoštovani.   Danes v Državnem zboru odločamo o kandidaturi gospoda Janeza Poklukarja za novega ministra za zdravje. Zdravstvo kot trenutno ključni resor za obvladovanje epidemije bolj kot kadarkoli potrebuje ministra, ki bo s svojimi kompetencami in vodstvenimi sposobnostmi pripomogel k temu, da bomo učinkovito prebrodili zdravstveno krizo, v kateri se trenutno nahajamo.   Kandidat Janez Poklukar je v minulem tednu na seji Odbora za zdravstvo predstavil svoje         usmeritve za ministrovanje, v katerih je kot prioritetnega pomena izpostavil obvladovanje epidemije Covid-19 v nadaljevanju pa zagotavljanje srednjega in dolgoročnega vzdržnega zdravstva ob izzivih, ki jih prinaša starajoče se prebivalstvo. Gre za pomembne poudarke, ki bodo bistveno pripomogli k temu, da zdravstveni sistem pod težkimi pritiski ne bo klonil v izjemno zahtevnem času, ko potrebuje vsaj minimalno stabilnost in predvidljivost. V povezavi s situacijo, v kateri se trenutno nahajamo v Stranki modernega centra ponovno poudarjamo pomen cepljenja, ki predstavlja najpomembnejše orožje, s katerim bomo lahko dosegli kolektivno imunost. Minister za zdravje bo na tej točki z aktivnim pristopom odigral ključno vlogo pri izvajanju strategije cepljenja. Njegov fokus mora biti po naši oceni usmerjen v izdelavo komunikacijske strategije, s katero bo s pomočjo stroke ustrezno nagovoril državljane, da se bodo v zadostnem številu odločili za cepljenje. Kljub trenutni prioritetni bitk z epidemijo pa ne moremo in ne smemo razvrednotiti pomena javnega zdravstva, katerega cilj je ohraniti univerzalno in vsem dostopno zdravstveno oskrbo, zato podpiramo napovedane napore kandidata za ministra, s katerimi namerava krepiti zdravstvene domove, preventivne programe, zagotavljanje dodatnih ukrepov na področju promocije zdravja, krepitev referenčnih ambulant in centrov zdravja, vzpostavitev komunikacijskih kanalov med zdravstvenimi ravni ter zagotovitev integrirane zdravstvene oskrbe na vseh nivojih. V Stranki modernega centra kot eni izmed zavez iz koalicijske pogodbe poseben pomen pripisujemo celoviti ureditvi področja pridelave in rabe medicinske in industrijske konoplje v medicinske, učne, znanstveno raziskovalne, veterinarske ter gospodarske namene. Menimo, da je potrebno omogočiti vsestransko rabo medicinske konoplje, zaradi njene uporabnosti in učinkov na ljudi in živali ter hkrati, zaradi preprečitve zlorab regulirati gojenje in pridobivanje industrijske konoplje, ki je široko uporabna na področju prehrane in nege, na področju industrije, okolje varstva in zdravja. Na tej točki od ministra pričakujemo odprti dialog in pripravljenost na sodelovanje. Želimo si, da bomo z imenovanjem gospoda Poklukarja pridobili sogovornika, ki razume zakaj je to področje nujno potrebno celovito urediti. Res je, da je odprava in ublažitev posledic epidemije prvi korak do normalizacije trenutne zdravstvene slike. Hkrati pa je potrebno slovenski zdravstveni sistem pripraviti na dolgoročne pritiske ter vsem državljankam in državljanom zagotoviti dostopne in kakovostne zdravstvene storitve ter predvsem pravočasno obravnavo brez dolgih čakalnih vrst pri čemer virus Covid-19 ne sme predstavljati ovire, saj bomo z njim živeli še nekaj časa. Zavedamo se, da bo kandidat za ministra gospod Janez Poklukar v primeru izvolitve ministrovanja prevzel v najbolj nezavidljivem času. Sam je v minulih tednih izpostavil, da bi raje bil v ambulanti, vendar verjame, da lahko na položaju ministra naredi bistveno več za ljudi. V Poslanski skupini SMC njegova prizadevanja pozdravljamo. Zavedamo pa se, da bo naloge vse prej kot enostavna. Janez Poklukar se je izkazal namesto generalnega direktorja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in verjamemo, da se bo izkazal tudi na mestu ministra za zdravje. Naš apel gre tudi v smeri, da bo potrebno v prihajajočem obdobju še naprej odpravljati posledice nezadostnega razvoja zdravstva v preteklih obdobjih, ki so posledica zgrešenih politik in strogih varčevalnih ukrepov v obdobju krize in po njej. Danes se razlogi za krizo nahajajo tudi v situacij, v kateri smo se znašli, zaradi epidemije, zato bo potrebno pozornost usmeriti tudi v izhodno strategijo kako zdravstvo nasloviti in obravnavati tudi po njenem koncu. Zdravstvo ostaja prvovrstna politika tema, saj se poleg interesov državljank     ŠZ) – 15.10    in državljanov prepletajo interesi zdravstvenih zavarovalnic, interesi dobaviteljev medicinske opreme, interesi zdravniškega ceha in drugih zaposlenih, ki so v trajnem konfliktu, ki ga je venomer težko upravljati. Kandidatu za ministra za zdravje želimo srečno roko pri krmarjenju med številnimi deležniki, ki se zrcalijo po premici različnih interesov in želja. Naš cilj ostaja kakovostno in vsem dostopno javno zdravstvo in sledenju tega, danes kandidatu za ministra za zdravje izrekamo svojo podporo.  Hvala.
Hvala lepa.  Stališče Poslanske skupine Levica bo predstavil Željko Cigler.   Izvolite.
Hvala za besedo. Kolegice, kolegi.  Spoštovani, Slovenija se sooča z verjetno enim najhujših problemov v zadnjem času svoje zgodovine, to je hudo zdravstveno krizo. S covid krizo, ki se v naši državi kaže v zelo velikem številu umrlih. In danes se ustvarja vtis ob imenovanju novega ministra za zdravje, to je petega od začetka tega mandata Državnega zbora, dve leti in pol imamo mandat in ministri za zdravje, v času ko je zdravstvena situacija zelo huda, so se izmenjevali kot po tekočem traku. Minister Fakin, minister Šabeder, minister Gantar, minister Janša, zdaj imamo na vrsti imenovanje ministra Poklukarja. In dejansko ustvarja vtis, da dobivamo ministra za zdravje, ki bo strokoven in samostojen v vodenju zdravstvene politike. Ampak glejte, ta vtis je napačen. Napačen najprej zato, ker je strokovnost pri tej vladi v drugem planu. Napačen tudi zato, ker politiko določa vlada, predvsem pa njen predsednik. Nenazadnje pa je ta vtis napačen zato, ker so nastavki za spontano privatizacijo sistema javnega zdravstva oziroma zdravstva v Sloveniji že postavljeni. In en vladni krizni menedžer ne more in ne bo odpravi krize, ki jo povzroča trenutna vlada sama, vlada Janeza Janše. Kandidat Poklukar je na zaslišanju izjavil, da virus ne izbira, ampak najde in to predvsem najšibkejše. To drži. Ampak drži tudi, da prav najšibkejših ta vlada v epidemiji ni zaščitila. Govorim o 130 tisoč ljudeh v brez v Sloveniji, ki nimajo izbranega osebnega zdravnika in preko 3700 žrtvah epidemije.   To sta zgolj dva podatka, ki ponazarjata bilanco dela te vlade in njeno uspešnost. Vlada v katero zavestno vstopa kandidat Janez Poklukar in edino kar nas lahko moti bolj ob dejstvu, da je Janez Poklukar nekritično in brezidejno vstopa v to vlado so napovedi, ki smo jih slišali na njegovem zaslišanju na Odboru za zdravje, pristojnem odboru Državnega zbora. Slišali smo, najprej, da bo potrebno redefinirati košarico pravic, saj se naša populacija v Sloveniji stara. Ampak ta argument je enak tistemu, da smo, ko smo ga imeli v domovih za starejše katastrofo za to, zato je bila tam katastrofa, ker so tam starostniki. Ja, kdo pa naj bi bil v domovih za starejše. V domovih za starejše se je zgodila katastrofa zaradi zgrešene politike te vlade. In namesto košarice pravic, spoštovani kandidat za ministra za zdravje je potrebno redefinirati prioritete. Kako je možno, da ta vlada v vseh osnutkih nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost, sredstva za zdravstvo omejuje na 200 milijonov evrov.   Kako je možno, da v času največje zdravstvene krize, v moderni zgodovini ta vlada sprejema zakon, s katerim zagotavlja 780 milijonov za orožja, 3700 ljudi je umrlih, 130 tisoč nima izbranega osebnega zdravnika v tej državi. In to je možno zato, ker so to in takšne prioritete vlade, ni človek na prvem mestu. Vlada v katero, ponavljam, kandidat vstopate zavestno. Kandidat Poklukar je Zavod za zdravstveno zavarovanje vztrajno imenoval na zaslišanju zavarovalnica. Ampak to ni zavarovalnica. To je javna blagajna, ki deluje po principih solidarnost in načrtovanja. Ni popolna, ampak vsekakor tudi ni zavarovalnica. Je pa lansko leto Zavod za zdravstveno zavarovanje končal s 87 milijoni evri primanjkljaja. Zakaj? Ker tudi ta vlada meni,         da gre zgolj za zavarovalnico, ki jo je treba čimprej potopiti in ustvariti prostor za privatne zavarovalnice in zasebnike, ki temu sledijo in čakajo. V času te vlade je bil v interventni zakonodaji sprejet razpis, preko katerega bodo zasebni izvajalci zdravstvene dejavnosti v žepe pospravili milijone zbranih premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Nepravičnih in nesocialnih premij, ki so jih v času krize plačevali tisti najšibkejši, za katere gospod Poklukar meni, da jih je potrebno zaščititi. V času te vlade so zavarovalnice pospešeno in kalkulirano kupovale in še kupujejo zasebne izvajalce zdravstvenih storitev in dejavnosti. V času te vlade je en posameznik hkrati sedel v strokovni skupini za COVID-19, obenem pa kupoval javno infrastrukturo, ter mastno služil s hitrimi testi. Ta vlada ščiti kapital, svoje lastne interese, svoje prijatelje, nikakor pa ne najšibkejših. Še enkrat, to je vlada, kandidat za ministra za zdravje, v katero stopate.  Iz predstavitve na matičnem Odboru za zdravje je mogoče sklepati zgolj in samo to, da bo Janez Poklukar nadaljeval delo te vlade. Dobivamo torej še enega ministra, ki bo za kratek čas držal štango, medtem ko bodo košček za koščkom delovnim ljudem odvzeli še tisto malo javnega zdravja, ki ga je še ostalo. Zato je v resnici možno zgolj dvoje. Ali gospod Poklukar ne ve, v kaj se spušča, ali pa ve in mu je vseeno. V prvem primeru ni primeren za ministra, v drugem še manj. V Levici bomo zato njegovi kandidaturi nasprotovali. Hvala.
Hvala lepa.  Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi razprava poslank in poslancev o predlogu kandidata za ministra.   Besedo ima Robert Pavšič, za njim pa bo razpravljal dr. Franc Trček.  Izvolite, imate besedo.
Najlepša hvala, predsedujoči.  No, jaz bom tudi govoril, kot da je minister danes z nami, ker sem prepričan, da nas spremlja, ker to, kar se bo danes spregovorilo, in to, o čemer se bo danes govorilo, je po moje zelo pomembno, če ne celo strateško, tudi če gre samo za leto dni časa.  Predstavitev in stališča danes so bili oziroma so bila izrazito dualna. Po eni strani je bil kandidat za ministra pravcati mesija, veliko superlativov smo slišali, po drugi strani pa se že od odstopa nekdanjega ministra, še prejšnjega, pred gospodom Janšo, odpira cela vrsta vprašanj. Tako kot se je v tem mandatu in v vseh prejšnjih zvrstila cela vrsta ljudi, tako se bo danes zvrstilo tudi ogromno vprašanj. Vsi ministri in večina kandidatov, ki smo jih spoznavali, ne samo v tem mandatu, ampak tudi v prejšnjih, vsi so bili poznavalci sistema, vsi so bili profesionalci, ampak premaknilo pa se ni kaj dosti. Zato je tudi danes tukaj prisotna skepsa. Tudi zaradi tega, ker so bili kot poznavalci in profesionalci vedno kot ministri odvisni od politike in tukaj se pa zadeva zaplete, saj stroka v političnem smislu oziroma v političnem delovanju prevečkrat odpade, sploh pa je to praksa te vlade. Jaz vas, kandidat za ministra, razumem. Če te predsednik vlade povabi za ministra, na tako odgovorno funkcijo, potem tega ne moreš pač zavrniti. Seveda bi bil gospod Poklukar raje v ambulanti, tam je odvisen samo od samega sebe, ampak tega izziva, te ponudbe niste mogli, oziroma niste smeli zavrniti.  Od predsednice Odbora za zdravje sem danes slišal, da je podal kandidat izčrpne odgovore. No, to je sicer stvar percepcije, ker meni se je zdelo diametralno nasprotno. Ognil se je vsebini, tako kot se je vsebini ognil njegov predlagatelj, premier. Danes je govoril, pravzaprav prebral njegov življenjepis. To je sicer pomembno, ampak neke politične, neke strateške,         čeprav je samo še leto dni časa, usmeritve pa od njega nismo slišali.   Slišali pa smo nekatera kar nevarna izhodišča, ki so bila mimogrede navržena med stališči in ki jih bo minister zagotovo moral obravnavati. Že nekajkrat, da je zdravstveni sistem potreben prenove. Če ni bila ta prenova mogoča v 30-ih letih, ne vem, kako bo mogoča v enem letu. Torej časa ne bo. Slišali smo o monopolnem zdravstvenem zavarovanju - tukaj pa se bojim, da bo rešitev se našla zelo hitro. Ampak na čigav račun? Slišali smo o regulirani konkurenčnosti. Ja, verjetno bo regulacija konkurenčnosti merjena s političnimi parametri, kar je spet nevarno.   Ena zadeva me je pa zelo zmotila in zbodla in upam, da ste jo vsi slišali. Ugovor vesti v medicini in farmaciji. Jaz upam, da se zavedate, kaj to pomeni iz prakse, ki smo jo srečali, recimo na Hrvaškem ali pa na Poljskem. Upam, da sem to narobe razumel, ker če nisem, potem gre tukaj za poseg v že pridobljene ustavne pravice. Ampak tudi s tem se bo očitno moral minister ukvarjati.   Baje, da je gospod Poklukar dober manager. Lahko, da je. Ampak v anonimnem pisanju, ki ga je že kolega predstavil v stališču in ki smo ga prejeli vsi poslanci, smo lahko videli kar nekaj podatkov, ki bodo terjali odgovore. In škoda, da tega dokumenta nismo imeli že na zaslišanju, ker potem se danes z njim nebi rabili ukvarjati. Ampak tukaj je kar nekaj trditev, za katere upravičeno domnevam, da so resnične. Tekoča izguba kliničnega centra v Ljubljani 25 milijonov evrov je največja v zgodovini, tako trdi avtor tega, dolg do dobaviteljev pa je še vedno enak in znaša 72 milijonov evrov. Mislim, to je ogromna obremenitev največjega zdravstvenega zavoda v Sloveniji. Poleg tega še najem kredita v višini 20 milijonov evrov, ki pa še ni bil vrnjen, in tako se številke vedno znova nabirajo. Nekaj je še navedb, ki jih bomo zagotovo spremljali v naslednjih dneh, tudi glede nujne obnove t.i. bolnišnice za covid bolnike, ki baje ni primerna za obravnavo teh bolnikov, sploh če ni razglašena epidemija, takrat jo bomo verjetno zaprli, pa od tega kako se je domiselno zapakiralo določene stroške obnove v druge postavke. Škoda, ker kandidat za ministra ne more še enkrat odgovarjati na te zadeve, ker bi zelo rad slišal odgovore in verjamem, da jih bom v prihodnost.  Nekaj pa je res – ta minister se bo poleg vseh teh nevarnih zadev, ki sem jih omenil, moral ukvarjati predvsem z epidemijo. Za drugo pač ne bo časa.   Nekaj pa se na zdravstvenem področju zagotovo pripravlja, sploh če spremljamo zadnje 3 tedne. Serijsko se zamenjujejo člani svetov zavodov po vsej Sloveniji. Na zadnji seji vlade se je ekspresno zamenjalo dva člana sveta zavoda v splošni bolnišnica Izola, ki jim mandat poteče 17. maja letos. Kaj se tako mudi, da ta vlada ne more počakati niti 2 meseca, da se normalno izteče mandat tem članom sveta zavoda? Mene to samo prepričuje v to, da se nam na zdravstvenem področju trenutno pripravlja nekaj zelo velikega, ker če ne, takega kadrovskega pogroma v bolnšnicah oziroma v zavodih, kjer to nebi bilo potrebno, nebi doživeli. Pa ga doživljamo. Prav zanima me, kaj bo zdaj naslednji korak – in tega naslednjega koraka         se pa dejansko bojim. In bojim se tudi obravnavanja stroke.  Do nas je prišla informacija, da so pritiski Vlade na direktorja NIJZ, gospoda Milana Kreka, da naj odstavi oziroma zamenja vodilnega epidemiologa oziroma v. d. epidemiologa, kot so mu že nekajkrat rekli, to je, gospoda Marjana Fafangela. Zakaj? Zato, ker si je drznil podvomiti v učinkovitost in sorazmernost ukrepov, ki jih spremljamo in doživljamo in živimo že zadnje 4 mesece. Mislim, to je pa res greh, če zahtevaš bolj kakovostne hitre teste. To je strašen greh. Če zahtevaš preverjanje pozitivnih hitrih testov ljudi, ki nimajo simptomov, s PCR testi, to je tudi strašno… Če zagovarjaš, da se odprejo šole do 5. razreda, tudi to je grozen greh in če si upaš dvomiti v to, da je omejitev gibanja na regije in občine dejansko učinkovita. Če opozarjaš, da karantenske odločbe ne more izvajati Nacionalni inštitut za javno zdravje, ker ni pač represivni organ. Če opozarjaš na pretiranost, nesorazmernost ukrepov in vojaško vodenje epidemije. In na koncu, tisto, kar pa v tej stavbi že spremljamo že 4 mesece, če opozarjaš na neurejen sistem bolniških nadomestil, ki je bil dejansko izvirni greh za ekspresno in eksponentno širjenje Covid epidemije. Okuženi so odhajali na delo, ker si pač niso mogli privoščiti 20 % manjšega plačila in to je bil izvirni greh. Ne vem, ali naj nadaljujemo z zadnjo novico z ulice, kjer pravijo, najeli bomo avtobus in se šli cepit na Balkan, ker nam naša država tega ne omogoča.  Na zaključim; kdo ve, mogoče bi bilo danes, za gospoda Poklukarja najbolje, da ne bi bil potrjen. S tem bi mu naredili, po moji osebni oceni, največjo uslugo, profesionalno in politično, zato jaz njegovemu imenovanju nasprotujem.
Hvala lepa.  Besedo bo dobil dr. Franc Trček, za njim pa Iva Dimic.  Izvolite.
Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj.  Zdaj, če si najprej postavimo vprašanje, kaj pa je zdravstvo v Sloveniji ali sistem slovenskega javnega zdravstva? Izraženo v penezih, je to dobrih 4 milijarde interesov. Nekje med antipodom kadrovsko podhranjenega ministrstva, že dolgo, kajne, in na drugi strani, dejansko, če hočete, parlamenta ali skupščino slovenskega javnega zdravstva, 45 ljudi v ZZZS-ju. In vmes seveda 4 milijarde interesov in običajno nekih predsednikov Vlad, ki prej ali slej klecnejo. Šarcu je Vlada padla, običajno se to že pozablja, na zdravstvu, na interesih zavarovalnic in na dveh njegovih ministrih, dveh ključnih, naj mi kaki drugi ministri oprostijo.  Konkretno, glede kandidata, se bom vrnil malo pozneje k njemu, ampak, poslušal sem te razprave iz pisarne oziroma stališča poslanskih skupin… In veste, to je tako, malo tragikomično, pa cinično. Kako, bom rekel, SMC, ki je bil takrat veliki SMC, kot sedanja koalicija, ste večino stališč nekako bral na način, kot da ste vi zdaj neka nova politična sila, ki je prišla v parlament, 2 meseca nazaj, pa bo         govorila, kaj bi bilo fino narediti s slovenskih zdravstvom.   Zdaj, človeka v veliki meri tudi določa v politiki to, s kom gre v španovijo. Gospod Poklukar je strmo, tudi z neko dozo, če hočete, norosti ob vseh grožnjah relativno uspešno saniral jeseniško zgodbo. Delno je bil tam olajševalna okoliščina, da so neki notranji konkurenti odšli. Eno so se upokojili, eni so odšli, kakšna je zgodba bila v UKC Ljubljana, da bi nekaj decidirano to sodbo podajal tukaj, bi potreboval nekaj več informacij.   Zdaj, kar pa zadeva neko samo zaslišanje ali hearing, toliko časa sem že poslanec, pa na teh hearingih običajno sedim, visim tudi, če nisem član matičnega delovnega telesa, pogosto, in na hearingih je ob tem, kaj kandidati povejo, odgovorijo, zame dejansko še bolj pomembno to, kaj preslišijo. Ali čemu se v bistvu nekako izognejo. Zdaj, kandidat je nekako preslišal moje vprašanje, kaj bo naredil s paralelizmom. Imamo kadrovsko podhranjeno ministrstvo, imamo to, kar je vidni član NSi-ja, dolgoletni Lojze Peterle v nekem zadnjem intervjuju lepo rekel, da ne gre samo za reševanje življenj, da gre tudi za veliki posel, ki poteka in je v veliki meri potekal mimo ministrstva, kar je navsezadnje tudi zdaj že bivši minister Gantar priznal. Takrat ko so te predihovalnike ali, če hočete, Zdravca Počivalška ne vem, golfe, pasate, ki so se izkazali za jugiče brez rezervne gume, če malo karikiram, zašuštrali, ko ste zašuštrali do konca, potem ste se spomnili resornega ministra. Skratka, ne vem, a bo Jelka Godec del ministrove ekipe ali bo še vedno del vrhovnega kriznega menedžerja, če se tako izrazim.   Preslišal je tudi vprašanje, kaj bomo naredili s komuniciranjem epidemije. Seveda, nekoliko pričakovano ni hotel komentirati neke odgovore vlade, kar sem pričakoval, ampak v katero navsezadnje gre. Ne vem. Laganje vršilca dolžnosti ministra za zdravje in sedanjega premierja o validaciji teh hitrih testov. Ker očitno v tem pišmevritičnem odnosu vlade do Državnega zbora nihče niti resno ne prebere odgovorov, ki jih dobi, ko so jasno zapisali, Janša je trdil v to evalidirano, notri je pa dejansko stavek na osnovi nekih delnih testiranj.   Preslišal je tudi odgovor na vprašanje cene hitrih testiranj. Tu je neki odgovor vlade napotoval, da lahko minister za zdravje dejansko to ceno spremeni glede na količino in obseg, glede na to, da se je ta začetna mašinerija z obilico šlamastike vseeno vzpostavila, je verjetno ta cena na enoto testiranja lahko nižja. Razen seveda, če neki prijateljčki ne bodo služili podobno, kot služi neki brat na novoletni in podobni galanteriji, ki jih državna podjetja zdaj skoraj morajo pod muz kupovati.   Preslišal je tudi vprašanje, kaj s penezi, ki trenutno iz dodatnega, dopolnilnega, kakorkoli hočete, zavarovanja sedijo na privat zavarovalnicah pa bi jih lahko porabili za rehabilitacijo po Covidu, ki bo zahtevna. Ne le za neke starejše ljudi po emšu, tudi za neke ljudi srednjih let. Kar nekaj zgodb poznam, zelo aktivnih športnikov, ki so imeli zelo težke oblike covida in ugotavljajo, enostavno, da so, kot da bi jih pribil na 20 % energije.   Preslišal je tudi vprašanja okrog         konflikta interesov ali konfliktov interesov, o katerih je Robi nekako predhodno govoril. S pozicije moči, ko je bil prvi človek UKC je nekako šel stran iz nekega združenja, kjer so sedeli prvi ljudje nekih drugih javnih zdravstvenih zavodov malo na način saj mi smo sami po sebi, mi smo državo v državi kot Banka Slovenije. Jaz nekako tega ne potrebujem. Sedaj, ko sem se pripravljal na danes sem malo razmišljal kaj bi pa bilo, če bi gospoda Poklukarja predlagala kakšna druga koalicija recimo cool pa verjetno bi z desne strani te elipse poslušali to, kar smo poslušali takrat pri enem bivšem ministru gospodu Šabedru. Verjetno bi to, kar je Robi prej govoril ti milijoni, te izgube se mu naprej metale verjetno bi tudi kdo govoril, da je kriv, da je nesposoben in tako naprej, čeprav tisti, ki smo se malo poglobili v sistem slovenskega zdravstva vemo, da je to neka sistemska težava, ki pa seveda vleče nekaj vzporednic do tega, da nekdo pride do nekih penez, ki bi jih treba kam drugam analizirati v slovenskem javnem zdravstvu, ampak malo za šalo malo za res SDS je tako načelna stranka, da ko rečeš rdeča zvezda skoraj padejo v znak v Mariboru pa domujejo na Partizanski pa na Kardeljevi ulici, kar me mogoče veseli kot oblika nekega bodočega sodelovanja samo še Kidričev trg zasedete. Če bi bil Tanko sedaj bi gotovo to komentiral pa ne vodi seje, žal. Robi je tudi omenjal ugovor vesti. Seveda nimam neke iluzije, da bo v tem letu dni, če bo potrjen kandidat za ministra lahko kaj dosti naredil. Te iluzije tudi nima, zaradi tega, ker gre v neko napačno španovijo. V neko španovijo, kjer imajo že žal to modri težave z nekim svojim lastnim kadrom iz zdravstvene stroke, ker se pač enostavno povedano ne pustijo potunkati več v tako šlamastiko, v neko če parafriziram ministra Širclja olimpijsko tekmovanje, kjer je ta Vlada pripeljala Slovenijo na / nerazumljivo/ treh držav, ki so najmanj uspešne glede ukvarjanja z drugim valom epidemije. Nismo to zakuhali Miha Kordiš, ki vam je skoraj za vse kriz pa jaz ni to zakuhala opozicija ni to zakuhala ulica niso to zakuhali kolesarji. Sam kandidat je nekako rekel, ko sem ga malo provociral kdo bo pa sedaj vodil politiko slovenskega zdravstva ali boste to kot izhaja iz Ustave vi ali bo nad komadant Ivan Janez. Sedaj gospod minister je rekel tako kot je zapisano v Ustavi. Malo nimam iluzij, da bo temu tako na neki predhodni seji je kolega Robi bral neki dopis znanega vrhunskega slovenskega zdravnika kako je bilo na pogajanjih glede nabave neke drage medicinske opreme pri sedanjem vršilcu dolžnosti ministra. Veste neka resna politika se začne tudi tam, da si nekako postaviš gabarite na kaj se spoznaš in na kaj se dejansko ne spoznaš. Tudi te menjave, ki se sedaj izvajajo v svetih zavodov. Ne le to, da se blazno mudi, ampak veste jaz grem tudi gledati katere ljudi iz vaših političnih kvot pa nastavljate v te zavode. To je približno gledam tukaj kolega Bandellija kot da bi on meni nastavil za šefe njegove firme, ki pa res pojma nimam o tem. Se opravičujem Marko, da te malo zlorabam s čemer si se prej ukvarjal. Važno je samo, da je prava barva knjižice. Saj ni to nič novega. Ko je Janši razpadala druga vlada ste podobno delati po DSO(?) tik pred zdajci imam zelo dobro v spominu ste pač nekomu, ki se je izkazal ste ga dali tam, ampak ne za DSO je samo     ŠZ) – 15.40    je samo SD kriv, vi nimate nič s tem. Skratka, nekako se malo čudim samemu kandidatu, ker gre v neko zadevo dvojno zvezanih rok, nimam pa iluzije, če ne bi na to pristal, bi ga pa začeli nabijati v UKC Ljubljana. Itak bi rekli, glej saj si Šarčev kader, toliko je minusa in tako naprej. Jasno je, da ta vlada predvsem in ta koalicija predvsem ljudi denar. Saj njeno delovanje v letu dni, je zdaj smo mi pri koritu, zdaj bomo pa mi talali, saj ta nacionalni načrt za okrevanje in obnovo je lep del, te naši bratranci betonirajo zgodbe. Namesto, da bi se ukvarjali s tem, kar bi morali nabiti, bom rekel malo na način NSi, svetinja. Kvalitetno dostopno javno zdravstvo je civilizacijska pridobitev, ne pa da se zdaj spomnim še za časa Cerarjeve vlade, ko je sedaj minister za infrastrukturo govoril, pa saj ni važno kam gre denar, bomo zasledovali denar, tudi če se bo operiralo tukaj ali v bližini, čez mejo ali nekje v tujini, pa sem jaz takrat rekel, ja potem najbolje da medinske fakse zapremo. To je pač neka španovija in združba v katero se gospod Poklukar podaja. V kolikšni meri z neko mehko prisilo, v kolikšni meri brez prisile, ne vem, za razliko zlasti ljudi z desne strani političnega pola, ker bolj vidite v mojo glavo, kot jaz sam, kako ubesedujete, jaz teh sposobnosti nimam. Pa da ne bom predolg, da tudi kolegom ostane. Zdaj izhajajoč iz tega, kar jaz vem iz Jesenic, je gospod Janez Poklukar dober kandidat, ki pa kandidira v vladi in v neki konstulaciji, ki ne le, da je slaba, ampak ki je v bistvu nevarna in tudi zaradi tega te kandidature ne morem podpreti.  Hvala.
Hvala lepa.  Besedo ima Iva Dimic, pripravi naj se Marko Bandelli. Izvolite.
Hvala lepa, spoštovani predsedujoči, spoštovane kolegice in kolegi.  Nova Slovenija je predlagala predsedniku vlade kandidata za ministra Janeza Poklukarja, zato ker je poznavalec slovenskega zdravstvenega sistema, ker je poznavalec, kako naj deluje javni sistem, zato ker ima za pokazati iz preteklih izkušenj marsikatero dobro opravljeno delo, tudi sanacija bolnišnice Jesenice, pa tudi v UKC-ju in tudi zato, ker je mož, ki da veliko na dogovor, na sodelovanje in katerega podpira nenazadnje tudi stroka, zdravniki, babiška nega, medicinske sestre, kirurgi, skratka ima širšo podporo. V svoji prvotni predstavitvi na hiringu, kot sta bili mnogi priče, si je postavil nekih pet, mogoče šest osnovnih točk in jaz jih bom še enkrat ponovila, zato ker tudi v stališču marsikatera poslanska skupina je posegala na področje, o katerem kandidat za ministra ni govoril. Ampak je rekel sledeče, da si želi, da bi se čakalne vrste, kakovost in ustrezna oskrba bila v pravem času. Da epidemija trenutno kroji delo, da manjka vlaganj v kadre in infrastrukturo, da kot minister bo lahko poskrbel za srednjeročno vzdržno javno zdravje, da je primarno zdravje in krepitev le njega ena izmed njegovih prioritet, zdravstvene domove in tudi programe. Da je potrebno seveda vedeti, da imamo največ bolnikov z arterijskimi boleznimi, možganska kap in rak. Da je krepitev v         preventivnih programih, v promociji zdravja, da je potrebno okrepiti ambulante na terenu in da je treba vzpostaviti tudi centre zdravja. To so bile njegove uvodne besede, poleg tega seveda, da bi bil rad tudi v ambulanti, ampak da mogoče bo tukaj lahko več naredil za vse nas kakor v ambulanti. S tega vidika mislim, da je zelo dober kandidat, ki se zaveda in trdno stoji za tem, da je zdravje velika vrednota družbe in da nenazadnje je vsak od nas odgovoren za zdrav življenjski slog. Omenil je tudi, da nezdrava leta, ki jih preživimo, nas po 65. letu nekje dosežejo in s tem posledično zmanjšanje gibljivosti, da je potrebna optimatizacija zdravstvenega varstva, da je potrebno krepitev patronažne službe zdravstvene nege. In, kar je najbolj pomembno, tudi danes ste sicer očitali, da je cepljenje najučinkovitejša oblika v boju s korono.   Pa, ko sem že pri tem boju s korono, pa je bilo danes tudi omenjeno, kaj vse je bilo narobe, da hitri antigenski testi niso učinkoviti, da prihaja do prevelikih razkorakov ali do dejanskih mogoče lažnih rezultatov, naj povem samo primer, ki sem ga zasledila, od enega izmed zdravstvenih delavcev na terenu, ki opravljajo te hitre antigenske teste. In je povedal, da tam po Sloveniji, kjer te enote opravljajo teste in kjer prihaja do prevelikih odstopanj, preveč je pozitivnih, ker potem PCR testi pokažejo, je v kar nekaj primerih bila, bom rekla človeška napaka prisotnost, ker so pustili te hitre antigenske teste v zunanjih enotah, se pravi v kontejnerjih in so ponoči zmrnizili in so bili vsi lažni, ker so bili zmrznjeni, ker zvečer niso bili pospravljeni. Tako, da kar nekaj, bom rekla, ne vem, če gre kar čez palec za ocenjevati, ampak mislim, da je potrebno tudi pogledati posamezno od enote do enote, kaj se je tam dogajalo in zakaj je prihajalo do nekih mogoče drugačnih odstopanj.   Moram reči, da na samem zaslišanju sem bila osebno zelo zadovoljna z odgovori kandidata za ministra Janeza Poklukarja. Moram reči, da je pokazal izjemno poznavanje zdravstvenega, res, sistema in tudi teme, ki je meni blizu, tudi poznavanje onkologije. Zavzel in povedal je, da se bo zavzel, da se bojo uredili tudi nove oblike zdravljenja onkoloških bolnikov. CAR T tehnologija na hematološkem oddelku, parkrat je poudaril, da se že pripravlja čista soba in da naj bi maja že ta tehnologija bila v Sloveniji in že steklo tudi zdravljenje. Omenil je, da podpira tudi protonsko terapijo, ki bi omogočila, da bi se bolniki imeli možnost zdravljenja v Sloveniji in ne v tujini zato, ker je tudi okolje drugačne, ker bolnik potrebuje tudi domače okolje, starše in okolje, v katerem se počuti dobro. Moram reči, da je to velik napredek, ko iz ministrovih ust slišiš tudi posluh in razumevanje tudi za to obliko raka, bolezni, rakavih bolezni. Res je, da je covid mogoče trenutno primarni, ta sovražnik covid, primaren za zdravljenje in vse je uprto v reševanje te bolezni, pa vendarle po covidu jaz mislimm, žal no, da bodo bolniki z rakom ostali še vedno tukaj, kjer so. In ravno tukaj vidim drugačno razmišljanje, da se tega zaveda in da to seveda podpira. Če pogledam samo malo raziskave, o katerih sem v zadnjih dneh kar nekaj prebrala, lahko rečem, da         se v prihodnjih petih letih napoveduje, da bojo kemoterapije ali pa zdravljenje onkoloških bolnikov bilo že individualizirano. Najbolj sem bila seveda presenečena in vesela, da bo v roku enega leta že skoraj bilo razvito cepivo proti raku dojk. Mislim, da je to zelo hitra, hiter razvoj znanosti tudi na področju onkologije. In sem res, še enkrat, vsi ste bili tukaj, slišali, kako razmišlja kandidat, ki bo seveda postal minister.   Ima se pohvaliti res z marsičim. Kolegi z odborom smo obiskali UKC dobro leto nazaj. Videli smo 13 let stare, nedograjene prostore. Vsem nam ni bilo jasno, kako se lahko v sodobnem času dogajajo stvari, da so tam nedograjeni prostori, ki jih ogrevajo, kateri povzročajo strošek, ni pa neke politične volje, očitno v preteklih 13 letih, da bi se to naredilo. Minister oziroma kandidat za ministra je to naredil v desetih dneh. Začel je 29. oktobra 2020 in prve bolnike so sprejeli 9. novembra.   Zaveda se pomena kadrov v slovenskem javnem sistemu. Povedal je, povedal je, da se zaveda, kako nujno je potrebno narediti, da bo, in vzpostaviti sistem, ki bo omogočal, da bodo zdravniki ostajali v Sloveniji. Da bomo imeli dovoljšno število medicinskega osebja. Seveda vse pa je bazirano tudi na medsebojnih odnosih, tudi na ureditvi plačnega sistema in seveda tudi na možnosti, da se lahko karierno razvijaš.   Opozoril je na ozka grla v zdravstvu. In vsi vemo, katera so ta ozka grla. Ozka grla so infrastruktura in pa oprema. Prenovil je pandemski(?) načrt, ki ga ni bilo prenovljenega v zadnjih 20 letih. Zadeva je postavljena in to je velik dosežek.   Če ste pozorno poslušali, kaj je na koncu dejal minister, da si želi sodelovanja, da je odprt za predloge, predvsem pa je rekel, da si želi, da bi se poslušali, slišali in razumeli. To so velike besede. Jaz moram reči, da verjamem vanje. Verjamem vanje, zato ker je v teh dneh opozoril in verjetno ste ga tudi vsi kolegi slišali, da če bi imeli možnost precepiti starejšo populacijo, koliko nižja bi bila hospitalizacija. Mislim, da je rekel, da če bi precepili starejše nad 75 let, bi jih bilo samo polovica hospitaliziranih. Se pravi, da je cepljenje ena izmed najučinkovitejših oblik v boju s covidom. Seveda pa je še vedno zelo pomembna tudi maska, razkuževanje in distanca.   Želim, da bi tudi kot Odbor za zdravstvo in tudi kot poslanci seveda v prihodnjih mesecih bili priča dobremu vodenju resorja Ministrstva za zdravje in seveda, da bi zmogli se predvsem poslušati, slišati in razumeti. Vsi smo skupaj na tej barki v boju proti covidom, vsi. Vsem nam, ta covid nam je vsem spremenil življenje in res skupaj se lahko temu upremo in mislim, da lahko tudi na tem področju, na področju zdravstva lahko tudi skupaj sodelujemo.   Hvala.
Hvala lepa.   Besedo ima Marko Bandelli, pripravi naj se Mojca Škrinjar.   Izvolite.
Hvala, predsedujoči, za besedo.   Zdaj, če bi človek poslušal ene tri take razprave, ki smo jih slišali komaj zdaj, bi človek rekel, da ko ga je opisala kolegica, je to idealen človek        Tako, kakor ga je opisala na stališču kolegica iz SDS, edini, se pravi, to je edini človek v Sloveniji, lahko, ki reši zdaj v tem trenutku to situacijo. Se pravi, ni drugega. Ga ni. Najboljši človek. To je, vi ste 12 minut samo hvale dala ven iz njih, da je vse odgovoril na vprašanja, kar ste dali, vse reči, kar je bilo treba, pa kaj sploh mi tukaj delamo, kajne? To je idealen človek, ni problem. Saj manjka samo to, da bi lahko sam / nerazumljivo/ dal žig gor in rekel, ta je naš, končano. Saj to bo počasi se zgodilo, če ne bomo mi tukaj malo bolj pazljivo delali na temu.  Kljub temu, da bom povedal, jaz nisem, ne nasprotujem njemu, daleč od tega. Jaz vidim njega… Ene toliko ga vidim, resnega, ga vidim v eni optiki, taki, ki bi lahko resnično tudi lahko uspel. Seveda ne v idealnem, v 130, v 120 procentno, tako kot ste vi govorili o njemu. Na hearingu, kar mi je bilo všeč od njega, moram povedat, kar sem, nisem bil zraven, ko sem poslušal, ampak, kar mi je bilo všeč je, se je zavzel za javno zdravstvo. Veste, tukaj bo pa zelo, zelo težek klin tega javnega zdravstva, po moje… Ker vam bom povedal tudi zakaj, ker, prav vi, v koaliciji, ki ste zdaj, ste glavni, ki nasprotujete vse v javnem zdravstvu. Se pravi, ni to, absolutno, težka bo, no, za človeka, ki se bo spravil noter v to družbo, vašo, ki razmišljate popolnoma drugače, ampak dobro, pustimo stat, dajmo se presenetit.  Jaz upam, da bo res držal besedo glede javnega zdravstva, da ostane javno zdravstvo prioriteta, tako kakor mi v SAB si želimo. In, da od javnega zdravstva, predvsem pa, veste, mi se malo bojimo vse tiste, kaj bo, kakšna bo njegova vizija, kakšen bo njegov pogled na te tako imenovane dvoživke, pa milijon še drugih problemov, ki nastane noter, kar je, ampak, dajmo reči, da bo to, to.  Veliko polemik je bilo, vse te dni. Kakor veste, ne samo zdaj, kajne, se govori kar nekaj časa, ampak, to kar se bere in se tudi razmišlja o tem… Glede cene hospitalizacije. Tukaj, mene, me je zanimalo z njim malo se, ampak, bo imel čas, saj bo dobil, bo dobil poslanska vprašanja, še pa še, kar je tudi prav, ampak, dajmo ga pustit malo v miru, človek, ki se bo namestil noter, naj dobi svoj položaj in potem sigurno ga bomo malo bombardirali z vsemi rečmi, kar mislim, da je tudi naša naloga, taka, kot opozicija - konstruktivna opozicija, ponavljam še enkrat, mi spadamo v tisto kategorijo.  Jaz ne bi rad, ali veste, verjel vsemu temu, kar pišejo mediji in kar je, da smo imeli toliko hospitaliziranih, ker so dobivali 8 tisoč evrov, pa ne vem, 16, pa 45 celo, za tiste, ki so bili na ceveh ali kar je, ampak, ne glede na to, rad ne bi bil tam, v tisti situaciji, ampak, veste, jaz se bojim, da je to skoraj tudi v določeni fazi resnica, ker, če je edina UKC in če je ta anonimka resnična, da so v rdečih številkah, potem tukaj pa, res je se za zamislit, veste, malo, kaj se tu dogaja, v našem zdravstvu, s tem denarjem. Ker tudi, vse bolnice so si popravile rdeče številke, s tem, da so imeli noter, toliko časa, hospitalizacijo teh ljudi. Zdaj to, jaz ponavljam to, kar berem, ne govorim drugega, kar je, ampak to, kar človek bere, se zamisli, kajne. Razumete? In potem moraš ti verjet tudi, kar se sliši tukaj.  Veste, kaj je najbolj čudno? Najbolj čudno pa je to, človek / nerazumljivo/ si misli in reče, glejte, kako je možno, da v enem tednu zdaj so padle hospitalizacije na polovico, kajne? Pa do 10 dni nazaj smo jih imeli 2 tisoč, potem kar naenkrat padejo številke dol ali pa, ne vem, govorim na pamet, ampak vem, da je 50 % padlo v enem tednu. Ali ni malo čudno vse to? Te številke, ali niso to malo tako, vržene gor, malo umetne? Jaz se sprašujem, ker nekaj resnice pa tudi mora biti v temu.  Zgleda, da resnično smo vsi začeli se gledat, vsi se gledajo, v enem tednu smo prepolovili bolne. Pozitivne, hočeš reči temu, kajne… Pustimo stat, dajmo videt, kaj bo on rekel, glede tega        Kar sem pogrešal od njega, moram pa povedati, jasen odgovoren na tisti vidik glede tako imenovane gojene konoplje za zdravstvene namene. Tukaj smo ga dvakrat vprašali dvakrat smo ga vprašali in niti enkrat ni povedal kakšno je njegovo mnenje in stališče. Ni problem, bo dobil pisno poslansko vprašanje, na katerega pa bo moral povedati katero je stališče in kaj on vidi na kakšen način. To je pomemben argument. Jaz mislim, da je to dobra zadeva in da jo je treba peljati naprej.   Kar upamo mi v SAB tukaj je ena druga zadeva. Upamo, da bo ja pospešil to cepljenje, ker te laži in ta zavajanja, ki smo bili sedaj priča od decembra. Od decembra meseca jih imamo res dovolj te plani, ki ne zdržijo, te številke, ki niso realne. V Rusijo so sedaj odobrili tretje cepivo to je bilo včeraj pisano, če ste tudi videli, kar je tudi resnica. Naj se malo ljudje zamislijo kaj se dogaja. Če je to res, da nas je 2 milijona in se hvalimo, ko dobimo 20 tisoč dosti cepiva v enem tednu to se pravi, da bomo rabili glih 2 leti, da se bomo precepili in pa morate vedeti, da drugo leto bo treba se še enkrat cepiti vsi skupaj. Jaz si ne predstavljam res si ne predstavljam kakšen je ta koledar in upam, da bo on malo reda naredil kot krizni menedžer vsaj v tem vidiku ga vidim dobrega ne kot strokovnjaka v zdravstvu, ampak bolj kot krizni menedžer, ki lahko bo razumel, da tukaj so prioritete malo drugačne. Jaz imam občutek vseskozi, da Janez Janša nekako želi mu paše eden tak nedorečen status države, ker to je nedorečen status države, da bo lahko nemoteno predsedoval, da ne bo imel probleme. Samo to, da povemo odobrili sedaj so mislim spustili ste odlok, da se lahko družimo do 10 oseb, ampak ne protestirati se pravi lahko se družite, ampak 10 njih, če pride spredaj in ti pove, da se ne strinja z določenimi ukrepi pa je to prepovedano. To je jasna slika zakaj se gre, je točno jasno povedano ne kam ciljaš. Mi smo postali praktično hlapci vsi ene osebe to, da je jasno, to mislim, da razumemo kar je.   Sedaj za zaključek pa samo to, da bi lahko ta človek, ki še vedno bom rekel jaz imam zaupanje v njega nisem tako negativno nastrojen proti njemu, ker verjamem lahko njemu. Upam, da se ne bo … Mislim, da ga je škoda po mojem, ker jaz videl, da takrat že v bolnici na Jesenicah je bil dober in tudi tukaj direktor UKC. Malo so me presenetili ti milijoni kreditov, malo me je presenetila investicija v to bolnico v UKC, ker vemo točno, da tiste cifre so kar visoke, napumpane, če bi tako rekli nekdo se je masno okoristil glede tega, ampak tukaj bo prišlo še ven, bomo videli kar je. Jaz bi od njega želel samo še eno reč in tukaj upam, da bo kot minister to tudi udaril po mizi, če bi tako rekel in da bi enkrat zaključili s temi testiranji zaposlenimi v trgovinah, ker je neumnost, ker kot je bila črna faza nobeden se ni testiral. Bogi taksisti tukaj spredaj mi zdržimo za njih, da boste vedeli, ker to je neumnost, da se morajo … Ko smo bili v črni fazi nobeden se ni testiral, je bilo vse v redu, ko so reševali problem prevozov in vse sedaj pa jih hočemo … Mislim tukaj je nekaj, kar človek ne more niti razumeti zakaj sploh gremo v tako reč.   V glavnem jaz bi rekel bodočemu ministru, da ne se pustiti in ne se spremeni, če je bil mislim, kar ga smatram za pozitivnega v razmišljanju, da se ne bo spremenil, ko bo enkrat stopil na ta vlak norosti, ki ga vidimo danes tukaj. To naj bo jasno ta zadeva tukaj, da se ne spremeni in skratka mu lahko zaželim edino vso srečo in kot smo omenili v SAB mi ne bomo glasovali proti njemu.   Hvala lepa.
Hvala lepa.   Repliko ima gospa Iva Dimic.   Izvolite.
Hvala lepa.   Kolega Bandelli res je mi nismo nikoli nasprotovali Janezu Poklukarju tudi, ko ga je LMŠ minister predlagal v UKC smo rekli, da je predlagal dobrega, kompetentnega človeka in to še vedno ponavljamo tako, da mogoče se nismo razumeli, da smo karkoli spremenili pogled na to. Bil je praktično, postavil ga je LMŠ         minister Šabeder namesto direktorja, generalnega direktorja UKC-ja. Samo to sem želela povedati.  Hvala.
Hvala lepa.   Nadaljujemo z razpravo. Naslednja je na vrsti gospa Mojca Škrinjar, pripravi se gospod Jože Lenart.  Izvolite.
Hvala lepa.   Ljubljančanke in Ljubljančani smo dolga leta zapored začudeno opazovali dograjen del UKC-ja Ljubljana, ki se ni premaknil iz točke mrtvila dolgo časa. Novi direktor dr. Poklukar je uspel premakniti gradnjo in dobili smo nove uporabne prostore, zlasti dobrodošle zdaj, ko je bila covid kriza. Dr. Poklukar ni zgolj teoretik ali pa uradnik, ki opazuje sistem od daleč, je praktik, ki je nekaj naredil v svojem življenju in dokazal, da zna stvari, da zna s stvari delati, da zna pa delati tudi z ljudmi. Namreč kdorkoli je imel to žalostno priložnost, da se je soočil z boleznijo v preteklih letih, je pod vodstvom dr. Poklukarja v UKC-ju lahko izkusil predane ekipe, ki dejansko posvetijo svoje znanje in čas svojim bolnikom in so vrhunski. Treba je to povedati. Torej tu lahko dr. Poklukarju damo samo veliko, veliko priznanje.   Naša pričakovanja, pričakovanja uporabnikov, uporabnic in davkoplačevalcev pa so, da javni zdravstveni sistem nudi resnično dobro storitev. Jaz javni zdravstveni sistem jemljem kot sistem, ki je zagotovljen sleherniku brez izjeme, mi je pa vseeno ali izvaja javno zdravstveno storitev javni zavod, koncesionar ali zasebnik. Pomembno je, da je storitev kakovostna in da si vzamejo čas zame. In pomembno se mi zdi s stališča davkoplačevalke to, da je sistem pravičen in strokoven ter učinkovit. Enako je s košarico pravic. Katere pravice so tiste, ki so zagotovljene kot obvezne pravice za nas, uporabnike, potencialne bolnike, pa seveda je vprašanje, na katero morajo odgovoriti tako strokovnjaki kot tudi tisti odločevalci, ki, to smo tudi mi, ki namenjamo sredstva, je kompromis med tistim, kar želimo, in tistim kar zmoremo. Mora pa temeljiti na pravičnosti in učinkovitosti.   Mislim, da je tudi potreben nadzor nad porabo sredstev. Vse preveč smo bili priča čudnim zgodbam o žilnih opornicah, za katere smo preplačali ogromna sredstva. Koliko ljudi je predolgo čakalo zaradi tega, koliko ljudi je umrlo prezgodaj zaradi tega? In prav je, da se z davkoplačevalskimi sredstvi dela pošteno in učinkovito. Dr. Poklukar je zagotovo garant za to.   Upam, da bo tudi uspel z digitalizacijo zdravstva. Ne razumem namreč, zakaj nimamo še elektronskih kartotek, v katerih bi bila tudi opis storitve in cena storitve tako, da ne le zdravnik, ampak tudi pacient, pacientka lahko vpogledamo v svojo kartoteko, seveda z vsemi potrebnimi varovali, da ni zlorab.   Pomembno vprašanje se mi zdi tudi preventiva. NIJZ nudi veliko preventivnih programov, vprašanje pa je,         če se mi, državljanke in državljani, tudi odločamo za te preventivne programe. Upam in želim si, da bo dr. Poklukar uspešen tudi na tem področju in da bo vendarle pripravil strategijo za stimulacijo ljudi, da bodo, da bomo tudi skrbeli za lastno zdravje.   Kar zadeva zdravnike, same zdravnike, pa seveda osebno menim, da vpis na medicinsko fakulteto ne sme biti posledica zgolj super odličnega spričevala, ampak tudi pogovora o tem, koliko so kandidati motivirani za ta poklic in katere kompetence imajo. Ne gre samo za kompetence znanja, razumevanja, gre tudi za kompetence čustvovanja, sočutja in znanja dela z ljudmi. Vsi v Sloveniji si veliko obetamo od novega ministra za zdravje. Tudi v Ljubljani si želimo, da bi se rešil težek problem družinskih zdravnikov, pomanjkanje tega imamo, in pa želimo si negovalno bolnišnico. Seveda nismo edini v Sloveniji, teh želja je še veliko. Prihajajo tudi evropska sredstva, iz katerih bo lahko tudi minister, novi minister za zdravje lahko, s katerimi bo lahko tudi pomagal pri izboljšanju materialne situacije našega zdravstva.   Jaz se veselim, da bo tako kvaliteten človek popolnil vlado, kjer sicer že delajo zelo dobri strokovnjaki in žal mi je, da sem morala poslušati nekatere poslanske kolege, ki so grdo govorili o vladi, nasprotno, dr. Poklukar bi se zagotovo ne odločil, če ne bi vedel, da prihaja v družbo odličnih ljudi.   Hvala.
Hvala lepa.   Naslednji ima besedo gospod Jože Lenart, pripravi pa se gospod Soniboj Knežak. Izvolite.
Hvala lepa, predsedujoča. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovana vlada v odsotnosti, pa seveda spoštovani kandidat za ministra, gospod Janez Poklukar, ki nas po vsej verjetnosti spremlja tudi preko medija.   Seveda, kot finančni analitik, človek kontrolinga, bo moja razprava seveda temeljila na tem izhodišču. Prav to sem tudi iz tega vidika spraševal ministra na hearingu, žal pa nisem dobil zadovoljivih odgovorov. Ne bom sodil vnaprej, je res tako dober krizni menedžer, kot ga nekateri predstavljate. Sedaj je seveda na drugi vlogi, ki je tudi precej politična, in na tem mestu se bo moral vsekakor pokazati in dokazati. Tako da seveda je treba počakati.   Ja, glejte, slovensko javno zdravstvo je dobro in prijazno, predvsem z vidika dostopnosti do vseh prebivalk in prebivalcev. Ravno to pa je tisto, kar nas v svetu predstavlja drugačno in pritegne marsikatero državo, da proučujejo naš model. In ta prednost se je pokazala prav v času epidemije covid-19, da je bilo slovensko zdravstvo hitro prilagodljivo tako v prvem, še posebej pa v drugem valu, saj se pri nas tehnično-organizacijsko nismo pripravljali tako, kot nekatere druge države. Moram omeniti seveda tu predvsem Avstrijo in Nemčijo, ki je preko poletja naredila res veliko iz tega vidika, pri nas pa smo žal prepustili vse skupaj bolj zdravstvu samemu, da so se morali znajti, kakor so vedeli in znali v tem obdobju, šele v zadnjem obdobju potem, ko smo bili še sredi drugega vala, je potem vlada pristopila.   Seveda predvsem na ramenih zdravstvenega osebja v bolnišnicah je ta prvi val in drugi val slonel. V zdravstvenih domovih kot pa tudi domovih za starejše. In predvsem temu delu zdravstva se moramo danes zahvaliti, da smo vse to preživeli, kot pač smo. Problemov pa seveda, veliko, jih je še veliko več. Tako bo potrebno nujno ukrepati in minister ima pred sabo resnično, resnično zahtevno nalogo, da zagotovi v bodoče po epidemiji učinkovito delovanje zdravstvenega sistema.   Seveda to pa ni dovolj, da bi samo po sebi zagotavljalo zdravstveni standard, ki ga imamo, recimo         poznamo v Avstriji, Nemčiji, Nizozemski, skandinavskih državah. Vzrokov je vsekakor več, predvsem pa moramo omeniti naslednje; finančni viri, ki jih uspemo zbrati glede na ustvarjen BDP, prav tu pa se začne osnovni problem, saj v Sloveniji zberemo le cirka 2 tisoč evrov na prebivalca. Recimo kot radi omenjamo Avstrijo in Nemčijo, zberejo dobrih 4 tisoč evrov. In zdaj poglejmo – tako mi, kot v Avstriji, Nemčiji damo od tega zbranega polovico za plače cirka. Ostalo nam ostane za zdravila, opremo, investicije. In kakšna je zdaj ta računica – v Sloveniji nam ostane samo tisoč evrov potem za to področje. V Avstriji, Nemčiji 2 tisoč evrov. Tu pa plače, tu pa cene niso enkrat večje, ampak so nekako primerljive. Plače pa so pri njih enkrat večje, zato tudi toliko več za plače, če nominalno gledamo.   To je tisti osnovni problem, ki se včasih v Državnem zboru prepiramo, delimo, komu bi vzeli, komu bi dali, kako je drugje vse dobro, pozabimo pa na to dejstvo, da nam zmanjka finančnih virov.  Drugo dejstvo, ki se prav tako nanaša na finančne vire, je dejstvo, da Slovenija za zdravstvo namenja cirka 8 procentov BDP-ja. Avstrija dobrih 10, Nemčija dobrih 11 procentov. Ali si lahko predstavljamo, kaj predstavlja, če bi v Sloveniji lahko dali 11 procentov BDP-ja, to se pravi 3 procente več, da bi prišli v tej primerjavi, kot je Nemčija. S tem bi dobili 1,3 milijarde. Torej kje oziroma komu vzeti, je seveda potem tu vprašanje. Lahko pa delamo več na tem, kako dvigniti BDP na 60 milijard evrov letno, kot je naš postavljen cilj in si ga je postavilo tudi gospodarstvo. Seveda ob istem BDP-ju, procentu BDP-ja za zdravstvo bi prav tako dobili 1,3 milijarde. Žal spet ne bo dovolj, saj tudi ostale države povečujejo svoj BDP in ves čas povečujejo vire za zdravstvo.   Glejte, tako nam ostane še potem dvig produktivnosti, boljša izkoriščenost kapacitet opreme in pa kadra, racionalizacija poslovanja, stroški, stroškov tudi in še kaj bi lahko dodali. Prav tu pa je tisti problem, ki ga Slovenija, politika in seveda tudi stroka za dobro zdravstvo ne zna rešiti oziroma po mojem mnenju si nekako upam trditi, da velikokrat tudi noče rešiti. Glejte, seveda na hearingu na to vprašanje kandidat za ministra ni podal jasnega odgovora, ki sem ga zastavljal, razen to, da je rekel nekako, da je to res bo zelo težko in da pač na tem se bo delalo.  Zdaj če gremo naprej, poglejmo kje so problemi in zakaj se tega ne znamo in nočemo rešiti. Kot prvo najpomembnejše še vedno mi je, tudi v vstopu v Državni zbor sem to začel omenjati, postavitev mreže po standardih in normativih je ključen ukrep, ki bi zagotovil pošteno organizacijo dela, tako za zdravstvene delavce glede na njihovo spremljanje produktivnosti oziroma obremenjenosti. Premalo obremenjenosti ali pa celo preobremenjenosti, ko za paciente, ki imajo pravico po standardih in normativih do potrebnega časa in kakovosti obravnave. Vse to je pomembno in ena mreža bi vse to reševala. Pomembno je primarno zdravstvo, kar je kandidat sicer v svoji predstavitvi tudi poudaril.   Predvsem je to primarno zdravstvo pomembno iz vidika kakovosti obravnave za pravilno usmerjeno triažo. Sedaj so zdravniki na primarni ravni preobremenjeni in iz razloga odgovornosti do pacienta in tudi za svojo varnost pač po najkrajši poti pošlje pacienta v nadaljnjo obravnavo, žal pa ne vidijo ciljno, saj je za to premalo časa. Tako se za pacienta ugotovi, da ni bilo potrebe po bolniški obravnavi oziroma ob obravnavi pri specialistu oziroma ni bil napoten k potrebnemu specialistu. Tako se seveda izgublja čas, prekomerno se obremenjuje sekundarno zdravstvo, ustvarjajo se čakalne dobe. Z okrepitvijo primarnega zdravstva bi že na tej ravni lahko bolje in hitreje poskrbeli za pacienta in razbremenili sekundarno zdravstvo. Iz tega bi lahko zelo, zelo veliko naredili.  Nadalje.     ŠZ) – 16.20    Zagotoviti je potrebno finančna sredstva za osnovno opremo po regijskih bolnišnicah, kot tudi potreben kader za izvajanje teh storitev. To je osnova odprave ozkih grl, ki jih poznamo seveda v proizvodnji in s tem odprava čakalnih dob in nepotrebno napotovanje pacientov v druge regije. Koliko milijonov mi namenjamo za skrajševanje čakalnih vrst? Za sredstva se prijavijo seveda zavodi oziroma ambulante, ki zmorejo z dodatnim delom, nadurami opraviti več. In kaj smo s tem naredili? Kratkoročno smo predvsem rešili nekaj v čakalni vrsti, zdravstveni timi so še bolj pregorel, osnovni problem pa žal ostane. zakaj teh sredstev ne namenimo nabavi sodobne opreme in zamenjave iztrošene opreme. Zakaj ne namenimo sredstev za večji vpis na medicinsko fakulteto za pridobitev kadra iz tujine, za nagrajevanje po učinku in tak naprej in tako naprej, se seveda jaz sam sprašujem. Naj to ponazorim z dvema primeroma.   V lanskem letu smo iz javnosti slišali primer Zdravstvenega doma Kranj. Imajo sodoben ultrazvok, že od začetka leta 2019 nimajo strokovnega kadra, zdravnika torej. Le tega sicer lahko pridobijo. Zdravnica iz Srbije se želi preseliti v Kranj in tu delati. Pa kaj to pomaga? Danes bo že dobro leto in še vedno nismo uredili dovoljenja za prihod zdravnice, to smo slišali iz javnosti. Ko pa bo mogoče lahko prišla, bo potrebovala še leto dni, da se bo naučila slovenskega jezika na stopnji C1. Ko sem slišal, je direktorica zdravstvenega doma trenutno ta problem rešila in to tako, da je dala koncesijo zasebnikom. Ja zasebniku, ker ne zmoremo administrativno birokratsko urediti najosnovnejših zadev. Na drugi strani pa nam medicinske sestre in zdravniki lepo odhajajo v tujino in to kar čez noč. Kaj menite, koliko takšnih primerov je v Sloveniji? Žal ne moremo vedeti, ker nimamo pregleda nad tem. Drugi primer iz druge strani se nanaša na pomanjkanje opreme. Recimo bolnišnica Slovenj Gradec ima 32 let staro gama kamero. Sodobne gama kamera zagotavlja do 36 pomembnih preiskav, ki so ključnega pomena za hitro in zanesljivo diagnosticiranje specialistov. Seveda zdravniki specialisti v tej bolnišnici ne zaupajo tej stari napravi, ki ima itak samo 20 % kapaciteto glede na novo napravo in še bistveno manj zanesljiva je. Tako pošiljajo paciente v druge regije, v Maribor, v Celje, v Ljubljano, kjer lahko pridejo prej na vrsto, s tem pa se izgublja čas za pacienta, pacient mora večkrat do zdravnika, na različnih mestih in spet se povečujejo čakalne vrste. Pa kaj res ne vidimo, kaj je to ozko grlo, da jih odpravimo in tako trajno rešimo ozka grla in skrajšamo čakalne vrste. Glejte, sredstva za skrajšanje čakalnih dob namenimo raje nabavi manjkajoče opreme po regijah in problem bo rešen trajno.   Na moje vprašanje ministru za zdravje pa dobim odgovor, bolnišnica je v preteklosti že dobila toliko in toliko sredstev in sedaj ni na vrsti. To je recimo tako, če spet dam primer, kot bi postavljali v gospodarstvu nov obrat za proizvodnjo, ne bi pa kupili ključnega stroja v procesu proizvodnje. Tako bi morali za določeno fazo voziti polizdelke drugemu proizvajalcu, nastajali bi nepotrebni stroški, izguba časa in, in, in bi lahko naštevali. Kaj spet menite, spoštovane kolegice, kolegi, koliko je takšnih primerov v slovenskem zdravstvu? Ja, žal zoper ne moremo vedeti, ker nimamo pregleda nad tem. Če želiš obvladovati sistem in uspešno voditi, moraš imeti podatke, moraš imeti sistem kontrolinga. Ali ga imamo? Seveda ga nimamo, če smo pa v prvem valu v treh mesecih ta vlada ni znala prišteti niti ventilatorjev v teh 15-ih bolnišnicah, to smo jasno spremljali vse mesece in videli kaj se dogaja. Glejte, seveda je to precej ironično rečeno, še malo žleht bi lahko rekli, da je v javnosti izpadlo, kot da ne znamo prišteti, da je bila res tu žlehnoba, verjetno se s tem strinjate, kajti lahko bi v sodobnem času, če že ni informacijskega sistema uporabili telefon, mejle in najkasneje v dveh dneh bi te podatke dobili, čeprav vam zagotavljam, da so ti podatki 25. oziroma najkasneje 28. februarja 2020 že bili na ministrstvu, ker jih je že naša vlada takrat zahtevala. Vsekakor brez         učinkovitega informacijskega sistema ni možno postaviti te še kako potrebne mreže slovenskega zdravstva po standardih in normativih, kot sem prej omenil, ki pa je seveda osnovni ključ do željenih ciljev sodobnega in učinkovitega in racionalnega zdravstva. Glejte, v vseh vladah doslej, ne glede na to ali so bile leve ali desne ali sredinske, so vsi ministri govorili, da se ne da, da je kup nekih ovir, uporov številni različni obstoječi sistemi, ki tega pač ne dopuščajo in tako naprej in tako naprej. Dobil sem odgovor od ministra za zdravje, da moja postavljena vprašanja glede vzpostavitve sistema enotnega pregleda na področju potreb po kadrih in opreme, izkoriščenost opreme po regijah oziroma glede na posamezne specialnosti, ta odgovor imam tudi na štirih straneh, kjer je bilo tudi konkretno vprašanje postavljeno, in glejte kako zanimivo, odgovor Ministrstva za zdravje: »enoten pregled na področju potreb po kadrih in opremi zaenkrat še ni vzpostavljen«. Glej ga zlomka, vlada je konec leta 2015 na opozorila oziroma popravljalnih ukrepov Računskega sodišča, ki ga tudi imam tu pred sabo, celo začela z aktivnostmi, da se po zdravstvenih zavodih zaščne spremljati evidenca o učinkovitosti upravljanja in medicinsko opremo s poudarkom na dragi medicinski opremi, je tudi našteto enih 15 teh opreme, ki bi se morala voditi. Navodila o vodenju evidenc medicinske opreme v javnih zavodih, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, so bila izdana šele 1. 8. 2016. Sledile so si še spremembe navodil. Na podlagi navodil je Ministrstvo za zdravje vzpostavilo računalniško aplikacijo za zbiranje podatkov v bazi, ki bo omogočila analizo rabe medicinskih naprav na podlagi zbranih podatkov / nerazumljivo/ v javnih zdravstvenih zavodov, seveda za posamezno bolnišnico ali oddelek tako zvano EDMO, so rekli / nerazumljivo/ temu projektu. V nadaljnji fazi razvoja projekta EDMO je predvideno, da se vse aktivnostne podatke v rabi naprav poveže tudi s čakalnimi seznami ter nadaljnje analize ali so tudi posledica pomanjkanja obsega opravljenih storitev na posamezni napravi ali na vseh napravah ali morebiti premajhnega števila naprav. Skratka, da se nedovumno ugotovi potreba po novih ali zmogljivejših napravah, kajti to lahko bistveno pripomore k skrajšanju čakalnih vrst. To so jaz želim, tako bi se lahko zadeve rešile. In zakaj je moj uvod, glej ga, zlomka. Glede na odgovor Ministrstva za zdravje, ki med drugim pravi »vzpostavljena je evidenca skrbikov EDMO in odgovornih oseb po javnih zdravstvenih zavodih, ki pa se po letu 2017 več ne posodablja«. En tak odgovor je tudi bil, vsi javni zdravstveni zavodi še niso poskrbeli za verodostojno in zanesljivo posredovanje vseh zahtevanih podatkov. Pa, kaj vam to govori, kolegice in kolegi? Res se jaz sprašujem ali je minister za zdravje le lutka na Ministrstvu za zdravje, čeprav postavlja oziroma daje soglasje za direktorje bolnišnic. Sprašujem se naprej, kje so vzroki, da je javno zdravstveni zavodi ne izpolnjujejo tako pomembnih navodil. Ali je javni zdravstveni zavod se bojijo preglednosti s strani Ministrstva za zdravje? Ali se morda zdravniki bojijo, da bo sedaj razvidno, kakšna je njihova produktivnost, kdo ima v eni bolnišnici morda samo 10 pregledov na ambulanto, drugi pa morda 30 ali celo 40. Ali se morda bolnišnice bojijo, da se ugotovi, da imajo potrebno opremo, za katero pa ni upravljavcev, na drugi strani pa imajo zastarelo opremo ali je sploh nimajo – to prav zagotovo ne. Ministri prihajajo in odhajajo, se verjetno še dobro seznanijo ne s sistemom in z aktivnostmi, vendar pa direktorat, direktorati na Ministrstvu za zdravje ostajajo in tudi velik del tega kadra, ki so tam že leta z vsemi svojimi zadolžitvami, ki so jih dobili. Torej osnovno vprašanje, kje je tu problem strateškega vodenja bolnišnic in povezave z Ministrstvom za zdravje, da takšne projekte ne moremo spraviti v življenje? Kje so tu odgovornosti resorjev?   Naj ponazorim to, kar govorim, s primerom iz gospodarstva. Glejte, vsi poznamo švedsko multinacionalko Ikeo, ki prodaja pohištvo. Letno ustvari 40 milijard prometa. To so kar štirje proračuni Slovenije ali pa dva, če bi vzel vse štiri blagajne. Ikea ima cca 400 prodajnih centrov po svetu, torej cca milijardo prometa v povprečju na center.         Ikea ima na sedežu verjetno, Nizozemska, Luksemburg, Švedska, tu so ti centri, kjer ima zaradi optimizacije davkov na štiri dele razdeljeno. Glejte, podatke o poslovanju, tretji dan v mesecu za pretekli mesec, imajo vse podatke na centrali. Imajo »online« podatke o vseh zalogah, dnevnem prometu, številu prodanih artiklov, dnevno, tedensko, mesečno, letno, seveda, za vodenje strategije prodajnih učinkov. Torej centralno obdelan, dodelan informacijski sistem v vseh nivojih, vertikalno in horizontalno. Seveda, za 400 centrov po svetu, ki se zbirajo v enem centru. Kaj menite? Ali si lahko zamislimo, da bi kateri od vodij iz centrov kakšen mesec ne poslal podatkov? Narokov? Kaj menite, kaj bi se zgodilo, da odgovorni za informacijski sistem ne bi zagotavljali delovanja sistema, ki jim ga ciljno postavlja vodstvo?  Kaj menite, v kakšnem stanju bi se znašla multinacionalka Ikea, če bi z informacijskim sistemom upravljali tako, kot ga v slovenskem zdravstvu? Kako bi odreagirali kupci za takšno stanje? Kako bi odreagirala konkurenca? Namerno sem pač tako postavil plastično, da bolje razumemo in se zavemo, kaj se pri nas dogaja. Pa sem rekel, ni važno, ali je leva ali je desna vlada ali je sredinska, pač, ne znamo problema rešit.  Pa še eno kratko zadevo, kako dela Ikea z stroški. Vsi smo bili že v Ikei. Tam imamo svinčnike za enkratno uporabo, kjer si pač zapišemo, kaj bomo vzeli, tisti artikel, pa gremo potem v skladišče, vzamemo v, seveda, tisti »ploščatni« embalaži in je zadeva rešena. Eden od primerov, ko so rekli, koliko milijonov stroškov je letno z svinčnikom? In je rekel ustanovitelj Ikee. Tale svinčnik, glejte, in je dobil 2 svinčnika in stroški so se prepolovili. Malo za intermezzo, toliko, kako se dela s stroški racionalno.  Ja, torej slovensko zdravstvo že ima vzpostavljen centralni register podatkov o pacientu, tako imenovanem CRPP. Imamo na tej osnovi že dobro delujoč projekt e-napotnica, ki nam v praksi je prestavila celo revolucijo v napredku na tem področju. To je ena zelo, zelo svetla točka, ki smo jo znali doseči. In zakaj potem od tu naprej projekt zopet stoji? Kdo nam noče slediti? Morda je pa to primer tudi na Onkološkem inštitutu, kjer je februarja 2020 politika, tudi Svet zavoda, seveda, v prvi vrsti, vsaj za pol leta zaustavil projekt racionalizacije informacijskega sistema. Seveda se je potem na srečo nadaljeval, po pol leta, danes pa je viden rezultat, da so se stroški v višini cca milijon evrov letno, za informacijske sisteme, sedaj praktično polovili. Z bistveno spremembo na temelju(?) podpis pogodbe z izvajalci na ključ, namesto leta in leta prej / nerazumljivo/ na »demoverzijo«. Veste, kaj to pomeni, kajne? Ki je vlekla projekte mesece in leta, povečevala stroške, zdravstvo pa je delovalo v krču. Verjetno nam ne sme biti takšno delovanje in vmešavanje politike v ponos. Ja, ravno na tem projektu sem se tudi osebno soočal s tem, kakšno škodo lahko politika naredi, če tika prste tja, kjer ni potrebno.  Glejte, ni čudno, da so se nam v preteklosti dogajale stvari okrog nabave zdravil, materialov in opreme, kot so operacijske postelje, / nerazumljivo/ žilne opornice, kolčne proteze in še veliko je tega. Seveda, če Ministrstvo za zdravje nima osnovnega pregleda nad poslovanjem 15. regijskih bolnišnic, med njimi tudi seveda UKC, dva, / nerazumljivo/ in pa seveda tistih manjših bolnišnic, skupaj je teh 26.  Vprašanje, podeljevanja koncesij, bi se še rad dotaknil in delo zdravnikov izven bolnišnic, kjer so zaposleni. Tu se sprašujem, kako je sploh mogoče, da direktor bolnišnice podeli koncesijo ali delo zunaj zavoda zdravnikov za dejavnost, kjer ima zavod že sam kadrovski primanjkljaj in so na tem področju čakalne vrste v javnem zavodu in so tudi primeri, kjer to delajo celo direktorji in strokovni direktorji oziroma vodje oddelkov, sami. Torej, svoj javni zavod, ki ga vodijo,         tako spravijo v rdeče številke, te iste paciente pa pregledujejo drugje torej kako je to sploh mogoče brez iskanja odgovornosti ukrepanja in sankcioniranja? Verjetno žal spet, zaradi tega, ker minister nima pregleda nad tem, ker nima ustreznega informacijskega sistema in pregleda nad vsem.   Še to bom opozoril pomanjkanje kadra v zdravstvu, ki je vsekakor minister je na to tudi veliko opozoril, je botrovalo tudi takrat ukrepi uvedba ZUJF vemo, da je z ZUJF bila prepoved zaposlovanja in do leta 2019 dokler nismo mi tega ukinili je seveda ta problem se nanašal tudi na to. Seveda medicinska fakulteta in šole medinskih sester, zdravstvenih tehnikov je pa svoj kader seveda producirala, ker se pač ni pri nas zaposlovalo so šli v tujino preko meje.   Še eno pomembno vprašanje se mi je porodilo v teh dneh povezave s tem namreč v roke sem vzel revizijsko poročilo Računskega sodišča UKC Ljubljana, ki je bilo izdano januarja 2018 sicer za poslovanje v obdobjih 2014-2015. Toliko nepravilnosti, ko je bilo ugotovljeno v tem revizijskem poročilu je neverjetno. To je zelo zaskrbljujoče. Poročilo zajema priporočila za odpravo nepravilnosti. Podana je zahteva za predložitev odzivnega poročila s popravljalnimi ukrepi. Sedaj če nadaljujemo. Na drugi strani sem si pa prebral naloge in poslanstvo notranje revizije UKC, ki ga seveda ima, ki med drugim govori, da je prvenstvena naloga notranje revizije preventivno odpravljanje napak procesov poslovanja in sodelovanja z nadzorom Računskega sodišča žal pa nisem zasledil v tem poročilu Računskega sodišča, da bi notranja revizija te službe, da bi kaj sodelovala v tem. Sedaj za čuda glejte s prihodom gospoda Janeza Poklukarja na čelu UKC Ljubljana je bila med prvimi ukrepi razpustitev službe notranje revizije človek pa bi seveda na to pričakoval, da bo direktor prihod glede na ugotovitev Računskega sodišča takšno službo okrepil ne pa razpustil. Kandidat za ministra gospod Janez Poklukar nam je na hiringu na to vprašanje sicer odgovoril, da je služba bila pri svojem delu neučinkovita in je to vzrok razpustitve in sedaj išče zunanje izvajalce verjetno še vedno morda je celo to res seveda, če je to res. Sam se seveda sprašujem zakaj Ministrstvo za zdravje takšne službe ne organizira na ministrstvu samem in iz te pozicije izvaja notranjo revizijo po javnih zavodih zdravstva, če pa tako že ima organizirano nekatere službe za preverjanje integritete poslovanja in preverjanje korupcije, zakaj potem nima tudi finančno računovodskih strokovnjakov? Seveda vsekakor bi morala biti takšna služba bolj učinkovita iz mesta Ministrstva za zdravje kot pa znotraj zavoda, kjer se vsi med seboj poznajo. To ugotavljam tudi kot član preiskovalne komisije za otroško srčno kirurgijo in nabavo materiala te opreme, kjer se pač preiskujemo za nazaj in stalno se mi poraja to vprašanje kako neučinkovito je bilo vse skupaj. Ta ugotovitev me navaja kot našo seveda Poslansko skupino LMŠ z velikimi dvomi ali bo kandidat sploh izpolnil naša pričakovanja kot minister za zdravje glede na takšne ugotovitve, ki jih seveda sproti ugotavljamo. Slišimo, da bomo tudi minister je rekel, da bo racionaliziral bolnišnice tudi laboratorije, mikrobiološke laboratorije, ki so danes seveda kompas za zdravnike, za hitro ukrepanje diagnosticiranja. Še posebej se je to pokazalo v času epidemije, da se vsak trenutek zelo hitro v eni uri dobili te rezultate in tudi vsaka bolnišnica v Evropi ne samo velike tudi srednje imajo takšne laboratorije kot sem rekel to jim je kompas in ne znam si predstavljati, da bi to bolnišnice izgubile. Na to tudi vse bolnišnice zelo opozarjajo in tudi gospoda Poklukarja sem vprašal, ker vem, da je tudi on že pristopil k ustanavljanju mikrobiološkega laboratorija na Jesenicah,         vlada pa, vemo, da se že skoraj eno leto trudi, da bi to ukinila po regijah in centralizirala, čeprav so v teh nacionalnih laboratorijih dosti dosti višje cene teh storitev, kot pa v teh lokalnih, pa imajo ravno tako vse certifikate.   Ja, lahko bi še našteval v nedogled probleme na področju zdravstva, vendar naj zaključim z vprašanjem. Ali bo kandidat za ministra, gospod Janez Poklukar, vendar preizkušeni krizni menedžer, kot smo že danes nekajkrat slišali, kos tej nalogi? Bo postavil preglede sistema zdravstva in ukrepov, da lahko izkoristimo notranje prednosti za povečanje produktivnosti in zmanjšanje stroškov poslovanja, kar jaz vidim kot prioriteto, kot pa najemanje novih kreditov, če nimamo ostalih zadev rešenih. Glejte, le tako lahko zadržimo javno zdravstvo, ki je prijazno do vseh državljank in državljanov. Le tako lahko nudimo pacientom več za ta denar, ki ga imamo na razpolago in je seveda omejen.   Nadaljevanje privatizacije na področju zdravstva bo prineslo ljudem le še večji razkorak med bogatimi in tistimi manj bogatimi, seveda s tistimi mislim z minimalno plačo, upokojence, invalide in še lahko bi naštevali. Verjemite mi, če se bo privatizacija nadaljevala, tako kot jih poznamo drugje, tudi v Italiji, bo ta problem vsako leto večji.   Preveč dvomov se mi poraja, ali bo kandidat za ministra gospod Janez Poklukar izpolnil pričakovanja. Predvsem pa ne morem verjeti glede na sedanjo prakso predsednika vlade Janeza Janšo, da bo bodočemu ministru dovolil, da vodi Ministrstvo za zdravje po svojih strokovnih odločitvah. To se je pokazalo tudi doslej, zato so tudi odstopali. Tako danes seveda ne bom podrl kandidata, odgovornost je na koaliciji in potrdite si ga sami in tudi odgovarjajte za odločitve, ki jih boste peljali naprej. Seveda, to je tudi tradicionalna praksa v slovenskem parlamentarizmu, da opozicija ne potrjuje ministrov koalicije, in tudi sami se bomo tega nekako držali.   Želim pa vsekakor vso srečo bodočemu ministru, predvsem v dobro pacientov kot tudi zaposlenih v zdravstvu. Kajti eni in drugi danes so v nezavidljivi situaciji. Hvala lepa.
Hvala lepa.   Naslednji ima besedo gospod Soniboj Knežak, pripravi se gospod Gregor Perič.  Izvolite.
Hvala, predsedujoča. Spoštovane kolegice, kolegi. Z veseljem bi seveda pozdravil tudi predlagatelja današnjega kandidata gospoda Janeza Janšo, ampak kot kaže, se mu ne zdi vredno, da sedi na tej seji.   Zdaj, jaz v svoji kratki razpravi v bistvu seveda ne mislim dajati receptov, kako urediti to naše zdravstvo in kaj so težave tega našega zdravstva, ampak je današnja seja namenjena, da spregovorimo par besed okrog samega kandidata.   Zdaj, kar se mene tiče, jaz sem gospoda Janeza Poklukarja, v bistvu, tisto, kar ga poznam, ga poznam večinoma iz medijev. Iz medijev, ki ga v bistvu povezujem nekako z dvema zgodbama. Ta prva zgodba uspešne sanacije bolnišnice na Jesenicah. Zanimiva, lepa zgodba, ki jih je v zdravstvu seveda premalo. Drugo pa je seveda njegovo službovanje oziroma del poklicne kariere, ki jo dobro leto pelje kot direktor UKC-ja, se pravi naše največje zdravstvene ustanove v državi. Zdaj, da bi lahko rekel, vsaj za tisto, kar jaz poznam tukaj, kar se tiče vodenja UKC-ja, ne moremo govoriti o neki dobri zgodbi, o nekih super rezultatih, saj dejstvo, da ima institucija v bistvu največji dolg v zgodovini svojega obstoja, da so dobaviteljem dolžni več deset milijonov evrov sredstev, pa še nekaj je teh kazalnikov, ki ne govorijo glih o neki zgodbi, dobri zgodbi, tudi na področju vodenja kliničnega centra. Vendar je treba biti tudi tu korekten, gre za kratek čas na tej funkciji in pa tudi pri ocenjevanju njegovega dela v UKC-ju je seveda tudi treba upoštevati, da je tudi delovanje te naše največje zdravstvene ustanove        zadnje leto bilo v bistvu okrnjeno oziroma je bilo podrejeno boju s covidom.  Zdaj jaz žal nisem imel prilike, da bi spremljal oziroma, da bi se udeležil hearinga. Sem pa to sejo spremljal preko televizije, čeprav moram reči, da se mi je pojavilo vprašanje, če sem spremljal isto sejo, ko sem poslušal predsednico odbora, kako je opisovala potek na tej seji. Jaz nisem videl take superlative predlaganega kandidata, videl, tisto kar sem videl, je bilo pa tudi, da bilo kar precej neodgovorjenih vprašanj, vprašanj na katere ni dal odgovora oziroma se jim je tudi spretno izmaknil.  Zdaj če bo tistem, kar so moja znanja pa moja vedenja okrog predlaganemu kandidatu bi rekel, da gre brez dvoma za človeka, ki ima dolgoletni staž v zdravstvu, da pozna zdravstveni sistem in da gre tudi za enega izmed redkih, ki so na teh vodilnih funkcijah v zdravstvu, ki ima tudi nekaj menedžerskega znanja. To je vse verjetno botrovalo tudi njegovi uspešni sanaciji bolnice na Jesenicah.  Zdaj edino, kar predlaganemu kandidatu pa niti ne morem reči, da zamerim, ampak mislim, da je bolj prav, da rečem, da mu v bistvu ne štejem v dobro je to, da v bistvu kot relativno dober kandidat pristal na kandidaturo v slabi Vladi. Zdaj ne vem kako je to bila čisto tudi njegova želja. Zdaj zadnje dni njega (?) krožijo tle po parlamentarnih hodnikih tudi neke informacije, češ da v bistvu niti ni imel neke prave izbire, »take it or leave it«, vzemi ali pa se tudi poslovi od direktorovanja v UKC-ju. Ne vem, bi pa glede na način in pa metode delovanja te Vlade tudi to dopuščal, da je ena izmed možnosti.   Zdaj zaradi vsega tega, ker se je odločil v končni fazi sam, to da sodeluje, kot sem omenil, v slabi Vladi, v Vladi, ki jo ne podpiram, v Vladi, ki bo v končni fazi tudi kratkega veka. Predvsem pa tudi v Vladi, kjer žal v bistvu ne bo mogel uveljavljati nekih svojih strokovnih znanj pridobljenih tekom let svoje poklicne kariere. Saj v bistvu se mora zavedati, da prihaja v Vlado, kjer v bistvu vse odločitve sprejema največji strokovnjak za v bistvu za vsa področja, obramboslovec z dvomesečnimi izkušnjami tudi na področja zdravstva, gospod Janez Janša. To bo tisto, kar bo moral vzeti v zakup oziroma je že, ko je dal tudi predlog za oziroma potrdil svojo kandidaturo.  Zdaj zaradi vsega naštetega bi rekel, da gre za kandidata, ki ima dovolj znanj, ki bi lahko tudi – v kolikor ne bi sodeloval, kot sem rekel, v slabi Vladi, pripomogel tudi, dodal svoj kamenček v mozaik nekega boljšega zdravstva v prihodnosti, ampak žal zaradi vsega tega kar sem navedel, predvsem to, da vstopa v Vlado, ki jo sam ne podpiram, ki ocenjujem, da deluje slabo, mu svojega glasu danes žal ne bom dal. Ampak ni to glas proti njemu kot kandidatu, to je v bistvu bolj protest nestrinjanja z delom te obstoječe Vlade. Nenazadnje pa, spoštovane kolegice in kolegi, tudi praksa je taka, da kandidata, ki ste jih v koaliciji predlagali, ki jih je predlagal vaš predsednik Vlade, je danes na koaliciji, da mu date tudi vi glas podpore.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Naslednji je na vrsti gospod Gregor Perič, pripravi se gospod Miha Kordiš.  Izvolite.
Ja, hvala lepa. Lep pozdrav vsem!  Torej mi imamo pred sabo danes v bistvu neko izbiro, glasujemo o tem, ali bomo podprli kandidata za novega ministra, gospoda Poklukarja ali ne. In tudi, ko poslušam razprave svojih kolegov poslancev, v bistvu gre vse bolj v smeri tega kako najti nek argument, ne glede na to ali je kandidat dober ali ni dober, ali je kompetenten ali ni kompetenten. Vsaj iz vidika opozicije, kako ga ne podpreti, ker je to pač higienično, če si v opoziciji, da tisto, kar predlaga Vlada, sploh če ni dobra Vlada ali pa če ni naša Vlada, da ne podpreš. Meni se zdi to nekoliko čudno, ker mi vseskozi govorimo v politiki,         da si želimo na najbolj odgovornih mestih predvsem dobre, kakovostne ljudi, ki so že nekaj pokazali in da se potem to uporablja kot osnovni in temeljni kriterij, ne pa ali je naš ali ni naš, ali je take ali drugačne barve oziroa nosi tako ali drugačno majčko oziroma dres. Danes smo v teh razpravah slišali, da je predvsem pomembno ali je naš ali ni naš. To dodanto potrjuje dejstvo, da je bil gospod Poklukar imenovan za direktorja UKC-ja. To vemo, da je zelo velik sistem, eden največjih sistemov kar jih poznamo v Sloveniji, in ga je zelo težko managerirat, obrne zelo veliko denarja in je to dejansko težko imeti pod kontrolo. In ta sistem je, vsaj kolikor se jaz spomnim, »rodil« več ministrov za zdravje. Tudi zdaj je tak primer, skratka nekdo, ki se tam dokaže oziroma ki preživi, dejansko je to tudi nek indikator, da se lahko pomeri oziroma preizkusi tudi na najbolj odgovornem mestu na področju zdravstva, torej za ministra. Zdaj, če je gospod Poklukar bil zaupanja vreden za to, da se je pojavil na mestu direktorja UKC-ja v prejšnji vladi, in zdaj slišim številne kritike na njegov račun, kadar se poteguje za mesto ministra za zdravje, ravno iz stani tistih, ki so ga tja postavili, torej za direktorja UKC-ja, se mi zdi vse skupaj, vsi ti govori predvsem politični, ki imajo s stroko s strokovnimi merili bolj malo opraviti. Sicer pa je vedno tako, da v politiki, sploh danes, zelo veliko nekih strokovnjakov za zdravstvo, zelo veliko nekih zdravnikov, čeprav, če se ozremo po dvorani, tudi če bi bila polna, bi ugotovili, da imamo v naših vrstah enega zdravnika, to je dr. Žiža, ki je bil tudi strokovni direktor, vsi ostali pa zgolj spremljamo in preberemo kakšen članek in si ustvarimo neko mnenje.   Tako, da jaz bom rekel, sem osebno hvaležen gospodu Poklukarju, da je v teh tako zahtevnih časih sprejel ta izziv, ki ni enostaven. Vemo, da je najti ministra za zdravje tudi v »mirnodobnih« časih zelo zahteven projekt, kaj šele v časih, ko razsaja epidemija in ko vemo, kako smo se ukvarjali s tem področjem tudi v preteklosti. Jaz verjamem, če bi bilo več neke iskrene volje in pripravljenosti tudi v preteklih letih in preteklih vladah, da bi se tudi lažje spopadli s to pandemijo, ampak ker smo se bolj kot ne ukvarjali s takimi ali drugačnimi prestižnimi vprašanji in izkoristili vsako priložnost, ki je prišla od zunaj, kadarkoli je nek minister želel narediti neko izboljšavo, da jih je, po domače povedano, dobil po glavi zaradi takih ali drugačnih medijskih poročanj, ki so bila plačana marsikdaj s strani določenih interesnih krogov samo zato, da ošibijo ali pa razsujejo ministra, imamo pač situacijo, kakršno imamo. Tako, da še enkrat, sem hvaležen pogumu gospoda Poklukarja in mu predvsem želim veliko neke trdnosti in čvrstosti, ker bo potreboval ravno to. Dejstvo pa je, da bomo tudi mi, poslanske skupine oziroma poslanci, ne glede na to ali smo v vladi ali nismo v vladi ali smo nekje vmes, zelo močno vplivali na to, kako uspešen bo tudi gospod Poklukar v prihodnje. Če bomo nasedali na posamezne spine, na posamezne afere, ki bodo nastajale, ker bo zaradi takih ali drugačnih želja po spremembah nekomu to šlo v nos in si teh sprememb ne bo želel, ker bo zaradi teh sprememb manj ali pa nič denarja, če bomo mi te zgodbe jih tudi prenesli na polje političnega in začeli neke obračune, potem bo tudi gospod Poklukar kot minister za zdravje neka figura, ki bo šibka in ne bo uspela priti do določenih pozitivnih sprememb. Tako, da odgovornost ni samo na ministru, ni samo na vladi, ni samo na predsedniku vlade, ampak je tudi zelo razpršena po političnem prostoru, torej na vseh nas.     ŠZ) – 16.55    In tukaj se bomo izkazali ali pa bomo, upam da ne, še enkrat dokazali in pokazali kako znamo take priložnosti zapraviti. Zdaj ne bi se spuščal v posamezne poteze oziroma odločitve gospoda Poklukarja, še ko je bil direktor UKC, tudi to slavno vprašanje, ki se je pojavilo okoli tega zakaj ukiniti ali ne ukiniti notranjo revizijo. Tisti, ki je delal v kakšnem nekoliko večjem sistemu, zlasti javnem ve, da so te notranje revizije lahko nekaj dobrega ali pa tudi nekaj slabega. In da je veliko lažje, veliko objektivneje priti do določenih izsledkov, ki niso del pritiska, ki kot notranji revizor tudi ne gledaš svojih kolegov, sodelavcev, ki jih moraš revidirati in moraš potem zanje črno na belem napisati, da so delali določene napake, pa jih opozarjati, pa se te napake še vedno pojavljajo in je iz tega aspekta, če nek sistem želi narediti neke izboljšave, pa vidi da je to izjemno težko in bo deležen številnih odporov, veliko enostavneje poiskati neke zunanje strokovnjake, ki bodo to naredili z veliko manj ali pa nič pritiska prinesli nek papir in takrat bo potem tudi veliko manj nekih internih ugovorov oziroma nasprotovanja, da se določene izboljšave naredijo.   To je zgolj moj razmislek, pa ne poznam načina delovanja UKC-ja, ampak iz prakse lahko povem, da utegne to biti, mislim da kar glavni razlog za to potezo. Kar me pa, ne vem, kot poslanca, ker tudi poslanci imamo marsikdaj tudi kadrovsko funkcijo, ne samo vlada ali kakšen drug organ, ampak tudi poslanci marsikdaj odločamo o ljudeh na najbolj odgovornih položajih, kar me pa najbolj razjezi je pa to, da tik pred odločanjem dobimo neko anonimko, nek anonimni mejl z določenimi navedbami, zato da se posameznega kandidata očrni. Jaz moram povedati, da me take stvari še bolj utrdijo v prepričanju, da si kandidat zasluži podporo in me v tem smislu ne omajajo. Zato, če ima kdo kakšno zgodovino, ki jo je potrebno razčistiti, verjamem, da se te stvari pojavijo pravi trenutek, ne pa pet pred 12, tako da se samo vnese nekoliko nemira in da se potem špekulira na najbolj pritlehen način, sploh pa na način, ko tisti, ki se v anonimki znajde ne more niti nizati protiargumentov. Tako da uporaba tovrstnih sredstev je nekorektna in mislim, da bi se je morali vsi izogibati, če želimo imeti nekega ministra, ki bo bil pri svojem delu uspešen in bo lahko vlekel, kot rečeno neke poteze. Veliko smo se pogovarjali o težavah našega zdravstva. Kot rečeno, vsi smo kar naenkrat postali strokovnjaki, potem pa v praksi vidimo, da je to neprimerno težje. Jaz bi izpostavil zgolj en vidik. Torej vsi vemo, da smo v epidemiji in da je morda najbolj temeljno vprašanje predvsem cepiva. Torej cepiva so težava predvsem iz vidika dobav. Vsi smo računali na to, da bodo dobavljena v veliko večjih številkah in v veliko krajših rokih. Izkazalo se je drugače, tako da tukaj računam še naprej na pogajalsko moč Evropske unije in Evropske komisije, v vmesnem času pa bomo morali tudi mi vsi še naprej spoštovati ukrepe.   Lahko rečem, vsaj glede tistega, kar sem med vikendom videl na Primorskem, da je te sproščenosti v Sloveniji nekoliko preveč, tako da upam, da ne bomo spet zdrsnili v kakšno smer, kjer smo že bili in si je ne želimo, tako da dajmo še naprej spoštovati te ukrepe, dokler cepiva nimamo. Torej cepivo je nekaj neposrednega, nekaj kar s čimer fizično posegamo, torej v telo kot tako in je predvsem namenjeno zaščiti, zlasti starejših. Torej to je ta vidik danes. Ampak tisto kar bo pomembno predvsem v prihodnjih mesecih, pa v končni fazi tudi letih glede na to pandemijo, je en drug vidik,        ne ta fizični, kot sem rekel, ampak predvsem duševni. In meni se zdi pomembno, in tukaj bo imel minister vso mojo podporo, da poiščemo tudi določene rešitve, ki v preteklosti niso našle nekega odgovora. Skratka, pri oskrbi, torej, duševnega zdravja kot takega. Vemo, da je to področje relativno neurejeno, neregulirano, na način, kot bi lahko bilo, in si zasluži tudi neprimerno več nekih sredstev, da posaniramo vse tisto, kar ni zgolj fizično, ampak je tudi duševno v prihodnje. Ker verjamem, da je marsikdo v naši družbi spričo situacije, spričo izgube službe, spričo pomanjkanja nekih socialnih stikov doživel številne travme, kar se bo pa potem kazalo še v številnih drugih aspektih, in to je nekaj, za kar bi si želel, da bi se v prihodnje našlo dovolj neke politične in tudi strokovne volje, da najdemo neko rešitev, kako slovenskim državljankam in državljanom pomagati tudi na tem področju.   Če zaključim. Jaz želim ministru uspešno delo, uspešno soočenje z izzivi, uspešno premagovanje oziroma preskakovanje tudi vseh tistih političnih ovir, na katere bo naletel oziroma ki mu jih bodo določeni, določene strukture nastavili. Predvsem pa, da uspe uspešno organizirati tudi sam postopek cepljenja pa potem vse ostalo, kar bo sledilo. Tako da ministru lahko zaželim v tej situaciji samo srečno in vse dobro. Mojo podporo ima.
Hvala lepa.   Predno nadaljujemo z razpravo, bom prebrala naslednjih pet razpravljavcev, glede na to, da se seznam hitro spreminja. Naslednji dobi besedo gospod Miha Kordiš, potem Aleksander Reberšek, mag. Dejan Židan, Jožef Lenart in mag. Andrej Rajh. To so naslednji v tem krogu.   Izvolite, gospod Kordiš, imate besedo.
Hvala za besedo, predsedujoča.   Svojo razpravo bom začel z odgovorom na novinarsko poizvedbo, ki sem ga dal pred začetkom današnje seje oziroma takoj po začetku današnje seje. Šlo je nekako takole. Novinarji so me vprašali, v Levici, kako bomo glasovali v Levici in da verjetno bomo glasovali proti gospodu Poklukarju. In moj prvi refleks v tem odgovoru je bil, kako pa naj glasujemo drugače, če pri maratonskem zasedanju Odbora za zdravstvo nismo dobili odgovora na nobeno vprašanje.   Kandidat za ministra za zdravstvo je ostal na ravni splošnosti, ostal je na ravni medlosti v besedah, šel je zelo široko, in ta na način, na veliko zaovinknil okoli bolečih tem, ki tarejo naš javni zdravstveni sistem. V odgovoru na novinarsko poizvedbo pa sem nadaljeval še s sledečim. Vlada Janeza Janše nam je uspela pridelati zelo tragičen davek v prvem letu dni svojega mandata. Število presežnih smrti v tej državi je rekordno, je v svetovnem vrhu. Ne po nekih naravnih lastnostih covida-19, ampak zaradi ravnanja oblasti, ki se raje ukvarja s svojim lastnim udarom na državo, kot da bi reševala zdravstveno situacijo državljank in državljanov. Torej, gledamo ekipo Janeza Janše, ki je v letu dni pridelala te presežne smrti, in se ob tem lahko samo sprašujemo, zakaj hudirja bi prevzel kdorkoli po tem enem letu pokaži, kaj znaš, na katerem je vlada Janeza Janše temeljito pogrnila, zakaj bi kdorkoli želel prevzeti v tej družbi ministrsko mesto. Toliko bolj, ker gre za mesto ministra za zdravje. V tem trenutku najbolj izpostavljenega resorja.   Pa to ni edino vprašanje, ki se porodi in se vsaj meni odgovor nanj kar izmika. Če si zagovornik javnega zdravstva, če si res odločen zagovornik javnega zdravstva, kot mislim, da je velika večina državljank in državljanov, zakaj bi rinil na ministrsko funkcijo v vlado, ki je zelo jasno povedala, da si želi javni zdravstveni sistem privatizirati. In to tudi počne, kolikor si seveda upa.         Prijemi, ki jih uporaba so razmeroma mehki seveda nihče v slovenski politiki ne more stopiti pred kamere in dejati jaz sem pa za to, da javno zdravstvo razgradimo in ga nadomestimo z zasebnim dobičkarskim zdravstvom, ki se obnaša kot gospodarstvo in ne kot javna storitev. Katerikoli akter v slovenski politiki bo to naredil bo instantno pokončal svojo lastno kariero verjetno tudi kariero svoje politične grupacije, zato tudi zagovorniki privatizacije javnega zdravstva začenjajo vsako svojo teatrizo z »Jaz sem za javno zdravstvo.« in potem nadaljujejo s tem kako se to javno zdravstvo predstavljajo in zelo hitro po teh opisih ugotovimo, da to javno zdravstvo ni več javno zdravstvo, ampak je privatizirano zdravstvo, kar je javnega je pa do dobra uničeno. Javno zdravstvo v tej državi velja za vrednoto, zato ga Vlada Janeza Janše ne napada direktno raje ga spodnaša na ta način, da bogato nagrajuje zasebne prakse celo mimo javne zdravstvene blagajne tja pretaka proračunskega evre vseh državljank in državljanov. Po drugi strani pa javno zdravstvo uničuje s tem, da ga podfinancira. Celo v epidemiji Covid-19 vam ne želi intervenirati s primerno javnofinančno infuzijo, pri temu da vsi vemo, da je slovenski javni zdravstveni sistem praktično eden velik mag, eden velik čarovnik, da dela še tako dobro kot dela pri tem, da je že desetletja podhranjeno in se vanj ne staka primerna količina javnih sredstev kot bi jih potrebovali še zlati kot / nerazumljivo/ rad ponavlja, da se nam prebivalstvo v družbi stara. To je neki kontekst, iz katerega lahko presojamo torej kandidaturo gospoda Poklukarja za funkcijo ministra za zdravje. Kaj je on govoril po tem, ko se je izrekel, da je za javno zdravstvo in kako vidi javno zdravstvo. Naredil sem si tri zabeležke, ki so pomenljivo dvoumne pa jih bom poskusil sedaj v svoji razpravi dekonstruirati kakšna konkretna vsebina se za njimi skriva. Gospod Poklukar se je recimo izrekel in to so tudi povzeli mediji, da je za javno zdravstvo, ampak da je potrebno misliti tudi na statusno preoblikovanje javnih zavodov. Zveni predvsem nedolžno do trenutka, ko vemo, da je edini, ki želi javne zavode pravno formalno ali kakorkoli prestrukturirati v slovenski družbi politični akter, ki zagovarja, da se to prestrukturiranje odvija v smeri gospodarske družbe. Bolnišnice ne bi bile več javni zavodi postale bi firme, postale bi podjetja. Od leta 2014 sodelujem kot izvoljeni poslanec v Državnem zboru in to je edino prestrukturiranje, o katerem sem kadarkoli karkoli slišal torej niso bolnišnice več javni zavodi, neprofitne ustanove tukaj kot servis državljank in državljanov, ampak se spremenijo v gospodarske družbe. Zdravje kot blago, bolnišnična oskrba kot biznis. Če bi na današnji seji v dvorani z nami gospod kandidat za ministra za zdravstvo sedel bi ga vprašal konkretno kakšno statusno preoblikovanje javnih zavodov je imel v mislih in zakaj? Te neke argumentacije recimo nismo slišali. Slišali smo zgolj, da bi bilo potrebno češ, da naj bi to naredilo zdravstveni sistem bolj učinkovito. Po tem kontekstu, ki ga poznamo bi to prej kot bolj učinkovito javno zdravstvo prineslo bolj profitabilno javno zdravstvo za tiste, ki ga želijo spremeniti v tovarno na račun zdravja državljank in državljanov zagotovo pa ne bolj učinkovito, ko pride do sanacije zdravstvenih problemov, ki jih ljudje v tej državi imamo. To je neki tak odgovor, ki bi ga od ministra za zdravje želel. Kaj hudirja pomeni statusno preoblikovanje javnih zavodov, ker vse kar na to temo vem je preoblikovanje v gospodarske družbe.   Druga taka dvoumna krilatica speta v idejo javnega zdravstva je, da so potrebni fleksibilni mehanizmi nagrajevanja. Tudi o tem se lahko skriva marsikaj. Na splošni ravni, na abstraktni ravni se s tem celo lahko strinjamo. Saj fleksibilno nagrajevanje nekoga po njegovemu doprinosu,         kot nek dodatek k plači ali karkoli, to pa ja vendarle zveni smiselno. Mogoče malo drugačno luč na to temo vrže dejstvo, da periodično, ko prihajajo na plano, pa ko jih pograbijo mediji, seznami najboljše plačanih javnih uslužbencev v državi. Med top 50 najbolje plačanimi, konsistentno kotirajo zdravniki. Če jih ni že 50 tam gor, jih je pa 49. Seveda ne vsi zdravniki, kje pa. Samo določeno prgišče zdravništva, ki je v nekaterih primerih izvedel celo de facto notranjo privatizacijo javnih zdravstvenih zavodov in si tam uredil udobno gnezdece, v kateremu lahko pobira dežurstva, pobira dodatke in tako naprej, njihove plače prilezejo do 5 mestnih številk.  Zagotovo na takemu seznamu ne boste našli zgaranega, zdelanega in za moje pojme »podplačanega« primarnega sektorja slovenskega zdravstva. Tistega, v kateremu imamo z epidemijo oziroma že brez epidemije, verjetno največ težav, preden smo se soočili s Covidom-19, recimo, je imela Gorenjska krizo z osebnimi zdravniki, s katero se je ukvarjala cela država, trenutno je pa, če se ne motim, številko navajam po številu, lahko, se dovolim popraviti, ampak, če se ne motim, je nekih 120 tisoč, 130 tisoč ljudi v tej državi brez osebnega zdravnika.  Komu torej lahko pričakujemo, da bodo služili fleksibilni mehanizmi nagrajevanja? Koga bodo nagrajevali in koga bodo izpustili? Verjetno tistega, ki je že sedaj na poziciji moči, na poziciji oblasti, znotraj zdravstvenega sistema. Tako da, zelo previdno pri omembah fleksibilnega nagrajevanja. Zelo hitro se to iz ideje pravične povišice spremeni v idejo, v realizacijo neupravičenih privilegijev. Še posebej če v ta kontekst dovedemo, pa se zdaj ne bom s tem ukvarjal, dovedemo raznorazne ideje po izstopu iz sistema iz javnih uslužbencev, s katerimi zdravniške organizacije oziroma organizacije zdravniško zavarovalniškega lobija zelo radi opletajo in tem idejam je naklonjeno tudi aktualna koalicija, zlasti stranke NSi in SDS. In v osnovi ta ideja o izstopu iz sistema javnih uslužbencev, s strani zdravništva, pomeni legalizacijo notranje privatizacije, znotraj javnih zdravstvenih zavodov, ki sem jo nekaj minut nazaj omenjal.  In tretja točka, pri kateri bi se rad zadržal in tretja alineja dvoumnosti in praznosti odgovorov ministrskega kandidata za zdravstvo, se dotika dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Vemo, da je to točka, na kateri je pogrnila in padla prejšnja Janševa vlada. Dva ministra sta odstopila, en se ni strinjal z idejo ukinitve na eno stran, drug se ni strinjal z idejo ukinitve na drugo stran, že prej smo imeli pa »clash« na relaciji Vlada oziroma koalicija Marjana Šarca in stranka Levica, kot pogodbena opozicija.  Kandidat za ministra pravi, da on ne bi ukinil dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ampak da je za njegovo preoblikovanje. Jaz mislim, da je to že v konceptu napačen zastavek, ker dopolnilnega zavarovanja ne boš niti preoblikoval, če si boš preoblikovanje že v štartu zastavil za svoj cilj. Mogoče ga boš preoblikoval, če bo tvoj cilj, da bi ga rad ukinil. To že realistično politično, to, ne gre skozi. Pri tem, da se seveda pogovarjamo o progresivnih, naprednih, ljudem prijaznih posegih v dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki bi jim odpravili položnico, nastali primanjkljaj v zdravstveni blagajni bi se pa krilo s povišanjem prispevkov, pri tem pa bi de facto odpravili komercialne zdravstvene zavarovalnice, na neki nujni, osnovni, ravni in tako pridobili dodatnih 50 milijonov evrov za financiranje solidarnega javnega zdravstvenega sistema.  Ampak, glede na to, kako je v svojih odgovorih kandidat za ministra za zdravje nadaljeval, se mi ne pogovarjamo o tem. Ne pogovarjamo se o ne ukinitvi, niti o preoblikovanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v nekaj, kar bi ljudem koristilo, ampak se pogovarjamo o posegu v košarico pravic.        Naj konkretiziram iz političnega konteksta aktualne Vlade, kaj to pomeni. Za denar, ki ga trenutno plačujemo, bomo državljanke in državljani, vsi zavarovanci, bolniki ven dobili manj. Poseg v košarico pravic v kontekstu Vlade Janeza Janše ne pomeni drugega, kot da se bo nabor zdravstvenih storitev, nabor posegov, ki jih dobimo za to, kar zdaj plačujemo državljanke in državljani, zmanjšal.   Kam bodo šli drugi posegi, tisti, ki bi v takem scenariju padli ven iz košarice, je v roki komercialnih zdravstvenih zavarovalnic, kar je pa čisto programska agenda, med drugimi tudi koalicijske stranke Nove Slovenije, ki pravi, da je potrebno košarico pravic razgraditi in okrepiti komercialne zavarovalnice, ki – bom še enkrat ponovil, že sedaj iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja neupravičeno počrpajo 50 milijonov evrov presežkov vsako leto, to je 50 milijonov evrov, ki se jih precej neposredno vzame iz financiranja zdravstvene oskrbe vseh državljank in državljanov. In posege v košarico pravic nikakor ne smemo, ne moremo dopustiti. Tudi to je ena izmed taktik za privatizacijo slovenskega javnega zdravstvenega sistema.
Hvala lepa.   Besedo ima Aleksander Reberšek, pripravi naj se mag. Dejan Židan.  Izvolite.
Predsedujoči, najlepša hvala za besedo.  Ja, spoštovani kolega Miha Kordiš, jaz se moram odzvati na vaše besede. Menim pa, da so vse vaše besede odveč. Ta Vlada obstaja zato, ker v Levici niste želeli prevzeti odgovornosti. Imeli ste možnost, bili ste nadkoalicijska stranka, pa ste precenili, da je bolje v Državnem zboru govorit, kakor pa delati v koaliciji. Poceni nabirati politične točke, ne pa prevzeti odgovornosti, odgovornosti, kakor jo je prevzel naš kandidat za zdravstvenega ministra, dokler … Janez Poklukar. Zato so čisto vse besede, ki ste jih zdaj povedali, popolnoma odveč. Lahko bi bili zdravstveni minister, lahko bi bili obrambni minister, prevzeli bi šolstvo, praktično vse v tej državi bi lahko prevzeli in pa vodili. Zdaj pametovati pa govoriti pa mislim, da je prepozno in predvsem nepotrebno.  Kakorkoli že, jaz bi se rad najprej zahvalil prejšnjemu ministru, ministru Gantarju, ki je prisluhnil ne samo mojim željam, ampak tudi željam prebivalkam pa prebivalcem Spodnje Savinjske doline. Zahvaliti se mu želim, ker je še pred odstopom, ker je še pred odstopom v mesecu novembrom uredil, da smo na Vranskem dobili novo zobozdravstveno ambulanto za odrasle. Hvaležen sem mu za posluh, hvaležen sem mu za pomoč našim prebivalkam in prebivalcev Spodnje Savinjske doline.   Verjamem, da bo takšen posluh imel tudi novi minister za zdravje. Jaz moram priznati, osebno ga ne poznam, slišal sem pa, da ima posluh za sočloveka, poleg tega pa je zelo strokovno podkovan. Odlikuje ga tudi dobro vodenje nekaterih zdravstvenih inštitucij v državi, na Jesenicah pa tudi v UKC Ljubljani.   Glede na to, da je vodil tako velike zdravstvene institucije, to pomeni, da pozna samo delovanje dovolj dobro, prav tako pa tudi zdravstveni sistem, za katerega jaz osebno trdim, da ga je potrebno spremeniti. Pa vendar, ima izkušnje, je delaven, ima tudi rezultate dobrega vodenja in odločil se je, da prevzame odgovornost.   Kandidat za ministra se je odločil, da prevzame odgovornost in s svojim znanjem pomaga pri vodenju zdravstvenega ministrstva. Kandidat dr. Janez Poklukar je prevzel odgovornost, tisto, kar bi pa tukaj izpostavil pa je, da je to naredil kljub zavedanju, da že vnaprej ve, da ne bo imel celotnega mandata. Zavedanje, da ne boš mogel delati 4 leta, da imaš na voljo recimo eno leto in še nekaj, pove vse. Jaz mislim, da je spoštovani dr. Janez Poklukar dokazal, da ni preračunljiv človek, ampak da je na prvo mesto postavil skrb za zdravje, skrb za pacienta in odgovornost do države. Takšen človek si lahko od mene zasluži samo         pohvalo za takšen pogum.  Zavedam se, da ne bom mogel spremeniti celega sistema, da ne bom mogel v tako kratkem času rešiti vseh problemov, ki so nastali tudi pod ministrovanjem in pa predvsem zaradi ministrovanja prejšnjih ministrov. Zavedam se, da je, zavedam se, da bo dr. Janez Poklukar prišel gasiti požare, ki jih prejšnji ministri v veliko boljših časih niso uspeli pogasiti. Kandidat za ministra se bo torej v prvi vrsti moral soočati s situacijo covid, poleg tega pa, kot sem rekel, minister bo moral gasiti požare tudi prejšnjih ministrov. Še enkrat čestitam za pogum. Čestitam še zlasti zaradi tega, ker nastopate zdravstveni mandat v času največje zdravstvene krize našega časa, ki je še potencirala pomanjkljivost slovenskega zdravstvenega sistema, in nastopom mandata v času, ko se je še kako pokazalo slabo delovanje zdravstvenega sistema v preteklosti. Zdaj smo mi na potezi in tisto, kar mi v Novi Sloveniji želimo, je da denar sledi pacientu in ne podjetjem, ki preprodajajo zdravstveno opremo. V Novi Sloveniji si želimo vsem dostopno javno zdravstvo. Človek mora priti do zdravnika, ko ga potrebuje in ne čez eno leto. Človek mora priti do zdavnika takoj, ko ga potrebuje in ne čez eno leto. Verjamem, da bo to tudi prioriteta kandidata, zaenkrat še kandidata, za ministra, prepričan sem pa, da bo tudi postal minister.  Jaz bi izpostavil samo še tole. Dr. Janezu Poklukarju je v UKC Ljubljana v 10-ih dneh, praktično čez noč, skupaj z vodstvom uspelo končati obnovo prostorov, in to teh prostorov, ki so se obnavljali že 12 let, in jih v najkritičnejših trenutkih predati v uporabo. Jaz mislim, da sem povedal vse. Prepričan pa sem, da bo kandidat dr. Janez Poklukar, ki prihaja v enem najtežjih trenutkov za zdravstvo, ko so za nami težka leta poslovanja bolnišnic, manka vlaganj tako v kadre kot v infrastrukturo, dober minister za zdravje. Želim mu srečno.  Hvala.
Hvala lepa.  Besedo ima mag. Dejan Židan, pripravi naj se Jožef Lenart.  Izvolite.
Hvala, podpredsednik, za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, lep pozdrav vsem prisotnim.  Že na samem odboru, ker mislim, da je razprava potekala kultivirano, argumentirano, razen nekega tweeta, kjer nas je nekdo obsodil, da smo luzerji na strani opozicije, ampak o tem se bomo pogovarjali na odboru in ne bomo motili tega današnje seje, sem povedal, da je kandidat dobra novica slabe vlade. Bom kasneje mogoče še nekaj več razložil, zakaj tako mislim, bi pa rad povedal tri stvari, za katere res želim, da kandidat, ki bo z glasovi, predvidevam, danes izvoljen, da jih bo resno upošteval. In dovolite, da preberem del dopisa, ki sem ga dobil na pošto elektronsko, podobne pa na žalost dobivam še kar naprej. Gospa mi je pisala: »zaradi težav z očmi sem preko elektronske komunikacije dobila napotnico od osebnega zdravnika z oznako »hitro«. Napotnico sem poskenirala in jo poslala preko elektronske pošte na e-naročanje na bolnico Celje. Čez pol ure me pokliče prijazna gospa in mi pove, da nimajo prostih kapacitet zaradi covida in da bi na vrsto prišla šele čez 3 do 4 mesece in da se najraje kar naročim na optiki Irman. Rekla sem ji, da zaradi preteklih izkušenj s sorodniki nismo najbolj navdušeni, da bom rajši počakala na pregled v bolnici Celje«. In od takrat naprej ni dobila več nobenega klica ali česarkoli s strani konkretne bolnice. Na žalost takšnih dopisov dobivamo kar nekaj. In to je verjetno hudo spodkopavanje javnega zdravstva, da znotraj javnega zdravstva medicinske sestre, zdravstveni delavci, kdorkoli, usmerja neposredno paciente drugam, izven javnega zdravstva. In zato sem ministru predlagal,         da vse tovrstne prakse zelo strogo sankcionira. Imamo v zdravstvenih ustanovah slabo izkoriščen prostor, imamo premalo izkoriščene kapacitete in imamo zdravstvene delavke in delavce, ki so pripravljeni delati več. To dokazujejo tudi preko tega, da v bistvu delajo v nekaterih drugih ambulantah. Kandidat za ministra je celo povedal, če se dobro spominjam, da na UKC-ju je celo sam, imajo približno pet tisoč soglasij. Tako da sem apeliral na njega, da naj potem, in tudi ima našo podporo, podporo Socialnih demokratov, da v kolikor lahko, zmorejo, imajo željo, gledajo na zdravstvo kot na poslanstvo, da jim naj omogočijo z vsemi bonitetami, ki pač pripadajo, da maksimalno izkoristijo obstoječe kapacitete.   Naslednje. V zadnjih desetih, dvajsetih letih smo v Sloveniji bili v krizi. Saj se spominjate, fiskalno pravilo, pa kriza, takšna in drugačna, in vsak evro smo obračali in tako in drugače. In posledica tega je bilo bistveno premalo investicij tudi v javno zdravstvo. Marsikatera bolnišnica je takšna, da v resnici ne služi sedanjemu času, nujno potrebuje obnove, manjkajo nam nekatere nove bolnišnice, tudi v Prekmurju, v Mariboru, v Ljubljani in tako naprej. In na samega ministra bi, ki bo minister verjetno, bi dal dva apela. Prvi apel je, prosim lepo, bodite pravični do celotne Slovenije. Slovenija ni samo Ljubljana. Jaz vem, da ko se govori o zdravstvu, vsi takoj začnete govoriti o investicijah v UKC Ljubljana. Razumem. Je naša vrhunska ustanova. Imamo pa še kar nekaj podobnih vrhunskih ustanov, nenazadnje v Mariboru je UKC Maribor, ki pokriva eno tretjino Slovenije. Torej, ne početi tega, kar se je počelo od leta 2019 naprej, ker se je dogajala velika krivica nekaterim delom Slovenije. Zdaj, minister, načeloma, oziroma kandidat za ministra je v bistvu, imel sem vsaj občutek, da se je s tem strinjal, in to področje mi bo zelo pomembno.   Pa še po nečem se razlikujemo. Danes je očitno stanje drugačno, kot je bilo zadnja leta. Če imam dobre podatke, v zadnjih letih, verjetno desetletju, se je lahko na letni ravni investiralo iz državnega proračuna okoli milijarde evrov. Vse, kar je potrebno, ceste, železnice, tako ali drugače, in sedaj imamo enkratno možnost, da znotraj nacionalnega programa za okrevanje in odpornost investiramo v nekaj letih dodatnih pet milijard evrov. Seveda v Sloveniji smo v nemogočem položaju, ker za razliko od ostalih držav, večine držav, kjer poteka družbena razprava, kaj je prioriteta v državi, mimogrede, to je tudi razlog, da je v Italiji vlada razpadla in da imajo novo, v Sloveniji vladajoči to skrivate. Vi skrivate dokument, v katerem se odloča o naši prihodnosti, ker pet milijard ni kar tako, da bomo razdelili. Teh pet milijard seveda se mora dati tam, kjer je prioriteta. Zame je ena od prioritet investiranje v manjkajoče kapacitete v slovensko javno zdravstvo, zlasti v bolnišnice, torej novi prostori in adaptacija starih. Verjetno je potrebno v ta prostor investirati vsaj milijardo. To je enkratna priložnost. Take priložnosti nismo imeli v zadnjih 30 let in verjemite mi, da jo, razen če ne bo kakšne podobne krize, vsaj upam, da ne bomo imeli tudi nikoli več v prihodnje. Ampak res vas prosim. Glas opozicije je slišan, kolikor je. Lahko javno govorimo, lahko sklicujemo tiskovne konference, nujne seje odbora, izredno sejo Državnega zbora, nimamo pa dovolj glasov, da bi mi določili, da je prioriteta investiranje preko nacionalnega programa za odpornost in obnovo, da je javno zdravstvo. Nekje sem prebral, da se namenja ali želi nameniti samo četrt milijarde evrov. Mi potrebujemo milijardo evrov, da izgradimo vse manjkajoče kapacitete, in sedaj, samo sedaj jih imamo na voljo.   Tretja stvar, o kateri sem se pogovarjal s kandidatom tukaj, je pa nekaj, kar sam ocenjujem kot v tem trenutku največjo neenakopravnost v Sloveniji. Poznano vam je, da zadnjih 30 let v Sloveniji več ne deluje sistem priznavanja poklicnih bolezni. Vem, da nekateri to sedaj poslušate že tretjič, četrtič, ampak to je res težava. Po zadnjih podatkih, ki sem jih dobil od pristojnega ministrstva, od 70 do 80 tisoč invalidskih pokojnin, kar jih zavod izplačuje, je znotraj tega samo 191 poklicnih. Strokovnjakinja, doktorica     ŠZ) – 17.30    Metoda Dodič Fikfak ocenjuje, da je prikrajšanih približno 25 tisoč ljudi. Saj razumete razliko, ne. Če nekdo ima diagnozo poklicna bolezen, ima povsem drugačen izračun poklicne in invalidske pokojnine, kakor v drugi obliki invalidske pokojnine. In to se v Sloveniji, razen verjetno pri azbestu več enostavno ne določa in ne samo, kar je najbolj pomembno, da so ljudje oškodovani, tudi tega preventivnega mehanizma več ni in potem se čudimo, ko nekje preberemo, da smo v Sloveniji, kot ena izmed držav, ki ima najvišjo ali pa med najvišjimi stopnjami uporabe kemikalij na delovnem mestu, zato ker delodajalci enostavno niso motivirani, da bi naredili vse, da ne pride do poklicne bolezni. Zakaj je to vezano na kandidata za ministra? Zato ker je potrebno nekaj stvari narediti. Ena od stvari, ki nam v tem trenutku funkcionira ne, je pa to, da nimamo sprejetega novega pravilnika o poklicni bolezni. Zadnja, ki je naredila pomemben napor, je bila, pa čeprav se v nekaterih stvareh z njo nisem strinjam, bivša, saj ne vem katera bivša, ko se kar naprej zdravstveni ministri menjujejo, ministrica Milojka Kolar. Ona je pripravila pravilnik o poklicnih boleznih, ki je šel tudi v javno razpravo, ni pa zmogla očitno dovolj politične moči, da bi ga podpisala in da bi začel veljati.   Torej ta pravilnik leži v nekem predalu, mogoče ga je potrebno nekaj obnoviti, ampak res je pomembno, da s skupnim naporom, kakor smo uredili zaposlitveno rehabilitacijo, soglasno, 85 glasov za, nihče proti, kakor danes soglasno, tisti ki ste spremljali 17 za, nihče proti smo naredili pomemben korak pri ustavni komisiji, kar se tiče zapisa slovenskega znakovnega jezika, pa tudi poudarek dodatni je bil na gluho slepih in kakor bomo verjetno zelo hitro tudi naredili skupen korak, da določimo minimalno invalidsko pokojnino, dajmo si za skupni cilj, skupaj s kandidatom, ki se je vsaj tako tukaj zavezal, da se je v to področje poglobil, da pogledamo kaj naredili, da bi mogoče ta pravilnik, ki nekje čaka spravili v življenje. Če pa je ocena vladne zakonodajne službe ali koga, da je pač tako sistem podnormiran, da je potrebno še kakšen zakon bolj jasno napisati, določilo, pa dajmo to tudi narediti. In potem, če te štiri stvari letos naredimo, torej dve sta že, ne dve sta že blizu realizaciji, tretja bo tudi in potem še poklicne bolezni, bomo lahko povedali, da na področju invalidov smo v letu 2021 dosti naredili, pa niti približno še ne vsega, saj naslednje leto bomo ponovno stvari izboljševali, pa čez deset let ponovno. Ampak pomembno je, da gremo s koraki naprej in da pomagamo zlasti ranljivim skupinam. To sem želele povedati. Ko pa opazujem kandidata za ministra, na odboru seveda sem ga opazoval kot kandidata, kot človeka, zato tudi sem glasoval tako kakor sem, torej nisem glasoval proti, sem se vzdržal, danes ko glasujem, pa glasujem tudi v vladi, ki jo ocenjujem, da je slaba in zato bom glasoval proti ministru. Glas proti ministru ni glas proti njemu, ampak je glas proti slabi vladi.  Hvala.
Hvala lepa.  / oglašanje iz dvorane/ Prosim? Kdo? Kdo ima postopkovno? Aja gospod Pogačnik, nisem videl.
Ja, spoštovani predsedujoči, hvala za dano besedo.  Glejte, jaz predlagam, da kot predsedujoči opozorite poslance in poslanke, da razpravljamo o današnji temi. Zdaj jaz verjamem, da v enem delu je tema nacionalni načrt za okrevanje in odpornost povezan lahko tudi z kandidatom. Vendar je pa potrebno tukaj poudariti nekaj kolega Židan, da tukaj pa zavajate, bi rekel tako poslance, kot bi rekel širšo javnost. Nacionalni načrt za odpornost in okrevanje je obravnaval Odbor za zadeve Evropske unije, pred približno enim mesecev in smo imeli, bi rekel zelo kvalitetno razpravo, ki je trajala več kot štiri ure. Nenazadnje pa tudi sem prepričan, da vlada, ki ta program pripravlja, da bi rekel v ta program vključuje širše deležnike.  Hvala.
Hvala lepa.  Ja gospod Židan, postopkovno.
Prosim vas, gospod podpredsednik, postopkovno, da preprečite, da bi poslanci izkoriščali postopkovne predloge zato, da imajo replike. To enostavno ni eno in isto in mimogrede, javna diskusija pomeni, da nikjer oznake interno, skrito in podobno in da ne razpravljamo samo o politiki. Politiki smo samo en del naše družbe. Imamo več ljudi v tej državi, kot so politiki in marsikdaj vedo bistveno več, kot mi, ki         sedimo v Državnem zboru, zato zaprte seje niso družbena razprava.   Hvala, gospod podpredsednik.
Jaz se morem tukaj tudi vključiti. Resnično prosil bi pa tudi vas, gospod Židan, da se držimo Poslovnika in da razpravljamo o vsebini, ki je na današnjem dnevnem redu. V vaši razpravi jaz sem vas pustil, da govorite, vendar mislim, da ste malo zašel na področje, ki ni tema današnje točke.   Gospod Jožef Lenart, ima besedo. Pripravi naj se mag. Andrej Rajh.   Izvolite.
Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik.   Kandidat za ministra za zdravja dr. Janez Poklukar je izkušen zdravnik in krizni menedžer z izkušnjami pri vodenju Bolnišnice Jesenice in Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Torej kot direktor Splošne bolnišnice Jesenice se je leta 2014 soočil z težko finančno situacijo v tej bolnišnici. Pod njegovim vodstvom je bolnišnica prebrodila krizo in nekako izplavala iz tako imenovanih rdečih številk in začela poslovati pozitivno. Te izkušnje so torej vsekakor dobrodošle, saj je v Sloveniji veliko število javnih zdravstvenih zavodov torej lokalnih bolnišnic pa tudi zdravstvenih domov v tako imenovanih rdečih številkah, soočajo se z minusom in sicer je bilo v letu 2020 v polovici leta po navedbah častnika Delo 39 od 104 javnih zdravstvenih zavodov v rdečih številkah in sedaj, če se glede tega pač dotaknemo, da je zelo dobro tako znanje se pravi takšne reference, izkušnje to znanje kriznega menedžmenta na različnih nivojih zdravstva in seveda na različnih nivojih in velikosti zdravstvenih ustanov pač moramo vedeti ali pa bom rekel, da smo se verjetno vsi že s tem srečali, spoznali, da so nekateri zdravniki, ki so pač upali prevzeti direktorska mesta v bolnišnicah in zdravstvenih domovih dobri zdravniki, ampak na žalost precej slabi poslovodja in gospodarji. Iz tega naslova pravim, da je važno, da se posluje brez nekih hudih minusov kajti vsi ti minusi, vsi ti manki, potem gredo na pleča naših državljanov, na pleča davkoplačevalcev, ki nekako ti državljani v tem trenutku tudi polnijo našo blagajno tako imenovano zdravstvenega oziroma Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki potem sofinancira bolnišnice in druge zdravstvene ustanove in seveda nudi zdravstvene storitve iz tega naslova. Tako da gospod kandidat Poklukar je nabral zanimive izkušnje in uspešno vodil tudi UKC Ljubljana, kar bom rekel je spet zelo dobrodošlo, pokazal je znanje, pokazal je svoje sposobnosti in uspešnost. Zakaj je direktorovanje v UKC Ljubljana tako dobra referenca bom rekel za tega ministra ali pa kandidata za ministra pa tudi pravzaprav za vsakega kandidata za ministra je to dobra referenca kajti gre za ogromno zdravstveno institucijo in sicer glavno bolnišnico regije, ki jo oskrbuje med 600 tisoč in 700 tisoč ljudi z zdravstvenimi storitvami. Po številu zaposlenih se lahko meri z velikostjo 60 občine, če pa bi k tem zaposlenim prišteli še oskrbovance torej bolnike, ki so stacionirani v bolnišnicah, ko zbolijo, potem bi dejansko bi sovpadalo njihovo število skupaj skoraj z Mestno občino Ljubljana s prebivalstvom, ima pa tudi proračun velikosti Mestne občine Ljubljana torej gre pa tudi za uspešno vodenje po njegovim direktorovanjem. Če vodiš dobro takšno ustanovo moraš biti neka persona bom rekel strokovnjak, zdravnik, gospodar in seveda dober poslovodja predvsem pa mislim, da je gospod Poklukar karakter in sicer vodja s posluhom za zaposlene in z čutom za ljudi, kar pa je osnovno pri zdravnikih in direktorjih bolnišnic. Torej te osebnostne lastnosti bom rekel nekako in seveda odgovornost kot nam je navedel tukaj so botrovale k temu, da se je dejansko upal kandidirati in da je sprejel izziv, ko je bil povabljen. Vsekakor bi mu bilo boljše na tistem delovnem mestu, na katerem je že bil ustaljen je bil uspešen, ampak, ker čuti odgovornost do situacije in verjame, da lahko pomaga spraviti naše zdravstvo iz nekega krča, v katerem         seveda ta moment vemo vsi, da je, med drugim tudi zaradi epidemije, ki nas je doletela, kot cel svet. Seveda, se težav zaveda, verjame vase, verjame v stroko, v svoje kolege zdravnike in lahko bo dober svetovalec tudi direktorjem v bolnišnicah. Skupaj z nami torej se je strinjal tukaj, na tejle predstavitvi, z nami prisotnimi, okrog tega, kar se tudi vsi zavedamo, v preteklosti je umanjkalo vlaganje v kadre in pa infrastrukturo v zdravstvu in to bo potrebno izboljšati.  Torej navajam, del njegove predstavitve iz hearinga, na Odboru za zdravstvo, iz 17. 2., ko smo mu v tej dvorani vsi pozorno prisluhnili, torej citiram: »V tem letu in pol v Kliničnem centru sem spoznal izredne strokovnjake in lahko smo veseli, da jih imamo, kajti samo z njimi smo zmogli izziv zadnjih mesecev oziroma zadnjega leta.« Konec citata. Torej, moram reči, da nas ni presenetil s kvalitetnimi odgovori, na vsa resna in seveda konkretna vprašanja poslancev, iz Odbora za zdravstvo. Nekaj je bilo seveda tudi neumestnih, kot je neumestnih tudi nekaj danes, bom rekel, teh pavšalnih trditev, kaj bo, če bo, ko bo minister, delal vse on narobe, kajne, to bomo videli… Dejansko, suvereno je odgovoril na vsa, tudi težka, vprašanja. Zame je bil to eden boljših nastopov, boljših predstavitev, predvsem ministrov za zdravje, pa tudi drugih in sicer, če tako rečem, še en citat njegov: »Prvo, seveda, na čemer mora temeljiti naše zdravstvo, je močno primarno zdravstvo.« Konec citata.  Tako na koncu še dodajam, nekako, da verjamem, da bo ministrstvo za zdravje, pod njegovim vodstvom, znalo zagotoviti vsem državljanom in državljankam, dostopnost do zdravstva na primeren način, se pravi s kakovostjo, varno in primerno zdravstveno obravnavo, v pravem času, kar pomeni, da tudi pristopi k reševanju čakalnih vrst, uspešno pristopi, da seveda zdravstveno oskrbo pacienti, ti bolniki, dobijo takrat, ko jo rabijo, ter, da bo z enako vnemo in tudi s svojim čutom za pravičnost, usmerjal delovanje in razvoj vseh zdravstvenih institucij v državi in da bo pravično nadziral in reguliral delitev sredstev za delovanje obeh univerzitetnih kliničnih centrov, torej Maribora in Ljubljane, pa da bo skrbel tudi za obnovo in gradnjo mreže urgentnih centrov, med katerimi bo na vrsti tudi Urgentni center Ptuj. Zato ga podpiram.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Besedo ima mag. Andrej Rajh, pripravi naj se mag. Bojana Muršič.  Izvolite.
Močno in vsem dostopno javno zdravstvo je praktično prioriteta vsake politične stranke, ampak, kako to doseči, tu pa se seveda stranke razlikujemo in jaz zelo pozdravljam stališče kandidata za ministra, ki je jasno povedal, da se bo zavzemal, da se bo ohranilo močno javno zdravstvo in da ne bo v sistemu dopuščal, torej, tako imenovanih dvoživk. To je zame eno ključnih sporočil.  Seveda je kot direktor največje slovenske bolnišnice se spoznal z vsemi anomalijami, pa če želite, tudi velikimi egi posameznikov, na različnih inštitutih in oddelkih, ki močno vplivajo na vodenje, tako največje slovenske bolnišnice, kot tudi drugih bolnišnic. Torej, zame je zelo pomembno, da se v vsaki slovenski bolnišnici vzpostavi profesionalna vodstvena ekipa, katera primarna naloga bo skrbet za ustrezno poslovanje vsake bolnišnice. Zdi se mi prav tako nesprejemljivo, da pravzaprav vodstev bolnišnic ne skrbi, koliko pacientov čaka na njihove obravnave, kolikšen je v bistvu pritok kadra, niti to ne skrbi pretirano zdravstvene zavarovalnice.  In v tem kontekstu še posebej ne morem razumet, da danes pravzaprav ne poznamo realnih čakalnih vrst v zdravstvu in velikokrat se govori, da so čakalne vrste v bolnišnicah, čakalne vrste so v zavarovalnici in mislim, da moramo to jasno povedat, tudi zato, da ljudje        v čakalnicah ne bi stresali jeze na zdravstveno osebje. Je pa drugo pomembno vprašanje, ki ga bo treba tudi nasloviti v zvezi z upravljanjem s kadri, kako so kateri kadri preobremenjeni ali pa podobremenjeni, in to je pa naloga vodstva, da odreja delo zdravnikom in medicinskim sestram. Vodstvo je tisto, ki mora vedeti, kako močno je obremenjeno njegovo osebje in njegovi zaposleni. In nekako tega pregleda imam občutek, da v Sloveniji pravzaprav ni. V smislu tega, da se prebivalstvo v Sloveniji stara in da bo potrebno zaradi uvajanja novih metod zdravljenja, praviloma dražjih metod zdravljenja, za zdravstvo nameniti več. Bo potrebno seveda iskati določene optimume v zdravstvu in seveda tudi nekako spodbujati cenejše in enako učinkovite metode zdravljenja oziroma tudi preprečevanja nastanka bolezni, in v tem smislu zelo pozdravljam, da je izpostavljeno, ključnih zadev, kot so srčno-žilne bolezni in preventivne ukrepe za njihovo, za nastanek njihovega, torej ukrepi za preprečitev njihovega nastanka.   Naslednji ključni segment je seveda dolgotrajna oskrba, o kateri se bomo morali tudi pogovoriti, kako jo financirati, kako jo izvajati in seveda spodbujati vse alternativne, cenejše oblike, bom rekel, dolgotrajne oskrbe, ki bodo starostnikom in vsem, ki to potrebujejo, omogočile čim daljše aktivno življenje v okolju, iz katerega izhajajo, torej ne v domu, ampak v okolju, v katerem živijo. Nenazadnje pa je za mene zelo pomembno, da je posebej izpostavljena okrepitev primarne ravni zdravstvene oskrbe in v bistvu prenos marsikaterih preiskav in storitev, ki bi jih lahko osebni zdravniki izvedli sami. Kot zadnje pa se mi zdi zelo pomembno, kar bo minister moral narediti, je vzpostaviti sistem kakovosti v zdravstvu. Sedaj dejansko nimamo nekega feedbacka, ali zdravljenje, ki se izvaja, poteka učinkovito ali ne.   In to so zadeve, na katere bo minister moral biti zelo pozoren oziroma aktiven. In jaz dvomim, da bo v tem smislu to, kar si je zadal, lahko v tej koaliciji, ki je, ki ima nekako druge poglede na način reševanja zdravstva, dosegel. In zato ga jaz ne bom podprl, mu pa ne bom nasprotoval. Hvala lepa.
Hvala lepa.   Besedo ima mag. Bojana Muršič, pripravi naj se Boštjan Koražija.   Izvolite.
Hvala lepa, podpredsednik, za besedo, spoštovane kolegice, spoštovani kolegi.   Zdaj v slabega leta, v slabem letu dni imamo na mizi, se pravi, tretji predlog oziroma drugi predlog za ministra za zdravje. V izjemno zahtevnem časovnem obdobju. Ampak jaz na koncu koncev tudi razumem bivšega ministra za zdravje Tomaža Gantarja, da je podal odstopno izjavo in zapustil ta položaj, kajti vse, kar se je dogajalo v tem letu dni, ko v bistvu ni imel popolne vloge niti na področju komuniciranja niti na področju vsega ostalega, kar bi na koncu koncev kot minister moral imeti, gre tukaj ga po eni strani za razumeti.   Ampak danes ne govorimo o bivšem ministru, danes govorimo o bodočem ministru za zdravje. In glede na to, da smo pač kot člani Odbora za zdravje imeli možnost ga tudi osebno spoznati, je ob našem obisku v tej ustanovi, največji naši ustanovi, kliničnem centru Ljubljana, moram reči, da se je izkazal v tistem obdobju, v tistem času za dobrega menedžerja, predstavil nam je dobro celotno situacijo v UKC-ju, bili so nezavidljivi, v nezavidljivi situaciji se je znašel v času covida, torej področje zdravstva na tem mestu lahko rečem, da je seveda, pozna. Ampak kljub temu, naš         zdravstveni sistem je tik pred tem, kar nam vsekakor lahko tudi bodoči minister pritrdi, da bo pregorel.   Podaljšujejo se nam čakalne dobe, kar nam je tudi na samem tem maratonskem hearingu tudi kandidat povedal, tako v UKC-ju, kot v drugih bolnišnicah po Sloveniji. Diagnostike v času prvega vala je bilo izjemno, izjemno malo, vse so se ustavile. V drugem valu moram reči, da je bilo nekaj več diagnostike, vendar posledice so neslutene. Državljanke in državljani jih bodo oziroma bomo plačevali še dolgo. Nekateri pa so kljub temu, da ni bilo diagnostike, izgubili življenje in to nas mora res skrbeti. Kaj se je dogajalo v tem času, kajti glede na situacijo, ki je bila, ni samo covid bolezen tega časa, ampak imamo še vrsto drugih bolezni, vrsto srčno, kardioloških bolezni, srčno-žilnih bolezni. Moram reči, da toliko, kolikor sem v zadnjem času zasledila teh kapi, se vprašam kam to vse skupaj pelje. In to ne med starejšimi, umirajo nam mladi ljudje in zakaj, ne vem. To sicer bo en izziv za bodočega ministra.   Postavili smo na tej seji izjemno veliko vprašanj. Bilo je kar nekaj očitkov s strani koalicije, da ga postavljamo pred velik izziv, kajti vprašanj je bilo za več kot za mandat. To sem tudi sama povedala in temu sploh nimam kaj za dodati. Vendar res, področje zdravstva je široko. Odgovorov smo pa na vsa ta vprašanja dobivali malo. Bolje bi bilo, da bi kandidat predstavil tri glavne prioritete, s katerimi se bo soočil in tiste stvari dobrega leta dni, od kar mu je še ostalo tega mandata, to tudi izpeljal.  Jaz vem, da se bo bodoči minister najprej soočal še naprej s to covid krizo, ki ni zavidljiva. Nismo je poznali, veliko smo se vsi skupaj naučili pa tudi zdravstveni kader. Ampak kljub temu moram se dotakniti njegove uvodne predstavitve, kjer je navedel, da bi bil sicer raje v ambulanti in opravljal delo kot zdravnik, se pa sooča s političnim izzivom. Sicer, da ga natančno citiram, kar je povedal. Na hearingu je povedal, da bi bil »precej raje v ambulanti, vendar verjamem, da lahko tukaj naredim bistveno več za ljudi, zato vseeno glede na izziv, ki ga predstavlja pozicija odločitev, da probam iz razloga stroke in vsega, kar sem v 15-ih letih spoznal v zdravstvu, tudi skupaj z vami implementirati in začrtati pot slovenskemu zdravstvu prihodnost«.  Jaz moram reči, da s tem se kar strinjam in upam, da to kar je povedal, da bo to lahko tudi naredil. Ampak se na tem mestu mi postavlja vprašanje – ampak – vsak, ki ni bil v politiki, si sploh ne predstavlja kaj to pomeni, ko stopiš na političen parket in s tem se bo zelo, zelo kmalu tudi soočil. Danes sicer verjamem, da bo dobil vso ustrezno podporo tudi kandidat za ministra in takrat se bo začel ne z zdravljenjem pacientov, ampak bo začel opravljati zdravljenje našega političnega zdravstvenega sistema. Verjamem, da to ne bo lahko. Lahko po eni strani rečem celo, da se mi na tem mestu kandidat celo smili, da je sprejel tako takšen izziv. Po drugi strani ga pa absolutno razumem, saj mu ni preostalo kaj drugega. Če ti predsednik Vlade ponudi tako pomembno mesto in izziv, glede na to, da vodiš največjo ustanovo v Sloveniji, to je UKC Ljubljana, ti ne preostane nič kaj drugega, kot da sprejmeš ta izziv in vidiš kako se bodo zadeve sploh speljale.   Povedal je, da bo pripeljal svojo ekipno na Ministrstvo za zdravje, kar seveda bo po vsej verjetnosti dobrodošlo in bo naredil – vsaj pričakujem tako – prevetritev na tem ministrstvu.         V kolikor pa bi naredil to nesluteno potezo, da bi predsedniku vlade zavrnil to ponudbo, pa verjamem, da bi se začelo metanje polen pod noge in tudi odrezanje od te funkcije, kajti veliko stvari in veliko težav oziroma poznamo že takšne primere, kadar se pač nekaj takšnega tudi zgodi. Ampak s tem se bo ukvarjal bodoči minister. In tudi želela bi poudariti, da sem ga povprašala glede komuniciranja z javnostjo, kako bo tukaj ravnal in kakšna so njegova pričakovanja podpore s strani predsednika vlade in ministra za finance. Podal je izjemno jasen in zavesten odgovor, da bo ta podpora oziroma če mi dovolite, bi ga kar citirala, da ne bom karkoli napačnega povedala: »računam, da bo podpora predsednika vlade kot ministra za finance«. To je splošen odgovor, ampak glede na situacijo, v kateri smo, in kar poudarjamo vezano na izpostavljenost resorja, drugače praktično ne bo šlo. Torej, spoštovani bodoči kandidat ministra za zdravje, naj se vam te besede pozlatijo in še kako vas bom držala za tem, kar ste takrat tudi povedali.  Časa za spremembe ne bo veliko, hitro bo potrebno zavihati rokave in začeti z delom. Kot smo povedali, izzivov je izjemno veliko, kar je bilo tudi s strani opozicije tudi veliko vprašanj. Zato bom navedla zgolj in samo mogoče tri vprašanja oziroma ki so mi najbolj se vtisnila in ki sem jih najbolj izpostavljala. Zame je ključna razmejitev med javnim in zasebnim zdravstvom. Tukaj je kandidat podal odgovor, da se zaveda, se v sedanjem sistemu prevečkrat meša javno in zasebno. Povedal je tudi, zakaj prihaja do tega, povedal nam je tudi, da je izdal nekje okrog 500 soglasij za delo svojih zdravnikov v popoldanskem času, kar je izjemno veliko. Zaveda pa se tudi, da morajo zdravniki, ki opravljajo to delo v popoldanskem času, se tudi, bom rekla spočiti, ker sem ga tudi vprašala ali lahko nekdo počne 12, 13, 15, 16 ur delo. In tukaj je seveda pritrdil, da je potreben počitek, da lahko opravljaš delo strokovno, kvalitetno. In vkolikor je takšnega mišljenja, bo na tem mestu naredil vse, da bodo na koncu koncev zdravniki opravljali delo pretežno v javnem zdravstvenem sistemu, kajti v času covida se je lepo izkazalo, da zgolj in samo javni zdravstveni sistem je pokrival vse tegobe tega časa, ki so se pojavile v covidu. In to je potrebno ohraniti, to je nesporno dejstvo. Je pa res, da je poudaril, zakaj prihaja do tega, kajti sistem nagrajevanja, ki ga imamo trenutno urejenega, ne omogoča tega, da bi bili dobri zdravniki, bom rekla dobro tudi nagrajeni. Ne me zdaj držati ravno za te besede, kar sem jih zdajle navedla, ne bom citirala, kajti dva citata sem že podala in več se mi že ne zdi smiselno, ampak na nek takšen način sem jaz tudi razumela njegove odgovore.  Zanimivo je bilo tudi njegovo navajanje glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Vsi se zavedamo, da je ta sistem, bom rekla neustrezen. To pa se še je izkazalo še toliko bolj v času covida, kajti marsikateri, bom rekla državljan ali državljanka ni mogel koristiti zdravstvenih storitev, odpovedovali so se programi, čakalne dobe so se absolutno podaljšale in marsikdo se je vprašal oziroma tudi na cesti kot poslanko, zakaj jaz sploh plačujem dopolnilno zdravstveno zavarovanje. In ja, to nas mora res pošteno skrbeti, kajti leto dni, da     ŠZ) – 18.00    nekdo ne more priti do zdravstvenih storitev oziroma bom rekla do diagnostike, je to velik problem. Tako, da tukaj bo spet ponovno velik izziv. Zdaj kako bo preoblikoval, ker vem da ukinitve dopolnitve zdravstvenega zavarovanja ne bo, preoblikoval to zavarovanje, za katerega vsekakor vsi vemo, da je zdravstveni sistem podhranjen, da moramo dvigniti, ne vem zdaj ali bodo prispevne stopnje ali kako, tega odgovora, seveda nam še ni mogel podati. Verjamem pa, da v bodoče bo tudi o tem razmišljal. Zdaj če se še zgolj dotaknem tega, da seveda koronavirus je ohromil naš zdravstveni sistem oziroma državljani niso obiskovali zdravnikov, nekateri sicer so želeli, vendar so se po drugi strani tudi bali, takrat ko pa je prišlo do tega, so pač obiskovali urgentne oddelke in res urgence so bile polne, kar je kar strašljiv podatek. Tudi tam so zdravstveni kadri pregorevali. Moram reči, da sem imela srečo ali pa nesrečo, da sem se sama soočila z obiskom urgence in verjemite mi, da jih občudujem, kako so opravljali to delo tako medicinski kader, ki pomaga, tako vsi ostali, ki iščejo rešitve, iščejo za tisto peščico ljudi čim boljšo rešitev za paciente, ki smo v tistem času ležali. In ja, tukaj jim gre res zahvala, za njihovo požrtvovalno delo, za njihovo skrb, da rešujejo naša življenja, kajti zdravstveni kader rešuje naša življenja. Moram reči, da dolgotrajna oskrba je ena izmed naših, tudi prioritet.   Vsi se zavedamo, da si želimo, da bi naši starejši, kmalu bomo tudi mi zapadli v to zgodbo, ostali čim dlje v domači oskrbi, zato je ta zakon izjemno pomemben. Žal v vseh teh letih, odkar sem poslanka, do tega, bom rekla predloga, do obravnave v Državnem zboru ni prišlo. Prišli so osnutki, vendar se je vedno ustavila zadeva pri samem financiranju. Mogoče ima bodoči minister več razumevanja in posluha, da mogoče tudi to še v tem letu dni spravimo naprej. Vsekakor verjamem, da pred ministrom stojijo veliki izzivi. Kako se bo soočil s temi izzivi bomo videli v kasnejšem obdobju, kar hitro, prvo poslanska vprašanja lahko pričakujemo že v ponedeljek, ker kajti vprašanj je ogromno, pričakujemo pa da bodo tudi podane rešitve. Osebno sicer čez gospoda Janeza Poklukarja nimam nič, vendar glede nato, da ta vlada je počela zadeve, za katere smatram, da so bile nepotrebne, kajti tudi pri teh hitrih testih imamo težave, da ne omenjam nabav z zaščitno opremo ministra, gospoda Poklukarja kot kandidata ne bom podprla, vsekakor pa je to na odgovornosti sedanje koalicije, da si izglasuje kandidata samostojno.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Besedo ima Boštjan Koražija, pripravi naj se Tomaž Lisec. Izvolite.
Hvala, spoštovani predsedujoči, najlepša hvala za besedo.  Pa se bom kar navezal na prejšnjo razpravljavko, na gospo Muršič. Ja, jaz se tudi bojim, da je gospod Poklukar v bistvu kolateralna škoda v tem primeru, ker v takšnem času, kot je bila ta epidemija ne bi smeli biti brez ministra za zdravje niti en dan, niti ene sekunde, niti ene stotinke, kaj šele vse ostalo. Tako da iz tega stališča se bom kar strinjal, se bojim, da je bil vržen v, bom rekel v neko kletko z levi, kjer pa se bo težko znašel, ker v bistvu samo en glaven lev, ki lahko rjove na drugi strani in to je         Janez Janša. Bom pa se navezal tudi na hearing gospoda Poklukarja, ker sem se zelo do potankosti poslušal, potem pa še prebral, pa se tudi posvetoval pa pozanimal o teh stvareh. In kar je mene osebno zmotilo na tem hearingu je bilo to, da so bili, se pravi, da so bile medicinske sestre oziroma tudi medicinsko osebje kot tako samo v večji meri izpuščeno iz različnih diskusij oziroma tudi vprašanj, ne v vseh, ampak v večji meri. In glede na to, da pač, da so medicinske sestre in medicinsko osebje res tisti glavni podporni člen vsega tega zdravstvenega sistema, bi tudi iz njihove strani pričakoval na tistem hearingu bolj zavzeto, ja, se pravi, da bi se bolj zavzel tudi za rešitve na področju medicinskega osebja, se pravi, kar se tiče njihovega dela, sistematizacij, plačil, se pravi, ovrednotenje dela, in seveda tudi, kar opozarjajo tudi medicinske sestre oziroma tudi medicinsko osebje samo, enostavno jih je premalo, premalo kadra.   Zdaj, malo sem se pozanimal pa poskušal te številke dobiti skupaj, kolikor se je dalo. V povprečju bi naj bilo trenutno v Sloveniji 23 tisoč aktivnih medicinskih sester. In dejansko te medicinske sestre so same izrazile, da bi še potrebovale najmanj nekje 5 tisoč medicinskih sester dodatno v teh časih epidemije, da bi lahko funkcionirale po nekem normalnem sistemu, ki si ga pač mi predstavljamo oziroma tudi želimo.   Druga stvar, na katero bi tudi rad gospoda Poklukarja, bodočega ministra, opozoril. Da tudi odhod našega medicinskega osebja oziroma medicinskih sester preko meje v Avstrijo, pa tudi v Nemčijo. Če ne veste, v prihodnjih letih bi naj v Nemčiji okrog tristo tisoč medicinskih sester potrebovali in se bojim, da bodo tudi prišli sem oziroma tudi s ponudbami želeli iz tega našega bazena, zdravstvenega, črpati oziroma tudi vabiti naše zdravstvene delavke, delavce v tujino. Tako da mislim, da ga čaka res ogromno dela na tem področju.   Tudi rad bi ga opozoril, da tudi sindikat zdravstvenih delavk in delavcev Slovenije, pred kratkim je tudi opozoril samega gospoda Janšo na nevzdržne razmere, ki se dogajajo v teh bolnišnicah in zdravstvenih domovih prav zaradi epidemije koronavirusa in tudi zaradi ostalih stvari, kot že prej omenjenega manka kadra in slabih delovnih pogojev.   Kar bi še tudi rad dodal. Ena zadeva. Saj tudi mislim, da je prej gospod poslanec, s Ptuja, isto kot jaz, prihajava, omenil tale urgentni center Ptuj, pa bi rad prebral izjavo s hearinga od gospoda Poklukarja, bodočega ministra za zdravje, kaj je v bistvu odgovoril na vprašanje gospe Mojce glede urgentnega centra, ki ga si želimo, da bi bil čim prej zgrajen in dokončan na Ptuju. In s tem se tudi vsi strinjamo, tudi vsi poslanci. Odgovoril je sledeče: »Kar se tiče urgentnega centra Ptuj, poznam bitko ali pa borbo Splošne bolnišnice Ptuj za ta urgentni center. Tudi aktivacijo vsega lokalnega prebivalstva, da se to vzpostavi. To je bilo približno takrat, ko smo si mi tudi gradili v tistih časih na Jesenicah, zato poznam to zgodbo v tej smeri, ne vem pa, kje so zdaj oziroma koliko stvari potekajo in se zapletajo glede arheoloških izkopavanj. Tako da do potankosti ne in da bomo sproti takoj videli tudi, kako se da pomagati pri realizaciji tega projekta, ki ga pa podpiramo.«  Tako da bi rad opozoril, ker vem, da tudi, mislim, da so tudi poslanci iz našega okolja dobivali v tem času, tudi v času hearinga pa tudi zdaj po hearingu vprašanje glede urgentnega centra. Glejte, jaz sem razumel iz tega odgovora, da je interes in da tudi bo minister podprl ta konkreten projekt, da se konča in končno uzre luč, ki jo že čakamo v bistvu zdaj že kar, mislim, da četrto leto oziroma peto leto. Ampak tudi njegovo naklonjenost do urgentnih centrov, ki bi naj tudi prevzemali v teh časih koronavirusa kar precejšnjo vlogo, me veseli, da se je odločil v tej smeri.   Kot rečeno, glasoval bom proti, ampak zato, ker se bojim, da spet v bistvu gospod Janez Janša, ki je v bistvu vse v enem, kar mu pač rata, želi konkretno posegati v te stvari, sploh ko pa se tiče ministra za zdravje        Gospodu Poklukarju ne bo lahko. Po občutku pa imam tudi »feeling«, da je vseeno kar precej samosvoj, pa trdoglav in upam, da bo tudi svojo trdoglavost in tudi samosvojost, ki jo je že pokazal in dokazal tudi v tem primeru, ko bo gospod Janša želel po svoje, da ga bo spomnil na stroko in na ta strokovni del, ki je bil zapostavljen v teh, zadnjih časih, te epidemije koronavirusa, da mu bo pokazal, kaj je prava pot in tisto, kaj je strokovna pot in da je treba res stroko poslušati in tudi gospod Janez Janša se bo moral naučiti, in upam, da se bo, poslušati stroko, verjeti stroki in se dat tudi podučit iz stroke, ker vsega pač žal ne more vedeti oziroma tudi mi ne vemo, tako da…  Hvala.
Hvala lepa.  Besedo ima Tomaž Lisec, pripravi naj se Mihael Prevc.  Izvolite.
Hvala lepa, spoštovani podpredsednik, za dano besedo. Kolegi, kolegice, vsem skupaj lep pozdrav.  Po socialnih omrežjih krožijo določene informacije o gospodu Janezu Poklukarju in rdeča nit teh informacij je, da njegov življenjepis izraža, da je to človek dejanj in jaz verjamem, da bo gospod Poklukar človek dejanj ne samo do približno maja naslednje leto, ko so pred nami parlamentarne volitve, ampak da bo gospod Janez Poklukar človek dejanj vsaj tam nekje do maja leta 2026, torej, da bo minister ne samo dobro leto, ampak minister dobrih 5 let.  Zakaj mislim oziroma upam, da bo gospod Poklukar minister naslednjih 5 let? Ker je na področju zdravstva ogromno problemov, ki jih prejšnji ministri niso hoteli niti slišati, kaj šele urediti. Samo spomnite se kakšnega ministra oziroma predvsem ministrice, ki je z lopato metala denar v zdravstvo, zdravstveni sistem pa niti za 1 promil ni bil boljši.  Jaz sem si pri pripravi na današnjo sejo pogledal našo koalicijsko pogodbo in upam, da je gospod kandidat veliko bolj pogumen, kot so pogumni v svojih besedah posamezni poslanci, ki nas strašijo z razlikovanjem med javnim in zasebnim zdravstvom in ostalimi neumnostmi, ki jih danes poslušamo. Na področju zdravstva, koalicijska pogodba v prvi točki omenja, naš cilj je kakovostno in vsem dostopno javno zdravstvo, kot temelj slovenskega zdravstvenega sistema. Torej vsi bavbavi o privatizaciji in ne vem kakšnih drugih neumnostih, ki jih danes slišimo, so popolnoma odveč, čeprav sam upam, da bo zasebno bolj, kot do sedaj, v pomoč javnemu zdravstvu pri doseganju svojih ciljev. Skratka, da bo minister v naslednjih petih letih naredil vse tisto, kar dosedanji ministri v desetih letih nismo smeli, niso zmogli ali pa niso hoteli narediti.  Glede na njegov življenjepis, jaz verjamem, da mu ni treba posebej povedati, kaj se pričakuje na tako imenovanem terciarnem nivoju od zdravstvenega sistema, ker očitno gospod Poklukar, kot kandidat oziroma kot bivši šef UKC Ljubljana, je iz prve roke videl, kje so problemi in verjamem, da tudi, po naše tudi kot minister, rešitve za ta sistem, torej za UKC Ljubljano in tudi za UKC Maribor, da jim bo znal dati podporo pri njihovem uresničevanju tako programa, kot tudi pri posameznih investicijah in tukaj tudi upam, da bo celotna Vlada oziroma ostali resorni ministrstvi, v sklopu priprav na načrt odpornosti in načrt za okrevanje, odpornost, dalo pomembno vlogo tema dvema glavnima bolnišničnima centroma v Republiki Sloveniji.  Prav tako verjamem, da gospod kandidat nima problema z poznavanjem tako imenovanega sekundarnega nivoja, ker slišimo tudi s strani sedanjih, gorenjskih, poslancev, dokaj velike hvalospeve pri tem, kar je zaenkrat še kandidat za ministra naredil v Splošni bolnišnici Jesenice in tukaj, tudi s tega mesta, moj apel in poziv kandidatu oziroma upam da, naslednjemu ministru, da bo sekundarnemu nivoju dal tisto moč in pa tiste potrebne programe in pa investicije, ki jih ta sekundarni nivo potrebuje.  Tukaj upam, da bo enako pravičen do        vseh regij v Republiki Sloveniji, da ne bo delal tako, kot marsikateri bivši minister, ko je skregal direktorje splošnih bolnišnic in njihovem kreganju mirno vladal do bridkega konca svojega mandata. Sam osebno vem, da ima marsikatera splošna bolnišnica veliko problemov, imajo pa tudi ti direktorji in njihovi zaposleni in njihove uprave marsikatero rešitev, ki jo ponujajo ministrstvu, a drugi, tretji in četrti rang ministrstva noče slišati teh predlogov in potem ti predlogi niti ne pridejo do samih ministrov, kajti do sedaj se je prevečkrat dogajalo, da ministri niso prišli na teren vprašati kaj vse je narobe oziroma kaj vse bi moralo biti narejeno. In potem imamo kakšne nujne seje odborov, ko na primer rešujemo odprta vprašanja, ki jih ministri ne želijo slišati, na primer kje in kako imeti porodnišnice v naši državi, kje imeti takšne ali drugačne programe oziroma takšne in drugačne investicije.  Sam prihajam iz Posavja in vedno se je, vsaj naša Splošna bolnišnica Brežice nekako jemalo tam, ne samo za drugorazredno, ampak za tretjerazredno bolnišnico, ki se ji je večkrat nametalo več problemov, kot pa se ji dajalo pobudo s strani dosedanjih ministrov. In tukaj upam, kot sem že rekel, da bo sedaj minister tisti, ki bo do vseh splošnih bolnišnic enako pravičen in tudi razumevajoč.  Skratka, ker vem, da je tudi pred nami načrt za okrevanje in odpornost, verjamem, da bo tudi iz tega črpal rešitve, ki jih te splošne bolnišnice potrebuje tako na področju novih in dodatnih programov, kot tudi novih in pa dodatnih investicijah na svojih objektih oziroma v svojem delovanju.   Tukaj bi se dotaknil tudi urgentnih centrov, ki so vedno nekako na papirju, deloma v izvajanju ali nikoli – vsaj zaenkrat ne – dokončana zgodba. In iz teh urgentnih centrov bi prišel na ta primarni nivo, ki upam, da ga ravno tako ta minister ne bo zapostavljal oziroma kakor je bilo razbrati iz njegovega hearinga, bo temu primarnemu nivoju, preventivnim programom, promociji zdravja, referenčni ambulanti in vsem ostalim na terenu, torej blizu pacientov, dal posebno veljavo.   Jaz odkar sem v tem Državnem zboru, sem velikokrat omenjal dve kratici. NMP in SUC, nujna medicinska pomoč, satelitski urgentni centri. Deloma jih je gospod Gantar uslišal tudi na terenu, vsaj kar se tiče satelitskih urgentnih centrov, ampak zgodba je bolj kot ne obveljala pri sklepu Vlade, brez finančne in kadrovske nadgradnje na terenu. Zato moj apel, da se problematika, ki še ostaja na področju nujne medicinske pomoči, satelitskih urgentnih centrov, če želite tudi samih dispečerskih centrov, ki se še vedno pojavljajo na terenu, da bodo potem ministrom, gospodom Poklukarjem končno rešeni in tudi realizirani tako, kot so napisani v naši zakonodaji in v naših pravilnikih.  Moja želja oziroma ideja, ki je bila že nekako sprejeta, tako pri sedanjemu ministru za obrambo, gospodu Toninu in pa tudi bivšemu ministru gospodu Gantarju, pa je ureditev helikopterske nujne medicinske pomoči. Ne samo dva centra, da potrebuje Republika Slovenija, potrebuje po mojem mnenju vsaj štiri centre. Potrebuje tudi boljšo kadrovsko obliko, predvsem pa potrebuje tisto osnovno, torej helikopterje, ki bodo služili namenu reševanja pacientov, tistih najtežjih primerov bolezni ali pa poškodb. In ne da bo vojska tista, ki bo reševala naša življenja, kajti delo vojske in vojakov je vse nekaj drugega, kot pa biti primarno pri reševanju zdravstvenih težav oziroma človeških življenj.  Glede na koalicijsko pogodbo prav tako upam, da bo kandidat za ministra presekal te gordijske vozle, ki se dotikajo dveh - po mojem     ŠZ) – 18.20    mnenju ključnih oziroma treh ključnih problemov. Eno je korupcija, ki je v nebo vpijajoča, predvsem na področju zdravstva. Mislim da se na Ministrstvu za javno upravo že pripravlja neka sprememba zakona o javnih naročilih in upam, da bo tukaj sam s svojimi izkušnjami, tako na sekundarnem, kot na terciarnem nivoju pomagal napisati tako dikcijo členov, da potem v praksi ne bo prihajalo do takšnih nebuloz, do takšnih izigravanj javnih naročil, do katerih na žalost prihaja. Torej korupcija v zdravstvu, njegova teza, uničena toleranca do korupcije upam da bo končno prišla tudi v besedilo zakonov in pa v samo prakso pri izvajanju. Druga stvar, za katero upam, da bo minister za razliko od predhodnih ministrov zadnjih osem let poskrbel malo več in pa tudi v sodelovanju z ostalimi ministri pa je dolgotrajna oskrba o kateri govorimo na nujnih odborov, izrednih sejah Državnega zbora, v takšni in drugačni javnosti se o tem govori, nimamo pa niti resnega oziroma imamo kar par resnih predlogov, ampak ni bilo ministra, ki bi rekel, takšen bo ta sistem in takšnega moramo uveljaviti, ker jaz osebno mislim, da vsak sistem je boljši od tistega sistema, ki ga ni.   Torej korupcija oziroma javna naročila, dolgotrajna oskrba in pa tretja zadeva, ki se deloma tudi navezuje na javna naročila, to pa je Zavod za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, skratka tista boleča rana, ko se ljudje vprašajo zakaj plačujejo, komu plačujejo in kaj imajo od tega zdravstvenega sistema, ki je na žalost v naši Sloveniji pot nekem dežnom zaščite javnega zdravstvenega sistema pod vplivom monopola. Jaz osebno upam, da bo minister to imel pogum, da bo tukaj določenim segmentom pristrigel peruti in naredil ta trg bolj prijazen do pacientov in s tem bo tudi verjetno prišlo do večjega obsega sodelovanja zdravstvene in pa zavarovalniškega dela, ki je za enkrat kot rečeno še preveč monopoliziran. Jaz osebno upam tudi, da bo minister pri svojem delu imel srečno roko pri izbiri svojih sodelavcev. Jaz osebno me vedno zanima potem po kakšen mesecu, ko pride nov minister, kdo so njegovi državni sekretarji, kdo so njegovi ljudje v kabinetu in tudi kdo so direktorji direktoratov, tista prva strokovna pomoč. In tukaj upam, da bo minister, predvsem na glede na svoje dosedanjo izkušnjo znal k sodelovanju privabiti prave ljudi, da ne bodo ti ljudje, tako kot že marsikdaj v preteklosti del problema in pa del rešitve.   Na drugi strani glede na sodelovanje v tem času epidemije verjamem, da je gospod Poklukar že spoznal kar nekaj ministrov in tukaj upam, da bo nadaljeval s svojim delom, kot rečeno pri Zakonu o javnem naročanju upam, da bo sodeloval z ministrom za javno upravo, predvsem pa tukaj upam, da bo na dveh segmentih uspešno sodeloval z skoraj isto starim ministrom za delo, družino, socialne zadeve, gospodom Janezom Ciglerjem Kraljem, tukaj imamo problem dolgotrajne oskrbe in pa zadevo na katero se je v zadnjem desetletju pozabljalo pod to vlado, pa očitno vsaj tudi v sklopu načrta za okrevanje in odpornost prihaja v prve vrste, to pa so tako imenovane negovalne bolnišnice, torej upam, da bosta oba ministra, tako minister za zdravje, kot minister za delo, družino, socialne zadeve znala najti pravi recept, da bodo te negovalne bolnišnice, ki jih v Sloveniji nujno potrebujemo tudi preko evropskih sredstev ustrezno zaživele, ne samo v Ljubljani, ampak širom po Sloveniji oziroma kot je že rekel predsednik vlade, prav je, da bi vsaka regija dobila svojo negovalno bolnišnico.   Sem imel tukaj še napisano glede odhajanih zdravstvenih delavcev, ampak je bilo danes že kar nekaj povedanega. Skratka, ogromno izzivov je pred ministrom, ampak         glede na njegovo dosedanjo poklicno pot in, kakor slišim, tudi osebno pot verjamem, da je pogumen človek, torej človek dejanj, in verjamem, da bo njegovo ministrovanje srečno in uspešno in se ne bo zaključilo tam nekje maja leta 2022, ampak bo trajalo vsaj tam nekje do maja leta 2026. In ker njegov življenjepis marsikaj pove, s tega sedeža tudi moja podpora kandidatu za ministra.  Najlepša hvala.
Hvala lepa.  Besedo ima Mihael Prevc, pripravi naj se Vojko Starović.  Izvolite.
Hvala lepa za besedo, gospod predsedujoči. Spoštovane kolegice in kolegi.  Z veseljem bom danes podprl dr. Janeza Poklukarja za novega ministra za zdravje. To pa preprosto zato, ker občudujem njegov pogum, pokončno držo in pa predvsem dobrohotno pripravljenost pomagati in reševati naš zdravstveni sistem v času, ko se poleg številnih nerešenih problemov v zdravstvu soočamo z najtežjo zdravstveno krizo – epidemijo covida-19.   Danes v tej dvorani kar težko poslušam krivične obtožbe na račun aktualne vlade, češ, da se le-ta s številnimi ukrepi ni pravilno odzvala za zaustavitev epidemije, čeprav vsi dobro vemo, da so podobne ukrepe izvajale pravzaprav vse države članice Evropske unije in nenazadnje tudi druge države po svetu. V teh dneh pa nas zmanjševanje obolelih s covidom v bolnišnicah na intenzivnih oddelkih in posledično manj umrlih vendarle lahko navdaja z nekim optimizmom. Zato mislim, da bi bilo ob današnji priložnosti namesto takšnih in drugačnih obtoževanj bolj primerno izreči zahvalo predvsem zdravstvenim delavcem, saj so prav oni nosili najtežje breme epidemije. Prav tako mislim, da se danes moramo zahvaliti tudi prejšnjemu ministru za zdravje gospodu Tomažu Gantarju, ki se je takoj po prevzemu funkcije ministra soočil z izredno zahtevno nalogo. In nenazadnje danes smo hvaležni tudi državljankam in državljanom, ki smo z upoštevanjem vladnih ukrepov in Nacionalnega inštituta za javno zdravje največ pripomogli k izboljšanju epidemiološke slike.   Prav tako bom danes z veseljem glasoval za dr. Janeza Poklukarja, ker se je s preteklim delom kot direktor jeseniške bolnišnice in univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani izkazal kot odličen manager in odličen poznavalec problematike zdravstvenega sistema. Zavedam se, da kot minister v dobrem letu mandata še zdaleč ne bo mogel rešiti vseh problemov, ki so se nakopičili v zadnjih desetletjih, prepričan pa sem, da se kandidat za ministra za zdravje še kako dobro zaveda, da naš zdravstveni sistem mora vsem, prav vsem in res prav vsem ponuditi javno dostopno zdravniško oskrbo in omogočiti slehernemu državljanu, da pride do zdravnika takrat, ko ga potrebuje. Prepričan sem, da bo to vaša prioriteta, spoštovani kandidat za zdravstvenega ministra, in vam pri vaši odgovorni funkciji želim čim več uspeha.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Besedo ima Vojko Starović, pripravi naj se Boris Doblekar.  Izvolite.
Hvala lepa za besedo, predsedujoči.  Da bo minister in ministrstvo za zdravstvo uspešno, kar si vsi želimo, vsaj po tej debati, kar sem danes, poslušamo to celo popoldne, bo v ta namen vlada morala najti, dejansko najti in nameniti tudi ustrezna sredstva.         Brez tega ne bo šlo. Čeprav je zdravstvo ena najhitrejše rastočih panog v svetu, pri nas delež v bruto družbenem produktu stalno pada. Torej, za zdravstvo namenjamo procentualno glede na našo zmožnost manj denarja. Čeprav se povečuje vsako leto, je v bistvu primerjalno gledano manj. In ne glede, a je bila na oblasti leva ali desna opcija.   Leta nazaj je bil delež, ki smo ga namenjali za zdravstvo, blizu deleža OECD, smo bili primerjalni, 9 %. Nato je postopoma padel izpod 8 %. To ne more ostati brez posledic. Kakovost je padla. In ne govorim jaz zdaj tu populistično, na pamet, podatki evropske neodvisne institucije Euro Health Consumer Index jasno kažejo, da nazadujemo in smo padli na 21. mesto. Nasprotno od našega pristopa, ko relativno krčimo sredstva za zdravstvo že vrsto let, poročilo konference o zdravstvu v Oslu ugotavlja, da so preteklo krizo, torej veliko finančno krizo najbolje obvladale države, ki so največ investirale v javno zdravstvo. To so bili Švedska, Finska, Avstrija. Tudi mednarodni sklad je svojo oceno, koliko vsak investiran evro doprinese k skupni gospodarski rasti, v bistvu dvignili, torej vsak investiran evro prinese še 0,7, iz 0,7 na 1,5 evra. Svet torej ugotavlja, da se javno zdravstvo splača in da se splača vanj vlagati. In evropski voditelji so na srečo pripravili tudi obsežno zdravstveno reformo. Govorimo o reformi desetletja, da bi z veliki vlaganji, reformami, ponovno zagnali evropsko gospodarstvo. Ker krepitev zdravstvenega sistema zavzema pomemben del.   Govor je naravnost o new dealu, za katerega je pripravljeno čez tisoč osemsto milijard, ogromna sredstva, mi dobimo sicer samo 0,3, ampak to je že vedno ogromnih 5,2 milijarde. Žal pa je po sedaj znanih, to je naša priložnost, žal pa je do sedaj znanih podatkih v obstoječem slovenskem načrtu, ki je še vedno bolj ali manj tajen, za okrevanje in odpornost v nasprotju z evropskimi smernicami bolj malo namenjeno za zdravstvo. To je ocenila Evropska komisija kot nezadostno.   Če vzamemo na drugi strani primer Nemčije, njihov načrt za okrevanje in odpornost, ki je rezultat široke razprave in je bil sprejet že koncem prejšnjega leta, od skupaj 30 milijard nepovratnih sredstev, govorim samo o nepovratnih, ne o povratnih, so investirali, so namenili za zdravstvo kar 15 %. Tako da imamo tu priložnost in moramo jo narediti in upam, da bo si uspel v okviru vlade s pomočjo tudi drugih ministrov / znak za konec razprave/ ta minister, novi, izboriti ustrezen delež, da bo lahko zastavil načrte, ki nam jih je predstavil.   Hvala lepa.
Hvala lepa.   Besedo ima Boris Doblekar, pripravi naj se Blaž Pavlin.   Izvolite.
Hvala za besedo, podpredsednik. Spoštovane kolegice, kolegi.   Danes, bom rekel, je en tak velik zgodovinski dan, ko bomo dobili, jaz upam, da ja, vsaj tako je bilo nekak razbrati iz razprave, novega zdravstvenega ministra. Zdaj, nekako se ne morem strinjati, da doslej ni bilo zdravstvenega ministra. Vemo, da so stvari normalno potekale na ministrstvu za zdravje. Tako da s tem pač se ne morem nekako strinjati.   Zdaj, predlagan je dr. Janez Poklukar, dosedanji direktor Univerzitetnega kliničnega centra iz Ljubljane, ki je bil imenovan za direktorja v UKC Ljubljana v času prejšnje         vlade in je imel seveda veliko podporo tako sveta, ki ga je potrdil večinsko, kot seveda tudi podporo vašega ministra za zdravje Šabedra. Zato nekako ne morem razumeti, kar sem poslušal danes, da ne uživa z vaše strani stoprocentne podpore, glede na to, da je vaš minister ali pa vaša vlada imela zaupanje v direktorja UKC. Dr. Janez Poklukar, kot vemo, je bil odličen, sposoben direktor, menedžer, ki je saniral problematično bolnico Jesenice, vemo, da je iz velike izgube, ki jo je imela jeseniška bolnišnica, naredil plus s svojim trdim delom, zavzetim delom in z dobrimi ukrepi, zato je potem seveda tudi dobil veliko zaupanje za vodenje največje bolnišnice v državi. In jaz nikakor ne morem niti za trenutek podvomiti, da kandidat dr. Poklukar ne bo dober minister za zdravje, ki ga v teh težkih časih, v mogoče najbolj težkih časih tudi za samo zdravstvo v Sloveniji že pač nestrpno pričakujemo in bo prevzel veliko odgovornost, da bo vodil ministrstvo v teh, v teh kriznih časih, tudi za zdravstvo.  Zdaj, glede na razprave, ki sem jih poslušal, predvsem s strani SD, nekaj tudi s strani LMŠ, ki kar veliko veste o zdravstvu, oziroma ste nanizali, identificirali kup težav, ki jih vidite in nekako imate za vsako stvar tudi rešitev, bi rekel, za vsako bolezen raste rožica in ste kar nekaj rožic tukaj nasadili. Moram reči, da, sicer nerad, ampak kljub temu, imeli ste možnost, imeli ste vlado, imeli ste Ministrstvo za zdravje v rokah, lahko bi takrat marsikaj ponaredili.  Predvsem so me zmotile tudi razprave s strani stranke Socialnih demokratov, ki so bile ene take puhlice z različnimi tezami, polresnicami in pa tistimi svojimi izjavami o čakalnih vrstah, o težkih razmerah v zdravstvu, o tem, da ni dovolj kadrov, da ni dovolj infrastrukture in tako naprej, kar seveda vsi vemo, ne, to vemo, to je v Sloveniji problem. Seveda je treba povedati, zdaj, če bi to kdorkoli drug rekel, bi še nekako razumel, ampak da pa to Socialni demokrati nonstop poudarjajo, eno in isto mantro, glede na to, da so že njihovi predhodniki, Zveza komunistov, imeli zdravstvo v rokah vsa leta od 2. svetovne vojne naprej in da je tudi socialna demokratska, torej SD bil 20 let v vladah po osamosvojitvi in moram reči, najbolj odgovorna stranka za takšno stanje, kakršno je. Torej, nekako ste dopuščali organiziran kriminal in sistemsko korupcijo vsa ta leta. Po nekaterih ocenah je izpuhtelo okoli 100 milijonov evrov na leto denarja v zrak, ne. To se je treba zavedati, ne, tega se morate zavedati, preden poudarjate nonstop o čakalnih vrstah in vseh mogočih problemih, ne. Stalno ste poudarjali že prej pomanjkanje denarja in da ga je treba še več v zdravstvo dati. Človek bi to razumel, če bi to bila neka normalna evropska država, ne pač postsocialistična, ker vemo, da se je tudi v zdravstvu, kot po drugih panogah gospodarstva, delalo negospodarno vsa leta v prejšnji Jugi in tudi zdaj. Torej, več denarja v zdravstvo, kar bi pomenilo večjo krajo, več bi šlo ven, zaradi preplačil,        predvsem dobaviteljev, medicinske opreme, storitev preplačanih, informacijske tehnologije in celo recimo ste vložili 136 milijonov evrov za to, da ste te nečednosti recimo tudi pokrili takrat, kar meni se to ne zdi normalno. Čakalne vrste so pa ostale oziroma ste jih celo povečali in ne moremo nekako primerjati, nikakor primerjati stanja, ki ste ga imeli takrat, bi rekel v nekih normalnih razmerah, pa ga niste sanirali oziroma vzpostavili, da bi zdravstvo funkcioniralo tako, kot bi si ljudje, davkoplačevalci, vsi tisti mi uporabniki zdravstvenih storitev, pričakovali. Ne moremo primerjati tistih razmer z zdajšnjimi razmerami covid, torej covida.  Zdaj treba je še povedati, da ste takrat uničili tudi otroško srčno kirurgijo. Vemo kako je bilo. To ne smemo pozabiti, glejte, to so stvari, ki smo jih spremljali. Mi smo te zadeve, so ljudje spremljali. Jaz ne verjamem, da ljudje to pozabijo. In seveda ob ponavljanju stalne te mantre vaše, bi lahko človeka celo zavedeli. Pediatrična intenzivna medicina. To se je vse uničilo. Zato z lahkoto lahko rečem, da je SD bolj del problema kot pa del rešitve in ne bi pričakoval niti od njih, da bi se zdaj lotili nekih stvari reševanja v zdravstvu v tako zapletenih razmerah kot so.   Dr. Janez Poklukar bo na ministrstvu, kar se je že tudi začelo, naredil po mojem veliko dobrega dela, veliko ukrepov, ki bodo v korist nam vsem uporabnikov zdravstvenih storitev. Zaveda se kadrovske problematike. Zaveda se tudi problematike zaradi dotrajane infrastrukture, zaradi dotrajanih inštrumentov, kar smo tudi prej poslušali že, po bolnicah, po zdravstvenih domovih. In že leta 2019 je večkrat poudaril kam bomo dali bolnike iz bolnice, saj jih nimamo kam date. Torej nismo, niste poskrbeli niti za domove za starejše, torej za domsko oskrbo. Vse te stvari zdaj ljudje seveda opazujejo, se rešujejo, se popravljajo in se bodo tudi v prihodnje.   Res bo kratek mandat, eno dobro leto, ampak jaz verjamem, da z dobrim delom tako ministra za zdravje, kot tudi ostalih ministrstev in celotne Vlade, bodo verjetno po vsej verjetnosti ljudje opazili razliko in bo ta mandat mnogo daljši, kot eno leto. Kajti že s tem, da bomo odpravili to sistemsko korupcijo, ki se je dogajala, ko je denar kar puhtel iz sistema in ga je tudi Jelka Godec s svojo komisijo razkrinkala, predvsem kar se tiče žilnih opornic, ker vemo, da je tukaj šlo največ denarja. Bodo ljudje to videli in bodo le končno dobili občutek, da se je pa v zdravstvu tudi nekaj spremenilo.   Kar se tiče kadrovske problematike, smo že zdaj, torej je Vlada sprejela odločitev za več kadrov na fakultetah, kar se tiče zdravstva in seveda tudi več vlaganj v bolnišnično oskrbo, v domove za starejše in tako naprej. Zdaj verjamem, da bo minister tudi nadaljeval z odličnimi torej zadevami in jih še okrepi, podkrepil, kar se tiče referenčnih ambulant, kar je tudi sam povedal, presejalnega programa – to so neke stvari, ki so zelo pomembne za naše zdravje, torej preventivni programi. Tudi kar se tiče negovalnih bolnišnic, dolgotrajne oskrbe, ki sem jo že omenil. Verjamem, da bo imel čut tudi         za nujno medicinsko pomoč, za urgentne centre po vsej državi, da se ne bo nekaj centraliziralo, kakršen je bil tudi namen in moram reči, da smo se tudi mi skupaj, z ministrstvom, potrudili, tudi s svojo iniciativo in pa iniciativo županom, da smo te zadeve nekako obdržal po meri ljudi, po meri občank in občanov in iz Litije, kjer prihajam, smo lepo obdržal nujno medicinsko pomoč v prvotni obliki in moram reči, da dobro deluje. Prav tako tudi vstopna Covid točka, ki je bila tudi, bi rekel, namenjena v Trbovlje in bi Litija ostala brez in moram reči, da so te stvari zelo dobrodošle za vse koristnike.  Verjamem, da se bo tudi izboljšala informacijska tehnologija, v tem zdravstvenem sistemu, ker vemo, da je še kar problematika. Težave so tudi v zobozdravstvu. So neke razlike, se pojavljajo, v javnem zdravstvu ali pa pri koncesionarjih, da bo potrebno tukaj zagotovit še več sredstev, tudi predvsem zato, da bomo lahko okrepili zobotehnične ambulante, da ne bo čakalnih vrst. Tudi nekako splošna ocena je, da je zobozdravstveno stanje pri ljudeh dokaj slabo in mislim, da bo tukaj potrebno še marsikaj naredit in jaz verjamem, da ne bo noben problem, torej, več denarja dat v te zadeve, če se bo vedelo, da bo to ostalo tam in da bo to v javno dobro, v korist ljudi. Ne da bo to puhtelo v zrak, z različnimi aferami, kot so se dogajale doslej.  Zelo me tudi veseli in jaz verjamem, da bo tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje tukaj sodeloval, da bo tudi tvorno sodeloval z ministrstvom. Da se bo dejansko po tej Covid krizi, ki hvala bogu, nekako, se le kaže neka luč na koncu tunela, da bomo izšli iz tega ven, ko bo potrebno dejansko »ornh« zavihat rokave in se preusmerit predvsem v reševanje zatečenih zadev. Da bodo skupaj vsi zdravniki, torej kompletno zdravstvo v Sloveniji, kar ga premoremo, bodisi privatni zdravniki, v javnem sektorju, koncesionarji, skupaj prejeli in da bomo pomagal ljudem, da bodo ohranili svoje zdravje in da bomo čim bolj kvalitetno tudi živeli.  Zelo bi bil tudi sam vesel, če bi se povečalo zaupanje v zdravstvo, na primer, z nekim sistemom, ki bi to zaupanje še povečal, na primer, da bi uporabniki zdravstvenih storitev pri svoji, torej, po tem, ko opravijo neko storitev v zdravstvu, dobili neko dokazilo, dokazilo kaj so koristil, koliko je to stalo, koliko je plačala zavarovalnica, koliko je moral sam plačat in tako naprej. To bi bilo zelo priporočljivo in koristno, da bi bil malo bolj pregleden ta sistem, ker danes ljudje enostavno ne vejo, koliko koštajo ta sistem, koliko je kakšna zadeva stala.  Kar se tiče tudi same uporabe storitev, na primer prevozov nujne medicinske pomoči. Ljudje dostikrat ne vedo, kdaj lahko koristijo, torej, prevoz z rešilnim vozilom. Nekateri se znajdejo, se večkrat vozijo z njim ali pa vedno, drugi se ne znajdejo, jih je potrebno peljat in tako naprej. Skratka, več odprtosti in transparentnosti, da bi ljudje to bolj razumeli.  Kar se tiče čakalnih vrst, če samo primerjam; že z Ministrstvom za okolje, ko smo imel nakopičena skladišča embalaže, leta in leta in leta se je to prekladal in stal in nič se ni zgodil in vsi smo že obupal nad tem… No, končno je zdaj pod to Vlado, pod tem ministrstvom, se ta zadeva rešila in jaz verjamem, da se bo tudi pri čakalnih vrstah marsikaj spremenilo in da bodo že kaj hitro vidni učinki.  Predvsem pa si želim, da ne bo več te sistemske korupcije in pa odtekanja javnega         denarja, torej denarja davkoplačevalcev, v neke čudne inštitucije, čudne roke, v različne strice iz ozadja in tako naprej, kar se je do zdaj dogajalo. Jaz upam, da bo temu res dejansko konec nin da bo tudi javno zdravstvo z našim denarjem zaživelo v polni meri.   Če bi samo še dotaknil se ene zadeve, ki jo tudi sam vidim, kar se mi zdi problematično. Če pogledamo samo ta reševalna vozila ali pa rešilce, po domače povedano, od nujne medicinske pomoči v Ljubljani, da so dokaj v klavrnem stanju, uboga vozila, stara, utrujena, pa če potem pogledamo ta reševalna vozila Pacient ali pa kakšnih drugih, ki opravljajo te storitve, pa ne smejo opravljati nujne medicinske pomoči, pa vidimo, da so vozila dejansko nova, posodobljena, lepa in tako naprej. Torej tukaj me še malo bega, zakaj se to dogaja, in tukaj bo treba še marsikaj narediti, za razliko, da občine pa le poskrbijo za reševalna vozila svojih zdravstvenih domov, ki so tudi ustanovitelji, in se nekako po sistemu kot pri gasilcih tudi veliko investira s strani občine in je na tem področju, bi rekel dosti reda. In pa tudi marsikakšen zdravstveni dom, marsikakšna občina investira tudi v širitev objektov tako zdravstvenih domov kot nujnih medicinskih pomoči, kar bomo storili tudi v Litiji, in se zraven nadejamo tudi pomoči države in verjamem, da bo nam znala tudi prisluhniti.   Tako, da jaz verjamem, da bo minister potrjen. In tista floskula, še ena puhlica, ki je prišla s strani SD-ja, da je pač minister dobil pogoj s strani predsednika vlade vzemi ali pusti, bodi minister ali pa ne boš niti direktor kliničnega centra, se mi zdi, da je tudi, ne vem, kako bi se izrazil, no, da je lahko to kdo sploh tukaj izusti, jaz kaj takega nisem nikjer slišal, pa sem veliko po hodnikih Državnega zbora. Tako, da glede na to, da ste v prješnji vladi tudi podpirali tako svojega ministra kot tudi direktorja dr. Janeza Poklukarja kot direktorja UKC Ljubljana, verjamem, da imate zaupanje v njega in da boste ga danes tudi skupaj, da bomo skupaj presegli neke delitve, kar radi poudarjate, in ga bomo skupaj potrdili in mu res zaželeli dobro, uspešno, učinkovito delo, kar je cilj te vlade po vseh ministrstvih, ne samo na Ministrstvu za zdravje.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Naslednji razpravljavec je gospod Blaž Pavlin, pripravi se gospod Franc Jurša.  Izvolite.
Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovane kolegice in kolegi, lep pozdrav.  Danes bomo odločali o kandidatu za ministra za zdravje. Vesel sem, da je kandidat za ministra ravno Janez Poklukar, saj je z dosedanjim delom dokazal, da pozna slovenski zdravstveni sistem. Ima tudi zaupanje javnosti, saj se je izkazal v času epidemije. Preden bi nadaljeval s svojo razpravo, bi se zahvalil vsem zaposlenim v slovenskem zdravstvu za vse, kar so v času epidemije dobrega naredili za naše bolnike.   Današnja razprava o predlaganem kandidatu je tudi možnost, da poslanke in poslanci predstavimo svoje poglede o stanju v slovenskem zdravstvu. Na področju zdravstva in zdravja ljudi so se v zadnjih letih nakopičili številni nerešeni problemi. To so dolge čakalne vrste, obremenjeni družinski zdravniki, odhodi zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja v tujino. Vseskozi se postavlja vprašanje, kako administrativno razbremeniti zdravnike in medicinske sestre tako, da bi imeli več časa, ki bi ga lahko namenili pacientom.   Že moj predhodnik je omenjal vprašanje financiranja zdravstva. Zelo pogosto se pogovarjamo o denarju, koliko bi ga slovenski zdravstveni sistem še potreboval, vendar mislim, da je potrebno razmisliti o konkretnih oziroma korenitih spremembah zdravstvenega sistema, ki bi uvedle več konkurenčnosti v zdravstvu, predvsem, po mojem mnenju na področju, obveznega zdravstvenega zavarovanja. To bi vsekakor pripomoglo tudi k zmanjšanju korupcije pri javnih naročilih v zdravstvu. V Novi Sloveniji zagovarjamo, da moramo narediti vse, da se čakalne vrste skrajšajo,     ŠZ) – 18.55    in to vključiti vse mogoče vere, tako v javnem zdravstvu, kot v zasebnem. Vsekakor je za zdravstveni sitem dobro, da ima več virov financiranja. To se je še posebej dobro izkazalo v času gospodarske krize, ko je bilo prihodkov s strani obveznega zdravstvenega zavarovanja manj in je razliko v veliki meri pokrivalo dodatno zdravstveno zavarovanje. Osebno ne bi imel nobene težave, če bi ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Sem pa tudi za to, da se ukine tudi monopol obveznega zdravstvenega zavarovanja. Nenazadnje ima v tej državi glavno besedo pri oblikovanju zdravstvene politike ravno Zavod za zdravstveno zavarovanje s preko tremi milijardami, ki se zberejo v tej zavarovalnici. Sam minister, ministrstvo ali pa Državni zbor imamo zelo majhen vpliv na samo zdravstveno politiko. Zavod za zdravstveno zavarovanje je tisti organ, ki zbira izvajalce, določajo ceno njihovih storitev in količino, ki jo lahko posamezni izvajalec izvede. Ob koncu leta je večina teh javnih zdravstvenih zavodov v položaju, da morajo odklanjati te storite, ker so izpolnili letne kvote, ki jim jih predpiše Zavod za zdravstveno zavarovanje. V Sloveniji se vsi zavzemamo za javno zdravstvo, v Novi Sloveniji pa smo tisti, ki se zavzemamo za dostopnost tega javnega zdravstva. Epidemija covid-19 je razmere v slovenskem zdravstvu še poslabšala. Čakalne vrste so se še povečale, zato je pomembno, da se za njihovo skrajševanje vključi vse dostopne zdravstvene kapacitete, ki jih v Sloveniji premoremo. Človeka, ki potrebuje zdravstveno storitev ne zanima od kje in kako bo nakazan denar za to storitev, zanima ga le, kako hitro bo prišel na vrsto in kako učinkovito bo obravnavan. Prepričan sem, da je Slovenija prebogata država, da bi ljudje smeli v njej umirati v čakalnih vrstah.  Hvala.
Hvala lepa.  Predno dobi besedo naslednji razpravljavec, bom prebrala še preostale razpravljavce, ker se je seznam bistveno skrajšal. Najprej gospod Franc Jurša, potem Željko Cigler, magister Branko Grims, Jani Möderndorfer, Andrej Černigoj, Samo Bevk in na koncu še gospa Anja Bah Žibert. Gospod Jurša, izvolite.
Gospa podpredsednica, hvala za besedo. Lep pozdrav vsem kolegicam in kolegom.  Jaz sem vedno zagovarjal eno stvar, ki mislim da je prava in to predvsem to, da področje zdravstva mora reševati stroka oziroma strokovno usposobljeni menedžment. Če se bomo mi, ki se imenujemo tako zvani politiki, se probali čim dlje odstraniti od tega, jaz mislim, da bomo imeli potem v zdravstvu čim boljše rezultate. Dokler se bomo pa mi vmešavali v to področje, potem bo tistemu, ki je odgovoren za to, to pa je prvi odgovoren seveda tudi minister, zelo težko. Jaz na nek način podpiram in tudi bom rekel, sem kar zadovoljen s tem, da bo tudi minister zagovarjal javno zdravstvo. Predvsem si želimo, da razmejiti med javnim in zasebnim, potem da se bo lotil čakalnih vrst, ker tu imamo težave, zdaj bodo še večje, ko bomo enkrat prebrodili ta covid-19, seveda v prvi vrsti je v tem trenutku še stalno ta boj proti covid-19 in seveda velik zalogaj za področje zdravstva pa je organizacija, izpeljava samega cepljenja državljank in državljanov. To so ene od ključnih nalog, ki jih bo minister moral reševati. So še tudi druge, ampak jaz sem si nekako izbral te in tem dajem tudi posebej poudarek.   Gospod Poklukar Janez, moram reči je človek, o katerem nisem nikjer našel in iskal sem, moram priznati nobenega greha. In to je spodbudno, seveda če ne bomo rekli, da je greh, če kandidira za občinskega svetnika na kakšni neodvisni ali pa tudi strankarski listi, jaz mislim da smo mi izvoljeni, kot predstavniki strank, da nam to ne bi smel biti greh. Ima pa gospod nekoliko drugih, zelo dobrih vrlin, na katere bi bil ponosen marsikateri         Slovenec. Bom rekel, vključuje se v lokalni skupnosti, dela v lokalni skupnosti, na lokalni ravni, seveda ne samo on, tudi njegova soproga, če dovolite, da to povem. Seveda pa sem posebej še zadovoljen, da ima gospod Poklukar poleg vsega tega seveda tudi še lepo družino, ima celo pet otrok, kar je seveda slovenska redkost.   No, zdaj pa probam preiti na tisto dejstvo, katero želim izpostaviti. Minister za zdravje v vladi Marjana Šarca je bil Šabeder, drži, ne. Taisti gospod je v Univerzitetni klinični center pred nedolgo časa nazaj pripeljal gospoda Poklukarja, in vse dobro in prav. Jaz bi zdaj razumel, jaz bi zdaj razumel, da bi tudi stranka, kljub temu da je v opoziciji, da bi mogoče pa rekla, da je ta gospod pa dober kandidat. Če je bil dober kandidat za vodenje največje, bom rekel, ustanove, zdravstvene, v državi, potem je verjetno tudi na nek način usposobljen, da se lahko loti vodenja ministrstva s tega področja. Ampak ne. Tega nisem slišal. Tega niste rekli. Pa zdaj naj razume, kdor hoče in kdor ve. Ve pa posameznik oceniti, da smo znotraj nekaterih poslanskih skupin, da nas vodi materializem, kljub temu da smo to dedci, ki smo stari prek 60 let, prek 60 let smo stari, v nekaterih poslanskih skupinah pa so mladi ljudje in ti mladi ljudje bodo še vrsto let morali biti v Državnem zboru, če bodo želeli dejansko se iti politike. In hočem opozoriti nekatere, kljub temu da danes govorimo o ministru za zdravje, da tega se naj vsaki proba vzdržat.   27. januarja se je nekaj lani zgodilo. In to noben ni nobenemu naročil. Bili smo skupaj, ve se, kje, v skupni vladi, takrat se je zgodilo to, kar se je zgodilo, puška je padla v koruzo in zgodba se je ustanovila na novo. Na kaki način se vlada v tem trenutku, je vprašanje, in jaz nimam nič proti, da smo tudi kritični do vlade, ampak vseeno jaz mislim, da včasih pa moramo vedeti nekako, na nek način presojati, kaj je dobro in kaj ni. Res je, to ministrstvo je vodil minister, ki je pripadal kvoti stranke Desus. Tomaž Gantar. Tomaž Gantar je odstopil. Imel je verjetno neke razloge in se je odločil, da ne želi biti več minister. To pa pomeni, da pa je treba to mesto sprazniti, ker je trenutno situacija takšna v državi, pa ne samo v državi, takšna je situacija tudi v širši skupnosti, bi mu rekel, da ne bom govoril o Evropi, svetu in tako dalje. Pandemija je dejansko zarezala globoko v svet v vsaki državi. In biti brez ministra, ni v redu, ne. Dobro, malo manj je mogoče potem tudi teh možnosti, da se bo kritiziralo, ali pa tudi ne, najodgovornejšega v vladi.   Mogoče bi se še samo dotaknil očitkov, da mi imamo v poslanski skupini neke patrialne(?) interese, to nam očitajo nekateri. Ni jih tu v tem trenutku, verjetno kaj poslušajo, mogoče da bodo temu tudi rekli kako opazko. Bili smo pred kratkim ocenjeni na tak način, bili smo tudi danes ocenjeni na tak način. Ne. odločili se smo, da bomo zmerna opozicija, odločili se smo, da bomo podpirali projekte, ki jih predlaga opozicija, če so seveda dobri, in podprli bomo tudi projekt, ki ga bo predstavila vlada, v kolikor bo to v interesu ljudi, katere mi zastopamo v našem Državnem zboru. Da nam nekdo         želi postaviti vprašanja oziroma nam postavlja vprašanje kaj smo – tič ali miš, mislim da sem danes dal odgovor. Smo tisti, ki razumemo, smo toliko stari, da delamo v interesu ljudi, ki jih zastopamo v tem Državnem zboru. Ne bomo pa delali po nobenih navodilih, ki nam jih bo nekdo vsilil.
Hvala lepa.  Naslednji je na vrsti gospod Željko Cigler, pripravi se mag. Branko Grims.  Izvolite.
Hvala lepa za besedo. Kolegice in kolegi!  Glejte, današnja diskusija se vseskozi vrti v krogu pričakovanj, želje po dosti aktivni politiki zdravstvenega varstva, ki se mora voditi, ki naj bi se vodila v Sloveniji, skladno s potrebami prebivalstva in temu je treba prilagoditi to zadevo, še posebej, ker kandidat za ministra, gospod Poklukar pravi, da imamo dejansko gledano v globalnih, svetovnih razmerah vrhunski kader. Ja, ampak temu vrhunskemu kadru je treba zagotoviti normalne pogoje za delo, dovolj sredstev za to, opremo, prostore.   Ni odgovor to, da se desetletja ničesar ni naredilo, da so tle zaostanki in tako naprej. Jaz mislim, da se zaostanki in napačne poteze vlečejo, vlečejo danes. In da zaključim pa prejšnjo misel – kandidata za ministra, ki se mu priznavajo dejansko potrjene sigurno strokovne reference, ki jih je dosegel kot zdravnik, kot direktor v dveh bolnišnicah, še posebej v Kliničnem centru kot osrednji zdravstveni ustanovi, so eno. Ampak ko potem postavimo tega človeka in njegove odgovore na vprašanja, ki jih je dajal na zaslišanju na Odboru za zdravje, kako bo reševal probleme, v kontekst kako pa funkcionira obstoječa Vlada na področju zdravstva, se pa začnejo odpirati vprašanja in dvomi. In to je bistvo tistega, o čemer danes govorimo.   In poglejte, ko so bile razprave – zdaj pa grem na razprave, ki so tekle, ko je bilo že takoj na začetku povedano, da … gospod Horvat iz Nove Slovenije je rekel, da se zavzemajo za regulirano konkurenčnost, ki jo je treba v zdravstvu, v Sloveniji vzpostaviti zato, da bo čim več ljudi lahko prišlo do zdravstvene obravnave. Bi rekel, da regulirano konkurenčnost so močno zagovarjali, to je bila mantra na Nizozemskem. Ampak ta regulira konkurenčnost … je Nizozemsko pripeljalo do tega, da preprosto svojim bolnikom s covidom niso mogli pomagati in so za pomoč prosili … in nizozemske bolnike, kjer je regulirana konkurenčnost prevladala v sistemu organizacije in financiranju zdravstva. Ti niso mogli svojih bolnikov zdraviti in so jim pomagale in so jih zdravili nizozemske bolnike s covidom v Nemčiji.   Naprej bi tudi rad povedal tole, da ko zagotavljamo zdravstveno varstvo, se mora zdravstveno varstvo nediskriminatorno, najmanj pa rasistično, ne sme biti rasistično, zagotovit vsem ljudem v Sloveniji na enakopravni podlagi. In nihče nima v tem Državnem zboru pravice jemati si besedo in izpostavljati rasizem in to je potrebno po mojem pri kateremkoli poslancu ali poslanki takoj presekati iz strani predsedujočega, še zlasti, ko se začnejo ljudje, ki rabijo pomoč - to so ljudje, ljudje, ločevati po narodnosti, po spolu, od koder prihajajo. Kot se je prej reklo Romi, Albanci, ali bodisi drugi ne-Slovenci. Vsi so ljudje, ki potrebujejo zdravstveno varstvo in še posebej, če so pri nas zaposleni oziroma na kakšen drug način plačujejo prispevke oziroma in gre tukaj za aktivne državljanske pravice na področju zdravstva.   In ko je bilo zraven izpostavljeno še tole, da kako pa na primernem nivoju, da je slabost na primarnem nivoju se nastavlja direktorje in pa Svete zdravstvenih domov po politični liniji. To je bilo prej rečeno s strani predstavnika Slovenske nacionalne stranke na začetku. Jaz bi rekel tole – v zadnjem času se v vseh državnih bolnišnicah po Sloveniji, na katere gravitira 2.        milijona, pač, prebivalstva te države, intenzivno zamenjujejo direktorji in sveti oziroma organi upravljanja teh bolnišnic. Prav kandidat za ministra, Poklukar, gospod Poklukar, pa je izpostavil, da na prvem mestu pogojev, ki določajo kvaliteto dela v posamezni zdravstveni ustanovi, so pa prav urejeni odnosi v tej zdravstveni ustanovi. In jaz ne vem, kako, vidite, to je pa zdaj tisto, kar sem na začetku govoril, kako potem minister računa, da bodo kvalitetno, uspešno funkcionirali vrhunski strokovnjaki zdravstveni v slovenskih bolnišnicah, kjer se na mandate tisti, ki poslovodijo in strokovno vodijo te organizacije, postavljajo praktično v tem smislu nekompetentni ljudje. Tukaj se začne in pada zdravstvo. To je gospod Janez Poklukar povedal, je rekel, plača je na ne vem katerem, tretjem, četrtem, petem mestu šele kasneje. In to je treba imeti v mislih. In tukaj se pojavljajo dvomi, ali bo politika obstoječe vlade, v kateri predsednik zagovarja privatizacijo, izstop zdravnikov iz zdravstvenega sistema in nujno reformo sedanjega zdravstvenega sistema, ki se je pokazal uspešen, vsaj pri spopadu s covidom v prvem valu, da, kako bo minister potem svoja razmišljanja v ta koncept, ki ga pa vlada zastopa, oziroma predsednik vlade, ki ima očitno prvo, glavno in zadnjo besedo pri vodenju vseh politik v Sloveniji, funkcioniral.  In, poglejte, zadnjič na, zadnjič smo ga posebej opozorili na zaslišanju, na odboru, res da bolnišnice imajo težke finančne pogoje za funkcionirati, tudi zaradi tega, ker so zdravstvene potrebe prebivalstva velike. In bo zato gotovo potrebno zagotoviti za ta namen več sredstev, več javnih sredstev. Ne vsiljevati dodatnega komercialnega zavarovanja, ampak pridobiti vire za zdravstvo tudi iz različnih davčnih osnov, skratka iz proračuna in proračun mora zagotoviti manko potrebnih sredstev za zdravstvo tam, kjer zdravstveni zavarovalnici, v kolikor so potrebe večje, sredstev zmanjka. In tukaj bo, tukaj bo potrebno gotovo to narediti. In kandidat za ministra nam je sam odgovoril, ko smo ga postavili pred dejstvo, da je bilo v lanskem letu in tudi letos bistveno manj izvedenih, v 100 tisoč primerih, izvedenih drugih zdravstvenih obravnav, napram covidu, ne, je rekel, da, to drži in ko smo ga opozorili, da je iz tega naslova prišlo do velikega ostanka sredstev, neporabljenih sredstev iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kako bo ta sredstva vključil nazaj v zdravstveni sistem, da ne bodo zavarovalnicam zasebnim ostala, ker potrebe po denarju in zdravstvenih storitvah so pa v zdravstvenem sistemu v Sloveniji velike, to se pa vsi zavedamo.  In še posebej smo ga pa tule opozorili, da so bolnišnice, kjer so se hitro menjala vodstva in na političen način vsiljevala vodstva zdravstvenih ustanov, da so določene bolnišnice, kjer na prvo mesto izstopa prav bolnišnica od koder sem jaz, iz Celja, kar naenkrat imele praktično same najzahtevnejše COVID bolnike. Najzahtevnejše COVID bolnike. In iz tega naslova pridobivale tudi daleč največ, največje kritje stroškov, ker če je običajni COVID bolnik stane okoli 8 tisoč evrov, bolj kompliciran 14, če gre pa na intenzivni oddelek, na ventilator, pa čez 40 tisoč evrov. Ali bo, ali se bo izvedla revizija, da se pogleda dejansko, če ima ena bolnišnica, predstavljene je imela same zahtevne COVID bolnike, kaj se v tej bolnišnici dogaja?  In to so bila vprašanja, ki, na katera nam kandidat za ministra dejansko nekje ni dajal odgovorov, ne. Še posebej, ko je tudi rekel, da bo potrebno prevetriti košarico zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Glejte, tule se pa začnejo postavljati vprašanja, čakajte malo, zakaj pa zdaj se tukaj gre. To so ene osnovne stvari notri vključene, ki zagotavljajo osnovne pogoje javnega zdravja v Sloveniji in minister nam, ko smo ga         prašali konkretno, kaj si tukaj misli, odgovora tukaj ni dal.   Tako, da če lahko, še tole bom rekel. Ko se je izpostavilo, da pomemben moment obvladovanja covid epidemije v Sloveniji bo cepljenje. In je rekel »vkolikor bi bili cepljeni vsi ljudje starejši od 65 let, bi se pri nas praktično obolelost in obremenjenost bolnišničnih sistemov prepolovila«. Ampak postavlja se vprašanje, kar je že prej kolega Pavšič tudi rekel. Čakajte malo, mi praktično imamo bistveno, bistveno premalo oziroma cepiva v Slovenijo prihajajo tako počasi, da bomo očitno precepljeni šele čez 2 leti. In to pa je problem , ki ni samo problem ministra, ampak dejansko celotne vlade.   Tako, da jaz, če zaključim, glejte, gospod Poklukar je kot človek in zdravnik v redu, v funkicji, ki jo bo opravljal, pa mu to gotovo, če je to prvo, gotovo ni namreč v pomoč, ker zdravstvena politika, ki jo vodi ta vlada pod vodstvom Ivana Janeza Janše ima eno smer začrtano. Ta smer pa gotovo nima na prvem mestu zagotavljanje zdravstvenega varstva in kvalitete zdravstva, ampak njegovo privatizacijo in pa stvari, o katerih naj bi odločal trg, ne pa problematika zdravja v Sloveniji.   Hvala.
Hvala lepa.  Naslednji ima besedo mag. Branko Grims, pripravi se gospod Jani Möderndorfer.
Hvala za besedo.  Slovenija ima zagotovo izjemno dobre zdravnike in izjemno dobre medicinske sestre, izšolane na res vrhunskih šolah v Sloveniji. Žal ti v veliki meri odhajajo v tujino. Razlog za to je ravno nasproten od tistega, ki se je danes v veliki meri odražal v besedah opozicije. Kaj je tisto, kar bi naredilo racionalno organizacijo in obenem omogočilo ustrezne možnosti za delo pač zdravnikom, medicinskim sestram, osebju, vsem, ki sodelujejo v tem sistemu? To je zdrava konkurenca. Ker se je konkurenco naklepno omejevalo, ker se jo je uničevalo, ker se še danes, še v teh razpravah se je to videlo, noče razumeti niti tega, da so koncesionarji del sistema javnega zdravstva, zaradi tega, gospe in gospodje, se je razvil sistem, ki je zelo drag in ki je premalo učinkovit za vsa tista sredstva, ki že danes prejema. Razlog za to osebno vidim predvsem v sistemu praktično večnih dobaviteljev, ki kot neke rdeče pijavke visijo na krvi slovenskega zdravstva in zdravstvenega sistema in sesajo iz njega denar. In zaradi tega ga zmanjkuje za vse drugo. Pa seveda zaradi popolnoma neracionalne porabe v minulih letih, ko se je financiralo vse mogoče z levičarsko ideologijo nabite nevladne organizacije za upokojence, za domove upokojencev, za zdravstvo, za vse ostalo je pa zmanjkovalo denarja. In tukaj je šlo za stotine milijonov, ne za kakšne nekaj deset tisoč evrov, da se razumemo. In to je sistem, v katerega zdaj stopa novi minister. Sam osebno mislim, da je zelo dober predlog, da je ustrezna oseba, in sam osebno ga podpiram zato, ker je pač tudi izkazal ustrezne delovne uspehe in racionalnost v svojem delu. To je nekaj, kar je nujno potrebno. In, kar je izjemno pomembno, ne sodi, po vsemu, kar vemo o njem, v noben dobaviteljski lobi, ki bremeni slovensko zdravstvo. Zato je to človek, za razliko od marsikaterega predhodnika na mestu ministra za zdravje, in zaradi tega je to gotovo človek, ki lahko naredi v tem sistemu veliko več kot marsikdo od njegovih predhodnikov, in sem tudi trdno prepričan, da bo. Prvo, kar bo pa potrebno storiti, je pa ta de-ideologizacija vodenja in sploh razpravljanja o sistemu slovenskega zdravstva, da se bo pogledalo preko praga, da se bo pogledalo primere iz tujine, kako se je racionalno organiziralo zdravstvo, recimo, primer Tajvana, ki je lahko za zgled, kako se z nekimi sistemskimi spremembami ob tem, da ne dvigneš stroškov, vendarle bistveno, bistveno poveča učinkovitost, pa še         omogoči boljše pogoje za delo zaposlenim, z vzpostavitvijo zdrave konkurence znotraj sistema.  Obenem bo moral seveda minister zagotovit, da se uredi sistem s financami. V sistemu, ki je danes neracionalen, ki je danes velik porabnik denarja, žal odteka / nerazumljivo/, nekam, preko dobaviteljskih zvez in vsega ostalega, iz tega sistema. Vsi vemo, da se je iz sistema slovenskega zdravstva financiralo celo nekatere časopise, pa nekatere druge zgodbe, ki so bile popolnoma ideološko obarvane. Zato pravim, da bo potrebno »deideologizirat« organizacijo in sistem vodenja slovenskega zdravstva in potem očistit avgijev(?) hlev financ v tem zdravstvu.  In gospe in gospodje, nenazadnje, kdo je lahko bolj kvalificiran, da naredi red, varčnost v sistemu financ slovenskega zdravstva, kot pravi Gorenjec, kar brez dvoma predlagani kandidat zanesljivo je in tudi zato ga podpiram.
Hvala lepa.  Besedo ima gospod Jani Möderndorfer, pripravi se gospod Andrej Černigoj.  Izvolite.
Ja, tale EPP zdajle na koncu, bi ga marsikdo plačal, zato ko ga je bil tako lepo povedan. Ampak brez, seveda, »etikeranja«, klasičnega, ki smo ga že navajeni, ideoloških levičarjev in ne vem kakšne posebnosti, ki jih ima moj kolega, predhodnik. Ampak to je njegov stil.  Jaz se bom v svoji razpravi predvsem opredelil na par neresnic, ki so bile izrečene, zdaj, bodisi zaradi tega, ker so všečne, bodisi zaradi tega ker preprosto so nekateri napisal na liste, kaj morajo povedat. Ali pa zaradi tega, ker gre res, tako, kot je rekel kolega Doblekar, stvari v pozabo. In zato, da ne bojo šle v pozabo, jih bo treba pač ponavljat, ene petdesetkrat, stokrat; in gospod Doblekar, če sva že ravno pri srčkih, veste, kdaj so se srčki začel, pa kdo jih ni odpravil, pa rešil? Leta 2007. Leta 2007 se je začel, zato ne govorite o stvareh, za katere še preiskovalna komisija ni končala svojega dela. Takrat bo obračun za to, da bomo videli, kdo nosi politično odgovornost. Kdo nosi pa ostale odgovornosti, pa seveda mislim da, upam, da vsaj to priznate, da je prav, da to opravijo drugi organi, ne midva, kajne?  Kar se tiče investicijskih oziroma intervencijskega zakona, ki smo ga v Državnem zboru sprejemal leta 2017, z enim samim ciljem in željo, poravnat dolgove bolnišnic, kot bi temu rekel kolega Lisec, stran metanje denarja, 136 milijonov, zato, da se nič ni zgodilo, vam moram povedat, žal, tudi eno resnico, da je tudi gospod kandidat za ministra, dobil, ne boste verjel, 5,6 milijonov iz tega denarja, zato, da je lahko končal in zaključil sanacijo, predčasno. Toliko o vrženem denarju in o super menedžerju, ki je to naredil brez katerekoli pomoči. Ne boste verjel, naredil je, točno s tem denarjem je naredil, s katerim smo tukaj sprejel, da bomo zakrpal te luknje. Ker pa, če tega ne bi naredil, dragi moji, tudi bolnišnica Jesenice je bila na tem, da ne bi več dobivala zdravil in ne bi več dobivala določenih stvari od dobaviteljev in storitev bi se zaključila. Zato je bil intervencijski zakon v Državnem zboru sprejet, v višini 136 milijonov.  Veste, kje je bil pa greh? Ker tisti, ki so dobil, seveda so dobil denar do presečnega datuma in od takrat naprej bi seveda direktorji bolnišnic mogli zadevo zaključit in jo sanirat. Kaj so naredil? Zaradi dveh razlogov, katere tukaj nočete slišat v Državnem zboru, pa vas nonstop opozarjam; zdravstvena blagajna je naredila naslednje, znižala je ceno storitev in pahnila bolnice spet v nove dolgove, da niso mogli pokrivat zdravstvenih storitev in druga stvar, ja, zvišale so se plače, kajne. Ja to je bilo treba plačat potem, kajne? Toliko o tem superiornem znanju, ki ga pripisujete nekomu, kako lahko nekaj reši.        Pa da se ne bomo narobe razumeli. Jaz gospodu Poklukarju ne očitam, bom rekel, sposobnosti vodenja bolnišnice. Daleč od tega. Me pa zanima, kakšni bodo dolgovi v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Takrat bo on sicer že minister, ko bomo te podatke izvedeli. Podatke, neformalne, pa seveda imamo nekateri že v rokah. 30 milijonov evrov izgube bo imel Univerzitetni klinični center Ljubljana. Toliko o sposobnostih, kaj je pravzaprav nekdo, posameznik naredil. Od tega je pa treba vedeti, da je še 96 milijonov terjatev, ki jih bo imel Univerzitetni klinični center Ljubljana. Pa vi veste, o čem govorim? Govorim o rekordni zadolženosti kliničnega centra Ljubljana, ki ga ni naredil še niti takrat, ko smo govorili o 17 pa o 20 milijonih dolgov, pa ste imeli tukaj toliko za povedati, kaj se vse dogaja. A je krivda samo na njem, da je takšen dolg? O tem bo pokazal čas, ampak zagotovo ga bo pa glava bolela, kako bo ta isti dolg, za katerega je soodgovoren, bo pokril prav on, minister. Ironija. Velika ironija. Me prav zanima, kako bo to zgledalo.   Tista stvar, ki je še pomembna, da jo povemo ob tej temi, je pa seveda tudi to, da ne smemo pozabiti, ko govorite o razmejitvi, javnega, zasebnega, in iz tistih koncev tamle, posebej iz Nove Slovenije moram reči, da sem vesel, da poslušam, kako je treba stvari ohranjati, varovati in tako naprej. ampak glih zato, kot je rekel gospod Doblekar, da se ne bo šlo v pozabo. Ne smemo pozabiti, da je Nova Slovenija leta 2020, 8. januarja, vložila zakon v Državni zbor. Zakon, predlog zakona o interventnih ukrepih za stabilizacijo delovanja javnega zdravstvenega sistema. Seveda potem nič ni bilo iz tega zakona. Ampak je pa ena druga stvar, ki je zelo pomembna v tem zakonu. V tem zakonu so si oni zelo jasno na glas povedali, kako si predstavljajo javni zdravstveni sistem. In med drugim v 15. členu govorijo o neodvisnih ponudnikih, ki … ti neodvisni ponudniki bi pa lahko dohodek, pridobljen na podlagi pogodbe o storitvah zdravniške službe se ne šteje kot dohodek iz zaposlitve, ampak se šteje kot dohodek iz opravljanja dejavnosti. Prav tako ti neodvisni ponudniki ne bi rabili sploh dobiti kakršnega koli dovoljenja, da so nosilci zasebne zdravstvene dejavnosti. Kot to določa zakon in ureja zdravstveno dejavnost.   Namreč, o čem govorim? Govorim o tem, da so hoteli skozi velika vrata spustiti zasebnike, ki bi bili pravzaprav oproščeni vsega. Zakaj je to pomembno? Pomembno je predvsem zato, ker hočeš ali nočeš, predsednik Nove Slovenije Matej Tonin je povedal, da je ta kandidat za ministra eden od treh, ki so ga predlagali. In zdaj me zanima, ker tega ni povedal zelo jasno na zaslišanju, kako si on predstavlja ohranjati javni zdravstveni sistem. Če se dobro spomnite, sem jasno opredelil, ja, ja, saj vsi hočemo imeti javni zdravstveni sistem, ampak vsak si ga predstavlja po svoje. In vsak si predstavlja po svoje, kako bi ta vprašanja tudi rešil. In če ga bomo reševali tako, kot je Nova Slovenija predlagala, potem javnega zdravstvenega sistema ni več. Potem gre v maloro, se temu reče. In to je tisto, kar mene skrbi, in nimam odgovora pri tem kandidatu. Toliko o tem, kaj pravzaprav to pomeni.   Namreč, pomembno je vprašanje je tudi, zanimivo pa se danes noben noče teh dotakniti, edino kolega Jelinčič je bil toliko fer, sicer on z malce ironije in nasmeška v svoji predstavitvi pove, da mu bo, potem ko bo postal minister, predal anonimko, s katero jaz predvidevam, on že razpolaga. In seveda razpolagamo tudi mi vsi poslanci, ker smo jo čisto vsi dobili. Jaz bi danes pričakoval od še vedno aktualnega začasnega ministra za zdravje, ker to, obstoječi minister tega, mislim, bodoči minister tega še danes ne more komentirati, lahko bi pa komentiral in zavrnil te očitke kot direktor Univerzitetnega kliničnega centra, pa tega ni naredil. Namreč v tej anonimki je kar nekaj stvari,     ŠZ) – 19.30    ki mene zelo skrbijo. Skrbijo me pa naslednje stvari. Namreč vi vsi veste, da je urgentni prostor, ki se dela že 12 let, govorim o drugi polovici, ne o tej prvi polovici, ki je dograjen in spremenjen, seveda traja zelo dolgo časa, zaradi tega, ker se je kar nekaj načrtov spreminjalo zaradi takšnih in drugačnih razlogov, katerih mi danes ne bomo tukaj niti rešili, niti prišli do konca, bo pa verjetno slej kot prej prišlo do konca tej zgodbi nekdo drug, zagotovo organi pregona. Kam je šel denar, da je seveda direktor UKC zaslužen za to, pa da ne v 12-ih letih, ampak da je v 12-ih dnevih končal prostor, kjer danes ležijo covid bolniki. Vi vsi veste, tudi če niste strokovnjaki iz tega področja, da če samo s kamero, ko so pokazali te prostore, ste lahko ugotovili, da ti prostori niso niti malo primerni za bolnike. Vendar v izrednih razmerah je bolnik lahko tudi pod šotorom, se strinjamo. Važno je, da mu rešimo človeško življenje in zdravje, da ga ohranjamo in tako naprej. Me pa zanima kaj bo s temi prostori, ko bo konec epidemije. Namreč to bo treba vse porušiti in vse bo treba na novo narediti. Še več. Kaj bo s prostori, ki so prenovljeni, pa so prazni, pa niti en pacient še niti enega dneva ni preživel tam notri. Gre za objekt, ki je zraven kliničnega centra in je bil prenovljen. Jaz danes teh odgovorov nisem dobil ali to drži ali ne. In nimajo niti gradbenega dovoljenja, niti uporabnega dovoljenja. Kaj bo s tem? Kje je zdaj ta uspešnost? Kam je šel ta denar? To niso tisočaki, to so milijoni.   Naslednja stvar, ki me zanima je seveda, me zanima kako se je delil denar za dodatke, ki so, bom rekel predstavljali neke vrste, v bistvu kot neke vrste nagrada za to kar delaš s covid pacienti. Mi smo vsi dobili dokument, ki ga imamo pred sabo, s podpisom generalnega direktorja, gospoda Janeza Poklukarja, ki govori o tem, kako so si v bistvu najvišje dodatke izplačevali ljudje v kabinetih, ki nimajo s pacienti nič. 66 %. Halo? Kje je zdaj ta uspešen menedžer? O čem se mi zdaj to pogovarjamo? Delavcfi na plačilni listi črke j, saj jo vsi poznate in veste o kom govorimo, so dobili najmanj. 16 %, nekateri pa celo nič. Če je to delo, ki je v ponos vsem in zato mora biti zaslužen, zato da danes postane minister, okej, potem sem jaz za. Če ste vsi za, potem jaz razumem, da je to v bistvu večinsko mnenje Slovenije, saj smo predstavniki ljudstva. Dvomim, da je temu tako. Razumem pa, da je politika in da neka določena odločitev. Veste, ničelna toleranca korupcije je bilo rečeno na odboru oziroma na zaslišanju, ja na Odboru za zdravstvo.   Ničelna toleranca proti korupciji. Dajte mi razložiti, zakaj je kljub temu, da je vedel, da je gospod zdravnik na ortopedski kliniki že zelo daleč v sodnih postopkih in da je vprašanje tednov odločitve, ga je kljub temu imenoval za vršilca dolžnosti. Jaz sem ga vprašal to na zaslišanju. Skesano je povedal, da kaj takšnega ne bi naredil več. Zakaj sem ga vprašal? Ker me ni zanimalo to, kaj je s tem gospodom zdravnikom, ki je mimogrede za tisto sejo ali pa en dan, ne vem točno, potem tudi odstopil, ker je bil obsojen, sicer ne pravnomočno. Ampak sem ga vprašal zato, ker me zanima kakšno bo kadrovanje, ko bo postal minister. Ali bo počel iste korake? Kakšno sporočilo je to potem do ničelne tolerance proti korupciji. Še posebej zato, ker ne govorimo o, a veste medsoseskem sporu, mi ne govorimo o prometni nesreči s hujšo telesno poškodbo, mi ne         govorimo o ne vem, nekem drugem kaznivem dejanju. Mi govorimo o koruptivnem dejanju, ki se je zgodil. O tem smo govorili.   Naslednja stvar, ki je seveda tudi za mene bom rekel zelo zanimiva je in se strinjam z nekaterimi, ki ste danes govorili o tem, zanima me koga bo vse pripeljal v kabinet. In takrat bo meni jasno kakšna je iskrenost namena in predvsem že vnaprej bom vedel kakšne bodo politike, ki jih bo izvajal. Zato se bom pustil tukaj presenetit. Nisem vseved in »vsepoved« in tega ne morem vedeti, ampak čakam ta dan.   Enako je vprašanje, ki se postavlja, je predvsem pa – mi danes vsi govorimo o zdravstvenih domovih in o bolnicah. Mene pa zanima kaj bo naredil s psihiatrično pomočjo, kaj bo naredil s primanjkljajem strokovnih poklicev na področjih preventivnega zdravja, tako na otroški, kot na odrasli … pri odraslih. Kaj bo naredil z ostalimi preventivnimi nalogami, kaj bo naredil z NIJZ-jem, kaj bo naredil s tem vodstvom NIJZ-ja, ki je, oprostite, že ne enkrat, večkrat je dokazalo, da ni kompetentno za to, kar opravljajo. Kaj bo naredil s strokovno komisijo. Strokovno komisijo glede epidemije, kjer je jasno, da epidemiologi samo še čakajo telefonski klic kdaj je koga treba zamenjati. To so stvari na katere ni odgovoril. Ali noče, ali ne ve, tega tretjega se pa najbolj bojim – ali pa ve, pa bo samo še sporočil, ko bo trenutek resnice.  Zdaj danes ste opevali tudi vsi znameniti stavek, kot se reče – veliki poznavalec zdravstvenega sistema. A smo mi te stavke že nekoč poslušali? Se spomnite gospoda Fakina, kandidata za ministra? Veliki poznavalec zdravstvenega sistema. Po šestih mesecih je moral oditi. Ne da je odstopil, moral je oditi, ker veliki poznavalec zdravstvenega sistema ni naredil nič. Pa je bil 10 let direktor zdravstvene blagajne, pa je bil direktor celjske bolnišnice, sam je tudi zdravnik in mimogrede, jaz še danes trdim, da je poznavalec zdravstvenega sistema – a je dober ali ne, to pa je odprto vprašanje.   Ali bo kandidat za ministra kot poznavalec delovanja bolnišnice vedel in znal oceniti kako seveda stojijo stvari na političnem parketu? Veste, biti direktor pa nekaj odločat, pa podpisati nek ukrep, to je eno. Kako bo odreagiral, ko ga bo predsednik Vlade poklical in ga bo začel se vtikovati v stvari, ki so izvornimi (?) pravice ministra po zakonu. Mimogrede, danes je kolega Jurša omenil, da je pač predhodnik, gospod Gantar pač odstopil zaradi tega, ker je pač odstopil zaradi nekih razlogov. Pa saj vsi vemo zakaj je odstopil. Odstopil je zato, ker je šla koalicija, ker je DeSUS izstopil iz te Vlade. Ni drugega razloga. To, da je pa hotel že prej enkrat odstopiti, je pa meni osebno sam povedal, da je bil tik nad tem in da je potem zadnji hip dobival zagotovila od predsednika Vlade, da se bodo ene stvari spremenile, pa se žal niso. Zato jaz nimam garancije, da lahko danes eno drugo stvar ocenim. Ne to, a je to poznavalec zdravstvenega sistema, a je bil dober direktor. O tem bo govoril čas, ne mi. Ampak ali je dejansko tudi sposoben se postaviti kot minister in tudi reči ne, tudi prvemu človeku, kadar bo delal neposredno škodo ljudem v državi.   Ta Vlada je naredila že več škode neposredno državljanom. Smo večkrat to že tudi povedali in opisali neposredno,        mi v tej državi imamo še vedno policijsko uro, pa se sprašujemo in epidemiologi, strokovnjaki ne razumejo, zakaj je ta policijska ura še vedno v veljavi. Smo država z najdaljšim rokom policijske ure v Evropi. Nikjer v Evropi nimajo toliko časa policijsko uro, kot jo imamo pri nas. In verjemite mi, kmalu bomo prišli, da se bo ukinila policijska ura, ampak kmalu bomo spet prišli, ker se bojim, da jo bo nekdo umetno ustvaril, ker je to pri tej vladi, izgleda, edini način, da kontrolira in obvladuje mase množic.  Zato imamo mi v tej državi problem z zdravstvenim sistemom, zaradi tega, ker se vedno lotijo stvari tisti, ki nimajo kompetenc za to. Jaz ne očitam predsedniku vlade, da kot predsednik vlade ne more ali ne sme voditi vlado, lahko jo. Ampak ko se začne predsednik vlade vmešavati v izvorna pooblastila ministrov, takrat veš, da je vrag vzel šalo. In pri tej vladi jo je vzel že zdavnaj.
Hvala lepa.
/ izklopljen mikrofon/ Replika.
Replika, kolega Grims.
Hvala.  Čisto na kratko, glejte, ko sem rekel, da bo potrebna deideologizacija razprave, celo, o sistemu zdravstva v Sloveniji, očitno nisem bil razumljen. Jaz sem mislil predvsem na to veliko ogromno nepremostljivo razliko med besedami in dejanji pri velikem delu sedanje opozicije in tistih, ki jih ti ljudje predstavljajo. Da bom / nerazumljivo/ jasen, konkreten primer. V časopisih smo lahko prebrali, kako največji zagovornik, ki je dobesedno fetišiziral sistem javnega zdravstva v svojih razpravah, to je bil Milan Kučan, je šel, ko je bilo treba operirati hrbtenico, na Švico na neko privatno kliniko. Na, seveda, račun slovenskih davkoplačevalcev, o tem se je večkrat pisalo.  Posebno pa poznam primere drugih ljudi, ki za posege, ki jih nihče v Sloveniji ne zna dobro izvajati, niso bili napoteni v tujino, kljub večkratnim prošnjam in to še po 20 letih, ko bremenijo slovenski zdravstveni sistem. Zato ker nekomu v tem sistemu to paše. In o tem bi se bilo treba pogovarjati, kako ta sistem deluje. Brez ideologije, ampak po kriterijih učinkovitosti, po kriterijih kvalitete, po kriterijih dostopnosti, za vse na isti način, za vse na enak način in po enakih merilih. Zato je potrebna deideologizacija te razprave.
Hvala lepa.  Besedo ima Andrej Černigoj.
Spoštovani gospod predsednik, hvala za besedo.  Cenjene kolegice in kolegi. Moja zahvala gre v prvi vrsti vsem zdravstvenim delavkam in delavcem, ki so vsak dan na težki preizkušnji. To so zame pravi junaki. V nadaljevanju se bi rad zahvalil prejšnjemu ministru za zdravje, dr. Gantarju, ki je vodil ta zahteven resor v najtežjih trenutkih v zgodovini samostojne Republike Slovenije. Z enako mero bom podpiral dr. Janeza Poklukarja, ki ga čaka nezavidljiva naloga, vendar verjamem, da bo kos izzivom, ki so pred nami. Verjamem, da bo s svojo ekipo popeljal slovensko zdravstvo v prenovo, ker so se delali le majhni koraki zadnjih 30 let.  V Novi Sloveniji – Krščanski demokrati menimo, da je v tem času pomembno narediti spremembe predvsem na štirih področjih. Čim prej je precepljenje nas Slovenk in Slovencev, obvladati in skrajšati čakalne vrste, rakavim bolnikom je potrebno omogočiti, da pride do hitrega in kvalitetnega zdravljenja in zadnjič, za dobro delo dobro plačilo, zato podpiram ureditev osnovnih plač zdravstvenega osebja. / znak za konec razprave/ Verjamem in zaupam našemu kandidatu, ter mu želim uspešno delo. V Novi Sloveniji – Krščanskih demokratih ne vidimo težav, ampak vidimo rešljive izzive. Jaz bom podpiral novega ministra tako, kot smo izkoristili svoj čas: 110 procentov. K temu vabimo tudi preostale v tej dvorani. Hvala za pozornost.
Hvala lepa.  Besedo ima Samo Bevk.
Hvala za besedo, gospod predsednik, spoštovani zbor.  Ministrstvo za zdravje in Državni zbor imata zelo majhen vpliv na finansiranje zdravstva v Sloveniji in seveda s tem tudi na zdravstvo samo, kajti ključne zadeve se dogajajo v zdravstveni blagajni, ki upravlja z dobrimi 3 milijardami evrov, državni proračun za zdravstvo pa je         bistveno, bistveno nižji. Zadeve se torej prvenstveno dogajajo v Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kjer se sprejemajo ključne odločitve, in bistveno je, kako se tam gospodari in upravlja s temi sredstvi. Prav v teh dneh bosta tako ministrstvo kot zdravstvena blagajna dobila novega ministra in novo direktorico, zato je zelo pomembno, kakšna bo kohabitacija teh dveh zelo pomembnih segmentov naše družbe, še posebej v luči največje epidemije, ki je prizdela našo državo oziroma slovensko ozemlje, v zadnjih 100 letih.   Opozoril bom tudi na velik javnozdravstveni problem, tj. na preprečevanje in obvladovanje bolnišničnih okužb, ki je problem tako v Sloveniji kot v Evropski uniji in na svetu sploh. Dejstvo namreč je, da zaradi bolnišničnih okužb umre več ljudi kot zaradi nesreč v prometu. Če navedem podatek, da v Evropski uniji zaradi prometnih nesreč umre od leta 2015 do 2017 okrog 25 do 26 tisoč ljudi, potem v Evropski uniji v takem obdobju zaradi bolnišničnih okužb umre več kot 37 tisoč ljudi. Ko sem na ta problem prvič opozoril leta 2000 v Državnem zboru in takratnemu ministru dr. Dušanu Kebru navedel podatek, da v slovenskih bolnišnicah zaradi okužb umre letno več kot 400 pacientov, temu podatku ni oporekal. Zato predlagam gospodu ministru, da se resno sooči s tem problemom.  Na koncu pa še o cepljenju proti koronavirusu. To bo seveda ključni projekt ministrovanja Janeza Poklukarja. Po tem se ga bomo spominjali v dobrem ali slabem. Upam, da po dobro opravljenemu delu, kajti to bo koristno za vse. Bi se pa dotaknil dokaj delikatne teme, ki to seveda nebi smela biti. Gre za prednostno cepljenje poslank in poslancev ter vseh zaposlenih v Državnem zboru, saj gre za del ključne kritične infrastrukture v državi. Vendar vodstvo Državnega zbora še danes ne ve, kdaj bo cepljenje izvedeno. Sprva je bilo obljubljeno januarja, nato sredi februarja. Danes sem spraševal vodstvo Državnega zbora na to temo. Ne predsednik ne generalna sekretarka mi nista znala odgovoriti na moje vprašanje, čeprav se zelo trudita, da bi rešila ta problem. Zato apeliram na novega ministra Janeza Poklukarja in direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje Milana Kreka, da to čim prej oragnizirata. Vlada lahko odloča na korespondenčnih sejah in dela od doma, Državni zbor Republike Slovenije pač ne, ker to ni omogočeno. Saj poznamo zgodbo o tajnem glasovanju. Konec koncev je Državni zbor Republike Slovenije sprejel vse t.i. protikoronske zakone.   Ministru želim uspešno delo. Kako bomo glasovali, pa je bilo povedano v stališču poslanske skupine Socialnih demokratov.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Besedo ima še kot zadnja prijavljena razpravljavka kolegica Anja Bah Žibert.
Hvala lepa, predsedujoči, za besedo.   Jaz se ne bom ponavljala o tem, kaj je predlagani kandidat za ministra govoril na t.i. hearingu. Dejstvo je, da je hearing potekal praktično 8 ur in da je kandidat odgovoril vsakemu poslancu oziroma poslanki posebej. Nikoli se ni izognil nobenega vprašanja.   Bistveno, kar se mi ta trenutek zdi in sledi iz današnje razprave, je pa zame tisto najslabše, kar lahko vidimo v politiki. Izjave, da je kandidat dober, ampak da je problem v vladi, se mi zdi skrajno neresno v dani situaciji, ki jo imamo v državi.         Prav tako moram odgovoriti na nekatere izjave, ki sem jih danes poslušala, da v tej vladi odloča en sam človek. Glejte, prvo so to neresnice, drugo vam bom pa povedala nekatera dejstva. V vladi Marjana Šarca, ko ni bilo nobenih težav, kar se tiče hudega soočanja z epidemijo covid-19, sta praktično odstopila dva ministra. Prvi je Fakin, kar kmalu po začetku, in potem je sledil Šabeder, ki pa je kandidatu, se pravi, oziroma takratnemu predsedniku vlade podal bianco odstopno izjavo. Se pravi, odstopno izjavo, ko bo sam ocenil, da je to potrebno vnovčiti. Toliko o kandidatih v začetku tega mandata.   Ko je prevzela vlado nova koalicija pod vodstvom Janeza Janše, je postal minister gospod Gantar. Res je, on je odstopil, ampak ni odstopil zato, kot je bilo slišati iz razprav nekaterih. Vas bom spomnila. Gospod Gantar je izjavil: »Zahvaljujem se predsedniku vlade za zaupanje. Svoje delo sem poskušal opravljati vestno, z vso odgovornostjo in predanostjo, verjamem, da smo skupaj opravili pomembno delo.« Veste kaj je pa ta isti takrat minister, gospod Gantar, izjavil, ko je odstopil iz vaše, leve vlade? Dejal je naslednje: »Skrbi me, kje se bodo naši državljani v bodoče zdravili. Minister za zdravstvo ima premajhno politično moč v tisti vladi. Če bi tako vodil občino, ne bi nobenega pločnika naredili.« To pa je spoštovani Gantar izjavil, ko je bila vaša vlada.   Zato prosim, ne mi s takimi neumestnimi očitki, ki nimajo za sabo nobene podlage. In še več. Danes smo poslušali, da pravzaprav v tistem času, ko ni bilo formalnega ministra in je vodenje resorja prevzel predsednik vlade, ni bilo narejeno nič. Ni res. Začeli smo s cepljenjem, spoštovane kolegice in kolegi. S cepljenjem, v katerega polagamo velike upe. In v okviru Evropske unije smo tudi uspešni. Seveda pa je pomembno, kako bomo s cepivi v prihodnje, kajti žal to ni odvisno povsem od nas.   Rečeno je bilo, to se mi zdi zelo predrzno in na nek način res žalostno, da človeka, ki ste ga vi imenovali na mesto direktorja UKC Ljubljana, danes dobesedno ponižujete, hočete zminimalizirati njegovo delo, skratka, veliko opazk sem slišala na ta račun. Ampak dolžna sem povedati samo nekaj številk, ki se mi zdijo pomembne. Ko je vaš minister, spoštovani, Aleš Šabeder, vodil UKC Ljubljana, je za leto 2017 v tiskovni konferenci povedal, ustvarili smo za 33,5 milijona evrov minusa. Potem je sledila znatna pomoč države, ta je bila 80 milijonov težka, ampak kljub temu v letu 2018 bomo beležili 15 milijonov evrov minusa. Jaz vas takrat nisem slišala, da je ta kandidat problematičen in da ne zna sanirati UKC Ljubljano. Danes pa nekomu očitate, da ni uspešen pri svojem delu. Še več.        Projekt, ki je bil zaključen v pičlih nekaj dnevih in je prej stal 12 let, je danes za vas problem, namesto, da bi vsi pozdravili, da smo prišli do novih prostorov, kajti bili smo v izredno kritičnih trenutkih, vi danes polemizirate s tem, ali je bilo morda tam kaj preveč sredstev. To pa je sramotno, spoštovani.  Naprej. Rečeno je bilo predvsem s strani Levice in to kar naprej ponavljate, da že pravzaprav človek ne ve, ali ne razumete ali ne dojamete, ampak, kakšna privatizacija zdravstva? Kje je to v kakšni koalicijski pogodbi? Kdo govori o privatizaciji zdravstva? In to kar naprej poslušamo od vas. Najbolj žalostno pa kar je, da sem danes poslušala s strani, tudi predstavnika Levice, da problem zdravstva ni iz preteklosti, ampak da je ta problem nastal danes, hkrati pa poveste, da 130 tisoč ljudi nima osebnega zdravnika. Dajte nehat, no. To se je nabiralo leta in leta, ker je bil ta sistem ne samo zapostavljen, ampak se je denar, namesto, da bi se vračal v ta sistem, raje zapravljal za druge stvari. Poslušali smo na eni strani, koliko je mrtvih. Povejte mi, spoštovani, kaj ste naredili za boljše stanje v domovih za ostarele v preteklosti? Še enkrat, 25 milijonov v desetih letih. Ne bom rekla nevladne organizacije, ker zame bi bile nevladne, če bi se financirale same, ampak neke organizacije na Metelkovi 6, so v teh letih prejele 37 milijonov in še nekaj. Verjamem, da je to težko poslušat, gospod Koprivc, ampak to so dejstva in to je resnica.  In, dejstvo je, da se šele s to Vlado stvari spreminjajo in se bodo spremenile in pomembno je, da začnemo devati denar tam, kjer je potreben. Seveda pa je pri tem potrebno biti pozoren, tudi zato, ker smo bili v preteklosti priča korupciji, se pravi, tudi denar, ki smo ga namenili za zdravstvo, ni ostal tam, ampak je končal v žepih posameznikov. Žal naš pravosodni sistem ni sposoben niti sprejeti odločitev, ki so praktično na mizi, če samo gledamo, kaj se je dogajalo z preiskovalno komisijo o žilnih opornicah.  Problematizirali ste, da kandidat ni govoril o medicinskih sestrah. Nasprotno, kandidat je izpostavil problem odhajanja medicinskih sester. Na to je opozoril in tudi povedal, da je treba stvari spremeniti.  Naprej. Dejstvo je, da velikokrat poslušamo tudi, pa pravzaprav nenehno poslušamo o tem, kakšne ukrepe država sprejema, za zajezitev epidemije. Spoštovani, povsem enake, kot druge države po svetu in brez ukrepov, bi bilo število mrtvih še mnogo večje. Pa dajte si enkrat to, ne vem, zapomnit. Dajte enkrat pozdravit, da sprejemamo ukrepe zato, ker varujemo zdravje ljudi, pa življenja. Mnogi tudi med nami tukaj noter, so preboleli Covid-19 in nehajmo s tem zanikanjem, te težke bolezni in govorit na drugi strani, da se gremo neke policijske države. Pa lepo vas prosim, spoštovani kolegice in kolegi.  Očitali ste kandidatu tudi pravico do govora vesti, češ, sedaj bo pa kandidat uvedel ugovor vesti. Spoštovani, dajte si pogledat Ustavo in pa zakon.     ŠZ) – 20.00    Ugovor vesti je že sedaj zakonodajno urejen in je pravica in je na drugi strani tudi dolžnost. Skratka, jaz bom na tem mestu končala. Žalosti me, da boste nekateri sprejeli odločitev, ki ni vezana na to, kar je povedal kandidat, ni vezana na njegovo vizijo, ni vezana na njegov program, ampak zgolj zato, da ste proti. Ampak zapomnite si. Danes ste s tem proti reševanju življenj, danes ste proti temu, da se zdravstveni sistem v Sloveniji uredi in danes ste proti temu, da se uredijo čakalne vrste. To je žalostna podobna nekaterih, ki sedijo v tem Državnem zboru.
Hvala lepa.  Replika Miha Kordiš. Izvolite.
Repliciram predsedujoči, ker sem bil zelo očitno napak razumljen. Že v uvodu svoje razprave sem zelo jasno povedal. Državljanke in državljani v veliki večini podpirajo kakovostno javno zdravstveno oskrbo, zato tudi advokati privatizacije javnega zdravstvenega sistema svoja stališča in razprave začnejo, jaz sem za javni zdravstveni sistem. Kako konkretnost tega javnega zdravstvenega sistema izgleda, smo pa lahko slišali, tudi že kdaj videli v preteklosti, recimo konkretno pri ministrskem kandidatu, statusno preoblikovanje javnih zavodov, kaj to pomeni, da bolnišnice nehajo biti javno zavodi in postanejo gospodarske združbe. Preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Kaj to pomeni? Da se skrči košarica pravic in pravice pacientov, za isti denar, ki ga sedaj plačujejo in da se okrepi komercialne zdravstvene zavarovalnice in fleksibilni mehanizmi nagrajevanja v kontekstu izstopa zdravnikov iz sistema javnih uslužbencev so prav tako korak k privatizaciji javnega zdravstvenega sistema. Prav to počnejo v vladi Janeza Janše in prav to bi radi izpeljali do konca še v tem mandatu.
Hvala lepa.  Kolega Kordiš to sicer vsebinsko ni bila replika, to je bila bolj razprava. Kolega Pavšič, replika.
Ja, najlepša hvala.  Bom začel na koncu. Kolegici moram odgovoriti. Nikoli nisem očital kandidatu za ministra o ugovoru vesti, ampak to je izjavil v stališču gospod, ki je tega kandidata predlagal in je govoril o ugovoru vesti v medicini in informaciji. Dajte si malo prebrati, pa drugič malo bolj pozorno poslušati. In kdo je problematiziral ukrepe? Nismo jih mi problematizirali. Če pa to reče / znak za konec razprave/ vodilni epidemiolog v državi in izrazi dvom in je to največji greh v tej državi, potem pa res imamo problem.
Hvala lepa.  Postopkovno…
Ali lahko končam, prosim?
Ja prosim zaključite.
Zanikanje bolezni. Kdo zanika bolezen? Mislim resnično znate spreobračati besede, iskati nekaj kar nekdo sploh ni rekel in se potem obesiti na vse skupaj. Minister na zaslišanju, vam očitno je odgovarjal vsebinsko. Na vprašanja, ki sem mu jih sam postavil, pa moji kolegi, pa ni povedal nič, saj govoril je, ampak povedal ni pa nič in to je tisto, kar smo mu danes očitali in tudi zadnjič.
Hvala lepa.  Kolegica Anja Bah Žibert, postopkovno.
Hvala lepa, predsedujoči za besedo. Imam proceduralni predlog.   Lepo prosim, da opozorite kolegice in kolege, da ne izrabljajo replike. Vsi so imeli možnost govoriti, vsi so lahko razpravljali in sedaj polemizirajo z mano. To ni replika. Me pa čudi, da se je gospod Pavšič našel v tej moji razpravi, kajti jaz ga nisem omenila, tako da oprostite, malo pa vendarle moramo….
Hvala lepa…
…poslušati drug drugega.
…razumeli smo vaš postopkovni predlog. Če bo volja za razpravo bo verjetno prišlo tudi še do delitve časa in se boste lahko prijavili. Mi pa prehajamo v sklepni del razprave, v katerem dobi besedo še predsednik vlade Janez Janša, kot predlagatelj. Izvolite.
Ja, hvala za besedo, gospod predsednik.  Zdaj veliko je bilo povedanega čez dan, veliko je bilo tudi odgovorjenega, mislim pa da je bila izrečena ena trditev, ki ni bila odgovorjena in ni bila zanikana in je precej težka in se nanaša na v bistvu opravljeno delo kandidata v njegovi sedanji ali pa dosedanji funkciji na čelu Univerzitetnega kliničnega centra. Rečeno je bilo         namreč da je ta ustanova v lanskem letu zabeležila 30 milijonsko izgubo. Zdaj jaz ne vem od kje poslancem opozicije ti podatki, glede na to, da je bilo to izrečeno izjemno vehementno. Zdaj direktor UKC-ja pravi, da kljub težkim razmeram, da bo ta izguba, če bo, 30 manjša. Tako da res prosim, da se s temi številkami ne pretirava.  Drugo, kar se tiče vložkov v zdravstvo. Glejte, primerjajte to, kar je bilo iz javnih sredstev vloženo ali pa namenjeno za investicijo v slovensko zdravstvo v zadnjem desetletju in to primerjajte z vložki v tako imenovane nevladne organizacije, kjer seveda izključujemo tiste, ki delujejo v skupnem interesu, javnem interesu in v humanitarne namene. Je pa še kakšnih 15 tisoč takšnih, ki pač delujejo bolj v svoje namene ali pa v namene njihovih ustanoviteljev. In zanje je šlo v bistvu še enkrat več denarja kot za investicije v zdravstvo. In v prihodnjih desetih letih situacija ne bo nič boljša, če se to ne bo spremenilo. Zdaj temu lahko rečete ideologija, lahko rečete ne vem, karkoli, ampak na koncu govorijo številke.  Naš bruto domači proizvod je takšen, kakršen je. Čudežno se ne bo povečal, nafte ne bomo odkrili. Edini resni razvojni potencial smo sami, se pravi ljudje. Tudi v to premalo vlagamo in se je treba odločiti o prioritetah in odločanje o prioritetah v zadnjem desetletju je bilo, kar se zdravstva tiče, napačno. Napačno in tega se ne da popraviti v enem letu, ne da se popraviti niti v enem mandatu. Zdaj če hočete, da ponovim številke od zadnjič, jih bom z veseljem ponovil.   Zdaj ključni izziv za novega ministra za zdravje bo seveda še vedno trajajoča epidemija oziroma pandemija. Tudi o tem ste veliko govorili. Dejstvo je, da je pred nami tretji val. O tem, ali bo tretji val, ali ga ne bo – ni dileme, bo, zaradi novih verzij virusa po celi Evropi in tudi pri nas. Vprašanje je samo kako močan bo. Dejstvo je, da imamo trenutno dva nasprotujoča trenda. Po eni strani se nam zmanjšuje število obolelih, ki pač terjajo ali pa za katere je potrebno bolnišnično zdravljenje. Hvala bogu tudi se je drastično zmanjšalo število umrlih po tem, ko smo precepili stanovalce v domovih za starejše, v nekaterih drugih zavodih, kjer je bilo tveganje največje. In seveda to je dober trend, ki pa kot vemo iz prejšnjih valov, ne bo trajal v nedogled, kajti v nasprotno smer gre pač trend povečevanja števil okužb.   Zdaj po sprostitvah v šolstvu in v otroškem varstvu se je seveda tukaj povečalo število okužb med mlajšimi. To ne predstavlja takoj pritiska na bolnišnice. Zdaj pa beležimo tudi porast okužb med starejšo generacijo in ta je seveda tukaj najbolj prizadeta z epidemijo, tako da v nekaj tednih, žal, moramo računati na to, da se bo trend obrnil. Že tako nekatere regije, ki so bile v oranžni barvi postajajo rdeče zaradi različnih razlogov in tukaj je skrajna previdnost potrebna še naprej.   Zdaj ključno tveganje, kot opozarja Evropski center za obrambo pred nalezljivimi boleznimi so nove verzije virusa. Teh mutacij je veliko, tudi naša stroka beleži mutacije, ki so bile očitno značilne samo za nas ali pa so še vedno. V sosednjih državah so verzije, ki so izjemno,         ki so bolj nevarne od tistih, s katerimi so se mi soočali. In pač pred nami so še tedni in, se bojim, tudi meseci, ko bomo še vedno soočeni z epidemijo, in to bo seveda, kot je bilo ravno prej rečeno, ključni izziv za novega ministra za zdravje.   Konec decembra oziroma po božiču smo skupaj z ostalo Evropsko unijo pričeli s cepljenjem. Najave dobav cepiv so bile takrat večje kot pa so se dejansko zgodile v dveh mesecih. Tudi za prihodnje mesece obstaja rahla skepsa glede samih najav dobav. Če naredimo neko primerjavo, vidimo, da je Evropa od božiča do zdaj, se pravi nekje v dveh mesecih uspela pocepiti dobre 4 % prebivalstva. Zdaj, če bi bil ta trend enak tudi v naslednjih mesecih, potem bi epidemija trajala še leta. Zdaj, dobave so, najave dobav cepiv so vseeno bolj optimistične, kljub temu pa se ravno v tem tednu, ko se pripravljamo na zasedanje evropskega sveta, pač veliko ukvarjamo z učinkovitostjo teh skupnih evropskih dobav, ker so bile očitno nekatere pogodbe slabo podpisane, ker se cepiva, ki se pač proizvajajo na evropskih tleh, prodajo drugam kljub temu, da Evropa oziroma da smo kot Evropa investirali velika sredstva v razvoj teh cepiv in tudi v določena predplačila. Zdaj, to stanje se mora urediti in Evropa mora biti pač sposobna zagotoviti do junija, po našem mnenju, dovolj cepiva za vse svoje prebivalstvo. Če tega ne bo sposobna, potem se bo ponovila slaba izkušnja iz prvega vala epidemije iz lanskega leta. Ni pa razlogov, da se nebi vložili dodatni napori in sredstva, da bi bilo to možno. Kajti, kot vidimo iz izkušenj tistih držav, ki so uspešnejše in niso v Evropski uniji, pač precepljenost, še posebej starejše populacije, učinkovito zaustavlja epidemijo in tudi preprečuje širjenje novih verzij.   Vlada bo v bližnji prihodnosti dopolnila strategijo cepljenja. Med prednostne kategorije bomo uvrstili vse tiste, za katere je predpisano obvezno testiranje iz razumljivih razlogov. Gre za šolstvo, gre za tiste, ki delajo v trgovini, taksiste recimo, vse tiste, ki zdaj zaradi visokega tveganja se morajo obvezno periodično testirati. Med to kategorijo bomo seveda uvrstili – to odgovarjam na eno od prejšnjih razprav – tudi Državni zbor in pač ostale dele kritične infrastrukture ali pa vodstvenega dela kritične infrastrukture tako, da bo možno bolj natančno pač ugotoviti ali pa določiti, kdaj bo do tega cepljenja prišlo, ne pa povsem natančno, ker smo pač odvisni od dejanskih dobav cepiva in ne od najav. Žal se to vedno razlikuje in zelo malokrat v pozitivno smer. Ampak vseeno se je ta situacija toliko razčistila, da je nekoliko lažje, da je možno nekoliko lažje načrtovanje, in to je eden od razlogov, da bo strategija cepljenja dopolnjena.  Zdaj, Slovenija bo, tako kot tudi ostale države, iskala tudi dodatne možnosti dobave cepiv. Delamo napore v tej smeri. Še vedno pa je seveda v ospredju potrebno imeti varnost in seveda tudi verodostojnost in zaupanje v cepivo, sicer nismo nič s precepljenjem oziroma z nabavami nismo         nič dosegli.   Zdaj v prihodnjih dneh ali pa recimo v roku 10 dni, potem ko bo tudi jasno, kakšen bo izplen Evropskega sveta v četrtek in v petek, zdaj bomo vse poslanske skupine povabili na predstavitev naporov in ocen tako stroke kot vlade v naslednjih tednih spopada z epidemijo. Vnaprej vabim, da se tega sestanka udeležite. Tam bodo prisotni vsi tisti, ki imajo tudi, bom rekel, bolj podrobnejše strokovne odgovore na vprašanja, ki se postavljajo, in upam tudi, da bomo lahko bolj natančno predstavili tudi dinamiko cepljenja v prihodnje.   Torej, hvala še enkrat za to podporo, ki je bila v razpravi izražena kandidatu. Verjamemo, da bo s svojimi izkušnjami in predvsem s tem, kar je že pokazal, na podlagi tega, kar je že pokazal, da se danes spopadel z epidemijo, nalogi kos, gre za eno najzahtevnejših ministrstev v tem času, verjetno najzahtevnejše v času epidemije in dejansko človek, ki pristane na ta izziv in ki se ga resno loti, zasluži vso našo podporo.   Hvala lepa.
Hvala lepa.   Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker čas, določen za razpravo še ni potekel, sprašujem, ali želi na podlagi 71. člena Poslovnika Državnega zbora še kdo razpravljati. Ugotavljam, da ne. Ja? Okej.   Ugotavljam, da je interes. Če želi razpravljati tudi predlagatelj predsednik vlade Janez Janša, prosim, da se prav tako prijavi s pritiskom tipke za vklop mikrofona, v tem primeru dobi besedo kot zadnji. Prosim za prijavo. Prijava poteka. Hvala lepa.   Ugotavljam, da je razpoložljivega časa manj kot minuto na razpravljavca, zato ni delitve časa. Zaključujem razpravo.   Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav.  Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: »Za ministra za zdravje se imenuje Janez Poklukar.«   Obrazložitev glasu v imenu poslanske skupine, kolega Željko Cigler.
Hvala za besedo, kolegice in kolegi, spoštovani.   Do ključnih zadev se kandidat za ministra za zdravje Janez Poklukar ni opredelil. Povedali smo večkrat danes v razpravi, več poslanskih skupin tudi in poslancev, ne do dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, problematike, ne prevetritve, kot je rekel, košaric iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ali to pomeni zmanjševanje, ne do tega, da kljub temu da vemo, da je potreben nov denar za zdravstvo, ni praktično navedel nobenih virov, niti to, kar smo predlagali v Levici, tudi druge stranke podpirajo, da mora proračun dajati garancijo takrat, ko denarja za nujno potrebne zdravstvene storitve zmanjka.   In po našem mnenju kandidat, ki nima odgovorov na vprašanja, ki so bila zastavljena, ne glede na svoje reference, ki so danes bogato bile opisovane, vodil ministrstvo tako, kot bo odločal predsednik vlade Ivan Janez Janša, tako kot dela Ivan Janez Janša tudi na drugih področjih, ko vodi politiko v Republiki Sloveniji. Tu pa sta negativna zdravstvena bilanca in odgovornost evidentni. Prvič, diskriminacija v bolnišnični oskrbi uporabnikov domov za ostarele v prvem valu. Nepripravljenost v domovih za ostarele v drugem valu. Tri tisoč sedemsto mrtvih do sedaj v drugem valu zaradi covida. Nacionalni načrt za okrevanje in odpornost denar za zdravje omejuje, kljub temu da ga močno rabimo, na dvesto milijonov, je ob velikih potrebah po javnem zdravstvu vlada prioritete zastavila v nakup orožja. Mi imamo pa zdravstveno krizo v tej državi. In politično, kar je zelo pomembno, zdajle smo pa, nas mediji obveščajo, da se ključne ustanove, ki delajo na problematiki covida, to so javne, državne zdravstvene bolnišnice, njihova vodstva in sveti teh zavodov politično čistijo. Če kdo v njih opozarja na nepravilnosti, na vprašanje zakonitosti različnih zadev, zlasti pri financiranju, kot je bilo to v primeru bolnišnice Celje narejeno, je odstranjen iz krivdnih razlogov. Poglejte, zato v Levici kandidatu za ministra za zdravje podpore ne bomo dali. Bomo nasprotovali. Hvala lepa.
Hvala lepa.   Kolega Horvat v imenu poslanske skupine.
Hvala lepa, gospod predsednik.  Poslanska skupina Nova Slovenija -        Krščanski demokrati bo gospoda Janeza Poklukarja podprla. To je optimalna oziroma bolj točno najboljša izbira ta trenutek. Lahko samo rečem, da je nekdanji minister za zdravje, rojen Ptujčan, imel srečno roko, da je gospoda Poklukarja postavil za generalnega direktorja UKC Ljubljana. Podprli ga bomo zato, ker tudi vemo, da bo cela koalicija na njegovi strani, cela koalicija bo na njegovi strani. In tudi zato, ker verjamem, da bo optimalno izkoristil proračunska sredstva. Zdaj, številke so eksaktna zadeva, samo za primerjavo, realizacija leta 2019 je bila dobrih 183 milijonov. Gospod Poklukar bo za letošnje leto imel na razpolago več kot 528 milijonov evrov, to je 345 milijonov več, kot je bila realizacija leta 2019 oziroma indeks 188. Na njegovi strani je in bo celotna koalicija med drugim tudi zato, ker Služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko je izdala odločitev o finančni podpori za projekt selitve oddelka za pljučne bolezni na lokaciji UKC Maribor. Maribor je drugo največje slovensko mesto. Za projekt v višini skoraj 4 milijone evrov bo Evropski sklad za regionalni razvoj prispeval 3,6 milijona evrov. Gre za prvo odobritev sredstev iz pobude REACT-EU.  Zadeve se dogajajo in štejejo dejanja in podprli ga bomo tudi zato, ker je danes na pomembnem slovenskem radiu predsednik sindikata Fides gospod Konrad Kuštrin izjavil naslednje, citiram, leve stranke o zdravstvu veliko govorijo in nič ne naredijo. Tega izgovora bodoči minister ne bo mogel imeti. In verjamem, da ga ne bo imel. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Kolega Jelinčič v imenu poslanske skupine.
Lepa hvala.  Jaz bom zelo kratek. Danes je bilo že vse povedano. Povedal bi pa samo še nekaj, namreč, ko se govori, vsa koalicija bo potrdila novega ministra, tudi Slovenska nacionalna stranka ga bo potrdila. Hvala.
Hvala lepa.  Glasujemo. Navzočih je 85 poslancev, za 50, proti 31.  (Za je glasovalo 50.) (Proti 31.)  Ugotavljam, da je Janez Poklukar imenovan za ministra za zdravje.    Prosim novoimenovanega ministra, da se nam pridruži ter da v skladu s 113. členom Ustave Republike Slovenije priseže pred Državnim zborom.
Janez Poklukar
Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije. / ploskanje v dvorani/
Ministru čestitam k imenovanju in mu želim uspešno opravljanje dolžnosti.  Želite nagovoriti Državni zbor? Izvolite.
Janez Poklukar
Spoštovani.  Tako kot pred dnevi na zaslišanju pred odborom tudi danes povem, da bi bil raje v ambulanti. Vendar verjamem in spoznal sem, da tukaj, skupaj z vami lahko naredim več za zdravje ljudi.        Verjamem, da je pred nami ključen trenutek, ključen trenutek za spremembe v zdravstvu. Skupaj in poenoteni v skupnem cilju verjamem, da lahko dosežemo tisto, kar v zdravstvu že dolgo čakamo. Naši pacienti, zaposleni v zdravstvu in vsi Slovenci si to zaslužimo. Zato vas vse vabim h konstruktivnemu dialogu in sodelovanju.  Hvala.
Hvala lepa.   /aplavz/  Spoštovani kolegice in kolegi, gospe in gospodje, s tem zaključujem to točko dnevnega reda in 62. izredno sejo zbora.     Seja je bila končana 23. februarja 2021 ob 20.27.