Dober dan! Pozdravljam vse članice in člane obeh odborov. Lepo pozdravljam vabljene na današnjo sejo in ostale prisotne! Začenjam 40. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Na seji kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo: namesto Marjana Pojbiča je z nami Elena Zavadlav Ušaj, ki jo lepo pozdravljam in ji želim dobro delo na odboru, in iz kvote SMC je z nami Branislav Rajić, ki ga tudi lepo pozdravljam in mu želim dobro delo na našem odboru.

Besedo predajam predsednici Odbora za zdravstvo, Anji Bah Žibert.

Lep pozdrav tudi v mojem imenu! Med nami lepo pozdravljam vse vabljene in tudi vas, kolegice in kolegi, poslanke in poslanci! Začenjam 37. nujno sejo Odbora za zdravstvo.

Obveščam vas, da opravičenih za današnjo sejo ni, imamo pa nadomestilo, in sicer Lidija Ivanuša nadomešča Nado Brinovšek. Lidijo lepo pozdravljam in ji želim prijetno delo z nami. Prav tako pa bo iz kvote SMC z nami Branislav Rajić, ki ga tudi lepo pozdravljam in mu želim uspešno delo.

Besedo vračam predsednici Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide Evi Irgl.

Najlepša hvala.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red skupne seje: Nepotrebne smrti ter diskriminatorna in nezakonita obravnava starostnikov v domovih starejših občanov. Ker v poslovniškem roku nisva prejeli predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na obravnavo 1. - in edine točke - DNEVNEGA REDA - NEPOTREBNE SMRTI TER DISKRIMINATORNA IN NEZAKONITA OBRAVNAVA STAROSTNIKOV V DOMOVIH STAREJŠIH OBČANOV.

Sklic seje je zahtevala Poslanska skupina Levice.

Na sejo so bili vabljeni: predlagatelj zahteve, Poslanska skupina Levica, Vlada Republike Slovenije, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, predstavniki katere so se opravičili, Skupnost socialnih zavodov, Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Strokovno združenje izvajalcev zdravstvene in babiške nege Slovenije, Varuh človekovih pravic, Zagovornik načela enakosti, ki se je opravičil, Inštitut za socialno varstvo Republike Slovenije, Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije, Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije, Florence sindikat medicinskih sester - Pergam, Srebrna nit - združenje za dostojno starost, predsednica Biserka Marolt Meden. Vabili smo dr. Dušana Kebra, prof. dr. Alojza Ihana. Dodatno smo vabili Občino Šmarje pri Jelšah, župana Matijo Čakša, Dom upokojencev Šmarje pri Jelšah, Gordano Drimel, direktorico, Splošno bolnišnico Celje, mag. Franca Vindišarja, strokovnega direktorja, Ženski lobi Slovenije, prof. dr. Bojano Beović, vodjo svetovalne skupine v okviru Ministrstva za zdravje, Bolnišnico Golnik, dr. Aleša Rozmana, Zdravniško zbornico Slovenije, Inštitut Antona Trstenjaka, mag. Matejo Lopuh, prof. dr. Brigito Skelo Savič, Zvezo društev upokojencev Slovenije ter Amnesty International Slovenije.

Prejeli ste naslednje gradivo: zahteva Poslanske skupine Levica za sklic nujne seje odborov z dne 25. maj 2020, ki je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

Začenjamo obravnavo točke dnevnega reda. Preden dam besedo predlagatelju, gospodu Primožu Siterju, naj samo povem, da bomo danes razpravljali o izjemno težki in zahtevni temi, ki od vseh razpravljavcev zahteva spoštljivo razpravo, brez manipulacij in tudi primerno izbiro besed, kar seveda kot predsednica tega odbora od razpravljavcev tudi pričakujem. Bodimo torej spoštljivi drug do drugega v razpravah in ohranimo dostojanstvo vseh, ki jim je razprava namenjena. Predvsem pa bodimo konstruktivni in vsebinski pri argumentiranju.

Besedo dajem predlagatelju zahteve, gospodu… / oglašanje v ozadju/ Želeli ste še besedo, gospa predsednica Odbora za zdravstvo, izvolite.

Ja, res je. Imamo še eno nadomestilo, in sicer Roberta Pavšiča nadomešča Jerca Korče.

Da se ne pozabi, sicer bi lahko tudi v nadaljevanju to povedali.

Izvolite, gospod predlagatelj Siter, beseda je vaša.

Hvala lepa, spoštovani predsednici.

Spoštovani kolegice in kolegi! Predstavniki zainteresirane javnosti, dobrodošli v Državnem zboru, prav tako predstavniki ministrstev! Da je današnja tema resnično pomembna, da je obširna, priča tudi to veliko število vseh, ki ste se nam danes pridružili, zato vam izrekam še toliko bolj posebno dobrodošlico.

Epidemija covid-19 je najbolj od vseh udarila ravno domove za starejše. Če lahko zaključimo, da je družba sicer izšla iz te epidemije vsaj za silo, tega ne moremo trditi za domove za starejše oziroma za prebivalke in prebivalce, oskrbovanke in oskrbovance domov za starejše. Domovi so bili največja žrtev te epidemije. Domovi, ki že v siceršnjih, da rečem, normalnih okoliščinah, dihajo na škrge v svoji kadrovski sliki, finančnem poslovanju, opremljenosti, infrastrukturi, so se v času epidemije znašli v še večjih težavah. In te ekstremne okoliščine so bedo tega področja še bolj plastično prikazale. Z namenom, da to problematiko osvetlimo v tistih najbolj kritičnih točkah, ki so tudi v medijih in širši javnosti v zadnjem času bile deležne največ pozornosti, smo v Poslanski skupini Levica predlagali sklic te seje. Na problematiko v domovih za starejše opozarjamo že zelo dolgo, že vsaj od začetka tega mandata, na problematiko, ki se tiče oskrbe, ki se tiče plačljivosti oskrbe, položaja starostnikov v domovih, na problematiko kadrovskega manka, slabše tehnične in infrastrukturne opremljenosti, zdaj pa v času epidemije opozorimo še na nekaj zelo specifičnih problemov, ki so prišli z njo. Zato smo s tem namenom predlagali sklic te seje, ki nosi naslov Nepotrebne smrti ter diskriminatorna in nezakonita obravnava starostnikov v domovih starejših občanov.

Slovenija se sooča z izjemno velikim deležem okužb in smrti zaradi bolezni covid-19 v domovih starejših občanov. Po podatkih, ki so dostopni na uradnih vladnih informacijskih kanalih, je bilo - opravičujem se za star datum, ampak številka ni tako zelo spremenjena - v ponedeljek, 18. maja 2020, skupaj tisoč 467 potrjenih okuženih, v domovih 458 potrjenih okuženih, od tega 312 stanovalcev in 137 zaposlenih; številka je v tem času, torej od tega redakcijskega datuma, do danes še zrasla. Ampak še bolj zaskrbljujoč podatek pa je podatek o smrtnih žrtvah med oskrbovankami in oskrbovanci v domovih za starejše. Statistika pravi, da je vključno do 20. maja 2020 od skupaj 106 umrlih - mislim, da je danes številka 109 - s covid-19 med stanovalci domov umrlo kar 86 ljudi, torej, približno 80 % vseh smrtnih žrtev v Sloveniji se je zgodilo s covid-19 v domovih starejših. Od tega pa - še en poveden podatek - le 10 stanovalcev, siceršnjih stanovalcev domov za starejše, je umrlo v bolnišnicah. Torej, to pomeni, da navkljub zatrjevanju pristojnih, da so v bolnišnico sprejeti vsi, ki bi jim bolnišnično zdravljenje lahko pomagalo, je bilo tega deležnih le ena desetina starostnikov. Velika večina, torej približno 87 % teh stanovalcev pa je umrlo v domovih, ne da bi jim bilo zagotovljeno tudi bolnišnično zdravljenje. To je že samo po sebi skrb vzbujajoč podatek. So pa potem v javnost preko zaposlenih v domovih v medije prišle tudi informacije, da je bilo na neprimeren in celo nezakonit način vnaprej odločeno, kdo od starostnikov bo bolnišnične oskrbe deležen in kdo ne. V Levici seveda vztrajamo pri stališču, da je bila odločitev pristojnih ministrstev, da se okuženih stanovalcev iz domov starejših občanov ne premešča v bolnišnice, napačna, da je bila škodljiva. Toliko bolj potem, ko se je izkazalo, da pa slovenski zdravstveni sistem vseeno ni bil preobremenjen, da je zmogel, da je imel zadostne kapacitete za sprejem okuženih iz domov za starejše. Torej, na eni strani govorimo o domovih za starejše, ki že v normalnih delovnih pogojih, v normalnih okoliščinah, da rečem po domače, dihajo na škrge, ki so že v normalnih okoliščinah prenatrpani - naj spomnim na podatek, da na posteljo v domu za starejše v tem trenutku čaka, mislim, da približno 11 tisoč ljudi -, ki so že v normalnih okoliščinah kadrovsko podhranjeni, infrastrukturno podhranjeni, v času epidemije toliko bolj, in postavljeni v neko situacijo, ko morajo opravljati ne svoje naloge socialnovarstvenega zavoda, ampak se morajo preobraziti v infekcijske klinike, kjer so bolniki prestavljeni na neke druge oddelke ali pa po nekih nadstropjih, zaščiteni s polivinilastimi folijami in tako naprej - parafraziram poročila s terena -, na drugi strani pa imamo zdravstveni sistem, ki je v tem delu obravnavanja okužb, infekcij, okužb in epidemije obremenjen zgolj, po poročanjih, približno 35 %, torej v eni tretjini.

Najostreje pa obsojamo to uvrščanje stanovalcev na te sezname. Vem, da so se v javnosti pojavila takšna in drugačna imena, seznam odpisanih in ne vem kaj vse, jaz bi se temu izogibal, ampak gre za te sezname, do katerih smo kritični in pri katerih gre za sprejemanje odločitev o paliativni oskrbi starostnikov, torej »na zalogo«, v navednicah, oziroma brez njihove vednosti, brez vednosti pacientov samih oziroma če okoliščine tega ne dopuščajo, njihovih svojcev. V Levici menimo, da je bilo ravnanje Vlade oziroma pristojnih ministrstev na tej točki neprimerno, ocenjujemo ga kot škodljivega, in mestoma tudi nezakonito. Domovi starejših občanov so, kar se tiče Vlade, bili puščeni na cedilu. Ta najbolj ranljiva skupina starostnikov in te že v normalnih okoliščinah ranljive institucije, za katere iz naslova politike v zadnjih 16 letih ni bilo posluha, so bile v teh najtežjih časih puščene na cedilu. Vlada Republike Slovenije in pristojna ministra zatorej morata prevzeti odgovornost. Nujno je treba na tej točki kadrovsko, finančno, infrastrukturno okrepiti domove za starejše, spremeniti način obravnave oskrbovank in oskrbovancev v domovih. In kar je morebiti še najbolj nujno, pripraviti načrt za morebitni drugi del oziroma drugi val epidemije, ki da, po poročanjih stroke, se kani zgoditi jeseni. Pripraviti načrt, ki bo v ospredje postavil en in edini cilj, to je zdravje in dobrobit starostnikov, oskrbovank in oskrbovancev v domovih za starejše, tistih torej, ki jih virus dejansko najbolj ogroža.

Dejstvo je, da glede na delež smrti v domovih za starejše Slovenije nikakor ni med bolj uspešnimi državami. Jaz vem, da je Vlada zelo entuziastična v prikazu svojih statistik o tem, na kakšen način in kako zelo uspešno je naslovila krizo in iz nje izšla, ampak marsikatera statistika pravi drugače; zdaj se ne bom dotikal brezposelnosti, učinkovitosti ukrepov za likvidnost podjetij pa državnih poroštev in tako naprej, čeprav so tudi to zelo povedne statistike. Zelo povedna statistika pa je tudi ta, o kateri danes govorimo - torej, sam vrh Evrope po umrljivosti starostnikov v domovih za starejše s covid-19. Vse to, še enkrat, v luči dejstva, da čeprav zdravstveni sistem nikoli, tudi v času največje špice epidemije ni bil preobremenjen, je sam poročal o zmogljivosti, o tretjinski zasedenosti. In ne glede na dejstvo, da je bolnišnično zdravljenje dejansko najbolj optimalen način za zdravljenje šibkejših skupin oziroma katerekoli tako rekoč skupine, ki se jih je dotaknila epidemija.

Vlada in pristojni ministrstvi, torej, dejstvo je, da sta storili napako. Grešiti je človeško / smeh/, ampak okuženih niso učinkovito ločili od zdravih in neokuženih prebivalcev doma, nasprotno, okužene so skupaj z zdravimi puščali v domovih, z drugimi zdravimi, za bolezen dovzetnimi starejšimi. Kar pa je, upamo si trditi in ugotavljamo, bil tisti ključ v povečanju smrtnosti med starostniki, oskrbovankami in oskrbovanci v domovih.

Kar se tiče teh seznamov, morebiti še informacija ali dve. Vsi se strinjamo, da poročila, kot prihajajo s terena, pravijo, da je šlo za sporno prakso. Da je šlo za sporno prakso z moralnega gledišča, čisto tehničnega, procesnega, sporno pa tudi s pravnega vidika, in sicer na treh naslovih. Odločitev ministra za zdravje Tomaža Gantarja z dne 17. 3. - bodimo pozorni na ta datum -, da se torej oskrbovancev, okuženih z virusom, ne bo sprejemalo v bolnišnice, ampak se jim bo zdravstveno oskrbo zagotavljalo neposredno v domovih starejših, je v nasprotju s samim konceptom popolne osamitve, kot jo za najbolj nalezljive bolezni določa Zakon o nalezljivih boleznih. Ta v svojem 18. členu določa (citiram), da »je popolna osamitev obvezna za bolnike s pljučno kugo, pljučnim vraničnim prisadom… » in tako naprej, »in z virusnimi mrzlicami,« ter da »način in trajanje osamitve določa Pravilnik o nalezljivih boleznih in posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladovanje.« Ta pa v svojem 12. členu pravi, da »se bolnike z nalezljivimi boleznimi, pri katerih je po zakonu obvezna popolna osamitev,« pozor, »osami v pooblaščenem zdravstvenem zavodu, v posebnem prostoru, z zagotovljeno visoko stopnjo varnosti za preprečitev širjenja povzročitelja,« torej, v tem primeru covid-19. Pri tem pa je treba pojasniti - zdaj pa vas spomnim na tisti datum, 17. 3., ki sem ga prej omenil, da je vlada Janeza Janše, 13. 3., torej, 4 dni pred tem, sprejela sklep o uporabi ukrepov, ki jih določa Zakon o nalezljivih boleznih pri epidemiji Covid-19 in ki predpisuje, da se pri epidemiji Covid-19, uporabljajo ukrepi, ki jih Zakon o nalezljivih boleznih določa za kugo ali virusno mrzlico, kar pomeni, da je za bolnike, ki so okuženi s tem novim koronavirusom, potrebna, citiram zakon: »Popolna osamitev v pooblaščenem zdravstvenem zavodu.«

To je prvo neskladje pri odločitvah o teh seznamih oziroma pri delovanju Vlade, se opravičujem. Prvo torej, pravno nesoglasje, da rečem. Druga stvar, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, na področju zdravja pravi, je vsem zagotovljena ustavna pravica do enake obravnave oziroma enakosti pred zakonom, ne glede na njihove osebne okoliščine. Osebne okoliščine so lahko kakorkoli. Osebna okoliščina je lahko socialni položaj, spol, barva kože, tudi starost, tudi bolezensko stanje. In tretja, zakonsko sporna točka, pa je Zakon o pacientovih pravicah, kjer pridemo do seznamov. Zakon o pacientovih pravicah pa je popolnoma jasen, ko pravi, da je glede svojega zdravja oziroma poteka in načina zdravljenja, odločevalec bolnik. Ne minister, ne predsednik Vlade, ne, tudi zdravnik ali konzilij ne, ampak bolnik.

Zdaj, jaz vem, da tukaj posegamo v eno kopico enih strokovnih vprašanj tudi in se jo v Poslanski skupini Levica zavedamo, zavedamo se, da smo poslanci, da nismo zdravniki, treba pa je poudarit, da ni naša matrica, da gledamo pod prste zdravniški stroki. Vse, kar želimo, je najti odgovore na vprašanja, ki smo jih bili deležni v javnosti, v medijih, med oskrbovanci, med zainteresirano javnostjo, med zagovorniki oskrbovancev, med zaposlenimi, v domovih.

Iščemo odgovore na vprašanja, recimo, kako je mogoče, da je ena skupina ljudi lahko tako na hitro sestavila te sezname, brez vednosti pacientov, medtem, ko so bili ti pacienti mogoče, ne vem, dvoje vrat stran, in tako naprej. Dejstvo je, da je šlo za napačne politične odločitve. Jaz mislim, da si tukaj bomo, zlahka enotni, tako pri ne napotovanju na bolnišnično oskrbo, kot pri pisanju seznamov in iz tega naslova klic torej, po sprejemanju odgovornosti pristojnih ministrov.

Seveda pa, treba je gledat naprej in razumet dejstvo, da epidemija v tem prvem valu se umirja, domovi so odnesli najslabše, treba je pogledat torej, kaj se je dogajal tam za nazaj, treba je pa tudi videti, kaj bomo na tem področju naredil vnaprej, kako bo Vlada urgirala in zagotovila normalno življenje, normalno delo v domovih, na način, ki bo stanovalcem zagotovil, torej, najvišjo možno stopnjo varnosti, ter domove finančno, kadrovsko, infrastrukturno in na vseh ravneh, okrepil pripravil, učinkovit načrt, za primer torej drugega prihajajočega vala epidemije. Načrt, ki bo strokovno utemeljen, načrt, ki bo usklajen in v skladu z, kot rečeno, z dobrobitjo, predvsem dobrobitjo starejših.

Zato smo s tem namenom, s to dobro željo, po učinkovitem delu Vlade, smo tudi v Poslanski skupini Levica naslovili klic po tej seji, na kateri pa na koncu upam in verjamem, da bomo potrdili 13 predlaganih sklepov, v katerih zdaj zaključujem ta svoj uvodni del, ampak jih bom vseeno naštel, v katerem s prvim predlagamo, da odbora ugotavljata, da zelo visok delež smrtnih primerov zaradi COVID-19 med stanovalci domov starejših občanov ter izredno nizko število oskrbovancev in oskrbovank domov, ki so umrli v bolnišnicah, dejansko pomeni, da Slovenija ni učinkovito zaščitila prebivalcev domov starejših občanov in da morata pristojni ministrstvi spremeniti strategijo boja proti okužbi z novim koronavirusom v domovih starejših občanov ter postopke obravnave zdravih in okuženih prebivalcev teh domov. Torej v želji, da se scenarij ne ponovi. Odbora pozivata ministrstvo za zdravje, da v roku sedmih dni Državnemu zboru in javnosti predstavi natančno poročilo o vzpostavitvi in delu konzilijev, ki so prebivalce in prebivalke domov starejših razvrščali v skupine, pri tem naj natančno pojasni postopek po katerem so konzilij pregledovali stanje starostnikov ter metodo in kriterije na podlagi katerih so bile sprejete ocene glede bolnišnične oziroma paliativne oskrbe posameznega stanovalca. Tukaj je treba nujno poudarit, da položaj konzilijev razumemo, razumemo tudi pomembnost kakovostne paliativne oskrbe kot sestavnega dela medicinske, da rečem obravnave pacienta. Ampak način kako do procesnega način,a postopek, kako do točke paliative bolnik in zdravnik prideta, pa je torej po poročilih na tej točki vprašljiv. Zato klic, da se ti postopki razjasnijo in naprej pozivamo, da pri tem naj pristojno ministrstvo pojasni kako je zagotovilo, da se je v teh postopkih spoštovala volja osebe o poteku zdravljenja, katere se je odločalo ter kako se je zagotovilo, da so se v teh postopkih spoštovale pravice pacientov kot jih določa zakon, ki ureja pacientove pravice, torej paliativa vedno v soglasju z bolnikom. Odbor za zdravstvo in Odbor za delo pozivata ministrstvi naj se odločitve oziroma ocene glede upravičenosti bolnišničnega zdravljenja, ki so bile v domovih starejših občanov sprejete med epidemijo nemudoma prikličejo. Pristojni ministrstvi naj zagotovita, da bodo osebe na katere se te ocene navezujejo oziroma njihovi svojci o vsebini teh ocen nemudoma seznanjeni. Odbor za zdravstvo ter Odbor za delo pozivata Vlado naj nemudoma sproži vse postopke, ki so v njeni pristojnosti in nemudoma razišče ali so bile aktivnosti v domovih starejših občanov glede odločanja o poteku zdravljenja in oskrbo stanovalcev v času epidemije zakonite ter proti odgovornim osebam sproži vse potrebne postopke za ugotovitev njihove odškodninske in kazenske odgovornosti. Odbor za zdravstvo ter odbor za delo pozivata Vlado naj v največjem možnem obsegu zagotovi bolnišnično zdravljenje vsem bolnikom s COVID-19, tudi oskrbovancem v domovih starejših občanov in s tem v največji možni meri razbremeni posamezne socialno varstvene zavode, pri čemer je potrebno poudariti, da domovi za starejše, še enkrat, niso zdravstvene institucije, niso zdravstveni zavodi, nimajo tega znanja, te infrastrukture, te opreme, da kakovostno naslovijo te zdravstvene izzive, ki med epidemijo lahko pridejo. Osamitev oziroma preselitev okuženih v bolnišnice pa je ključnega pomena tudi zato, da se domove izolira od obolelih in da se v tej najšibkejši skupini ne omogoča nadaljnje širjenje okužb, torej dve stvari zdravljenje posameznika in zagotavljanje javnega zdravja znotraj tega okolja. Odbor za zdravstvo in Odbor za delo pozivata Vlado, da zagotovi sistematična testiranja za vse oskrbovance in zaposlene v domovih, kjer se je oziroma se bo pojavila okužba z novim koronavirusom tudi en ukrep na katerega smo že v začetku pomladi v Poslanski skupini Levica opozarjali s sklicem seje in s poslanskimi vprašanji. Odbor za zdravstvo in Odbor za delo pozivata Vlado naj zagotovi proračunska sredstva za financiranje z epidemijo povezanih višjih materialnih stroškov in izplačil kriznih dodatkov za vse zaposlene v domovih starejših občanov, ki so vključeni v javno mrežo. Odbor za zdravstvo in Odbor za delo pozivata Vlado naj zagotovi, da bodo vsi, ki so v času epidemije opravljali delo v domovih starejših občanov, prejeli najvišji možni krizni dodatek za delo v času epidemije. Ta naj bo izplačan tudi za nazaj. Odbor za zdravstvo in Odbor za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pozivata Ministrstvo za zdravje, da sledi sklepu Vlade z dne 31. januarja ter najkasneje do 30. junija sprejme predlog kadrovskih standardov in normativov na področju zdravstvene in babiške nege ter oskrbe.

Odbora pozivata Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za delo naj v roku 30 dni pripravita načrt povečanega zaposlovanja v domovih starejših občanov ter ga predstavita Državnemu zboru in javnosti. Bržkone eden ključnih ukrepov za izboljšanje situacije v domovih tako v normalnih okoliščinah kot v ekstremnih okoliščinah formata epidemija COVID-19. Če kaj domovi za starejše trpijo zaradi kadrovske podhranjenosti. In s tem sklepom in resnično upam, da ga bomo vsi poslanke in poslanci potrdili, Vlado oziroma pristojni ministrstvi pozivamo zelo konservativno ne k temu, da v 30-ih dneh zapolni ves kadrovski manko v domovih, ampak da v 30-ih dnevih izdela načrt, dobronamerno izdela načrt kako ta problem rešiti, koliko ljudi je potrebnih kje, na katerih delovnih mestih in kako seveda bo ta problem rešila.

Odbor za zdravstvo in Odbor za delo pozivata Vlado, Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za delo, da se o nadaljnjih ukrepih za zajezitev epidemije v domovih za starejše predhodno posvetuje z vsemi vključenimi deležniki predvsem z vodstvi teh zavodov in sindikatov zaposlenih po možnosti pa tudi stanovalci, česar v teh ekstremnih okoliščinah žal Vlada ni storila.

Odbor za zdravstvo in Odbor za delo pozivata Vlado in ministrstvi naj pripravijo enotno in strokovno utemeljeno strategijo za preprečevanje širjenja virusa v domovih za starejše in za delovanje domov starejših občanov ob morebitnem drugem valu epidemije. Strategija naj v največji možni meri predvideva izolacijo okuženih stanovalcev v bolnišnicah ter zagotavlja najvišjo možno raven socialne oskrbe tudi med pojavom okužbe v domu oziroma med epidemijo.

In zadnji 13. sklep. Odbor za zdravstvo in Odbor za delo pozivata Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za delo, da v roku 30-ih dni pripravita pregled stanja zdravstvene službe v domovih starejših občanov. Iz pregleda naj bo za posamezni dom starejših občanov razvidno koliko zdravnikov, diplomiranih medicinskih sester in drugega zdravstvenega osebja je na voljo na posameznega stanovalca, ter koliko delovnih ur tedensko oziroma dnevno je osebi v domu starejših občanov na voljo zdravnik. Torej gre za en statistični sklep, da rečem, ki bo služil kot orodje za opis dejanskega stanja in potem izvajanje ukrepov, ki bi kanili to zatečeno stanje v domovih za starejše, dejansko odpraviti.

Še enkrat. Situacija, v kateri so se znašli domovi za starejše, je kritična. Že v normalnih okoliščinah kot smo na dolgo in široko opozarjali v zadnjih dveh letih, v tej konkretni situaciji toliko bolj. Domovi za starejše so najbolj kruta žrtev te epidemije in politično napačno sprejetih odločitev trenutne Vlade. V imenu predlagatelja upam in se nadejam, da bo ta razprava osvetlila vse potrebno tako s strani poslancev, predstavnikov Vlade kot s strani zainteresirane javnosti, da bo odgovorila na ključna vprašanja zakaj je sploh do tega prišlo in kako se v prihodnosti morebitni ponoviti takšne drame socialne, zdravstvene in siceršnje drame lahko izognemo. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam za dodatno obrazložitev. Sedaj pa dajem besedo ministru za zdravje, gospodu Pavlu Gantarju. Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa, predsednica. Torej, spoštovani vsi prisotni…

Se opravičujem, gospodu Tomažu Gantarju. Se opravičujem, moja napaka. Izvolite.

Še enkrat, lep pozdrav vsem, predlagatelj, predsednici, kolega minister, poslanke, poslanci, vabljeni gostje!

Po eni strani sem vesel današnje priložnosti glede na to, da ena televizijska oddaja ni tista v kateri se da svoje stališče obrazložiti, povedati in ob neki časovni omejitvi in brez prisotnosti stroke je težko predstaviti tudi resnico takšno kot je bila v teh zadnjih treh mesecih. Zato sem te seje vesel. Na drugi strani mi je žal zato, ker tudi s podoživljanjem in poslušanjem vseh teh razprav, verjamem, da bodo nekateri prizadeti tako kot so bili prizadeti, naj bodo to svojci, svojih staršev v domovih, svojih najdražjih naj bodo to tudi tisti, ki so največ energije, znanja in vsega namenili tem starejšim občanom v domovih v teh zadnjih mesecih. In težko razumem, da vseeno lahko prihaja do takega sklica s strani stranke, ki verjamem sicer, da hoče dobro, ampak na podlagi enega članka nekoga, ki je sicer zdravnik, ki že vrsto let ne opravlja zdravniškega dela in ki že s svojimi odločitvami v preteklosti ravno velikih uslug starejšim ni napravil. Če bi jaz ravnal na podoben način kot je ta oseba ravnala pred leti, bi danes imel dejansko velik pogrom z vaše strani in me zato preseneča, da kljub vsemu navajate v svojih argumentih, v svoji predstavitvi, s katero se seveda v večini točk ne strinjam in je v resnici potekala drugače, praktično navedbe, ki ste jih prebrali v enem časopisu in ki ne morejo držati kot argument. Poleg tega, da razpravljamo o zelo občutljivih vprašanjih in zato bom jaz danes bolj govoril iz tega kaj je v resnici bilo delano s političnega vidika ne pa s strokovnega, ker danes so tukaj ljudje, ki to strokovno področje pokrivajo in za katerim stojijo, lahko samo v uvodu samo toliko povem predem bom obrazložil vse kako, na kakšen način in zakaj smo ravnali v okviru našega ministrstva in potem bo povedal tudi kolega Cigler Kralj s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Naj samo v uvodu, da bo zadeva jasna, da ni nobenega dvoma povem, da ministrstvo ni zahtevalo niti pričakovalo niti dajalo navodila o nobenih seznamih, o nobenih prepovedih kdo, kdaj, na kakšen način se bo v domovih zdravil, ampak je ves čas skušalo tem domovom zagotavljati ustrezno strokovno pomoč zato, da bodo odločitve pravilne in da bodo deležni zdravljenja tisti, ki zdravljenje potrebujejo. Ta problem tu lahko ena ali druga stran predstavlja zelo različne podatke. Jaz se mogoče ne bi v to spuščal na ta način, par številk bom sicer v nadaljevanju omenil. Je pa treba vedeti, da danes tudi primerjava sistemov za oskrbo starejših občanov znotraj Evrope praktično na način kot bi si jo želeli ni možno. Prvič. Imamo zelo različno število postelj za starejše občane, zanimivo je, da na primer v Italiji, kjer je bilo žrtev največ, je v domovih praktično najmanj. Zakaj? Zato, ker nimajo postelj v domovih. Slovenija pa je država, ki ima nadpovprečno število postelj v domovih namenjenih starejšim občanom. Tudi struktura oskrbovancev je v teh domovih zelo različna in prav tako vsebina in tudi vsebina pri nas ne zadeva samo socialnega dela, ampak tudi v skladu z zakonom, tudi zdravstveni del, kar seveda ne pomeni, da pričakujemo od domov, da bodo zdravili tiste, ki zdravljenje ali hospitalizacijo tudi v resnici potrebujejo. Ampak mogoče najprej to, se pravi, v času te epidemije je Slovenija ravnala dobro in še vedno lahko trdim, da je lahko ponosna na svoje rezultate v celoti. Tudi na tem področju so bili rezultati dobri. Sta pa bila v tej epidemiji v resnici prizadeta dva sistema, ki sta bila v vseh preteklih letih na nek način zapostavljena, na eni strani zdravstveni sistem, in kot smo zdaj ugotovili, vsaj mi s področja zdravstvenega ministrstva, tudi sistem socialnovarstvenih zavodov. Zakaj, je težko reči. Dejstvo je, da v vseh preteklih letih so ravno socialnovarstveni zavodi oziroma domovi za starejše občane bili izredno zapostavljeni, kadrovsko na vseh področjih, prostorsko na mnogih, pa čeprav zagotavljamo relativno veliko število postelj v teh domovih. In tudi to je seveda eden ključnih momentov, da se zadeve preko noči ne da v celoti reševati, lahko se pa pomaga in ustvari v relativno kratkem času pogoje, ki so znosni tudi za te oskrbovance v domovih. Gotovo pa situacija ni prispevala k temu, da bi bilo delo tudi zdravstva v teh domovih zdravstvenih delavcev, ki so hodili v pomoč zaposlenim v teh domovih, na kakršenkoli način olajšano. Treba je tudi vedeti, da ne gre tu v teh domovih samo za pomanjkanje - da ne bi kdo tako razmišljal - samo zdravstvenega osebja, gre za osnovno pomanjkanje na vseh nivojih. Zdravstveni delavci, ki so hodili na pomoč v te domove, so opravljali dela, ki nimajo nobene povezave z zdravstvom, ker ni bilo drugega osebja, vključno z ustreznim čiščenjem in skrbjo, vsaj v teh kritičnih domovih. Vseeno pa lahko rečem, da podatki, ki so lahko vedno varljivi, ampak kljub vsemu nekaj osnovnih informacij pa le dajo, povejo veliko. V Sloveniji imamo 102 domova, problem oziroma okužene smo imeli - v treh je bilo to število ekstremno in v treh je bil v resnici problem in v treh je, žal, umrlo tudi največ oskrbovancev. Vrnil se bom na te tri. Med vsemi okužbami med 22 tisoč oskrbovanci je bilo okuženih 323, dobrih 1,5 %, kar na koncu tudi ni rezultat, ki bi bil slab in ki nakazuje, da bi delali slabo. Seveda ne želim pripisati zaslug za to, da je bil rezultat dober, nam, samo nam, ampak da so le ob vseh navodilih, ob vseh razgovorih, ob vsej pomoči mnogi našli način, da se je preprečilo širjenje okužbe, nekontrolirano širjenje, s katerim smo se soočili v prvih domovih. Statistike so seveda grde, ob majhnih številkah so tudi izkrivljene. In veliko vas je tu noter, ki ste znanstveniki z doktorati znanosti in veste, kaj statistika tudi na ta način pomeni, da lahko ob majhnih številkah že majhen premik pomeni statistično velik odklon. Zato mi ni všeč to uporabljati, ampak imam raje konkretne podatke. Tudi podatek, da je navsezadnje v letošnjih mesecih do 12. maja umrlo manj starejših oseb kot lansko leto v istem obdobju, kaže, da ni epidemija bila tista, ki bi povzročila veliko število žrtev, sama po sebi. Od 2 tisoč 173 umrlih v tej starostni skupini je 86 umrlo zaradi okužbe z novim sars koronavirusom. To ne pomeni, da so umrli zaradi bolezni, ki jo ta virus povzroča, zaradi covid-19. Pomeni samo to, da so imeli vzporedno v tem obdobju v 0,5 % primerov prisotno okužbo. Kakšen je bil pa dejanski razlog za smrt, bo pa jasno čez nekaj mesecev, ko bo Nacionalni inštitut za javno zdravje, ker pač ministrstvo ni pristojno, da bi šlo te podatke analizirati, ugotovil, kakšni so bili dejanski vzroki, vemo pa že danes, da so vsi imeli več kroničnih praktično neozdravljivih bolezni. In vemo, seveda, da je bila starostna struktura visoka, tudi to je ena od velikih razlik napram domovom v večini držav EU, da imamo izrazito starejšo strukturo v teh domovih, kot je drugje. Na drugi strani pa je zanimivo, da izpostavljamo starejše občane v domovih, ne pa tistih, ki so enako usodo doživeli doma. Pa lahko spet rečete, da je minister kriv, ker ni teh bolnikov hospitaliziral ali pa naročil posebnega zdravljenja za te bolnike, ki so bili okuženi tudi v domačem okolju. Po drugi strani je treba vedeti, da je tistih, ki so bili okuženi tudi v domovih, 80 % tam tudi ozdravelo, brez potrebnega hospitalnega zdravljenja, ker sama okužba ne pomeni bolezni, predvsem pa ne bolezni na način, da je potrebna za to tudi hospitalizacija. In predstava, da mora vsak, ki je okužen, biti premeščen v bolnišnico - žal mi je, o tem bo tudi stroka več govorila -, je napačna, laična. Če to omenja še zdravnik v svojem članku, mi je iskreno žal, da se je spustil na področje, ki je v resnici drugačno in ki ga glede na vse skupaj bi moral poznati, pa ga ne pozna dovolj. O tem priča veliko podatkov, ne samo naših. Veste, da smo ravnali korektno in v skladu z navodili, nam priznava tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Tule imam članek Svetovne zdravstvene organizacije od 29. maja letos, samo par točk vam bom iz tega navedel, ker so pomembne in niso tiste, ki bi si jih izmislilo Ministrstvo za zdravje ali jaz ali politika, ampak je to na nivoju strokovnih odločitev širše po svetu in v okviru organizacije, ki išče rešitve, ki koristijo ljudem, ne pa tistih, ki bi ljudem škodovale. Dokument obravnava deset ključnih točk za preprečevanje in upravljanje pandemije - ne bom vseh našteval - in v teh desetih ključnih točkah je bila Slovenija izpostavljena tudi kot primer dobre prakse v treh: ena je za pripravo načrtov za ukrepanje v epidemiji, druga je vzpostavitev mobilnih timov za testiranje, se pravi, vzpostavljeni so bili za testiranje starejših občanov v domovih za starejše predvsem, in tretja točka je prerazporejanje dodatnih timov za pomoč zaposlenim v socialnovarstvenih zavodih; tu nam priznavajo, da smo naredili pomembne in dobre korake, s strani Svetovne zdravstvene organizacije. Poleg tega dokument posebej poudarja, da je lahko hospitalizacija posebej za ljudi s kognitivnimi motnjami izjemno stresna. Ta dokument poudarja, da je treba vse napore usmeriti v hiter odziv timov, ki se lahko vključijo v obravnavo starejših na njihovih domovih oziroma v institucijah, da bi se izognili nepotrebnim in neprimernim premestitvam v bolnišnice in da bi čim več teh ljudi dobilo ustrezno oskrbo znotraj socialnovarstvenih zavodov. To so smernice Svetovne zdravstvene organizacije, to ni posebnost, pa so bile izdane po tem, ko smo mi ustrezna navodila v tej smeri dajali v naši državi in tudi ustrezno organizirali delo v naši državi, ampak to je bilo naknadno določeno. In piše naprej: »Oskrbovance v socialnovarstvenih zavodih se v bolnišnice napotuje, če bolnišnično obravnavo potrebujejo.« Neumna je misel, da je treba zato, ker imamo v bolnišnicah dovolj kapacitet, premestiti vse starejše v bolnišnice. Škodljivo za njih tudi s tega dokumenta to izhaja. Pa ni bilo treba tega dokumenta dobiti, ker je to bilo jasno večini in timom in ekipam, ki so s temi ljudmi delale, da je to za njih škodljivo, da poteka COVID-19 tudi na način, kjer bolnišnično zdravljenje ni potrebno in je izpostavljanje takšnega človeka s kupom težav, kroničnih obolenj, dodaten stres, ki tudi lahko povzroči smrt takšnega oskrbovanca. In naprej, paliativna oskrba je oskrba, do katere naj bi imeli pravico in možnost dostopa vsi državljani že v normalnih razmerah. In še posebej pa je dostop do paliativne oskrbe pomemben v luči pandemije COVID-19. Pa ne bom bral tega dokumenta naprej, vam je dostopen, sicer v angleškem jeziku, in si ga boste lahko sami pogledali. Da pač zadeve seveda niso čisto take kot se želi prikazati, da se enostavno določenih ljudi ni želelo zdraviti ali da se jih je že vnaprej obsodilo na to, da bodo žalostni konec dočakali v domovih za starejše občane. Sprijena, sprevržena misel do konca. In lahko jo izreka nekdo, ki ima bodisi drugačne interese ali res nima pojma, kako stvari potekajo v resnici. In žal mi je seveda, da je to potekalo na ta način in, glejte, iz tega naslova sem bil praktično ob vseh teh očitkih prisiljen in moram reči, da mi je po eni strani žal, po drugi strani pa vem, da je to potrebno, zahtevati tudi izredne strokovne nadzore s svetovanjem. Zakaj? Zato, ker bo stroka na koncu tista, ki bo ugotovila na kakšen način se je zdravilo, na kakšen način se je odločalo, kdo je bil deležen zdravljenja, v kakšnem trenutku je bil deležen zdravljenja in seveda kje so možnosti eventualnih izboljšav, da bi lahko bili v primeru drugega vlada boljši. In meni je ob tem, ko to gledam, veste, ni bil namen nadzora, ki ga določam za zdravstveno nego in za delo zdravnikov, da razbremenim sebe kot ministra ali pa ministrstvo za zdravje. Jaz vam vnaprej povem, vse kar sem podpisal, bi podpisal danes še enkrat. Pokažite mi pa tisti dokument, kjer piše, da sem ga podpisal z navodilom, da ne smejo biti starejši ljudje iz domov hospitalizirani kadar zdravljenje potrebujejo. Tega dokumenta ni. Nikjer ni dokumenta, ki bi zahteval pripravo seznamov, nikjer ni dokumenta, ki bi prepovedoval hospitalizacije teh bolnikov, ampak so samo navodila, ki so bila pripravljena v skladu z delom strokovne skupine na ministrstvu za zdravje in koordinatorje, ki pa niso posegale v ničemer v zdravniško delo in v zdravniške odločitve. Jaz tu nisem kot zdravnik namesto ministra, sem kot politik in se tega zavedam in se zavedam tudi, kako poteka zelo zdravnikov. In mi na kraj pameti ne pade, da bi določal svojim kolegom, kako, na kakšen način, s čim, po kakšnih kriterijih se bodo odločali, kako bodo koga zdravili. Bila pa je na meni skrb, in politike, da zagotovim, da bo zdravstveni sistem v primeru, da bo bolnikov bistveno več, česar smo se iskreno bali, pač ustrezno zmogljiv. A veste, in je popolnoma zgrešena misel, ko nekdo danes reče »imeli ste prazne postelje, pa starejših ljudi niste dali iz domov v bolnišnične postelje«. To ne gre. To je skregano s pametjo, skregano s strokovno doktrino, skregano z vsem, predvsem pa z njihovimi potrebami, kaj ti ljudje potrebujejo in kaj jim lahko koristi. Na ta način se pač ne dela.

Lahko gledamo seveda to epidemijo morda tudi z drugega vidika ali pa ko iščemo odgovornost ali pa politično odgovornost. Veste, problem je bil v treh domovih, se pravi lahko se spomnite, prva je bila, je bil dom v Metliki, pa potem v Šmarjah in potem Ljutomer. Prva dva domova sta bila v roku 5, 6 dni tista, ki smo jih dobili, ko smo pričeli z delom v tej vladi. V teh dveh domovih je od 86 ljudi umrlo 54. In glede na to, da je bil problem v privih petih dneh, ko smo mi začeli s to vlado, je evidentno to, kar smo opozarjali ves čas – v kolikor bi bili ukrepi sprejeti en teden prej, 10 dni prej, se danes o kritičnih domovih verjetno nebi pogovarjali, pa je to problem odločitve Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je dolgo obravnaval COVID-19 kot nedolžno gripo in do zadnjega ni želel priznati, da gre za resno bolezen, pa čeprav je okrog nas že bil praktično vihar, če ne drugje, v Italiji. In mi smo se tega scenarija bali, ampak hočem reči, da bi v primeru kot so ga obravnavali v nekaterih drugih domovih v mojem kraju oziroma zraven v Luciji je dom, ki ni imel nobenega okuženega. Oni so zaprli dom za obiske in sprejemali ukrepe 14 dni predno je naša vlada pričela delati. Se pravi, praktično v začetku marca so začeli ukrepe sprejemati, ker so gledali, kaj se dogaja v Italiji in je bilo jasno, da obvladujejo zadevo pravočasno. In kot je že v svojih teh analizah pred časom že bivši rektor primorske univerze matematik prof. Marušič rekel, se pravi, če bi en teden prej ukrepe imeli, bi bilo petkrat lažje, en teden kasneje pa desetkrat hujše. In točno pri domovih pri teh prvih dveh, ki sta predstavljala ključne probleme, je to evidentno. Evidentno, samo da upoštevamo inkubacijo in razvoj bolezni, smo tam izgubili 10, 14 dni. In zadeva je izbruhnila in nas našla v resnici nepripravljene. Ne samo domov, našla je domove, nas, vse nepripravljene brez zaščitne opreme in seveda tudi organizacijsko mi nismo mogli čez noč sprejeti, napisati navodil, naučiti zaposlene ravnati z zaščitno opremo in tako naprej. Tudi to je eden od vidikov, zakaj je to število žrtev, o katerem danes govorimo in nam jih pač kot politika očitate ministrstvu za zdravje in ostalim. Zato dajmo biti pošteni in gledati, kaj smo se iz tega naučili. Bilo je veliko grenkega, meni je žal za vsako človeško življenje, pa čeprav se kot zdravnik zavedam, da pač in rojstvo in smrt sta del življenja. In ko prideš enkrat do določene točke, si želiš, vsaj jaz zase in za tiste, ki jih imam rad, da pač dostojno končaš svoje življenje. In paliativa je tista, ki daje ljudem dostojanstvo, da tudi zapustijo ta svet na dostojanstven način. Ker danes pač medicina omogoča bistveno več. Ampak o tem bo govora tudi naprej, saj pravim, ne želim se spuščati preveč v strokovni del. Bi pa rad, da imate vseeno malček širšo sliko o tem, da enostavno ni reči »glejte, v iste podpisali, napisali ne boste se zdravili, prostora je bilo, ste napol kriminalci, pustili ste umirati ljudi«. Ej, mislim, meni kolegi zdravniki, nekateri, ki so bili v to vključeni in delali, pretreseni so. Nekateri so rekli »jaz bom nehal z medicino, to ne gre«. Verjemite mi, da res nekateri razmišljajo, mlajši, ko pride notri v to in se sooči z očitki, ki so popolnoma nekorektni. In vam bodo povedali kolegi strokovnjaki, na kakšen način se je odločalo in zakaj se je odločalo na tak način, jaz vam bom pa še malo povedal, kaj smo mi delali, kaj je bilo, ko smo začeli delati trinajstega marca oziroma štirinajstega. In bali smo se definitivno. Glede na to, da je bila eksponentna rast števila okuženih smo se bali scenarija Italije, res smo se ga bali. In po tem scenariju bi mi imeli na naše število prebivalcev skoraj 900 umrlih, skoraj 900. In resnično smo se tega bali. Zato smo delali vse, sprejemali ukrepe, vsakega, ki je imel minimalno možnost, da bo epidemijo na nek način uspel zaustaviti. Ker bolezni nismo poznali, tudi v literaturi še ni bilo dovolj podatkov, kako se virus obnaša, kako bolezen poteka. Vedeli smo edino to, kar je ponovno dejstvo, da v večini držav, ne v večini, v vseh državah, so žal zaradi te bolezni umirali starejši, pa naj je bilo to doma ali pa v domovih. Zato ker so starejši za kroničnimi bolezni, ker so imunsko kompromitirani in, pač, jih je v največji meri prizadelo, podobno, kot prizadene v bistveno manjši meri, ne vem, tudi gripo vsako leto – in tu Slovenija ni nobena izjema. Žal pač je tako.

Zato smo želeli najprej reorganizirat in nekako prilagodit zdravstveni sistem. Sami veste, veliko let, veliko razprav je bilo, tudi na naših odborih, tudi jaz sem sodeloval, takrat, na njih, koliko je problemov v zdravstvenem sistemu, koliko manjka ljudi, kakšna je oprema, na kakšen način. In jaz mislim, da smo uspeli najti, s pomočjo strokovne skupine, ki je delala, način, ki je bil za to epidemijo optimalen, da smo iz vseh bolnišnic naredili praktično eno bolnišnico, imeli vzporedno postavljen nadzor nad vsemi intenzivnimi posteljami v državi, nad vsemi ostalimi posteljami za Covid bolnike, za ostale bolnike in da so zato bili potrebni koordinatorji, ki smo jih imenovali in so o tem določali, na kakšen način bo delo potekalo in da bo vedno dovolj postelj na razpolago. Ampak na razpolago za tiste bolnike, ki jo potrebujejo, ne za tiste, ki imajo okužbo in mogoče malo poln nos oziroma brez nekih resnih znakov respiratornega obolenja - brez temperature, brez padca »oksiginacije«, kisika v krvi, in tako naprej.

To enostavno niso razlogi, zaradi katerih bi te okužene oskrbovance premeščali v bolnišnice. Smo bili pa dolžni zagotovit ustrezno število postelj, v kolikor bi bilo to potrebno in koliko bo potrebno, tega nismo vedeli. Na enak način smo vstopne točke na primarnem nivoju, organizirali, organizirali seveda, so bili v bistveno večji meri, ravno starejši v domovih in tu nas tudi WHO, kot sem prej prebral, pohvali, testirani z mobilnimi enotami, zato, da smo pravočasno videli, kje, na kakšen način ravnat, ko pridemo do prvih okuženih in zato smo tudi vzpostavljali primere dobre prakse. Jaz sem imenoval, mislim da, 27 koordinatorjev, za primarni nivo, za sekundarni nivo, zato, da bodo sodelovali. Ne s pooblastilom, mojim, podpisanim, da bodo sezname delali, koga se ne bo zdravilo. Ampak, da bodo imeli ti oskrbovanci optimalno oskrbo v teh domovih.

O vsebini, o tem ne bom govoril, ker bom prepustil strokovnjakom, in to je primer dobre prakse, ki ga bomo poskušali, če bo le šlo, takšno sodelovanje vpeljat tudi v obdobje, ko te epidemije ni, ker je to potrebno sodelovanje, med primarnim, sekundarnim, terciarnim nivojem in ljudje so bili pregledani, so bili ustrezno obravnavani. Vedelo se je, kje, kdo, koliko je okužen, v kakšnih težavah je, ker je bilo to potrebno vedeti. Zato, seveda, ti očitki pač enostavno so res nepravični, predvsem do tistih, ki so to delali. Ker meni, ko, boste pogledali, moje podpise, pa moja navodila, seveda ni nič takega na njih. Koordinatorji so bili z naše strani enostavno pooblaščeni, tu imam, pač ta pooblastila, za to, da zagotovijo ustrezno število kadra, ki bo lahko skrbelo za te starejše.

To je pa edino pooblastilo, ki so ga dobili. In prejemali so seveda s strani strokovne skupine, navodila, kako ravnat. Ob tem, seveda, smo jim nudili obsežno pomoč, v vseh teh primerih. Vam bo lahko tudi, vam bojo povedali kolegi. V Metliki, ki je izbruhnila takoj, ko smo začeli z delom, če bi bilo novomeške bolnišnice in kolegov, tam se je okužil prvi zdravnik, kajne, in če ne bi bilo vseh teh kolegov, bi bil rezultat v resnici katastrofalen in sodelovali so, od prostovoljcev, do medicinskih sester, z dodatnim usposabljanjem, do epidemiologov, zdravnikov vseh nivojev. Jaz ne vem, kaj hočete več, ker to, kar predlagate, da se avtomatično vse premesti, kot vreče, v bolnišnice, to pač strokovno ne gre in zato sem vesel, da bo nadzor, ker vem, da bo potrdil, da se je delalo dobro, sem prepričan v to in morda nakazal, kje se da sistem še optimizirat, da bo potekalo delo še boljše, pa na boljši način, glede na to, da se v resnici ukvarjamo z razmerami v teh domovih, ki so, ko vidiš, v marsikaterem nesprejemljive. Ampak nesprejemljive, ker smo jih zanemarjali zadnjih 10, 15 let, ne zato, ker mi nismo zdaj ničesar naredili, v teh domovih.

Potem, zbirali smo dnevno, in za bolnišnice in za domove, preko Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve, dnevno podatke, vsako jutro, 24 ur smo bili na razpolago, da smo videli, kje so potrebe po zaščitnih sredstvih, ki jih ni bilo in v Metliki je v resnici prišlo do velikega problema, tudi ker ni bilo zaščitnih sredstev, posebne varovalne opreme in jih po kapljicah delili tam, kjer je bilo najhujše, preko civilne zaščite in vojske, dnevno.

Navodil smo napisali res veliko, morda preveč, morda preveč, kako ravnat, kako ravnat z zaščitno opremo, kako ravnat, da se bo ustrezno organiziralo te oskrbovance v domovih, namreč, treba je vedet, da navodila tudi za delo v domovih, jaz verjamem, da mnogim domovom je bilo težko, seveda se reorganizirat. Še posebej težko se jim je bilo reorganizirat, glede na to, da so imeli že prej težave in lahko prostorske in kadrovske, ampak kljub vsemu, edini način je, da prvega, ki ima znake, ne vem, respiratornega »infekta« ali dokler nimaš rezultata, da ga izoliraš v drug del, v posebno sobo, da ga obravnava posebno osebje in da se uporablja zaščitna oprema.

To je edini način, da se okužba ne širi in večina okužb je prišla v domove, seveda, od zunaj. Enak je bil primer s Šmarjami, kjer je bil problem okužb v celotnem mestu, ne samo v domu in to tudi v samem začetku epidemije. Lahko verjamete, da če ne bi celotne ekipe, od epidemiologov, do sester in do vseh, vse sile usmerili v to, da bi bila zadeva dejansko neobvladljiva. Pa že zdaj, v tem primeru, seveda je bila tragična v marsičemu. Ampak ne zato, ker ne bi tistih, ki so rabili, hoteli sprejet v bolnišnico, ker tisti so bolnišnico dobili. Ampak enostavno zato, mislim, da je bila povprečna starost 86 let, noben ni imel samo ene kronične bolezni, to vemo, videli bomo pa naknadno, koliko jih je pa v resnici imelo, pri katerih je prišlo do konca življenja zaradi same bolezni Covid-19. Ta podatek bo na razpolago verjetno enkrat ob koncu poletja, ko bo NIJZ to uspel pregledat.

Tudi danes, seveda, veljajo enaka navodila za vse te domove, veljajo naprej enaki ukrepi, enako tudi velja za testiranje. Posebna skrb, poseben poudarek, je namenjen tam, in če tega ne bi bilo, seveda bi bila verjetno slika bistveno drugačna v večini domov, zato smo uspeli obdržat, ker so zaposleni, v teh domovih, kljub težkim razmeram, uspeli doseči, da praktično v veliki večini, v 90 %, praktično ni bilo okužbe, pa čeprav smo doživljali v samem začetku, ko smo rekli, ni obiskov, kritika, kaj se pa greste, ubogi starejši. Danes, seveda, bi bilo verjetno obratno, če bi te obiske dovolili, bi iste očitke poslušali. Je bilo pač potrebno ukrepe sprejet.

Drugič, bili smo do te mere, smo z navodili bili fleksibilni, da smo rekli, da, tudi za nekoga, ki je v fazi umiranja, praktično, da je tudi možno organizirat obisk svojca, če to želi, kljub temu, da smo se bali seveda vnosa vsake okužbe. Jaz mislim, da smo skrbeli, res kar se je dalo optimalno za ljudi, ki res predstavljajo najbolj ranljivo populacijo.

Poleg, zdaj glede same vloge. Zdaj jaz poslušam ves čas tudi, da domovi za starejše občane seveda niso bolnišnice. Absolutno se strinjam, niso bolnišnice in to tudi ne morejo biti. Je pa res, da imajo, v skladu z zakonom imajo pač določen delež zdravstvene nege in programa tudi s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki seveda ne služi temu, da bo težje primere obravnavalo, ampak služi osnovnim potrebam in negi tistih, ki niso v fazi bolezni, ki bi potrebovala bolnišnično zdravljenje. Se pa bojim seveda, da tudi to osebje, ki je dolgo let, prvič, tudi na nek način zanemarjeno, zapostavljeno in v premajhnem številu, v danem trenutku seveda ni ustrezno usposobljeno. S tem se je ukvarjala zbornica zdravstvene in babiške neke, kjer so organizirali izobraževanja in poskušali te ljudi v čim krajšem času naučiti, da bodo znali oceniti situacijo in tudi primerno ravnati, predvsem pri razvrščanju bolnikov, tisti, ki imajo sum na okužbo in predvsem pri uporabi seveda tudi varovalne opreme. In danes, se pravi jaz, a veste, moram reči, da nimam slabe vesti, pa bi jo imel, če bi videl, da smo naredili velike napake ali pa posebne napake. In tudi to, kar je bilo rečeno v oddaji na televiziji: minister ne vem kje, se je opravičil. Glejte, nimam s tem težav. Gladko bi se opravičil in res nimam s tem problema, ampak v resnici mislim, da bi naredil krivico vsem tistim, ki so v tem obdobju v teh domovih dobro delali. Ker, še enkrat, ni enega navodila, ki bi zapovedovalo to, kar očitate, da je politika delala. Ga ni. Jih imam tu eno celo mapo, mi smo jih napisali v obdobju epidemije, ne samo za domove, ampak generalno, preko sto navodil s strani strokovne skupine, ki je delala. S strani strokovne skupine, ki je delala trdo in tudi s tem se verjetno ne morem pohvaliti, ampak za to - tudi v nasprotju z gospodom, ki je to sprožil - evra ni dobila. Noben iz te skupine evra ni dobil. Enega samega evra. Ker vem, da se je to po družbenih omrežjih pojavljajo, zato to poudarjam. In mi je hudo poslušati to, kar se greste na podlagi enega članka, za vse te ljudi, ki so res vložili veliko v to in ki bodo še morali, ker jaz se bojim seveda, da drugi val bo, me je strah tega. In strah me je tega, kako bomo v drugem valu prepričali ponovno ljudi, da bodo na enak način se vključevali v to, ob takšnih očitkih. Ker, veste, tukaj vam mora biti jasno – vi lahko meni očitate, kar hočete, ker sem pač politik, naj bi imel debelo kožo. Žal je vedno nimam, ampak kljub vsemu pač vi mi pokažite kje sem jaz gor in kje je takšno navodilo. Glejte, naslednji trenutek grem. Ampak še enkrat sem vam rekel v začetku, podpišem to še enkrat, kar sem do danes podpisoval, v primeru te epidemije.

In še enkrat tudi, da zaključim v tej prvi, v tem prvem sklopu, da res moje opravičilo velja tu vsem, ki so delal in bodo zdaj deležni nadzora. Prepričan sem ,da ste delali dobro vsi, ki ste delali na tem področju, želim pa, da ni ob takšnih očitkih sence dvoma v to, da se je delalo napačno in da se je pripravljalo kakršnekoli sezname z namenom, da se bo nekoga pustilo umreti. Temu so namenjeni nadzori. In eventualno kje so možne kakšne izboljšave. Absolutno pa ne temu, da bi rekel ja »stroka je kriva, minister nima nič s tem«. To, kar smo napisali kar je bilo dogovorjeno s strokovno skupino, za tem absolutno stojim tudi jaz. In če je bilo to slabo, glejte, potem jaz nimam tukaj nobene težave, ampak pač podatki, dejstva, številke, mednarodne primerjave govorijo pač drugače – da je v danih okoliščinah Slovenija tudi na tem področju naredila veliko. Ne morete pa pričakovati seveda, da bo Slovenija edina, kjer se ne bo zgodilo nič, ker je to nemogoče, ker se tudi brez COVID-19 seveda življenje teče pač v smeri, kakor teče. In tudi ne trdim, da je bilo stoprocentno idealno, ne. Danes bi verjetno kakšno stvar malo drugače peljal tudi jaz, ampak generalno ne. generalno ne. Ob kadru, ki je bil na razpolago, tudi ni bilo možno. Glejte, ne more biti, da bi zdaj pa tudi na drugi strani celoten personal bolnišnic bodisi dali v domove ali pa obratno, kot že prej očitano »niste pa selili vseh oskrbovancev, ki so bili pozitivni, v bolnišnice«. To pač ne gre nikjer po svetu to ne gre. Je ni doktrine, ki to določa, tudi zdrave pameti ne, ki to določa. Zato lepo prosim, jaz se zdaj nisem spuščal v vložni list oziroma obrazec, ki bi moral biti vedno del medicinske dokumentacije, tudi ne v algoritem, ki je običajna praksa dela, kdor je v medicini, pač to pozna, delamo na podlagi algoritmov, ampak ne zato, da bi nekomu škodili, ampak zato, da zavarujemo bolnika in seveda na nek način tudi sebe, da ravnaš pravilno v skladu s stroko. Ampak o tem bodo govorili strokovnjaki, ne bom jaz se spuščal na področje, ki ga poznam, so pa tu tisti, ki so na tem področju pač veliko naredili v svojem življenju in vam bodo znali verjetno razložiti na boljši način, kot bi vam znal jaz.

In druga stvar pa je, da bomo imeli seveda tudi končne rezultate verjetno teh nadzorov v nekaj mesecih, verjetno prej težko. Vsekakor pa pred tem, vsaj upam, preden bo kakšen morebitni drugi val, da bomo videli, kje pa so res tiste možnosti, kjer lahko naredimo korak naprej tudi v tej skrbi. Pripravljamo že zdaj, spreminjamo oziroma pripravljamo državni načrt, ki je bil pač star, neprilagojen in tako naprej, kako ravnati. Še posebej pa z našega ministrstva, se pravi določene spremembe v zakonu o nalezljivih boleznih, v načrtu, v ravnanjih, na kakšen način, kdaj, kako, da bo to drugič lažje in predvsem tudi, da nam ne bo zaradi tega praktično ustavljati življenja v državi, ki ima pač seveda spet svoje drugačne posledice. In to bomo naredili, a vi sprejemate sklepe ali ne, ker je to potrebno. In to bo tudi pripravljeno pravočasno. S tem seveda mi nimamo nobenih težav. Večinoma smo pa kar nekaj tega že seveda na podlagi izkušnje, ki je sveža, tudi že naredili.

Zaenkrat hvala.