Spoštovane kolegice in kolegi, pričenjam 16. nujno sejo Odbora za obrambo.

Pozdravljam vse prisotne, posebej ministra za obrambo, mag. Mateja Tonina, državnega sekretarja na Ministrstvu za obrambo, Uroša Lampreta, državno sekretarko na Ministrstvu za zdravje, dr. Tino Bergant, načelnika generalštaba Slovenske vojske, brigadirja Roberta Glavaša, državnega sekretarja v kabinetu predsednika Vlade Republike Slovenije, mag. Bojana Pograjca in ostale vabljene. Za magnetogram imam nekaj pooblastil. Poslanec Bojan Podkrajšek bo sodeloval na seji namesto poslanca Marjana Pojbiča, poslanka Anja Bah Žibert bo sodelovala na seji namesto poslanke Lidije Ivanuša, poslanec mag. Andrej Rajh bo sodeloval na seji namesto poslanca Marka Bandellija, mag. Karmen Furman, poslanka Državnega zbora bo sodelovala na Odboru za obrambo, namesto poslanca mag. Branka Grimsa in še zadnje pooblastilo, poslanka Nada Brinovšek bo sodelovala na seji Odbora za obrambo namesto poslanca Francija Kepe.

Besedo dajem predsednici Odbora za zdravstvo, poslanki Anji Bah Žibert.

Izvolite.

Lep pozdrav vsem tudi v mojem imenu, kolegicam in kolegom poslancem ter vsem vabljenim.

Pričenjam 23. nujno sejo Odbora za zdravstvo. Opravičenih za seje ni, imamo pa nekaj pooblastil in sicer Andrej Černigoj nadomešča Ivo Dimic, Matjaž Nemec nadomešča mag. Bojano Muršič in pa mag. Andrej Rajh nadomešča Vojka Starovića ter Franc Jurša nadomešča Branka Simonoviča. Toliko z moje strani in sedaj dajem nazaj besedo predsedniku Odbora za obrambo, Samu Bevku.

Hvala lepa.

Prehajamo na določitev dnevnega reda. S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje odborov. Ker k navedenemu redu sej ni bilo predlogov za razširitev oziroma umik, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Poslanska skupina levica je 15. junija 2020 vložila zahtevo za sklic skupne seje Odbora za obrambo in Odbora za zdravstvo s točko dnevnega reda PRIORITETE SLOVENIJE PO EPIDEMIJI COVID-19, INVESTICIJE V JAVNO ZDRAVSTVO NAMESTO 780 MILIJONOV ZA NEPOTREBNO ORŽJE.

Kot gradivo k tej točki ste prejeli zahtevo poslanske skupine Levica s predlogi sklepov, ki naj bi ju sprejela odbora.

Na sejo so bili vabljeni predlagatelj zahteve poslanska skupina Levica, prvopodpisani dr. Matej T. Vatovec, Janez Janša, predsednik Vlade Republike Slovenije, mag. Matej Tonin, minister za obrambo, dr. Tomaž Gantar, minister za zdravje, brigadir Robert Glavaš, načelnik Generalštaba Slovenske vojske, Vlada Republike Slovenije, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za obrambo, Urad predsednika republike, Kabinet predsednika vlade.

Prehajamo na obravnavo omenjene točke. Besedo dajem predstavniku predlagatelja, poslancu poslanske skupine Levica Mihi Kordišu. Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoči.

19. marca je minil teden dni od razglasitve epidemije novega koronavirusa v Sloveniji. Do takrat je v svetu zaradi okužbe z novim koronavirusom in bolezni COVID-19, ki jo virus povzroča, umrlo že več kot 7 tisoč ljudi. Cel svet se je znašel na začetku ene največjih pandemij v zadnjih desetletjih. Že takrat se je vedelo, da bo tekom epidemije zbolelo na milijone ljudi in da bo ogromno tudi jih umrlo. Do danes je bilo z novim koronavirusom okuženih čez 7,8 milijonov ljudi, umrlo pa jih je že več kot 400 tisoč. Zakaj omenjam ta 19. marec? 19. marec je bil tudi dan, ko je generalni sekretar NATO pakta Jens Stoltenberg javno izjavil, da kljub krizi in kljub hudim posledicam, ki jih bo epidemija COVID-19 pustila na gospodarstvu, od držav članic pričakuje, da bodo spoštovale svoje zaveze pri doseganju izdatkov za vojsko v višini 2 % BDP. Vlada Republike Slovenije se je že od samega začetka zdravstveno krizo, ki jo je povzročila epidemija, trudila prikazati kot varnostno krizo. Priča smo bili intenzivnemu procesu sekuritizacije, v osnovi psihoze vojaške ogroženosti in iskanja zunanjih sovražnikov, ki so jo najbolj definirale vladne kulise, zlasti sestava in komuniciranje iz tako imenovanega kriznega štaba, ki je spominjal čisto preveč na čase odcepitve Slovenije od Jugoslavije, pa uporaba vojne retorike, kjer je predsednik vlade Ivan Janša šel celo tako daleč, da je izjavil, da je nevarnost zaradi COVID-19 celo, citiram: »Hujša kot v klasični vojni, razen če je v njej uporabljeno biološko orožje.« Konec citata. Pa uvajanje represivnih ukrepov brez kakršnihkoli strokovnih podlag, na primer prepoved medobčinskega gibanja in obvezno razkuževanje večstanovanjskih stavb in poskusi, da se represivno politiko, pomembno predvsem za to, da se represivne aparate, zlasti vojsko, tišči v prve vrste boja proti epidemiji. Slednje je za vladajočo politiko pomembno predvsem za to, da bi lahko pred javnostjo še naprej opravičevala skorajda milijardne izdatke, ki jih namerava po diktatu NATO pakta zapraviti za ustvarjanje profitov vojaško-industrijskega kompleksa vodilnih držav članic NATO pakta. Medtem ta ista politika še vedno ne najde denarja za prepotrebne investicije v zdravstvu, ki je za zaustavitev epidemije najbolj zaslužno.

To je sporno iz treh razlogov:

Prvič, ker je v trenutnih varnostnih razmerah, ko država niti na kratki, niti na dolgi rok ni vojaško ogrožena, delujoč zdravstveni sistem neizmerno bolj bistvenega pomena za delovanje države, kot Slovenska vojska.

Drugič, ker je zdravstvo kadrovsko precej bolj podhranjeno, kot Slovenska vojska, ne glede na to, kako se kadrovski deficit v vojski neprestano izpostavlja.

Tretjič, ker je zdravstvena infrastruktura in oprema, ki je bila ključna v premagovanju epidemije, precej starejša in bolj dotrajana, kot infrastruktura in opremljenost Slovenske vojske.

Vsem tem dejstvom navzlic pa vladajoča politika nenehno teži k zviševanju izdatkov za vojsko po diktatu NATO pakta. Legitimnost za to črpa v tako imenovanih zavezah Natu, na katere se neprestano sklicuje, to je v tako imenovani valižanski zavezi, s katero naj bi se Slovenija zavezala k dvigu izdatkov za vojsko do višine 2 % BDP. V praksi to seveda pomeni nekaj stotin milijonov za nesmiselne nakupe orožja, ki služijo zgolj in samo temu, da Slovenska vojska igra pomožno milico imperialnih ekspedicijskih korpusov pod okriljem NATO pakta, Evropske unije ali pa čisto neposredno, pod poveljstvom ene od imperialnih velesil, najpogosteje so to Združene države Amerike.

In medtem ko je samo med letoma 2015 in 2018 delež izdatkov za vojsko zrasel z 0,93 % na 1 % BDP, se je v tem istem času delež izdatkov, ki jih Slovenija namenja za zdravstvo, zmanjšal z 8,5 % na 7,9 %. Pa čeravno gre za najpomembnejši podsistem, kar jih v tej državi imamo. Za primerjavo, v sprejetem proračunu za leto 2020 znaša delež Ministrstva za zdravje dobrih 195 milijonov evrov, kar znese 1,8 % odstotka celotnega proračuna. No, proračun Ministrstva za obrambo znaša kar dobrih 545 milijonov evrov, to je 5,3 % celotnega državnega proračuna. Čeprav je zdravstvo v preteklih letih zaradi pomanjkanja vlaganj države trpelo precej bolj kot vojska, vladajoča politika zaveze do zdravstva in zdravja ljudi na isti način, tako kot propagira zaveze do zveze NATA, nima.

Ob vsem tem so v Sloveniji izdatki za zdravstvo na prebivalca za približno 10 % manjši, kot je to na mediani evropskih držav, govorimo o tisoč 859 evrih v primerjavi z 2 tisoč 96 evri. Manjši so tudi od najbolj razvitih novih članic Evropske unije, to je Češke, Slovaške in Madžarske. Navkljub temu pa po vstopu v Evropsko unijo vseskozi zaostajajo v rasti za mediano evropskih držav. Bolnišnice, ki so nosile glavno breme epidemije, so iz leta v leto v bolj razpadajočem stanju, soočajo se tako z mankom primernih prostorov kot z mankom opreme, več o tem v nadaljevanju in v razpravi.

Na tej točki lahko rečem le, da denarja za zdravstvo kljub neprestanim pozivom zdravstvenih delavcev, pacientov, pa tudi glasov znotraj Državnega zbora, vladajoča politika preprosto ne najde. Za vojsko, za orožje ga najde takoj. Poleg samih zavez NATO vladajoča politika opravičuje dodatne izdatke za vojsko tudi z domnevno kadrovsko podhranjenostjo, ki jo je treba izboljšati. To je nekako torišče argumenta diskusij, ki se pletejo okrog Slovenske vojske v zadnjem času.

Po trenutno veljavnem srednjeročnem obrambnem programu Republike Slovenije za obdobje 2018-2023 bi morala imeti Slovenska vojska 7 tisoč 250 pripadnikov stalne sestave. Po podatkih za junij 2020 pa jih jima 6 tisoč 312. Za izpolnjevanje normativov, ki so jih postavili birokratu na MORSU, stalni sestavi Slovenske vojske trenutno manjka 938 pripadnikov. To je kadrovski manko, ki je vprašanje, koliko je zares manko. Manko je samo glede na neko birokratsko številko stalne sestave, to je 7 tisoč 250, kot so jo postavili birokrati na Ministrstvu za obrambo, ne pa nujno neka številka, ki bi odgovarjala na stvarne potrebe Republike Slovenije ali njenega prebivalstva. Da je temu tako, zelo jasno priča, da kadrovskega manka v vojski prebivalke in prebivalci v ničemer in nikakor ne občutijo.

Popolnoma drugačna zgodba je na področju zdravstva. Kadrovska slika v zdravstvu je precej slabša. Imamo 3,1 zdravnika na tisoč prebivalcev, kar je pod povprečjem OECD-ja, to povprečje znaša 3,5 zdravnika na tisoč prebivalcev. Kadrovski standardi in normativi v zdravstveni negi, to je dokument, ki ureja, koliko medicinskih sester, negovalcev in tako naprej, bo delovalo v domovih starejših, no ti kadrovski standardi in normativi so iz leta 1984. Pa čeprav so stari več desetletij, jih politika kar ne potrdi v neki prenovljeni različici. Zakaj? Ker dodatnega kadra za zdravstveno nego in oskrbo starejših ne želi plačati.

Posledično je delež zaposlenih v zdravstvu in v socialnem delu kot delež vseh zaposlitev nizek. Tudi pri tej statistiki smo na repu držav OECD s 6,5 %, medtem ko je povprečje OECD-ja 10,1 %. Specializacija zdravnikov in pripravništva se še vedno plačujejo iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje, kar se ne bi smeli. V resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva smo napisali, da naj bi ta izdatek kril državni proračun, ne pa da obremenjuje zdravstveno blagajno, ki je namenjena plačevanju materiala in storitev v zdravstvu. Nadalje bi bilo treba samo v javni mreži primarne zdravstvene dejavnosti za doseganje cilja enega tima ambulante družinske medicine oziroma pediatrične ambulante na tisoč 500 prebivalcev zagotoviti 1364 zdravnikov. To je precej okej postavljen normativ, 1500 pacientov na enega družinskega zdravnika oziroma na en tim. Žal se kadrovsko pomanjkanje za to področje zelo odraža na prebivalkah in prebivalcev. Ker ni željenega povprečja 1500 zavarovancev na tim splošne oziroma družinske medicine, to povprečje trenutno presega 1800 zavarovancev na tim in je pri veliko zdravnikih tako visoko, da novih pacientov niti ne sprejemajo več. Na primer v celotnem zdravstvenem domu Ljubljana-Center april 2020 nove odrasle paciente sprejema zgolj in samo en splošen zdravnik. Mimogrede lahko tu navržem še, da se s to preobremenjenosti tudi pravica do proste izbire zdravnika izkazuje za farso. Ne glede na vse te zastrašujoče številke, ki so v resnici zgolj statistični odraz stiske javnega zdravstvenega sistema, kadra, ki v tem zdravstvenem sistemu deluje in navsezadnje pacientov, vladajoča politika povečanju kadrovskega obsega v zdravstvu ne namenja niti približno toliko pozornosti kot jo namenja propagandni kampanji za oboroževanje. Tu gre za milijonsko promocijsko kampanjo za dvig kadrovske popolnjenosti Slovenske vojske, pa tudi za izkoriščanje epidemije za varnostno krizo, v okviru česar se je v preteklih mesecih vojsko neprestano tiščalo v soju medijskih žarometov, čeprav v boju z epidemijo ni odigrala bistvene vloge. Ne zaradi tega, ker je ne bi želela ali pa karkoli, ampak zaradi tega, ker je ni mogla. Ni temu namenjena, ni za to usposobljena, ni opremljena. Slovenska vojska je skladno z aktiviranim državnim načrtom zaščite in reševanja od 13. marca vseeno zagotavljala različne zmogljivosti, s katerimi je podpirala skupna prizadevanja za omejitev širjenja Covida-19. Na primer z letalom L-410 Turbolet se je zagotavljalo prevoze medicinske opreme iz tujine. Postavilo se je vojaško bolnišnico Role 2 za primer, če bi bile presežene kapacitete v civilnih bolnišnicah in tako naprej. In Slovenska vojska je z nekaterimi svojimi zmogljivostmi res pomagala v naporih za zajezitev epidemije, ampak te aktivnosti so bile samo delček naporov celote. Vladajoča politika pa je ta doprinos, nič po krivdi same vojske, napihovala, tekom epidemije jo je rinila v luč medijskih žarometov, ki so spremljali napore za zajezitev epidemije. Morda najbolj eklatanten tak primer je bila namera o podelitvi policijskih pooblasti vojski. Ne ker bi ta policijska pooblastila potrebovali, ampak zato, da se epidemijo korona virusa izrablja na način, da se jo predstavlja kot varnostno krizo, se dela propagando za podizvajalski korpus zveze Nato, ki naj pripravlja teren za pospešeno kupovanje orožja. O omenjeni podelitvi policijskih pooblastil vojski se je začelo govoriti že manj kot teden dni po razglasitvi epidemije. To dejstvo potrjuje kar sem ravnokar navedel. Konec marca po več kot tednu dni medijskega trasiranja in lobiranja vladnih predstavnikov pri Poslanskih skupinah, je Vlada 31. aprila 2020 sprejela predlog sklepa o izvajanju izjemnih pooblastil Slovenske vojske pri širšem varovanju državne meje in ga posredovala v potrditev Državnemu zboru. Ta sklep je temeljil na trditvi, da na slovensko-hrvaški meji »zgolj sodelovanje Slovenske vojske s Policijo po 4. odstavku 37. člena ZObr ne zadostuje, saj so se varnostne razmere tako poslabšale, da učinkovit nadzor državne meje brez dodatnih pooblastil pripadnikom Slovenske vojske ni več mogoč«. In naprej z domnevo, znova podkrepljena s citatom »da se bodo varnostne razmere na področju migracij slabšale«. Ta predlog sklepa je bil na seji Odbora za obrambo 1. aprila zavrnjen. In čeprav je bila s tem obravnava sklepa zaključena, ga vladajoča koalicija ni želela dati na obravnavo na plenarno sejo Državnega zbora, čeprav je bila ta obravnava že predvidena in sklep je bil obravnavan na plenarni seji šele po tem, ko je vlada že razglasila konec epidemije in po tem, ko je minister za obrambo gospod Matej Tonin 15. maja, mesec in pol po sprejemu sklepa na vladi na nacionalnem radiu kot samoumevno navedel dejstvo, da so se migracije v marcu in aprilu zmanjšale prav zaradi epidemije Covida 19. Zakaj je to pomembno? Ker so se v vmesnem času v medijih neprestano vrstili prispevki o potrebi po aktivaciji 37.a člena, obiski vladnih predstavnikov na južni meji in peticije županov obmejnih občin o nujnosti podelitve pooblastil, policijskih pooblastil vojski in tako naprej, vse dokler se niso razlogi za njegovo aktivacijo s koncem epidemije izkazali za lažne in se razblinili kot milni mehurček. To so dejstva, za katera smo vedeli že v začetku pritiskov, da naj se vojski podeli policijska pooblastila, a je vlada, zanjo tudi koalicija, z njimi neprestano vztrajala. Ne zaradi tega, ker bi vojska ta policijska pooblastila potrebovala, ampak zato, da je zdravstveno krizo spreminjala v varnostno krizo in z vojno retoriko in neprestanim postavljanjem vojske v prvi plan boja proti epidemiji Covida 19 propagandno pripravljala teren za to, kar se dogaja ta hip, poskus ogromne nabave orožja za potrebe zveze NATO, medtem ko nam zdravstveni sistem razpada.

Ampak tudi s koncem epidemije se propagandni stroj ministrstva za obrambo ni ustavil. 15. maja 2020, se pravi na dan, ko je minister za obrambo priznal votlost lastnih argumentov za podelitev policijskih pooblastil vojski, se je začela, citiram: »Celovita strategija promoviranja in oglaševanja Slovenske vojske, vojaške službe in vojaškega poklica ter pridobivanje kadrov.« Konec citata. Za namene te propagande se je že prej izkoriščalo tudi eno največjih vojaških vaj v zgodovini Slovenije Preskok 2020, namen vaje, ki je namerno potekala izven vadišč Slovenske vojske, je bil ravno približati vojsko ljudem. Se pravi vaja, ki je v resnici propagandna operacija. Milijonska propagandna kampanja Ministrstva za obrambo je namenjena povečanju kadrovskega obsega Slovenske vojske, ki je premajhna glede na cilje, ki so si jih zadali birokrati na ministrstvu, še enkrat ponavljam, ni kadrovska sestava Slovenske vojske premajhna glede na kakorkoli objektivno ugotovljene potrebe Republike Slovenije, ampak je premajhna glede na številko, ki so si jo izmislili birokrati na Ministrstvu za obrambo. Tekom kampanje smo bili priča absurdom, ko so se na spletnih straneh tovarne laži Nova24TV oglasi za Slovensko vojsko vrteli ob člankih, ki so blatili Narodnoosvobodilni boj in društvo veteranov za Slovenije, govorim o Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in zvezo policijskih veteranov sever, pa člankih, ki so Slovensko vojsko primerjali s komunistično JLA. Vrhunec pa je promocijska kampanja nedvomno doživela v tako imenovanem zahvalnem preletu šestih ameriških lovskih bombnikov F-16 in treh oboroženih šolskih letal Slovenske vojske PC-9 Hudournik. Ob ceni ure naleta v višini 7 tisoč 200 evrov za F-16 in 2 tisoč 300 evrov za PC-9 Hudournik se je s takšno zahvalo dobesedno v zrak vrglo okoli 75 tisoč evrov. Šlo naj bi za gesto, s katero se je Slovenska vojska zahvalila delavkam in delavcem v zdravstvenih ustanovah in domovih za starejše, ki so v slabih delovnih pogojih in pogosto ob še slabše plačanih, ob še slabših plačah, bili glavni boj proti epidemiji Covida 19.

Že tekom same epidemije je postalo jasno, da konstantno tiščanje vojske v prve vrste boja proti Covidu 19 služi temu, da bi vladajoča politika pred javnostjo lažje opravičevala prihodnje nabave orožja in vojne tehnike ter za potrebe NATO pakta, to, kar sem že nekajkrat izpostavil na konkretnih primerih. Prvi indic, da to drži, je bila izjava ministra Tonina sredi aprila, ko je povedal, da Slovenija nujno potrebuje transportno letalo. To naj bi pokazala kriza zaradi epidemije Covida 19, kjer naj bi se izkazalo, da se v težkih časih lahko zanesemo le nase, hkrati pa je minister še dodal, da NATO pakt sicer nudi krizne mehanizme, preko katerih bi lahko medicinsko opremo v času krize dobavljali tudi z letali zaveznikov, ampak da je, pazite to, uporaba teh mehanizmov zelo draga. Tu se že takoj postavlja vprašanje o naravi samega NATO pakta, če v času krize naši menda zavezniki tega, nekih storitev pomoči, nudijo samo proti zelo visokim plačilom.

Tri dni po tako imenovanem zahvalnem letu, za ceno katerega bi lahko tisoč 500 medicinskim sestram izplačali dodatek v višini 50 evrov, je minister Tonin napovedal 780 milijonov evrov vlaganj v Slovensko vojsko v naslednjih 6 letih. Ta sredstva pa so namenjena prvenstveno izgradnji dveh srednjih bataljonskih skupin. 50 oklepnikov 8x8, 50 oklepnikov 4x4, transportna helikopterja in letalo, pa je to šele začetek. Potem ko bodo za to zapravili 780 milijonov evrov, nameravajo kupiti še 16 155 milimetrskih havbic, dodatnih 85 oklepnikov 8x8, 60 oklepnikov 4x4 in na stotine protiletalskih raket. Kako se bomo z vso to oborožitvijo za potrebe NATO pakta borili proti naslednji epidemiji, meni sicer ni jasno. Pa mogoče še na kakšen tretji, četrti val Covida-19, bodo kaj, leteli težki kalibri, 155 milimetrov, kot da bo to pomagalo ljudem.

Pri tem ne gre pozabiti, da Slovenija še ni dobila niti 38 oklepnih vozil 4x4, ki jih je v sumljivem poslu preplačala že pred letom in pol, v vmesnem času pa je kupovala še oklepna vozila Hummer, katere naj bi oklepniki JLTV nadomestili. 780 milijonov evrov težke nabave naj bi bile že usklajene z Ministrstvom za finance in vladajočo koalicijo. Rekordno kratki čas, lahko rečem iz svoje izkušnje v prvih dveh letih tega mandata, ko se je Levica sicer kot pogodbeno opozicija usklajevala z vladajočo koalicijo. Ampak tu se je pa kar naenkrat našla politična volja, da se je v rekordnem kratkem času uskladilo in našlo denar za 700 milijonov evrov nabav orožja, ne česa družbeno koristnega, orožja.

Ne gre zanemariti dejstva, da se bodo skoraj milijardna vlaganja v orožje v naslednjih šestih letih vodila pod skorajda enako vladno koalicijo, kot se je vodil nakup oklepnikov Patria, kjer so bili zaradi korupcije številni v tujini pravnomočno obsojeni na zaporne kazni, pri nas žal nihče. Morda je pa to razlog, da je bilo to usklajevanje za 700 milijonov evrov stran vrženega denarja za orožje izpeljano tako zelo hitro in da so se sredstva tako zelo hitro našla.

Ob napovedi več kot tri četrtine milijarde vredne investicije v orožje in vojno tehniko Vlada javnost prepričuje, da se orožje ne kupuje za NATO pakt, ampak za našo lastno varnost. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Potreba po izgradnji dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin ne izhaja iz naših lastnih ocen varnostne ogroženosti, ampak iz ciljev zmogljivosti NATA 2017 za Republiko Slovenijo. Teh ciljev ni sprejela Slovenija, ampak ministri za obrambo držav članic NATO pakta na sestanku 29. 6. 2017, se pravi skoraj tri leta nazaj.

Obrambnemu delovanju v Sloveniji ni namenjena niti trenutna lahka bataljonska bojna skupina. Nekdanji poveljnik 72. brigade Koračin je že leta 2018 izjavil, da je že pri tej bataljonski skupini, citiram, najbolj poudarjeno ofenzivno delovanje. Kako branimo domovino z ofenzivnim delovanjem? Bataljonske bojne skupine niso enote, namenjene obrambi ozemlja Republike Slovenije, ampak so modularne enote, namenjene bojevanju kjerkoli v svetu v okviru NATO pakta. Podizvajalski korpus zveze NATO, v to se gradi Slovensko vojsko pod političnim razredom.

Trenutni načelnik generalštaba Slovenske vojske brigadir Robert Glavaš je v zvezi z izgradnjo in opremljanjem srednjih bataljonskih skupin 15. maja na nacionalnem radiu dejal sledeče, citiram: »Pričakujemo, da se bo v določeni prihodnosti določena oprema tudi kupila in da bi se mogoče v periodah nekaj let zgradila prva bojna skupina. Seveda, to je lahko zelo dobro za vojsko, ampak moramo pa dobiti konsenz navzven o tem, kaj Slovenija želi od te vojske.« Konec citata.

Načelnik generalštaba je s to izjavo zelo dobro izrazil sicer vsem znano dejstvo, da v Sloveniji konsenza o tem, kaj želimo od vojske, ni, in da je treba pred prihodnjimi večjimi investicijami tak konsenz doseči. A vladajoči politiki je za razliko od načelnika generalštaba za doseganje družbenega konsenza kaj malo mar in odločitev o tem, da država v prihodnjih šestih letih zapravi kar 780 milijonov evrov za orožje, je tako kot podobne odločitve sprejete v preteklosti tudi tokrat javnosti predstavljena kot izvršeno dejstvo. Smo imeli kakšno javno razpravo na to temo, nismo imeli. Se je angažiralo vprašanje kakšne prioritete želimo imeti v tej družbi, se ni. Zdaj pa ta zakon za nabavo Natovega orožja čaka svoj blagoslov na seji Vlade še ta teden, jutri, če smo natančni. Ob vseh težavah s katerimi se srečujejo prebivalci in prebivalke Slovenije po posledicah epidemije, ki jih bomo še zelo dolgo čutili kot celotna družba, je za Vlado prva prioriteta zagotoviti 780 milijonov evrov, teh 780 milijonov evrov, ki bi jih krvavo potrebovali drugod, za nakupe nepotrebnega orožja in dobičke vojaške industrije, pa jih zagotovo ne potrebujemo. Konkretno kar v Levici predlagamo je, da se te vojne nabave odpove in da se sredstva preusmeri v krepitev javnega zdravstvenega sistema. Ta javni zdravstveni sistem se je uspešno soočil s povečanimi potrebami in dodatnimi obremenitvami v času epidemije koronavirusa in je tisti, ki je najbolj zaslužen za to, da smo preživeli prvi val. Epidemija je razkrila vso bedo privatne zdravstvene dejavnosti in njene faktične neučinkovitosti, no po drugi strani je pa v pravi luči izkazala javni zdravstveni sistem kot edinega, ki se s takimi pojavi lahko kosa in edinega, ki lahko sistemsko in dolgoročno zagotovi kakovostne in vsem dostopne zdravstvene storitve. V raziskovalno dokumentacijskem sektorju Državnega zbora so zapisali »trenutna kriza kaže na pomen univerzalnega zdravstvenega varstva kot ključnega elementa za stabilnost zdravstvenih sistemov« in kot vemo, je lahko samo javno zdravstvo tisto, ki je zares univerzalno. Epidemija je pa pokazala tudi na škodo, ki jo je zdravstvu zapustilo več kot desetletno varčevanje z investicijami in pri zaposlitvah zdravstvenega kadra. Epidemija je bila jasen dokaz tega, da ne manjka vojakov in vojakinj, ampak nam manjka predvsem zdravnikov, medicinskih sester, negovalk v domovih za starejše, da manjka drugih zdravstvenih delavcev in tako naprej. Ne samo pokazala, dokazala je epidemija, da ne potrebujemo investicij v oborožitvene sisteme za operacije v tujini, če temu sploh lahko rečemo investicija, ampak potrebujemo konkretne investicije v bolnišnice za operacije doma. Le dan za tem, ko je minister za obrambo Tonin kot gotovo dejstvo predstavil izdatke za vojsko v višini 780 milijonov evrov v naslednjih šestih letih, pardon, niti ne za vojsko, za orožje in za oborožitev, so z Ministrstva za zdravje sporočili, da iščejo različne možne vire za financiranje izgradnje nove infekcijske klinike. Gre za kliniko, ki je bila med epidemijo Covid-19 najbolj obremenjena. Nahaja se v 120 let stari stavbi s številnimi pomanjkljivostmi. Oprema in prostori so nefunkcionalni, zastareli in neprimerni, poleg tega se je v času epidemije za enega najhujših mankov izkazala odsotnost podtlačnih sob za okužbe, ki se širijo kot aerosol, na meji dotrajanosti pa je celo električna napeljava. To je v kombinaciji s kadrovsko podhranjenostjo povzročilo stanje, v katerem so bolniki na Infekcijski kliniki že več kot leto pred samo epidemijo morali ležati na hodnikih, namesto v sobah. V Sloveniji bi pa kaj, prednostno kupovali Natovo orožje. Prizori, ki smo jih med epidemijo Covida-19 lahko spremljali v španskih in italijanskih bolnišnic, so se na naši glavni Infekcijski kliniki vrteli že davno. Medtem ko je minister za obrambo denar za oklepnike Nato pakta že našel in je predlog za to že uskladil z ministrom za finance in vladajočo koalicijo, minister za zdravstvo gospod Tomaž Gantar denar za infekcijsko kliniko še išče, po njegovih lastnih besedah. O denarju za nov UKC Ljubljana pa pravi »da se je potrebno začeti vsaj dogovarjati«. Jasno je, da je Vlada pri sebi večno dilemo /nerazumljivo/ ali maslo že davno rešila v prid tujih profitov vojaško industrijskih kompleksov in v škodo nacionalnega javnega zdravstvenega sistema. Zelo rad bi to omejil samo na aktualno Vlado, ampak v resnici gre za nek tek političnih prioritet, ki ga lahko v tej državi spremljamo najmanj zadnje desetletje. Infekcijska klinika žal ni edina bolnišnica, ki je v dotrajanem in napol razpadajočem stanju. V še hujšem stanju je sosednja klinika za gastroenterologijo, kjer na onkološkem oddelku zaradi pomanjkanja prostorov bolnikom tečejo kemoterapije kar po kletnih hodnikih. Potem jih bomo pa kaj, prestavili v oklepnike delat kemoterapije, če bomo po taki prioriteti namenjali javni denar. Poleg tega bi bilo samo v Ljubljani nujno treba prenoviti še operacijski blok kliničnega oddelka za travmatologijo v pritličju in dokončati diagnostično terapevtski center z intenzivnimi terapijami, ki je v postopni gradnji že od leta 2007, se pravi že 13 let. Po besedah direktorja UKC Ljubljana, bi bilo samo za to, da se Klinični center ohranja v trenutnem stanju, potrebno nameniti 116 milijonov evrov. Ta številka se morda na prvi pogled res zdi velika, je pa približno enaka nabavni vrednosti šestih lovskih bombnikov F-16 in oboroženih trenažnikov PC-9 hudournik, to je te eksadrile, ki se je zahvalno preletela čez UKC Ljubljana 1. junija letos. Tako za primerjavo. In pri vsem tem smo do sedaj omenili samo najbolj nujne investicije v ljubljanskem UKC-ju, brez da bi šel čez vse ostale okraje v Sloveniji, ki imajo še posebej na podeželju ljudje še precej slabšo zdravstveno oskrbo kot v Ljubljani, tudi do Maribora še niti nisem prišel. Javno zdravstveno infrastrukturo v Sloveniji se dobesedno zanemarja. Številni javni zavodi poslujejo z izgubo, pa tu ne gre samo za izgubo zaradi kakšnega neracionalnega trošenja, ampak gre za izgubo zaradi varčevalnih ukrepov v preteklosti. Skupna vrednost sprejetih varčevalnih ukrepov je samo v obdobju 2009 do 2016 znašala 1,5 milijarde evrov. Bolnišnice se soočajo z negativnim poslovanjem, kar je posledica ukrepov v preteklosti za zagotavljanje uravnoteženosti poslovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Večkrat se je uveljavljalo linearno nižanje cen zdravstvenih storitev, s čimer so izvajalci v obdobju 2009 do 2014 v povprečju na leto izgubili 166 milijonov evrov. Ko rečemo izvajalci, tukaj govorimo o bolnišnicah, govorimo o zdravstvenih domovih in teh inštitucijah, ki skrbijo za naše zdravje, so izgubile v obdobju 2009-2014 166 milijonov evrov vsako leto. Sredstva za investicije so se podobno krčila, razvoj vlaganja v izobraževanje kadra tudi. Ob koncu leta 2018 smo v javnih zdravstvenih zavodih beležili 82,3 odstotno stopnjo odpisanosti opreme, ker je v tako velikem deležu dotrajana. V poslovnem letu 2019 je negativen poslovni izid, se pravi izgubo izkazalo 15 javnih zdravstvenih zavodov, od tega 6 bolnišnic, 6 zdravstvenih domov in 3 drugi zavodi. 30. 6. 2019 je višina neporavnanih obveznosti v vseh javnih zdravstvenih zavodih znaša preko 60 milijonov evrov, kar je 10,8 odstotno povečanje v primerjavi s podatki za december 2018. Da vidimo kako zelo je javno zdravstvo pri nas podhranjeno. V javno zdravstveno infrastrukturo se vlaga rekordno malo in ne, to ni hvalevreden rekord. Sredstva, ki gredo iz proračuna so mizerna. Samo 4 odstotke vsega denarja, ki ga namenjamo za zdravstvo. Z izjemo Hrvaške, je to najmanj v Evropski uniji. In medtem, ko Ministrstvo za obrambo vodi agresivno propagandno kampanjo za povečanje kadrovskega obsega Slovenske vojske, obsega, katerega nepopolnjenost se je do zdaj pokazala problematična samo pri primerjavi kadrovske realizacije z zastavljenimi načrti, se pravi tabelica, ki jih imajo birokrat na Ministrstvu za obrambo, zato je kadrovska podhranjenost Slovenske vojske edina problematična. Imamo kadrovsko sliko o zdravstvu, ki je še precej, precej slabša, s precej bolj usodnimi posledicami tudi za prebivalce in prebivalke Slovenije. Nam že leta primanjkuje družinskih zdravnikov. Nekaj sto bi jih potrebovali. Tisti, ki jih imajo, imajo pa negativno kadrovsko strukturo, zaradi česar je treba ta kader nenehno uvažati iz tujine, konkretno v Sloveniji danes dela že več kot 500 tujih zdravnikov, največ iz Srbije, imamo pa celo zdravnike iz Madagaskarja in iz Kirgizije. Še hujša je slika v zdravstveni negi, kjer vztrajajo kadrovski standardi in normativi iz leta 1984, še kar niso prenovljeni. Ti standardni normativi so pa podlaga za zaposlovanje dodatnega kadra in tega kadra kronično primanjkuje. Manjka šesto tehnikov zdravstvene nege in približno 1500 diplomiranih medicinskih sester, pa je to samo ta hip. To niso potrebe, ki so preračunane na kakšno desetletje naprej. Tisti, ki jih imamo, se zaradi slabih plač in še slabših delovnih pogojev vse bolj pogosto odločajo za službo v tujini. Predvsem mladi se za to odločajo, kar ima za posledico v Sloveniji da okoli 8200 medicinskih sester sodi v skupino starejšo od 50 let. Opravljajo pa fizično in psihično izredno naporno delo. Nekajkrat sem na seji tega odbora že omenil, ena negovalka v domu starejših, medicinska sestra na eno noč, ko dežura, preloži od eno do dve toni. In to ne žakljev krompirja, ki jih lahko zadegaš na rame in vržeš, ampak bolnikov oziroma oskrbovancev. Imamo splošno bolnišnico Celje, ki ji manjkajo tri generacije medicinskih sester. Po podatkih Zbornice zveze, bi zgolj za zagotavljanje minimalnih standardov morali po bolnišnicah takoj zaposliti 1466 diplomiranih medicinskih sester in 643 zdravstvenih tehnikov. Za izpolnjevanje kadrovskih načrtov, ki so si jih po diktatu Nato pakta zadali birokrati na Ministrstvu za obrambo, pa bi bilo vojakov treba zaposliti zgolj dobrih tisoč. Pa kljub temu nobena ministrstva, niti Vlada ne vodi kampanje promoviranja in oglaševanja poklica medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in zdravstvenega poklica ter pridobivanja kadrov, kot to za Slovensko vojsko dela Ministrstvo za obrambo, prav tako nobena vlada in nobeno ministrstvo agresivno ne pritiska za zvišanje dohodkov zdravstvenega proletariata od negovalcev do medicinskih sester. Svetovni gospodarski forum je nalezljive bolezni redno umeščal na seznam desetih največjih globalnih tveganj. Zadnje poročilo, ki je zaobjelo 195 držav sveta je ugotovilo, da niti ena država ni pripravljena na epidemijo ali pandemijo. Zapisali so sledeče »naša kolektivna ranljivost na družbene ali ekonomske posledice krize z nalezljivo boleznijo se povečuje«. Tega opozorila nihče ni vzel resno. Kriza je razgalila ves blišč in bedo zasebnega zdravstva. Zasebne klinike in inštituti so se zaprli, zasebni zdravstveni delavci so ostali doma. Tržni mehanizmi so odpovedali, povpraševanje po zdravstveni oskrbi in obdelavi je narastlo ter samo javni zdravstveni sistem je lahko nadomestil nesposobnost tržne lokacije resursov in delovne sile s celostno pokritostjo ter planiranjem izvajanja dejavnosti. Javni zdravstveni sistem se je znašel pod izjemnimi obremenitvami. Novi pogoji dela so od zaposlenih zdravstvenih delavcev in sodelavcev terjali nečloveške napore, medtem ko je bila na preizkušnjo postavljena tudi pogosto pomanjkljiva infrastrukturo. Javni sistem je medtem preobremenjen, primanjkuje kadra, primanjkuje kapacitet. Pokazalo pa se je, da navkljub letom podfinanciranosti, zanemarjanja in omejitvami, samo javni zdravstveni sistem lahko obvlada tovrstno nevarnost za javno zdravje in prebivalcem in prebivalkam zagotovi temeljno človekovo pravico dostopa do zdravljenja. Kljub temu, da imamo dotrajano opremo, kljub temu, da smo soočeni s hudim pomanjkanjem kadra, kljub temu, da veliko zdravstvenih ustanov dela v neprimernih prostorih, pa je še zmeraj ta javni zdravstveni sistem potegnil Slovenijo skozi epidemijo. Oziroma kot je na primeru Nemčije opozoril dr. Andrej Trampuž »večja težava so privatne bolnišnice, ki nočejo sproščati postelj in še vedno gledajo na profit. Kar se lahko Slovenija iz tega nauči je, ne privatizirati zdravstvo, ker tako zdravstvo ne bo pripravljeno na take razmere kot je pandemija«. Ne glede na vse navedeno, vladajoča politika tudi po izhodu epidemije Covid-19 ali izhodu iz prvega vala epidemije Covid-19, še vedno noče zagotoviti proračunskega financiranja zdravstvene blagajne, ki je plačnik materiala in storitev. Niti dodatnih injekcij denarja javnim zdravstvenim zavodom, ki se soočajo z izgubami ali dodatnih prostorskih in kadrovskih kapacitet za domove za starejše občane, v katerih, mimogrede, manjka najmanj 10 tisoč postelj in to že brez da kalkuliramo sploh razmere epidemije. Ne samo to, generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje, gospod Marjan Šuselj je šel celo tako daleč, da je javno spregovoril o možnosti krčenja določenih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Najranljivejšim in predvsem starostnikom bi odvzeli pravico do prevozov, ki je ključna za tiste, ki živijo v regijah brez javnega prevoza in nimajo možnosti za pomoč prositi sorodnikov. Se pravi, daleč najbolj ranljiva skupina. Očala si bodo, sodeč po napovedih, najrevnejši lahko kupovali po bencinskih črpalkah, medtem ko bo v bolnišnicah jedel tisti, ki si bo hrano lahko plačal. Zobozdravstvo za odrasle, ki se je v preteklosti že močno privatiziralo, s tem ko se je preko podeljevanja koncesij ustvarjal notranji trg, bi zdaj dokončno in v celoti prenesli v zasebno sfero. In medtem, ko denarja za zdravstvo ni, minister za obrambo Tonin slepo sledi diktatu Nato pakta po povišanju izdatkov za orožje in je že našel v državnem proračunu tri četrtine milijarde za injekcijo vojaško industrijskemu kompleksu Nato pakta. Medtem pa bolnišnice razpadajo. Za razmeroma kratko trajanje epidemije in nizko smrtnost obolelih se moramo zahvaliti javnemu zdravstvenemu sistemu, še posebej požrtvovalnemu kadru, medicinskih sestram, zdravstvenim tehnikom, zdravnikom in drugemu osebju, ki so kljub opustošenju, v katerem so se znašli po več desetletjih varčevanj na zdravstveni infrastrukturi in opremi, pokazali za izjemno predane. Ob njih je tu še osebje domov za starejše občane, negovalke, negovalci, ki so starostnikom nudili nego v najtežjih časih. Edini primerni način zahvale ni retorično lišpanje v Državnem zboru iz koalicijskih vrst ali na Vladi, ampak primerna finančna kompenzacija in izboljšanje delovnih pogojev, kar pa zahteva izdatna vlaganja v zdravstveni sistem in sistem dolgotrajne oskrbe v prihodnjih šestih letih. To ni samo v interesu zaposlenih v zdravstvu in v dolgotrajni oskrbi, to je v interesu vseh prebivalk in prebivalcev te države. Prikazovanje kurjenja kerozina z lovskimi bombniki, ki je del propagandne kampanje za opravičevanje zapravljanja treh četrtin milijarde evrov za nesmiselne nakupe orožja, za sodelovanje v vojaških operacijah na drugih kontinentih, je ob stanju v kakršnem se slovensko zdravstvo nahaja, najmanj neprimerno, če ne kar skrajno sprevrženo. Epidemija je pokazala, da v Sloveniji nujno potrebujemo več sto milijonske vložke v zdravstveni sistem. To ne bo mogoče, če bo vladajoča politika slepo sledila diktatu Nato pakta po povečanju izdatkov za orožje, kar so slovenski politiki v obliki tako imenovane Valižanske zaveze in njenega potrjevanja v preteklosti obljubljali imperialistom na vrhunskih srečanjih Nato pakta. Za vse pač ne bo denarja. Poleg tega trenutni kadrovski obseg Slovenske vojske ne hromi njenega delovanja. Slovenska vojska je navsezadnje ob zadnjem letnem preverjanju pripravljenosti dobila oceno dobro za delovanje v miru, oceno za pripravljenost za delovanje v vojni pa v trenutnih varnostnih razmerah igra neprimerno manjšo vlogo kot pripravljenost in kadrovska popolnjenost zdravstvenega sistema. Spomnimo, sočasno lahko za zdravstveni sistem delovanja v miru, se pravi izven epidemije rečemo, da bolniki marsikje ležijo v posteljah na hodnikih. Se pravi slovenski javni zdravstveni sistem zaradi podhranjenosti delovanja v miru, lahko mu prisodimo oceno, da je za to nepripravljen. Edini razlog, da gura sploh kot gura, je požrtvovalno osebje. Propagandne kampanje za povečanje kadrovskega obsega Slovenske vojske v resnici niso potrebne. Propagandne kampanje za povečanje kadrovske popolnjenosti zdravstvenih inštitucij pa bi se precej bolj potrebovala. Predvsem pa bi se potrebovala primerna vlaganja in primerni kadrovski standardi in normativi za zdravstvo in za skrbstvo. Ob tem se je treba pred odločitvami o večjih vlaganjih, v nabavo orožja in druge opreme pogovoriti, javno, poglobljeno. Treba je doseči družbeni konsenz, na kar je navsezadnje javno opozoril tudi načelnik generalštaba Slovenske vojske brigadir Robert Glavaš, ker tega javnega konsenza v tem hipu ni.

Na drugi strani sem pa precej prepričan, da zelo hitro lahko najdemo javni konsenz za to, da se solidarno javno zdravstvo, ki nas je rešilo epidemije, okrepi. Ker je ta javni zdravstveni sistem edini, ki lahko vsem ljudem zagotovi temeljno človekovo pravico do zdravljenja, kot se je v epidemiji izkazalo, ko je zatajil trg, da potrebujemo v zdravstvu planiranje in izvajanje zdravstvene dejavnosti, ki ne bo podrejena tržnim mehanizmom, ampak katerih vodilo bo zadovoljevanje potreb ljudi. Ne potrebujemo novih bomb, ne potrebujemo novih oklepnikov, potrebujemo zdravila, bolnišnice, pošteno plačane zdravnike, vse zdravnike, ne samo pač tisto mandarinsko vrhuško(?) v zdravništvu, pa pošteno plačane medicinske sestre, ostale zdravstvene delavce, več solidarnosti potrebujemo, ne nasilja.

Izbira, pred katero je postavljena politika, še posebej v luči epidemije Covida-19, je precej preprosta. Bodisi zagotoviti finančno stabilnost javnega zdravstvenega sistema bodisi prepustiti, da se v bodoče kršijo pravice ali prenaša dodatno breme na dopolnilno zdravstveno zavarovanje in s tem na ljudi, ki bodo morali plačevati še višje položnice. Javni zdravstveni sistem nas je zaščitil pred krizo, in naša dolžnost je, da ga ohranimo in da ga krepimo.

Zato v Levici predlagamo, da Odbor za obrambo in Odbor za zdravstvo na to temo sprejmeta naslednje sklepe. Prvič: Odbor za obrambo in Odbor za zdravstvo pozivata Vlado Republike Slovenije, da odstopi od načrtovanih vlaganj v vojsko v vrednosti 780 milijonov evrov v prihodnjih šestih letih in predviden denar raje nameni za investicije v javni zdravstveni sistem.

Drugič: Odbor za obrambo in Odbor za zdravstvo izražata nestrinjanje s tako imenovano valižansko zavezo o povečanju izdatkov za vojsko na 2 % BDP in menita, da je treba po epidemiji Covid-19 prioritetno povečati izdatke za zdravstvo.

Tretjič: Odbor za obrambo in Odbor za zdravstvo pozivata Vlado Republike Slovenije, da odstopi od tako imenovane valižanske zaveze o povečanju izdatkov za vojsko na 2 % BDP.

In četrtič: Odbor za obrambo in Odbor za zdravstvo pozivata Ministrstvo za obrambo, da nemudoma prekine izvajanje kampanje promoviranja in oglaševanja Slovenske vojske, vojaške službe in vojaškega poklica ter pridobivanja kadrov in odstopi od že sklenjenih pogodb, s katerimi se ta kampanja izvaja ter sredstva raje nameni izboljšanju kadrovskih razmer v zdravstvu.

Hvala.

Hvala lepa tudi predlagatelju.

Imamo pa še nekaj sporočil. In sicer, poslanka Jerca Korče na današnji seji sodeluje namesto poslanca Marjana Šarca.

Prosim še kolegico.

Ja, Mateja Udovč pa nadomešča našo kolegico Mojco Žnidarič, in pa Monika Gregorčič je z nami iz kvote SMC. Obema želim prijetno počutje.

Nadaljujemo s sejo Odbora za obrambo in Odbora za zdravstvo. Besedo dajem ministru za obrambo, mag. Mateju Toninu.

Izvolite, gospod minister.

Spoštovani predsednik, spoštovana predsednica odbora.

Sam osebno parlament zelo spoštujem, nekaj časa sem tukaj notri prebil. Tudi zato smo danes prišli z izjemno ekipo sem, Ministrstva za obrambo, sicer predstavnik Levice je podcenjujoče govoril o birokratih, vendarle so pa to ljudje, ki so za to domovino veliko naredili.

Danes je z mano načelnik generalštaba Slovenske vojske, pa državni sekretar, pa z mano sta tudi direktor Direktorata za logistiko in pa direktor Direktorata za obrambno politiko, ki bosta lahko potem v nadaljevanju tudi dajala še dodatna pojasnila, ker gre za resno temo, o kateri se je potrebno zelo natančno pogovarjati, ne pavšalno, ne strašiti in ne delati neke umetne navidezne konflikte.

Danes nam je želel predlagatelj predstaviti, da se moramo odločati med varnostjo ali zdravjem. Mi na to izbiro ne pristajamo, ta Vlada je od samega začetka dejala in jasno komunicirala, da je ena izmed njenih ključnih prioritet zagotoviti zdravje in varnost njenim državljanom. Zdravje in varnost, zato Vlado, pri teh dveh dilemah ne more biti izjeme. Oba dva segmenta sta enako pomembna. Zato je zdravstvo kot tudi obrambni sistem pomembna prioriteta te Vlade.

Na nek način se poskuša ustvarjati vtis, češ medtem ko si bodo v zdravstvu morali trgati od ust, bodo na drugi strani v obrambi se kopali v denarju in stvari izbirali kot v supermarketu razvajeni otroci. To enostavno ne drži. Slovenska vojska je ustavna kategorija. Za njo smo se odločili pred 30 leti. In kot institucijo smo jo dolžni negovati in jo tudi vzdrževati. Zgodovina je jasna, bili so številni pomisleki, ali Slovenija svoje oborožene sile potrebuje ali bi bilo boljše razglasiti demilitarizirano območje in Slovenija, tako kot morda še kakšna druga srednjeameriška država, ne bi imela svoje vojske. Ampak takrat je hvala bogu padla odločitev in se je Slovenija odločila za svoje obrambne sile. Če takrat, čeprav s tesno večino, ta odločitev ne bi bila sprejeta, mi danes najverjetneje ne bi živeli v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji.

In ker nikoli ne vemo, kaj se bo v prihodnosti zgodilo, je pač treba te stvari vedno premlevati s skrbnostjo, nihče si še letošnjega januarja ni predstavljal, da bo hodil okrog z maskami, da bomo za nekaj časa, skoraj v celoti, zaustavili državo. To, kar se danes zdi nemogoče, je lahko že jutri mogoče.

Vsekakor ne sme nastati vtis, čez z obrambo bomo razmetavali, na drugi strani pa za zdravstvo manjka. Najprej nekaj besed glede zdravstva. Kot poslanec sem tej temi posvečal pomembno pozornost in izpostavljal, da ni problem v naših zdravnikih in medicinskih sestrah, ki so visoko usposobljene in so se dokazale in dokazali tudi v tej zdravstveni krizi. Problem je v organiziranosti našega zdravstvenega sistema. V zdravstvenem sistemu se porabi več kot 3 milijarde evrov letno. Za primerjavo, v obrambnem sistemu pol milijarde evrov, tako da bodo ta razmerja nekoliko jasnejša. V zadnjih letih, ko je bila gospodarska rast, se je v zdravstveno blagajno nateklo za 600 milijonov evrov več denarja. Vprašanje pa je, ali smo državljanke in državljani teh 600 milijonov evrov čutili? Ali smo imeli zaradi tega krajše čakalne vrste? Nismo jih imeli. Kar pomeni, da je nekaj hudo narobe s samo organizacijo zdravstvenega sistema.

In ko poslanec Kordiš govori o tem, kako je nedopustno, da privatne bolnišnice nočejo sproščati postelj, jaz se z njim strinjam, je pa za to situacijo odgovorna njegova politika. Jaz ne morem verjeti, da v tej Sloveniji še vedno obstajajo zdravstvene kapacitete bolnišnice in postelje, ki bi lahko zdravile slovenske državljane, in tega ne morejo storiti, zgolj zaradi takih, kot so Levica in podobni, ki predstavljajo to kot hud prekršek, da bi za zdravljenje slovenskega državljana v neki privatni bolnišnici plačala javna zdravstvena blagajna. Zaradi tega so čakalne vrste.

Še hujši nesmisel je to, da državljan, ki se poškoduje in gre na zdravljenje v sosednji Republiki Hrvaški in za to prinese račun v domovino, mu zdravstvena blagajna ta račun pokrije, če pa tovrsten račun prinese od nekega drugega zdravstvenega zavoda v Sloveniji, mu pa tega računa ne pokrijejo. Posledica politike, ki jo vodi Levica. In ta politika vodi v dolge čakalne vrste, vodi v odhajanje zdravnikov. Zaradi tega se enostavno v, smo se v moji poslanski skupini prizadevali, da bi izkoristili vse zdravstvene kapacitete, ki v tej državi obstajajo. Za nas državljane je bistveno samo to: da smo vsi zavarovani, da pri naših plačah plačujemo za zdravstveno zavarovanje, in ko zbolimo, do zdravljenja pridemo čim hitreje. In ni pomembno, pri komu, na kakšen način je ta zavod ali enota organizirana. Pa da ne bom predolgo zaplaval v zdravstvene teme, ker nisem za to danes tukaj, ampak želim pa zelo jasno poudariti, da se ta Vlada zaveda izzivov, ki jih ima zdravstvo, jih je postavila visoko na svojo prioriteto in jih želi v nadaljevanju tudi razreševati. Zato je dilema ali zdravje ali varnost popolnoma odveč, ker ta Vlada bo delala za oboje.

Vse to, kar je bilo očitano, kake hude prekrške sem zdaj v teh treh mesecih delal, naj poslancu Kordišu in njegovim kolegom odgovorim, da vse sem delal na podlagi veljavnih obrambno-varnostnih strateško-planskih dokumentov. Nobenega dokumenta si nisem izmislil sam, nobenega nismo dodatno ustvarjali. O tem, kaj so grožnje in kaj predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo, je bilo še nedavno sprejeto v tem Državnem zboru, in sicer v Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije. Ta hiša, ta Državni zbor je sprejel, kaj za to republiko predstavljajo grožnje. Jaz vam jih lahko berem, pa bom prihranil vaš čas, lahko si jih preberete sami, ampak to piše v resoluciji, ki jo je sprejela ta hiša.

O vseh ostalih zadevah, o katerih bom govoril v nadaljevanju, piše v srednjeročnem obrambnem programu Republike Slovenije 2018-2023, ki je bil sprejet aprila 2018. O transportnem letalu, o katerem ste posmehljivo govorili, piše že v resoluciji o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025 iz novembra 2010.

Dame in gospodje, ta Vlada ni odkrivala nobene tople vode, pisala nobenih novih belih knjig, ampak zgolj mi ne štejemo, da se je z našo Vlado svet začel od novega vrteti, da so se leta začela na novo šteti, ampak tisto, kar je bilo v preteklosti narejeno, zgolj uporabljamo.

In še ena stvar, ki jo je potrebno poudariti. Vse te stvari, ki so tukaj notri zapisanje, bi Slovenska vojska in obrambni sistem potreboval milijarde. Več milijard. Žal Slovenija v teh okoliščinah tega denarja nima na razpolago. Zato je teh 100 milijonov evrov na leto minimum od minimuma, če želimo, da Slovenska vojska preživi. Kot sem dejal, je ustavna kategorija in dolžni smo jo vzdrževati. In tukaj je potrebno enkrat razčistiti pojme. Jaz nimam težav, če se Levica zavzema za demilitarizirano območje v Sloveniji, ampak naj to jasno pove. Da je za ukinitev Slovenske vojske, da se ji zdi, da Slovenske vojske ne potrebujemo, ni problema. Tudi za take politične stranke je mesto v tem parlamentu. Ampak dajmo biti jasni in čisti v svojih pozicijah. Ne pa vojsko na dolgi rok izmozgati, vse zadeve peljati v tej smeri, da nam propada in da se ne more razvijati. Enostavno se je potrebno odločiti, za kaj smo. In za vse stvari, ki jih počnemo, obstaja nacionalni konsenz, ker za vse stvari, ki jih delamo, obstajajo resolucije in dokumenti tega Državnega zbora.

Če rečem še to. Malo za hec in malo zares. Levica je imela možnost, da vse te stvari prepreči. Zelo jasno poudarjam. Imela je vse možnosti, da te stvari, ki jih zdaj počne ta Vlada, prepreči. In zato, da se bo zgodilo, kar se bo zgodilo, je odgovorna izključno Levica, nihče drug kot samo Levica. Ker če bi oni zagotavljali podporo Vladi Marjana Šarca, te Vlade ne bi bilo nikoli v tem mandatu. Tako da naj najprej pometejo pred svojim pragom, in ko očitajo vse, kaj se zdaj dogaja, in na nek način se moram jaz zagovarjati zaradi svoje učinkovitosti, jim lahko mirno in hladno odgovorim, da če bi zagotovili podporo Marjanu Šarcu, potem seveda vseh teh težav, ki jih imajo, danes ne bi imeli. Mislim, da tudi ni primerno izražanje o birokratih, da naj bi neki birokrati na Ministrstvu za obrambo neke stvari pisali o tem, koliko pripadnikov Slovenska vojska potrebuje. Glejte, obseg in strukturo Slovenske vojske je določil Državni zbor z resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do 2025. In ne neki birokrati na Ministrstvu za obrambo. Zakonodajna veja oblasti. Ta hiša, ta Državni zbor je te stvari določil.

Zdaj pa, če gre na stvari, za katere sem bil danes sem poklican, menda na zagovor, ampak jaz se tega zagovora veselim, ker mislim, da delamo neke dobre stvari. Naj uvodoma povem, da sem 16. junija 2020 prejel pismo predsednika Republike Slovenije, ki prizadevanja te Vlade in Ministrstva za obrambo podpira. Jasno in glasno.

Zdaj pa če gremo lahko na nekaj osnovnih stvari, ki so pomembne pri tem zakonu o zagotavljanju sredstev za investicije vojske v prihodnjih šestih letih. Besedica Nato je bila danes mnogokrat omenjena, seveda v negativnem kontekstu, poslanec vedno pozabi povedati, da je bila takšna odločitev ljudstva, in dokler ta odločitev ljudstva velja, katerakoli Vlada ne more postopati drugače kot tako, kot postopa naša Vlada. Ker to, kar nas nagovarja, poslanec Kordiš govori v smeri, kot da se ne sme spoštovati ljudske volje, da se ne sme spoštovati referendumov in da enostavno delajmo po svoje, tako kot mislimo, da je prav. Ne, ta Vlada spoštuje ljudsko voljo.

Ko smo se na referendumu odločili in ko smo pristopili k severnoatlantski pogodbi, smo sprejeli določene obveze. Pomembna sta 3. pa 5. člen. 3. člen govori o tem, da smo najprej mi sami odgovorni za svojo lastno obrambo in varnost, in potem šele 5. člen, ki govori o tem, da napad na enega je napad na vse. Velikokrat se sklicujemo na 5. člen, pozabljamo pa, da je tukaj tudi 3. člen, ki govori o tem, da smo odgovorni za svojo varnost in da vsaka varnost stane. Da tudi tisti, ki so nevtralni, ki niso v zavezništvu, plačujejo mnogo večje milijone kot Slovenija za svojo obrambo.

Valižanska zaveza 2014 je jasno izpostavila, da naj bi se članice zveze Nato do leta 2024 približale tem 2 % BDP-ja za obrambne izdatke. Nenazadnje je prejšnji predsednik Vlade Marjan Šarec, mislim da konec leta 2018, pisal generalnemu sekretarju Nata in dejal, da bo Slovenija svoje obrambne izdatke dvignila na 1,5 % BDP-ja do leta 2024. Če pa pogledamo, kaj smo doslej vse obljubljali, pa lahko vidite na tej drsnici. Na primer pri naši strategiji vstopa v Nato v letu 2013 smo govorili, da bodo naši obrambni izdatki 2,3 % BDP-ja, pa potem je bil sklep Vlade Republike Slovenije iz junija 2002, da bomo do 2008 namenili 2 %, pa potem v resoluciji 2010, da bomo do 2010 namenili 2,3, pa potem kasneje v resoluciji, kasnejši, da bomo 2 % do 2008, pa potem še v kasnejši resoluciji, da bomo 2 % do 2025.

Te mejnike smo si postavljali sami in vedno smo jih pomikali navzdol. Tako zgledajo naši obrambni izdatki, odkar je Slovenska vojska torej profesionalizirana, odkar je v zavezništvu. Lepo lahko vidite, da so se naši obrambni izdatki tam nekje do konca leta 2009, 2010 dvigovali, da smo prišli na 1,6 % BDP-ja za obrambne izdatke, potem so pa naši obrambni izdatki strmoglavili in se nikoli več niso ustrezno pobrali, in to je bilo na nek način izgubljeno desetletje za Slovensko vojsko. Desetletje, v katerem je vojska žal stagnirala in se ni mogla ustrezno razvijati. Zato je krivično, da se govori o vojski, da ni plačala svoje cene, da v kritičnih trenutkih ni pomagala naroda. Ko je v Sloveniji zarezala tista prva kriza po ekonomski finančni krizi leta 2008, je največjo ceno te krize plačal prav obrambni resor. Takratni obrambni proračun se je dobesedno razpolovil. In od takrat dalje nikoli več ustrezno popravil.

Če se primerjamo z našimi zavezniki, potem ugotovimo naslednje. Da zasedam visoko 25. mesto glede na delež BDP-ja, ki ga namenjamo za obrambne izdatke, kar se pa tiče investicije, smo pa na visokem 27. mestu, praktično predzadnji.

Gremo naprej. Tako da izgledajo obrambni izdatki znotraj zavezništva in lahko ugotovimo, da smo na repu, za nami sta samo še Belgija, Španija in pa Luksemburg, kjer je potrebno za Belgijo in Španijo poudariti, da stvari, ki so jih oni obljubili, da jih bodo realizirali, so jih tudi storili. Torej nikoli niso zavajali, da bodo nekaj storili, potem pa tega dejansko niso, ampak kar so dejali, so tudi naredili. Pri Luksemburgu je posebnost ta, da je njihov BDP izjemno visok in da 0,5 % za BDP nominalno pomeni ogromno sredstev, mnogo več, kot jih ima Republika Slovenija.

Tukaj bi rad samo še izpostavil države, ki že namenjajo 2 % BDP-ja, ker se morda ustvarja vtis, da so to zgolj in samo svetovne velesile, velike države, ampak med njimi najdete različne države, od tistih zelo velikih kot tudi do nam primerljivih manjših, kot so Estonija, Litva, Latvija.

Tako pa bi zdaj izgledali naši obrambni izdatki v primeru, da se bo 2020 zgodil 8 % gospodarski upad, bi to pomenilo, da brez da karkoli storimo, se naš obrambni proračun poveča iz praktično 1 % na 1,18 % BDP-ja. Vmes je bilo zaradi koronakrize zadržanih 62 milijonov evrov, in če bi to ostalo tako, pa ne bo, bi to pomenilo, da smo na istem, kot smo bili pred to krizo. Ampak je bilo v teh 62 milijonov evrov, že polovica tega denarja vrnjenega obrambnemu sistemu.

To pa so deleži, ki jih posamezne države namenjajo izključno za investicije. Za nami je zgolj še Hrvaška, potem smo pa mi. Tako da mi smo daleč od tistih želenih 20 %, krepko pod tem.

Velikokrat se nekateri posmehujejo in sprašujejo, zakaj vojska dobiva negativne, neprimerne ocene na teh letnih ocenah, ko poročajo predsedniku republike, in nekaterim se to zdi smešno, češ a smo res tako sadomazohistični, da si sami dajemo negativne ocene in o tem celo javno govorimo. Ampak potrebno je pogledati realna ozadja, zakaj je temu tako. Mi nismo tako kot kakšna druga vojska, da bi si ocenjevanje prilagali temu, da bi imeli dobre rezultate, ampak so te ocene primerjalne z drugimi državami, s katerimi smo skupaj v zavezništvu. In negativna ocena ni zaradi slabega dela vojakov. Velikokrat je zelo frustrirajoče za vojake, da dobivajo negativne ocene, ker opravijo vsa usposabljanja, svoje delo opravijo z odliko, na misijah so pohvaljeni, doma so pohvaljeni, je težko včasih razumeti te vaje, te ocene. In ključna ugotovitev, zakaj prihaja do negativnih ocen, je, kriva je politika, ker v teh letih ni zagotovila ustreznih sredstev, da bi zagotovili ustrezno tehniko in kadrovsko popolnjenost. Ker če enote niso ustrezno popolnjene in če ni zagotovljena ustrezna tehnika, tukaj zelo hitro pridemo na negativne ocene in to je glavni razlog teh negativnih ocen.

Zdaj pa še ključna sporočila našega zavezništva. Nekdo pravi, da nam Nato narekuje, to morate, ono moramo, Nato nam nič ne narekuje, Nato zgolj preverja, če naredimo tisto, kar smo sami obljubili. Nato nas ni prisili za to, da moramo mi razvijati dve srednji bojni bataljonski skupini, za to smo se odločili sami, lahko bi se odločili za kaj drugega, pa smo se že leta 2006, pred davnimi 14 leti, odločili za to. In Nato zgolj preverja, kako mi izpolnjujemo te cilje. Ne zaradi Nata, ampak zaradi nas vseh in zaradi celotnega zavezništva, da je nek celoten pregled. Neka država reče, mi bomo razvijali to, druga država reče, mi bomo razvijali drugo stvar, in potem ima celotno zavezništvo nek nabor zelo različnih zmogljivosti. In preverjanje je namenjeno temo, da se ugotovi, ali tisto, kar smo sami obljubili, tudi izvajamo, in ne tako, kot nekateri želijo predstaviti, da kar nam oni določijo, mi moramo narediti.

Pri zadnjem pregledu naših obrambnih zmogljivosti iz letošnjega januarja, torej še za časa prejšnje vlade, so bile ugotovitve precej neizprosne. In po vseh teh 14 letih se je počasi nehal uporabljati diplomatski jezik, in med drugim smo lahko v poročilih zasledili tudi naslednje. Da je nezagotavljanje ustreznih finančnih sredstev za obrambo posledica kritičnega pomanjkanja politične volje, s tem se lahko strinjamo. Če od 2006 obljubljamo in nič ne naredimo, potem je jasno, da politične volje. Da Sloveniji obramba ni pomembna in da ne prevzema niti približnega deleža pri zagotavljanju kolektivne obrambe. Razumem tiste države, ki od svojih davkoplačevalcev zahtevajo, da za obrambo sebe in zaveznikov plačujejo mnogo večji delež, kot ga plačujejo mi v Sloveniji, da se sprašujejo, čemu bi oni to počeli, če mi tega sami nočemo početi. Zavezništvo je dvostranska komunikacija, ni samo enostranska dolžnost.

Odlaganje edine naše prioritete, to je srednja bojna bataljonska skupina od leta 2010 naprej, je nedopustno. Prvič smo jo obljubili 2006, da jo bomo zgradili 2010, danes smo 2020, še vedno je nimamo. Odložitev nabave 8x8 predstavlja globoko razočaranje. Ministrica Katičeva je naredila velik posel in ji je treba zgolj čestitati za stvari, ki jih je pripeljala do faze, da bi se te stvari lahko realizirale transparentno, pa je bila potem zadeva, po moji oceni zaradi političnih razlogov, zaustavljena. Naslednja stvar je tudi boleča, da je uporabnost Slovenske vojske omejena na nezahtevne naloge in tako naprej. Nič kaj prijetne ugotovitve.

Posledica tega izgubljenega desetletja, o katerem sem rekel, da je obrambni sistem plačal ceno za tisto prvo finančno gospodarsko krizo, ker se je varčevalo najprej pri obrambi, je to, da je iz tega sistema v tem desetletju odšlo tudi tisoč vojakov. Od leta 2010 pa do današnjega časa imate natančno izračunano razliko, koliko je v posameznih letih bila razlika med prihodi in odhodi. Če je bilo še leta 2010 in 2011 situacija taka, da je recimo bilo več prihodov, na primer je bilo +14 recimo 2011, potem poglejte, kako so se stvari zaostrovale. 2019, torej lansko leto, je iz vojske odšlo 234 ljudi, torej takšna je končna razlika, da je toliko več ljudi odšlo, kot pa jih v vojsko prišlo. Ti trendi so resnično neprijetni, in če teh trendov ne zaustavimo, potem bomo kmalu na tistem, kar je nekdanji načelnik generalštaba general Geder dejal, da ob nadaljevanju teh trendov Slovenske vojske kmalu več ne bo. Jaz sem na tem mestu, da to preprečim, in mislim, da celotna Vlada tudi. Razumem, da del slovenske politike temu ni naklonjen, ampak zaradi stvari, ki jih je sprejela ta hiša, zaradi tega, ker piše v Ustavi, smo to dolžni storiti.

Ko poslušamo predstavnike Levice, poslušamo - kako že? – od Natovih podizvajalcih, o podobnih stvareh, ki naj bi jih ta vojska počela in same negativne in same slabe stvari. Ampak treba je povedati, prvič, da ta vojska je naša, lastna, domača. To je slovenska vojska sestavljena iz naših fantov in deklet, iz naših državljank in državljanov. Ko govorimo o tej vojski govorimo o naših lastnih ljudeh. To je ena zelo pomembna stvar. In vojska ni samo streljanje, niso samo bombe, niso samo operacije, vojska je še marsikaj drugega. In v tej državi vojska počne veliko koristnih stvari. Ves čas se jo na številnih področjih razvija dvonamensko. Poglejte si samo ta podatek sedaj na tej drsnici, kako naraščajo aktivnosti vojske pri gorskemu reševanju in pri helikopterski nujni medicinski pomoči. Če je bilo nekih aktivnosti in akcij 2015 37, poglejte kako je zadeva narasla že v letu 2019. Prišli smo do številke 530. In ta stvar še narašča. Vojska sodeluje in pomaga pri vseh naravnih nesrečah. In tudi te opevane in kritizirane misije so namenjene nam, so namenjene naši varnosti. S prisotnostjo naših vojakov na Kosovu prispevamo k temu, da je v tej državi mir. Če ne bi bilo miru bi bila najverjetneje vojna. V vojni pomeni nove razseljene ljudi, nove težave, nove tragične zgodbe. Skratka, prispevki v teh misijah so namenjeni temu, da se tudi Slovenija zaveže k temu, da v skladu s svojimi močmi prispeva k svetovnemu miru in stabilnosti. Ko sem bil na obisku v Afganistanu leta 2012, kjer je še ena izmed misij, ki je bila ničkolikokrat kritizirana, je presenetila ena izmed stvari, ki je ne bom nikoli pozabil, ko smo vprašali kaj je največja vrednost naše prisotnosti v Afganistanu, in je prišel odgovor z vojaških ust: To, da bodo Afganistanke in Afganistanci deležni izobrazbe. Izobrazba je najmočnejše orožje in izobrazba je dolgoročna najboljša naložba. Nobena razvojna pomoč, nobena vojaška operacija ne more prispevati tako dolgoročno in tako pozitivno kot lahko izobrazba. In tudi zaradi naše prisotnosti v Afganistanu se je tam lahko izobrazilo mnogo več žensk, ki pred tem niti niso smele v šolo, zaradi naše prisotnosti tam je lahko mnogo stotine mladih obiskovalo šole in to je najboljša naložba, ki jo lahko Slovenija da Afganistanu. In jaz sem pač hvaležen našim fantom, ki so pri teh stvareh pomagali v teh državah. Nova pomembna točka tovrstnih stvari bo severna Afrika iz katere zaradi nestabilnosti, zaradi slabega upravljanja, zaradi vojn bežijo številni, odhajajo predvsem najbolj izobraženi, najbolj sposobni in na takšen način še dodatno siromašijo svoje države. In zagotovo je spet naša največja pomoč ta, da pomagamo zagotavljati mir v severni Afriki. S tem bomo pomagali prebivalcem, ki tam živijo in nenazadnje tudi Sloveniji, ker se bodo zmanjšale ilegalne migracije.

Od transportnem letalu, ki, mislim da je heroj te korona krize, da bi lahko bil odlikovan, naš turbo let iz leta 1988, češko plovilo, ki je v tej krizi absolutno oddelal svoje, preletel celotno Evropo po dolgem in počez, opravljal humanitarne lete, opravljal prevoz blaga in materiala, zaščitne opreme. Tukaj imate nekaj podatkov kaj vse je bilo v tem času narejenega. Na srečo pa je, da se žal temu letalu počasi tudi njegova življenjska doba izteka, in da moramo tako ali drugače razmišljati o obnovi te zmogljivosti, o prenovi. Zato govorimo o transportnem letalu. Mi smo v okviru zavezništva v različnih organizacijah, skupinah, ki nudijo tovrsten transportni letalski prevoz. Seveda te stvari niso zastonj. Tudi nekdo, ki te stvari ponujal, je moral nekoč kupiti letalo, mora vzdrževati posadko, kupiti gorivo in podobne stvari in zato, ker smo v teh organizacijah, ima Slovenska vojska določeno število ur naleta, ki jih lahko koristi in jih koristi za to, da pripeljemo osebje ali material na misije in iz misij ali kakršnekoli druge stvari. Seveda pa se tudi v tej korona krizi poskušalo uporabljati tovrstne zmogljivosti za prevoze, ampak se je v nekaterih primerih ugotovilo, da enostavno ugotovilo, da enostavno zadeva ni šla skozi, ker na nekem mestu ni bilo zagotovljene dovoljšne količine zaščitne opreme ali pa je bilo to letalo za obseg zaščitne opreme, ki smo jo imeli, izbrane na kitajskem enostavno preveliko. In da bi te negativne kadrovske trende in pa tudi negativne trende kar se tiče same tehnike, obrnili na bolje, je seveda treba k stvari pristopiti realno in realistično, zato smo prišli na Ministrstvu za obrambo z Zakonom o zagotavljanju sredstev za investicijo v Slovenski vojski v prihodnjih šestih letih. Predvidenih je približno 100 milijonov evrov oziroma nekoliko več na leto v naslednjih šestih letih in to je minimalen in nujen prag za preživetje Slovenske vojske. Dolgoletna prioriteta, ki smo jo imeli dve srednji bataljonski bojni skupini, v naših ciljih je že vse od leta 2006. Zdaj se to prestavlja iz leta v leto. Nazadnje smo v Beli knjigi o obrambi obljubili, da bomo to naredili leta 2030. Zdaj seveda je vprašanje za vsako resno državo, katera država kar 24 let uresničuje svoje dane zaveze. In ko se zdaj govori o tem, da se bo to neracionalno, nespametno in ne vem kako še vse trošil ta denar, je potrebno povedati eno stvar zelo jasno. Če bi želeli zgraditi dve srednji bojni bataljonski skupini, potem bi potrebovali vsaj 135 vozil 8x8, pa 110 vozil 4x4, pa tako naprej, vse to kar tam piše, ker v času te krize seveda vseh teh možnosti in zmogljivosti nimamo, in ker so sredstva omejena, smo zadevo zracionalizirali na tisti minimum, ki pa ga mora vojska imeti za preživetje, to pa je, da vsaj zgradimo ogrodje vsaj ene bojne bataljonske skupine in tam piše, to je ca. 50 vozil 8x8, 50 vozil 4x4, dva transportna helikopterja, 1 transportno letalo, infrastruktura in osebna oprema vojakov.

Glede teh slavnih 8x8 vozil, ki so v Sloveniji na nek način stigmatizirana, vsaki od teh stvareh govori, je malo manj kot obtožen že ne vem kakšnega kriminala. 50 vozil Slovenija potrebuje za zagotavljanje varnosti svojih lastnih vojakov. Jaz kot minister sem prvi, vi kot Državni zbor pa drugi zadolžen za to, da če naše vojake pošljemo nekam, da jim tudi zagotovimo ustrezno varnost, da jim zagotovimo ustrezno varovanje. In če bi se naši vojaki, ki so se na misiji prevažali v Humvee pred letu in zapeljali na mino, prevažali v tem 8x8 kolesniku, potem bi bili najverjetneje danes vsi živi in zdravi, tako pa imajo nekateri še danes trajne posledice. Tam kjer zagotavljamo mir, ne delujemo ofenzivno, delujemo v smislu zagotavljanja miru, je pa ogromno nasprotnikov, ogromno improviziranih eksplozivnih sredstev, ki lahko ogrožajo varnost in življenja naših vojakov. Tako, ko stigmatizirate ta vozila in ko o teh vozilih govorite zelo negativno, takrat pomislite, da odločate o življenju in smrti tudi naših vojakov, kar pa ni kar tako. In številka 50 ni taka, da bi se iz tega delalo norca, da bi prekomerno zagotavljali tovrstna vozila, ampak je, kot rečeno, racionalizirano na tisto najnujnejše kar potrebujemo. Glede vozil 4x4 za enkrat še vedno uporabljamo humveeje in jih bomo porabljali dokler se jim njihova življenjska doba ne bo iztekla, so pa ta vozila 4x4 še bolj varna, ker imajo podvozje v, ker v primeru minsko eksplozivnih sredstev zagotavlja še večjo varnost. Transportna helikopterja, ne kupujemo bojna helikopterja, ne kupujemo neka ofenzivna helikopterja, ki jih ta država potrebuje. Naša helikopterska flota je izjemno stara, žal. Ko jaz kot minister dobim poročilo in označeno z rdečo in zeleno koliko je naših helikopterjev plovnih, je včasih slika zelo neprijetna, ker je zaradi starosti naših helikopterjev zelo veliko časa so na raznih vzdrževalnih in popravljalnih delih in kot sem vam v prejšnjih slajdih pokazal naši vojaški piloti opravljajo ogromno dela pri helikopterski nujni medicinski pomoči, pa tudi pri gorskem reševanju in logično je, da enostavno je treba tudi to floto posodabljati.

Glede transportnega letala smo že povedali. Mi ne kupujemo ali pa ne bomo kupovali nekih pregrešno dragih velikanskih transportnih letal, s katerim ne bi vedeli kaj početi, ker bi bil strošek vzdrževanja tako velik kot je skoraj obrambni proračun Republike Slovenije, ampak razmišljamo o nam primernih letalih, letalih, ki bodo imeli doseg v območju, kjer tudi delujmo in kjer bodo lahko pripeljali neko ustrezno težo opreme in osebja.

Glede infrastrukture. Ne vem koliko poslancev Odbora za obrambo ste že obiskovali morda tisti v Odboru za zdravstvo manj, govorim o naših vojašnicah in infrastrukturi, ki jo ima ta obrambni sistem. Večji del te infrastrukture je še iz časov bivše JLA je še morda iz samih začetkov teritorialne obrambe. Ti objekti so dotrajani, stari in ko danes gledamo koliko vse to stane obnova, vzdrževanje teh objektov, enostavno velikokrat pridemo do zaključka, da je ceneje in racionalneje za to državo, če bi te objekte enostavno porušila in zgradila popolnoma nove. Poskušali bomo z nekim projektom, kjer bi zgradili eno tako referenčno vojašnico, kjer se da pokazati, da se z ustreznimi sredstvi racionalno da zgraditi tudi ustrezno infrastrukturo. In kar je zelo pomembno, osebna oprema vojakov, jaz verjamem, da nekateri mislite, da je uniforma lok in frača vse kar vojaki potrebujejo, ampak danes so stvari mnogo bolj kompleksne, mnogo bolj zahtevne. Ravno včeraj sem bil na Medvedjaku, kjer sem polagal venec pri tisti tragični bitki, ki se je zgodilo na Medvedjaku, ko je agresorska JLA raketirala tisti konvoj, blokado transportnih vozil in tam je bil ubit tudi en pripadnik Teritorialne obrambe gospod Uršič, in ko sem se pogovarjal s svojci in pripadniki Teritorialne obrambe, ki so dol sodelovali, pač zadel ga je del izstrelka v glavo, če bi imel čelado bi najverjetneje preživel. Takratni teritorialci so se bojevali s kapami in ne s čeladami. In tudi zato je to zgolj eden izmed primerov, ki je zelo pomemben in kaže na to, kako pomembna je tudi osebna oprema naših vojakov in tudi s tem zakonom bomo to opremo zagotavljali.

Če bodo šle zadeve v prihodnosti tako, kot so predvideni izračuni, potem bodo naši obrambni izdatki do leta 2026 rasli približno takole: do leta 2022 naj bi dosegli 1,5% BDP, do leta 2026 pa 2 %. Zeleno so investicije, rdeče operacije in modro osebje oziroma plače. V to zeleno je na nek način zakon o katerem se tudi pogovarjamo. Ti izračuni so narejeni na predpostavki, da bo letošnji upad BDP 7 % in da bo v prihodnjih letih povprečna gospodarska rast 3 % letno. Na teh osnovnih parametrih in na teh vhodnih podatkih so narejeni ti izračuni. Tako bi izgledal obrambni proračun v prihodnjih letih ob sprejemu tega zakona.

Za konec pa še naslednje. Ta zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski, ki je sedaj s strani nekaterih zelo negativno obravnavan, še enkrat poudarjam, da to ne gre za zakon, ki bi zagotavljal eno specifično investicijo, ampak smo v okviru enega zakona zbrali vse investicije, ki jih bo Slovenska vojska peljala v prihodnjih šestih letih. Ko pravite, da je treba ta zakon odpovedati, potem pravite po drugi strani, da je treba Slovensko vojsko ukiniti, ker brez tega zakona vojska v prihodnjih 6 letih ne bo imela nobenih investicij. In so to zagotovo minimalna potrebna sredstva za preživetje Slovenske vojske. Načelnik Generalštaba bo potem kasneje lahko povedal po izračunih, ki jih je naredila vojska, da so sredstva, ki bi jih potrebovala vojska mnogo večja, ampak to je trenutno največ kar lahko v državi zberemo za te namene. Predvsem pa bi ta zakon pomenil tudi bistven premik v zagotavljanju višje stopnje naše nacionalne varnosti. Ker najprej smo sami odgovorni za svojo lastno varnost, pa nenazadnje tudi večjo kredibilnost v mednarodni skupnosti. In nenazadnje imel bo tudi pozitivne učinke na slovensko gospodarstvo. Tudi zakon predvideva, da je v vseh teh investicijah potrebno ves čas obveščati slovensko gospodarstvo in jih v največji možni meri tudi v vseh zadeve vključevati.

Tako da zaključim s tem, za trenutno Vlado Republike Slovenije sta pomembni obe vrednoti, tako zdravje kot tudi varnost. Zato bo Vlada v prihodnosti namenjala vse napore, da zagotovi ustrezna sredstva za investicije na področju zdravstva, kot tudi na področju obrambe. Zato vlada ni dileme, pomembni sta obe področji.

Hvala lepa, gospod minister za vašo predstavitev.

Trenutno imamo 5 prijavljenih. Ima pa seveda prednost predlagatelj, zato dajem besedo poslancu Mihi Kordišu. Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoči. Kar smo slišali od ministra Tonina je bilo v neki meri zavajanje, ampak do teh konkretnih točk še pridemo. Je pa povedal nekaj po resnici in to je treba priznati, da kar se v tem hipu dogaja s prioritetnimi usmeritvami te države, ni novo. Neka logika, da je potrebno denar sipati prednostno v orožje namesto, da se ga daje v koristne investicije, pa da se ga daje v zdravstvo, je prisotna že najmanj desetletje. To je prioriteta, ki so ji sledile tudi pretekle vlade. In že za pretekle vlade smo se v Levici postavili proti temu, da gre denar za orožje, ne pa da gre denar za zdravstvo in za blaginjo. In v začetku sodelovanja s prejšnjo vlado, to je Vlada Marjana Šarca, smo tudi uspeli. Uspeli smo odpovedati to brezvezno nabavo oklepnikov 8x8, ki bi se jih kupovalo samo za potrebe okupacije više manje v okviru zveze Nata.

Se je pa v zadnjih mesecih odvila epidemija Covida-19, ki je še bolj jasno razgalila, kako zelo je slovenski javni zdravstveni sistem podhranjen. Ja, v epidemiji se je držal dobro, ampak držal se je zaradi požrtvovalnosti kadra in držal se je kljub temu, ker je podhranjen. Lahko smo spremljali grafe, spremljali smo stolpičke ministra Tonina o tem, kako bodo rasla sredstva za orožje. Morda je kdo od vas, kolegice in kolegi, opazil, da podobnih stolpičkov, kako bodo rasla sredstva za javno zdravstvo, nismo videli, pa čeprav je minister Tonin povedal, da sta oba segmenta, torej in zdravstvo in vojska, pomembna. Ampak očitno je ta enaka pomembnost obeh segmentov v tem, da bodo nabave orožja dobile svoj zakon, dobile zakonsko ubesedenih in potrjenih 780 milijonov evrov, dočim za investicije v zdravstveno infrastrukturo, ki razpada, dobesedno razpada, in v opremo … minister Gantar pravi takole, citiram: »Vsak milijon iz proračuna bo težko zagotoviti.« Pa še malo citatov ministra Gantarja, nedavnih, v zadnjem mesecu dni so nastali: »Denar za infekcijsko kliniko se še išče.« O novem UKC-ju pa minister Gantar, minister za zdravstvo, pravi, citiram: »da se je potrebno začeti vsaj dogovarjati.«

Skratka, medtem ko nam zdravstvena infrastruktura razpada, medtem ko ljudje bežijo iz skrbstva zaradi težaškega dela, slabih pogojev, medtem ko nam tisoče in tisoče in tisoče ljudi manjka v javnem zdravstvenem sistemu, ta Vlada pripravlja enormno trošenje javnih sredstev za potrebe zveze Nato. In to me pripelje morda do krovne manipulacije, ki je vodila odziv ministra Tonina, pa da sem še enkrat pošten, to so argumentacijske linije, ki so jih ubirali tudi njegovi predhodniki, tudi če so bile na oblasti liberalne koalicije, češ moramo se zavarovati, moramo okrepiti obrambni sistem, obrambni sistem je tisti, ki je tudi za časa finančne krize največ plačo in tako naprej in tako naprej. Predvsem nimamo obrambnega sistema. Ne s tako politiko, kot jo vodi politični razred.

Srednji bataljonski skupini se ne gradita za obrambo domovine, gradita se za ofenzivno delovanje v tujini. Za misije, za okupacije, za podaljšek zveze Nato. Ekspedicijski korpus zveze Nato v Levici radi rečemo. Ker je to točen opis, kakšna je vloga tako zgrajene slovenske vojske. In zdaj za to, da bomo podpirali s havbicami, z oklepniki in s človeškimi življenji imperialistične ambicije vodilnih držav članic Nato pakta, Združenih držav, naj mošnjo slovenskega proračuna široko razvežemo, damo ogromnih 780 milijonov evrov tujim vojaško industrijskim kompleksom za orožje, ki ga sploh ne rabimo. Medtem nam pa bolnišnice razpadajo, kader se stara, ljudje bežijo.

Nisem v uvodni predstavitvi današnjega sklica govoril pavšalno, kot je očital, manipulativno, minister Tonin. Govoril sem kot konkretno, navajal sem konkretne primere, navajal sem tudi konkretne številke. Ni bilo pa kaj preveč konkretnega to, kar smo lahko poslušali zadnjih 10 ali 15 minut, nisem gledal na uro, zaveze do zveze Nata. Zaveze do Nato pakta, to je neka taka magična fraza, s katero se metanje denarja za orožje zmerom utemeljuje. Ampak nikjer v zgodbi pristopa k Nato paktu se nismo pod nujno z golim članstvom v Nato paktu zavezali za 50 oklepnikov 8x8, za 400 lansirnikov protiletalskih raket, za 16 havbic in tako naprej. K temu se nismo zavezali nikjer na način nujnosti sodelovanja v Nato paktu, kot prvo.

In kot drugo, kaj pa zaveza do ljudi? Zaveza do Nata, zaveza do Nata, zaveza do Nata. Mislim, kaj pa zaveza do slovenskega javnega zdravstvenega sistema? Kaj pa zaveza do javnega zdravja slovenskih državljank in državljanov? Še posebej v luči razmer Covida-19, ki ni prišel in šel, ampak je tu in bo tu z nami še naprej. Pojav novih epidemij, novih nalezljivih bolezni, tudi v bodoče, ne samo, da ni izključena možnost, prej je verjetnost.

Minister Tonin je dejal, češ da v Levici s tem, ko vztrajamo, da se denar nameni za krepitev javnega zdravstvenega sistema, ne pa za nabave orožja, nekako ustvarjamo podobo, da si bo zdravstvo v bodočnosti trgalo od ust, medtem se bodo pa orožarji kopali v denarju. Ampak to oboje se v resnici že zdaj dogaja. Že zdaj je to slika prioritet političnega razreda. V zdravstvu si že zdaj trgajo od ust, mednarodni orožarji se že zdaj valjajo v bogastvu. Pa zdravstvo rabimo, orožja za okupacijo Afganistana, Malija in ne vem katere še države globalnega juga še, pa zagotovo ne.

Nadaljeval bi z odzivom na trditev gospoda Tonina, češ kako je Slovenska vojska ustavna kategorija in zaradi tega jo moramo negovati in to. To je še ena v seriji manipulativnih izjav. Tako kot z golim sodelovanjem v Nato paktu tudi to, da je Slovenska vojska ustavna kategorija ne pomeni, da moramo kupovati oklepnike, s katerimi se bomo vozili 10 tisoč kilometrov stran izven meja slovenske domovine. Lahko me postavite na laž in mi poveste, kje v slovenski Ustavi piše, da bomo kupili oklepnikov 8x8 50 komadov, oklepnikov 4x4 50 komadov, da bomo kupovali transportno letalo, helikopterje, havbice, 16 havbic, če jih postavimo sredi Ljubljane, lahko z njimi streljamo na Reko. Toliko o tem, koliko je to zares orožje za obrambo domovine. Ni. Je za kakšne stepe pa polsušna območja globalnega juga pa zelo primerno. Tega ne piše v slovenski Ustavi.

Nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, je dejal minister Tonin. Ampak poglej ga zlomka, ta neka truistična izjava, zmerom velja samo, ko se pogovarjamo o nabavah orožja. Ko se pogovarjamo o tem, da je potrebno okrepiti slovenski javni zdravstveni sistem in vanj usmeriti denar, pri tem, da si lahko predstavljamo, da vemo, do neke mere, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, vemo, da se populacija stara, vemo, da imamo zdravstvo podhranjeno, vemo, da se nam infrastruktura sesuva in tako naprej, to pa očitno ne velja. In potem 10 minut gledamo tabelice in stolpičke, kako bodo pod pokroviteljstvom te Vlade sredstva za vojne nabave rasla v nebo, stolpički, kako naj bi okrepili javni zdravstveni sistem in kako naj bi šla takole sredstva gor, pa umanjkajo. Pri tem, da so relativno sredstva za zdravstvo padla z 8,5 na 7,9 % BDP-ja med leti 2015 in 2018, ta podatek smo dobili, medtem so se pa sredstva za vojni proračun dvignila z 0,93 % na 1 %. Se pravi, zelo jasno se zrcali v teh številkah zaveza političnega razreda k prioriteti za mednarodne orožarje, ne pa k prioriteti za javni zdravstveni sistem. To, kolegice in kolegi, v razmerah epidemije Covida-19 ne bi smelo biti več sprejemljivo, če bomo kupovali havbice, če bomo kupovali oklepnike za operacije na tujem, potem seveda denarja za operacije doma ne bo. In UKC bodo ostali podhranjeni in bolnišnice bodo ostale razsute in ne bo primerne opreme in kadra bo še naprej manjkalo. Je epidemija COVID-19 pokazala zelo jasno to kar v Levici sicer govorimo že od začetka, da je zasebno zdravstvo no go in ni sposobno zagotavljati in pokrivati zdravstvenih potreb prebivalcev in prebivalk. In potem nam minister Tonin očita, češ kako smo v Levici odgovorni, da zasebniki ne sprostijo postelj pa ne sprostijo postelj pa zaradi tega, ker na vsak način vodijo kapacitete zato, da bi zaslužili. Seveda, peljejo jih tržno z zdravstvenimi kapacitetami, delajo kakor z biznis dejavnostjo, ne pa kot s človekovimi pravicami. Predej absurden očitek nam socialistom, ki smo za to, da zasebnih bolnišnic v resnici sploh ne bi bilo, da bi imeli dovolj dober, krepak javni zdravstveni sistem, da je javnih bolnišnic v javni lasti pod javno upravo zgrajenih in vzdrževanih za potrebe prebivalstva dovolj. Pa do tega ne bomo prišli sami od sebe, do teme bomo prišli s politično zavezo, s tem, da bomo izbrali investiranje v zdravniške postelje namesto investiranja v granate in patrone. Brez te politične odločitve pa do tega ne bomo prišli. In zdaj, po epidemiji oziroma v času epidemije COVID-19, predstavnik Vlade še naprej zagovarja privatizacijo zdravstva. Morda mu je ta del malce ušel v tej predstavitvi, je pa zelo jasno s tem, ko se pušča zdravstveno blagajno, ki je plačnik storitev in materiala, zdravstveno podhranjeno. Pa ko se pušča bolnišnice, ki imajo še minuse iz preteklosti, 60 milijonov neizplačanih obveznosti, s tem se ustvarja tenzija v sistemu, finančna podhranjenost, s tem se pripravlja teren za to, da se bo zdravstvo privatiziralo. In vedno bo argument, ja nimamo denarja v proračunu, nimamo denarja v proračunu, nimamo denarja v proračunu… Seveda ne, če ste ga dali za to, da ste kupili oklepnike. In zato ta diskusija ni samo zdravstvo ali orožje, je tudi zato, da zagotovimo in zavarujemo in okrepimo javno zdravstvo, ker trenutna oblast dela vse, da bi javno zdravstvo postalo stvar preteklosti, razen seveda v / nerazumljivo/. Tudi ne drži, da sem o transportnem letalu govoril posmehljivo, je pa res, da je pač to transportno letalo namenjeno oskrbi ekspedicijskega korpusa Slovenske vojske na misijah za tuje interese in ni namenjeno, ne vem, vzdrževanju osnovne blaginje slovenskih državljank in državljanov. Tudi vsako transportno letalo potrebuje svoje zaledje, potrebuje tehnike, potrebuje infrastrukturo, kar nanese tudi kar nekaj denarja. Zdaj, pač to infrastrukturo imaš, zakaj bi imel samo eno letalo, zakaj jih ne bi imel deset. Zakaj ne bi imel cele flote, pa zakaj bi imel to samo v vojski, zakaj ne bi imel celega podjetja, ki je lahko družbeno koristno nalogo transporta potnikov in blaga opravlja. A ja, saj res, saj smo ga imeli, pa ste ga prodali. Saj je sprivatiziralo Adrio Airways. Adria je bila namerno pognala v stečaj zaradi tega, da jo je/ nerazumljivo/ izčrpal in kar na enkrat smo ostali brez letalskega prevoznika, pride epidemija, letala nema. In seveda pač ni neka alternativa za to družbeno koristno nalogo nacionalnega letalskega prevoznika to, da imamo vojaško letalo s prednostno nalogo oskrbovanja ekspedicijskega korpusa. Zelo podobno je veliko manj kot želi minister Tonin prikazati, zgodba z nabavo teh transportnih helikopterjev, češ ja saj bomo kupili transportne helikopterje za to, da bodo iz teh 780 milijonov evrov zato, da bodo te transportni helikopterji družbeno koristni. Ni res. Ni res. Te transportne helikopterje se kupuje za orožarske potrebe. Spomnimo, da je stranka, ki v tem hipu vodi resor za obrambo, konec koncev verjetno usmeritev cele vlade zato, da se nujno medicinsko pomoč, gorsko reševanje in to, kar tudi helikopterji Slovenske vojske počno, v celoti sprivatizira. Ne dolgo nazaj so sklicali sejo odbora na to temo. Danes nam pa minister Tonin iz te iste stranke razlaga, kako moramo kupiti helikopterje za vojsko, da bodo opravljali nujno medinsko pomoč in gorsko reševanje. Ne gre skupaj. Ne gre skupaj, se ne sestavi. Če izločimo iz nalog helikopterjev Slovenske vojske opravljanje nujne medicinske pomoči in gorskega reševanja, potem praktično ostanejo helikopterji v vojski in nabava novih helikopterjev samo za vojne potrebe. Ob tem so ti helikopterji v resnici namenjeni tudi vlogi za podporo specialnim enotam v sklopu sodelovanja s Hrvaško, Bolgarijo, Madžarsko. Tu je na delu pogodba, da imajo, imamo, saj je tudi Slovenija zraven, v okviru Nata specialno enoto. To, kako naj bi kupovali vojaško tehniko in potem nabave vojaške tehnike opravičevali s civilno rabo je za lase privlečeno. Je propagandni »štiklc« za to, da se kupuje orožje, namesto da bi se vlagalo v neke vitalne družbene podsisteme kot je zdravstveni sistem. In podobno tudi drugi argumenti o varnosti vojakov, češ, moramo kupiti oklepnike zato, da bomo zavarovali slovenske vojake na njihovih nalogah. Ja, če vojske ne pošlješ v Afganistan…