Prehajam na določitev dnevnega reda seje Odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Dne 8. 7. 2020 ste prejeli še obvestilo o razširitvi dnevnega reda, tako se dnevni red seje razširi z naslednjo točko dnevnega reda: pod točko 4. Osemnajstmesečni program Sveta Evropske unije (1. julij 2020 – 31. december 2021). Dnevni red seje Odbora je tako določen na podlagi 154.d člena Poslovnika Državnega zbora.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG STALIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE DO PREDLOGA UREDBE EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA O VZPOSTAVITVI PROGRAMA ZA UKREPE UNIJE NA PODROČJU ZDRAVJA ZA OBDOBJE 2021–2027 IN RAZVELJAVITVI UREDBE (EU) ŠT. 282/2014 (PROGRAM EVROPSKE UNIJE ZA ZDRAVJE). Gradivo smo prejeli od Vlade 2. julija 2020 na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o sodelovanju med Državnim zborom in Vlado v zadevah Evropske unije. Skrajni rok za njegovo obravnavo v Državnem zboru je 17. julij 2020. Gradivo je bilo v skladu z določili Poslovnika Državnega zbora dodeljeno v obravnavo Odboru za zadeve Evropske unije kot pristojnemu odboru in Odboru zdravstvo kot matičnemu delovnemu telesu. Slednjega je obravnaval na 39. nujni seji, 10. julija 2020 in sprejel mnenje, ki smo ga prejeli. Naprošam gospo državno sekretarko doc. dr. Jernejo Farkaš – Lainščak, da nam predstavi predlog uredbe in zlasti predlog stališča Republike Slovenije.

DR. JERNEJA FARKAŠ – LAINŠČAK: Hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci, lepo ponedeljkovo dobro jutro vam želim.Naslavlja pravzaprav dve veliki skupini ukrepov. Eno so vrzeli, ki jih je pač razkrila pandemija COVID-19, to so v zvezi z razvojem proizvodnje zdravil, oskrbo z opremo v bolnišnicah, kadri, uvajanjem torej digitalnih orodij in storitev in pa potrebno po tem ohranjanju dostopa do osnovnega blaga in storitev v času krize. Po drugi strani naslavlja dodatne izzive, ki sicer zaznamujejo redno delovanje sistemov zdravstvenega varstva v Evropski uniji kot so seveda neenakosti v zdravju, zdravstvenem varstvu, med skupinami prebivalstva, državami, regijami, dostop do preventivnih in kurativnih zdravstvenih storitev, to veliko breme kroničnih nenalezljivih bolezni, potem seveda neenakomerna porazdelitev zmogljivosti sistemov zdravstvenega varstva, ovire pri uvajanju digitalnih inovacij in seveda vse večje breme tako imenovanih okoljskih determinant zdravja, se pravi v povezavi z onesnaženostjo okolja, zlasti vode, tal in zraka. Kakšno je stališče Republike Slovenije? Torej Republika Slovenija podpira predstavljeni Program EU za zdravje tako v tej prvi luči, se pravi luči okrevanja držav članic po COVID-19 epidemiji, kot tudi z vidika nadaljevanja delovanja samostojnega programa za zdravje, ki je skozi v bistvu že pretekle tri programe prispeval h krepitvi zdravja širom Evropske unije. Nov program nekako bo bistven za zagotavljanje, da Evropska unija ostane najbolj zdrava regija na svetu, da ima na voljo možna orodja za reševanje zdravstvenih izzivov na nacionalni ravni pa tudi na ravni EU in da bo bolje pripravljena na vse nove nevarnosti za zdravje, ki bi lahko tudi v prihodnje ogrozile prebivalstvo. Še posebej pozdravljamo in podpiramo torej ukrepe zdravstvenega programa, ki prispevajo k cenovni dostopnosti in dosegljivosti zdravil in ukrepe za razvoj novih protimikrobnih zdravil, ki podpirajo različne vrste preventivnih programov, ki se nanašajo zlasti na glavne dejavnike tveganja za zdravje, na dejavnike nezdravega življenjskega sloga, se pravi uporaba tobaka, alkohola, nezdrave prehrane, nezadostne telesne dejavnosti, tako v delovnem, kakor tudi v drugih okoljih. Hkrati pa seveda menimo, da je potreben tukaj tudi večji poudarek na varovanju duševnega zdravja in ne samo zgodnji prepoznavi drugih, ampak tudi dejavnikov tveganja za duševno zdravje oziroma zgodnjo prepoznavo duševnih motenj.

Nadalje, podpiramo ukrepe za razvoj digitalnega zdravja, se pravi potrebo po nadaljevanju te digitalne transformacije zdravstvenih sistemov in vpeljavo digitalnih orodij in storitev za vse populacijske skupine, tudi za ranljive. Podpiramo predlog izvajanja skupne politike na način, da se Evropska komisija z zdravstvenimi organi držav članic v tej usmerjevalni skupini posvetuje in da seveda upošteva prednostne naloge, strateške usmeritve nacionalnih, torej posameznih držav članic. Močno pa pozdravljamo tudi dejstvo, da bo v program vključen tudi vidik naložb v tako imenovano kritično zdravstveno infrastrukturo. Se pravi vseh tistih dejavnosti, ki prispevajo potem k neprekinjenosti in celovitosti delovanja sistemov tudi v kriznih razmerah. Želimo pa spodbuditi Evropsko komisijo na dveh področjih in sicer, da kot splošni cilj doda ukrep prilagajanja sistemov zdravstvenega varstva staranju prebivalstva in seveda, da vključi v predlog uredbe kot eno od prednostnih področij naložb tudi vidike dolgotrajne oskrbe, krepitve primarne ravni zdravstvenega varstva in te integrirane povezane oskrbe. Poleg starejših kot ene od ciljnih populacijskih skupin, ki jo želimo naslavljati, pa seveda kot posebno ciljno skupino želimo izpostaviti tudi skrb za zdravje otroke in sicer celostno, vse od bom rekla krepitve zdravja, delovnega in življenjskega okolja bodočih staršev, potem seveda tudi kakovostne, celovite prenatalne oskrbe v času nosečnosti in potem tudi kasneje multisektorsko v obdobju otroštva in mladostništva. To se nam zdi, da je pravzaprav z vidika zagotavljanja zdravja, javnega zdravja in pa seveda za izboljšanje zdravja kot vseh teh ključnih populacijskih skupin zelo pomembno.

Hvala doc. dr. Jerneji Farkaš – Lainšček za predstavitev.

Na 13. izredni seji, 10. julija 2020, je gradivo k 1., 2. in 3. točki obravnavala tudi Komisija Državnega sveta za mednarodne odnose in Evropske zadeve ter sprejela mnenje, ki smo ga prejeli. Za predstavitev mnenja naprošam gospoda Igorja Antauerja.

Hvala lepa gospod predsednik. Lep pozdrav vsem skupaj.

Res je, mi smo obravnavali ta predlog stališča Republike Slovenije do predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa za ukrepe Unije na področju zdravja za obdobje 2021–2027 in razveljavitvi Uredbe, da je ne berem, glede na to, da je že bila prebrana. V razpravi je Komisija podprla splošne cilje Programa EU za zdravje, kar pomeni, da lahko s predlaganim proračunom v višini skoraj 10 milijard evrov pomembno prispeva k okrevanju po COVID-19, saj v ospredje postavlja krepitev zdravja prebivalstva, večanje odpornosti zdravstvenih sistemov in spodbujanje inovacij v zdravstvenem sektorju. Ob tem pa izpostavlja vprašanje ustrezne pripravljenosti zdravstvenih sistemov EU na dolgoročne, tudi čezmejne nevarnosti za zdravje. V zvezi s financiranjem področja zdravja Komisija ugotavlja, da bodo v naslednjem finančnem obdobju namenjena finančna sredstva tudi preko drugih instrumentov financiranja, ne le v okviru Programa EU za zdravje. Pri tem bodo ključnega pomena sodelovanje med različnimi programi in skupni cilji politik. Komisija predstavlja pomanjkljivosti med cilji Programa EU za zdravje, kar pomeni, da je, poleg pripravljenosti in odzivanja na krizo pomembno obravnavati tudi naslednje izzive, ki lahko prispevajo k boljšim zdravstvenim sistemom: tukaj dodajam samo, da je bilo v razpravi dosti govora, da je celoten program zelo usmerjen v pandemijo oziroma v COVID in da smo nekatera področja pozabili. Naj omenim, preden bom šel naprej, da imamo na področju raka prognozo 2035 bo zbolel vsak drugi moški državljan EU in vsaka tretja ženska, da imamo nepopisen problem z mišično kostnimi obolenji v korelaciji do dela kardiovaskularne zadeve in vse to se na nek način odraža ne samo na absentizmu v gospodarstvu - vedite, da je v Sloveniji tukaj velik problem, ker so se povečali izdatki na to področje, enako je tudi v Evropski skupnosti. Komisija je izpostavila posebne pomanjkljivosti, in sicer je ugotovila, da v pripravo Predloga stališča bi veljalo vključiti tudi Ekonomsko–socialni svet. Zakaj? Ker je to korelirano tako z delovnimi razmerji in tudi ostalim bivanjem, hkrati pa tudi pogreša v tem dokumentu izpostavitev dveh evropskih agencij, ki delujeta na tem področju. To je EU-OSHA oziroma Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu ter Eurofound, ki se ukvarja z living in being conditions oziroma s pogoji življenja in dela v Evropski uniji. Naslednja stvar, na katero je opozorila v razpravi je - med splošnimi cilji programa bi morala biti v ospredje dan, poudarjena krepitev javnega zdravstvenega sistema. Videli smo, kako, kaj se dogajalo s temi zasebnimi sistemi v času pandemije. Kot specifični cilj, ki predstavlja predpogoj za izboljšanje zdravja ljudi in celotne družbe bi bilo potrebno dodati ustrezne preventivne programe za promocijo zdravja na delovnem mestu. Naj tukaj omenim, z neko analizo pred petimi leti, ki je bila / nerazumljivo/, smo ugotovili, da Sloveniji za poškodbe pri delu in poklicne bolezni zapravimo približno 400 milijonov evrov. Kot posebno ciljno skupino je potrebno izpostaviti skrb za dementne osebe, kar je sicer delno tudi v programu, ko govori o staranju. Na ravni EU je potrebno zagotoviti ustrezno urejanje standardov in načrtov za delovanje zdravstva v primeru odzivanja na nenavadne dogodke, pandemije, epidemije, pa tudi naravne nesreče. Vidite kako je s standardi zdaj ravno v tem primeru in ti standardi bi morali biti enotni za celotno Evropsko unijo. Pomanjkanje delovne sile v zdravstvu in njen odliv v druge države članice ne bo možno rešiti zgolj z digitalno preobrazbo ter z bolj integriranim in usklajenim delom ter izvajanjem dobrih praks, temveč z uvajanjem boljših pogojev dela teh ljudi. Nenazadnje učinkovito obvladovanje različnih stopenj absentizma na delovnem mestu, kar sem že omenil prej. Mislim, da je zelo pomembno poudariti tudi to, da je prenos dobrih praks med državami članicami, čezmejno sosedsko, pa tudi širše zelo pomembno prvič za cenejše obvladovanje kriz, ne samo kriz, ampak tudi absentizma.

Komisija za mednarodne odnose in evropske zadeve Dražvnega sveta je soglasno sprejela mnenje, da podpira Predlog stališča Republike Slovenije do predlagane uredbe. S tem pa sicer predlagala predlagatelju, da upošteva razpravo iz tega. Hvala lepa gospod predsednik.

Hvala dr. Igorju Antauerju za predstavitev. Preden začnemo z razpravo poslank in poslancev, imamo še nekaj pooblastil in sicer gospod poslanec Branislav Rajić, kvota SMC, gospod Jani Ivanuša nadomešča gospoda Zmaga Jelinčiča Plemenitega in gospod Edvard Paulič nadomešča gospoda Igorja Pečka. Prvi se je k razpravi prijavil dr. Trček.

Hvala. Lep pozdrav vsem skupaj. Saj v bistvu poročevalec Državnega sveta z ogromno izkušnjami s tega področja, če ste ga pozorno poslušali je zelo lepo povedal, zakaj je ta zgodba tako kot je pred nami relativno prazna. Po drugi strani se seveda nek obseg sredstev, ki je tam nekje na ravni celo nekoliko več kot proračun Republike Slovenije zdi ogromno denarja. Ampak če to razdelimo na sedem let, pa gledamo kakšne druge postavke proračunske Evropske unije so to relativno drobiži si upam trditi. Zdaj, kakorkoli že obračamo Socialni demokrati se seveda tudi znotraj politične afiliacije, kateri pripadamo zavzemamo za oblikovanje evropske zdravstvene unije. Tisti, ki me poznate kot zgolj resnega na področju tega odbora se že šesto leto zavzemam za bolj jasno definiranje tudi socialne unije, vključno z minimalno plačo na ravni EU. Če se pa hočemo resno pogovarjati o zdravju moramo začeti, kot je tudi povedal poročevalec Državnega sveta pri vprašanju, kaj nam zagotavlja zdravje? Zagotavljajo nam ga ustrezni delovni in bivalni pogoji. In tukaj je nekako začetek in tukaj se tudi strinjam, da neke dosti bolj debele proračunske postavke znotraj evropskega proračuna, kohezijskih sredstev in tako naprej, so premalo fokusirane v tej smeri, čeprav verjetno še vedno obstaja tam v okolici Dublina neka ustanova, ki se s tem ukvarja, še kot mlad raziskovalec več kot 20 let tam sem bil nazaj, ko smo se pogovarjali o teledelu. Evo, kar imam na koncu jezika "laprdanje" o digitalnih transformacijah, preobrazbah kaže zgolj na neko praznino Evropske politike. O tem je bilo smiselno govoriti v drugi polovici 80-ih let. To je približno tako, kot rečemo šali kot da bi Stane Dolanc, ko so odpirali, kdaj je bilo konec 80-ih železarna na Jesenicah, tisti novi del, rekel, da je pa treba Slovenijo elektrificirati. In tukaj nas čaka neki veliki premik od nekih občih mest na neko raven izvedenosti. Če bi se nekaj morali naučiti iz te COVID zgodbe, se bi morali naučiti, kako zelo pomembno in potrebno je javno zdravstvo. Kako ne moremo, državna sekretarka je rekla vrzel, ta neka vrzel je pogostokrat povezana s pohlepom ali če hočete z dobičkonosnostjo farmacevtsko zdravstvenega lobija. Že večkrat sem rekel, da je ena od prehodnih nizozemskih resornih ministrov se zelo prizadeval v luči tega, kar se tukaj navede kot ena od ključnih točk, cenovna dostopnost, podpiranje inovacij zdravil, zlasti tako imenovana biološka zdravila. Spomnimo se raznih nabirk, Evropska unija kot dejansko najbogatejši del sveta je prebogata, da bomo mi zbirali neke plastične zamaške, da bo lahko nek otrok ali ne otrok deležen doze nekih zdravljen. In ne vidim jasne dikcije in naslavljanja tega, ne v tej uredbi, niti v predlogu stališča Republike Slovenije. Niti v smeri javnega zdravstva, niti v smeri, kje je pač nek plafon cene teh zdravil. Seveda se bo našel nek ekonomist, s kakega faksa, ki je član / nerazumljivo/, pa bo tam začel govoriti, kako pač ta razvoj stane, gor in dol, pri tem se pozabi, da zelo pogosto ta razvoj inicialno plačujejo državni proračuni, vključno recimo s tistim zdravilom, kaj je bil že Kris, skratka tega nekako ne vidim v zadostni meri tukaj zajetega. Tudi ni zajeto to, kar je bilo omenjeno, cela vrsta rakov v starajoči se družbi. Lahko bi govoril o diabetesu, kot neki epidemiji, ki omogoča že pandemijo, ratala pri nas, pa se na to pozablja, tudi demenca je bila nekako omenjena. Verjetno, če resno mislimo to, ne pa pol s figo v žepu se bi bilo treba tudi pogovarjati o neki skupni košarici za vse Evropejce in Evropejke, tudi kako to financirati, tudi transferji. Seveda, če se pogovarjamo pa o nekih prenosih praks, tukaj pa trčimo ob zelo raznolike zdravstvene sisteme. Verjetno bo potrebna tudi neka resna debata, kako priti do več sredstev, tudi v nacionalnih zdravstvenih sistemih. Skratka, cel niz nekih zadev, ki jih ta pod posledico COVID-19 spisan dokument nekako ne vsebuje oziroma vztraja na nekih občih mestih. Če bi jaz hotel hudičev advokat bi lahko tukaj težil relativno sveži državni sekretarki naj mi pojasni, kaj bo pa digitalna transformacija zdravstvenih sistemov. Pa vas ne bom tega spraševal, ker pač niste strokovnjakinja za to, ste strokovnjakinja za neko drugo področje. Veseli me, da tukaj po dolgem času vidim Ljudmilo in te pozdravljam. Tudi naša četica evroposlancev in poslank je relativno majhna, ampak to je neko področje, kjer bi se ne glede na levo, desnosučnost lahko našel vsaj več kot nek minimum skupnega razmisleka, v katero smer naj gredo zdravstveni sistemi. Navsezadnje sva Jelka Godec, dokler je lahko razmišljala z lastno glavo in jaz, čeprav pripadava relativno različnemu delu političnega spektra, to zmogla. Na tej točki bi se ustavil, čeprav bi verjetno lahko še dve uri govoril o tej tematiki. Hvala za besedo.

Hvala dr. Trčku za razpravo. Besedo predajam mag. Andreju Rajhu.

Hvala lepa predsedujoči za besedo. Tema, ki jo danes obravnavamo je zelo pomembna, saj govorimo o vzpostavitvi programa za ukrepe na področju zdravja za leto 2021 do 2027 in seveda se marsikaj začne na delovnem mestu. Pri nas je zdravje in varstvo na delovnem mestu še vedno nekako postranska tema, se z njo ne ukvarjamo na način, ki bi bil primeren in potreben. Spomnimo se samo absentizma, ki je prisoten v državni, paradržavni upravi, nekoliko manj v gospodarstvu, o nesrečah na delovnem mestu, to se nekako vse jemlje bolj tako čez palec neresno in seveda te neurejene razmere, ki smo jim priča imajo posledice potem vse življenje, od stresa, stres, ki povzroča raka, diabetes, sladkorna bolezen, ki povzroča potem tudi srčno-žilna obolenja in obolenja, torej tudi dolgotrajno in nepravilne delovne razmere, bolezni in okvare hrbtenice in številne s tem povezane stroške. Kot smo govorili, kot je tudi gospod iz Državnega sveta povedal, rak, to je ena zadeva 2035 vsak drugi moški in govorimo, morali bomo spregovoriti o stroških, ki so s tem povezani, torej tudi o tem, koliko mi v državno blagajno za zdravje prispevamo. Kakšni so, kateri so ti ukrepi, ki bodo te stroške zmanjšali, ker bodimo pošteni, tega denarja mi danes nimamo. Ko govorimo o evropski solidarnosti si jaz težko predstavljam, da bo en Avstrijec želel biti solidaren z nami, ko plačuje za zdravstveno blagajno 4 tisoč evrov, mi pa 2 tisoč na prebivalca. Jaz razumem, da mi želimo biti solidarni z njimi, oni pa verjetno v drugo smer ne bodo želeli biti solidarni. Pogovoriti se bomo morali tudi o plačilih v zdravstveno blagajno. Vemo, da je na primer zdaj, ko je kriza, da ima državna zdravstvena blagajna minus, da pa ima sistem dopolnilnega zavarovanja stabilno financirane. Mi bomo morali, če bomo morali zagotoviti ustrezno financiranje državne blagajne, zdravstvene blagajne, tudi v to kislo jabolko zagristi, sprejeti ukrepe, ki bodo tudi v primeru take krize, ki smo ji zdaj priča stabilizirali, zagotavljali stabilno financiranje te blagajne. Zavedati se moramo, da imamo dolgoživo starajočo se družbo in da starejša, ko je populacija, dražje je njeno zdravljene. Mi bomo morali samo iz tega naslova dolgožive družbe za zdravje nameniti več in moramo doseči pravičen in pošten družben dogovor, kako bomo to sfinancirali. Jaz se bojim, da v Državnem zboru do zdaj ta debata o zdravstveni reformi ni potekala vsebinsko, ampak predvsem demagoško. Mi bomo potrebovali za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo milijarde sredstev, milijardo, dve sredstev v bližnji prihodnosti več kot za to namenjamo danes. In bom rekel, samo fokusiranje na to, da zavarovalnice mimogrede, katerih smo vsi solastniki za svoje delovanje porabijo 60 milijonov evrov, težave, kako zagotoviti 2 milijardi, na pamet govorim preko prsta, ne bodo rešili. Vemo, da je zdravljenje raka zelo drago. In seveda je tukaj preventiva zelo pomembna. In, če želimo imeti stabilno in vsem dostopno javno zdravstvo potem bomo morali tudi kot družba in Evropa najti en konsenz. Hvala lepa.

Hvala mag. Rajhu. K besedi se je javil še gospod Nik Prebil.

Najlepša hvala gospod predsednik, kolegice in kolegi, spoštovana evropska poslanka, lep pozdrav.

Bom nadaljeval tam, kjer je zaključil kolega Rajh pri preventivi. Sam te podatke spremljam, ker so mi izredno zanimiv, ker menim, da se Slovenija v okviru zdravljena raka uvršča v eno boljših držav Evropske unije, sploh v okviru preventivnosti in zgodnjem odkrivanju tega. Tukaj sta predvsem program Dora in Svit dosegla nek po mojem mnenju zelo zelo dober napredek. Ni pa vse o preventivi raka. Vemo, da bi o preventivi morali govoriti o številčnih, če ne o vseh okvirjih zdravstvenega sistema. Nenazadnje, jaz prihajam iz zobozdravstva in nekako dobro vem, s čim se sooča naš zdravstveni sistem. Namreč neke poglede na zobozdravstvo in njegovo zdravljene so pravzaprav zelo zastareli in se v teh 30-ih letih niso niti kaj dosti spremenili oziroma posodobili. In ključna zadeva pri ravno recimo tem delu je preventiva, boljša kot je preventiva, manj imamo težav kasneje in seveda s tem povezani so tudi stroški. Zdaj slepiti bi se bilo, da bi rekli, da povezave z zdravjem niso povezani s stroški. Seveda, da so, zadeva stane, nič ni v tem svetu danes brezplačno. In več govora bomo morali nameniti temu, koliko kakšna zadeva stane in kje je potrebno namenjati več pozornosti. Sam spremljam analize OECD in OECD nam velikokrat pošlje priporočila oziroma neke usmeritve, kam bi naj šli, da bi zadevo izboljšali in tam, ko greste brati je nekaj zanimivih izhodišč, kaj vse plačuje naša zdravstvena blagajna, ki je pravzaprav nek unikum v Evropi in svetu, kjer določene storitve štejejo kot hud nadstandard in jih pač morajo v drugih državah po večini plačati ljudje sami, ne glede na to, da plačujejo zdravstveno zavarovanje. Nek vsaj pregled za začetek, če ne že sprememba nekega zdravstvenega sistema, ki vsi vemo, da ne bo prišla čez noč je več kot nujna. Se opravičujem, ker sem bil malo bolj splošen, da se še opredelim do tega programa. Sam menim, da je takšen program, ki je zdaj že četrti po vrsti, še vedno preskop oziroma presplošen in premalo ambiciozen, tako kot je premalo ambiciozen predlog stališča, ki ga Republika Slovenija prilaga k temu.

Glede na proračun, ki je predviden, te skoraj 2 milijardi v okviru dolgoročnega proračuna in še potem 8 milijard in pol skoraj v okviru instrumenta za okrevanje, ki je nov instrument. Jaz sicer, tako kot je rekel gospod Trček za nekoga sorazmerno velika številka. Če pa to razdelimo po članicah in po nekem sedemletnem finančnem okvirju pa pravzaprav ugotovimo, da tega denarja ni na pretek. Predlog Evropske komisije je sicer po vsej verjetnosti večji kot bo tisti, ki bo v okviru večletnega finančnega okvira resnično sprejet, ampak upam, da te številke vsaj ostanejo v tem okviru in da se ne bodo zmanjševale. Kar se mi pa zdi ključno v okviru zdravstva, mi moramo vedeti tudi, moramo močno ločiti v Sloveniji nujno in še kje drugje tudi, kaj pravzaprav je zdravje, kaj pa je zdravstvo, ker to sta dva različna pojma, zato smo tudi ministrstvo bivše za zdravstvo preimenovali v ministrstvo za zdravje, ker opredeljuje bistveno širši pojem skrbi za zdravje in pač se dotika več spektrov, predvsem sodelovanje med članicami in pa med ljudmi v državi in pa prenos dobrih praks, tukaj pa se z gospodom Trčkom vsekakor strinjam, ko govorimo o dobrih praksah seveda je potrebno primerjati primerljive zdravstvene sisteme, da lahko potem govorimo, kaj je primerno vpeljati v našo državo kot primer dobre prakse in kaj ne.

Mogoče še za zaključek, kaj pravzaprav ugotavljamo v okviru tega, da se zdaj ta program za zdravje širi v tem delu, ki vključuje odzive na pandemijo COVID-19, je to, kako nujen je hiter odziv Evropske unije. Sam menim in to ve evropska poslanka, kot vsi ostali, ki me tukaj kdaj poslušate, da Evropska unija do kriznih situacij je dokaj neodzivna. Se mi zdi, da včasih zaspi oziroma pač ta mehanizem, ki ga Evropska unija tvori pustimo to, da ga imajo nekateri za močno birokratski aparat, pač traja nekaj časa, da se odzove. In ravno ta nujen, hiter odziv in pa predvsem uresničevanje zastavljenih ciljev, torej zadev, ki si jih Evropska unija zada. Sam menim, da če bi določene stvari, ki si jih je zadala Junckerjeva komisija, pa še kakšna prej, bile resnično vse izpolnjeni bi tudi ta odziv lahko bil hitrejši, ker bi imeli na določene stvari pripravljene ukrepe. Torej, ko govorimo o zadevi, o neki dostopnosti, pa bog ne daj, da slišim uvajanje digitalne preobrazbe zdravstvenega sistema v letu 2020, ker bi to že morali imeti urejeno, pa bi govorili o neki nadgradnji. Tukaj res res res dajmo in v Sloveniji in v EU zadevo pospešiti in tukaj apeliram, da Republika Slovenija kljub temu, da sama zaostaja za neko digitalno preobrazbo, vztraja pri tem, da se takšna zadeva zgodi čim prej, nenazadnje smo imeli na prejšnjem odboru sejo, kjer smo govorili o ustanovitvi instituta za umetno inteligenco, to je stvar, ki bo najverjetneje pripomogla k nekemu razvoju digitalnih tehnologij. Tudi v zdravstvu takšne analize, ki jih ta inštitut dela, lahko pripomorejo k izboljšanju zdravstvenega sistema. Tako, da jaz bi resnično apeliral, da zadeve, ki jih vlečemo oziroma vleče Evropska unija že leta tudi resnično postavi na dnevni red in jih razreši. Hvala lepa.

Hvala poslancu Prebilu. Besedo ima mag. Elena Ušaj Zavadlav.

Hvala za besedo predsednik. Prav lepo pozdravljeni tudi vsi ostali prisotni.

Sama bi se predvsem dotaknila tega dela čezmejnega sodelovanja in sicer v povezavi z digitalno preobrazbo in razvojem in izvajanjem zdravstvene zakonodaje in ukrepov unije. Sama prihajam iz obmejnega območja iz Mestne občine Nova Gorica in imamo kar precej primerov, kjer se to dnevno izpostavi sodelovanje med sosednjo Republiko Italijo in Slovenijo, kajti prehajanje meje za koriščenje zdravstvenih storitev je to za prebivalce obeh mest tako Gorice, kot Nove Gorice nekaj vsakdanjega in občina Šempeter, Vrtojba, Nova Gorica in Gorica so se povezale pri vzpostavitvi čezmejnega projekta Salute-zdravstvo, kjer so dejansko vzpostavili program na področju socialnega varstva in kaj se je pri tem pojavilo kot največji problem – uskladitev zakonodaje in ravno to, da ni digitalne povezave med evidencami. Ob tem problemu so porabili več časa, kot za celoten ostali del projekta. Tako da, če bi več naredili znotraj Evropske unije na področju digitalne preobrazbe, se pravi povezovanje teh zbirk, podatkovnih zbirk podatkov, več izmenjave, elektronske zdravstvene dokumentacije bi se precej olajšalo to prehajanje meje predvsem pri koriščenju zdravstvenih storitev. Zavedati se moramo, da imamo ob meji res velik prehod na področju koriščenja, to vam govorim na vseh področjih, ne samo zobozdravstva, ker večinoma se to kaže na področju zobozdravstva, ampak je tudi potreba na ostalih področjih. Hkrati se je pa tudi to pokazalo pri vzpostavitvi aplikacije za nadzor nad epidemijo, kajti v kolikor bi imeli že te povezave med državami bi dejansko lažje uvedli to aplikacijo, če bi potekalo sodelovanje znotraj Evropske unije, tudi po teh kanalih.

Pri tem bi hotela zdaj še v nadaljevanju izpostaviti okrepitev nacionalnih zdravstvenih sistemov in sicer predvsem v prenosu znanja in sodelovanja na ravni unije. Zaradi tega, ker glede na to, da smo majhna država znotraj Evropske unije in se je ravno pretekli teden v razpravi v Državnem zboru na redni seji Državnega zbora pokazalo, kako je nastal problem na področju srčne kirurgije, kajti vidimo, da smo v bistvu tako majhni, da imamo malo primerov, kjer so potrebna specifična znanja in tukaj vidim, da ima Evropska unija še veliko prostora, kjer bi lahko naredila na prenosu znanja, se pravi povezovanja prav v tem delu, da bi lahko vsi prebivalci Evropske unije koristili zdravstvene storitve na tak način, da bi en strokovnjak lahko pokrival tudi ostale države, seveda, spet je treba narediti povezavo tudi zaradi teh sistemov, o katerih sem prej govorila. Toliko z moje strani. Hvala.