Spoštovani. Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam.

Pričenjam 30. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Za današnjo sejo nimam opravičil ali pooblastil, zato s sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora: 1. točka neučinkovita, zgrešena in nekonsistentna politika Vlade na področju vzgoje in izobraževanja, šole naj se odprejo pred nenujnimi dejavnostmi.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom je določen takšen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Smo torej pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA.

Na spletni strani Državnega zbora je s sklicem objavljena zahteva Poslanske skupine Levica, Poslanska skupina Liste Marjana Šarca in Poslanske skupine Socialni demokrati za sklic nujne seje odbora z dne 17. decembra 2020. k točki dnevnega reda so vabljeni kot je razvidno iz sklica, zato celega sklica ne bom brala prebrala pa bom samo dodatno še vabljene: Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Nacionalni institut za javno zdravje, dr. Kristijan Musek Klešnik predsednik Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje, dr. Anton Meden predsednik Zveze aktiva v svetu staršev, ki se je za danes opravičil, poslal pa je svoje pisno stališče in ga boste dobili na mizo oziroma boste imeli tudi na e-klopi, Iniciativa proti prehitremu odpiranju šol Alen Kofol Šolska svetovalnica. Besedo dajem predlagateljem zahteve za sklic seje predstavniku Poslanske skupine Levica, Poslanske skupine LMŠ in Poslanske skupine SD.

Za besedo Željko Cigler, izvolite.

Hvala lepa za besedo, predsedujoča.

Spoštovana gospa ministrica, spoštovani cenjeni gostje, kolegice in kolegi poslanci!

Današnja seja verjamem, da več kot nas je danes tukaj prisotnih ima tudi izjemno medijsko pozornost, saj je od točke problematike, o kateri govorimo odvisnih oziroma je v njo vključenih zelo veliko ljudi: učencev, dijakov, staršev, učiteljev šol, strokovne javnosti. Ko je Levica ob podpori opozicije smo skupaj vložili zahtevo za sklic nujne seje našega Odbora za izobraževanje z naslovom, ki obravnava neučinkovitost nekonsistentno politiko Vlade na področju vzgoje in izobraževanje smo izhajali iz jasnega stališča, da mora tukaj takoj priti do nujnih in čim prejšnjih strokovno utemeljenih sprememb. Šole naj se odprejo pred ne nujnimi dejavnostmi. Namreč, Vlada je v drugem valu, zaradi epidemije covid bolezni Covid-19 s sklepom o začasni obliki izvajanje vzgojno izobraževalnega dela v vzgojno izobraževalnih zavodih 9. novembra ponovno zaprla vse šole in dobesedno čez noč brez nekih predhodnih uskladitev izobraževalnim ustanovam glede organizacije dela na daljavo smernic za preverjanje znanja šolskih delavcev poslala to obvestilo. Pri tem je imela Vlada sicer celo poletje časa, da bi zagotovila ustrezen akcijski načrt za ravnanje in delovanje vzgojno-izobraževanih ustanov na začetku novega šolskega leta, ker se je vedelo, da drugi val prihaja, vendar do kakršnikoli aktivnosti tukaj, ki bi pokazale pripravo na ta nov drugi val ni bilo. Že spomladi med prvim valom epidemije je postalo jasno, da ima izobraževanje na daljavo uničujoče posledice na učni uspeh otrok še posebej tistih najmlajših učencev in da bi morala biti prioriteta vsake Vlade, da v prvi vrsti zagotavlja normalno obratovanje šol in vrtcev. Namreč zapiranje šol bi bilo utemeljeno šele takrat, ko bi kljub zaustavitvi ne nujnih dejavnosti sprejetih vseh ukrepov za zajezitev epidemije in pa prilagajalnemu režimu organizacije dela v šolah krivulja okužb naraščalo v tolikšni meri, da bi bilo ogroženo javno zdravje. Pri tem bi rad izpostavil temeljno podlago delo izobraževanja pri nas še posebej osnovnih šol, da v Ustavi Republike Slovenije v 57. členu zelo jasno določa, da osnovnošolsko izobraževanje je obvezno, se financira iz javnih sredstev, država pa je dolžna ustvariti možnosti, da državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Iz česar jasno izhaja, da je država tista, ki je dolžna poskrbeti za ustrezno izvajanje osnovnošolskega izobraževanja. Osnovnim šolam nikakor jim ne moremo reči sedaj ste pa zaprte in jih prepustiti učence, učitelje ali pa starše, da se znajdejo kakor vedo in znajo, ker ni samoumevno, da imajo šole vse potrebno za organizacijo dela na daljavo tako kot ni samoumevno, da so učitelji vešči upravljanja s potrebno programsko opremo pri izobraževanju na daljavo. Tudi ni samoumevno, da so starši pedagoško usposobljeni in da tudi ni samoumevno, da učenci nimajo težav in tudi, da družine in učitelji razpolagajo z ustrezno infrastrukturo in tehničnimi pripomočki za izobraževanje na daljavo. Še posebej te uničujoče posledice nosi šolanje doma za učence med šestim in desetim letom starosti, ki ne samo, da se ne znajo učiti sami nimajo niti lastne primerne opreme, niso dovolj računalniško pismeni in ne razumejo posledic ne šolanja, ampak je njihovo prehranjevanje, gibanje na svežem zraku, varstvo samo po sebi v celoti praktično odvisno od starejših oseb. Starši so lahko potisnjeni v situacije, da čez dan poučujejo in skrbijo za svoje otroke, po možnosti delajo tudi od doma in so lahko tudi v zelo zaostrenih razmerah, kar je covid kriza ali pa covid epidemija mnoge v ta položaj postavila. Zastrašujoče posledice nosi izobraževanje na daljavo za otroke s posebnimi potrebami, saj so številne prilagoditve na daljavo za nje praktično neizvedljive in nemogoče. Pomagati otrokom s posebnimi potrebami na daljavo se preprosto ne da. Za to ni treba imeti dovolj razuma, da to dojameš. Vlada ne bi smela zapreti osnovnih šol za otroke s posebnimi potrebami, ker so posledice, ki nastajajo za te otroke trajne in nesorazmerno hujše kot pa bi bile posledice tega, da bi se šole za učence s posebnimi potrebami odprle. In da ima zaprtje šol za otroke s posebnimi potrebami veliko večje posledice kot pri drugih otrocih je nenazadnje s svojo odločbo presodilo tudi Ustavno sodišče 3. decembra letošnjega leta, ko je presojalo ustavnost odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanje in samostojnih visokošolskih zavodov. Namreč, omenjena odločba Ustavnega sodišča je pomembna tudi, zato ker naj Ustavno sodišče jasno zapiše, da zaprtje šol za otroke s posebnimi potrebami ne more bistveno izboljšati epidemiološke slike v državi, ampak ogromno otrok s posebnimi potrebami se nahaja in se šola tudi v rednih, osnovnih šolah. Številke Ministrstva za izobraževanje same jasne kažejo koliko jih je. Ustavno sodišče je jasno zapisalo in tudi citiram: »Število šolajočih otrok s posebnimi potrebami je tako majhno, da prepoved njihovega zbiranja v vzgojno-izobraževalnih zavodih in izvajanje drugih s tem povezanih dejavnosti kolikor bi jih bilo nujno treba sprostiti in tega ne bi bilo mogoče organizirati z vidika preprečitve širjenja virusa v dovolj nevarni obliki ne more pomeniti bistvenega doprinosa pri preprečevanju in nadaljnjem širjenju virusa pri obvladovanju epidemije. Pomemben je tale poudarke sodišča: »Odlok sam ne prepoveduje zbiranje ljudi v vseh zavodih, ki izvajajo dejavnost vzgoje in izobraževanja. Po tretji alineji prvega odstavka 2. člena odloka namreč prepoved zbiranja ljudi ne velja za vrtce (sicer v manjšem obsegu), ki zagotavljajo nujno varstvo otrok.« Po drugi strani bi še nadaljnje izvrševanje morebitne tega protiustavnega predpisa nedvoumno lahko imelo škodljive posledice za otroke, o katerih sedaj govorimo še posebej za otroke s posebnimi potrebami. Namreč, ti upoštevaje njihove posebnosti in primanjkljaja potrebujejo zanje še posebej prilagodljivo izvajanje izobraževanja, ki so ga lahko praviloma deležni le v zavodih. Njihovi starši pa jim tega gotovo ne morejo nadomestiti oziroma zagotoviti, zaradi česar ima to zaprtje šol in zavoda za otroke s posebnimi potrebami ali pa izobraževanje otrok s posebnimi potrebami na rednih šolah za te otroke še veliko večje posledice kot to pri drugih otrocih. Korona kriza poglablja in zaostruje družbene razlike, to je treba še posebej izpostaviti, gospa ministrica. Namreč največji učinek ima predvsem na tiste, ki so bili že pred nastopom epidemije izpostavljeni tveganju revščine ali pa na gospodinjstva z nizkimi prihodki v premajhnih najemniških stanovanjih, socialno ogrožene ženske tujce in tako naprej. Šolanje na domu je vse prepade le še poglobilo v prvi vrsti udarili po tistih, ki jih moramo najprej zaščiti, to pa so otroci. Na seji Vlade 3. 12. Republike Slovenije 2020 je bil potrjen načrt sproščanja ukrepov za zajezitev in obvladovanje epidemije. Pri vladnem načrtu pa je zaskrbljujoče to, da se v prvem sklopu sproščajo in odprejo javni potniški promet, muzeji, knjižnice, galerije, frizerji, manikire, pedikure, trgovine z avtomobili, oblekami nikjer pa niso omenjene šole in vrtci. Vsi ti ukrepi, ki so v nasprotju z omenjenim vladnim načrtom sproščanju ukrepov z epidemiološkega vidika so praktično neutemeljeni. Namreč primerjava sprejetih ukrepov ter omenjenega vladnega načrta pokaže, da je Vlada pri nedavnem odpiranju upoštevala predvsem interese zasebnega kapitala predvsem trgovcev ne pa tudi strokovnjakov in pa delavcev s področja vzgoje in izobraževanja. Namreč šole tudi tiste za otroke s posebnimi potrebami ostajajo zaprte brez, da bi za njihovo odprtje bil predložen kakršenkoli jasen načrt razen velikih plazov besed, ki ne povedo o tem problemu ničesar konkretnega in to s strani pristojno v Vladi pa je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Izobraževanje na daljavo nikoli ne more postati primerljiva oblika izobraževanja na šolah. Ko sem govoril prej o socialnih situacijah, o katerih se ta epidemija dogaja, ki pomembno vplivajo tudi na izobraževanje na daljavo je treba izpostaviti to, da najhujši primeri so nekateri otroci v času izobraževanja na daljavo ostali popolnoma brez pouka. / nerazumljivo/ so nas seznanjeni, da kar nekaj delov v Sloveniji nima povezave z internetom oziroma glejte, da določeno število ljudi sicer je številka tisoč lahko pa je tudi več je bilo otrok, ki so se izobraževali na daljavo, ki praktično z njimi kontakta se ni dalo vzpostaviti. Ni zanemarljivo to, da v Sloveniji živi več kot 41 tisoč otrok pod pragom revščine. Kako se v teh družinah izvaja izobraževanje na daljavo, kako skrbimo, kako tu država skrbi za njih? To pomeni, da se povprečno vsaj dva v vsakem razredu osnovne šole iz te kvote tistih najbolj revnih otrok pri nas oziroma vsak tretji v srednji šoli. Rad bi še to izpostavil. Šola je pomembna pri zagotavljanju otrokove varnosti in stabilnega prostora, ki mu ga jamči. To zagotavljajo šole in tudi vrtci na slovenskem in tega se moramo zavedati tudi to funkcijo šole, ker nenazadnje šola za majhne otroke opravlja vrsto funkcij teh socializacijskih, ker je prostor srečevanja spoznavanja, komuniciranja in ta njen smisel je v izobraževanju na daljavo popolnoma izgubljen. Stavek, ki se ga splača še ne vem kolikokrat ponoviti zato, da ga bomo štekali in njegovo bistvo so besede učiteljice razrednega pouka mag. Jožice Frigel namreč niso ključni samo za srečno življenje temveč tudi za učinkovito učenje socialni stiki, ki se vzpostavljajo v šolah. Izobraževanje otrok je delo, ki naj bi ga opravljali ljudi z ustrezno izobrazbo in dejansko je močno zahtevno delo, strokovno, ki zahteva veliko truda, občutka in tudi moram reči vse bolj tudi potrpljenja. Zanj se sprejema plačila in to so visoko usposobljeni ljudi v naših izobraževanih, vzgojno-varstvenih ustanovah. Jasno je, da izobraževanje na daljavo predstavlja velik stres za večino učiteljev hkrati pa tudi dodatno obremenjuje starše predvsem mlajših otrok tistih z učnimi težavami, s posebnimi potrebami. V šoli so zaposleni učitelji, vzgojitelji, v kuhinjah, profesorji telesne vzgoje in tako naprej, zato da izvajajo pouk. To po poklici, za katere so bili usposobljeni, ker imajo svojo zahtevnost seveda spoštljivo, za to sprejemajo plačo. Sedaj pa se je praktično njihovo delo v zelo velikem delu preneslo z javnega servisa na starše, ki nekje samoumevno naj skrbeli za otroke skozi eno nevidno, neplačano delo še posebej pa je to breme nevidnega neplačanega dela v času epidemije se povprečni naprtil materam otrok, ki so sedaj, zaradi skrbi za svoje otroke še posebej v podrejenem položaju. Vlada bi morala, zato v primeru nujnega zaprtja vrtec in šol ustrezno vrednotiti, da je varstvo in izobraževanje na domu tudi delo in temu ustrezno staršem ali skrbnikom otrok priznati delovno aktivnost v obsegu več kot 128 ur mesečno ter s tem povečati cenzuse za pridobitev socialne pomoči v gospodinjstvih, kjer se otroci šolajo na daljavo in na ta način bi se seveda finančno nekoliko razbremenili starši iz socialno najbolj ogroženih gospodinjstev. Prav tako je nesprejemljivo, da starši, ki zaradi dela z otroci, zaradi šolanja na daljavo ostanejo doma, dobivajo komaj 80 % nadomestilo plače in Vlada mora za to zakonodajno upam, da je to v paketu PKP-7 urejeno vsaj pričakoval bi človek to – morda se je gospa ministrica tudi za to zavzela za izobraževanje -, da mora Vlada za zakonodajo popraviti tako, da bodo tisti starši, ki so odsotni, zaradi dela z otrokom, zaradi izobraževanja od službe, zaradi izobraževanja na daljavo, da so opravičeni do 100 % nadomestila plače. Izobraževanje - kar je pa bistveno in moram reči, da ko spremljamo medije še posebej ti pozivi prihajajo vse skozi že od spomladi od 13. marca naprej praktično še posebej vzgojno-izobraževalnih ustanov - na daljavo bi moralo biti ustrezno organizirano s strani pristojnih državnih institucij in ne prepuščenosti / nerazumljivo/. Jaz upam, da bomo danes dobili kakšen zelo kvalitetni odgovorov na ta naša vprašanja, pomisleke in opozorila, ker so tukaj tako predstavniki Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport kot tudi iz Zavoda za šolstvo. Ministrstvo za izobraževanje in pa Zavod za šolstvo sta že ob prvem zapiranju šol 13. 3. praktično nista zagotovila pravočasno smernic, ki bi zagotavljale poenoteno organizacijo dela in enakovredno zaustavitev vsega učnega programa v času izobraževanja na daljavo. Praktično sta se ti instituciji odzvali nekaj tednov prepozno, kar je bilo za delo na šolah praktično nedopustno – to še posebej veste tisti, ki na šolah delate -, potem pa, ko so navodila prišla so bila pomanjkljiva, predolga, nepraktična in neobvezujoča in iz analize, ki jo je pripravil Zavod za šolstvo je jasno razvidno, da je bila spomladi pri prvem zapiranju šol organizacija dela na daljavo opredelitev vsega učnega programa pa tudi izobraževanje učiteljev ključno v domeni praktično vsake šole same, kar za tak sistem kot je vzgoje in izobraževanje v slovenskem prostoru se ne bi smelo zgoditi. Navodila s strani državnih institucij odgovornih za izobraževanje otrok bi morali biti, kar se da poenotena in tudi obvezujoča za vse šole, zato da niso učenci, starši in pa učitelji podvrženi individualnih odločitvam ali preprekam posamičnega kolektiva. Namreč nejasne in neobvezujoče smernice vodijo v dodatno nepotrebno poglabljanje razlik med otroci, kar sem omenil že prej med socialno šibkejšimi in otroci iz bolj statuiranih družin saj izvajanje izobraževanja na tak način popolnoma je odvisno od organiziranosti in resursov šole, v katero so vpisani. V sindikatu SVIZ opozarjajo, da so že prvi dan letošnjega leta to je za tem, ko so šole prejele modele in priporočila za izvajanje pouka v razmerah povezanih s Covid-19 na gospo resorno ministrico gospo Kustečevo naslovili opozorilo, da si z dokumentom učiteljstvo ne more dosti pomagati, saj je preveč splošen in se izogiba odgovorom na zahtevna vprašanja. V priporočilih ni moč izvedeti nič o načinu organizacije in poteka pouka na daljavo.

Še na koncu bi povedal to, kar je sedaj bistveno in kar so bila nekje opozorila tudi strokovne ekipe, ki se v slovenskem prostoru pod vodstvom gospe dr. Bejovičeve ukvarja z epidemijo kot stroka kot zdravstveni del stroke, da šole niso glavni vir širjenja okužb in je vprašanje zakaj so šole na slovenskem zaprte. Še enkrat bom spomnil in to je zelo pomembno večina držav članic EU ugotavlja, da šole niso glavni vir okužb in tudi UNICEF v novembrskem poročilu navaja, da v številne raziskave iz 191 držav kažejo, da šole niso območje širitve okužb in da ni dosledne povezave med ponovnim odprtjem šol ter povečanjem števila okužb s Covid-19. Enako je potrdila tudi raziskava otroške klinike nemške univerze v Rendsburgu v okviru katere so poskušali odgovoriti na vprašanje ali so otroci asimptomatični in tihi prenašalci virusa. Ugotovili so, da je bilo pri naključnem testu pozitivnih zgolj 0,21 % otrok, na podlagi česa so sklenili, da otroci niso pomembni prenašalci in da morajo ostati šole in vrtci v Nemčiji odprti. Prav tako je raziskava v Španiji ugotovila in prikazuje, da so najmanjši otroci najmanj izpostavljeni tveganju prenosa okužb, so pa tista skupina, ki ne najteže sooča z virtualnim učenjem torej z izobraževanjem na daljavo, kar sem že danes večkrat povedal. Večina evropskih držav je praktično jasno, da se šola veliko manjši odstotek prebivalstva kot je delovno aktivnega prebivalstva skratka zaposlenih je bistveno več kot je pa otrok v šolah in vrtcih, zato vrtci in šole vsaj prva triada ostajajo odprti po večini evropskih držav, medtem ko imajo bistveno bolj urejene pravne podlage za delavce, ki bi morali, zaradi suma z okužbo virusa Covid-19 ali rizičnih stikov ostati doma. Tukaj je posebej treba izpostaviti morda pa covid 7 PKP prinaša kaj bolj pozitivnega za delavce v Sloveniji. Namreč izpostavimo, da v Nemčiji in v Avstriji se delavcem, ki so ostali v karanteni, zaradi bolezni ali stika z obliko Covid-19 dohodek ne zmanjša tako kot v Sloveniji, ki je po 2. členu socialna država. Prav nobene vloge ne igra ali je prišlo do okužb ali tveganega stika na delovnem mestu ali ne. Tudi pri nas so raziskave epidemiologov potrdile, da glavni vir okužb niso šole, ampak delovno okolje in o tem je naš Odbor za izobraževanje tudi govoril na svoji nujni seji 12. novembra letošnjega leta, ko je o tem nam predstavil svoja razmišljanja in ugotovitve matematik Žiga Zaplotnik. Na NIJZ – Nacionalnem institutu za javno zdravje – so na podlagi zadnjih primerov okužb in glede na najverjetnejšo lokacijo okužb ugotovili, da je bila četrtina in še več okužb pridobljenih na delovnem mestu, zato predlagatelji te današnje seje menimo, da so prioritete Vlade in v okviru tega je tudi Ministrstvo za izobraževanje z dr. Kustečevo, ki ga vodi napačno zastavljene vse te prioritete in je neutemeljeno, da so osnovnošolci prepuščeni izobraževanju na domu, medtem ko približno 650 tisoč ljudi še vedno odhaja na delovno mesto, kjer so stiki zelo pogosti na zelo manjših fizičnih površinah, kar pomeni, da se virus lahko prenaša. Zato pozivamo Vlado, da delavcem z ustrezno pravno podlago omogoči koriščanje delo od doma, bolniške, karantene ali čakanje na delo hkrati pa ne razmišlja o ponovnem zagonu ne nujnih dejavnosti, katerih cilj je golo potrošništvo ter preprečevanje fizičnih izgub za kapital. Zagon ne nujnih storitev bi moral slediti odprtju vrtcev, izobraževalnih zavodov in ne obratno.

Za konec naj rečem tole. Zaradi navedenega, kar sem sedaj predstavil predlagatelji današnje nujne seje predlagamo, da po opravljeni razpravi Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino sprejme sleče sklepe: »Da odbor poziva Vlado, da pri postopnem sproščanju javnega življenja med prvimi sprosti omejevalne ukrepe na področju vzgoje in izobraževanja. Zavodi za predšolsko vzgojo, osnovnošolsko in srednješolske izobraževanje naj se za otroke in mladostnike vseh starosti odprejo prvi in sicer postopno od najnižjih do najvišjih razredov.« Drugič: »Da naš odbor poziva Vlado, da nemudoma zagotovi nemoteno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami ter dovoli odprtje šol in zavodov za otroke s posebnimi potrebami. To je potrebno zagotoviti izobraževanje tudi za otroke s posebnimi potrebami, ki obiskujejo redne, osnovne šole in vrtce v Republiki Sloveniji.« Tretjič: »Da odbor poziva Vlado, da nemudoma zagotovi ustrezno strokovno, organizacijsko, kadrovsko in pa infrastrukturno podporo za varen zagon vzgoje in izobraževanja s 4. januarjem v vrtcih, prvi triadi osnovnih šol in za učence in dijake v zadnjem letniku izobraževanja na srednjih šolah.« Četrtič: »Odbor poziva Vlado, da v primeru ponovnega izvajanja izobraževanja na daljavo – upamo, da do tega ne bo prišlo – oziroma izvajanje takšnega izobraževanja samo za odločene skupine otrok in mladostnikov v sodelovanju s stroko in zaposlenim na področju vzgoje in izobraževanja zagotovi poenotene obvezujoče smernice glede organizacije dela prilagojenega obsega učnega programa za izobraževanja na daljavo in izobraževanje učiteljev za delo s potrebno programsko opremo za izvajanje tega izobraževanja na daljavo še preden se izobraževanje na daljavo ponovno začne. Učiteljem in učencem naj se zagotovi dostop do ustrezne infrastrukture strojne in programske opreme. V naprej dogovori predvideno časovnico za izobraževanje na daljavo in v naprej napove ali se bo izvajalo ocenjevanje v obdobju izobraževanja na daljavo ali ne.« Petič: »Da odbor poziva Vlado, da se staršem ali skrbnikom v gospodinjstvu, kjer sta otrok ali mladostnik izobražuje na daljavo prizna delovna aktivnost v obsegu več kot 128 ur mesečno, da se staršem, ki so odsotni z dela, zaradi varstva otrok ali mladostnika, ki se šola na daljavo opraviči, da so opravičeni do 100 % nadomestila plače. S tako potrditvijo se praktično pokaže ali je resno verjamemo in spoštujemo delo tega pomembnega segmenta, ki daje osnovni kapital tej družbi to je pa znanje. Spoštovani, od vseh tistih, ki v izobraževalnem sistemu delajo tako profesorskega kadra kot otrok v vrtcih, osnovnih šolah, srednjih šolah in študentov.«

Šestič: »Odbor za izobraževanje tudi poziva Vlado, da zagotovi, da bodo zaposleni v teh ustanovah izobraževalnih, ki spadajo v rizično skupino lahko delali od doma oziroma prejeli ustrezna nadomestila. Vlada naj z zavodom na področju vzgoje in izobraževanje zagotovi dodatna sredstva za organizacijo nadomeščanja učiteljev in tudi drugih delavcev v rizičnih skupinah.«

Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Sedaj dajem besedo predstavnici ministrstva, dr. Simoni Kustec, ministrici za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Izvolite.

Hvala lepa.

Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vsi vabljeni, spoštovane kolegice in kolegi iz Vlade!

Dovolite mi, da nekako se odzovem na vsebino predlaganih sklepov, za katero tudi ocenjujem, da je nekako vsebinsko odziv na celotni sklic današnje nujne seje vašega Odbora za izobraževanje. Tisto, kar bi želela povedati je naslednje. Že kar nekaj časa pravzaprav obstaja in je v javnosti znan načrt prednostnega vračanja otrok nazaj v šole. Ta načrt je bil pripravljen v sodelovanju tako s strokovnim delom na pedagoškem kot na zdravstvenem in pa epidemiološkem delu kot seveda v sodelovanju s konstantno komunikacijo in odzivi, ki jih prejemamo v našem odnosu do ravnateljic in ravnateljev, ki so pač sedaj tisti ključni organizatorji tudi samega izobraževanja na daljavo. Kot temeljni kriterij za to, da smo lahko naredili takšen načrt je bila zaveza po tem, da se v šole vračamo takrat, ko bodo izpolnjeni pogoji za to, da je ta vrnitev varna in da bo ta vrnitev trajna. To pomeni, da se v šole ne bomo vračali samo začasno za nekaj dni, ampak takrat, ko bodo okoliščine in razmere takšne, da se tudi pričakuje, da bo vrnitev v šole, potem tudi pomenila trajno, dokončno, ponovno vrnitev v šole. Prvi pogoj za to, da je to možno izpeljati je to, da se zagotovi na vseh nivojih zdravo, varno učno okolje. To pomeni, da moramo pri tem svojem delovanju zagotoviti vse za to, da se bodo tako zaposleni kot otroci torej učenke in učenci v šole lahko vrnili na način, da bodo tam delovali in ostali zdravi. Epidemiološka slika kakršno smo imeli in jo imamo še vedno ta trenutek v tej državi je prav iz tega vidika temeljnega pogoje zelo zahtevna in zato, da bomo lahko kljub temu odpirali vrata šol moramo vsi, ki smo v te procese vključeni od ministrstva pa ne samo ministrstva, ampak predvsem tudi šol, ravnateljev, zaposlenih do staršev, ki bodo v šole seveda pripeljali svoje otroke moramo zagotoviti vse, da se v šole vrnemo zdravi, da pri vračanju v šole in v samih šolah dosledno upoštevamo vse epidemiološke varnostne zaščitne ukrepe, ki jih je predpisal NIJZ in o katerih verjamem, ker vidim, da je z nami tudi predstavnica NIJZ bomo ponovno še enkrat na tej današnji seji odbora opozorili in če je potrebno ponovno pojasnili zakaj so potrebni ti ukrepi, ker če bomo dvomili v to ali je v šolah potrebno nositi zaščitne maske, ali je v šolah potrebno razkuževati, prezračevati in tako dalje, potem smo že padli na začetnem izpitnem vprašanju. Če bomo dvomili v to, potem je to že razlog zakaj žal ne bomo mogli še odprti naših vrat šole.

Naslednje zadeva. V tem vmesnem času smo uspeli zagotoviti možnosti hitrega testiranja. Hitro testiranje je nekaj, kar lahko imenujemo kot preventivna, ampak z vidika zaupanja in zagotavlja varnosti ter pa informacije, da smo prišli zdravi v šole pomembna vstopnica, zato da lahko tako sebi kot svojim kolegicam in kolegom in otrokom oziroma njihovim staršem zagotovimo, da smo v šolskih prostorih prišli zdravi. To ne pomeni, da je to sedaj kar avtomatsko in samoumevno, ampak da smo prišli z negativnim testom in da bomo tudi ob upoštevanju vseh epidemioloških kriterijev in pa pogojev takšno stanje tudi ohranjali naprej.

Tretja zadeva. V šolske prostore se lahko vračamo pod pogojem, da obstaja strinjanje in soglasje med vsemi nami, da si to v resnici želimo in da si to želimo in smo zmožni izpeljati na podlagi teh predpogojev. Če obstaja dvom v potrebnost, v smiselnost kateregakoli od teh omenjenih predpogojev, potem očitno še nismo zreli za to, da bomo šolska vrata odprli. Zakaj je potrebno izpeljati testiranje bo verjamem, da tukaj tudi predstavnica Ministrstva za zdravje, državna sekretarka natančno obrazložila hkrati s tem tudi obrazložila kako poteka sam protokol samega testiranja kako bo to izgledalo. Nekaj dilem se je odpiralo v zvezi s tem kdo naj se testira kdo naj se ne testira. Naj že tukaj povem, da ko smo pridobivali odzive s strani šol fakultativno prejšnji teden je več kot polovica zaposlenih sporočila, da so se pripravljeni hitro testirati tako, da ta dvom ali da ali ne ali želimo ali ne želimo je s te strani več ali manj pravzaprav odpravljen, kar me izjemno izjemno veseli in mi vliva eno veliko upanje, da bomo to lahko odpeljali tako kot je potrebno.

Naslednje vprašanje: Ali se morajo testirati otroci? To je bilo tudi nekako malo preveč posplošeno v teh zadnjih dneh interpretirano. Seveda otroci se ne rabijo obvezno testirati. Če pa se želijo oziroma če to želijo njihovi starši bomo pa to seveda zagotovili in to je tudi eno še pojasnilo sedaj že kar vmes na eno od bolj aktualnih vprašanj, ki se pojavljajo sedaj v zadnjem obdobju. Koliko smo pa soglasno pripravljeni in pa tudi zavezani, da se želimo vsi res vračati v šole pa verjamem, da bomo tudi vsi razpravljavci vsak iz svojega vzornega kota danes zelo jasno tudi sporočili tudi na kakšen način smo se pripravljeni vračati ali s konfliktom ali pa na eden tak strpen, razumevajoč in podporen način.

Kako bo sam načrt vračanja izgledal? Tako kot je bilo napovedano že nekje v začetku meseca decembra prioritetno se vračajo vsi učenci in pa gojenci zavodov in osnovnih šol s posebnimi potrebami, potem takoj za njimi se vračajo učenke in učenci prve triade, nato bo sledila druga triada in potem preostala osnovna šola, zaključni letniki srednjih šol in potem upam, da čim preje še tudi vsi ostali. Sedaj samo vračanje je pravzaprav narejeno po modelih in pa po temeljnih smernicah, ki smo jih že preskusili in skupaj izvedli v tistem sklopu vračanja po spomladanskem prvem valu in so jasno zapisani v tej publikaciji torej ni nikakršnega dvoma, da odkrivamo kakršnokoli toplo vodo ali pa kakršnekoli novosti. Tukaj notri so navedene vse temeljne smernice tako v smislu organizacijskega kot v smislu temeljnega strokovnega načina vračanja. Ja, prihajamo nazaj iz modela ta trenutek D v idealno si želimo model B in upam, da nam bo to v resnici tudi uspelo. Nekaj zadev seveda se je vmes tudi dodatno pojavilo kot problematično predvsem, zaradi tega drugega vala se je pokazalo, da so obstajali kar v številnih šolah kadrovske pomanjkljivosti, ker je toliko zaposlenih oziroma učiteljic in učiteljev zbolelo na ta račun smo, potem tudi od prejšnjih PKP torej protikoronskih paketov zakonodajnih poiskali alternativno dodatno pomoč za takšne primere, to bomo tudi, če bo potreba ponovno spomnili v nadaljevanju naše razprave kakšna vse je ta lahko dodatna pomoč in v kakšni obliki se lahko to kadrovsko popolni. Kar se tiče strokovnega dela so tukaj z nami strokovnjaki direktor Zavoda za šolstvo, nisem videla ali je tukaj predsednik Strokovnega sveta za splošno izobraževanje z nami, ki nam bosta ponovno opisala vse strokovne smernice in pa aktivnosti, ki so in se ves čas v tem smislu odvijajo bodisi z vidika izobraževanja v osnovnih šolah bodisi in še prav posebej z vidika poteka izobraževanja in pa tudi vračanja v šolah za učence s posebnimi potrebami. Kar se iz organizacijskega dela tiče. Številne okrožnice so posredovane, so tudi že pripravljene za to, da se posredujejo, ko jih bomo še dopolnili s posebnimi protokoli Ministrstva za zdravje, šolam samim, če bo potreba po tem, da se tudi o tem v zvezi s tem kakorkoli še dodatno pojasni. Verjamem, da nam bosta lahko pojasnila direktor Direktorata za predšolsko vzgojo pa osnovno šolo ali oziroma državni sekretar.

Tisto, kar bi želela mogoče za začetek sam današnje razprave povedati pa je sledeče. Če se želimo v resnici v šolski prostor zanesljivo in pa varno vrniti, potem se moramo zavedati, da to lahko naredimo samo skupaj in da to lahko naredimo samo v medsebojnem sodelovanju in pa na eden strpen način. Namreč, to je predpogoj za to, da bomo tako zaposlenim kot otrokom in njihovim staršem vlili tisto prepotrebno zaupanje, da se je varno in modro v teh trenutkih vrniti nazaj v šolske prostore, da bomo to naredili profesionalno in na eden tak miren, umirjen način in da bomo pri vsem tem dosledno spoštovali ukrepe, priporočila, smernice za varno izvajanje vzgojno-izobraževalnega procesa v tem aktualnem času, ki je z vidika epidemioloških razmer in pa stanja še vedno zelo zelo zahteven. Skratka tisto, kar je pomembno, da se ta trenutek vsi skupaj zavedamo ne glede na to na kateri strani smo in pa kakšne interese pravzaprav v prvi vrsti zagovarjamo je, da moramo narediti vse za to, da našim otrokom zagotovimo v teh zelo neoptimalnih razmerah najbolj optimalen način vzgojno-izobraževalnega procesa, da smo tukaj vsi skupaj na isti barki to je barka njihovega znanja in da imamo vsi skupaj pred seboj eno zelo zelo zahtevno skupno domačo nalogo. Toliko mogoče kot eno uvodno bom rekla uvodna ocena in pa pogled s strani pristojnega ministrstva. Verjamem, da bomo tekom razprave kot rečeno predvsem si tudi želim vsebinsko številno in pa raznoliko lahko razpravljali pojasnjevali svoje poglede in pa argumente in potem prišli do ene skupne zaveze za eno varno in pa trajno vrnitev nazaj v šolske prostore.

Dovolite mi samo še to, da si nekako želim, da bi ta naša današnja razprava potekala ob zavedanju samega dejstva, da je virus še kako močno prisoten med nami in da moramo v tem danem trenutku poiskati tiste najboljše možne varne načine, zato da bomo lahko sobivali z njim. Tisto, kar je ocena kot rečeno ta trenutek na strani ministrstva in pa tudi Vlade je, da pod pogoji, ki sem ji opisala na začetku lahko to sobivanje z njim v šolskem prostoru pomeni ponovno vrnitev v šole pod danimi pogoji.

Hvala lepa.

Hvala tudi vam.

Sedaj dajem besedo predstavnici Ministrstva za zdravje, državni sekretarki.

Izvolite, imate besedo.

Hvala lepa, gospa predsedujoča. Gospa ministrica, poslanke, poslanci in vsi vabljeni.

Kot je gospa ministrica že povedala je v tem trenutku se res izvaja veliko napora, da se zagotovijo take razmere oziroma taki pogoji, da bi se poučevanje v šolah oziroma vrnitev v šole čim prej začelo. Tisto, kar se nedvoumno vsi skupaj strinjamo, da v tem trenutku je razvoj epidemije še vedno tak, da ne dopušča zelo velikih oprostitev ali pa sprostitev ukrepov, vendar ob vsem zavedanju in upoštevanju vseh ukrepov pa menim, da je verjetno v mesecu januarju to možno narediti. Tisto, kar je izjemno pomembno je seveda, da se moramo zavedati, da začetek januarja bomo se soočili s tem kaj nam bodo prinesli ti prazniki. Jaz sicer osebno zelo verjamem, da smo se vsi skupaj zelo zavedali tega kje smo v epidemiji in se tudi zelo odgovorno obnašali in da se stanje na področju širjenja virusa ne bo poslabšalo, kar bo vse skupaj omogočalo, da bomo lahko začeli tako kot je bilo povedano kot je načrtovano. Nobeden ukrep sam po sebi ne more zagotoviti neke absolutne varnosti. Tisto, kar pa lahko rečemo je, da upoštevanje vseh ukrepov pa to raven varnosti močno zviša. Ker je bilo veliko v zadnjih tednih ali pa v dneh veliko govora oziroma vprašanj o uvajanju tega hitrega testiranja, množičnega testiranja v posameznih okoljih bi želela samo par besed o tem. Množično testiranje se je pokazalo kot splošno množično testiranje kot zelo dobrodošlo. Kot ste videli s temi hitrimi testi smo našli kar nekaj oseb, ki mogoče niso vedele same, da imajo kakršnokoli možnost, da bi zbolele v naslednjih dneh ali da so brez znakov prebolevali in to pomeni, da vsi tisti se mogoče se niso udeležili nekih druženj ali pa se pravi nenamerno širili virusa naprej in ravno zaradi tega v veliko zavodih predvsem zdravstvenih, socialno varstvenih pa tudi v marsikaterem podjetju to že s pridom uporabljajo, za to da se pravočasno zazna tiste, ki imajo mile znake ali pa jih sploh nimajo in se izločilo iz procesa. Eden od takih ukrepov seveda pomeni to testiranje za zaposlene v šolah, da se lahko pravočasno izločijo iz delovnega okolja zaposleni, ki bi bili na tem testu pozitivni. To je kot rečeno ena od možnosti. Zelo kmalu bo tudi na vrsti za zaposlene v šolah cepivo se pravi tisto nam bo seveda, potem dalo še dodatne možnosti. Vsekakor pa je izjemno pomembno, da se v šolah upoštevajo vsi ukrepi, ki jih pripravlja Nacionalni institut za javno zdravje in jih pač objavlja in priporoča pa ne samo v šolah tudi v drugih okoljih, zato da bi šole lahko bolj ne bom rekla brezskrbno, ampak bolj mirno odprli kar je nam vsem v interesu.

Hvala lepa.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za delo? Ja, predlagatelj po novem saj veste poznate pravilnik dobi, ko končajo vabljeni dobi predlagatelj besedo ni vmes med vabljenimi besede predlagatelja. Imamo predstavnika Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve? Nimamo. Sedaj dajem besedo še vabljenim na sejo. Prosim, da se, zaradi magnetograma predstavite z imenom in priimkom in navedete institucijo v imenu katere prihajate! Lahko grem po sklicu lahko pa se sami javite. Želi kdo besedo od vabljenih na današnjo sejo? Ja, gospod Branimir Štrukelj, Sindikat vzgoje in izobraževanja.

Izvolite.

Hvala lepa. SVIZ Slovenije.

Spoštovana predsednica, hvala za besedo in hvala, ker ste nas povabili na sejo tako, da lahko pravzaprav svoje stališče na neki način predstavimo. S tem imamo v zadnjem času, kar nekaj težav. Namreč, zelo težko na neki način se naš glas sliši to je glas predvsem učiteljstva, praktikov zaposlenih v vzgoji in izobraževanju.

Dovolite mi najprej, da komentiram tri stvari, ki jih je spoštovana ministrica rekla v svoji predstavitvi. Najprej kar se tiče dejstva, da je načrt za pripravo vračanja nazaj v šole znan že nekaj časa, kar seveda drži. Jaz želim zgolj opozoriti, da kljub našim prošnjam in predlagam ta ni bil nikoli prediskutiran ali usklajevan z učiteljstvom, da je šlo to mimo nazaj, zato če bi lahko sodelovali bi bila kakšna stvar tudi drugače opredeljena upam.

Drugo, kar je ta fraza, termin, ki se je sedaj začel v zadnjem času uporabljati to je varno in trajno vračanje v šole. Jaz se sprašujem kako je mogoče sedaj, kar na enkrat napovedati, da bo to vračanje v šole trajno, če smo pa prej pred tem vsak četrtek cela država čakala pred televizorji kaj se bo zgodilo v ponedeljek in je bil vsakič odgovor isti, da se ne da v naprej napovedati kaj se bo zgodilo lahko bo lahko ne bo bomo videli sedaj se pa govori o trajnem vračanju. Kaj se je, sprašujem ministrico seveda, kaj se je sedaj zgodilo takega, da lahko sedaj napovemo trajno vračanje? Ker recimo od razliko od naše države, kjer smo vsak četrtek vsi bili v stresu, ker smo čakali kaj bo v ponedeljek starši, učitelji, učenci, vsi še vedno se nam to dogaja še vedno ne vemo kdaj se bo začel pouk ali se bo 4. 1. sredi januarja vse je še v zraku. Recimo, naj dam primer Nemčije, kjer so v začetku decembra vsi vedeli, da se bodo šole ponovno odprle 11. januarja. Sedaj mi tega ne znamo, ne moremo, odvisno je od zdravstvene situacije sedaj pa kar na enkrat lahko govorimo o trajnem vračanju jaz tega tukaj čisto dobro ne zastopim in si želim, da bi mi to nekdo pač pojasnil. Ministrica je zelo poudarja, da je pomembno, da se vsi vrnejo zdravi v šole, ampak zraven je pa dr. Bejovičeva mislim, da zadnje 14 dni opozarja, da testi niso zagotovilo za to, da si ti naslednji dan res tudi še zdrav. Tukaj je spet neka bom rekel čudna logika na delu. Mi smo v SVIZ, da ne bo nobene pomote, mi smo v začetku septembra ministrici pisali pismo, na katero nismo dobili nobenega odgovora, da bi se učiteljstvo čim prej testiralo, zato da bi videli kje smo. To je sedaj tri mesece kasneje, ko sredi enega sobotnega večera povedo, da se bomo šli za praznik 2. in 3. januar, ko je 2. januar dela prosti dan, 3. januar je nedelja pa morali iti vsi testirati ne, da bi karkoli kdo z nami govoril pa smo z ministrico sedeli dvakrat v prejšnjih 14. dnevih, ko je z nami želela podpisati neko sicer popolnoma vsebinsko prazno izjavo naj se zavežemo, da bomo spoštovali navodila NIJZ in si prizadevali, da bomo preprečili čim bolj učinkovito preprečevali epidemijo, kar to je po novo za njo tudi predsednik Vlade včeraj ali predvčerajšnjem, kar bi dalo sklepati kot do sedaj nismo počeli tega, ampak jaz vam zagotavljam tako ravnateljstvo, vodstvo šol kot učiteljstvo si je vsak dan posebej za to prizadevalo, zato sedaj prisegati na to je več kot nesmiselno in zaradi tega tudi te izjave nismo želeli podpisati.

Še ena stvar je, ki sem jo želel še dodatno komentirati to je alternativna pomoč, ki naj bi jo bilo učiteljstvo deležno. Jaz je za enkrat ne vidim. Ali je tista, ki je predvidena to so študentje lahko učinkovita je drugo vprašanje. Vem pa, da je velika večina evropskih držav to zagotovila takoj na začetku šolskega leta in zagotovilo dodatne kadre, zato ker je predpostavila, da bo učiteljstvo zbolevalo seveda dodatne kadre v kuhinjah, dodatne kadre pri servisnih službah in seveda tudi dodatna sredstva. Jasno, ker če hočete vi imeti stabilno delujoč šolski sistem v teh okoliščinah, potem potrebujete narediti ga robustnega najprej morate dati dodatna sredstva. SVIZ je nekajkrat v PKP-5, PKP-6 v proračunu predlagal dajmo dodatni denar za organizacijske prilagoditve, za tehnične prilagoditve, za kadrovske prilagoditve in tudi za kompenziranje primanjkljajev, ki zlasti nastajajo v socialno ogroženih skupinah v družinah, ki imajo ali slab materialni položaj ali pa so starši imajo majhne možnosti, zaradi svoje nizke izobrazbe, da bi pomagali svojim otrokom v izobraževanju. Nič od tega se ni zgodilo. Tukaj postavljam pravzaprav neko neprijetno, vendar med šolski diskutirano ugotovitev, da oblasti ne razumejo v osnovi kako pomemben je delujoč izobraževalni sistem v obvladovanju epidemije. Namreč jasno je, da je zdravstvo prvo / nerazumljivo/ nujno potreben, da funkcionira, ampak takoj, ko želite v okoliščinah epidemije čim bolj normalno delujočo družbo rabite na začetku delujoč izobraževalni sistem. Če tega nimate nimate nič. Se ni pokazalo ne na financiranju, ne v pomenu, ne v izpostavljenosti tega kako je to pomembno ne pri vrednotenju nikjer. Preprosto prešibko je bil ocenjen po meni izobraževanja v naši državi. Mi mu nismo dali ustrezne teže. Seveda zakaj imamo sedaj take težave? Po moje je eden od razlogov, saj je vsem najbrž malce čudno, najdlje v Evropi med državi, ki so najdlje zaprte šole, imamo stopnje okuženosti pa so še vedno enako visoke. Kaj smo s temi dobili, s temi meseci, ko otroci niso bili v šoli, kar je katastrofalna škoda? Vse analize od nizozemske, britanske, avstrijske, nemške kažejo na strahotne posledice tega, da so otroci doma, ki niso samo pedagoške ali predvsem pedagoške, ampak so kompleksno, socialne in dolgotrajne. Mi smo pa vlekli in vlekli, čeprav smo vedeli to. Sedaj pa kaj smo pa v tem času storili? Namreč imeli so tri mesece časa. V Nemčiji so sedaj, ko so zaprli so začeli takoj nameščati prezračevalne naprave v šole takoj. Koliko smo mi izboljšali način prezračevanja v šolah v treh mesecih, ko so zaprte, koliko je šol takih? Kje smo namestili pleksi stekla, pregrade, v kolikih šolah, v kolikih razredih so nam stene pleksi pregraje, ki ločujejo učitelje in učence, ki tudi dokazljivo pomaga k zmanjševanju, povejte mi v kolikih? Tri mesece smo imeli časa in v tem času, ko vsi vemo, da bo treba primanjkljaje, ki nastajajo v izobraževanju na daljavo odpraviti namesto, da bi pripravili programe, izobraževalne programe, ki bi te manke pri šibkih skupinah nevtralizirali, ko bo enkrat spet normalno življenje. Vi bi morali sedaj imeti pripravljene te programe za nevtralizacijo mankov. Ampak seveda najprej bi morali narediti neko evalvacijo sedaj, ko pridejo otroci v šolo koliko se niso naučili, da ne rečem koliko so se naučili, komu manjka koliko. Seveda zato je treba spet neka dodatna sredstva, ker bo treba dodatno kader angažirati, da bo tudi delal, da bomo v dveh, treh letih recimo lahko v največji možni meri te razlike zmanjšali, ampak jaz še nisem slišal, da se je kaj takega v naši državi sedaj, ko je bil čas za to dogajalo. Eden od elementov zakaj stvari ne gredo v redu je v resnici, da ni dialoga za zaposlenimi v vzgoji in izobraževanju, z učiteljstvom. Ali kdo poleg ravnateljev ve več o šolah kot vedo učitelji. Ali ni pomembno kaj učitelji mislijo o tem kako je kakšna rešitev učinkuje, kako se dela, kakšne učinke bo imela? Celo v konzervativno Angliji se je pred tremi tedni minister hvalil kako so okrepili dialog z učiteljstvom, kar prispeva k obvladovanju epidemije. Pri nas ga tako malo ni bilo že desetletja, jaz vam lahko povem to, ker sem tukaj že 20, 25 let v tem poslu, nikoli ga ni bilo tako malo kot ga je sedaj. Učiteljstvo se sprašuje pa zakaj smo mi tukaj ali za to, da kaj povemo kaj bo delalo, kaj ne bo, ali je zgolj za to, da izvršujemo ukaze, da smo tiho mislili bodo pa drugi? Ali veste kako je to za učiteljstvo depresivno in žaljivo v tej situaciji? Izjemno. Tukaj prinaša enega od pomembnih elementov malodušja, slabega vzdušja, ki je tukaj nobenega dialoga. Po tako rekoč več kot pol leta je ministrstvo predlagalo podpis izjave, ki bi jo naj podpisali ravnatelji, učiteljstvo, starši skratka vsi, ki nekaj lahko prispevajo k delovanju šol pred verjetno odprtjem šol, ampak kaj je bilo v izjavo, da bomo spoštovali NIJZ priporočila. Poslušajte, to … Vse predloge, predlagali smo ustanovimo koordinacijsko začasno skupino staršev, učiteljev, akademske stroke, za to da bi lahko pred uvedbo posameznih ukrepov diskutirala o tem, da bi rekla to je v redu, to ni, mogoče bo to šlo, mogoče ne, da bi lahko kaj predlagala, da bi reflektirala te stvari zavrnjeno. Predlagamo, da naj se naredi neka evalvacija, ko pridejo otroci v šolo kaj znajo, kaj ne znajo, da bomo lahko potem programe kreirali, ki so potrebni za to dodatne strokovne pomoči, ki bodo potrebne, zaradi mankov. Zavrnjeno. Predlagali smo ne vem že kaj vse odgovora nobenega, nobenega dialoga.

Sedaj, da ne bom predolg samo še k tej zadnji izjavi, ki pa je gospoda Kacina dobesedno odneslo pokrov učiteljstvu v tej državi, dobesedno. Nam pregorevajo Facebook, maili in vse mogoče. Gre za način, ki tako očitno avtoritarno, oblastniško ukazuje kaj morajo učitelji delati, da me je poklical učitelj, ki je bil velik pobornik tega, da se gremo čim prej čim vsi hitreje testirati, da mi je rekel, da pa sedaj on ne gre več, če mu bodo tako ponižujoče žugali kaj more na praznik 2. ali pa 3. januarja on narediti. Ali veste kako je to destruktivno? To ni način kako vi z nekom, ki je nosilec ta trenutek ene od normalnosti v tej državi ravnate. To se mora nehati. Mimogrede, če ne boš šel v nedeljo tam bom čakal na test in te bo ravnatelj v ponedeljek boš imel izkaznico, v kateri bo pisalo lahko greš v šolo lahko ne, kdo bo pa učil ali ste na to pomislili, če v nedeljo ne bo šlo polovico učiteljev na teste? Ne zaradi tega, ker ne bi hoteli ali ste pomislili, da ne morejo. Kdo bo učil? Ali imate druge učitelje? Nimate. Zato bi bilo smiselno to narediti bistveno bolj bom rekel človeško dostojanstveno. SVIZ poziva testi so potrebni in cepljenje je potrebno, prostovoljno cepljenje govorimo. So nam že nekateri izstopili, zaradi tega, ampak mi imamo jasno stališče, ampak pri taki aroganci, pri takemu odnosu do bom rekel tistih, ki sedaj ob zdravstvenem sistemu držijo na neki način delujočo družbo lahko je pa to skrajno nedopustno.

Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Nisem želela, ampak za v naprej povem res imam veliko število vabljenih bi nekako mogoče omejili razprave na 5 minut. Vas gospod Štrukelj sem pa pustila, da ste to, kar ste tudi poslal pisno tudi povedal, za to se zahvaljujem.

Sedaj pa dajem besedo mislim, če sem prav razbrala gospod Gregor Pečan Združenje ravnateljev osnovnih šol.

Izvolite.

Ja, hvala. (Gregor Pečan.) Združenje ravnateljev in ravnateljic osnovnih šol, glasbenih šol in osnovnih šol s prilagojenim programom.

Marsičemu ali pa skoraj vsemu, kar je pred menoj povedal že gospod glavni tajnik bi lahko pritrdil tudi sam in tudi iz naše baze torej združujemo okoli 650 ravnateljev in pomočnikov ravnateljev. Lahko povem, da je bilo resnično v zadnjih pravzaprav devetih mesecih od 13. marca, ko so bile prvič šole oziroma je bil uveden pouk na daljavo smo dobivali informacije in okrožnice usmeritve zelo bi rekel pozno in od 1. septembra naprej smo naredili statistiko. 101 okrožnico smo dobili, 48,5 % jih je bilo poslanih od četrtka do nedelje po 14. uri. Nekatere približno 15 % jih je bilo poslanih v petek, soboto, nedeljo med 18. in 24. uri. Kljub vsemu pa, zaradi našega nedela ali nepripravljenosti nobeden ponedeljek se ne bi zgodilo, da bi pouk ne stekel, da bi se stvari ne odvile naprej. Sedaj te informacije, ki so ponovno iz medijev in tiskovnih konferenc in to je tisto, kar pa nas najbolj moti in je stalnica pri delovanju te Vlade o obveznem testiranju, za katerega sedaj vemo, da obstaja zakonska podlaga, vendar niso pa čisto povsem jasne sankcije oziroma posledice, kar je tudi že izpostavil gospod glavni tajnik pri čemer je že to eden zelo zelo poveden podatek sam po sebi, da je polovica približno učiteljev izrazila pripravljenost, da bi se testirala. Žal mi je, ker tukaj pred tem ministrica ni povedala tudi podatka kakšen je bil odstotek vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic, ki so se pripravljeni testirati, kajti polovica ne predstavlja v tem kontekstu ne kaj dosti več kot, če se ne bi testiral nihče. Potem je pa še drugo pomembno vprašanje kako je s testiranjem otrok. Zelo smo veseli, da se je izkazalo, da otroci niso vendarle super prenašalci, kar že vemo nekaj časa je pa velika težava pri konsistentnosti informacij, ki jih dobivamo in če izpostavim primer dobesedno po dnevnih v torek absolutno zapovedane maske povsod na odprtem niti ni več primeren šal ali drugo ogrinjalo, potem pa 36 ur, potem maska sploh ni potrebna več in na podoben način torej prihajajo informacije in navodila tudi do nas in to praviloma bistveno prej iz medijev kot pa iz okrožnic.

Da ne bom res tudi sam, da ne bom predolg opozoril bi še na eden takšen kako bi rekel primer, ki kaže dejansko na odnos te oblasti do nas šolnikov. Prav jaz sem bil tisti, ki sem opozoril ministra za zdravstvo sedaj je že odstopil v javnem soočanju, da učiteljev oziroma zaposlenih v šolah pa sploh ni omenil, ko je govoril o prioritetah pri skupinah ljudi, ki se bodo cepile. Sedaj sicer slišimo v mediji, da naj bi bili nekje med prioritetnimi ni pa bilo še nikjer izpostavljeno točno ali zapisano kakšna je tista prioritetna lista, po kateri se bo izvajalo cepljene za katerega mimogrede dejansko v naši državi niti enega cepljena, ki bi bilo zakonsko predpisano in obvezno tako, da verjetno bo tudi tukaj šlo za nekaj podobnega. Prav tako še vedno nismo ugotovili ali uspeli videti prioritetne liste dejavnosti, ki se odpirale in na kakšen način oziroma pod kakšnimi pogoji. Opozorili smo pa že, da manj kot teden dni po objavi tega semaforja se pravi kaj se dogaja v rdečem stanju v oranžnem stanju in zelenem stanju manj kot teden dni po tistem so bila velika odstopanja in še to edinokrat tukaj moram gospo ministrico korigirati edinokrat, da so se izvajali ukrepi v skladu 26. avgusta posredovano brošuro je bilo v začetku, ko smo dejansko izvajali model B, potem pa nikoli več ne C ne B razen, potem ko je bilo šolanje v celoti na daljavo in smo šli na D in se potem sprašujem, ker sem tudi sam naveden med avtorji tiste publikacije in vsi ostali govorim za pravzaprav vse ostale ravnatelje, ki so bili zraven smo se počutili zlorabljene oziroma naša imena, zato ker dejansko prvič se od tistega, na kar smo opozarjali ves čas se nas ni upoštevalo popolnoma nič in drugič naša imena so kljub vsemu tam navedena v glavi in zapisano je, da so bili vsi ukrepi dogovorjeni in usklajeni. Jaz tukaj jasno in glasno povem, da temu ni tako.

Čisto za zaključek lahko povem še. V kolikor naj bi se šole in vrtci pa predvsem govorim za šole odpirali ob obstoječih priporočilih Nacionalnega instituta za javno zdravje, s katerimi ne želim polemizirati predvidevam in prepričan sem, da so takšna kot bi morala biti, potem povem, da ni standardno velikega prostora v slovenski osnovni šoli, kjer je vsaj 20 ali več učencev v oddelku, kjer bi lahko zagotavljali razdaljo meter in pol sedaj celo pišejo o dveh metrih. Nemogoče je zagotoviti vzdržno prihajanje v šolo ob organizaciji prevozov pod obstoječimi ukrepi. Edina sprememba, ki smo jo sedaj v zadnjem času zaznali je pač nam bilo povedano, da bodo ob prihodnjem odpiranju šol se bo potrebno ukrepov bistveno bolj strogo držati kot pa septembra, ko so nam omogočili, da smo sploh lahko odprli šole s tem, da so pač rekli to so priporočila, to se izvaja kolikor se da, če se pa ne da se pa v celoti ne izvaja, ampak te stvari sedaj verjetno ne bodo več prišle v poštev. Želeli bi si pa, da bi te stvari takšne ukrepe izvedeli bistveno prej, da bi se nanje lahko lažje pripravljali. O konkretni pomoči za resnično možnost izvajanja ukrepov pa sploh ne bi govoril. Kje so enojne klopi, ki jih je kupila italijanska vlada za svoje šole in to za tretjino šolarjev, kje so dodatne zaposlitve 60 tisoč učiteljev v Italiji, 30 tisoč spremljajočega osebja, kje so, potem pleksi pregrade, kje so prezračevalniki in vse takšno? Mi dobimo samo usmeritve kaj moramo, česa nikakor ne smemo, ampak ob teh se pa, potem ukrepi tudi nehajo. Edini ukrep je bil, da smemo zaposlovati študente, ta je bil sprejet točno takrat, ko so se, potem šole zaprle in seveda do njegovega izvajanja niti ni prišlo in če bomo zdaj v sredo zvečer ali celo morda v četrtek dobili okrožnico, da s 4. januarjem gre v šolo prvo triletje. Pri čemer je strogo prepovedano mešanje in združevanje skupin, pomeni jutranje varstvo, podaljšano bivanje pomeni neobvezni izbirni predmeti, ki sicer prvem razredu razen angleščine pravzaprav ni, pomeni da brez dodatne zaposlitve kadra seveda ne bo šlo. Mi bomo lahko nekaj naredili s prerazporeditvijo učiteljev podaljšanega bivanja in jutranjega varstva iz četrtih in petih razredov, ampak to so zgolj kratkotrajne rešitve in še do danes ni bilo rešeno vprašanje dodatnega dela učiteljev v maju in začetku junija, ker so takrat nekateri učitelji morali deli 130 do 150 %, ker smo morali oddelke prepolavljati.

Hvala lepa.