Spoštovani, vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam. Pričenjam 32. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora: Ferenc Horvat zaradi službene odsotnosti.

In da našega člana Sama Bevka nadomešča Gregor Židan.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora: 1. točka, ponovno izvajanje pouka na daljavo v Obalno-kraški in zasavski statistični regiji ter posledice dolgotrajnega zaprtja šol in izolacije na duševno zdravje otrok in mladostnikov. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PONOVNO IZVAJANJE POUKA NA DALJAVO V OBALNO-KRAŠKI IN ZASAVSKI STATISTIČNI REGIJI TER POSLEDICE DOLGORRAJNEGA ZAPRTJA ŠOL IN IZOLACIJE NA DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK IN MLADOSTNIKOV.

Na spletni strani Državnega zbora je s sklicem objavljena zahteva poslanske skupine Alenke Bratušek, Poslanske skupine Liste Marjana Šarca, poslanske skupine Socialnih demokratov in Poslanske skupine Levica za sklic nujne seje odbora z dne 1. februar 2021.

K točki dnevnega reda so bili vabljeni, kot je razvidno iz sklica, bi pa samo povedala, da se je samo, sem prejela tri opravičila: ministrica za izobraževanje, znanost, šport dr. Simona Kustec; Nacionalni inštitut za javno zdravje, vodja svetovalne skupine v okviru ministrstva za zdravje. Dodatno pa sta vabljena še dr. Vinko Logaj, direktor Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, ter izr. prof. dr. Maja Drobnič Radobuljac, Medicinska fakulteta.

Besedo dajem predlagateljem zahteve za sklic nujne seje, to so poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek, poslanska skupina Liste Marjana Šarca, poslanske skupine Socialnih demokratov in poslanska skupina Levica. Sprašujem, kdo bo govoril v imenu predlagatelja.

Maša Kociper, izvolite.

Hvala lepa, predsednica, in lep pozdrav vsem na ta, po dolgem času končno sončni, petkov popoldan.

Dogodki so hoteli tako ali pa če rečemo usoda je hotela tako, da smo sklicali sejo, katere poudarek je bil na zahtevi po odpiranju šol ter posledicah dolgotrajnega zaprtja šol in izolacije za duševno zdravje otrok in mladostnikov, pa so se ravno včeraj na vladi odločili, da bodo šole odprli, in to za vse otroke. Jaz tako na začetku lahko samo rečem, da to odločitev pozdravljam in da smo vsi verjetno, govorim za vse predlagatelje, zelo veseli, da se je to po dolgem času končno zgodilo.

Druga stvar je, da je pač treba vedeti, da poslansko delo, delo nas politikov, je vezano na družbeno dogajanje, na to, kar želijo ljudje. In takrat, ko smo mi ta sklic pripravljali, je bil po mojem mnenju eden najbolj aktualnih družbenih problemov v naši družbi prav ta, da so bili mnogi prepričani, da se otroci morajo vrniti v šole. Govorim ne samo o starših in celo dijakih ter učencih, ampak celo tudi o strokovnjakih. Po drugi strani so pa vsi prej omenjeni sami otroci, njihovi starši pa tudi strokovnjakih različnih vrst zdaj že nekaj časa opozarjali na hude posledice, ki s šolanjem na daljavo nastajajo našim otrokom.

Tako, da jaz najprej obžalujem, da ponovno ni z nami ministrice. Že nekaj časa je ne vidimo v javnosti, bi me zanimalo seveda, če je do tega podatka mogoče priti, ali je kaj bolna. Če je bolna, ji želim okrevanje. Ali je bolna ali je na dopustu? Ali kje je? Kar nekaj časa je že ni nikjer.

Ampak mogoče bolj kot to, da bi bila danes tu ministrica, se mi zdi, da je pomembno, da danes to sejo aktualiziramo v smeri zadnjih dogodkov in da se pogovarjamo o tem, prvič, ali bodo šole zdaj res ostale odprte, ali je bila obljuba ministrice, ki je rekla, da ko se bodo otroci in šolarji, se pravi dijaki in učenci, če tako rečem, vrnili v šole, bo to za vedno, se pravi, da ne bo tega en teden ja, en teden ne, kot se je zgodilo v tej kraško-obalni regiji. Na to se veže naš prvi sklep predlagateljev, ki pravimo, da bi želeli, da deklarirano ta država pravico do izobraževanja postavi, kot eno temeljnih človekovih pravic, na prvo mesto v hierarhiji vrednot. O tem je ministrica večkrat govorila. In da bi bilo popolno zaprtje šol zadnji ukrep v sili. Se pravi, tako kot World Health Organization, se pravi Svetovna zdravstvena organizacija, bi želeli, da tudi ta odbor sprejme to zavezo, da je zaprtje šol zadnjih ukrep, kadar je potrebno zapirati družbo, in prvi, kadar se družba odpira. To tudi potem pomeni, da se šole odpirajo in zapirajo skupaj z ostalim delom gospodarstva, ali pa, da smo vsi v popolnem lockdownu, tako kot je bilo to v mesecu marcu. Se pravi, to je prvi del te debate.

Glede drugega sklepa, ki pa se je vezal samo na nemudno vrnitev otrok v šole, pa smo pripravili v stranki SAB, in mislim, da se bodo ostali predlagatelji s tem strinjali, predlog za spremembo tega sklepa. Ste ga, upam, že dobili tudi na mizo. In sicer predlagamo, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v roku dveh mesecih opravi analizo doseženega znanja učencev. Jaz vem, da se te ankete po osnovnih šolah, ankete z učitelji in starši tako naprej, že opravljajo, zdaj, ko se bodo otroci vrnili, bodo pa imeli učitelji tudi možnost preveriti na licu mesta, kakšen je nivo doseženega znanja. Predvsem pa, da se ocenijo tudi posledice šolanja na daljavo na psihofizični in socialni razvoj ali pa duševni razvoj, nisem vedela, kateri bi bil boljši izraz na psihofizični in socialni razvoj, ali pa duševni razvoj, nisem vedela, kateri bi bil boljši izraz, in da se pripravi nek nabor ukrepov, kako se bo naše šolstvo na te izzive odzivalo. Tako, da v tem smislu sem si zamislila današnjo razpravo.

Sicer pa, če dovolite, da še nekoliko predstavim sklic te današnje seje. Kot že nekajkrat, smo tudi s sklicem te seje poslanci SAB, pa tudi druge stranke, ob različnih prilikah pozivali k odprtju šol in pozivali na to, da je treba vzeti v ozir, da so naše šole zaprte nadalje v Evropi. Vsakič smo tudi poudarili, da ne pozivamo k nespoštovanju različnih ukrepov, ki jih je sprejela vlada in ki so bili namenjeni zamejitvi epidemije, nasprotno, naše podpornike in ostale državljane ves čas pozivamo, da ti ukrepe spoštujejo. Hkrati je pa ravno ta ukrep zaprtja šol bil nekaj, kar je ves čas že vzbujalo nelagodje, zlasti v smislu, kako dolgo bodo pa te šole zdaj zaprte, tudi glede na to kako hitro so se prvotno zaprle. V času, ko so naše šole zaprte, je, glede na to, da se epidemija zdaj vleče že nekaj časa in da tudi več raziskav obstaja, tudi več praktičnih ugotovitev, izkazalo, da so ugotovili, tudi strokovnjaki, da zaprtje šol ne prispeva bistveno k širjenju okužb in da se tudi smrtnost zelo, zelo minimalno poveča v družbah, kjer so šole ostale odprte. O tem konkretno govori tudi ena raziskava, ki je bila opravljena na Kitajskem, in ena mislim, da v Veliki Britaniji.

Potem je druga stvar to, da je samo zaprtje šol seveda ne pomeni samo odtegnitev otrok od njihovega primarnega, od njihove primarne pravice, to je pravice do izobraževanja, ampak pomeni tudi izjemno velik poseg v njihov način življenja. In kot se je pokazalo v zadnjih mesecih in kot so opozarjali, kot rečeno, strokovnjaki zelo različnih strok, so posledice, ki nastajajo, res, res velike. Tako se je na primer vse več otrok, vse več otrok trpi zaradi resnih duševnih stisk, pri mnogih so se pojavljale težave kot so anksioznost in depresija. In med srednješolci je bilo število hospitaliziranih srednješolcev po poskusu samomora v zadnjih mesecih kar 30 % večje kot v primerljivih obdobjih poprej. Nobenega dvoma ni, na to opozarjajo tudi starši, da so otroci vedno bolj zasvojeni z računalnikom, vedno težje jih je spraviti stran od različnih ekranov, kjer preživijo tudi po 10, 12, 14 ur na dan, ne samo pred računalnikom za šolo, ampak tudi potem štejem sem seveda razne tablice, telefone in tako naprej. Pri čemer posebni problem predstavlja to, da veliko staršev v času, ko bi se naj otroci šolali od doma, ni bilo doma in niso mogli nadzorovati uporabe teh naprav. Po domače povedano, če te ni doma, ne moreš vedeti ali otrok na računalniku gleda to, kar bi moral, se pravi, se uči na daljavo, opravlja naloge, bere predstavitve in tako naprej, ali igra igrice, ali si dopisuje po Facebooku in Instagramu in uporablja različna - lahko tudi zelo sporna - socialna omrežja. To se je izkazalo kot velikanski problem, in tukaj se mi zdi problem starejših otrok, se pravi otrok, ki so bili sami in starši niso bili upravičeni do tega, da so z njimi doma, kar malo zanemarjeni. Vsi smo se pogovarjali o tem, da so največji problem manjši otroci, kar seveda so, otroci recimo prve triade, ki ne morejo sami skrbeti zase, vsi ostali otroci od 4. razreda naprej, nekoliko manj dijaki, ampak vseeno, so pa tudi zelo dolgo obdobje bili prepuščeni sami sebi in ni se dalo več nadzorovati njihovega časa in tega, kaj počnejo v tem času. Vse več s tem povezanega je tudi impulzivnega vedenja otrok, pravijo strokovnjaki in starši. Nekateri otroci so v medsebojnih odnosih postali zelo jezni in agresivni, eni pa, ljudje različno reagiramo, povsem pasivni in apatični. S tedni se zelo, zelo zmanjšuje motivacija za šolsko delo, to verjetno vsi starši, ki imamo doma otroke, lahko potrdimo. Še tisti najbolj pridni, ki so na začetku zagnano sedeli pred računalnikom, so vedno manj motivirani, in tudi koncentracija baje se zmanjšuje in predstavlja že zelo resen problem.

Poseben problem, na katere so opozorila recimo tudi, ravno včeraj sem imela roditeljski sestanek za moje otroke, učiteljice na naši šoli, je to, da so se nekateri učenci začeli sploh, sploh nehali prijavljati k pouku. Ali se ne prijavijo k prvi uri, pa se šele k naslednji, ali se sploh ne ali na eno to njihovo konferenčno uro, ko jo imajo online z učiteljem, pridejo, na naslednjo ne. In saj pravim, staršev ni doma in ne morejo sodelovati. In tako nastajajo zelo veliki manki v pridobljenem znanju otrok.

Otroci poleg tega, da veliko sedijo za računalnikom, da imajo manj socialnih stikov in gibanja v naravi, nimajo več tudi različnih treningov, ki so jih prej imeli, premalo se gibljejo. In strokovnjaki so že po prvem valu opozorili na poslabšanje zdravja, gibljivosti in zlasti na povečanje telesne teže otrok. Če ste poslušali Tednik, ena strokovnjakinja je rekla, da so se v času te epidemije pri nekaterih otrocih te težave res, res izpostavile. Povedala je, da kar nekaj otrok je povečalo telesno težo v teh par mesecih za 10 kilogramov. 10 kilogramov.

Vedno več je tudi čisto zdravstvenih težav, vezanih ne samo na psihične aspekte, ampak čisto fizično na zdravje. Poleg tega so te težave, seveda različne zdaj naštete, povečujejo tudi glede na socialni status otrok, glede na to, kakšne razmere imajo doma, ali so starši lahko z njimi ali ne. Od tega ali je starš lahko z otrokom ali ne, je seveda lahko odvisno, koliko in kako otrok dela, po drugi strani pa vemo, da starši ne morejo sami velikokrat vplivati na to, da bodo doma, sploh če niso upravičeni do tistega, kar sem prej povedala, če je njihov otrok v prvi triadi in se lahko z njim doma ob popolnem nadomestilu, ali pa če imajo službo, recimo, v zdravstvu ali pa kje drugje, da morajo delati. Da ne omenjam raznih stisk, kadar je stanovanje premajhno, kadar si otroci delijo internet in tako naprej.

In pa nazadnje, vendar ne najmanj pomembno, otroci izjemno pogrešajo druženje s sovrstniki, ki je, to se zdaj zelo izpostavlja, ključno za njihov razvoj, in te manke je zelo težko nadomestiti. Jaz mislim, da je vsak med nami lahko videl tudi posnetke teh otrok, ki so se vračali v šole, ki so se objemali, skakali, toliko da ne jokali od sreče, da so se videli in povedali v kamero res take lepe otroške ganljive stavke, kako zelo so pogrešali prijateljčke, šolo, učitelje in tako naprej. In strokovnjaki opozarjajo, da so te stiske lahko zelo dolgotrajne in imajo lahko hude in dolgoročne posledice, se pravi, ni to tako, da zdaj, ko so se šole odprle, bomo pa tlesknili s prstom in bodo vse te dileme rešene.

Tako, da v stranki SAB ves čas poudarjamo tudi, da se zavedamo posebne situacije, v kateri smo se s to epidemijo znašli vsi skupaj kot družba. Zavedamo se, kakšne zahtevne in res težke odločitve mora sprejemati vlada v tej situaciji, tehtati med posameznimi pravicami, ampak, kot sem že večkrat povedala tudi sama, mogoče se nam je pri tem tehtanju pravic zgodilo, da smo to pravico do izobraževanja in čim bolj normalnega življenja naših otrok postavili prenizko na lestvico teh prioritet. In, kot rečeno, temu je namenjen ta prvi sklep – temu, da se naj naredi resen premislek o tem, kako zelo pomembna prioriteta je to, in da se naj zdaj, ko so se šole odprle, držimo, kot rečeno, tega, kar je rekla ministrica, da se zdaj ne bodo odpirale-zapirale, odpirale-zapirale, ampak da bomo naredili vse, da ostanejo tudi odprte. V tej zvezi bi znova opozorila na to, da je ministrstvo pripravilo neke modele, ne samo a, b, c, d, ampak tudi b1, c1 in tako naprej, ki bi omogočali nekatere prilagojene rešitve v primeru, da se situacija zopet poslabša. In pa, kar sem pogrešala do zdaj in tudi že večkrat omenila, da bi se zgledovali po drugih državah in uporabili kakšne rešitve, ki so se v tujini, recimo, izkazale za uspešne. Recimo, en teden v šoli polovica razreda, drug teden druga polovica, ali pa izmenično po kakšnih drugih kriterijih, popoldne, dopoldne, kakorkoli, ali pa, tako kot so naredili v Avstriji, testiranje otrok s posebnimi testi na začetku vsakega tedna, ko otrok sam naredi test. In še en kup je možnosti, ki bi se jih lahko poslužili, da šol nebi rabili več zapreti. Pogrešam tudi to, da ni bilo nič narejeno v tem času kar se tiče raznih prezračevanj in tako naprej, nekih možnosti čiščenja prostora. Žal se tisti vabljeni, za katere sem upala, da bodo o tem kaj povedali, niso udeležili seje, ampak mogoče bomo pa lahko poslanci kaj prispevali k temu.

In še enkrat, drugi sklep, ga bom še enkrat prebrala. Predlagamo, da namesto sklepa, da se naj otroci takoj vrnejo v šole, sprejmemo sklep: »Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naj v roku dveh mesecev opravi analizo doseženega znanja učencev in dijakov ter analizo posledic šolanja na daljavo na njihov psihofizični in socialni razvoj ter pripravi načrt ukrepov, ki ga predstavi Državnemu zboru«. Izjemno pomembno se mi zdi, da se ta analiza naredi. Ne samo znanja, kar razumem, da je samo po sebi umevno in se bo zdaj to s strani učiteljev takoj preverjalo in, upam, napravilo prilagoditve, in upam, da te prilagoditve ne bodo veljale samo letos, drugo leto bodo pa vsi učitelji že pozabili, kaj je bilo, posebej se mi zdi pa pomembno, da se preučijo posledice te druge, na psihofizični in socialni razvoj in takoj naprej, in da se naredi načrt, kako otrokom pomagati. Jaz vem za več primerov, ko so otroci v hudih stiskah. Teh otrok je zdaj veliko, strokovnjakov baje primanjkuje, in mislim, da se je tega treba lotiti sistemsko in pač odreagirati tako, da bodo ti otroci čim prej dobili pomoč.

Toliko v imenu predlagateljev in predstavitve sklica. Se bom po potrebi javila še kasneje.

Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam, v imenu predlagatelja.

Jaz, preden dajem besedo naprej, naj samo povem, da bomo se danes držali točke dnevnega reda, da ne bom dovolila kakšne širše razprave. In naj samo še povem, da sem kljub vsemu, kar je bilo navedeno v samem sklicu seje, sklicala sejo kljub temu, da se sklicujete na nekatere podatke, za katere pa niste priložili nobene raziskave. Jaz sama sem imela problem, bom rekla ne nekaj mesecev nazaj, ko mi eden poslanski kolega zaradi, ker ni bilo priložene ta prave raziskave, en mesec ni sklical seje. Jaz sem danes to vse sklicala, ampak še enkrat poudarjam, da ko navajamo ali pa ko navajate stiske otrok, anksioznosti, da nimate priloženo nobene raziskave o tem in, se mi zdi, nobene analize. Tako, da jaz bom res danes vodila sejo tako kot ste jo vi želeli. Vi ste želela, da bi bila zadeva širša, kakor sem vas razumela v prvem delu vaše predstavitve, vendar se bomo držali kar dnevnega reda, se pravi tako kot je sam sklic seje.

Zdaj pa prosim predlagatelja. Izvolite.

Kot predlagateljica replika na to vašo, ja.

Jaz mislim, da nisem nič predlagala širše in da ni to nič v vaši neki dobri volji, da dovolite širšo ali ožjo razpravo. Jaz sem prebrala oba sklepa. En sklep se nanaša, prvi, že obstoječi sklep, se nanaša na to, da naj bo pravica do šolanja otrok uvrščena višje v hierarhiji vrednot in da naj se šole zapirajo zadnje in odpirajo prve. Znotraj tega jaz mislim, da je na mestu razprava o tem, da se naj šole ne zdaj odpirajo, zapirajo, tako kot se je dva tedna dogajalo vmes. In drugi sklep je pač sprememba sklepa glede na aktualne okoliščine in je tudi povezano s sklicem. Že v sklicu smo navajali posledice težke, tudi v naslovu sklica smo govorili o posledicah, ki nastajajo za otroke, tako da jaz ne vidim, spoštovana predsedujoča, nobene širitve. In se vam zahvaljujem za vašo dobro voljo, ki pa ni potrebna, no.

Hvala.

Hvala tudi vam.

Gremo naprej. Besedo dajem predstavniku Ministrstva za izobraževanje, znanost, šport in mladino Damirju Orehovcu, državnemu sekretarju.

Izvolite.

Hvala lepa, predsedujoča. Lepo pozdravljeni vsi poslanci, gostje, na ta, kot je že bilo rečeno, sončen dan od jutra že.

Naj povem, da osnovna zaveza slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema temelji, tudi v zakonu je tako opredeljeno, na zagotavljanju varnega in spodbudnega učnega okolja za vse deležnike, tako za tiste najmanjše otroke, učence, dijake in pa seveda tudi učitelje. In seveda to tudi vključuje skrb za varovanje zdravja prav tako vseh deležnikov. Naloga države je namreč, da v teh, pač v tej situaciji, kjer smo, torej v danih epidemioloških razmerah zagotovi najbolj optimalne pogoje, da vzgojno-izobraževalni proces sploh lahko poteka. In ravno epidemiološka slika v danem trenutku je tista, ki je pač bila pri odločanju ključna, kako ta vzgojno-izobraževalni proces poteka. In vlada se je na osnovi teh priporočil zdravstvene stroke, svetovalne skupine odločala za določen način izobraževanja. Naj pa vseeno povem, da je bilo torej na nek način prioriteta Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ves čas epidemije ta, da se sam izobraževalni proces ne prekine, torej da poteka. In to smo seveda na vseh nivojih tudi dejansko uresničevali tako v osnovni šoli, srednjih šolah in visokih in višjih. Seveda, če mogoče samo spomnim, šolsko leto smo začeli z modelom b, ki smo ga seveda skupaj, pa ne samo model b, ampak na splošno cel način vzgoje in izobraževanja v naši državi v razmerah covid, med počitnicami na osnovi izkušenj in pa na osnovi analize, ki jo je izvedel Zavod za šolstvo, pripravili, to smo že večkrat pokazali, tudi knjižico z različnimi načini spopadanja s tem področjem, seveda v odvisnosti od epidemiološke slike. Podnaslov so modeli in priporočila. In tako smo, torej knjižica je nastala s sodelovanjem mnogih strokovnjakov s področja zdravja, NIJZ-ja in pa seveda tudi mnogih strokovnjakov s področja vzgoje in izobraževanja v naši državi. In tako je na osnovi tega bilo, torej začetek šolskega leta po modelu b pomeni, da so bili vsi učenci in vsi dijaki v šolah. In v tem času smo seveda spremljali, kaj se dogaja v teh šolah, smo naredili eno aplikacijo, kjer smo dnevno dobili tudi podatke, in smo po potrebi, kot je bilo danes že rečeno s strani predlagateljice, uporabljali t.i. podmodele modelov. To pomeni, da kadar se je v kateri situaciji zgodilo to, da je kje kak otrok zbolel oziroma tudi zaposleni, smo pač del oddelka poslali v karanteno. In potem seveda po določenem času, v prvi fazi je to bilo 14 dni, kasneje 10 dni, so se vsi skupaj vrnili v šole in nadaljevali izobraževanje. V tem času se je pa seveda organiziralo izobraževanje na daljavo za razrede, ki so bili, oziroma oddelke, ki so bili t.i. izolaciji ali karanteni. No, potem smo malo pred krompirjevimi počitnicami pač zaradi nenadnega torej poslabšanje situacije v naši državi prešli na t.i. model d na področju srednjega šolstva. Na področju osnovnega smo imeli še en teden model c in po počitnicah podaljšanih smo vsi skupaj v državi prešli na model d, kar pomeni, da se izobraževanje v naši državi tako na osnovni šoli in srednješolskem in tudi na fakultetah izvajalo na daljavo. Zdaj, v tem času je vlada pripravila v decembru modele, kako bi se naj stvari v naši državi sproščale. Tako je nastal 3. decembra načrt sproščanja ukrepov, ki ga vsi dobro poznamo. Ta je sicer predvideval, da bi se naj šole odprle šele v oranžni fazi, to pomeni, ko bi v naši državi bilo torej manj kot 1000 hospitaliziranih in pa število okužb, 7-dnevno povprečje, tisoč. No, in potem seveda na to bi še morali čakati kak teden več kot smo sedaj, zato je tudi na pobudo ministrstva in ostalih deležnikov vlada korigirala oziroma spremenila ta načrt sproščanja ukrepov, in sicer 8. 1. je sprejela popravljeni ta oziroma uvrstila je t.i. vzgojo in izobraževanje za eno mesto naprej, torej omogočilo se je sproščanje torej vzgojnega izobraževalnega procesa že v rdeči fazi. In sicer na predlog Združenja ravnateljev oziroma gospoda Pečana, da se pri tem upošteva regijski princip. In seveda vlada je temu sledila in začela tudi to uresničevati, tako kot tudi prej. No, in potem se je zgodilo, torej ko je to vlada sprejela, smo bili v črni fazi, smo bili v fazi, kjer nobena regija ni bila drugačna kot črna. Seveda potem se je 20. 1. zgodilo, da je v naši državi nastala situacija, kjer smo prešli na nivoju države v rdečo regijo, torej na rdeči luč na semaforu, kar je pomenilo, da se lahko vse tiste regije, ki so tudi na regijskem nivoju rdeče, odprejo torej izobraževanje v prvi triadi, vse tiste, ki so pa še naprej črne, pa se naprej izobražujejo na daljavo. Po prvem tednu se je pač situacija nekoliko obrnila in trendi so kazali, da tudi nekatere regije, ki so bile teden prej rdeče, so začele strmo naraščati torej in so postale črne. Tako, da naslednji teden se je zgodilo to, da je bilo v naši državi pet regij, ki so bile črne, ostalih sedem pa je bilo rdečih. Zato se je tudi izobraževanje v teh rdečih nadaljevalo, v črnih se je pa, tako kot je bilo tudi v skladu s semaforom, prekinilo. In verjetno na osnovi tega se je takrat tudi zgodilo mogoče to, da so nekoliko starši bili nezadovoljni, kar jih je za razumeti, ker komaj se nam je zgodilo, da smo šli v šole, pa smo morali žal iti nazaj. Ampak glede na to, kot sem že prej povedal, je vlada pri tem upoštevala trenutne razmere. Je pa se potem zgodilo to, da je ta isti, torej Združenje ravnateljev predlagalo po 14-ih dneh drugi sklep, da pa naj nebi več upoštevali regijskega principa. Skratka, ampak, hvala bogu, se je takrat zgodilo to, da se je situacija v naši državi temeljito spremenila in smo na nek način skoraj na celem področju prešli v rdečo fazo, razen v eni od teh regij, in sicer posavski, ki pa je bila tik pred rdečo in potem seveda naslednji dan je bila dejansko tudi rdeča in takrat se je tudi začelo izobraževanje v celi naši državi, torej za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.

Zdaj seveda trenutno je v naši veliko lepša slika, torej smo oranžni, in zato je vlada na včerajšnji seji sprejela torej sklep oziroma odlok, da se v osnovnih šolah torej vrnejo vsi učenci, da se v osnovnih šolah začne pouk nekako v tistem duhu kot se je začel v začetku šolskega leta, s tem, da v nekoliko poostrenih pogojih, predvsem zaradi tega, ker trenutno situacija še vseeno, kljub temu, da smo šole odprli, ni ravno tako dobra kar se tiče epidemiološke slike. Trendi pa sicer kažejo navzdol.

Jaz upam, da bomo s skupnimi močmi, glede na to, da sedaj je polovica države na počitnicah, druga polovica bo naslednji teden v šolah, da bomo tudi z upoštevanjem vseh teh ukrepov, ki jih pač smo se zdaj že navadili, omogočili, da bo dejansko to, kar je predlagateljica povedala, da bomo ostali v šolah in da jih ne bomo zapirali in da če jih bomo morali, da bomo res to naredili na koncu. To je tudi na nek način naše stališče na ministrstvu. Ni pa samo odvisno od nas.

Mogoče še samo to, da kar se tiče srednjih šol, se naslednji teden torej vrnejo zaključni letniki, učenci oziroma dijaki nižjega poklicnega izobraževanja. Omogočilo se bo tudi izobraževanje torej poklicne, torej praksa tako v šolah. Večina tiste oziroma nekaj tiste, ki pa se dogaja pri delodajalcih, se pa je tudi v tem času covida izvedla.

Zdaj, seveda to vračanje in pote m vmes, da ne bom vseh teh zgodb ponavljal, ker ste jih že velikokrat slišali, samo naj povem, da ves ta čas smo seveda zelo dobro sodelovali tako z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje kot tudi z Zavodom za šolstvo, ki sta oba pripravljala tako ukrepe na področju zdravstvene stroke kot tudi ukrepe na področju samega vzgojno-izobraževalnega procesa, tako ob tem, ko smo šli na daljavo, in tudi v tem drugi fazi, ko smo se torej iz izobraževanja oziroma ko se izobraževanje na daljavo vračamo zopet v vzgojne izobraževalne inštitucije. Seveda med temi navodili, kot bo verjetno tudi gospod Logaj potem kasneje povedal, so tudi navodila, ki so povezana s skrbjo za t.i. duševno zdravje ali za socialno-čustveno skrb za otroke oziroma učence, dijake.

Mogoče toliko v tem delu. Torej rad bi samo to poudaril, da se je vlada držala ves čas torej svojega načrta pri sporočanju in da ga je vmes tudi na nek način s tem, ko ga je popravila, pokazala, da je izobraževanje ena od tistih področij, ki je v njenih torej zelo visoko, v njenih prioritetah zelo visoko.

Morda še nekaj o tem t.i. posledicah dolgotrajnega zaprtja šol in izolacije na duševno zdravje otrok in mladostnikov. Šole so tudi pri izobraževanju na daljavo izvajale svetovalno pomoč učencem, ki so jo seveda potrebovali. Strokovni delavci so z učenci bili v nenehnem stiku, seveda mogoče na drugačen način kot je bilo to v času, ko se je izobraževanje dogajalo v šolah. Prav tako je Nacionalni inštitut za javno zdravje pripravil zbirnik ukrepov in virov pomoči, ki seveda se lahko namenijo posamezniku, tako otroku, mladostniku ali pa odraslim, in so imele torej vsi možnost tega dostopa in to smo tudi priporočali šolam, ker je to javno objavljeno tudi na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Mogoče še tukaj povem, da je podobno naredila tudi Fakulteta za šport, ki je naredila en cel nabor aktivnosti, ki bi jih naj torej upoštevali na eni strani, mislim, jih lahko upoštevali na eni strani šole, na drugi strani pa tudi kdorkoli bi to želel, in tudi to smo priporočali šolam. Posebno pozornost seveda glede socialno-čustvenih primanjkljajev učencev bodo seveda, torej kot sem že povedal, tudi v navodilih Zavoda za šolstvo so usmerjeni, da učitelji, da dajo temu v prvi fazi največji poudarek, šele v naslednji fazi dajo poudarek za kognitivne procese. V pomladanskem času zaprtja vzgojno-izobraževalnih ustanov in potem smo tako v nacionalnem in mednarodnem prostoru, torej so bile opravljene določene raziskave in analize učinkov izobraževanja na daljavo torej na različnih področjih. Ugotovitve dejansko nakazujejo, da učinki tovrstnega izobraževanja ne dosegajo enakih ravni kognitivnih in socialno-čustvenega razvoja otrok, učencev oziroma dijakov, kot bi se seveda to dosegalo, če bi ta pouk oziroma to izobraževanje dejansko potekalo v razredih, učilnicah, v šolah, pač tam, kjer je mesto za to izobraževanje v normalnih okoliščinah. Prav tako je to tudi potrdila analiza, ki jo je opravil Zavod za šolstvo. In seveda pa bi moral vseeno povedati, da o učinkih izobraževanja na daljavo je na podlagi torej dosedanjih in mednarodnih analiz mogoče postaviti tudi hipotezo, ki je bila danes slišana, da nastajajo primanjkljaji v socialno-čustvenem in kognitivnem razvoju otrok, ki bi lahko imele tudi dolgotrajnejše resne posledice. Vendar mednarodni viri navajajo hipoteze, da je upad večji za mlajše učence in predvsem za tiste iz ranljivih skupin, še posebej seveda, če imajo učenci tudi učne težave, kadar gre za kognitivne stvari. Dosedanje raziskave o izobraževanju na daljavo v Sloveniji so bile opravljene na vzorcih, za katere metodologija izbiranja sodelujočih, tako na eni strani učencev, dijakov, učiteljev, torej ne zagotavlja celostnega pregleda stanja oziroma nacionalne neke reprezentativnosti na nivoju države, zato smo se na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport odločili in je že ta priprava celovite torej evalvacije učinkov izobraževanja na daljavo v osnovnih, srednjih in pa tudi v vrtcih v zaključni fazi priprav. In sicer rezultati evalvacije bodo predstavljali podlago za boljše razumevanje, kako je izobraževanje na daljavo potekalo, kolikšni so primanjkljaji na področju kognitivnega in socialno-čustvenega razvoja otrok in mladostnikov ter kakšni so učinki izobraževanja na daljavo na blagostanje strokovnih delavcev in delavk. Hkrati bo evalvacijska študija tudi osnova za odločanje in načrtovanje o nadaljnjih kompenzacijskih ukrepih. Kljub temu, da se celovita nacionalna evalvacijska študija načrtuje in bodo prvi preliminarni rezultati pridobljeni predvidoma konec avgusta letos, pa se na ministrstvu zavedamo, da bodo posledice epidemije covid na otroke, učence in dijake v vrtcih, osnovnih šolah in srednjih šolah ter zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami večplastne. Zato smo v okviru načrta za okrevanje in odpornost že načrtovali kratko- in dolgoročne celovite zasnove kompenzacijskih ukrepov za blažitev teh posledic. V prvi fazi pa seveda že v ponedeljek, ko bodo prvi otroci prišli v šole, bodo največjo vlogo v tej fazi odigrali prav učitelji in pa seveda svetovalni delavci. Torej treba je povedati, da naša država ima enih najboljših sistemov na tem področju, kajti t.i. svetovalnih delavcev ima malo držav v svojem sistemu. Seveda tam, kjer bo pa prihajalo do večjih težav, pa bodo verjetno morale se pridružiti tudi zunanje inštitucije.

Toliko mogoče za sedaj.

Hvala.

Hvala. Če se izklopite, prosim.

Bili so tudi vabljeni: glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije – SVIZ Branimir Štrukelj, ki pa ga trenutno ni, tudi Združenje ravnateljic in ravnatelj Gregor Pečan, tako na pridemo na dodatno vabljene. Zato dajem besedo izr. prof. dr. Maji Drobnič Radobuljac iz Medicinske fakultete. Bo pa imela tudi Powerpoint predstavitev.

Tako, da izvolite.

Ali se slišimo? Okej.

Jaz bi se rada najprej zahvalila, da ste me povabili. In smisel mojega obiska danes vidim v tem, da mogoče malo razjasnim to, kaj strokovnjaki govorijo o tem, kako je z duševnimi stiskami otrok in mladostnikov v času tokratne pandemije. Prihajam iz Medicinske fakultete v Ljubljani, ampak ne samo od tukaj. V resnici sem že od ustanovitve tudi članica RSK za otroško in mladostniško psihiatrijo, članica izvršnega odbora Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo in v bistvu zaposlena zadnjih 20 let na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, kjer delam konkretno z mladostniki po poskusih samomora, samomorilnimi mladostniki. Sedem let sem vodila enoto za adolescentno psihiatrijo, zdaj od odprtja pa vodim v bistvu edini intenziven pedopsihiatrični oddelek v Sloveniji, to je skoraj, še malo, pa bo 2 leti. Tako, da mogoče bom pokazala malo naših podatkov, pa malo tujih podatkov, kako je z duševnim zdravjem otrok, kaj vemo in česa ne.

Se pravi, vsi veste, da 11. marca je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo, saj se vsi samo še s tem ukvarjamo. Za konkretne ljudi, za odrasle in za otroke, so s tem nastopile nove neznane razmere. Tudi za vas, ki v bistvu skušate državo voditi skozi to. Prinesle so stres, anksioznost, občutek ne moči pri čisto vseh. Jaz ne poznam nikogar, ki ga te razmere nebi spravljale v stisko.

Večina držav se je seveda odzvala ukrepi. Najpogostejši seveda so bili socialna distanca, za razliko od fizične, ki bi bila tista, ki bi bila smiselna. Fizično distanco lahko na zelo različne načine vzdržujemo - tudi tako, da še vedno vzdržujemo stike. Zapirali so šole, vzgojne institucije, aktivnosti, ljudje so delali od doma. Posledice se poznajo že zdaj na več panogah. Prišlo je do spremembe oblike, do spremembe načina dela, sprememb v dnevni rutini in seveda do strahu pred izgubo ekonomske varnosti. In seveda raziskave predvidevajo, da dalj, kot se bo pandemija nadaljevala, večje bodo in bolj različne negativne posledice, tudi dolgoročne, na otroke in mladostnike. Predvidevamo, vemo pa ne. ž

Na kakšen način pandemija vpliva na otroke in mladostnike? Na več različnih načinov. Vsaj tele: preko staršev, preko socialne izolacije oziroma osamljenosti in tudi preko pomanjkanja aktivnosti oziroma vključenosti v šolsko okolje, ne samo preko šolanja na daljavo.

Kaj pa raziskave pravijo? Včeraj sem gledala, koliko raziskav na temo covida-19 je objavljenih v znanstveni medicinski literaturi. Tukaj boste mogoče videli, tole je rezultate, ne vem, če dobro vidite tam. 102 tisoč 154 raziskav, je iskanje pokazalo, z vseh različnih področij. Na temo duševnega zdravja pri otrocih in odraslih je bilo samo 5 tisoč 600 včeraj. Ena od raziskav je gledala, kako so se obnašale te raziskave, koliko jih je bilo na področju različnih epidemij. Največ raziskav je na področju covida-19 bilo že avgusta v bistvu lani in vse so prihajale praktično iz držav z visokim ekonomskim standardom, se pravi iz bogatejših držav, o revnejših državah vemo manj. Takole je pa izgledalo mednarodno povezovanje, to boste tudi malo težje videli, ampak prednjačijo seveda Združene države in tokrat Kitajska, Italija in Evropa in se povezujejo med sabo.

Zdaj pa, glede na to, da vemo, da preko odraslih, se pravi preko staršev, vpliva pandemija na duševno zdravje otrok, bom pokazala malo najprej, kako na duševno zdravje odraslih vpliva pandemija.

Ena od raziskav v British Medical Journal, presečna na 3 tisoč odraslih, je pokazala že v prvem valu epidemije več aksioznosti, več depresivnosti in več stresa. Še posebej so bile ogrožene mlade ženske, tiste, ki so bile posebej ogrožene, da bi zbolele ali pa za težjo obliko COVID-19. Druga raziskava na mladih odraslih, ki so jih spremljali v dveh valovih, eden pred epidemijo v januarju in eden aprila, je pokazala več osamljenosti, še posebej pri ženskah, več depresivnosti na račun osamljenosti, ne pa povečanja anksioznosti.

V Veliki Britaniji so v treh valovih spremljali odrasle, 3 tisoč odraslih, to je verjetno tudi raziskava, ki ste jo vi, gospa Kociper, citirala. Marca so jih ocenili, aprila in potem maja, se pravi po prvem valu. Ugotovili so več depresivnosti, manj anksioznosti, manj občutkov ujetosti in približno enak procent depresivnosti, bolj so bile pa ogrožene ženske, mlajši ljudje, revnejši in duševno bolni. V post-pandemični fazi, po prvi v bistvu fazi so ugotavljali nekateri porast post-stravmatske stresne motnje, porast samomorilnosti in drugih posledic na duševnem zdravju odraslih.

Zanimiva raziskava, ki bo mogoče malo več povedala o vplivu duševnega zdravja staršev na otrok, je bila izvedena v ZDA, in sicer so gledali 133 družin. Od tega je 60 % staršev poročalo o negativnem vplivu pandemije na njihovo zmožnost dela in 68 na poslabšanje finančnega stanja. Povečal se je odstotek in anksioznosti in depresije pri starših. Zelo zanimivo je bilo pa to, da so dokazali tudi vpliv oblike zajezitvenih ukrepov, in sicer mogoče v nasprotju kakor se pričakuje, da v tistih zveznih državah, kjer so bili bolj strogi zajezitveni ukrepi, so bili starši v boljšem stanju, se pravi, so imeli manj anksioznosti in manj depresije. In več anksioznosti in depresije je bilo pri tistih starših, ki so bili nezadovoljni s stanovanjsko situacijo. Ko so jih vprašali, kakšne vidite, da so vaše potrebe, ali kaj se vam zdi, da bi najbolj rabili, so starši rekli v 18-ih odstotkih, da bi potrebovali službe za duševno zdravje zase. V 11-ih odstotkih, da bi rabili več časa zase, strategije spoprijemanja in tako naprej, manj, da bi rabili gibanje.

Potem so pa gledali, kako ta pandemija preko teh staršev vpliva na njihove otroke, in so ugotovili, da je bilo več simptomov čustvenih in vedenjskih motenj pri otrocih tistih staršev, ki so imeli več simptomov anksioznosti in depresije, pri tistih starših, ki so bili bolj nezadovoljni s stanovanjsko situacijo, pri tistih, ki so imeli več otrok v družini, in pri tistih, ki so prihajali iz regij, ki so imele bolj sproščene ukrepe, ne bolj stroge.

Ko so starše vprašali, kaj se vam zdi, da bi vaši otroci najbolj rabili, je tale raziskava takole razdelila. Zgoraj levo so starši predšolskih otrok poročali, da pri otrocih najpogosteje vidijo vedenjske težave, v več kot 40 odstotkih, in pri približno 23 odstotkih, da je problem socialna izolacija. To so bili predšolski. Pri teh, ki so stari 6 do 12 let, so v skoraj tretjini otrok poročali starši o težavah z učenjem in o vedenjskih težavah. Približno pri četrtini, da so problem socialna izolacija in povečana anksioznost, malo manj depresija. Starši mladostnikov, starejših od 13 let, so pa navajali že več kot v polovici, da opažajo pri njih simptome depresije in anksioznosti - 38 % porast anksioznosti, v 55 % depresija. In ko so vprašali te iste starše, kaj pa mislite, da bi vaši otroci rabili, so tisti, ki so imeli mladostnike, na prvo mesto postavili potrebo po psihološki in psihiatrični pomoči. Tisti, ki so imeli šolske otroke, da najbolj rabijo rutino in socialne interakcije, in tisti, ki so imeli predšolske enako.

Potem je bila raziskava, ki je gledala, kakšne bi bile lahko dolgoročne posledice epidemije. To je bil v bistvu pregled študij, ki so prejšnje manjše epidemije spremljale in so gledali, kakšne so bile posledice pri tistih otrocih. In so ugotovili, da obstajajo posebej ranljive skupine otrok, ki imajo večje tveganje za več dolgoročnih posledic. To so bili tisti, ki so prihajali iz družin z revščino, tisti, ki so že imeli duševne motnje ali pa nevro-razvojne motnje, tisti, ki so bili mlajše razvojne starosti, ki so imeli slabše pogoje za šolanje, ki jih je bilo bolj strah pred okužbo, in tiste, ki so pretirano uporabljali splet. Kako pa izolacija preko osamljenost oziroma pomanjkanja šolanja in aktivnosti vpliva na mladostnike? V Avstraliji so spremljali 248 mladostnikov. Približno 14 let so bili stari, malo čez. Zajeli so jih pred epidemijo kot del ene druge raziskave in seveda potem to raziskavo nadgradili še 2 meseca po začetku online šolanja. V prvem sklopu in drugem sklopu so spremljali simptome depresivnosti, anksioznosti in zadovoljstva z življenjem, v drugem sklopu pa še zraven kako se šolajo, kakšni so odnosi z vrstniki, v družini, koliko so socialno povezani, koliko so izpostavljeni medijem, kakšen stres povezan s covid doživljajo in koliko upoštevajo vladne omejitve. Pokazalo se je, še posebej pri dekletih, da opažajo porast depresivnosti in anksioznosti in manj zadovoljstva z življenjem. Večje tveganje so imeli tisti, ki so imeli več skrbi povezanih z okužbo, več težav pri online učenju in več konfliktov s starši. Manjše tveganje so imeli pa tisti, ki so bolj upoštevali navodila v karanteni in ki so imeli večji občutek socialne povezanosti kljub epidemiji. Ko so mladostnike vprašali, kaj vas najbolj skrbi ali kaj vas najbolj v stisko spravlja v zvezi z pandemijo, so na prvo mesto postavili to, da ne morejo videti prijateljev. Se pravi, to so bili 14 let in še malo. Takoj za tem so bile pa skrbi pred tem, da bo prijatelj ali pa en družinski član oziroma nekdo, ki jim je blizu, zbolel, hudo zbolel ali pa umrl zaradi okužbe s covidom. Se pravi, vse ostalo je bilo za tem.

Tisto, kar lahko zdaj rečemo o posledicah te pandemije na duševno zdravje otrok, je to, da je raziskav premalo. Vseh raziskav o posledicah na duševno zdravje otrok ali pa odraslih, če primerjamo več različnih pandemij, ki so bile. Pri eboli tale graf, recimo, kaže, tele pikice, ki vidite, je, v odvisnosti od časa, število raziskav, ki v bistvu ocenjujejo posledice ali pa ki se ukvarjajo s to pandemijo. Modre pikice so vse druge medicinske raziskave, oranžne pikice, tukaj je samo ena, o posledicah na duševno zdravje. Se pravi pri eboli jih je bilo toliko malo. Če pogledamo gripo, koliko je bilo drugih raziskav in koliko malo je raziskav konkretnih o posledicah na duševno zdravje. Pri covidu je majčkeno več, ampak še vedno neprimerljivo manj v primerjavi z vsemi ostalimi znanstvenimi raziskavami o vplivu in posledicah covida.

Ena stvar, na katero bi rada opozorila glede na to, kaj se zadnje čas v medijih in v javnosti poroča. Da moramo biti zelo previdni, na kakšen način govorimo v javnosti o samomoru. Način poročanja o samomoru v medijih namreč lahko vpliva na stopnjo samomora v skupnosti, to je neskončno število raziskav že potrdilo. Senzacionalistično poročanje poveča tveganje za samomor. Še posebej so ogroženi ranljivi posamezniki, tisti, ki že imajo težave v duševnem zdravju, ki že razmišljajo o samomoru, in mladostniki. Zato svetovna združenja, vsa, ki se s samomorom ukvarjajo, priporočajo previdnost pri načinu govora, poročanja o tem, in objavljajo smernice, kako o tem govoriti.

Zdaj pa v osnovni moramo najprej vedeti ali je to res, da je več samomorilnosti zaradi epidemije covida-19. Zdajle januarja je bil objavljen en članek v Pediatric News, ki se točno o tem sprašuje, kaj govorijo naslovi medijev in kaj podatki kažejo o samomorilnosti kot posledicah covida-19. Zaenkrat podatki ne kažejo tega. Ne vemo ali bodo kdaj kasneje kazali, ampak ta trenutek ne. Lahko pogledamo, kakšne so številke pri nas. Na enoti za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo sprejmemo 280 otrok s težavami v duševnem zdravju na leto, več kot dve tretjini jih je samomorilnih. Nekateri imajo tudi druge hude duševne motnje. Če pogledamo primerjavo, v enakem obdobju v letu 2019, se pravi, od marca do decembra je bilo v letu 2019 hospitaliziranih 219 otrok, v letu 2020, se pravi v času epidemije, pa 218. Ni razlike. Če gledamo, kako so bile po mesecih hospitalizacije, mogoče se bo tole malo bolje videlo. Modri stolpci so od marca naprej, ko smo odprli oddelek, število hospitaliziranih pacientov vsak mesec, se pravi v letu 2019. Rdeči stolpci so pa v letu 2020. Tisto, kar se vidi tukaj mogoče, na kar bi rada opozorila, da je že v letu 2019, eno leto pred epidemijo, in tudi v prejšnjih letih se je kazalo, da je bilo vedno več hospitalizacij pred zaključki ocenjevalnih obdobij, se pravi april, maj, junij vsako šolsko leto, in pred zaključkom prvega ocenjevalnega obdobja – december, januar, februar. Vsako leto opažamo vsi pedopsihiatrični oddelki ta trend. Kaj se je pa zgodilo v času epidemije? Od marca do maja je bila v letu 2020 karantena. Tisto, kar smo pri naših hospitalizacijah opazili, je bilo, da se je zmanjšalo število hospitaliziranih pacientov, manj potrebe je bilo. Ko se je šola že spet odprla, so se hospitalizacije povečale. Med počitnicami jih je bilo spet manj, kot vsako leto, ko se je šola septembra in oktobra odprla, je bilo spet malo več hospitalizacij. Ko je bila spet karantena novembra in decembra, je bilo približno podobno kot lani.

Tako, da na podlagi hospitalizacij ne moremo reči, da je več poskusov samomora, da je več samomorov ali pa da je več hospitaliziranih mladostnikov zaradi težav v duševnem zdravju. Pa govorim o največjem pedopsihiatričnem oddelku v Sloveniji. Podobno statistiko imajo tudi v Mariboru.

Mi imamo tudi 24-urno urgentno pedopsihiatrično ambulanto, ki je začela delovati 14. marca 2019 in deluje pač vsak dan kljub temu, da je plačano samo 8 ur med tednom. Kaj smo tukaj gledali? Mi imamo okrog 500 ali malo več kot 500 pregledov na leto, poleg tistih, ki so še hospitalizirani v tej ambulanti. In zelo podoben trend že spet, se pravi povečanje potrebe po pregledih, po navadi pred zaključki ocenjevalnih obdobij, manj potrebe po pregledih v poletnih počitnicah. Tisto, kar smo videli, oranžni stolpci so leto 2020, sivi stolpci so leto 2019, podatkov za januar in februar 2019 nimam zaradi tega, ker ambulanta še ni delovala, vidimo v obdobju, ko je bila karantena velik upad potrebe po psihiatrničnih pregledih tako spomladi kot tudi v bistvu od oktobra naprej. Kaj bo zdaj, ne vemo. Se pravi, 17 % manj pregledov smo imeli v obdobju epidemije kot v primerljivem obdobju lani.

Podobno poročajo tudi druge zahodne države. NE ugotavljajo povečanja, v eni raziskavi is Massachusettsa, ZDA, raziskavi iz Victorie v Avstraliji, v raziskavi iz Velike Britanije, Japonska, Norveška poročata o upadu samomorilnosti v zgodnjem obdobju epidemije. Dolgoročnih podatkov in drugega vala še nimamo. Nejasni so podatki v revnejših državah. Nekatere poročajo o porastu, nekatere poročajo o upadu samomorilnosti. Dolgoročnih podatkov nima zaenkrat še nobena država, žal.

Kaj pa kljub temu predlagajo glede na to, kako poznamo, da se bodo trendi samomorilnosti obnašali, iz drugih podobnih dogodkov? Da moramo kljub vsemu ostati pozorni na dejavnike tveganja, da moramo biti še posebej pozorni na rizične skupine, na tiste, ki prihajajo iz revnejšega okolja, ki imajo že duševne motnje, ki imajo neurejene družinske razmere, na družine, v katerih je družinsko nasilje, na otroke, ki so šolsko neuspešni. Da morajo biti službe za duševno zdravje pripravljene. Prva linija priprave so svetovalne službe v osnovnih šolah in v srednjih šolah, to so službe, ki jih je včasih imela Slovenija dobro razživite. Da moramo pričakovati, da bo poslabšanje socialnih razmer vplivalo na povečanje tveganja za samomorilnost. Po ekonomski krizi v letu 2008 je v 54-ih državah, kjer so to spremljali, porastu količnik samomora. In še enkrat bi poudarila, da moramo paziti na kakšen način v medijih o tem poročamo, da morate ljudje, ki javno nastopate, paziti, na kakšen način o tem govorite. Moramo promovirati duševno zdravje, moramo opozarjati, kje si ljudje lahko poiščejo pomoč, poročati optimistično, vidite stvari, ki so dobre, ki so pozitivne. Pa seveda lahko govoriti tudi o tistem, kar ni dobro, saj to je vaše delo, ampak paziti na kakšen način. Poročati o upanju, izogibati alarmantnim naslovnicam. Predvsem pa ne uporabljati duševnega zdravja ali pa duševnega zdravja otrok in mladostnikov za neke politične interese, ker je škoda lahko res velika.

Zdaj, v zaključku mogoče, da verjetno je in bo vpliv teh sprememb na duševno zdravje otrok in mladostnikov. Zaenkrat še ne vemo kakšen. Poskusov samomora zagotovo še ni bilo več. Lahko pa, da jih bo. Na to moramo biti pripravljeni. Problem je v tem, da že pred epidemijo naše službe niso bile. In tisto, kar mene osebno skrbi, je to, da po vsem tem, kar se zdaj v medijih dogaja, da bomo res videli povečano število poskusov samomora. Moramo vedeti, da je bilo tudi nekaj pozitivnih sprememb te pandemije. Izboljšali smo dostopnost naših služb za tiste otroke in mladostnike, ki prej niso mogli do nas priti. Telezdravje ali pa mogoče telešolstvo je naredilo v enem letu ogromen napredek. Nekatere družine ali pa nekateri otroci bodo v resnici izšli iz te izkušnje močnejši, ne pa seveda vsi. In seveda vsi upamo, da bo cepivo čim hitreje in čim bolje delalo.

Tako, da hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam. Jaz priznam, da sem prvič vidila te številke, tako da je to dobro za vse nas seveda, ki delujemo tudi na tem političnem delu. In se res še enkrat zahvaljujem. Kar bi še rekla, bi prosila, no, mogoče za gradivo, če bi bilo lahko dostopno tudi kasneje vsem poslanskim skupinam. Vem, da smo to na hitro uredili.

Vam bom poslala v taki obliki, da se da poslati. Prav.