Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, vsi vabljeni na sejo ter ostali prisotni, lepo vas pozdravljam na današnji 15. redni seji odbora.

Obveščam vas, da so zadržani in da se seje ne morejo udeležiti zaenkrat naslednji člani odbora: Branko Simonovič in pa dr. Franc Trček. Zaenkrat na seji nadomestil nimamo. Tako da smo pač prisotni vsi ostali.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: prvič, Predlog zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, to je druga obravnava; in pa stalna točka, razno. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, je določen takšen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo tako na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBI IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZDRAVSTVENEM VARSTVU IN ZDRAVSTVENEM ZAVAROVANJU,

ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložil Državni svet. Na spletni strani Državnega zbora ste prejeli tudi gradivo k tej točki dnevnega reda. Objavljeno je še mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 11. 8. 2021, Zakonodajno-pravna služba je z nami tudi danes, mnenje vlade z dne 17. 7. 2020, tudi predstavniki vlade so z nami.

V poslovniškem roku so bili vloženi amandmaji poslanski skupin SDS, NSi in SMC in popravka amandmajev k 3. členu in za novi 3.a člen tista nomotehnične narave. O nekaj amandmajih ste obveščeni tudi sedaj oziroma jih prejemate na klopi, tako da, aha, to je že, in sicer eden je predlog za amandma odbora, in sicer k 1. členu, k 3. členu je pa s strani predlagatelja Poslanske skupine LMŠ.

Pričenjamo drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona in vloženih amandmajih. Odboru kot vedno predlagam, da se razprava o vseh členih in vloženih amandmajih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena poslovnika. Po opravljeni razpravi bi opravili glasovanje o vloženih amandmajih, nato pa glasovali še o vseh členih skupaj. Ali temu kdo nasprotuje? Ne. Potem bi nadaljevali po tem predlogu.

In sedaj dajem besedo predlagatelju predloga zakona, državnemu svetniku, gospodu Danijelu Kastelicu, ki ga najprej prav lepo pozdravljam, se mu zahvaljujem za angažma v imenu tistih, ki jih obravnavamo danes, in vam dajem tudi besedo.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo, gospa predsednica. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovana državna sekretarka, spoštovani vabljeni in ostali prisotni.

Pred vami je predlog zakona, katerega namen je zagotoviti ustrezno zakonsko podlago za programe obnovitvene rehabilitacije in zdravstvenega letovanja otrok ter mladostnikov. Poudariti je treba, da gre za programe, ki se izvajajo že več desetletij. Težava je, da imajo trenutno ti programi pravno podlago zgolj v pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da Zavod za zdravstveno zavarovanje nima zadostne zakonske podlage za pripravo ustreznih razpisov, na kar je opozorilo tudi Računsko sodišče. Prav zato smo pripravili novelo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, pri katerem smo predvideli novo poglavje s členi, ki bi opredelili in urejali obnovitveno rehabilitacijo in zdravstveno letovanje otrok, vključno z opredelitvijo organizatorjev teh programov. Pri tem se nam zdi ključno, da se za vsak posamezni program zagotovi, da ga izvaja tisti organizator, ki ima izkušnje na tem področju, ter vso potrebno infrastrukturo za izvajanje teh programov, to pa so vsaj v primeru obnovitvene rehabilitacije invalidov reprezentativne invalidske organizacije in na področju letovanja otrok tudi humanitarne organizacije. Obnovitvena rehabilitacija je ena od najpomembnejših pravic invalidov, ki jo potrebujejo za vzdrževanje optimalne psihofizične kondicije in za preprečevanje pojava ali poslabšanje številnih sekundarnih zapletov v invalidnosti. Pod strokovnim vodstvom zdravnikov fizikalne medicine in rehabilitacije je izvajajo fizioterapijo ti delovni terapevti in ostalo medicinsko osebje z izkušnjami na področju posameznih vrst invalidnosti z uporabo fizioterapevtskih metod, tehnik in vse predpisano s strani zdravnika specialista glede na funkcionalna stanja posameznega invalida. Program obnovitvene rehabilitacije zajema vzdrževanje mišične moči, preprečevanje nastajanja in nadaljnjega razvoja kontraktur, preprečevanje razjed, dekubitusov, preprečevanja nastajanja in nadaljnjega razvoja skolioze. Skratka, preprečuje vse stranske učinke, ki lahko zaradi nepravilnega vzdrževanja in pa seveda vadbe lahko dodatno prizadene invalida. Med potekom obnovitvene rehabilitacije so organizirana tudi različna strokovna predavanja, na primer o naravi invalidnosti, o pravilni skrbi za lastno telo, pravilni prehrani, o najoptimalnejši uporabi medicinskih pripomočkov in zdravil, zakonodaji in podobnega. Reprezentativne invalidske organizacije imajo na razpolago strokovne delavce, ki na ustreznem profesionalnem nivoju celovito obravnavajo specifične potrebe udeležencev rehabilitacije in s svetovanjem in izobraževanjem pripomorejo k reševanju številnih psihosocialnih težav posameznikov. Obnovitvena rehabilitacija se tako izvaja v kompletno doktrino zasnovo, tako da ohranja zdravje kakor tudi izmenjave socialnih izkušenj prek zadovoljevanja osnovne potrebe po druženju. Poteka v okolju brez gibalnih ovir, ki je opremljeno z ustrezno negovalno opremo, kot so na primer različna stropna dvigala, električne postelje, prilagojene sanitarije ter ustrezno medicinsko opremo. Obnovitvena rehabilitacija je tako ključen element ohranjanja zdravja in doseganja optimalne stopnje neodvisnosti ter aktivnosti tudi za osebe z mišičnimi in živčno-mišičnimi obolenji ter multiplo sklerozo, progresivnost teh obolenj pomeni napredujočo invalidnost. Vsakoletna celovita obnovitvena rehabilitacija prispeva k upočasnjevanju napredovanja obolenja, predvsem pa k preprečevanju sekundarnih zapletov, našteti pozitivni učinki pa se potem kažejo tudi v izboljšanju splošnega zdravstvenega stanja posameznika, zmanjšanju števila prehladnih in drugih težjih respiratornih obolenj, ki so sicer za osebe z zmanjšano pljučno kapaciteto bolj tvegane. Strokovna obravnava je, celovito svetovanje je pri napredujočih obolenjih izjemnega pomena, saj posamezniku pomaga pri obvladovanju napredujoče invalidnosti in mu pri tem omogoča, da kljub težji gibalni oviranosti čim dlje ohranja optimalen nivo zdravljenja, neodvisnost ter predvsem aktivno vlogo v svojem zasebnem in družbenem življenju, kar posledično zmanjšuje tveganje ekonomsko-socialne izključenosti in njenih negativnih posledic tako za posameznika kot za njegovo družino.

Omeniti je treba tudi pomen zdravstvenega letovanja otrok. Zdravstvo letovanje otrok in mladine predstavlja obliko zdravstvene dejavnosti, kjer s pomočjo naravnih dejavnikov, klime, gibanja, prehrane ter socialnih učinkov druženja in vzpostavljanja medsebojnih odnosov s sovrstniki krepijo zdravje in blažijo negativne učinke bolezni in poškodb. Posebno pozornost pa zahtevajo otroci s posebnimi potrebami, kjer je treba posebej opredeliti njihove pravice in na letovanjih obvezno zagotoviti udeležbo spremljevalcev. Zdravstveno letovanje otrok in mladostnikov se lahko organizira in odvija tam, kjer imajo organizatorji na voljo zdravstveno ekipo. Po vsebini zdravstvene dejavnosti je zdravstveno letovanje oblika sekundarne in terciarne preventive. Deležni so jo otroci, ki že imajo neko zdravstveno težavo in bolezen, z zdravstvenim letovanjem pa jim želimo omogočiti, da se ublažijo učinki, ki bolezen poslabšujejo, ali preprečiti, da bi otrok zaradi nje utrpel še druge posledice. Izbor udeležencev temelji na presoji otrokovega osebnega zdravnika in njegovega poznavanja otroka, njegove družine in seveda bolezni. Izkušnje in vzor drugih držav nakazuje, da pozitivne določene učinke takšna oblika zdravstvene obravnave izredno pomembna. Zaradi skupinske obnovitvene rehabilitacije ter zdravstvenega letovanja otrok in šolarjev se predvsem bistveno zmanjšajo povezani zdravstveni zapleti in s tem pa se tudi zmanjša tudi obremenitev zdravstvenega sistema in zdravstvene blagajne. Predlog zakona sicer na podlagi predlogov deležnikov širi tudi krog upravičencev na osebe s Parkinsonovo boleznijo, osebe z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, ki imajo poleg osnovne invalidnosti tudi težke oblike gibalne oviranosti, in osebe s poškodbo glave. Poleg tega predlog predvideva tudi financiranje udeležbe na skupinskih usposabljanjih za obvladovanje bolezni oziroma stanje tudi za otroka s poškodbami glave in otroke s prekomerno telesno težo.

Kot predlagatelji se zahvaljujemo Zakonodajno-pravni službi Državnega zbora za podano mnenje, v katerem je opozorila na nekatere pomanjkljivosti predloga zakona. Zahvaljujemo se tudi za vložene amandmaje nekaterih poslanskih skupin, ki naslavljajo pomisleke Zakonodajno-pravne službe. Veseli nas, da amandmaji v bistvenem upoštevajo cilj predloga zakona. Poudariti pa bi želeli, da bi zakon moral določati, da mora biti organizator obnovitvene rehabilitacije invalidov reprezentativna invalidska organizacija ali humanitarna organizacija za letovanje otrok. Slednje imajo namreč ogromno znanja in izkušenj za izvedbo obnovitvene rehabilitacije in zdravstvenega letovanja otrok pri določeni vrsti invalidnosti in stanju otroka. V 30 letih razvoja programov ohranjevanja zdravja in obnovitvene rehabilitacije v sodelovanju z zdravstveno stroko so oblikovali obsežno in specifično znanje na področju posamezne medicinske diagnoze oziroma vrste invalidnosti. Nujno je, da se ohranijo in v bodoče uporabljajo pridobljena specifična znanja, ki so potrebna za nemoteno organizacijo tovrstnih zdravstvenih programov ter za učinkovito in uspešno doseganje ciljev teh programov. Reprezentativne invalidske organizacije in pa humanitarne organizacije imajo v lasti tudi specializirane ustanove, v katerih se obnovitvena rehabilitacija in zdravstveno letovanje otrok izvaja. Te ustanove imajo specializiran kader, ki je usposobljen za določeno vrsto invalidnosti, prostori pa zagotavljanje gibanje brez arhitekturnih ovir. Specifičnih znanj za posamezno vrsto invalidnosti drugje, na primer v zdraviliščih nimajo. Fizioterapevti v zdraviliščih imajo na primer veliko bolj splošnega znanja in obnovitvene rehabilitacije ne morejo izvajati na enako učinkovit način. V specializiranih ustanovah je zagotovljena tudi vsa potrebna oprema za rehabilitacije in zdravstveno letovanje otrok pri določeni vrsti invalidnosti oziroma stanju bolezni, vključno s prilagojeno vso infrastrukturo.

V skladu z navedenim smo v sodelovanju z reprezentativnimi organizacijami in humanitarnimi organizacijami pripravili predloge za amandmaje odbora, ki bi navedeno vključili v besedilo zakona in so bili prejšnji teden tudi posredovani vsem poslanskim skupinam ter Ministrstvu za zdravje. Ponovno poudarjamo, da pri predlogu zakona ne gre za nekaj novega, temveč le za ustreznejšo pravno ureditev že obstoječega sistema, ki dobro deluje in je ključnega pomena za ohranjanje zdravja invalidov ter otrok in mladosntikov. Pri pripravi zakona so sodelovali številni deležniki, katerih predstavniki so danes tudi prisotni na seji. Spoštovane poslanke in poslanci, prosim vas, da predlog zakona podprete in s tem zagotovite nadaljnjo izvajanje teh ključnih programov, katere sem v tem mojem izvajanju tudi predstavil.

Hvala lepa.

Spoštovani predlagatelj, hvala za vašo dopolnilno obrazložitev.

Predno nadaljujemo, vas samo obveščam, da ste na klop prejeli tudi predlog amandmaja kot odbora, ki ga je predlagal k 1. členu, ja, samo k 1. členu stranka Socialdemokratov. Tako da zdaj imate pač na klopeh amandmaje, če lahko rečem, koalicijskih strank, 2 amandmaja LMŠ in amandma SD.

Sedaj pa nadaljujemo, in sicer v imenu ministrstva dajem besedo Alenki Forte, državni sekretarki.

Izvolite.

Hvala za besedo. Lep dober dan vsem prisotnim. Spoštovani člani odbora, spoštovani poslanci, spoštovani vlagatelj in ostali prisotni.

Državni svet je v zakonodaji postopek vložil predlog sprememb in dopolnitev Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Predlagane spremembe predvidevajo določitev pravic obnovitvene rehabilitacije, skupinskega usposabljanja za obvladovanje bolezni oziroma stanja in letovanje otrok v zdravstveni koloniji v 23. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju. Omenjene pravice so zdaj urejene na podzakonski ravni v pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja. Predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju predvideva tudi dopolnitev drugega odstavka 23. člena zakona tako, da bi se del sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zbranih s prispevki za poklicna tveganja, na podlagi javnega razpisa namenil socialnim partnerjem, reprezentativnim na ravni države za izvajanje preventivnih projektnih programov ohranjanja poklicnega zdravja in promocije zdravja na delovnem mestu. V 23. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju se zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, pravica do obnovitvene rehabilitacije in udeležbe v organiziranih skupinah za usposabljanje, pa predlog fizioterapije, torej obnovitvene rehabilitacije in potrebnih zdravstvenih storitev, to je usposabljanje, sofinanciranje tudi bivanja, ki ni zdravstvena storitev, ter terapevtske delovne skupine, katerih vsebina in cilji niso jasno opredeljeni kot zdravstveni ali socialni. Naj omenim, da je zdravje v skladu s stališčem Svetovne zdravstvene organizacije splošna vrednota in bistven vir za produktivno in kakovostno življenje, obenem pa je temelj socialnega in gospodarskega razvoja ter odraz razmer v družbi v posameznem zgodovinskem obdobju. Po preučitvi predloga zakona vlada meni, da je predlog zastavljen v nasprotju s sistemom zdravstvenega varstva in oblikovan nedoločno, saj v zdravstveno zakonodajo dodaja vsebine s področja varnosti in zdravja pri delu, širi krog izvajalcev navedenih programov, obenem pa ustrezno ne določa postopkov in pravnega varstva udeležencev. Upoštevajoč omenjeno je vlada vložila amandma k temu zakona. Amandmaji predvidevajo vključitev 3 že omenjenih pravic v 23. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, kar pomeni, da bodo storitve v celoti krite iz sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, zdravstvene programe pa bo določil minister za zdravje na predlog zdravstvenega sveta. V amandmaju pa ni zajet predlog predlagatelja, da bi se del sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja namenil za poklicna tveganja, saj gre za vsebine, ki jih je treba urediti v zakonodaji s področja varstva pri delu. Dodano amandmaji predvidevajo prenehanje veljavnosti določb pravil obveznega zdravstvenega zavarovanj z dnem začetka uporabe tega predloga amandmiranega zakona. Amandmaji še določajo, da se bo zakon začel uporabljati s 1. januarjem 2023, torej v roku, v katerem vlada ocenjuje, da bo na voljo dovolj časa za izdajo podzakonskega predpisa ministra ter izvedbo aktivnosti za začetek izvajanja programov v skladu z novo ureditvijo. Glede na navedeno vlada ne podpira predloga sprememb in dopolnitev ZZVZZ-T, temveč predlaga njegovo korekcijo z vloženimi amandmaji, ki so bili vloženi 2. septembra letošnjega leta, ki bodo nedvomno omogočili pravno in dejansko ustrezno izvedbo 3 programov, ki so nujni za izboljšanje zdravstvenega in socialnega stanja otrok in odraslih z določenimi bolezenskimi stanji.

Hvala.

Hvala lepa tudi vam.

Sedaj pa dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe. Gospa Nataša Voršič je z nami.

Izvolite.

Hvala lepa, predsednica. Lep pozdrav vsem.

Zakonodajno-pravna služba je podala pisno mnenje, ki ga bom v imenu kolegice, ki ga je pripravila, tudi predstavila. Glavna pripomba je, da se v zakon premeščajo vsebine iz podzakonske ureditve. Gre za vsebine, ki jih je na podlagi zakona predpisal Zavod za zdravstveno varstvo. Zato je bilo opozorjeno na načelu delitve oblasti in s tem povezano ustavosodno judikaturo. Prav tako je bilo opozorjeno na zahteve jasnosti in določnosti, torej na 2. člen Ustave in tudi na ustrezno obrazložitev, ki bi morala biti predstavljena, ter na nomotehnična pravila pri pripravi. Običajno je mnenje Zakonodajno-pravne službe izhodišče za vložene amandmaje, vendar pa je v tem zakonu pravzaprav so amandmaji pripravljeni tudi izven mnenja Zakonodajno-pravne službe, in sicer to so amandmaji 3 poslanskih skupin. Z njimi se v prvem odstavku 23. člena zakona na novo določajo 3 skupine zdravstvenih programov in posledično črta prvotno predlagana vsebina novele. Poleg tega se z amandmaji vnašajo nove vsebine, ki so v pristojnosti urejanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje. V amandmaju k 3. členu je predlagana rešitev o prenehanju uporabe posameznih določb pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj naj bi podrobnejšo ureditev predpisal pristojni minister. Zato Zakonodajno-pravna služba ponavlja opozorilo na 26. člen zakona. Ta člen določa, da natančnejši obseg zdravstvenih storitev iz prvega odstavka 23. člena zakona, torej to je člena, ki se z amandmajem dopolnjuje, določi Zavod za zdravstveno zavarovanje. Zato je treba opozoriti, da predlagane vsebine iz amandmaja iz 1. člena in iz 3. člena vodijo do notranjega neskladja med zakonskimi rešitvami, saj je podrobnejša ureditev naložena dvema različnima subjektoma.

Hvala.

Hvala lepa tudi vam.

Na seji imamo kar nekaj vabljenih oziroma zainteresirane javnosti. Kdo od vabljenih bi želel besedo, naj to prosim izkaže z dvigom rok.

Izvolite, beseda je vaša. Prosim samo, če se uvodoma predstavite zaradi magnetograma. Izvolite.

Lep pozdrav, spoštovana predsednica, poslanke, poslanci, državni svetnik, državna sekretarka. Borut Sever, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije. Jaz bom uvodoma izkoristil priložnost in bom pohvalil dostopnost velike dvorane Državnega zbora. Potem bi pa seveda najprej izrazil podporo tej predlagani spremembi zakona. V invalidskih organizacijah izrazito podpiramo to spremembo, in sicer se nam zdi smiselno, da se upošteva vse, kar je tudi bilo povedano danes s strani državne sekretarke, in da na koncu, da se vključijo tudi pripombe, ki so bile podane skozi amandmaje poslanskih skupin. Ključno se mi zdi, da bo na koncu v zakonu upoštevano tisto, kar je bistveno, kar je vsebina tega predloga, se pravi, da bodo v tem delu odgovornost prevzele seveda tudi organizacije, organizatorji, ne zaradi odgovornosti same po sebi, ampak zaradi znanja, izkušenj, kar jih imamo. Tukaj se bom morda navezal na tisto, kar vsi poznate, nič o invalidih brez invalidov. In morda tukaj lahko potegnemo vzporednice, najbrž sigurno najbolj poznamo sebe sami in tudi iz izkušenj iz preteklosti kaže, da tukaj lahko sami najbolje sodelujemo v teh postopkih, tudi konkretno v postopkih obnovitvene rehabilitacije, ki, naj vam povem, je res življenjskega pomena za slovenske invalide, posebej tiste najtežje, ki potrebujejo to obnavljanje, bi rekel, in obnovitveno rehabilitacijo. Nenazadnje na to napotuje tudi Konvencija o pravicah invalidov, to je v Sloveniji zakonska materija, ki že v svojem 25. členu in 26. členu določa obveznost naše države, da zagotovi tovrstne storitve, torej da zagotovi tudi obnovitveno rehabilitacijo. Jaz bi poudaril tudi pomembnost, se pravi, organizatorjev kot takih, že zakon določa, Zakon o invalidskih organizacijah določa naloge in odgovornost reprezentativnih invalidskih organizacij, tako da mislim, da tukaj imamo že zakonsko podlago in neko osnovno, da se te zadeve zapelje naprej. Kar je pa morda najpomembneje, je pa to, da so ti programi res že uveljavljeni, da jih invalidske organizacije, seveda govorim o programih, ki jih izvajajo, se pravi govorim o programih obnovitvene rehabilitacije za invalide, da so to dolgoletni programi, strokovno utemeljeni, da so tukaj neke specifike, ki jih je težko drugje, bi rekel, obravnavat. Seveda imamo v Sloveniji vrsto odličnih inštitucij, zdravstvenih inštitucij, ampak tukaj so pa takšne specifike, jaz bi tukaj prosil potem predsednico in odbor, če lahko tudi moja kolegica podpredsednica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij, ki vsebinsko pokriva to področje, z nekaj besedami pač, da vam poda neka stališča. Torej ključno je to, da smo mi sami tisti, ki poznamo te programe, te dejavnosti. In jaz mislim, da je to tudi primer dobre prakse. Mislim, da ima Slovenija kar nekaj stvari, ki smo jih skupaj, se pravi invalidske organizacije v sodelovanju z državo skozi desetletja razvili in smo lahko tudi zgled drugim državam. In ravno obnovitvena rehabilitacija je eden teh primerov. In kot rečeno, ta današnja oziroma ta predlog, ki je na mizi, ne uvaja nečesa novega, ampak samo ureja pravne podlage. Pri tem seveda pa moramo pazit vsi skupaj, da bodo umeščene vse tiste stvari, ki so potrebne. Kot rečeno, je ključno seveda, da ostanemo tudi invalidske organizacije kot partner, kot organizator.

Hvala lepa. Pa bi prosil, če lahko še kolegica Mateja Toman, naša podpredsednica se vključi v razpravo.

Hvala lepa tudi vam.

Lepo prosim samo, če izklopite mikrofon. Hvala lepa. Seveda, besedo je želela še vaša kolegica. Glede na to, da prihajata obadva iz iste organizacije, lepo prosim samo, da niste predolgi, ker načeloma dobi po en predstavnik organizacije besedo, ampak ni nam v interesu, da omejujemo razpravo, ampak da se slišimo. Ampak lepo prosim, da pa nekako ste v uglednem času zaključite.

Izvolite.

Hvala za besedo.

Jaz sem Mateja Toman, predstavnica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije v vlogi podpredsednice, kot je že povedal predhodni govornik. Spoštovani, želela bi vam ponovno poudarit, da gre pravzaprav za ohranitev na nek način že pridobljenih pravic. Kot je bilo rečeno, so ti programi v teku že vrsto let. Po svoji vsebini in izvoru izhajajo iz programov ohranjevanja zdravja številnih invalidskih reprezentativnih invalidskih organizacij in humanitarnih organizacij za področje otrok, in sicer so se ti programi razvijali desetletja. V teh programih so se razvila res specialistična znanja za posamezne oblike invalidnosti oziroma dolgotrajnih kroničnih obolenj, ki so prepoznana tudi v mednarodnem okolju. Reprezentativne invalidske organizacije za posamezno invalidnost, ki se povezujemo tudi s sorodnimi organizacijami na evropski ravni, ob predstavitvi teh programov običajno požanjemo res odobravanje in občudovanje in veliko zanimanja, da se ta znanja prenašajo tudi organizacijam v tujino. To poudarjam zato, da poudarim res akumulirana znanja, ki jih je sicer na splošno težko najti. Gre za programe, ki so specializirani do te mere, da se lahko posameznemu rehabilitantu individualno prilagodijo. Rezultati takšne obravnave različnih fizioterapevtskih in drugih spremljevalnih storitev so seveda odlični na področju ohranjevanja zdravja invalidov in pomenijo vzdrževanje in v nekaterih primerih tudi izboljšanje zdravstvenega stanja, kar je pomembno ne le iz zdravstvenega vidika s področja preprečevanja dodatnih stroškov, ki bi sicer nastali zaradi hospitalizacij in drugačnih oblik zdravljenja, ki se jih na ta način prepreči, ampak tudi sicer za boljše delovanje posameznika, da je lahko aktiven v svojem vsakdanjem življenju. Ti programi so v svojem razvoju prinesli tudi to, da so reprezentativne invalidske in druge organizacije razvile posebne kapacitete, tako kadrovske kot tudi prostorske, ki omogočajo res učinkovito in visoko specializirano obravnavo, ki je pa hkrati tudi organizacijsko in ekonomsko učinkovita. S temi predlogi želimo, da se ta sistem ustrezno pravno uredi, zato da se lahko ohrani tudi v bodoče in se tudi ustrezno vsebinsko nadgrajuje, kot bo sama zdravstvena doktrina z nadaljnjim razvojem doprinesla. Seveda pa si želimo, da je urejeno na način, ki pomeni neko ustrezno sistemsko ureditev področja, ki je, kot rečeno, dejansko že vrsto let v teku. Toliko, da ne bom predolga, bi s tem končala. Tako da upam, da ste to razlago sprejeli z razumevanjem, in upam res na podporo k predlogu.

Hvala.