Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, vsi vabljeni in ostali prisotni, prav lepo pozdravljeni na današnji 56. nujni seji odbora.

No, sicer ne dolgo nazaj smo bili tudi skupaj, včeraj, tako da ni ravno dolgo, kar se nismo srečali. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani odbora in sicer; dr. Franc Trček in pa Branko Simonovič. Zaenkrat nimam nadomestnih članov s pooblastili. V primeru, da do tega pride – aha, a so, evo. Jih že imam. In sicer z nami je namesto naše kolegice Ive Dimic, vodja Poslanske skupine Nove Slovenije Jožef Horvat, prav lepo pozdravljen. Namesto – to pa, no, to pa smo že povedali opravičila. Tako, dr. Franc Trček, kot gospod Branko Simonovič sta službeno odstotna. Toliko zaenkrat. V primeru, da bo še kakšno pooblastilo, ga bom seveda prebrala.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red; predlog zakona o zagotavljanju finančnih sredstev za investicije v slovensko zdravstvo v letih od 2021 do 2031, in sicer druga obravnava. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, je določen takšen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Zato prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O ZAGOTAVLJANJU FINANČNIH SREDSTEV ZA INVESTICIJE V SLOVENSKO ZDRAVSTVO V LETIH 2021 DO 2031, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlade in je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

V zvezi s to točko dnevnega reda imate tudi še nekaj dodatnih gradiv; mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 9. 9. 2021, mnenje Združenj občin Slovenije z 28. 7. 2021, stališče Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije z 8. 9. 2021, mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo, invalide, z dne 10. 9. 2021. Seveda pa tudi samo zahtevo za sklic poslank in poslancev za izredno sejo Državnega zbora, ki je bila vložena dne 3. 9. 2021. Vloženih imamo nekaj amandmajev in sicer so amandmaji Poslanskih skupin tako imenovane koalicije, kar je v bistvu vložena samo k 2. členu in pa amandmaje k 1., 2., 3. in 4. členu, ki so ga vložile Poslanske skupine LMŠ, SD, Levica in SAB. Imate tudi pregled amandmajev, tako da upam, da vam bo v pomoč.

Kot rečeno, imamo tudi nekaj vabljenih, ki bojo tudi dobili besedo. Tako pričenjam obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Odboru kot pravzaprav skoraj vselej, tudi tokrat predlagam, da bi razpravljali o vseh členih združeno, v skladu s prvim odstavkom 128. člena poslovnika in potem po opravljeni razpravi bi glasovali o vseh členih skupaj. Kdo temu nasprotuje? Ne vidim, tako da bomo potem nadaljevali po tem sistemu.

In uvodoma, dovolite, da dam kar besedo predstavniku Ministrstva za zdravje in sicer državnemu sekretarju, mag. Robertu Cuglju. Boste kar začeli s prezentacijo? Okej, v redu. Preden vam dam besedo, imamo nadomeščanje in sicer dr. Franca Trčka bo nadomeščal gospod Jani Prednik, dobrodošel.

Izvolite, državni sekretar, beseda je vaša.

Hvala lepa, spoštovane poslanke in poslanci!

Dovolite mi, da sem kar v klopi, ker imam prezentacijo, da bom lahko lažje svojo prezentacijo tudi izvedel. Seveda kakšno zdravstvo si želimo v prihodnosti – vsi si želimo takšno, da bo sledilo modernim strokovnim smernicam, da bo sledilo modernim diagnostičnim metodam, da boste, da bomo pacienti obravnavani v dostojnih prostorih, ki bodo ustrezno hlajeni, prezračevani in potresno in požarno varni. Verjetno tudi takšni, da nas bodo zdravili slovenski zdravstveni delavci, predvsem pa takšno, da bodo slovenski državljani zaupali vsem nam, ki se ukvarjamo z zdravstvom in tudi vsem vam, ki sprejemate zakone, ki so pomembni za razvoj zdravstva.

Od leta 2009 dalje je bilo v slovensko zdravstvo vloženih 396 milijonov evrov, torej v povprečju 38 milijonov na leto, kar pomeni, da dejansko je število investicij, ki so potrebne, bile potrebne za razvoj slovenskega zdravstva, niso bile izvedene. Zakon o zagotavljanju finančnih sredstev za investicije v slovensko zdravstvo v letih 2021-2031 je definiran celovito in upošteva nujne investicijske potrebe za izvajanje zdravstvenih dejavnosti na primarnem, sekundarnem in terciarnem nivoju zdravstvenega varstva.

Zakon predvideva, da bomo v slovensko zdravstvo vložili nekaj čez 2 milijardi evrov, skupaj z vloženimi amandmaji za 100 milijonov evrov za primarni nivo in sicer za UKC Ljubljana in Maribor 760 milijonov evrov, splošne bolnišnice nekaj čez 550 milijonov evrov, specialne bolnišnice nekaj čez 210 milijonov evrov, psihiatrične bolnišnice 50 milijonov evrov, za samostojne porodnišnice 26 milijonov evrov in za tri tudi pomembne inštitucije, kot so NIJZ, NLZOH in ZTM 33 milijonov evrov.

Zakon o investicijah pokriva štiri glavna področja, ki so nujno potrebna za razvoj slovenskega zdravstva in sicer gre za investicije, ki bodo nastale zaradi potreb prenove obstoječih zgradb, investicije, ki so nastale zaradi potreb pri obvladovanju epidemije, investicije za dolgoročno zagotavljanje zdravstvenega kadra in investicije, ki bodo nastale zaradi potreb slovenskega prebivalstva po zdravstvenih storitvah v naslednjih desetih letih.

Zato je za izbor ustreznih investicij znotraj zakona potrebno upoštevati vsaj tri glavne kriterije; strokovne kriterije, ki vplivajo na razvoj mreže. To so dostopnost, pretočnost prebivalstva in obolevnost. Tehnične kriterije; potresna in požarna stabilnost, energetska učinkovitost, iztrošenost opreme. In tudi kriterij dolgoročne odpornosti zdravstvenega sistema proti epidemijam.

Spoštovane poslanke in poslanci, ni mi prijetno, ko kažem tele slike trenutnega stanja v slovenskem zdravstvu, vendar na žalost situacija je takšna, kakršna je na tej sliki. Stavbe so nekatere stare več kot 100 let. Nekatere stavbe zelo problematično, potresno in požarno varne. Predvsem tiste, ki so nastale pred letom 1964, potem je bil sprejet nov zakon o potresni varnosti. 80 % amortizirane opreme in več. Velik delež objektov niti nima centralnega hlajenja in še in še bi lahko našteval. Torej zakon je nujno potrebno sprejeti že zaradi tega dejstva, da trenutni objekti so v izredno slabem stanju in da je potrebno nujno zamenjava obstoječe amortizirane opreme.

Naslednja zadeva, ki je pomemben sestavni del tega zakona, je epidemija in potrebe, ki so nastale zaradi epidemije. Na tem »slide-u« vidite teh šest projektov, ki so bili identificirani kot pomembni pri nadaljnjem obvladovanju epidemije. Skupaj z vsemi evropskimi sredstvi, ki so že na voljo, imamo na voljo v tem trenutku že 408,56 milijonov evrov. In ta sredstva so že potrjena. Naslednja zadeva, ki pa je zelo pomembna, so pa investicije za dolgoročno zagotavljanje zdravstvenega kadra. Namreč zdravstvo bo zaradi naraščanja potreb slovenskega prebivalstva po zdravstvenih storitvah soočeno z vse večjimi potrebami po zdravstvenem kadru. Da do pomanjkanja ne bi prišlo in za povečanje kapacitet na področju tako Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru in tudi za ostale dodiplomske javne programu v sklopu zdravstva, zagotovljeno 250 milijonov evrov.

Dejstvo je, da je dovolj veliko vpisanih število mest na področju zdravstva osnova za kasnejše delovanje zdravstvenega sistema. Zdravstvo kot tako in šolstvo sta z roko v roki povezana. Drug brez drugega ne moreta funkcionirat, tako da je tudi ta del izredno pomemben. Naslednje pa je tisto, kar je seveda pa dolgoročno pomembno, pa je načrtovanje investicij v razvoj slovenskega zdravstva. V Sloveniji trenutno obstaja 26 bolnišnic, od tega dva klinična centra, deset splošnih bolnišnic, psihiatrične bolnišnice, porodnišnice in specialne bolnišnice in 65 zdravstvenih domov.

Ministrstvo za zdravje se je zato, da določi prioriteto investicij ukvarjalo s tremi strokovnimi kriteriji. To so dostopnost do bolnišnice, prehajanje pacientov in mobilnost pacientov in obolevnost prebivalstva. Dovolite mi, da vam, zdaj upam, da se kaj vidi na naš projektor. Pri načrtovanju razvoja je zelo pomembno dostopnost do bolnišnic, ki nudijo tisto prvo urgentno oziroma nujno medicinsko pomoč. V tem kontekstu govorimo o dveh kliničnih centrih in desetih splošnih bolnišnicah. Dostopnost do teh bolnišnic je od regije do regije seveda različna. Če vidite na ekran, je zelo jasno, da je jugovzhodna Evropa, Slovenija, se opravičujem, in tudi severovzhodna Slovenija glede dostopnosti izredno dostopna. Na drugi strani vidimo, da obalna regija, obalno-kraška regija, kraška regija je z vidika bolnišnice nekoliko manj dostopna. Vendar kljub temu lahko govorimo o dostopnosti. 20 minut do bolnišnice ima 52 procentov prebivalstva.

Od 21 do 40 minut ima 38 % prebivalstva. Med 41 in 60 minut 8 % prebivalstva in samo 2 % prebivalstva ima med 61 in 90 minut. Zdaj svetovna literatura, ki je na tem področju kar nekaj, govori, da so časi dostopnosti do bolnišnic približno med 20 in 40 minut. In če ugotavljamo, in če upoštevamo te kriterije, to pomeni, da ima 90 % slovenskega prebivalstva dostopnost do bolnišnice med 20 in 40 minut, torej kar zadovoljivo dostopnost.

Zdaj, če gremo malo dalje še v analizo, no, to je še en pomemben diagram oziroma graf, kjer se vidi koliko procentov prebivalstva pokriva posamezna bolnišnica. Zdaj, če si vzamemo kriterij, da tiste bolnišnice, ki imajo manj kot 5 % prebivalcev, ki pokrivajo manj kot 5 % prebivalca, lahko ugotovimo, da je dostopnost se seveda sicer nekoliko zniža. Pridemo na 86 % dostopnosti med 20 in 40 minut, vendar vseeno je dostopnost sorazmerno dosti dobra. Vendar še nekaj je pomembno, ne samo dostopnost do bolnišnice, pomembno je tudi dostopnost do same posameznih patologij oziroma oddelkov. Zato smo na ministrstvu naredili še bolj natančno analizo in sicer za najbolj tipične oddelke, ki jih mora večja regijska bolnišnica pokrivati. To so pediatrija, kirurgija, interna medicina, ginekologija, porodništvo, infektologija, dermatologija, nevrologija in tako dalje. Nekaj vam bom jih pokazal. Nevrologija, kot vidite, zelo dobra pokritost. 45 minut je nekako standard za obravnavo pacienta zaradi dostopnosti. Zelo dobra pokritost severovzhodne Evrope … Slovenije. Nekoliko slabša Dolenjske regije in tudi goriške regije. Torej je verjetno za razmišljat, da bo potrebno v delu, kjer se nahaja bolnišnica Nova Gorica na področju nevrologije nekaj narediti.

Potem imamo enako stopnjo za pediatrijo. Kot vidite, sorazmerno dosti dobra pokritost. Primorska regija je problematična, bolnišnica Izola verjetno bo mogla v prihodnosti glede na število prebivalcev, ki ga pokriva, razmišljati o pediatričnem oddelku. Potem dermatologija in tako dalje. Torej za vsako tako patologijo, ki je, smo na ministrstvu naredili zelo natančno analizo dostopnosti, da lahko vidimo katere bolnišnice, večje bolnišnice morajo razviti določene programe.

Naslednja zadeva, ki je zelo pomembna pa je pretočnost pacientov. Spoštovane poslanke in poslanci, bil sem pravzaprav prijetno presenečen, ko sem dobil te podatke, da so slovenski pacienti izredno mobilni. Seveda zakaj – definitivno iz regije v regijo govorim. Definitivno, ker so v nekaterih regijah dolge čakalne dobe. To je sigurno eden od kriterijev. Vendar recimo na primeru ortopedije, to je primer ortopedije, če pogledate, pa te odebeljene črte, ki potekajo recimo iz Ljubljane proti Valdoltri, to je recimo ta del, se vidi kako je pretočnost pacientov. Tudi če pogledamo iz Ljubljane, Ljubljana je naredila 2 tisoč 593 pacientov na ortopediji. Gre za kirurgijo ortopedije. V Valdoltro jih je šlo tisoč 88. Enako je po vseh regijah, tudi če gremo iz severozahodne, če gremo iz Murske Sobote, enako vidite pretočnost pacientov izredno velika. Zakaj, seveda Valdoltra je znana kot izredno kvalitetna bolnišnica z visoko kakovostjo, prijaznost do pacientov in tako dalje.

Torej pacienti so pripravljeni potovati tam, kjer je bolnišnica kvalitetna kakovostna, prijazna in tako dalje in ima seveda dosti ustrezne čakalne dobe. Naredili smo, kot vidite, analizo za več kot 30 različnih storitev in zelo podobno so pri vseh storitvah. Torej pacienti iščejo najboljšo rešitev. Zdaj, še ena zelo pomembna zadeva je, ki jo je treba danes povedati. To je pa dostopnost do – pravzaprav obolelost pacientov. Prikazal bom primer kardiovaskularne problematike. Kot vidite, to je primer za prejemnike zdravil za sladkorne bolezni. Pravzaprav celotna severovzhodna in jugovzhodna Slovenija sta izredno, izredno veliko zastopana, kar se tiče zdravil za sladkorne bolezni. Nič drugače ni na področju prejemnikov zdravil za povišan krvni tlak in nič drugače ni na področju zdravil proti strjevanju krvi. Kaj to pomeni, to dejansko pomeni, da bomo morali v severovzhodni Sloveniji in jugovzhodni Sloveniji razvijati programe kardiovaskularne programe.

In ministrstvo je naredilo kar nekaj takih projekcij, tudi za vse ostale obolevnosti, tako da natančno vemo kje je obolevnost in kaj je potrebno v posamezni bolnišnici razvijati. Enako smo naredili tudi za področje rehabilitacije, za področje psihiatrije, za področje specialnih bolnišnic. Torej analiza kaže naslednje ugotovitve. Seveda da imamo v slovenskem zdravstvenemu prostoru dovolj veliko mrežo bolnišnic, s katerimi lahko zagotavljamo dovolj dober in hiter dostop do večine prebivalstva do zdravstvenih storitev. Da je ta mreža izrazito gosta na severovzhodu in jugovzhodu Slovenije, da bo potrebna reorganizacija dela v posameznih bolnišnicah v smeri razvoja bolnišnic v skladu z naštetimi kriteriji, torej dostopnost, pretočnost in obolevnost prebivalcev. Da imamo v slovenskem zdravstvenem prostoru poenotiti razvoj večjih bolnišnic v smeri enotnih programov, ki jih vsaka večja splošna bolnišnica mora imeti, seveda z upoštevanjem obolevnosti, ki jih posamezna regija narekuje. In da bodo morale manjše splošne bolnišnice svoj razvoj usmeriti v dejavnosti, ki jih specifično potrebuje okolje, ki ga bolnišnica pokriva in so te bolnišnice odličen »support« večjim bolnišnicam v določeni regiji.

Spoštovane poslanke in poslanci, Ministrstvo za zdravje … aha, mogoče še en graf, ki je pa pomemben. To je pa na podlagi teh kriterijev vseh, ki sem naštel, smo v Ministrstvu za zdravje že začeli uvrščati konkretne investicije v zakon, ki ga … se pravi v zakon, ki bi naj ga sprejeli. Gre za trenutnih 26 investicij. Večinoma so te investicije pokrite bodisi s projekti, nekatere tudi ne. In verjamem, spoštovani poslanci in poslanke, da bomo v zelo kratkem času lahko to tabelo napolnili še z ostalimi prepotrebnimi investicijami v slovensko zdravstvo.

Tako da ministrstvo se trudi, da bo na podlagi vseh potrebnih kriterijev, ki sem jih danes naštel, ustrezno investiralo bolnišnice in zdravstvene domove in tudi se pravi infrastrukturo v šolstvu, da bo lahko zdravstvo v prihodnosti ustrezno delovalo in da se bomo lahko z zdravstvom pohvalili.

Hvala lepa.

Hvala lepa, državni sekretar.

Mislim, da je bila predstavitev ne samo zelo dobra, ampak nam je odgovorila tudi na marsikatero vprašanje, pa tudi glede na interes v dvorani sem videla, da je zelo pomembno, da smo to slišali.

Sedaj pa predajam besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe, ki je danes tudi z nami.

Izvolite.

Hvala za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z ustavo, pravnim sistemom in z zakonodajno tehničnega vidika. K predlogu je podala v pisnem mnenju uvodne pripombe.

Temeljna vsebina predloga zakona je na prejšnje zavezovanje zakonodajalca, ki že sicer sprejema proračun, da tudi v prihodnih letih, za katere ob sprejemu predloga zakona proračun še ni niti sprejet, niti načrtovan, zagotovi sredstva do določene višine za izvajanje investicij v slovensko zdravstvo. V zakonodajnem gradivu so sicer opisane številne investicije. Predlog zakona pa določa sredstvo za njihovo izvedbo po obsegu, vrsti in polletni dinamiki.

Ta predlog zakona sicer ne predstavlja podlage za izvedbo investicije, ampak zavezuje zakonodajalca zgolj k zagotavljanju sredstev. Kljub temu pa je treba opozoriti, da investicije, ki naj bi se z zagotovljenimi sredstvi izvedle, niso opredeljene niti tako, da bi bile določljive na podlagi jasnih, čeprav abstraktnih meril. Opredeljene so s sklicevanjem na resolucijo, ki je političen, nepravni akt Državnega zbora in z nenatančnim sklicem na načrte razvojnih programov.

Čeprav ne gre za prvega izmed zakonov, ki določajo obveznost zagotovitve določenih sredstev v proračunu, je treba upoštevati, da je ta obveznost v skupnem znesku relativno visoka in določena v razmeroma dolgem obdobju enajstih let. S tem se dodatno zvišuje obseg sredstev, za katera se zakonodajalec vnaprej obvezuje, da jih bo zagotovil v proračunih prihodnjih let, ne glede na pravila proračunskega načrtovanja, določena v Zakonu o javnih financah, ne glede na makroekonomske razmere, ne glede na fiskalno pravilo.

Predlog zakona bo imel dolgoročne finančne posledice in sicer predvsem zaradi določbe 4. člena, ki pomeni pravno sistemski odstop od Zakona o javnih financah in Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2021 in 2022. S tem členom je omogočeno, da se bodo ne glede na to, ali bodo sredstva v proračunu dejansko zagotovljena, sklepale pogodbe, s katerimi se bodo prevzemale obveznosti ne le do konca leta 2031, ampak tudi za kasnejša leta. Za vse prevzete obveznosti zato ne bo ustvarjal obveznosti zagotovitve sredstev v proračunu predlog zakona, ampak bo to obveznost primarno ustvarjala civilno pravna obveznost iz pogodb.

Četudi bi bil po sprejetju predlog zakona spremenjen ali če bi prenehal veljati, bi te pogodbe veljale in bi jih morala Republika Slovenija spoštovati, izvrševati svoje pogodbene obveznosti še več let, ne glede na gospodarsko in finančno stanje v državi. Če pa Republika Slovenija teh obveznosti ne bi spoštovala in bi recimo od sklenjenih pogodb predčasno odstopila, bi to lahko povzročilo negativne obligacijsko pravne posledice in sicer odškodnine.

V mnenju je opozorjeno tudi na Zakon o investicijah v javne zdravstvene zavode, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija. S tem zakonom se namreč zbirajo namenska sredstva za investicije v javne zdravstvene zavode in spadajo v pristojnost ministrstva, pristojnega za zdravje. Materiji obeh zakonov se bosta prikrivali, zato bi bilo treba razmerje med obema zakonoma razrešiti.

Glede na vložene amandmaje, pri čemer amandmaji koalicijskih poslanskih skupin ne upoštevajo pripombe iz mnenja Zakonodajno-pravne službe. Bom na kratko povzela samo ključne pripombe k posameznim členom. In sicer k 1. členu je opozorjeno, da so najpomembnejše investicije v slovensko zdravstvo v letih 2021 do 2031 določeni z resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega zdravstva od let 2016 do let 2025 skupaj z družbo Zdravje in načrtom razvojnih programov za področje zdravstvenega varstva in izobraževalne zavode iz področja zdravstva.

Resolucija, na katero se ta člen sklicuje, je sprejeta torej samo za obdobje do leta 2025, medtem ko se bodo sredstva za investicije po predlogu zakona zagotavljala do leta 2031. Sredstva naj bi se namenila tudi negovalnim domovom in negovalnim bolnišnicam, to pa niso zakonsko opredeljeni pojmi, ker sistem dolgotrajne oskrbe ni vzpostavljen. Tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi še ni sprejet.

V 2. členu je določena osebna in časovna delitev sredstev, ki jih je treba zagotoviti v obdobju 2021 do 2031, čeprav sta proračuna za leto 2021 in 2022 že sprejeta. Proračun za leto 2021 pa se že več kot osem mesecev izvršuje. Določeno je, da se vsa sredstva zagotovijo na posebni proračunski postavki pri ministrstvu pristojnem za zdravje. Obenem pa iz tabele drugega odstavka izhaja, da se bodo sredstva zagotovila tudi Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Prav tako ni jasno, ali bo vse investicije po tem zakonu in s tem sklepa pogodbe, sklepalo pogodbe samo Ministrstvo za zdravje, ne pa tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Urejeno je tudi sorazmerno zmanjšanje obveznosti Republike Slovenije, da zagotovi finančna sredstva v proračunu, če se za investicije projektu zagotovijo finančna sredstva iz drugega vira, kar ni izvedljivo, glede na to, da se proračun sprejme za naslednje leto in leto, ki mu sledi. Pri 3. členu je opozorjeno na neskladje znotraj tega člena. Pri 4. členu pa je ključno, da predlog zakona nima časovno omejene veljavnosti, čeprav gre za zagotavljanje sredstev v obdobju od leta 2021 do 2031. Zaradi tega je posebej sporne določbe, po kateri se bo lahko prevzemalo obveznosti za celotno obdobje veljavnosti tega zakona. To bi namreč pomenilo, da se lahko prevzemajo obveznosti tudi za leta, ki sledijo letu 2031. Po vsebini enako določbo je imel s tem predlogom zakona primerljiv predlog Zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovensko vojsko od let 2021 do leta 2026, ki pa je bila z amandmajem v zakonodajnem postopku zamejena na obdobje, za katero se zagotavljajo sredstva, torej do konca leta 2031.

Hvala.

Hvala tudi vam za pojasnilo.

Sedaj pa dajem besedo predstavniku Državnega sveta. Z nami je mag. Peter Požun.

Izvolite.

Dober dan. Hvala, gospa predsedujoča za besedo. Lep pozdrav, spoštovane poslanke, poslanci, ostali vabljeni!

Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide se je na svoji današnji seji seznanila oziroma obravnavala predlog zakona in seveda prisluhnila, moramo reči izredno kakovostni predstavitvi predloga zakona, podprto tudi s kakovostnimi podatki, kar je na žalost premalokrat uporabljeno, kadar se sprejemajo zakoni.

Naše stališče je, da je seveda zakon in ga je potrebno podpreti. Žal prihaja 20 let prepozno, saj po podatkih, ki jih imajo v Združenju zdravstvenih zavodov, je iztrošenost opreme oziroma njena odpisanost v javnih zdravstvenih zavodih, tako zdravstvenih domovih, bolnišnicah in lekarnah več kot 80 odstotna in to seveda predstavlja izjemno velik težavo in problem v izvrševanju zdravstvenih storitev.

Zakon, pričakuje se, da bo seveda uspel zapolniti ta prazen prostor v tem obdobju, ko so bile investicije skoraj ustavljene oziroma so bile minimalne vse do začetka epidemije, ko so se okrepile. Nujno pa jih je seveda sedaj nadaljevati. Kar nekaj besed smo spregovorili o delu zakona, ki govori o investicijah v izobraževalne ustanove. Namreč naše stališče je, da je to prvenstveno naloga resornega ministrstva za izobraževanje, ne pa Ministrstva za zdravje, ki pa seveda glede na situacijo, v kateri se je zdravstveni sistem znašel oziroma od kamor se nagiba, je morda razumljivo, da je Ministrstvo za zdravje prevzelo aktivnejšo vlogo tudi na tem področju, da bo, kot nam je bilo pojasnjeno, imelo nekoliko več vpliva tudi na to kdo in kako se izobražuje. Smo pa seveda glede samega predloga zakona namenili nekaj kritičnih besed temu, da se namenjajo tudi stroški za pokrivanje plač in med drugim je navedeno v zakonu, da se bo za 20 % povečalo število zaposlenih v tajništvih obeh dveh fakultet in informatik in sicer kar za 20 %.

Glede na dokaj krizno situacijo plač v zdravstvu, je naše stališče, da bi moral ta zakon seveda ta sredstva najprej nameniti plačilu zdravstvenih delavcev in pa sodelavcev. Del tega procesa prenove bo tudi nadaljnja digitalizacija, kar se bo seveda pokrivalo tudi iz sklada za okrevanje in odpornost, o čemer smo seveda že razpravljali. Seveda na področju teh investicij ne bojo dovolj samo vlaganja v prostore in opreme. Potrebno bo nameniti ustrezna pozornost tudi kadrom. Na tem področju seveda bo treba intenzivirati aktivnosti, tako na štipendijskem področju, področju zaposlovanja zagotavljanju ustreznih delovnih pogojev, pa tudi kakšnih drugih vzpodbud, da se bodo mladi bolj odločali za poklice v zdravstvu oziroma, da bodo v njih tudi ostali.

Kakorkoli, zakon podpiramo in si pravzaprav želimo, da začne čimprej učinkovati, zato da bomo prebivalci Slovenije deležni boljše, kakovostnejše in spodobnejše zdravstvene obravnave. Tisti, ki delamo v zdravstveni ustanovi, pa primernih delovnih mest.

Hvala.

Hvala lepa tudi vam.

Z nami je tudi nekaj vabljenih. Želi kdo besedo? Naj to pač izkaže z dvigom rok. Ne vidim interesa. Potem pa kar prehajamo na razpravo poslank in poslancev in kot prvi je k razpravi prijavljen kolega Jani Möderndorfer.

Izvolite.

Hvala lepa.

Jaz sem mislil, da bomo z razpravo, ki smo jo imeli prej, pred tem odborom, da bomo vzpodbudili ministrstvo in Vlado, da gre vsaj malo v tisto smer, kar smo si predstavljali. To pa je, da bi predvsem naredili te investicije v zdravstveni sistem oziroma v naš bom rekel inštitucije. Predvsem najprej v prvi vrsti zakonito.

Naj na začetku povem, da seveda, če ne bi bilo tega covida-19, verjetno se danes ne bi pogovarjali o tem zakonu in bi bilo na nek način še vedno čas in obdobje bolj klavrno v tem, da bi se pogovarjali koliko milijonov bomo dejansko res namenili v slovensko zdravstvo. Še več, govorili bi, da vsakršen denar, ki ga mečejo, mečemo v zdravstveni sistem, v bistvu gre v nič in v izgubo. Jaz se te razprave spomnim še dve leti nazaj, ko je SDS prav kričal na veliko, kako bo to šlo skozi vse luknje in bo ta denar izginil in pronical v prazno. Zdaj pa vehementno tako z lahko roko o dveh milijardah bom rekel, se pogovarjamo, kot da ni nič.

Sam osebno zelo podpiram kakršnokoli investicijo v katerikoli javno zdravstveno inštitucijo, če le seveda ima en osnovni pogoj, da vemo kam dajemo, da vemo koliko dajemo, da vemo zakaj dajemo in kakšen bo seveda tudi časovna dimenzija in oziroma kdo bo to vse skupaj nadziral. Danes iz te prezentacije nismo videli kje bo porabljenih dve milijare, pa vam bom razložil zakaj nismo videli. Videli smo predvsem samo to, kam je želja, da se ta denar seveda investira. A bo res tja investiran, pa ne vemo, ker način, ki ga ta naš zakon, ki ga imamo na mizi pred nami, govori o tem, da se bomo o teh stvareh, se bo Vlada šele odločila, ko bo prišel trenutek resnice.

Mi danes sploh ne vemo res kam bo res šel denar. Mi smo danes videli spisek želja. Meni je prav žal, državni sekretar, da se s tem ne strinjate, pa da se nasmihate. Saj jaz vem, da je to tako enostavno.

/ oglašanje iz klopi/ No, saj, državni, boste imeli čas. Lahko vstopate v razpravo kadar hočete in boste lahko odgovoril na vsa ta svoje pomisleke. Samo ne me prekinjat, lepo prosim.

Namreč zakaj govorim to. Predvsem zaradi tega, ker gre po, bom rekel inerciji, češ tako kot govori zakon sam kot tak, da seveda se bodo potem kasneje pripravljali sami javni razpisi in na koncu ne bomo vedeli kam dejansko to bo šlo. Spomnite se kako so potekale investicije v urgentne centre, ki so jih pripravili v Vladi in potem na koncu so se ti načrti morali zaradi samih sredstev, ker so bili limitirani in pa po drugi strani tudi zaradi tega, ker je bila časovna stiska, so se dobesedno sredstva mogla prepolovit in so se v bistvu vse tiste želje in bom rekel interesi, ki so bili na začetku narejeni, da bodo zraven urgentnih centrov še imeli določene dodatne kapacitete, preprosto mogle prepoloviti. In na koncu smo dobili to, kar imamo.

In še dobro, da smo zaključili v tistem letu urgentne centre, ko smo jih, ker na koncu drugače bi izgubili še denar, ki smo ga dobili iz Evrope in je bil nujno potreben, da seveda jih dokončamo. Druga stvar, danes smo videli na bom rekel tej prosojnici strašne potrebe po zdravstvenem kadru, tako zdravnikih, medicinskih sestrah in verjetno tudi ostalem osebju. Mene predvsem zanima odgovor državnega sekretarja, kakšno bo to vključevanje Ministrstva za zdravje v izobraževalni sistem. Tega danes nismo slišali. In kaj ima investicije v tem primeru, kakšno povezavo imajo s tem izobraževalnim delom.

Zakaj je to pomembno, predvsem zaradi tega, ker ne bi rad, da na koncu Ministrstvo za zdravje zdaj prevzame vlogo še Ministrstva za izobraževanje oziroma drugače bom rekel, bolj jasno, da ne bi sredstva, ki so namenjena za investicije v zdravstveni sistem, na koncu pristale v izobraževalnem sistemu. Če je to potrebno, potem je treba ta sredstva planirati v proračunu, ni noben problem. Seveda se strinjamo vsi, da je treba do, bom rekel do tega kadra priti. In potem mora tukaj nastopit vloga Ministrstva za izobraževanje in moramo to videti v proračunu, v proračunski postavki kaj bodo tam naredili. Ali Ministrstvo za zdravje želi samo vsebinsko posegat na to področje, imeti neke vrste nadzorstveno funkcijo ali pa bom rekel, ne vem, popravite me, usmerjevalno funkcijo na tem področju, ker bo bolj aktivno sodelovala z Ministrstvom za šolstvo, potem ne vidim nobenega problema. Samo potem hočem to zagotovilo od vas, državni sekretar.

V nasprotnem primeru pa mi povejte koliko, če se motim, če sem narobe razumel, mi pa povejte, ali so investicije mišljene iz te kvote denarja v izobraževalni sistem, ker ne vem kaj to v resnici pomeni. Kako bi Ministrstvo za zdravje lahko sodelovalo pri dodatnem kadru za izobraževanje. Razen, če bomo ti dve ministrstvi združili. Namreč jaz še vedno pravim, da problem je zaradi tega, ker so želje eno, potem pa se zaplete na samih formalizmih in postopkih. Je že res, da marsikoga ti formalizmi izredno motijo in mu grejo na živce, zaradi tega, ker je vse zbirokratizirano. Samo saj veste, na koncu pol pa ko pade, so pa nezakonita uporabljena sredstva in ker gre za evropska sredstva, imamo potem resen problem, ker bi potem mogoče lahko celo mogli vračati, ker bomo napačno pripravili dokumentacijo. Opozarjam, sprašujem, samo to dvoje počnem, nič drugega.

Verjamem pa, da me boste razsvetlili pa mi povedali kaj je v resnici zadaj za tem. Naslednja stvar, ki se mi zdi pomembna za diskusijo, je seveda primaren nivo. Jaz sem že zadnjič omenil, da denarja za primarni nivo je absolutno v tej kvoti premalo. Strinjam se z vsemi tistimi, ki seveda na vladni strani pravijo, da je resen problem, ker v resnici državnih sredstev ne moremo investirati, ne morete investirati v objekte, ki niso v lasti države posredno ali pa neposredno. Ampak so v lasti lokalne skupnosti, vendar bojim se, da način, tako kot ta zakon govori in kot vidim, da se pripravljajo, bom rekel tudi stališča in nenazadnje tudi že razprave, da bojo določena sredstva šla seveda spet v tiste kraje, kjer bojo nekje dobili na primarnem nivoju sredstva za boljše pogoje, kar jim seveda privoščim, ampak tisti, ki so pa v mestnih središčih, pa tega preprosto ne bodo dobili, ker jim bo država rekla – imate denar, sami si naredite. In potem imamo tukaj spet distinkcijo, da spet ene forsiramo, druge pa ne. Pa nimam nič proti. Absolutno sem za to, da mora biti na Jesenicah, v Prekmurju, se pravi v Murski Soboti, lahko zaradi mene, ne vem, v Novi Gorici ali pa recimo rajši Tolmin, ki je bolj zanimiv pa bolj odročen, pa manj ljudi, manj prebivalcev, manj sredstev zberejo iz naslova taks in davkov in tako naprej.

Ampak ne vem zakaj eni državljani v tej državi morajo financirati vse sami, drugje pa država vedno financira in pomaga zaradi tega, ker drugje državljani tega ne morejo. Solidarnost, vzajemnost, da, se strinjam, sem za, ampak potem to naj jasno piše pod kakšnem ključem bomo to delali. Kako bomo sploh prišli do tega. Na koncu bomo imeli samo še / nerazumljivo/ med lokalnimi skupnostmi. To je ključen problem. In pol na hitro se bomo znašli na spolzkem terenu, češ, da je to tam zato, ker tam je ta pravi župan, tam pa ni ta pravega župana, tam je on iz one opcije, ta je iz te opcije. A veste, to pa ni več pomoč slovenskemu zdravstvu na primarnem nivoju, ampak je pomoč svojim prijateljem. Mi je prav žal, ampak tako to je. Jaz vem, da v tri četrt leta itak ne bo nobena investicija resno še začeta v takih velikih obsegih, ampak je pa to krasna podlaga samo zato, ker zakon ni jasno definiran kako bodo merila in kriterije postavljeni za takšno razdeljevanje denarja.

Zato sem rekel, da je problem tega zakona, ker tega nima. Potem naslednja stvar, ki se sprašujem je, konkretno za Ljubljano. V Ljubljani imamo konstanten problem, da ji vsi očitajo, da ima vsega dovolj, vsi ostali pa tega nimajo. V resnici pa so Ljubljančani že 30 let prikrajšani, ker nimajo svoje mestne bolnišnice. Preprosto je nimajo in vsi vemo, da bi jo mogla imeti, zaradi tega, ker vse gravitira na Ljubljano in praktično oni ne pridejo do svojih tistih osnovnih storitev, ki jih pa ostali državljani v svojih mestnih bolnišnicah imajo. Imajo jih v regiji govorim. Ljubljana tega nima.

Če sem pa zelo iskren, bi pa Klinični center mogel bit itak nov zgrajen, ker takšen, kakršen je, ne bo več dolgo časa zdržal. ’72 leta je bil zgrajen, danes ste pokazali slike, da so nekatere stavbe res sto let stare, si niti ne zaslužijo bolnišnice, da so v takih stavbah. In zato me tudi na koncu zanima, ali je bila narejena neka evalvacija, resna evalvacija ali pa analiza, kaj bi bilo boljše, zgradit novo bolnico ali spet rekonstruirat neke stare bolnice pa delat po znanem slovenskem običaju, to, kar v Sloveniji počnemo konstantno, to pa je, da smo dežela prizidkov. Pri nas samo prizidke delamo. Mi sploh ne znamo naredit več normalnih objektov. Imamo bolnice, ki imajo tri prizidke, prav po obdobjih jih gledaš, ta obdobje, ono obdobje, tretje obdobje in se sprehajaš med temi prizidki. In ko ta zadnji prizidek končaš, greš nazaj v prvi prizidek nazaj ga adaptirat, ker sploh več ne ustreza standardom. Samo prizidke delamo.

Tako da to se mi zdi konkretno, da bi bilo včasih res narediti izračun kaj je boljše za samo investicijo, za ljudi in nenazadnje tudi za ljudi, ki delajo v tem sistemu. Ali je boljše rajše načrtovat neko novo, nov objekt, ki ga strukturiraš in pripraviš z nekim resnim pristopom, z znanjem, ki ga je v Sloveniji ogromno, da seveda pripravimo res tako, kot je rekel državni sekretar na začetku, kar mi je všeč, moderno, strokovno, dostojno in tako naprej je našteval same pridevnike, kaj pravzaprav v resnici res potrebujemo. Ker bojim se po znani, stari slovenski navadi – dajmo vsakemu malo in na koncu ne bomo dobili nič

Zato se mi zdi ta zakon tako pomemben v smislu, da dobimo v Državnem zboru resne odgovore, kako bo to resno pripravljeno, ker jaz vam zdajle povem, jaz vse podpišem, kar je povedal državni sekretar na začetku. Tudi zelo lepo je povedal. Krasen uvod bi bil za nek simpozij o razpravi stanju, ne vem, o investicijah v slovenskem zdravstvu danes in jutri in tako naprej. Ampak za sam zakon potrebujemo mnogo več odgovorov. Jaz verjamem, da ljudje na ministrstvu, kjer sedite in se dnevno pogovarjate in dnevno ukvarjate s problemi, kjer vas napadajo, vam težijo, vam razpada sistem pred očmi, ker preprosto ne veste več kje bi še začeli flikat in vsak razumski in normalen človek bi prišel s takšnim predlogom, kot ste prišli danes seveda tudi vi. Zato vam tega koraka nihče ne oporeka, sploh ne. Ampak način kako bomo prišli do teh investicij, no ta način je pa zelo pomemben in dostikrat se tisti, ki snujejo, veste, to je tako kot pri sami epidemiji. Saj stroki je bilo jasno kaj to pomeni in iz dneva v dan bolj kot so se spoznavali z boleznijo oziroma virusom covid, jim je bilo bolj jasno kaj vse je treba naredit.

Ampak ljudje, ki niso iz stroke, niso tega vedeli in mi danes zato v Državnem zboru potrebujemo predvsem samo odgovore kako boste to naredili. Glede na to, da proračun pa v NRP-jih tega ni še niti določeno, me zanima kakšni bodo naslednji koraki, kako se bo to spreminjalo, ker sama implementacija iz samega zakona to tako ne gre. Saj veste, v NRP-ju je še kaj drugega treba naredit, ne samo to da umestiš številko pa rečeš v letu 2022 bom porabil toliko, 2023 toliko, tako kot imamo danes tukaj v teh preglednicah.

To me predvsem zelo skrbi. Potem so časovne dimenzije, kaj to dejansko pomeni. Vi veste, da ko se bo začel ta 2 milijardni naskok v desetih letih, verjemite mi, da že danes nože brusijo izvajalci. In se že dogovarjajo kdo bo kje in kdo si bo kateri plen razdelil. Jaz bom vzel severno Primorsko, ti boš vzel Gorenjsko, jaz bom on, jaz bom to. To delajo, pa če mi to hočemo ali ne. A smo mi kot država, Vlada se je pripravila na to in na to transparentnost, da ne bomo doživeli zgodbo, ki smo jo gledali v Darsu, ki smo jo gledali pri avtocestnem križu Slovenije.

Da ne bomo doživeli še kaj drugega. Saj jaz razumem, da vsega se ne da preprečit, ampak transparentnost me zanima kakšna bo pri izvajanju tega zakona. Kdaj in kako je narejen, bom rekel pristop, da bo Državni zbor seznanjen glede na to, da je tako nastavljen, da seveda zakon ne govori o ničemer o tem kako, o nič o teh postopkih. Kako bo Državni zbor seznanjen kako sploh potekajo te investicije. A bo sploh imel kdaj še kaj vpliva na to.

To so za mene konkretna vprašanja. To, da imamo mi, da moramo poskrbeti za investicije v slovenskem zdravstvu, jaz mislim, da ga ni več človeka v Državnem zboru ali pa poslanka ali pa poslanca, ki se s tem ne bi strinjal. Vsi se strinjamo, ampak način kako priti do tega, no, tle smo si pa različni, predvsem zaradi tega, ker se bojimo, da se bo na koncu zgodilo malce drugače.

Glejte, jaz sem vam že prej povedal, da je ta zakon zelo podobno narejen kot Zakon o financiranju za Slovensko vojsko. Določeni členi so celo identično zapisani. Vidim, da je to postalo mondeno in moderno. Dajmo nastavit sistem tako, da dobimo samo številko pa odobritev, da to lahko delamo. O tem govori ta zakon. Ne govori pa o merilih pa o kriterijih pa kako bomo do tega prišli. No, tega pa ne govori in to je moje ključno vprašanje. V LMŠ-ju smo pripravili amandmaje, o tem bodo govorili moji kolegi, kje imamo pripombe. Pričakujem pa, ne vzeti … ne dobronamerno moje razprave, ker nobenemu nič nočem. Želim samo odgovore, pričakujem samo odgovore. Nedobronamerno, ja. Mislim, jaz dobronamerno želim, ampak ne želim, da vzamete nedobronamerno. Okej, sem bil jasen. To je vse, kar želim zdaj povedati. Če bo potrebno, se bom še vključil v razpravo.

Hvala.

Želel je besedo državni sekretar.

Hvala lepa za besedo.

Najprej se opravičujem gospodu poslancu, da sem mu vskočil v besedo. Zdaj, kar se tiče Ministrstva za šolstvo. Zdaj, nekaj se je treba zavedati. Ministrstvo za šolstvo ima seveda svojo malho, v katero investira v skladu z njihovo strategijo šolstva, ki vsebuje ogromno enih različnih inštitucij. Ne bom našteval vseh fakultet, ker jih je malo morje. V pogovorih z najrazličnejšimi akterji je bilo hitro zaznati, da seveda Ministrstvo za šolstvo rabi tudi še ene 2 milijardi sredstev za svoj razvoj. Vendar Ministrstvo za zdravje je ravno zaradi tega, da ne bi prišlo do kakršnegakoli odliva teh sredstev za kakršnekoli druge namene, kot za zdravstvo oziroma za izobraževanje zdravstvenih strokovnjakov, ki jih nujno potrebujemo, želelo teh 250 milijonov, o katerih govorimo, spraviti v ta zakon, da imamo nadzor in kontrolo, da ta denar bo porabljen za gradnjo za novo infrastrukturo na področju zdravstva in zaradi tega smo želeli, da je teh 250 milijonov v zakonu.

In bomo tudi nadzorovali, da se ta sredstva porabi za tisto, za kar so namenjena. Namenjena so za izobraževanje v slovenskem zdravstvu in ne za izobraževanje veterinarjev ali karkoli drugega, kar je bil interes Ministrstva za šolstvo. In to imamo glavni odgovor zakaj je temu tako. Kar se tiče primarnega nivoja, tukaj se s poslancem popolnoma strinjam. Primarni nivo potrebuje tudi zagon investicije definitivno. Jaz se zavedam, da je primarni nivo izredno pomembni segment vstopa v slovensko zdravstvo.

Zato je danes, zato se strinjam, da je treba zagotoviti več sredstev. Kako bomo pa to izvajali, namreč Ministrstvo za zdravje bo vsako leto izvedlo javni razpis za sofinanciranje investicij na primarnem nivoju. Prijavitelj na razpis je pa lahko občina, mestna občina, ustanoviteljica zdravstvenega doma. Seveda tudi v primeru, da je ustanovitelj zdravstvenega doma razdeljena med več občin, je lahko prijavitelj le ena izmed občin in tako dalje. Torej v Zakonu o lokalni samoupravi so pa že napisani kriteriji, pod katerimi se lahko občina prijavi.

Torej bo popolnoma transparentno in jaz se ne bojim, da ne bi recimo mestne občine kot take imele kakšen manj privilegiran položaj, da se ne bi mogle prijavit in da ne bi teh sredstev dobile. Tako da vsaka občina bo imela možnost, da se prijavi. Kar se tiče UKC Ljubljana, ja, UKC Ljubljana je zelo zahtevna zgodba. Namreč moramo se vsi skupaj zavedati, da je bilo v zadnjem obdobju obnovljenih v UKC Ljubljana zgrajenih nova pediatrična, nova nevrologija in tako dalje, kar nekaj klinik.

In seveda zdaj vse te klinike uporabit za nekaj drugega in preselit vse te nove stavbe v novo stavbo, je res veliko vprašanje, ki ni enostavno in je verjetno dolgoročno za naslednjih 20 ali pa 30 let potrebno razmisliti ali je to smotrno ali ne. Ampak v tem trenutku mi pišemo zakon za 10 let. Zakon ima samo 2 milijardi evrov in če ste videli mojo tabelo, ki sem jo prej predstavil, je 800 milijonov že splanirano z določenimi investicijami. V tem trenutku klinični center ima kar nekaj vrst investicij, kot veste Infekcijsko kliniko in tako dalje.

Torej vprašanje je, ali je smotrno v tem trenutku izgradnja novega kliničnega centra. Je pa seveda dejstvo, da sama lokacija kliničnega centra je izredno tudi neprimerna, zato se tudi z mestno občino Ljubljana pogovarjamo o različnih variantah, da bi postala ta lokacija bistveno bolj dostopna, kot je sedaj.

Zdaj, kar se tiče vklapljanja v NRP, seveda se z vami strinjam, da potrebno je vsako investicijo je potrebno dat v NRP. Vse investicije za leto 2021 in 2022 so že v nacionalnem razvojnem programu, torej to je urejeno. Seveda vsi evropski projekti, ki so bili navedeni in so že potrjeni, tako da jih bomo v kratkem dali tudi v nacionalne razvojne programe. Pripravljajo se že dokumentacije in tukaj seveda ne moremo zaobiti procedur, ki so potrebne.

Hvala lepa. Če sem še kaj pozabil za odgovorit. Ja, hvala lepa.