Spoštovane in spoštovani in članice in člani odbora ter vabljeni, lep pozdrav. Začenjam 14. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Članice in člane komisije ter vabljene torej še enkrat lepo pozdravljam.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani oziroma članice komisije: gospa Janja Sluga. Na seji pa bodo kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelovali: Elena Zavadlav Ušaj namesto Nade Brinovšek, Marko Bandelli namesto Vojka Starovića in Jožef Lenart namesto Lidije Ivanuša.

Besedo predajam predsednici Odbora za kulturo, Violeti Tomić.

Violeta, izvoli.

Najlepša hvala za besedo, spoštovana kolegica Nataša Sukič. Tudi jaz vas prav lepo pozdravljam, vabljene in vse prisotne članice in člane odbora, in začenjam 41. nujno sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora: Felice Žiža in mag. Branislav Rajić. Imam pa nekaj nadomestil, s pooblastili na odboru sodelujejo naslednji poslanci: mag. Marko Koprivc nadomešča Sama Bevka, potem Jani Ivanuša nadomešča Zmaga Jelinčiča in Andrej Černigoj nadomešča Tadejo Šuštar Zalar. Dobili pa smo še eno pooblastilo, namreč Jože Lenart je pooblaščen namesto Aljaža Kovačiča.

Tako, da se vam najlepše zahvaljujem in predajam nazaj besedo predsednici komisije, ki bo vodila to sejo.

Prosim.

Hvala lepa, Violeta.

Prehajamo torej na določitev dnevnega reda današnje seje. Seja je bila sicer sprva sklicana, kot veste, za petek 10. septembra 2021 in nato preložena na današnji dan. S sklicem seje, ki ste ga prejeli 6 septembra, ste prejeli tudi naslednji dnevni red, ki obsega eno samo točko, in sicer Neonacizem ni v javnem interesu. ker je seja sklicana na podlagi zahteve in ni bil podan predlog za umik podpore zahtevi, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NEONACIZEM NI V JAVNEM INTERESU.

Naj povem, da so bili na sejo vabljeni: mag. Meira Hot, predstavnica vlagateljev zahteve; dr. Vasko Simoniti, minister za kulturo; Marjan Dikaučič, minister za pravosodje; Peter Svetina, Varuh človekovih pravic; predstavniki Aktiva delavk in delavcev v kulturi; ter Mirovni inštitut. S strani vabljenih so se opravičili: Marjan Dikaučič, minister za pravosodje, ki je posredoval opravičilo v svojem imenu in imenu državnega sekretarja.

S sklicem seje ste prejeli naslednje gradivo: zahteva za sklic skupne nujne seje Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter Odbora za kulturo poslanskih skupin SD, LMŠ, Levice, SAB in nepovezanih z dne 2 septembra 2021, kar je bilo objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

Začenjam z obravnavo te točke in zato prosim predstavnico vlagateljev zahteve mag. Meiro Hot, da pove nekaj uvodnih besed o razlogih za sklic te seje.

Meira, izvoli.

Hvala za besedo, spoštovana predsednica oziroma predsednici. Spoštovani minister, spoštovane kolegice in kolegi.

Problematiki sovražnega govora in njegovimi negativnimi posledicah smo v preteklem obdobju v resnici posvetilo že marsikatero sejo v Državnem zboru oziroma njegovih delovnih teles in tudi danes je žal temu tako. Gre za izjemno pereč družbeni problem, ki je prisoten v naši družbi že daljši čas. To terja našo posebno pozornost in smo ga dolžni obravnavati z vso skrbnostjo, še zlasti zato, ker različne oblike verbalnega nasilja žal vse pogosteje preraščajo v ustrahovanje, šikaniranje, zaničevanje in celo fizično nasilje. Vsak tovrstni pojav bi moral naleteti na odločni »ne« in na ničelno družbeno toleranco, a temu žal ni tako. Nujno in prav je, da opozarjamo na nesprejemljivost sovražnega govora v prav vseh njegovih pojavnih oblikah. Ampak tej zavezi morajo slediti tudi naša dejanja v praksi. Če ne bomo upoštevali osnovne kulture spoštovanja in nagovarjanja sogovornika, potem ne moremo pričakovati, da bomo sovražni govor postopoma izkoreninili. Še posebej politiki, ki smo javne osebe in bi morali biti vzgled ostalim državljankam in državljanom, smo se dolžni vzdržati prav vsakršnih ravnanj, ki širijo kakršnokoli nestrpnost. In tudi temu žal prevečkrat ni tako. Še več, v zadnjih letih smo v naši družbi priča skrb vzbujajoči normalizaciji sovražnega govora. Žaljenje in zaničevanje drugače mislečih je postalo nekaj nemotečega, normalnega, celo sprejemljivega in pričakovanega. Grožnje z likvidacijo in smrtjo na družbenih omrežjih pa tudi sicer so postale kar nekaj vsakdanjega, običajnega. Vsi skupaj bi se morali vprašati, kako dolgo še bomo opazovali tovrstno družbeno / nerazumljivo/ in kaj hudega se nam še mora zgoditi, preden bomo rekli »dovolj«. Res je, zdravstvena epidemija je samo še poglobila te družbene rane, pa vendar to ne more biti izgovor, še manj opravičilo za nesprejemljiva ali celo zavržna ravnanja kogarkoli. Nedavni vdor protestnikov v prostore RTV je žalosten prikaz vsega tega. nagovarjanje državljanov s svinjami, da ne naštevam naprej.

Boj proti sovražnemu govoru v prvi vrsti ni samo odločitev politike ali posamičnih organizacij, temveč zaveza vsakega posameznika, ki vstopa v javni diskurz. Sovražni govor je namreč že zdavnaj presegel polje izbirne vsebine in mora postati moralna zaveza vsakega posameznika in družbe kot celote. Zdi se, da kot posamezniki počasi izgubljamo občutek in zavest o tem, kako zelo pomembna so ravnanja vsakogar izmed nas, če želimo graditi in ohraniti neko raven družbene občutljivosti in odgovornosti.

In če se vrnem konkretno na povod za današnji skupni sklic seje Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter Odbora za kulturo. Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot, ki je v resnici predmet današnje razprave, je še pred nekaj dnevi v vlogi predsednika društva zastopal gospod Urban Purgar. Prejšnji teden je sicer odstopil s funkcije predsednika društva. Odstopno izjavo je objavil tudi na družbenih omrežjih, v njej pa je zapisal, da se je ta korak odločil, ker se članstvo društva ni strinjalo z nekaterimi izjavami, ki jih je objavil na družbenem omrežju. Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot je društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 2019. Kot svoje poslanstvo društvo navaja, citiram, »širjenje pomena tradicionalnih vrednot in kulturne dediščine Slovencev, ustvarjanje, organiziranje in prirejanje javnih predavanj in multimedijskih predstavitev na tematiko kulturne dediščine Slovencev«. Društvu je junija letos Ministrstvo za kulturo podelilo status nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture, kar mu podaja možnost pridobivanja državnih sredstev, kakor tudi nekatere druge ugodnosti, ki jih društva brez tovrstnega statusa nimajo. Na spletni strani Ministrstva za kulturo je zapisano, da se tak status podeli, ponovno citiram, »kulturnim društvom in drugim nevladnim organizacijam, ki delujejo v kulturi, se lahko podeli status nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture, če njihovo delovanje na tem področju presega interese ustanoviteljev oziroma članov in če je splošno koristno«.

Glede na to, da je (zdaj že bivši) zastopnik društva, ki društvo tudi predstavlja in zastopa v javnosti, na svojem Twitter profilu nedavno zapisal, in zelo težko mi je te besede sploh brati naglas, ampak vseeno citiram, »Hitler je heroj«, in da je splošno znano, da je društvo povezano z rumenimi jopiči, se danes predlagatelji upravičeno sprašujemo. Kako je lahko poveličevanje enega izmed največjih nacističnih voditeljev splošno koristno za našo družbo? kako je lahko to javni interes? Seveda gre za retorični vprašanji, ker je povsem jasno, da je tovrstno poveličevanje v nasprotju s slovenskim pravnim redom. Zato tako društvo ne more in ne sme biti splošno koristno, niti v javnem interesu. Obratno, to društvo je splošno škodljivo in družbeno nesprejemljivo. Splošno koristna dejavnost je dejavnost, ki jo določeno okolje priznava kot potrebno in koristno in ki ne služi le interesom omejenega, vendar vnaprej določenega kroga subjektov. To društvo je med drugim tudi izdajatelj t.i. Nacionalne tiskovne agencije, katere glavni in odgovorni urednik je Aleš Ernecl, ki je pred časom javno povedal, da, ponovno citiram, je »urednik novega slovenskega fašističnega medija«. Gre za osebo, ki se je med drugim v Državnem svetu Republike Slovenije slikala majico domobranskega generala Leona Rupnika, poveljnika kolaborantov z nacifašizmom.

Očitno torej je, da to društvo deluje celo v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. In seveda Zakonom o društvih. Vsako društvo ima namreč določene omejitve. Tako, recimo, ni dovoljeno ustanoviti društva, katerega namen, cilji ali dejavnost merijo na nasilno spremembo ustavne ureditve, na izvrševanje kaznivih dejanj ali spodbujajo k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, razpihovanju narodnega, rasnega,v erskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti oziroma spodbujajo k nasilju ali k vojni. Društvu, ki izvaja takšno dejavnost, se delovanje s sodno odločbo celo prepove.

Predlagatelji seje smo prepričani, da bi Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot že ipso facto pristojni organi morali v celoti prepovedati delovanje, ki je očitno v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Torej predlagatelji smo prepričani, da tako društvo niti ne more več delovati kot društvo, kaj šele da bi bilo zaradi posebnega statusa upravičeno do državnih sredstev. Sprašujemo se ali je podelitev statusa društva v javnem interesu v resnici zgolj sredstvo za legaliziranje financiranja določenih privilegiranih skupin.

Zdaj, če se konkretneje dotaknem vprašanja pridobivanja statusa društva v javnem interesu. Ministrstvo je v svojem odgovoru na poslansko vprašanje kolega poslanca Markota Koprivca odgovorilo, da, ponovno citiram: »pri presojanju o podelitvi statusa društvu ni presojalo kakovosti njihovega dela, ampak tehnične pogoje, ki jih predpisuje Zakon o nevladnih organizacijah. Med drugim se mora društvo ukvarjati z dejavnostjo v javnem interesu, delovati mora najmanj 2 leti pred vložitvijo vloge in v tem času redno izvajati dejavnosti za uresničevanje ciljev v javnem interesu, imeti mora izdelan najmanj dveletni program bodočega delovanja«. Na vprašanje, katero dejavnost v javnem interesu opravlja Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot, so na ministrstvu odgovorili, da »deluje na področju ohranjanja starih ljudskih običajev«. Povezuje se z drugimi društvi, organizirajo številne prireditve oziroma delavnice ter kot prioriteta izdajajo knjige. Na spletu ravno številnih prireditev ni bilo zaznati, bilo je pa zaznati številne Twitter izjave. Direktor Centra nevladnih organizacij sicer temu pritrjuje in opozarja, da ministrstva pri odločanju o podelitvi statusa ne presojajo kakovosti dela organizacije, ampak zgolj izpolnjevanje t.i. birokratskih kriterijev. Zdaj, predlagatelji menimo, da tovrstno ravnanje Ministrstva za kulturo v bistvu kaže na malomarnost pri delu. Ker je nedvoumno, da bi moral zadevni postopek v resnici vsebovati celovito in vsebinsko presojo ter obrazložitev vsebine, ki je doprinos javnemu interesu na področju kulture. Nikakor nebi smelo odločanje o pridobitvi statusa društva v javnem interesu potekati, kot so napisali, kot avtomatiziran in tehnični postopek. Moral bi biti v resnici celovit ugotovitveni postopek. In zato so argumenti ministrstva o njihovi, bi rekla, nemoči v resnici abotni in nedopustni. Društvu je sicer Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij zavrnil vlogo za članstvo – torej njim je veliko bolj jasno kot ministrstvu, za kaj se gre – z obrazložitvijo sicer, da njegovo delovanje in načrti niso združljivi s temeljnimi nameni in vrednotami CNVOS. Pri tem pa so se sklicevali na Purgerjevo izjavo, citiram, da društvo ne poučuje Židovske zgodovine, zapis NTA o superiornosti belske zahodne civilizacije, povezave z gibanjem Generacija identitete, stališčem glede LGBTQ ter izjavah o poskusih globalistov, ki si prizadevajo za uničenje evropske rasne identitete in homogenosti. Očitno CNVOS vodi boljši postopek od ministrstva, očitno.

Poudariti velja, da se nikakor torej ne moremo strinjati z razlago ministrstva, iz katere izhaja, da dejansko obstaja neke vrste obveznost države, da status avtomatično podeli. Zakon pravi, da je status delovanja v javnem interesu poseben status, ki ga društvo ali kateri drugi nevladni organizaciji ministrstvo lahko, poudarjam lahko, podeli, če so za to izpolnjeni določeni pogoji. Torej zakon v resnici določa diskrecijsko pravico države, da se sama odloči ali bo tak status organizaciji podelila ali ne – ni nobenega avtomatizma, da če so izpolnjeni tehnični pogoji, pa se avtomatično mora podeliti status. To so žal, žal je to pesek v oči. Temu sploh ni tako, ko se zakonodaja podrobno bere. In če pa se ne podeli, bi seveda morali navesti upravičene in konkretne razloge. Mi smo prepričani, da v tem primeru sploh ni nobena težava, lahko se tudi zgledujete po CNVOS-u. Mislim, da so njihovi argumenti več kot zadostni za zavrnitev. Vlagatelji imajo sicer tudi pravno varstvo, če bi se z odločitvijo ministrstva ne strinjalo. V tem primeru smo, skratka, prepričani, da so obstajali zadržki za podelitev statusa. Javni interes na področju kulture je interes za ustvarjanje, posredovanje in varovanje kulturnih dobrin na državni in lokalnih ravneh, ki se uresničuje z zagotavljanjem pogojev zanje. Zelo očitno je, da Ministrstvo za kulturo ni preverilo povezav društva z neonacizmom in spodbujanjem sovražnosti, saj bi zgolj vpogled v javno objavljene izjave takratnega predsednika društva dalo ministrstvu zelo dobro in jasno vedeti, da društvo in njihovi predstavniki nikakor ne delujejo v javnem interesu, ampak je njihov namen, njihov izključni namen je razpihovanje rasnega, verskega in drugega sovraštva oziroma spodbujanje k narodni, rasni in verski nestrpnosti. Kar pa seveda pomeni, spoštovani gospod minister, kršitev Ustave Republike Slovenije. To so tako resni vsebinski zadržki, ki jih praktično nebi smeli spregledati. In zato je nesprejemljivo, da Ministrstvo za kulturo v postopku podelitve statusa društva v javnem interesu ni želelo ali pa ni hotelo preveriti javno dostopnih izjav predsednika društva, ki so absolutno nesprejemljiva, ki pomenijo utemeljen vsebinski zadržek za zavrnitev podelitve posebnega statusa temu društvu.

In da vam bomo morda v pomoč, vam bomo tudi našteli nekatere te izjave. Torej že omenjena, »Hitler je heroj«. Imamo »glej, golazen ste, golazen boste ostali, dokler se vas ne spuca«. »Na ladjo, pa izbrisat jih še enkrat, tokrat z domačimi izdajalci vred«, je zapisal o izbrisanih. Za kolegico Tanjo Fajon je zapisal, to je zelo težko tudi ponovno povedati kot ženski, »Tanja Fajon je psica, ki jo je potrebno likvidirati«. Nato imate »če kje srečate ta stvor, nadlegujte jo po mili volji«. »Apeliram na vse kristjane, še posebej pa tiste v politiki, da se aktivno upremo LGBT ideologiji in zahtevamo njeno popolno in takojšnjo prepoved«. Zdaj brati takšne izjave v današnjem času, mi smo res mislili, da temu več nikoli ne bo tako. Mi smo mislili, da smo vseeno neka družba, v kateri nekatere izjave niso sprejemljive, v kateri nek diskurz vseeno mora obveljati. Da so take izjave dopustne, je neverjetno. Na primer, sodišče v nemškem mestu je odločilo, da lastnik avtomobila nima pravice zahtevati registrske tablice, na kateri je letnica, kdaj je nacistični voditelj Adolf Hitler prišel na oblast. To seveda kaže na to, da so tudi sodišča prepoznala, kako resne in nevarne posledice ima lahko poveličevanje nacizma in nacističnih voditeljev za družbo. No, to sicer velja v Nemčiji. Pri nas pa Ministrstvo za kulturo, očitno ste imuni na takšna nedopustna javna izražanja in ste društvu podelili celo status društva v javnem interesu ter ga tako celo nagradili.

In absolutno, temu ne morete oporekati, izjave predsednika društva absolutno izražajo in so povezane z delovanjem tega društva. Predsednik zastopa društvo v javnosti, je njegov predstavnik, je govornik, če želite. In velikokrat je Urban Purgar tudi v imenu društva pisal na družbenih omrežjih in se predstavljal kot predsednik društva. Tako na primer Pravna mreža za varstvo demokracije ugotavlja: »predsednik predstavlja društvo z vsemi svojimi izjavami na Twitterju, kar pomeni, da njegovih izjav ne moremo ločiti na zasebne izjave in na izjave, ki jih poda kot predsednik društva. To izhaja tudi iz načina njegovega pisanja, ker o društvu večkrat piše v prvi osebi ednine ali pa v prvi osebi množine«. Ko je več politikov javno pozivalo, da se društvu odvzame status društva v javnem interesu, pa je zapisal, citiram, »meni bi pa status vzemali, pokvarjenci«.

Absolutno je nesprejemljivo, da takšno društvo prejema celo državna sredstva. Zakon o društvih kot prednost pri pridobitvi statusa v javnem interesu določa, da se pri javnih razpisih za pridobivanje sredstev iz državnega proračuna v merilih, s katerimi se izberejo prejemniki sredstev, upošteva tudi status v javnem interesu, pri čemer upoštevanje statusa ne sme presegati 20 % vrednosti drugih meril. Tako društvo je upravičeno tudi do drugih številnih ugodnosti, kot je recimo namenitev dela dohodnine za donacije, oprostitev davka na dodano vrednost, brezplačno pravno pomoč in podobno. Naj vam povem tudi to, da se je sprožila spletna peticija za odvzem statusa Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot. Pravna mreža za varstvo demokracije je na tožilstvo vložila predlog za začetek postopka izbrisa Društva za promocijo tradicionalnih vrednost, da se začne sodni postopek za prepoved delovanja društva. Očitno je vsem, vsej civilni družbi, jasno, samo žal ministrstvu ne.

Prepričani smo, skratka, da je potrebno preveriti delovanje Društva za promocijo tradicionalnih vrednot ali sploh deluje v skladu z Ustavo Republike Slovenije – menimo, da ne – ter mu odvzeti status društva v javnem interesu. In če počasi zaključim, imam, na koncu povzamem navedbe iz sodbe Vrhovnega sodišča iz leta 2019, ki je sicer govorila o kaznivem dejanju spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Citiram: »sankcioniranje ravnanj v navedeni določbi je namenjeno v prvi vrsti zavarovanju mirnega sobivanja v državni skupnosti, pri čemer je temeljna pravna dobrina, ki se varuje s tem kaznivim dejanjem, javni red in mir pa tudi človekovo dostojanstvo, ki ima v demokratični družbi poseben pomen in je, kot je večkrat zapisalo Ustavno sodišče, v središču ustavnega reda Republike Slovenije«. človekovo dostojanstvo ima torej v demokratični družbi poseben pomen, kajti postavlja temelje za uresničevanje vladavine prava v svobodni demokratični državi. Vsak posameznik ga mora spoštovati in varovati vsak dan tako v zasebnem kot v javnem življenju. Še posebej pa morajo človekovo dostojanstvo varovati tisti posamezniki, ki vstopajo v javni diskurz, ki zasedajo javne funkcije.

Pred kratkim sem se udeležila tradicionalnega srečanja nekdanjih internirank in internirancev, političnih zapornic in zapornikov, ukradenih otrok in taboriščnikov iz naci taborišč. Tokrat so bila tematika srečanja osebne in neposredne izpovedi posameznic in posameznikov, ki so grozote in nasilje druge svetovne vojne živele neposredno. Bile so zaprte zaradi svoje vere, nacionalne pripadnosti in drugih osebnih okoliščin in doživele so tisto, kar prav noben človek v resnici nebi smel doživeti. Društvo, o katerem pa danes govorimo, si v resnici želi njihovo izkušnjo v celoti negirati, izbrisati, ker naj bi bila plod neke judovske zgodovine. In temu smo dolžni vsi, ki imamo privilegij javnega nastopa, ostro in jasno oporekati. Molk je v tem primeru nedopusten, molk je v tem primeru nesprejemljiv. In najbrž poznate zapis: »Najprej so prišli po komuniste, a nisem spregovoril, ker nisem bil komunist. Nato so prišli po sindikaliste. Nisem spregovoril, ker nisem bil sindikalist. Nato so prišli po Jude in nisem spregovoril, ker nisem bil Jud. Potem so prišli pome, ampak ni bilo več nikogar, ki bi v mojem imenu sploh lahko protestiral«. In zato ne bomo molčali, ampak bomo glasno opozarjali, da določeni diskurzi v demokratični Republiki Sloveniji nimajo prostora. Lahko neštetokrat spreminjamo zakonodajo, vlagamo nove zakone, ampak če ne bomo v praksi spremenili način našega govorjenja, naših dialogov, se vzdržali žalitev in poniževanj, nam prav nobena sprememba ne bo pomagala.

Na podlagi vsega navedenega smo poslanke in poslanci poslanskih skupin SD, LMŠ, Levica, SAB in nepovezani Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti in Odbora za kulturo predlagali v sprejem naslednje sklepe, ki smo jih nekoliko spremenili in bom prosila, da se jih sedaj med poslanke in poslance razdeli. Predlagatelji torej predlagamo v sprejem sledeče sklepe.

Prvič. Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter Odbor za kulturo ostro obsojata vsakršno sovražno delovanje, ki temelji na razpihovanju sovraštva, lažeh ali celo grozi z likvidacijami.

Drugič. Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter Odbor za kulturo Ministrstvo za kulturo pozivata, da v imenu javnega interesa razkrije vlogo in vsebinsko obrazložitev odločitve o podelitvi statusa društva v javnem interesu Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot.

Tretjič. Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter Odbor za kulturo pozivata pristojne državne institucije, da preverijo ali Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot deluje v skladu z Ustavo in zakonodajo.

Ter četrti sklep s popravkom v delu, da se besedna zveza »prekliče sklep o delovanju« črta in nadomesti z besedno zvezo »odvzame status«. Tako, da se sedaj popravljeni sklep glasi. Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter Odbor za kulturo pozivata ministra za kulturo, da Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot odvzame status društva v javnem interesu.

Hvala lepa.

Hvala lepa predlagateljici.

Preden bom predala besedo vabljenim, naj povem, da poslanec Jože Lenart nadomešča poslanca Aljaža Kovačiča, ki je sicer član Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Predajam besedo še kolegici Violeti, ki ima prav tako še eno obvestilo.

Najlepša hvala.

Povedati moram da bo Andreja Zabret nadomeščala poslanko Jerco Korče in da iz kvote SMC bo z nami Mateja Udovč.

Hvala.

Hvala lepa.

Sedaj pa predajam besedo vabljenim. In sicer k besedi vabim dr. Vaska Simonitija, ministra za kulturo.

Izvolite.

Hvala lepa.

Torej najprej bi na začetku povedal sledeče. Torej, da se te nujne seje za kulturo sklicujejo precej pogosto in v zadnjem letu jih je bilo 40, od tega je bilo 30 nujnih. In ta seja je bila sklicana v petek. Smo bili pripravljeni, torej kljub temu, da smo imeli ogromno dela. Minister ima veliko dela in danes bom jaz po eni uri to zapustil, ker imam druge opravke. Vsekakor sem pa prišel, ker mislim, da bi morali, torej predvsem pozivam poslance koalicije, ker ostali ne bodo prisluhnili, da je treba definirati pojem nujna seja zaradi tega, da se ta pojem vendarle opredeli. Ker ta poljubnost je seveda do določene mere za ljudi, ki so zelo zaposleni, in ministri so po navadi zelo zaposleni zlasti v tem jesenskem času, torej precej nadležno oziroma prihaja do seveda časovnih stisk, ki ne omogočajo, da se minister ustrezno pripravi. Ker po poslovniku morate za redne seje, mora biti sklicano vsaj 14 dni prej, kar je dovolj, da je ustrezno človek pripravljen in da seveda lahko pelje.

Ta seja o neonacizmu je vsekakor, o neonacizmu, tako kot je imenovana, torej je vsekakor seveda dobrodošla, absolutno se s tem strinjam. In bi bilo dobro, da se sploh o sovražnem govoru in o totalitarnih zločinskih sistemih enkrat spregovori tudi v parlamentu na izredno široki seji vseh poslancev in seveda tudi širše zainteresirane javnosti, da pride do nekih stvari, da bi se jih vendarle lotili na način in da bi presegli in prenehali s tistim, kar je gospa poslanka v svojem govoru govorila, o nedopustnem govoru in o zadevah, ki se nanašajo na družbenopolitične sisteme pravzaprav, ki so zločinski, kot vemo, komunizem, fašizem in pa nacizem in še marsikateri drugi. Vsekakor bi bilo to izredno dobrodošlo. To, da je toliko sej za kulturo, seveda je poklon kulturi, da je potrebna, da je nujna, da se moramo zavedati tega in da je kultura vezana seveda tudi na kulturo govora, kulturo spomina in kulturo spominjanja. In je to seveda vsekakor dobrodošlo, da se tudi v parlamentu govori na najširši ravni zares, ne pa za piar, kako bi rekel, in za iskanje neke pozornosti v javnosti, ampak so to, kot je bilo rečeno, zelo resna vprašanja. in včasih seveda se prekucnejo v mejo agresivnosti, najrazličnejših podtikanj, klevetanj in seveda podobnih stvari. Tako, da bi prosil, da se drugič seveda tudi za sejo za Odbor za kulturo pravočasno smo opozorjeni, povabljeni in seveda bomo tudi ustrezni pripravljeni, tako da bomo lahko z veseljem sodelovali tudi v teh resnih zadevah in tudi resno nanje se pripravili in odgovorili.

Kar zadeva zdaj same teme, ki je bila rečena, moram reči, da je gospa poslanka povedala tudi nekatere stvari že, ki smo jih mi navedli v našem odgovoru. Nekaj med njimi je tudi seveda stvari, ki ne držijo in ki se govorijo seveda o zadevah, da je bilo to društvo, bi človek rekel, financirano, se je tako pojavljalo. To je lagala tudi javno torej predsednica te nazadnjaške stranke Združene liste ali kako se imenujete … / nemir v dvorani/

No, kaj? Kako? A lahko govorim ali ne?

Gospod minister, govorite, samo prosim …

A lahko govorim ali ne?