Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, vsi vabljeni in prisotni na današnji seji odbora prav lepo pozdravljeni. Še posebej pozdravljam današnje gostje, ki so se res odzvali v velikem številu in se vam ob vsem vašem težkem delu v teh časih in zasedenosti iskreno zahvaljujem, da ste si vzeli čas za to sejo.

Pričenjamo 63. nujno sejo, ki je bila sklicana v skladu z 47. in 48. členom Poslovnika na podlagi moje zahteve kot predsednice odbora. Imamo danes tudi nekaj opravičenih članov odbora. In sicer, zaradi različnih obveznosti danes so zadržani Dejan Židan, mag. Bojana Muršič in pa Branko Simonovič. Tako bi, kar začeli.

Prehajamo na določitev dnevnega reda. S sklicem seje 26. 10. ste prejeli predlog dnevnega reda in sicer dnevni red na področju primarnega zdravstva so izboljšave nujne v dobro pacientov in zdravstvenih delavcev.

Prehajamo na TOČKO DNEVNEGA REDA.

Glede na to, da je kar veliko vabljenih danes prisotnih in morda niso toliko seznanjeni z delom odborov naj vas obvestim, da seje poteka tako, da na začetku dobi vedno besedo predlagatelj, potem predstavnik ministrstva in potem vabljeni. Vabljeni pa, če boste želeli spregovoriti ni obvezno, izkažete to z dvigom rok in nekako omejitev je vedno 5 minut. Lepo prosim, če se tega držimo, zato da pač seja lahko nemoteno poteka. Po tem sledi razprava poslank in poslancev in na koncu, če boste želeli še besedo vam bom jo tudi dala kot neki zaključek. Toliko, če bo še kakšna nejasnost pa z veseljem odgovorim tudi med sejo. Skratka, dovolite mi, da samo na kratko res na kratko, ker ne želim, da govorim jaz, ampak predvsem, da danes govorite vabljeni. Zakaj sem se pravzaprav odločila za predlog te seje za sklic te seje? Dejstvo je, da je primarno zdravstvo, če pogledamo na neki način eden najbolj pomembnih segmentov tega področja tudi, zato ker je to največkrat prvi stik pacienta z zdravstvenim osebjem. Drugič tudi zato, ker na primarnem zdravju, če govorimo o družinskih zdravnikih gre pravzaprav za to, da družinski zdravnik obravnava tega pacienta na neki način celostno. Obravnava ga tudi osebno marsikateri družinski zdravnik pozna te paciente leta in leta in ne gre samo za to, da se ukvarja ne vem samo z enim bolezenskim stanjem tako kot, potem to počnejo specialisti, ampak gre za neko celostno obravnavo in odnos s tem pacientom.

Sedaj kot drugo. Dejstvo je, da že leta in leta dobili smo tudi članek ene od zdravnic, ki nam ga je podala dr. medicine Rok Ravnikar, ker je menil pač, da je zelo dobro, da si to tudi preberemo. Jaz sem si z zanimanjem to prebrala pa tudi kakšne druge članke, ki jih objavljajo zdravniki oziroma pač specialisti na tem področju ali pa strokovnjaki in dejstvo je, kar že nekako dolgo ugotavljamo, da že 20 let praktično pa po mojem še kaj več. Takrat smo v bistvu bom jaz rekla diagnosticirali ta problem verjetno pa je že nastajal prej, da so pač na tem področju velike težave in zaradi tega trpijo na eni strani naši pacienti, na drugi strani tudi zdravniki in seveda njihovo delo je vedno težje. Dejstvo je, da vsak dan znova slišim, da ne zmorejo več. Pregorevanja je praktično dnevni dogodek in tudi še kaj hujšega. Skratka, kot drugo, družinski zdravnik ima tudi dnevno, ko govorimo ogromno pacientov. Nekje sem prebrala od 30 do 100 vseh bom rekla se jih lahko znajde v obravnavi. Vedno je tukaj tehtanje, na kakšen način obravnava teh pacientov. Če ne bodo obravnavani pravilno lahko pride do zapletov in tako naprej. Če želimo na drugi strani, da se seveda obravnava naredi tako kot se mora v skladu s stroko zdravnik bi lahko praktično 24 ur ostal v ordinaciji, glede na število, ki jih imamo danes seveda posledica vsega tega je premajhno število pacientov in seveda tudi organizacijski problem. Dejstvo je, da je nekdo včasih reče kaj pa pred 30-imi leti to je tudi dobro v tem članku napisano takrat jih je bilo pa dovolj. To je tako kot, da bi rekli, da se avtomobilska industrija v 30 letih ni spremenila in predrugačila. Dejstvo je, da so tudi tukaj se stvari spreminjajo, imamo nove oblike zdravljenja in tako naprej skratka ne bom šla v podrobnosti, kajti nisem strokovnjak na tem področju in zagotovo boste več povedali vi, ampak dejstvo je, da imamo zdravnikov premalo. Jaz moram povedati, da sem še danes nekoliko šokirana pa nočem danes sploh politizirati v tem kdo je kriv, kaj, kako in zakaj. Dejstvo je, da so leta pokazala ta manko, ampak spomnim se poslanskega vprašanja kolegice Ive Dimic, ki je danes tudi z nami tik pred odstopom Marjana Šarca, ki je zastavila vprašanje za eno od področij na temo pač manjka kadrov in takrat ji je takratni premier odgovoril saj to pa ni res, zdravnikov je dovolj. To vprašanje sem si trikrat prebrala, ker enostavno nisem mogla verjeti. Res je, da delamo na tem, da bi jih bilo več, ampak dovolj jih pa ni. Neke ukrepe smo tudi sedaj z Zakonom o nujnih ukrepih poskušamo narediti, ampak zagotovo je pa tega še veliko več in zato bi jaz, kar predala naprej besedo. Res si želim, da je danes ta tema tematska, da poskušamo ne priti samo do srži, saj vi ga zelo dobro poznate, ampak da vsi skupaj slišimo tudi predstavnike ministrstva kaj se na tem področju dela in kot predsednica Odbora za zdravstvo se mi zdi pomembno, da se sklicuje takšne tematske seje kot je danes ne, zato da kažemo mišice drug drugemu kdo je močnejši in kdo bo zmagal, ampak jaz si želim, da zmaga država Slovenija, pacienti in zdravstveni sistem. Za mene je to pomembno in zato bom tudi v prihodnje poskušala z različnimi tovrstnimi sejami pripomoč temu, da se stanje pač izboljša in tudi uredi. Nisem optimist, da se da narediti čez noč sploh ne, ampak pomembni so koraki in pomembno je tudi to, da bodo zaposleni, ki delajo na tem težkem področju začutili, da so ne samo slišani, ampak da se jim stvari tudi izboljšujejo. Prav tako bom upam, da bomo danes tudi kaj spregovorili o tem, ko je bilo veliko govora kako se v času korona virusa pravzaprav določen del zdravstva ni delalo, da so bili pač pacienti niso bili sprejeti in tako naprej nihče pa se ni ukvarjal s tem, da so ravno družinski zdravniki imeli oprostite, ampak stotine e-mailov, na katere so morali odgovoriti v kratkem roku, ogromno telefonskih klicev in tudi to zahteva svoj čas in mogoče še večji davek, kajti še težje je včasih na tak način delovati.

Skratka, toliko v uvodu z moje strani. Sedaj bi pa kar predala besedo predstavnici Ministrstva za zdravje. Z nami je državna sekretarka, Alenka Forte, ki se ji zahvaljujem, da je prišla glede na to, da se situacija covid v državi iz ne samo dneva, ampak iz ure v uro spreminja in da vem, da imate ogromno dela s tem, ampak saj pravim tudi drug segment zdravstva je prav, da pogledamo in upam, da bo ta seja uspešna.

Izvolite.

Spoštovana predsednica, spoštovani poslanci in poslanke, spoštovani vabljeni!

Ko govorimo o primarnem zdravstvu govorimo o segmentu, ki je kot je uvodoma povedala predsednica tisti segment, ki je potreben za prvi stik praviloma razen, ko gre za urgentna stanja zavarovanca osebe z zdravstvom. Zakonsko je pravzaprav nosilec in odgovorni za organizacijo primarnega zdravstvenega varstva lokalna skupnost. Ministrstvu je pravzaprav kadar govorimo o primarnem zdravstvu organ, ki podaja soglasja ali nesoglasja k določenim vprašanjem, ki so nanj naslovljena s strani lokalne skupnosti torej ustanovitelja. Poleg tega je Ministrstvo za zdravje odgovorno kako se izvede splošni dogovor, v katerem se vsakoletno dogovarjajo programi, pravice, dolžnosti pravzaprav planski obseg programa in iz izkušenj lahko povem, da pravzaprav primarno zdravstvo skozi splošni dogovor v zadnjih desetletjih morda ni bilo v zadostni meri naslovljeno, kar se tiče da bi bili pozorni dejansko na tisto, čemur služi primarno zdravstvo tisti prvi dostop, ki ga potrebuje oseba, ko zboli ali ko naslavlja neke druge probleme v svojem življenju torej zdravstvene tudi psihološke in psihične. Kot država smo seveda razvijali ta sistem v naši novi mladi državi pravzaprav po istem kopitu kot smo ga povzeli po prejšnji državi. Res, da je za državo Slovenijo bilo nekaj več možnosti tudi za tisti zasebni segment torej za koncesionarstvo, vendar država Slovenija tega segmenta pravzaprav ni razvijala in imamo neki sistem kot ga imamo in tega naj na kratko opišem.

Torej, primarno zdravstvo ima v Sloveniji resnično dolgoletno tradicijo. Prvi zdravstveni domovi na ozemlju današnje Slovenije so se začeli pojavljati 1926 danes primarno zdravstveno varstvo predstavlja v Sloveniji tisti del sistem zdravstvenega varstva, ki zagotavlja prvi stik z zdravstvenim sistemom in primarno zdravstvo deluje po principu vratarstva, ko pacienta na specialistično obravnavo na sekundarni ravni napoti njegov izbrani osebni zdravnik, kadar je to potrebno. Primarno zdravstveno varstvo zagotavlja zdravstveno oskrbo posamezniku blizu njegovega doma z 24-urno dostopnostjo do zdravstvene oskrbe v primeru bolezni, poškodbe, duševnih motenj. Obseg primarnega zdravstvenega varstva je opredeljen v 7. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti. Zakon omogoča celovito naslavljanje potreb prebivalcev. Zakon pravice zagotavlja oziroma obljublja tudi naša Ustava. Za podporo ljudem v skrbi za zdravje in dobro počutje ter za zmanjšanje neenakosti v zdravju se povezuje z drugimi dejavnostmi in deležniki v lokalni skupnosti. V mednarodno priznano je, da ima Slovenija dobro organizirano primarno zdravstveno varstvo. Model našega primarnega zdravstvenega varstva je všeč tako svetovni zdravstveni organizaciji kot nekaterim državam članic Evropske unije, ker naslavlja potrebe pacienta nekoliko drugače kot je to v nekaterih drugih evropskih državah.

Kar se tiče primarnega zdravstva se financira iz različnih virov tako javnih kot zasebnih. Javnih virov je seveda največ. Največji del predstavljajo sredstva, ki so izbrana v sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja, manjši cel predstavljajo proračunska sredstva in proračun občin. Delež sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki je namenjen primarnemu zdravstvu žal z leti upada. Pridobili smo podatek, da je delež v masi sredstev v letu 2018 predstavljal nekaj preko 19 % v letu 2020 pa le še 16,3, kar je mogoče tudi deloma razložljivo z nekoliko manjšim izplačilom, zaradi manj opravljenih storitev. To je seveda v popolnem nasprotju z vse večjimi potrebami prebivalstva, ki v veliki meri izvirajo iz stanja prebivalstva in vse večje poli morbidnosti ter vse večjih pričakovanj in zahtev prebivalstva po sodobnih pa tudi dragih zdravstvenih storitvah. Zaradi demografskih sprememb, sprememb na drugih ravneh zdravstvenega varstva kratkih ležalnih dob se intenzivnost in zahtevnost obravnave pacientov in njihovih družin v domačem okolju povečujete. Posledično se povečujejo tudi potrebe po oskrbi na domu. Organizacija primarnega zdravstvenega varstva v zadnjih desetletjih na nekaterih področjih ni sledila družbeno ekonomskim spremembam. Zaradi določb vsakoletnih splošnih dogovorih, da se zdravstvene storitve načrtujejo po realizaciji iz predhodnega leta se dogaja, da se zaradi preobremenitev poruši razmere med programi na področju preventive in kurative. Prav tako se sam obseg programa ne usklajuje.

Z leti so se vse bolj povečevale administrativne obremenitve zdravnikov predvsem za namene obračunavanja, poročanja in kontroliranja izvedenih storitev, kar je seveda na strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je plačnik storitev. Vse našteto je pripeljalo do vse večje preobremenjenosti in nezadovoljstva timov na primarnem nivoju in posledično do pomanjkanja zdravnikov v vseh treh temeljnih nosilnih strokah primarnega zdravstvenega varstva to je v družinski oziroma splošni medicini v pediatriji in ginekologiji. Velik problem predstavlja zmanjšan interes za delo v družinski medicini. Iz podatkov Zdravniške zbornice Slovenije je razvidno, da je bilo v letošnjem letu, ko je bilo namenjenih kar 75 mest za specializacijo družinske medicine od tega, kar 59 na nacionalni ravni pravzaprav prijav le 16 in imamo še vedno 43 nezasedenih mest. Tudi, ko izvajalci imajo domnevno znanega izvajalca tudi tukaj nismo zasedli vseh razpisanih mest. Gre torej za kompleksen problem, ki ni lahko rešljiv. Glavni razlog po mnenju Ministrstva za zdrava nezainteresiranost za delo v tej stroki so prevelike delavne predvsem pa administrativne obremenitve, izrazita togost sistema, ki ne spodbuja razvoja dela zdravnikov družinske medicine v smeri celotne obravnave bolnika. Vidimo pretirano birokratizacijo procesov in zdravniki imajo premalo časa za neposredno delo z bolniki. To smo lahko izvedeli iz zelo številnih sestankov, ki smo jih imeli na Ministrstvu za zdravje s predstavniki primarnega zdravstvenega varstva v mandatu tega ministrstva, ki traja nekje, če rečemo slabo leto oziroma naš minister je sedaj na tej poziciji 6, 7 mesecev. Zelo podobno stanje je tudi v primarni pediatriji in ginekologiji, kjer pa izstopa še eden podatek, da imata te dve specialnosti izrazito neugodno starostno strukturo, saj je dve tretjine primarnih pediatrov starejših od 50 let.

Kakšni so ukrepi? Seveda so se s primarnim zdravstvom ukvarjala tudi pretekla ministrstva, predhodno odgovorni tako, da je bilo v preteklih letih seveda nekaj aktivnosti. Ministrstvo za zdravje je tako v letu 2016, 2017 v sodelovanju z vsemi deležniki pričelo izvajati proces priprave strategije za razvoj primarnega zdravstva. Dokument je nastajal v sodelovanju s svetovno zdravstveno organizacijo, vendar žal dokument, do mere, ko je bil pripravljen ni ugledal luči javnosti oziroma ni bil predstavljen temu visokemu zboru kot je bilo verjetno namenjeno. V letu 2018 je bila ponovno opravljena obsežna analiza osnovne zdravstvene dejavnosti, v katerih se ugotavlja, da je ta sicer dobro organizirana in da daje mednarodno primerljive dobre rezultate na več področjih, za kar se je potrebno zahvaliti predvsem dobri usposobljenosti zdravstvenih delavcev in njihovi veliki zavzetosti za dobrobit pacientov. Kot veliko prednost analiza iz leta 2018 navaja dobro povezovanje osnovne zdravstvene dejavnosti z javnim zdravjem pri naslavljanju preventivne iz zgodnjega odkrivanja bolezni z presejalnimi programi in tukaj ima Slovenija resnično vzorne presejalne programe Dora, Zora, Svit in delo referenčnih ambulant. Že takrat je bilo ugotovljeno, da se zadovoljstvo uporabnikov kljub temu včasih slabša in da se predvsem vedno bolj slabša tudi zadovoljstvo zaposlenih. Ta analiza je pokazala, da je slednje mogoče pripisati naslednjim dejstvom. Gre za velike obremenitve zaposlenih in posledično gre za izgorelost in nezmožnost kakovostne obravnave pacienta, zaradi povečanje števila bolnikov s prepozno prepoznano kronično boleznijo, zaradi novih pravil zavarovalnic in s tem povezanega dodatnega administrativnega bremena, zaradi obremenitev iz naslova bolniškega staleže in zaradi zmanjšanega priliva novih specialistov in odhajanja starejših zdravnikov v pokoj. Ugotovili so tudi, da gre za omejitve glede nagrajevanja za več in bolj opravljeno delo ter možnosti plačila za dodatno delo. Omejeni možnostim za kariernim napredek na primarni ravni gre za okrnjeno možnost sodelovanja v organizaciji dela pri zaposlenih v zdravstvenih domovih in da pravzaprav ne gre kljub razvoju stroke primarno zdravstvo ne zagotavlja terciarne ravni zdravstvene stroke. Analiza je tudi pokazala na pomanjkljivosti glede pristojnosti na področju osnovne zdravstvene dejavnosti, ki je nekako kot sem uvodoma rekla razpreta med ustanoviteljem to je lokalno skupnostjo in Ministrstvom za zdravje. Pravzaprav ugotavljamo, od kar smo na Ministrstvu za zdravje, da nimamo niti enega sektorja, ki bi se poglobljeno ukvarjal s problematiko primarnega zdravstva. Občine in plačnik pravzaprav so tisti na drugi strani in tukaj gre za neko slabo in slabše in neustrezno sodelovanje vseh teh deležnikov torej ustanovitelj, krovno odgovorno ministrstvo in na tretji strani deležnik, plačnik. Kljub velikim vložkom v dodatne kadre v timih družinskega zdravnika in skrbi za multidisciplinarnost je analiza pokazala, da še vedno obstajajo organizacijske pomanjkljivosti v delu timov. Ugotavljajo tudi pomanjkljivosti v sodelovanju in komunikaciji med ravni zdravstvenega varstva torej med slabšim sodelovanjem strokovnjakom primarne ravni s sekundarno ali terciarno zdravstveno dejavnostjo. In seveda, da imamo v primarnem zdravstvu pomanjkljiv sistem nadzorovanja in spremljanja kakovostnih uslug.

Torej v letu 2022 je izbruhnila epidemija Covid-19 in ta je ob vsem tem, kar smo do sedaj navedla dodatno razgalila hudo problematiko kadrovske podhranjenosti na primaru in tudi vse ostalo, kar sem rekla. Torej, covid kriza je na neki način pravzaprav tudi resorno ministrstvo nekje prisililo ali pozvalo ali pa naslovilo, da je potrebno na primarno zdravstvo začeti gledati z drugačnimi očmi. Tako se je v mandatu tega ministra vzpostavila delovna skupina ki je zadolžena za pripravo strategije konkretni ukrepov, zaradi svoje celotne osnovne zdravstvene dejavnosti. Delovna skupina dela nekako 6 mesecev in seveda upamo, da bo ta strategija tudi s pomočjo svetovne zdravstvene organizacije pripeljala na tisto raven, da bo zrela za predstavitev javnosti in tudi temu visokemu zboru.

Torej, epidemija traja od marca lanskega leta, vendar kljub temu, da je dejansko vso zdravstvo in tudi samo Ministrstvo za zdravje izrazito in hudo obremenjeno z obvladovanjem epidemije pa vendar smo poskušali v tem mandatu nasloviti in reševati nekaj zelo kritičnih problemov. Zavedamo se, da so to res tisti začetni ukrepi, ki nakazujejo v kateri smeri bi se moralo začeti pogovarjati v zdravstveni politiki, ko se pogovarjamo tudi o primarnem zdravstvu. Skozi korona, interventnih korona zakonov smo seveda sprejeli nekaj ukrepov. Tako smo že januarja, februarja letos v eni od prvih teh zakonov predvideli povišan vpis na Medicinski fakulteti torej celokupno za 50 vpisov. Naj omenim, da je bilo leta 2014-2015 vpisanih samo 171 študentov medicine v Ljubljani, s tem ukrepom sedaj pa mislim, da letos za to šolsko leto vpisuje 240 študentov. Povečali smo tudi oziroma na novo odprli študijsko smer zobozdravstvo na Univerzi v Mariboru. Skozi protikorona ukrepe smo uvedli štipendiranje za študentje višjih letnikov visokošolskih smeri izobraževanja in obeh fakultet torej študentje višjih letnikov se lahko odločajo in dobijo štipendijo in tukaj smo pogojevali izpis štipendije, da se pravzaprav kandidat zaveže, da se bo usmeril v družinsko medicino, ko konča svoj študij. Dodatno seveda več 70 % teh štipendij je šlo za štipendiranje visokošolskih programov diplomirane medicinske sestre in drugih, ker zaznavamo tukaj tudi zelo hud deficit visokošolsko izobraženih kadrov tukaj pa je malo bolj usmerjeno v potrebe bolnišničnega zdravstva, ker je kriza dejansko pri negovalnem kadru vključno z diplomiranimi medicinskimi sestrami, fizioterapevti in tako naprej. Skozi protikorona ukrepe smo letos zagotovili kontinuirano za naslednjih tri leta, vsako leto 10 dodatnih specializacij s področja klinične psihologije. Namreč covid kriza je razkrila, da mlajši in zelo mladi doživljajo hude psihične krize, zaradi socialne izoliranosti in so že od prej sedaj pa še bolj potrebe po kliničnih psihologih, ki bi delovali na primarnem nivoju v centrih za duševno zdravje mladih izrazito potrebni in kot rečeno smo z namenom, da se usmerijo za delo na primarno raven odobrili 30 dodatnih specializacij s klinične psihologije oziroma je to precedens, ker do sedaj so bile specializacije klinične psihologije strošek ustanov, ki jo bodo ti v bodoče zaposleni tokrat pa to zagotavlja proračun države Republike Slovenije.

Kot rečeno smo povečano razpisali specializacije z družinske medicine, vendar z žalostjo ugotavljamo seveda razpis je še odprt, da odziv ni bil takšen kot smo ga pričakovali. Seveda pa, kar se tiče nagrajevanja in bom rekla plačila zdravstvenega kadra se pripravlja nekaj zakonskih predlogov, ki so že v fazi medresorskega usklajevanja, vendar se nadejamo, da kljub temu, da je mandat relativno kratek in da se približuje verjetno že kmalu k koncu se pravi pred nami je še nekaj delovnih mesecev, vendar upamo, da bodo ti predlogi tudi predstavljeni temu zboru. V interventnem zakonu za investicije v zdravstvo je se prvič zgodilo, da država namenja sistematično znatne količine za investicije tudi v primarno zdravstvo. Za naslednjo 10 letno obdobje je namenjenih 20 milijonov evrov za razvoj primarnega zdravstva in ta hip na Ministrstvu za zdravje pripravljamo tudi ustrezen pravilnik in sredstva bodo sedaj prioritetno usmerjanja tja, kjer mi zaznavamo največji deficit. Če se spomnite leta 2015 se je uveljavil Pravilnik o organizaciji nujne medicinske pomoči in takrat so zaživeli urgentni centri, pravilnik je predvideval tudi razvoj satelitskih urgentnih centrov in do danes Slovenija tega ni razvila. Kar se tiče financiranja izgradnje teh satelitskih centrov to bo prioriteta. Druga prioriteta bo krepitev oziroma izgradnja infrastrukture za delo teh centrov za duševno zdravje in tudi v ostalo infrastrukturo pač v tisto, ki jo primarno zdravstvo potrebuje, da bo lahko opravljalo te svoje naloge, ki mu jih splošni dogovor in pač vse ostalo tudi nalaga.

Ne zadošča pa samo, da financiramo v infrastrukturo, v izgradnjo objektov, zato je v tem interventnem zakonu tudi namenjeno mislim, da okoli 200 milijonov za področje raziskav se pravi za visokošolske programe pa tudi 50 milijonov za srednješolsko izobraževanje. Na Ministrstvu za zdravje trenutno pripravljamo strategije razvoja kadrov za naslednje 20-letno obdobje. Povod za to neposredno je bil priprava Zakona o dolgotrajni oskrbi, kjer smo videli, da ob tem kakšne pravice naj bi naši državljani imeli pa nihče ni načrtoval kadrov tako, da sedaj vzporedno s pripravljenim Zakonom o dolgotrajni oskrbi načrtujemo tudi kako bomo to kadrovsko pokrili in smo v letošnjem letu tudi dali predlog, da imamo novo poklicno kvalifikacijo bolničar negovalec, zato da bomo lahko tem potrebam, ko se zakon polno uveljavi tudi dejansko sledili.

Da ne bom predolga. Seveda je trenutno zelo vroč aneks 1 k splošnemu dogovoru. Tukaj moram reči, da je prednostno in skoraj v celoti vsa ta dodatna sredstva v aneksu 1 so usmerjana v primarno zdravstvo bodisi za povečavanje programa družinskih zdravnikov tudi psihiatrov, psihologov, zobozdravnikov, ortodontije. Praktično jaz moram reči, da sem se zelo osebno zavzela in da praktično aneks 1, ki je res nekaj zelo konkretnega je skoraj, da v celoti namenjen privatnemu primarnemu zdravstvu. Seveda bo razprava in bom lahko še kaj dopolnila, ampak v zaključku, da nisem predolga bi zaključila takole.

Primarno zdravstvo je tisti segment, ki je bil žal prezrt. Če gledamo to iz potreb državljana, prebivalca je to tisti segment, ki ga najprej potrebuje in zato moramo usmeriti vso politiko v to smer, da bomo z številnimi ukrepi ne samo s temi, ki sem jih do sedaj navedla dosegli, da bo poklic družinskega zdravnika, primarnega pediatra in ginekologa zanimiv. Da bo takšen, da bodo kolegi se z veseljem odločali za to specializacijo, ker to je pravzaprav namen primarnega zdravstva, da je tam kompetenten in takšen zdravnik, ki bo lahko kakovostno obravnaval pacienta to pa prav gotovo ni, da mora danes neki zdravnik delati sočasno na dveh deloviščih in po možnosti obravnavati tudi med 60 do 100 pacientov pač odvisno od dneva, od izpadov v drugem delu zdravstvenega doma. Torej, želimo si kakovostno zdravstvo in zavedamo se, da so mogoče kje v Evropi dobri modeli in zato bomo tudi na Ministrstvu za zdravje in tudi sedaj raziskujemo in gledamo dobre modele in s pomočjo svetovne zdravstvenega organizacije upamo, da bomo pripravili res dobro strategijo razvoja primarnega zdravstva, ki bo naslovil vse tisto, kar je pomembno in najbolj pomembno pa to, da je to tisto zdravstvo, ki služi potrebam državljana.

Če bodo vprašanja in kasneje v razpravi pa lahko še kaj dodam.

Hvala za besedo.

Hvala lepa tudi vam.

Sedaj bi pa prešli, kar na besedo gostov. Najprej bi dala besedo predstavnik, če so Zdravniške zbornice Slovenije z nami. Ja, kar izvolite. Samo, če se predstavite za magnetogram, lepo prosim.

V redu. (Sem Rok Ravnikar predsednik Odbora za osnovno zdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije in danes tudi tukaj kot predstavnik Zdravniške zbornice.)

Vi člani odbora, gostje lepo pozdravljeni. Želim dodati nekaj podatkov, ki bodo potrdili oceno, ki upam, da je skupna, da je stanje na primarni ravni kritično in da ni v svoji rizičnosti stabilno, ampak se slabša vsak dan. Verjetno bi najboljši trenutek, ko bi lahko kaj naredili za spremembe z najmanj napora bil pred 10, 15 leti tega smo zamudili, zamudili smo tudi enega drugega leto 2019, ko je takrat se spomnimo tistega upora znanih zdravnikov v Kranju, ampak naslednji najboljši trenutek je pa danes. Se pravi, če bomo danes nekaj konkretnega naredili bomo rešili za v naprej veliko.

Številke kažejo, da s strani stroke ne moremo več narediti veliko. Recimo Zdravniška zbornica Slovenije, ki je nekako institucija, ki vpliva na razpisovanje mest za specializacijo družinske medicine in za ostale primarne specializacije je vsaj, kar se tiče družinske medicine bil do sedaj v prevelikem obsegu razpisana se pravi zanimanja za specializacijo s družinske medicine ni dovolj in mesta niso pokrita. V zadnjih 10 letih vemo več kot 300 mest ni bilo zasedenih. Če primerjamo samo situacijo z drugimi državami je tudi objektivna naša primarna raven kadrovsko kritično podhranjena. Če je nekje v povprečju evropskih držav na tisoč prebivalcev približno 1 zdravnik pride je to pri nas 0,65 seveda praktično polovica premalo zdravnikov družinske medicine v Sloveniji. Trenutno kaže tako, da imamo v sistem res, da 218 specializantov, ki bodo nekje v 4 letih prišli v sistem, a hkrati je dejstvo, da bo v štirih letih, kar 222 družinskih zdravnikov doseglo staro za upokojitev se pravi kljub, da se številka sliši o jo, zelo veliko 200 specializantov to je status quo, ampak zardi prevelikih potreb, zaradi naraščanja tako možnosti kot zahtev pacientov tudi komunikacijskih možnosti se bo situacija slabšala niti statusa quo ne moremo s temi kapacitetami ohranjati.

Kaj lahko naredimo? Potrebno je sprejeti… Sedaj nerealno je reči v naslednjih 5 leti bomo povečali strašno zanimanje za družinsko medicino in iz rokov bomo stresli 500 novih zdravnikov. To lahko planiramo v naslednjih 5, 10 letih, zato se delajo strategije in upam, da bodo uspešne in potrjene. V tem trenutku pa je potrebno sprejeti nujne kratkoročne ukrepe, da bodo iz teh obstoječih zdravnikov, iz teh kapacitet, ki jih imamo omogočili pacientom storitve, ki jih potrebujejo in nekatere čakajo predolgo. Ker se je toliko časa čakalo tudi ne moremo pričakovati, da bodo uspešne neke drobne, neke drobtinice v smislu ukrepov, ker ne bodo dosegle učinka too little, too late smo že prevečkrat komentirali neke malenkostne ukrepe.

Kaj se pričakuje od vas odločevalcev, od politike je, da dajte podporo ukrepom za stabilizacijo sistema in tudi za v naprej, da ko bo enkrat stabiliziran, da se bo zmožen prilagajati in razvijati naprej v skladu z nekimi programi, ki bodo, potem srednje dolgoročni.

Hvala lepa.

Hvala tudi vam. Najprej hvala, ker ste se držali časovnice in dovolite, da se vam še enkrat zahvalim za poslan članek, ki so ga člani odbora dobili. Tudi na ta način je zelo dobro, ker lahko kaj vidimo dodano, preverimo, kajti tudi včasih ne moremo poznati vseh stvari.

Sedaj pa dajem besedo naprej. Kdorkoli želi od gostov samo dvigne roko. Gospa, izvolite, prva. Samo, če se predstavite za magnetogram.

Pozdravljeni.

(Renata Završnik Mihič.) Jaz sem pa ginekologija na primarnem nivoju sicer koncesionarka. Hvala lepa za besedo. Bom par besed spregovorila o ginekologiji, ki je tudi del primarnega javnega zdravstva.

Slovenija je ena redkih držav na svetu, kjer imamo ženske prosto dostopnost do specialista, ginekologije in porodništva na primarnem nivoju in primarni ginekologi poskrbimo za reproduktivno zdravje naših pacientk, pomagamo pri vodenju in zdravljenju nosečnost prav tako skrbimo za zdravje ženk. Kot ste že povedali smo ena izmed najuspešnejših držav v preprečevanju raka materničnega vratu in primarni ginekologi smo tisti, ki v sklopu programa Zora delamo tudi sami specialisti pregledujemo zdrave ženske in pravočasno odkrivamo tisto ženske, ki imajo pred stopnjo ali začetno stopnjo raka materničnega vratu, ko je možno z enostavnimi terapevtskimi posegi rak preprečiti oziroma povsem pozdraviti. Obolevnost med slovenskimi ženskami od leta 2003, ko je bil odkrit ta program Zora se je prepolovila in imamo med državami EU najnižjo stopnjo obolevnosti invazivnega raka materničnega vratu in povprečno na leto vzamemo tisoč 200 do tisoč 400 ženskam preventivni bris, 20 % teh brisov pa je, zaradi težav. Vodimo nosečnost. Varno vodimo nosečnost, imamo približno 20 tisoč porodov. Pripada vsaki ženski, noseči ženski 10 preventivnih sistematičnih pregledov in povprečna ambulanta na primarnem nivoju vodi od 150 do 200 nosečnic na leto in to nam kaže zelo dobre rezultate, nizka stopnja perinatalne in maternalne umrljivosti. Smo ena izmed najvarnejših držav na svetu za rojevanje. Stopnja umrljivosti novorojenčkov pa je še nižja. Vedeti pa moramo, da zelo veliko žensk se danes odloča v kasnejši starosti z rizičnimi obolenji za nosečnost tako, da je ta skrb za nosečnice še toliko večja. Smo ravno tako ena izmed držav z zelo nizko stopnjo dovoljenje splavnosti in enim od najnižjih deležev najstniških nosečnic nosečnosti, saj tudi ginekologi s tem, ko je v Sloveniji pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok že desetletje uzakonjena. Zakonsko so urejana tako področja kontracepcije, umetne prekinitve nosečnosti kot tudi obravnava neplodnosti. In imamo s tem, ko imamo dostopnost do ginekologa dosegli, da ima Slovenija med državami EU eno izmed najnižjih stopenj dovoljenje splavnosti in enega izmed najnižjih deležev najstniških nosečnosti v Evropi, kar je povsem posledica, da imamo dovolj veliko dostopnost kontracepcija široko izbiro, da krijemo tudi vse to iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Možnost izbire osebnega ginekologa v Slovenija ima vsaka ženska od 13. leta naprej. vsako leto v rodno obdobje vstopajo nove generacije mladih žensk, med katerimi so tudi spolno aktivne, ki bi potrebovale pravočasno svetovanje okolje kontracepcij in spolno prenosljivih bolezni. V 20. letu starosti pa začnemo z vabljenjem na preventivne programe takrat se začne tudi program Zora. Moramo pa vedeti, da tudi obravnavamo ne sam ženske noseče in najstnice tudi starejše ženske oziroma ženske v menopavzi in v tem obdobju. Mogoče bi samo še to, ko govorimo o problemu.

Mreža ginekologov primarnega nivoja ne zadošča več potrebam prebivalstva in dostopnost do ginekologov za ženske vse težja. Obstoječe ambulante so polne. Najtežje pa ravno najdejo ginekologa mlade ženske, ki bi jim morali nameniti še posebno skrb. Trenutno v Sloveniji imamo na primarnem nivoju 150 ginekoloških timov. Večina teh timov presega glavarinske normative. Obremenjenost na tim je okoli 5 tisoč žensk in za doseganje glavarinskih normativov, ki ga je postavil Republiški strokovni kolegij iz leta 2009, kar pomeni 4 tisoč bi rekla zavarovank na eden tim bi sedaj v mreži potrebovali 29 novih timov. V teh 150 ginekoloških timih imamo opravljenih približno 690 tisoč žensk starih več kot 13 let. Sicer je po dosegljivih statističnih podatkih v Sloveniji pa v Sloveniji cirka 894 tisoč žensk, kar pomeni, da je več kot 200 tisoč žensk brez opredelitve pri ginekologu. Starostna struktura je prav tako neugodna. Na primernem nivoju je še starejša kot na sekundarnem in terciarnem nivoju in med 392 še aktivnimi ginekologi jih bo do konca naslednjega leta že 52 doseglo pogoje za upokojitev, kar pomeni, da približno 170 tisoč žensk bo aktivno moralo zamenjati ginekologa s podpisom. Ocenjujemo, da bi iz razloga predvidevanega upokojevanja v naslednjem letu zmanjkalo do 30 ginekologov na primarnem nivoju. Trenutno se specializira 80 specializantov, ki bodo postopoma končevali specializacijo v naslednjih 5 do 8 letih. Moramo upoštevati, da je tudi tu veliko žensk torej moramo upoštevati tudi nosečnosti. Upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo, da mladi specialisti večinoma želijo ostati zaposleni na sekundarnem oziroma terciarnem nivoju. Torej iz zgoraj opisanega ocenjujemo potrebo po 59 ginekoloških timov v naslednjem letu. Težava pa je, da tudi ob razpisu niso bi rekla pogoji, ki bi zadostovali, da specializanti se zaposlijo oziroma ostanejo na primarnem nivoju. Kljub aktivnemu iskanju primarnega ginekologa v nekaterih manj zanimivih ruralnih območjih te ambulante že vrsto let ostajajo brez stalnega ginekologa. Potrebno bi bilo zagotoviti dodatna sredstva kot ste že rekli za spodbudo dela v takih okoljih.

Hvala.

Hvala tudi vam.

Naprej.

Izvolite.

Lep pozdrav. (Sem Aleksander Stepanović.)

Tukaj sem v vlogi predsednica Združenja zdravnikov družinske medicine pri slovenskem zdravniškem društvu. Poleg tega pa sem tudi namestnik nacionalne koordinacije za specializacijo iz družinske medicine in dovolite mi, da vam uvodoma najprej predstavnim kaj so nam povedali specializanti v anketi in pa tudi mladi specialisti zakaj se ne odločajo za specializacijo iz družinske medicine, s katero pravzaprav kot tako ni nič narobe. Mi vemo, da v številnih evropskih državah, ki imajo dobro razvito primarno zdravstveno varstvo pa lahko dam za primer samo Dansko ali pa Nizozemsko je to najbolj zaželena ali pa celo ena najbolj zaželenih specializacij med vsemi in tudi pri nas so se v preteklosti najboljši študenti v letniku odločali za specializacijo ravno iz družinske medicine sedaj je pa na enkrat postala zelo deficitarna, kar se interesa tiče. Eden od razlogov so prav gotovo te prevelike obremenitve, o katerih je govoril že kolega Rok Ravnikar, če mora eden zdravnik delati skoraj za dva v primerjavi s kolegi iz teh drugih držav, kjer je to zdravstvo bolj razvito, potem si lahko predstavljate, da so te obremenitve objektivno zelo velike.

Potem je tukaj zelo veliko nepotrebna administriranja, ki prav tako diplomante medicinske fakultete odvrača od tega dela. Tukaj bi morali nujno najti možnosti za prenos vsega, za kar ni potrebna medicinska izobrazba na druge kadre, ki so za to usposobljeni oziroma celo bolj usposobljeni od nas. Nadalje so povedali, da so to slabi delovni pogoji, delo na večih deloviščih hkrati dežurstva, nočna, vikendi, izmensko delo. V primerjavi s kakšnimi drugimi specializacijami je tega bistveno več in pa nenazadnje tudi prostorska stiska. To sicer ni ključno pa vendar ljudje radi delajo v prijetnem okolju. Naše stavbe zdravstveni domovi so vsi starejši od 50 let ali več in praktično sedaj s temi novimi programi, ki se uvajajo referenčne ambulante, centri za krepitev zdravja, centri za duševno zdravje skratka to so vse dejavnosti, da se ne bomo narobe razumeli, ki so zaželene, ampak jih nimamo kam umestiti oziroma ko jih umestimo se, potem pogoji dela in prostorska stiska za vse ostalo slabša.

Mogoče še nekaj besed o dostopnosti pravzaprav nikjer na svetu ni vse zastonj v zdravstvu ali pa uradno je in potem ne dobiš nič ali pa dobiš storitev, ki je zelo slaba. Ta tema je zagotovo nepriljubljena tudi med politiki pa vendar nam se sedaj očita slaba dostopnost, ki se je verjetno za nekatere dejansko objektivno poslabšala. Tukaj bi omenil predvsem ranljive skupine, ki nimajo možnosti teh sodobnih komunikacijskih poti e-mailov in tako dalje. Po drugi strani pa smo mi na široko odprli vrata neki populaciji ljudi, ki nas zasipajo z e-maili s strani, ki so dejansko rešljive tudi na kakšnem drugem nivoju ne morda takoj na nivoju zdravnika in nam dejansko, potem zmanjka časa za tisto, s čimer bi se morali ukvarjati oziroma za tiste ljudi, ki so naše pomoči dejansko potrebni. Tako da glede te dostopnosti bi verjetno tudi morali neke omejitve oziroma nekaj na tem nivoju spremeniti covid je pa to samo razgalil tukaj so poleg te naše dostopnosti v ambulantah na hišnih obiskih NMP so sedaj še covid ambulante, cepljenja, brisi in v zvezi s tem dostikrat slišimo o praznih čakalnicah. S tem se namiguje, da za zaprtimi vrati ne vem pijemo kavo. Jaz mislim, da je prazna čakalnica pravzaprav bolj znak ene dobre organizacije dela kot pa nekaj slabega. Polna čakalnica ni še nikogar pozdravila, medtem ko je pa dobra organizacija dela marsikdaj že kaj rešila.

Moje sporočilo danes temu visokemu zboru je, da je pravzaprav nujno prekiniti to začarano spiralo navzdol. Mi imamo velike obremenitve, zaradi tega imamo bolj privlačno delo drugje zlasti v bolnišničnem okolju ali pa tudi v tujini. Imamo upokojevanje, odhode, ki se ne nadomestijo z novimi kadri in potem imamo, zato še večje obremenitve in se potem spet zavrtimo v temu krogu oziroma pademo še eno stopnjo nižje. Če tega ne bomo prekinili žal v kratkem sledi razpad tega sistema kot ga imamo danes in ki je priznano tudi s strani mednarodnih institucij in svetovne zdravstvene organizacije dober in še vedno z velikimi napori zaposlenih v zdravstvu še vedno dobro deluje.

Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam. Naprej.

Izvolite.

Hvala lepa.

Jaz sem Renata Rajapakse. Sem družinska in urgentna zdravnica. Celo življenje delam na primarnem nivoju. Trenutno sem tudi v funkciji direktorice zdravstvenega doma, delno pa že, kar dolga leta v manjšem obsegu sodelujem torej delam na Ministrstvu za zdravje in pravzaprav bi se lahko res navezala na kolega dr. Stepanoviča. Predvsem bi se pa na začetku res rada zahvalila za to priložnost, da nas slišite, ker dejansko pač tudi kot vodja neke ustanove, ko grem po hodniku vidim kolegice blede, izčrpane in mi rečejo: »Renata, ne vem koliko časa bom jaz še zdržala dejansko smo na robu zloma.«. Želela bi poudariti, da mi družinski zdravniki oziroma mi, ki delamo na primarnem nivoju to delamo s srcem. Veste na primar gre delati nekdo, ki res hoče bi rekla za paciente poskrbeti, ampak sedaj sploh nimamo več te možnosti in sedaj v bistvu prihajamo sem, da vas prosimo, da nam daste to možnost nazaj, da mi lahko delamo tisto, kar hočemo delati, ampak kako to narediti pravzaprav. Rabimo dodatne kadre strokovne in kader, ki nam bo pomagal pri vseh teh novih izzivih novih poteh do dostopov pacientov, o katerih smo govorili. Medicinska sestra, ki je v ambulanti ne more istočasno v istem času odgovarjati na telefonske klice, sprejemati paciente, pripravljati kartoteke, vnašati podatke v računalnik, odgovarjati na elektronsko pošto, vmes pa verjetno še opravljati preveze, kakšno infuzijo nastaviti skratka enostavno ni to bo tem, da je tudi do 100 ali preko 100 pacientov dnevno torej v obravnavi na kakršnekoli načine. Mi dejansko smo prišli do točke zloma ali kako bi se temu reklo kot je zadnjič kolega Rok Ravnikar povedal smo v čolnu, ki se že potaplja in pač sedaj, če ne bomo hitro nekaj naredili bomo potonili v celoti. Naslovila bi, potem tudi na ta Državni zbor to strategijo, ki jo sedaj pripravljamo v sodelovanju z vsemi deležniki smo se pogovarjali in vsi profili poudarjajo dejansko ta enak problem se pravi neka pomanjkanje kadrov, neko nestimulativno okolje, neko togo okolje, prevelike obremenitve in seveda vsi odhajajo iz tega sistema, ker nekaj časa še zdržiš, ampak potem moraš rešiti sebe, zaradi tega bi res prosila ta strategija, ki se pripravlja jo delamo skupaj torej tisti, ki delamo v tem sistemu, ki nekako vemo kaj potrebujemo, da bomo lahko normalno delali v naprej in nekako želimo predstaviti strategijo tako bi rekla v tem Državnem zboru in seveda prositi za podporo vseh, ker gre za v bistvu vse naše državljane in tudi predvsem to, da bo to nekaj, kar ne bo spet ostalo nekaj na papirju, ker že mnogokrat smo se vračali pa neke drobtinice, ampak to ni več dovolj. Sedaj pač s temi drobtinicami ne bomo mogli rešiti sistema in nekako res polagamo velike upe. Sedaj je tudi recimo na Ministrstvu za zdravje pač že dolgo sodelujem. Prvič sedaj imam občutek, da je neki veter, ki nas posluša, ki hoče v bistvu nekako dejansko rešiti to situacijo in res slišite od vseh nas, da je to res zadnji vlak.

Hvala.