Spoštovani, vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam. Pričenjam 42. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice. Iz kvote Konkretno je z nami Monika Gregorčič, namesto Jureta Ferjana je z nami Franc Rose, namesto Ferenca Horvata je z nami Felice Žiža in da se je za današnjo sejo opravičil Samo Bevk. S sklicem seje ste prejeli naslednje dnevni red seje odbora. 1. točka dnevnega reda – predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja – skrajšani postopek, epa 2290-viii. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom je določen takšen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem s seje.

Smo torej, pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O POSEBNIH PRAVICAH ITALIJANSKE IN MADŽARSKE NARODNE SKUPNOSTI NA PODROČJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA. V zvezi s to točko ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, to je predlog zakona, zahtevo za sklic izredne seje Državnega zbora, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Komisije Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport ter amandmaje PS SDS, NSi in Konkretno. K tej točki dnevnega reda so bili vabljeni kot je razvidno iz sklica seje. Odbor bo predlog zakona obravnaval na podlagi 126. člena Poslovnika. Rok za vlaganje amandmajev je bil do začetka obravnave predloga zakona. V poslovniškem roku pa so amandmaje vložili PS SDS, NSi in Konkretno. Odboru predlagam, da v skladu s tretjo alineo 1. odstavka 128. člena Poslovnika ob koncu razprave glasujemo o vseh členih skupaj. Kdo temu nasprotuje? Ugotavljam, da ne.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Želi predlagatelj predloga zakona podati dopolnilno obrazložitev k členom predloženega zakona. Želi, ja, gospod Felice Žiža, imate besedo.

(PS italijanske in madžarske narodne skupnosti): Spoštovana predsednica, hvala za besedo. Lep pozdrav vsem prisotnim. Italijanska narodna skupnost, torej Obalna samoupravna italijanska narodna skupnost je podala seveda v sodelovanju z poslancem, torej z mano, nov predlog za spremembo in dopolnitev Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Najprej bi želel povedati, kaj in zakaj je prišlo do tega in kje smo videli težave in zakaj naše šole danes imajo določene težave in kakšne te težave bi lahko bile jutri, če ne bi tega zakona sprejeli. V 64. členu Ustave Republike Slovenije piše, da avtohtoni narodni skupnosti, torej italijanska in madžarska, imajo pravico do vzgoje in izobraževanje v svojem jeziku, kar pomeni v bistvu v materinem jeziku oziroma, ki ga uporabljajo vsakodnevno. To je torej prvi jezik za narodne skupnosti. Drugi jezik za narodne skupnosti, na območju občin, kjer živijo je slovenski jezik, ker je jezik okolja. Čisto obratno je seveda za Slovence, ki živijo na narodno mešanih območjih in ki hodijo v slovenske šole. Torej, oni imajo kot prvi jezik materin jezik slovenščino, in kot drugi jezik, jezik okolja, italijanščino na našem področju in madžarščino na njihovem področju. Potem pa je tretja kategorija jezikov in to so tuji jeziki v Evropi, ki Evropska unija jih je kategorizirala pot skupno evropsko jezikovno organizacijo in jih je opredelila na 6 kategorij od A1, A2, B1, B2, C1 in C2. Torej, to so tuji jeziki, ki imajo nek skupni okvir, da bi v Evropi vedeli točno za katero kompetenco gre v primeru, seveda da nekdo, ki potrebuje znanje tujega jezika in to potrebuje tudi certifikat, da bi nekje delal, da ima kompetenco na nivoju B2 ali C1 ali C2. Torej, to govorimo o tujih jezikih. V starem zakonu je za, predvsem učitelje in strokovne delavce, ki poučujejo v italijanskem jeziku in to govorim za italijanski jezik, za književnost in za ostale predmete v italijanskem jeziku, kot so zgodovina, kot so zemljepis, kot so biologija, kot je kemija, fizika, matematika, torej poučevanje v italijanskem jeziku, v naših italijanskih šolah, bi morala potekati vedno na najvišjem nivoju, torej v materinem jeziku, tako kot pravi 64. člen Ustave, v svojem jeziku. Žal v zadnjem zakonu je bilo sprejeto, 2018, da torej, učitelji in strokovni delavci poučujejo z znanjem, da bi bilo dovolj znanje tretje kategorije jezikov, torej tujih jezikov na nivoju C1. To mi danes pravimo, da je neopravičljivo, da je nekako neupravičeno, da ta nivo je absolutno prenizek, da bi lahko nekdo, ki seveda nima pogojev za delo v naših šolah in potem mora opraviti preizkus znanja, v tem primeru za tuje jezike na RIC-u, torej na republiškem izpitnem centru oziroma na Zavodu za šolstvo Republike Slovenije na območni enoti v Kopru, tako kot je potekalo do leta 2018, kjer je bila ustanovljena komisija profesorjev, ki so učili na italijanski fakulteti v Kopru in pedagoških svetovalcev, ki so na najvišji strokovni ravni v naših šolah. Torej, ta komisija je takrat ocenjevala znanje italijanskega jezika na neki ravni, ki ni bila nikoli določena v zakonu ampak je pisalo v členu, kjer se je to določalo, da minister pristojen za izobraževanje določa nivo znanja italijanskega jezika. In zato se je šlo tudi spreminjati ta 15. členzakona in se ga je poslabšalo in spremenilo v znanje tujega jezika na nivoju C1. Tako, da Samoupravna italijanska narodna skupnost skupaj z ravnatelji se je v teh treh letih močno zavedala in je bila zaskrbljena, da ta način izvajanja zakona bo pripeljal do propada naših šol, kakovosti in strokovnega jezikovnega znanja naših učiteljev in strokovnih delavcev, seveda tistih strokovnih delavcev in tistih učiteljev, ki nimajo pogojev za biti zaposleni v naših šolah in morajo zato narediti izpit znanja italijanskega jezika. Zato so naši ravnatelji in Samoupravna narodna skupnost podala predloge za izboljšavo torej znanja italijanskega jezika v vzgojno izobraževalnih zavodih z italijanskim učnim jezikom na največji možni ravni, to kar sem rekel prej, to kar predlaga tudi ustava in ne samo ustava ampak tudi mednarodni akti, ki jih je Republika Slovenija ratificirala leta 1992. Tu govorim o Londonskem memorandumu od leta 1954, kjer v specialnem statutu, ki je potem bil zajet v Osimskem sporazumu leta 1975 v 4. c členu piše, da v šolah z italijanskim učnim jezikom poučujejo lahko tisti učitelji, ki obvladajo italijanski jezik na nivoju materinega jezika. To so nekako zadeve, ki so nas pripeljale do tega novega predloga zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Do zdaj sem govoril za učitelje in strokovne sodelavce. Imamo pa seveda druge delavce tudi na naših šolah, z italijanskim učnim jezikom. Tukaj imamo strokovne sodelavce, administrativni kader, tehnični kader, računovodski kader in drugi delavci, ki delajo v kuhinji ali kje drugje in za te delavce, ki seveda ne izpolnjujejo pogoje, je znanje jezika nekoliko nižje in tukaj gremo opredeliti za določene kategorije delovnih mest tudi znanje jezika na nivoju tujega jezika, torej v skladu z sejo, torej skupni evropski jezikovni okvir za jezike in tukaj so določene kategorije, ki lahko poznajo jezik na nivoju B2 ali C1 ali pa celo B1, nekateri. Tako, da zadeva je relativno kompleksna, poznamo jo mi, ki jo živimo, vsakodnevno, ki smo rasli z njo, ki smo pripadniki italijanske narodne skupnosti od samega rojstva do tistega leta, ki delamo, do danes, ko še vedno delamo skupaj z našimi ravnatelji in našimi šolami in se zavedamo da sprejetje tega zakona je edina možnost, da ohranimo kakovost, torej strokovno znanje, strokovno izrazoslovje, strokovno jezikovno izobrazbo tistega kadra učiteljev in strokovnih delavcev, ki lahko pripelje kakovost vzgojno izobraževalnih zavodov z italijanskim učnim jezikom na nivoju kompetenc, da bomo paritetičnim slovenskim šolam na našem področju oziroma slovenskim šolam v celi Sloveniji, kjer učitelji učijo v slovenskem jeziku na najvišji možni ravni slovenskega jezika in to je kot prvi jezik in to je njihov materin jezik. Te dve stvari morajo biti nekako iti skupaj z roko v roki in biti na istem nivoju. Ker če gledamo na našem področju italijanskem in madžarskem sta ta dva jezika, madžarščina in slovenščina ter slovenščina in italijanščina enakopravna in uradna jezika. Zaradi tega tudi v šolah mora se način predavanjain učne kompetence in poučevanje mora potekati na najvišjem možnem nivoju. To, kot še enkrat bom poudaril, to je edini način, da se ta zakon obvezno sprejme, da nam daste možnost, da se naše šole lahko naprej razvijejo, tako kot je bilo predvideno že od leta 1954 naprej z Londonskim memorandumom. Zaenkrat jaz bi zaključil, pa potem bom na razpolago za dodatna vprašanja. Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam. Sedaj dajem besedo predstavnikom Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, državnemu sekretarju Damirju Orehovcu.

Predsedujoča, hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljene poslanke in poslanci in ostali prisotni. S predlaganim zakonom se, kot navajata torej predlagatelja določa, da morajo učitelji, ki v šolah z italijanskim učnim jezikom poučujejo slovenski jezik in druge tuje jezike izkazovati določeno raven znanja italijanskega jezika, ki je določena po skupnem evropskem jezikovnem okvirju, torej Sveta Evrope, mogoče v nadaljevanju to z besedo »SEJO«. Torej, zvišuje se predpisana raven tega znanja italijanskega jezika za strokovne, administrativne, tehnične, računovodske in druge delavce. Seveda je tukaj zelo različno glede na vrsto delovnega mesta. Naj v zvezi s tem izpostavim nekaj stvari, ki se nam zdijo v tem pomembne. Torej, v skladu s predlogom spremembe bi morali učitelji slovenščine in tujih jezikov dokazovati jezikovne kompetence italijanskega jezika na ravni C1. To pomeni, da nad tem je samo še C2, po SEJU, kar pomeni, da je to kar močna zaostritev jezikovnih kompetenc pri učiteljih, ki v bistvu ne potrebujejo za svoje delo, to ni njihov učni jezik, ker njihov učni jezik ali je slovenščina ali tisti tuji jezik, ki ga poučujejo. Pomeni, da bi bilo dovolj tudi tako kot piše, torej nižja ta oblika. Da mogoče samo za lažje razumevanje preberem kaj pomeni C1. Raven C1 namreč pomeni, da strokovni delavec razume širok razpon zahtevnejših daljših besedil in prepozna implicitne pomene in jezik uporablja prožno in učinkovito, tako da za družbeno in za akademsko in poklicne namene ter tudi namene poučevanja. Torej, tvoriti zna jasna, dobro organizirana in poglobljena besedila v kompleksnih temah. To se nam zdi, da je kar močna zaostritev. Enako seveda se nam zdi, da je tudi nepotrebno zaostrovati te kompetence tudi pri administrativno tehničnem kadru. Naj omenim s tem, da se s tem nabor tistih, ki bi to lahko poučevali precej verjetno zmanjša, kajti tudi sicer ima torej trenutno je v šolstvu kar težava s pridobivanjem kadra. S spremembo in torej dopolnitvijo tega 15. člena je torej predvidena uvedba tako imenovanega preizkusa znanja italijanskega jezika kot materinega jezika. Torej, materni jezik je tisti, ki posameznika opredeljuje kot domačega govorca, zato preizkusi znanja za materinščino, torej ne obstajajo pri nas. Torej, niso del sistema, kot ga poznamo dela sistema SEJO. Razen tega so elementi, ki predstavljajo kot izhodiščno italijanščino kot materni jezik že urejeni z določbami prvega odstavka že zdaj veljavnega zakona 15. člena, kjer piše, da lahko tisti poučuje, ki je končal osnovno ali srednjo šolo z italijanskim učnim jezikom in pridobi predpisano izobrazbo v italijanskem jeziku ali je končal osnovno in srednjo šolo z italijanskim učnim jezikom. Zato je po našem mnenju torej potreben razmislek o uvrstitvi te določbe v zakon. Potem jezikovna kompetenca naj bi se pri strokovnih delavcih, ki ne izpolnjujejo pogoje, torej s tega 15. člena, dokazovala s posebnim preizkusom znanja italijanščine kot materinega jezika, ki temelji na izpitnem katalogu italijanščine kot materinega jezika za splošno maturo. Preizkus znanja pa naj bi izvajalo ministrstvo pristojno za izobraževanje v sodelovanju z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo. Torej,niti pristojno ministrstvo niti Zavod Republike za šolstvo nimata vzpostavljenega sistema certificiranja v skladu z SEJO, ima pa tovrstno infrastrukturo zaradi že zdaj veljavnih določil vzpostavljen državni izpitni center, kar je tudi v skladu z določbami trenutno veljavnega zakona. Državni izpitni center ima za to zagotovljen, torej ustrezni strokovni kader in seveda finančna sredstva za izvedbo tega. Potem bi še dodal to, da v zvezi s predlagano vzpostavitvijo dodatnega pogoja v sklopu jezikovne kompetence strokovnega delavca, to je opravljen program dodatnega usposabljanja izobraževanja, ki je namenjeno izboljšanju strokovnega izrazoslovja za predmet, ki ga poučuje, je potrebno opozoriti na to, da zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanje, ki vključuje v programe profesionalno usposabljanje opredeljuje kot delovno obveznost strokovnega delavca hkrati pa pravico zaposlenega iz delovnega razmerja. To pomeni, da pač se potem, ko je že zaposlen odloča za to izobraževanje. Pogoj, torej ta pogoj za opravljanje dela pa je zapisan v ZOFI-ju v 92. členu in pomeni, da so to le študijski oziroma izobraževalni programi. Ne morejo pa to biti programi profesionalnega usposabljanja. Mogoče še samo za konec naj še to omenim, da se nam zdi, če bo seveda sprejeto to tako kot je zapisano, da za uskladitev podzakonskih aktov z določbami zakona je rok vsekakor, 1. marec, premajhen. Predlagamo, da se razmisli, da je ta rok daljši, glede na to, da je postopek, torej procedura je predpisana, tako da morata tudi obe narodnostni skupnosti dati soglasje, tako da glede na zahtevnost bi predlagali, da je ta rok daljši, do konca leta, recimo. Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam. Sedaj dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Katarini Kralj. Izvolite.

Hvala za besedo gospa predsednica. Naša služba je predlog zakona proučila z vidika svojih poslovniško določenih pristojnosti in podala pisno mnenje. Uvodoma smo opozorili na naslednje. Pomembnejša sprememba, kot je v uvodu tudi povedal predstavnik predlagatelja je dvig ravni znanja italijanskega jezika za strokovne delavce, za katere se ne šteje, da obvladajo italijanski jezik, kot učni jezik po samem zakonu v skladu s 1. odstavkom 15. člena zakona. Po veljavnem zakonu mora strokovni delavec v takšnem primeru opraviti preizkus znanja italijanskega jezika na ravni C1 po SEJO, kot je bilo že večkrat omenjeno, to gre za skupni jezikovni evropski okvir Sveta Evrope. Po predlagani ureditvi pa bo moral v takem primeru preizkus znanja na ravni materinega jezika. Obrazložitev se sklicuje na Londonski sporazum in specialni statut, ki je njegova priloga ter 64. člen Ustave iz katerih po presoji predlagateljev izhaja, da mora biti znanje italijanskega jezika strokovnih delavcev v šolah z italijanskim učnim jezikom na ravni materinega jezika. Prav tako je navedeno, da pogoj znanja italijanskega jezika na ravni C1 ni ustrezen, saj se nanaša na ravni tujih jezikov, medtem ko je status italijanskega jezika v šolah z italijanskim učnim jezikom popolnoma primerljiv s statusom slovenskega jezika v šolah s slovenskim učnim jezikom. Kljub takšni obrazložitvi pa ZPS ugotavlja, da predlog zakona na drugi strani v celoti ohranja ureditev iz 15.a člena tega zakona, ta se pa nanaša na znanje madžarskega jezika kot učnega jezika v dvojezičnih šolah, po katerem se šteje, da strokovni delavec obvlada madžarski jezik, kot učni jezik v dvojezičnih vrtcih in šolah tudi v primeru, če z ustreznim certifikatom izkazuje znanje madžarskega jezika na ravni po SEJO, torej, po metodologiji, ki se nanaša na ravni znanja tujih jezikov. Res je, da sta modela vzgoje in izobraževanja za pripadnike italijanske in madžarske narodne skupnosti se razlikujeta, vendar se nam zastavlja vprašanje obstoja razlogov za različno urejanje zahtevane ravni znanja italijanskega in madžarskega jezika. Poleg tega smo v službi podali še pripombe k posameznim členom in sicer z vidika jasnosti posameznih določb, njihove medsebojne skladnosti, skladnosti z določbami osnovnega zakona, sistematike in izvedljivosti predlagane spremembe 15.c člena, ter tudi glede prehodnih določb. Glede teh pripomb naša služba ugotavlja, da amandmaji ustrezno sledijo našim pripombam. Mogoče bi dodala samo še, glede na opozorilo predstavnika Ministrstva za šolstvo, da ne ministrstvo ne zavod nimata certifikata za opravljanje preizkusov znanja tujih jezikov po SEJO. Na to smo tudi mi opozorili v svojem mnenju, zato je zdaj ta predlagatelj to našo pripombe upošteval na način, da se bodo vsi preizkusi znanja italijanskega in madžarskega jezika, za katere e zahtevajo ravni po SEJO še vedno opravljali tako kot po veljavni ureditvi pred Državnim izpitnim centrom. Le te preizkuse znanja iz materinega jezika, ker tega certifikata ne potrebuje, pa bo opravljal zavod s podporo ministrstva pristojnega za šolstvo. Hvala.

Hvala vam za pojasnilo Zakonodajno-pravne službe. Sedaj pa dajem besedo predstavniku Državnega sveta Branimirju Štruklju. Izvolite.

Hvala lepa spoštovana gospa predsednica, lepo pozdravljene poslanke in poslanci, predstavniki ministrstva in predlagatelj. Torej, komisija Državnega sveta za izobraževanje, kulturo, znanost in šport je soglasno zavrnila novelo zakona, ker je izrazito neobičajno za to glasovanje. Vendar to ni na nek način presenečenje, kajti ocena komisija je, da pravzaprav te spremembe nimajo povsem jasne argumentacije, zlasti pa je očitno pri teh predlaganih spremembah, da trčijo ob pravzaprav eno od ključnih predpostavk, ki so zapisane v tem zakonu o izobraževanju manjšin v 2. členu in sicer, da morajo biti ta del izobraževalnega sistema, torej manjšin namreč, potekati na podlagi predpisov, ki urejajo posamezne ravni in smeri izobraževanja v Republiki Sloveniji. Zakon sicer lahko uredi drugače posamezne elemente, vendar je povsem jasno, da da je izobraževanje, javno izobraževanje obeh manjšin potekal v okviru izobraževalnega sistema, kot ga opredeljuje zakonodaja, ki velja za celotno izobraževanje v Republiki Sloveniji. Zato se nam zdi, da tu ne gre toliko za uveljavljanje izpostavljanje posebnih pravic, kot gre bolj za neko ekskluzivnost, bolj za na nek način izločevanje, kar se nam ne zdi prav, posledično pa vidimo tudi tukaj morda neko pot v zapiranje in samozadostnost manjšine. Mimogrede, naj opozorim, da se je predlagateljem zapisala precej nerodna napaka v pojasnilih k zakonu. Namreč, pri poglavitnih rešitvah, kjer navajajo, da se učitelji, ki v šolah z italijanskim učnim jezikom poučujejo slovenski jezik in druge tuje jezike, namreč slovenščina je tukaj napačno definirana kot tuji jezik. Namreč, če vi rečete slovenščinoin druge jezike je slovenščina razumljena kot tuj jezik. To pa ni, slovenščina je v tem primeru jezik okolja in seveda je tu morda tudi del te zagate ali pa, če hočete, nelagodja, ki je prisotno pri teh predlaganih spremembah. Zdaj, tu je ministrstvo že izpostavilo te ključne probleme. Med drugim tudi vprašanja znanja na ravni materinega jezika, kje nimate nobene metodologije, nimate nobenega okvirja kaj to pomeni. Navsezadnje znanje materinega jezika je lahko tudi zelo šibko. Bom rekel za slovenščino, nekateri še sklanjati ne znajo v slovenščini pa je to materin jezik njihov. Tako, da tu trčimo ob nek novo rek, ob nek sklop, ki je izrazito problematično ga jasno definirati in definitivno ni v skladu z skupnim jezikovnim okvirjem Sveta Evrope. Mimogrede, tudi ZOFI, Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ne pozna tega pojma o dodatnem usposabljanju za tiste, ki ne izpolnjuje pogojev. Če ne izpolnjuješ pogojev ne moreš učiti oziroma si lahko samo za določen čas tam. Tako, da tu ravno tako vidimo neko izločevanje iz sicer temeljnih principov, ki veljajo za izobraževalni sistem v naši državi. Zelo hecno je tudi zviševanje pogojev za tehnično, administrativno in računovodsko osebje, kjer zdaj ni več kriterij, mislim, da je B1, če se ne motim, ampak naj bi za posamezno delovno mesto bila določena zahtevnost znanja italijanskega jezika, koliko mora znati čistilka je drugače od tega koliko kuharica, hišnik, računovodja in tako naprej. Ampak tukaj naj opozorim spet na pojasnilo predlagatelja, ki ga lahko preberete in ga citiram. Glede na poznavanje dejanskega stanja oziroma potreb in seznanjenosti s pogostostjo intenzivnostjo stikov delavcev na posameznih delovnih mestih z otroki in drugimi določi zahtevano raven znanja italijanskega jezika, pač krovna organizacija italijanske narodnosti. Zdaj tukaj, jaz seveda pedagog, tukaj pri tem kako znanje kuharice ali pa hišnika vpliva, ker to je v širšem smislu tudi del pedagoškega procesa, jaz mislim, da je strokovno vprašanje. Da tega znanja, kjer bi krovna italijanska skupnost lahko določila ta razmerja in nivoje nima. Za to so potrebni strokovnjaki, ki opredelijo, ki se spoznajo a izobraževalne sisteme in na pouk in pa izobraževanje. Tako, da tu se sprašujem ali to ni poseg v samo stroko, ki je za to kompetentna na ravni ministrstev oziroma zavoda za šolstvo in drugih strokovnih in teh organov, ki se s tem ukvarjajo. Še naprej bi rad izpostavil, da se tukaj nam je postavilo vprašanje recimo ali res nekdo, ki na filozofski fakulteti v Ljubljani, Kopru ali Mariboru konča italijanščino na ravni terciarnega izobraževanje ne more biti usposobljen za to, da bi v osnovni šoli z italijanskim učnim jezikom poučeval, kajti ta določba, tako kot bi zdaj to veljajo bi pravzaprav to impliciralo. Tako, da to je tudi neko zahtevno vprašanje. Pa še nekaj je, glede na to da se definitivno oži nabor tistih, ki bi lahko poučevali je vprašanje ali to ne bo vplivalo na kakovost samega izobraževanja v šolah z italijanskim učnim jezikom samega izobraževanje v šolah z italijanskim učnim jezikom, glede na to da se nabor strokovnjakov izrazito zmanjšuje. Tako, da mimogrede besedilo zakona se sklicuje na analizo, ki naj bi bila narejena, ampak jaz je nisem nikjer našel, te analize, ki bi bila kje dostopna. Zdaj mogoče, ampak jaz analize o tem, da bi kakovost znanja italijanske učnega jezika med zaposlenimi, zlasti pedagoškim kadrom padala, se zdi, da je bolj anekdotična, kot pa da bi imela za seboj neko resno evalvacija. In pa še nekaj bi rad na koncu, se opravičujem, gospa predsednica, kar pa je neka neprincipalnost, ki tudi nekako bije tudi nekako bije v oči. Spomnili se boste argumentacije predlagateljev sprememb zakona o sistemu plač, kjer sta bila tudi oba poslanca obeh manjšin, ko se je izenačevalo dodatke za poučevanje v dvojezičnih šolah in šolah z italijanskim jezikom. So se tudi druga delovna mesta, kot so ravnatelji, potem tisti, ki pišejo v medijih z manjšinskim jezikom in uradniki so se izenačile z dodatki, ki so bili opredeljeni samo za učitelje, ki so to delali, ker je bila argumentacija, na katero smo tudi opozorili, da je pač poučevanje zahtevnejše kot obvladovanje aktivnega jezika v komunikaciji z drugimi. Pa sta, pri nas je bil poslanec madžarske manjšine, rekli, da to ni res, da tudi ravnatelj mora enako znati, to znanje uporabljati in tudi drugi. Zdaj se pa natančno ta isti argument, ki je bil tam zavrnjen, da so se drugi dodatki zvišali na raven tistih učiteljev, ki naj bi zahtevnejše delo opravljali, se pa pravzaprav izpostavljajo kot utemeljeni. Se pravi, zdaj bi morali vsaj še predlagati, da se dodatki za te, pa zvišajo ponovno na raven in se loči ta razlika in to se mi ne zdi prav, da se pravzaprav poskuša na dveh različnih situacijah uporabljati nasprotujoče si argumente. Tako, da na to je bilo tudi na komisiji opredeljeno, kot sem rekel, soglasno je predlog zakona zavrnila. Hvala, gospa predsednica.

Hvala vam. Besedo, izvolite, predlagatelj gospod Felice Žiža.

Hvala za besedo. Bi samo mogoče na neka vprašanja odgovoril. Bi najprej gospodu Štruklju za to kar je povedal, da je zapisano v predlogu v obrazložitvi glede slovenskega jezika in drugih tujih jezikov. V našem predlogu zakona, ki smo ga priložili v parlamentarno proceduro piše »slovenski jezik in učitelji tujih jezikov«, tako da je čisto ločeno slovenski jezik od učiteljev, ki učijo tuje jezike. Tako, da mogoče, v obrazložitvi piše tako kot sem zdaj rekel. Če je bilo to v začetku napisano se opravičujem, ker je jasno, da učitelj slovenskega jezika je učitelj slovenskega jezika in učitelji tujih jezikov so učitelji tujih jezikov. Tako, da če je bilo to narejeno, to je sigurno napaka in se za to opravičujemo. Potem bi mogoče odgovoril državnemu sekretarju Orehovcu, da v bistvu za slovenske učitelje smo opredelili znanje italijanskega jezika zaradi tega, da bi imeli zakonsko podlago za izplačilo dodatka za dvojezičnost. Ker zdaj se dogaja, da v nekih šolah dobijo dodatek za dvojezičnost in nimajo pravne podlage. In zaradi tega smo to nekako popravljali, da bo potem pravna podlaga urejena in da ne bo več težav, da nikoli se ne ve, da se v bodoče kaj lahko zgodi. SEJO pravite, SEJO ne more imeti izpit za materin jezik, ker tako kot smo rekli in mislim, da se tukaj strinjamo vsi, tisti, ki smo se nekako poglobili kaj pomenijo tuji jeziki in SEJO je v katalogacijo oziroma sistem, ki opredeljuje kakovost kompetence in znanje tujih jezikov, seveda, da torej RIC, na osnovi SEJA ne more delati izpite na nivoju materinega jezika. Potem pa v sedmem amandmaju, ki smo ga priložili na pobudo Zakonodajno-pravne službe smo podaljšali rok od 1. marca na tri mesece do sprejetja tega zakona. Tako, da smo podaljšali za tri mesece. Še mogoče to, na kratko. Madžarski jezik je ostal na C1, ker pripravljali smo skupaj ta zakon, zdaj za dopolnitev in spremembe zakona, ki ga imamo na mizi in na madžarski strani se niso uspelo nekako dogovoriti med ravnatelji in predstavniki, političnimi predstavniki, da bi tudi oni šli po tej poti naprej, ker kot vemo v Sloveniji se vzgojno-izobraževalni zavodi razpletajo v okviru dveh modelov za to kar je seveda povezano z narodnimi skupnostmi. Vemo, da naše šole so italijanske šole v Sloveniji z italijanskim učnim jezikom. Madžarske šole so pa dvojezične šole. Tako, da oni imajo še kar nekaj drugih težav, tako v tem trenutku niso se pridružili našemu predlogu, da se ta zakon spremeni. Rekli, so da verjetno v bodoče bodo tudi želeli priti na isto našo raven materinega jezika, ampak zgleda, da še čas ni dozorel dovolj za njih. Mislim, da to je to, kar sem hotel zaenkrat odgovoriti. Hvala.