35. nujna seja

Odbor za zunanjo politiko

24. 1. 2022

Transkript seje

Monika Gregorčič

Spoštovane kolegice in kolegi, lep dober dan. Pričenjam 35. nujno sejo Odbora za zunanjo politiko.

Ob pričetku seje vas kot običajno vljudno prosim, da upoštevate vsa zdravstvena napotila, vzdržujete medsebojno razdaljo in nosite zaščitne maske.

Obveščam vas, da sta danes opravičeno odsotna gospod Matjaž Nemec iz Poslanske skupine SD ter mag. Branislav Rajić iz Poslanske skupine SAB. S pooblastili pa danes na seji odbora sodelujejo: iz Poslanske skupine SDS gospod Franc Rosec nadomešča gospo Evo Irgl, gospod Boris Doblekar nadomešča gospo Mojco Škrinjar, gospod Jure Ferjan nadomešča gospo Karmen Kozmus Ferjan; iz Poslanske skupine SNS gospod Dušan Šiško nadomešča gospoda Zmaga Jelinčiča; iz Poslanske skupine LMŠ gospod Robert Pavšič nadomešča gospo Lidijo Divjak Mirnik; ter iz Poslanske skupine Levica gospod Miha Kordiš nadomešča dr. Mateja Tašner Vatovca. Vse prisotne na seji lepo pozdravljam.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli s sklicem in ker nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red kot je bil posredovan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZA RAZPIS POSVETOVALNEGA REFERENDUMA O SPREJEMU PREDLOGA ZAKONA O RATIFIKACIJI SPORAZUMA MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN ORGANIZACIJO ZA SODELOVANJE PRI SKUPNEM OBOROŽEVANJU – OCCAR O UPRAVLJANJU PROGRAMA BOXER S STRANI OCCAR.

Predlog je v obravnavo Državnemu zboru na podlagi 184. člena Poslovnika Državnega zbora predložila Poslanska skupina Levica. V imenu predlagatelja pa bo pri obravnavi sodeloval poslanec Miha Kordiš.

K obravnavi te točke je bil vabljen tudi minister za obrambo mag. Matej Tonin, ga pa nadomešča na seji državni sekretar gospod Uroš Lampret.

Članice in člani odbora ste se seznanili tudi z naslendjim gradivom. S preldogom Poslanske skupine Levica za razpis posvetovalnega referenduma z dne 16. december, objavljen je na spletnih straneh Državnega zbora. Posredovano vam je bilo tudi mnenje Vlade Republike Slovenije z dne 19. januarja, prav tako objavljeno na spletni strani državnega zbora. In poslanske skupine koalicije so vložile zahtevo za sklic izredne seje Državnega zbora z dne 20. januarja 2022, tudi ta dokument je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Mnenje Zakonodajno-pravne službe pa ste prejeli 21. januarja 2022.

Najprej kratko pojasnilo o poteku te seje in o čem bomo na koncu odločali. Odbor bo v prvi fazi na tej seji razpravljal in po končani razpravi glasoval o naslednjem predlogu mnenja:

»Odbor za zunanjo politiko meni, da je predlog za razpis posvetovalnega referenduma o sprejemu predloga Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju o upravljanju programa Boxer s strani OCCAR primeren«.

Torej na podlagi drugega odstavka 184. člena Poslovnika Državnega zbora odbor zgolj glasuje in sprejme mnenje ali je podani predlog primeren ali ne. To mnenje odbora pa za Državni zbor sicer ni zavezujoče. V primeru, da Državni zbor nato sprejme sklep o razpisu predlaganega referenduma, pa bo odbor obravnaval in pripravil še predlog odloka o razpisu posvetovalnega referenduma in šele v tej drugi fazi bo možno amandmiranje predloga odloka.

Sedaj prehajamo na razpravo o predlogu za razpis posvetovalnega referenduma o sprejemu predloga Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju o upravljanju programa Boxer s strani OCCAR.

Želi v imenu predlagatelja? Gospod Miha Kordiš, želite besedo za dodatno obrazložitev? Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoča.

V zadnjih dveh letih lahko spremljamo, kakšno prioriteto si je zadala tretja konstatacija Janeza Janše na oblasti, to je uporaba vseh sredstev in vseh možnosti, da si državo v celoti podredi. V splošnem to lahko spremljamo skozi napade na predstavnike medijskih hiš in hitro kadriranje po celotnih državnih aparatih s poudarkom na policijskih represivnih organih in seveda tudi neprestano blatenje sodstva in govor o krivosodju tam, kjer predstavnikom te skrajno desne oblasti rezultati sojenja niso všeč. Obrambno področje je žal talec taistih enakih politik. Vlada se je namreč zavezala pod taktirko ministra Tonina, da bo na vsak način še pred zaključkom mandata podpisala vse mogoče orožarske pogodbe, ki jih lahko, ne glede na posledice, ki jih tovrstni vrtoglavi izdatki puščajo tako za blaginjo državljank in državljanov kot za razvojno vitalnost države. Še več, pri tej svoji nakani ne izbira sredstev.

Prvo dejanje, ki smo ga poslanke in poslanci dobili v roke, je bil tisti t.i. Toninov zakon, ki predstavlja podlago za nabavo 780 milijonov evrov orožja. Že takrat smo v Levici skupaj z državljankami in državljani temu zakonu nasprotovali in zgolj v tednu dni zbrali 30 tisoč podpisov. Ali je oblast upoštevala željo ljudi v tej državi, ki v treh četrtinah in več nasprotujejo kakršnimkoli nakupom orožja za potrebe zveze Nato? Ne. Namesto upoštevanja demokratičnih ljudskih hotenj se je namenila in referendum ljudem prepovedala. Danes predlagamo, da se razpiše referendum za eno izmed postavk znotraj tega orožarskega Toninovega zakona, natančneje na temo nakupa oklepnikov.

Nakup oklepnikov 8x8 ima v tej državi precej dolgo brado. Prvič se je v javnosti o tem začelo govoriti v času Cerarjeve vlade in je bil v začetku načrtovan nakup 56 oklepnikov. Ampak je zaradi nesoglasij med ministrstvom in Generalštabom o tem, kakšna vozila naj kupijo, razpis, ki je bil objavljen septembra 2017, padel v vodo. Sočasno pa je začela naraščati cena. V vladnem proračunskem memorandumu za leti 2018 in 2019 je bil strošek nabave 56 oklepnikov ocenjen na 207 milijonov evrov. Kasneje je v januarskem intervjuju za slovensko vojsko takratni državni sekretar na Ministrstvu za obrambo gospod Bizjak ta znesek povečal na 250 milijonov evrov. Hitro je sledilo poročanje časopisa Dnevnik z informacijo, da je realnejša ocena v resnici ne 250 milijonov evrov ampak 280 milijonov evrov. Sledila je pobuda za sklenitev sporazuma o pridružitvi organizaciji OCCAR, ki jo je praktično zadnji dan svojega mandata poskušala čez Odbor za zunanjo politiko poriniti Cerarjeva vlada. No, v tem sporazumu je bila ocenjena vrednost projekta, ki vključuje stroške nakupa vozil 48 komadov boxer 8x8 z ustrezno logistično podporo še višja, torej 306 milijonov evrov z DDV. V Levici smo približno sočasno preko Zakona o dostopu do informacij javnega značaja pridobili dokumentacijo, iz katere je razvidno, da sta bila za vlado na MORS-u pripravljeni dve verziji pobude za sklenitev sporazuma za pridružitev OCCAR-ju. Bili sta identični razen v oceni stroškov. V eni je bila ocena res 306 milijonov, in to je tisto, kar je v roke dobil Odbor za zunanjo politiko Državnega zbora. V drugi je bila ocena 351 milijonov evrov. Še nekoliko kasneje so mediji poročali, da je cena v času, preden je Šarčeva vlada v sodelovanju z Levico postopek nakupa dokončno prekinila, že narasla na 392 milijonov evorov. Ministrstvo za obrambo tega sicer ni nikoli uradno potrdilo, so pa v odgovoru na naše poslansko vprašanje priznali, da je decembra 2018 ponujena cena znašala 331 milijonov evrov z davkom na dodano vrednost ampak brez eskalacijskih klavzul in cene plačila razvoja OCCAR-ju. Se pravi, v nekaj letih, odkar se je začelo resno govoriti in je informacija prišla tudi v javnost, da naj Slovenija kupi okrog 50 oklepnikov 8x8, se je številka, strošek za državljanke in državljane povzpel iz 207 milijonov evrov na današnjih 412 milijonov evrov. Ne le, da se je povečevala splošna masa denarja, ki naj gre za orožje, ki ga sploh ne potrebujemo, zato da se bo slovensko vojsko nadaljnje preoblikovalo v ekspedicijski korupus zveze Nato za delovanje tudi 10 tisoč kilometrov izven naših meja, znotraj tega zneska je porasla tudi cena na posamezno vozilo. Najprej smo imeli 56 vozil za 207 milijonov evrov oziroma 3,7 milijonov evrov na posamezni oklepnik. Potem smo dobili 48 vozil za 306 milijonov evrov, kar se prevede v 6,3 milijona evrov na vozilo oziroma 70 % povišanje stroška glede na izhodišče. Sedaj se pogovarjamo o 45 vozilih za 412 milijonov evrov oziroma 7,7 milijona evrov na vozilo, kar je 110 % povišanje glede na izhodišče in 23 % povišanje glede na ceno 2018. To zgovorno priča, da so orožarski nakupi ne glede na to, če morda celo sprejmemo premiso, da bi tovrstne oklepnike potrebovali, eni izmed najbolj skorumipiranih poslov, ki se pri nas dogajajo. Pa ne le v okvirih Republike Slovenije, visoke marže in provizije se režejo v vsakršnih orožarskih poslih, kjerkoli na svetu se že nahajamo. Vrh zveze Nato ne izgleda kaj dosti drugače, da se vodilni generali Nato pakta na njem obnašajo kot trgovski potniki te ali one orožarske korporacije iz jedrnih držav Nato pakta. In ta pritisk iz tujine, ta center moči, ta preplet vojaško-industrijskega kompleksa s politiko je razlog, zakaj se Slovenija v izdatne nakupe orožja sploh podaja. Ne zato, ker bi ga potrebovali za obrambo domovine, ker Slovenija vojaško na noben način ni ogrožena, navsezadnje je to priznalo tudi samo Ministrstvo za obrambo, ampak zato, da se zagotovi posle določenim dobaviteljem iz jedrnih držav Nato pakta, račun pa poravnajo seveda slovenske državljanke in državljani. Dejstvo, da kupujemo oklepnike, s katerimi si doma ne moremo kaj prida pomagati in ki ne bodo na noben način zares službovali potrebam državljank in državljanov, je že samo po sebi dovolj zgovorno. Zgovorno je tudi to, da je ena izmed naših menda zaveznic v okviru Nato pakta Litva že zdavnaj pristopila k nakupu oklepnikov boxer 8x8, pa na njihovo dobavo čaka že 6 let, kupovala pa jih je za skoraj pol cene manj kot se kupuje pri nas.

Mislim, da so vse to razlogi, zakaj je potrebno orožarske nabave zaustaviti in znova premisliti sam obrambni koncept slovenske vojske kot ga imamo pri nas. To pa ni naloga, ki bi jo lahko sprejemala vlada brez legitimnosti z orožarskim nakupom brez podpore javnosti, ampak je nekaj, kar mora pričakati neko naslednjo konstalacijo in naslednjo garnituro. Najmanj, kar pa bi morali storiti, je da se o tako velikem izdatku kot je dobrih 400 milijonov evrov za nakup oklepnikov, ki bo izčrpal proračune, kolikor še niso izčrpani, za naslednjih nekaj generacij, da je to vprašanje, ki bi ga bilo potrebno predočiti državljankam in državljanom, pa naj se na referendumu izrečejo, kaj o tem mislijo. Bomo namenili denar za orožje ali nemara raje za zdravstvo?

Hvala.

Monika Gregorčič

Hvala lepa.

Besedo dajem predstavniku Ministrstva za obrambo, državnemu sekretarju gospodu Urošu Lampretu.

Izvolite.

Uroš Lampret

Spoštovana gospa predsednica, spoštovane članice in člani odbora.

Naj takoj uvodoma poudarim, da Vlada Republike Slovenije razpisa posvetovalnega referenduma o sprejemu predloga Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju – OCCAR o upravaljanju programa Boxer s strani OCCAR ne podpira. Ključni razlogi.

Predmet odločanja je na predlaganem posvetovalnem referendumu določen nejasno in zavajajoče. Nejasno vprašanje je v nasprotju z načelom pravne države in tudi s samim bistvom referenduma kot oblike neposrednega odločanja državljanov, na katerem morajo biti volivci natančno seznanjeni z vsebino vprašanja, o katerem glasujejo. Iz vprašanja namreč izhaja, da predlog zakona predvideva nakup 45 bojnih kolesnih vozil 8x8 boxer v skupni vrednosti najmanj 412 milijonov evrov, kar ne drži in zato ni skladno z načelom jasnosti in določnosti, saj predlog zakona tega ne ureja. Zakon namreč v 1. členu določa, da se ratificira sporazum med Vlado Republike Slovenije in Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju OCCAR o upravljanju programa Boxer s strani OCCAR, s katerim se vzpostavlja pravna podlaga za upravljanje programa Boxer za Republiko Slovenijo s strani organizacije in opredeli pogoje njunega sodelovanja v programu. Kot je bilo tudi na tem odboru že večkrat pojasnjeno, sklenitev sporazuma za Republiko Slovenijo ne prinaša neposrednih finančnih posledic, saj vzpostavlja pravno podlago za sodelovanje Republike Slovenije z OCCAR v programu Boxer. Neposredne finančne posledice bodo nastale s sklenitvijo izvedbenih aktov za nakup vozil boxer, in sicer memoranduma o soglasju za program Boxer, programske odločitve, predvsem glavne pogodbe z dobaviteljem nemškim podjetjem Artec. Poleg tega, da preldog zakona o ratifikaciji sporazuma, kot že rečeno, ne predvideva 45 vozil 8x8 s skupni vrednosti najmanj 412 milijonov evorv, pa so podatki o vrednosti projekta nabave bojnih vozil 8x8, ki jih navaja predlagatelj v predlogu referendumskega vprašanja in skozi celotno obrazložitev, netočni in zavajajoči. Vlada Republike Slovenije je v pobudi za sklenitev sporazuma, ki jo je poslala v Državni zbor in jo je dne na 95. seji 9. 11. 2021 obravnaval in potrdil Odbor za zunanjo politko v točki 7. Ocena finančnih sredstev potrebnih za izpolnitev sporazuma in način njihove zagotovitve med drugim zapisala, citiram: »Ocenjena vrednost projekta v potrjeni investicijski dokumentaciji, ki vključuje stroške nakupa 53,« ponavljam 53 vozil boxer, »ustrezno logistično podpor, rezervne dele, vzdrževanje in orodje, integracijo sistemov, testiranje, usposabljanje, dokumentacijo, prevzeme, bojne komplete streliva, simulatorje, soudeležbo pri razvoju in administrativne stroške, je 412 milijonov evrov z DDV. Podrobneje bodo predvideni stroški in način zagotovitve finančnih sredstev za njihovo plačilo opredeljeni ob obravnavi zgoraj navedenih izvedbenih aktov. Ministrstvo za obrambo bo v prvi fazi predvidoma sklenilo pogodbo z nemškim podjetjem Artec za nakup 45 bojnih vozil pehote 8x8 z nameščenim topom 30 milimetrov«. Večkrat je bilo že pojasnjeno, da je naša namera, da se kupi torej 45 vozil boxer in ne 53 kot jih je predvideno v investicijski dokumentaciji. Tako, da se pričakuje, da bo ponudba, ko jo bomo prejeli, sorazmerno nižja. Kljub vsem pojasnilom pa predlagatelj še naprej ponavljajoče navaja zavajajoče podatke, in sicer 45 vozil za 412 milijonov evrov.

Referendum bi bil prav tako v nasprotju s temeljnimi strateškimi dokumenti Republike Slovenije na področju obrambe in varnosti. Referendum bi lahko tudi negativno vplival na izgradnjo potrebnih zmogljivosti slovenske vojske za odpravljanje ponavljajoče se ugotovljenega negativnega stanja ob ocenjevanju njene pripravljenosti. Dolgoročni in srednjeročni razvojno-usmerjevalni in načrtovalni dokumenti na področju obrambe, predvsem srednjeročni obrambni program Republike Slovenije 2018-2023 in resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljenosti slovenske vojske do leta 2025 iz leta 2010, predvidevajo opremljanje slovenske vojske s temi vozili kot temeljno platformo za izgradnjo srednje bataljonske bojne skupine slovenske vojske. Skladno z določili Bele knjige o obrambi Republike Slovenije je srednja bataljonska bojna skupina, predstavlja jedro zmogljivosti in modernizacije slovenske vojske. Njeni ključni gradniki so kolesna oklepna vozila z ustrezno ognjeno močjo ter balistično in protiminsko zaščito posadke. Upoštevaje načela enotnega nabora sil je srednja bataljonska bojna skupina namenjena zagotavljanju nacionalne obrambe in izpolnjevanju mednarodnih obveznosti Republike Slovenije.

V zvezi z očtiki predlagatelja, da investicija v srednjo bataljonsko bojno skupino ni upravičena, ker Republika Slovenija ni srednjeročno vojaško ogrožena in investicija ni namenjena obrambi države, temveč Republika Slovenija sledi diktatu zavezništva oziroma najmočnejših držav članic zavezništva in njihove vojaške industrije v zasledovanju imperialističnih ciljev, ter da vlada s tem ne uresničuje nobenega javnega interesa, pojasnjujemo, da je obramba države ena ključnih funkcij države, ki je povezana z zagotavljanjem njenega obstoja in suverenosti pa tudi z delovanjem za ohranjanje miru in posledično varnosti za vse njene prebivalce. Pomen zagotavljanja obrambe države izhaja tudi iz Ustave Republike Slovenije. Namen obrambe države je zagotoviti nedotakljivost in celovitost državnega ozemlja, kar prav tako izhaja iz Ustave Republike Slovenije. Ministrstvo za obrambo je dolžno tem usmeritvam slediti. Naj dodam, da je odločitev za vstop v Nato in s tem za sodelovanje v sistemu kolektivne obrambe temeljila na politični odločitvi dodatno podprti tudi na referendumu o vstopu Republike Slovenije v zavezništvo, za kar je glasovalo 66,08 % volivcev, ki so se udeležili tega referenduma. To je nedvomno podkrepilo legitimnost politične odločitve in vseh političnih odločitev, ki so tej sledile. Vse odločitve o vstopu in o zavezah je sprejel Državni zbor, ki je ratificiral tudi severnoatlantsko pogodbo in odločanje o izvrševanju obveznosti prevzetih s to pogodbo. Zato pomeni zgolj realizacjo s strani Republike Slovenije sprejetih zavez in je posledica predhodnih odločitev Državnega zbora. S pristopom k severnoatlantski pogodbi je Republika Slovenija izrazila svojo privolitev, da jo pogodba mednarodnopravno veže. Z njeno ratifikacijo je postala tudi del notranjepravne ureditve Republike Slovenije. To ne pomeni, da nimamo več obveznosti, da primarno z lastnimi sredstvi zagotavljamo lastno obrambo. Ključni gradnik obrambe države v smislu njene obrambne sposobnosti in zmogljivosti je pripralvjenost, opremljenost ter kadrovska popolnjenost slovenske vojske, ki mora biti takšna, da je v vsakem trenutku, tudi v miru sposobna odvračati napad, braniti neodvisnost in celovitost države ter sodelovati v sistemu kolektivne obrambe. Glede na navedeno je nerelevantna navedba predlagatelja, ki ocenjuje varnostne razmere in ogroženost države v današnjem okolju, da Republika Slovenija trenutno ni vojaško ogrožena.

V zvezi z očitki predlagatelja o netransparentnosti nakupa boxer in sumljivi rasti cene vlada najprej pojasnjuje, da je opremljanje slovenske vojske s temi vozili kot temeljno platformo za izgradnjo srednje bataljonske bojne skupine slovenske vojsko načrtovano v vseh dolgoročnih in srednjeročnih razvojno-usmerjevalnih in načrtovalnih dokumentih na področju obrambe, ki jo je sprejela vlada oziroma Državni zbor skladno z vsemi predpisi in postopki. Glede sumljive navedbe rasti cen projekta pa je potrebno pojasniti, da predstavljene vrednosti, ki jih predlagatelj navaja v pobudi, niso primerljive, saj se nanašajo na različno število vozil, različno blago oziroma storitve, ki jih posamezna vrednost vključuje, vrednosti z DDV-jem oziroma brez DDV-ja in tako naprej in tako naprej. Kot je bilo že pojasnjeno, iz investicijskega programa izhaja, da je ocenjena vrednost 412 milijonov evrov. Ocenjena vrednost poleg nakupa 53 vozil vključuje tudi stroške vezane na usposabljanje, vzdrževanje, dokumentacijo, integracijo sistema, testiranje, vrednotenje in prevzeme, simulatorje, rezervne dele, strelivo ter povračilo razvojnih stroškov in upravljanje projekta. Povprečna srednja vrednost nakupa 53 vozil 8x8 v investicijskem programu iz leta 2020 znaša 5,7 milijonov evrov z DDV-jem. Podatki iz izdelane investicijske dokumentacije, ki temeljijo na predhodni analizi trga in transparentnem prikazu posameznih stroškov projekta, so v tej fazi projekta edini relevantni za podajanje ocenjene vrednosti projekta. Glede na to, da bo ministrstvo kupilo 45 vozil, kar je manj kot je predvideno v investicijski dokumentaciji, pa bo predvidoma tudi znesek posledično nižji kot pa je predviden v investicijskem programu. Ponovno poudarjam, da bo končna vrednost posameznih vozil znana šele po usklajevanju z OCCAR in drugimi državami ter da so zneski, ki jih v pobudi navaja predlagatelj, zavajajoči.

Spoštovana predsednica, naj zaključim. Vlada predloga za razpis posvetovalnega referenduma tako iz procesnih razlogov, predvsem pa iz vsebinskih razlogov ne podpira, saj meni, prvič, da je referendumsko vprašanje oblikovano nejasno in zavajajoče, in drugič, namen referenduma pa je v jasnem nasprotju z nacionalnimi obrambnimi interesi ter prav tako z mednarodnimi sprejetimi obveznostmi Republike Slovenije. Prav tako je v nasprotju z temeljnimi strateškimi dokumenti Republike Slovenije na področju obrambe in varnosti. referendum bi lahko zelo negativno vplival na izgradnjo potrebnih zmogljivosti slovenske vojske za odpravljanje nezadostnega stanja ugotovljenega ob ponavljajočih ocenjevanjih njene pripravljenosti.

Najlepša hvala.

Monika Gregorčič

Hvala lepa.

Smo še v uvodnih predstavitvah, zato sedaj besedo dobi še predstavnica Zakonodajno-pravne službe gospa Nataša Voršič.

Izvolite.

Nataša Voršič

Hvala lepa za besedo, gospa predsednica. Lep pozdrav vsem.

Zakonodajno-pravna služba je predlogu za razpis posvetovalnega referenduma pripravila pisno mnenje. Enako kot v drugih primerih posvetovalnih referendumov je v tem mnenju ugotovila, da se posvetovalni referendum razpiše o vprašanjih iz pristojnosti Državnega zbora, ki so širšega pomena za državljane, da je posvetovalni referendum lahko predhoden, preden Dražvni zbor končno odloči o posameznem vprašanju in da mnenje volivcev na referendumu Državnega zbora pravno ne zavezuje.

Zakonodajno-pravna služba je ugotovila tudi, da je predlog za razpis posvetovalnega referenduma, ki ga obravnava odbor na tej seji, formalno pravilen. Opozorila pa je, da mora biti vprašanje, ki je predmet referenduma, jasno. Nejasno izraženo vprašanje oziroma nejasen del vprašanja je v nasprotju z načelom pravne države in tudi s samim bistvom referenduma kot oblike neposrednega odločanja državljanov. Zakonodajno-pravna služba je zato opozorila, da mora biti referendumsko vprašanje v obravnavanem predlogu za razpis referenduma jasno in, kar je pomembno, se mora nanašati na vsebino predloga zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju.

Hvala.

Monika Gregorčič

Hvala lepa.

Sedaj odpiram razpravo članic in članov odbora. Kot prvi je prijavljen gospod Branko Grims, drugi gospod Primož Siter. Najprej pa je za besedo zaprosil predlagatelj gospod Kordiš.

Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoča.

Kot predlagatelj sem se prijavil k besedi zato, da dodatno obrazložim našo pobudo, zakaj je potrebno orožarske nabave, natančneje v konkretni situaciji nakup oklepnikov zaustaviti. Pa da se tudi odzovem na argumentacijo, ki jo je nanizal predstavnik Ministrstva za obrambo zato, ker zelo preprosto in zelo hitro lahko ugotovimo, da ne pije vode.

Začel bom verjetno z največjo slabo šalo, s katero je gospod državni sekretar postregel, in sicer da je številka 412 milijonov evrov ocena in da bo končni znesek nižji. Gospe in gospodje, kdaj pa smo še kakšo stvar v tej državi kupili po nižji ceni kot je bilo to v originalu predvideno? Povejte mi en primer. Ali še bolje, povejte mi en primer iz področja obrambe, kjer smo nekaj dobili za manj denarja kot je bilo to v originalu predvideno. Tega primera ne boste našli zato, ker so bili prav vsi večji nakupi orožja izpeljani v ravno obratni smeri. Afera Patria je verjetno najbolj razvpita, zagotovo pa ni osamljena. Prenova havbic oziroma nakup tistih izraelskih havbic je en tak primer, drugi primer je prenova tankov T-55 v M-55S, ki že zdaj sedijo nerabljeni v hangarju. In praktično ni večjega nakupa, ne, nič praktično, ni večjega nakupa v zgodovini te države v zadnjih 30-ih letih iz področja obrambe, iz področja orožja, kjer bi šle stvari tako kot morajo iti. Kar še podčrtuje dejstvo, da so ravno orožarski nakupi tisti, kjer se režejo največje provizije, kjer je največ mutnih poslov in kjer se največ dodatnih stroškov obeša državljankam in državljanom. Celo če bi bil nakup oklepnikov izpeljan od začetka do konca popolnoma transparentno, če bi šlo vse prav, to še vedno pomeni, da se pogovarjamo o več sto milijonih evrov, ki gredo tujim vojaško-industrijskom kompleksom namesto potrebam, ki jih imajo ljudje v tej državi tukaj in zdaj, kot je to recimo dejstvo, da jih ogroža stanovanjska kriza, da smo zdravstveno ogroženi, ker je zdravstveni sistem že 30 let podhranjen, da je glavni izziv 21. stoletja, tj. podnebni zlom, še na vidiku in zaenkrat nič ne kaže, da bi se Slovenija na to pripravljala, kaj šele da bi ga poskušala zaustaviti, in tako naprej in tako naprej. Sredstva za vse te prednostne družbene projekte bodo izgubljena, v kolikor denar vržemo v orožje, ki ga sploh ne potrebujemo. Tudi če to naredimo popolnoma koretno, transparentno in ne vem kaj še vse -v kar pa niti slučajno ne verjamem, ker nimam enega dobrega primera, kako bi se v tej državi to izvajalo pri nakupih orožja. Praktično vsi primeri, ki so, govorijo pa ravno obratno. In še posebej se to dogaja pod desnimi vladami od afere Patria naprej.

Gospod državni sekretar je nasprotovanje referendumu, da naj se ljudje izrečejo o nakupu oklepnikov, uvodoma zavrnil s tem, da pravnoformalno ni čisto okej zaradi tega, ker sam sporazum z OCCAR-jem, preko katerega naj bi oklepnike kupovali, ne prinaša finančnih posledic za državo neposredno in da bodo te nastale šele s sledečimi izvedbenimi dokumenti. Večjega sprenevedanja verjetno še nisem slišal, in slišal sem ga veliko v teh dveh mandatih, odkar delujem kot poslanec v Državnem zboru. Ja, zakaj pa pristopamo k organizaciji OCCAR? Da bomo rožice sadili? Za povezovanje na zdravstvnem področju, karkoli takega? Ne. Pač vsi vemo, da k organizaciji OCCAR pristopamo zato, da bomo kupili oklepnike 8x8, pika konec. Vse ostalo je sprenevedanje in milo rečeno zavajanje.

Druga stvar, ki nam jo je očital gospod državni sekretar je, da zavajamo glede stroška za posamezno vozilo oziroma koliko vozil kupujemo in da se kupuje za 412 milijonov evrov 53 vozil in ne 45 kot smo to dejali. Ampak v resnici je slika naslednja. Še novembra, ko se je obravnaval zakon o ratifikaciji sporazuma z OCCAR-jem, smo mi v Levici kot glavni nasprotniki tega sporazuma izpostavljali, da se kupuje 53 oklepnikov za 412 milijonov evrov. Potem je bil pa minister Tonin tisti, ki nas je sam popravil takrat, torej dva meseca nazaj, da kupujemo samo 45 oklepnikov in zakaj zdaj Levica napihuje številko, da jih kupujemo 53. V vsakem primeru pa cena ostaja enaka, tj. 412 milijonov evrov. Toliko stroška je za to rezerviranega in tak je vnos napisan tudi v tistem posebnem Toninovemu zakonu za 780 milijonov evrov za orožje. In ker nas je minister Tonin sam osebno novembra popravil, da se kupuje samo 45 vozil, smo nekako sklepali, da bo za 45 vozil namenjenih 412 milijonov evrov, kolikor je tudi zacahnanega v proračunskem razvojnem programu do leta 2026. Očitek, da torej mi v Levici zavajamo s tem, ko pravimo, da se bo kupovalo 45 vozil za 412 milijonov evrov pa se jih bo v resnici kupovalo 53, kratko malo ne pije vode. Mislim, če kdo zavaja, so to žongliranja, ki prihajajo iz Ministrstva za obrambo in enkrat govorijo o 45 oklepnikih, drugič o 53 oklepnikih. In po tem, kar sem ravnokar izpostavil, se lahko vprašamo ali nam z današnjim očitkom, kako smo nekorektni v številkah, v resnici sporočate, naj ministru Toninu ne verjamemo. Ministru, ki nas je dva meseca nazaj popravil, da je oklepnikov 45 in ne 53. Mislim, da je implicirano v tem vašem argumentu v nasprotovanju našem referendumu o orožju, koliko kredibilnosti to ministrstvo in njegovi posli v resnici nosijo. Sicer pa vemo, s kom imamo opravka – z ministrom Toninom, ki je že na začetku mandata izgubil tovornjak mask pa jih še danes ni našel. Nadaljeval je s tem, da je ljudem prepovedal referendum o 780 milijonih za oroje, se potem proslavil s slikanjem v vlogi vojačka Tonina ves oblaten in srečen, ko se je na vozilih preganjal na okoli, no in še njegova zadnja politična drža in statement, ki je prišla v to državo, je, kako se je pustil potrepljati po glavi našim ameriškim prijateljem v navednicah …

Monika Gregorčič

Gospod Kordiš, lepo prosim, malce več spoštljivosti v vašem izvajanju, prosim.

Mislim, kjer manjka spoštljivosti, je odnos do proračunskega denarjam, ki je namenjen državljankam in državljanom. S katerim minister Tonin rokuje tako, da se gre v ameriško bazo v Avianu voziti naokrog z ameriškim lovskim letalom …