Vse člane in članice odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam!

Začenjam 1. redno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Obveščam vas, da je zadržana in se seje ne more udeležiti članica odbora, gospa Iva Dimic. Na seji kot nadomestni član sodeluje Lenart Žavbi, ki nadomešča poslanko Jožico Derganc.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen vrstni red, kot ste ga sprejeli s sklicem.

Imamo dnevni red, in sicer eno točko: Uvedba dodatnih gibalnih dejavnosti in projektov zdravega življenjskega sloga.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – UVEDBA DODATNIH GIBALNIH DEJAVNOSTI IN PROJEKTOV ZDRAVEGA ŽIVLJENJSKEGA SLOGA.

Gradivo je objavljeno v sistemu UDIS, del gradiva pa tudi na spletnih straneh Državnega zbora, s sklicem.

K točki dnevnega reda so vabljeni Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvo za zdravje, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Zavod za šolstvo in šport, SLOfit, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport ter Olimpijski komite Slovenije.

Vidim, da ste se kar lepo udeležili, vas še enkrat posebej vse prav lepo pozdravljam!

Zdaj bi pa na uvodu na kratko pojasnila razlog za sklic te seje odbora. Razlog za sklic je pereča problematika zaradi pomanjkanja gibalnih dejavnosti otrok v šoli. Pobudnik sklica današnje seje je pravzaprav kolega poslanec Robert Janev, zato bom besedo kar predala njemu, da predstavi na kratko omenjeno problematiko.

Izvoli, kolega Robi.

Hvala za besedo, predsednica.

Spoštovani vabljeni, kolegice in kolegi!

Zadnji dve leti so največjo kolateralno škodo z ukrepi utrpeli v bistvu tisti, zaradi katerih smo po navadi vedno polna usta imeli, da so naše bogastvo. Pa so res? Dvomim v to, glede na to, na kakšen način smo jih tretirali, v za njih statistično skorajda nepomembni zadevi. Odtujili smo jih socializacije, odtujili smo jih šolanja, druženja, gibanja. V bistvu smo jih okradli otroštva, tistega, ki smo vsi mi bili deležni. Zakaj že? Zato, da smo zaščitili najranljivejše. In s tem povzročili škodo, nekaterim žal tudi nepopravljivo, ki skorajda s to epidemijo niso imeli nič.

Pa ne samo to, dovolili smo si tudi to, da smo na njih prevalili krivdo za morebitno smrt njihovih staršev oziroma starih staršev, češ, oni so bili glavni prenašalci virusa. S tem, ko smo jim vse to odvzeli, smo jih ustavili tudi v razvoju. Gibanje je eden najpomembnejših gradnikov razvoja. Gibanje je v bistvu življenje in brez njega ni nič. Pa, da ne boste mislili, da je zgodba vezana zgolj in samo na zadnji dve leti. De facto se gibalni deficiti kažejo dlje časa, ampak svojo kulminacijo so dosegli v bistvu z epidemijo v zadnjih dveh letih, predvsem pa z ukrepi, ki so bili v največji meri nesorazmerni do njih in nekorektni.

Seveda, jaz upam, da je vse nas to nekaj naučilo in da bomo v prihodnje dejansko in ta prihodnje se začne že danes lahko, dali težo njihovi prihodnosti in jim jasno dali vedet, da nam je mar za njihovo prihodnost, ker njihova prihodnost je tudi naša prihodnost, zato se mi zdi pomembno, da se z ukrepi začne čim prej. Seveda kot zakonodajno telo ne moremo izvajati izvršilne oblasti lahko pa predlagamo, zato bomo danes tudi s strani strokovnjakov slišali to, kar je primerno in na kakšen način lahko zadeve peljemo naprej v smeri tega, da v naj možnem krajšem času odpravimo posledice in poskušamo v čim krajšem času normalizirati stvari seveda za to bo potreben čas. Danes se bomo pogovarjali o ukrepih, ki bodo začasni in danes se bomo pogovarjali o ukrepih tudi tistih, ki bodo sistemski in bodo daljnoročno vplivali na gibalne sposobnosti naših otrok. Za enkrat bi tukaj končal.

Hvala.

Hvala lepa.

Sedaj bi pa najprej dala besedo predstavniku SLOfita Univerze v Ljubljani s Fakultete za šport gospodu Gregorju Starcu.

Izvolite.

Hvala lepa. Hvale lepa tudi za povabilo, da lahko to predstavim članom tudi v živo.

Ja, zadnja 3 leta so pravzaprav zelo velik izziv za šolski sistem za otroke in starše, ampak kot je bilo že omenjeno težava z gibalnim razvojem ni nova smo jo pa v Sloveniji zelo dobro reševali. Tukaj, če pogledate ta graf vidite, da tole gibalno učinkovitost otrok v Sloveniji pred in po pandemiji in vidimo, da tam v 90. letih nekje od 94. leta naprej, ko so v naše domove začeli prihajati računalniki, ko so naša gospodinjstva dobila internet takrat se je stvar začela postavljati na glavo in je začela gibalna učinkovitost otrok padati. Na srečo smo v letu 2010, 2011 uvedli »Zdrav življenjski slog«, ki je bil bolj srečno naključje kot kakšna zelo domišljena politična akcija, ampak stvar je delovala, ker vidimo tukaj, da po tem obdobju se je začela gibalna učinkovitost otrok izboljševati. Izjemno so se začele izboljševati gibalna učinkovitost deklet, ki so bile v letu 2018 na najvišjem nivoju bistveno bolj gibalno učinkovite kot njihove mame, kar je bil unikum dejansko v svetu in tudi Slovenije je edina država, ki je to uspela narediti do sedaj in vemo kako to narediti pravzaprav. Tukaj se je pa, potem zgodil seveda covid. Ukrepi tukaj z rdečo označeno sta tisti dve leti, ko so bile šole tudi zaprte 2 ali več mesecev in takrat otroci niso imeli športne vzgoje v šoli v prvem valu tudi niso mogli na treninge v klube in društva in to je pomenilo za otroke zelo velik manko gibalne dejavnosti. Tudi tisto gibalno dejavnost, ki so jo imeli doma je bila na bistveno nižjem nivoju glede intenzivnosti kot pa je bila prej na treningu ali v šoli, zaradi česar so otroci pravzaprav nazadovali. Zadnje šolsko leto označeno z rumeno zadnji stolpec je pa bilo bolj normalno, ni bilo zapiranja šol, bile so karantene, ampak vedeli smo, da bo prišlo do odboja nekaterih otrok se pravi, da se nekateri otroci bodo postavili nazaj ali pa vsaj delno tako, da vidimo, da so dekleta pridobila nazaj približno tretjino tistega, kar so izgubile prej v dveh letih, fantje so prišli na polovico, ampak to je zelo verjetno tisti novi spodnji plato, ki bo ostal, če se stvari ne bodo spremenile to pomeni 10 odstoten upad gibalne učinkovitosti otrok to je gromozanska števila za nazaj, ker prej je v tem obdobju, če smo imeli upade za odstotek, pol odstotka so že rdeče luči gorele pri nas sedaj smo imeli pa 10 odstotkov smo nižje kot pa smo bili leta 2019. Vmes seveda med zaprtjem šol pa je bilo stanje še bistveno hujše. S tem je šla z roko v roki tudi debelost. Tudi tukaj vidimo ta izjemen skok po javnosti debelosti v covidnem obdobju in rahel pad. Se pravi dekleta so danes približno tam, kjer so bile prvi val epidemije, fantje so se malo bolj popravili, ampak pri njih je bil problem ta, ker je med covidom prišlo do strašansko velikega porasta več kot 30 odstotnega porasta v javnosti debelosti pri fantih, kar je izjemna številka.

No, tule bi vam pa pokazal še delež otrok, ki so gibalno neučinkoviti. To pomeni, da so med 10 % najnižje gibalno učinkovitih otrok od leta 1989 do 2022, in tudi tu vidimo, da se je po letu 2011, ko je bil uveden zdrav življenjski slog, na primer, delež gibalno neučinkovitih deklet hitro zmanjševal in močno zmanjševal, pri fantih tudi rahlo. Se pravi, smo tudi tu imeli pozitivne trende, zmanjševal se je delež otrok, ki so gibalno neučinkoviti. Med covidom je pa seveda ta številka izjemno poskočila in tudi danes smo v bistvu 32 % višje, kot smo bili leta 2019 s temi otroki, in imamo kar precejšen delež otrok danes, ki so gibalno neučinkoviti. Zakaj to tako poudarjam, zaradi tega, ker večinoma se fokusiramo na debelost, veliko se govori o tem, da je tu težava. Ampak tu imamo bistveno večji delež otrok, ki so pa tudi gibalno neučinkoviti. To pomeni, da so tu zajeti otroci, ki imajo težave z debelostjo, hkrati pa cel kup otrok, ki nimajo težav z debelostjo, ampak imajo tako nizko mišično maso, nimajo veliko maščobne mase, da jih nihče ne opazi. To je siva cona, to so zelo rizični otroci, ki bodo zrasli v zelo rizične odrasle, kar se tiče obolevnosti z raznimi kroničnimi obolenji, in jih dejansko tudi zdravstveni sistem lahko pogosto spregleda, ker na prvo oko, ko otroka vidiš, ne vidiš, da je kaj narobe z njim. Na otroka, ki ima debelost, so že takoj tudi zdravniki pozorni na morebitno težavo.

No, kaj smo se mi naučili med pandemijo. Naučili smo se to, da so ukrepi prizadeli več otrok kot sam virus. Da so otroci postali nova ranljiva skupina, ki je bistveno bolj ranljiva kot prej. Da učenje in vadba na daljavo nista uspela nadomestiti poučevanja in vadbe v živo. Mi smo naredili v vmesnem času raziskavo na desetih evropskih državah, kjer smo proučevali, koliko otrok se je sploh udeleževalo vadbe na daljavo, ur športne vzgoje na daljavo, in Slovenija je zmagala. Prvi smo bili. 40 % otrok se je redno udeleževalo ur športne vzgoje, na primer, kar je dejansko zelo slabo, pri športni vzgoji v šoli je to 100 %. Drugi so bili Nemci, ampak samo pri najmlajši starostni skupini. Kar pomeni, da nam je 60 % otrok v tem času dejansko ušlo iz sistema, kar se tiče gibalnega razvoja. Intenzivnost telesne dejavnosti doma med pandemijo je bila bistveno nižja, kot pa je v šoli ali pa v klubu. Se pravi, otroci so delali stvari sami, niso imeli družbe, motivacija je v takem primeru seveda tudi primerno nizka. Starši nikoli v zgodovini niso bili tisti, ki so jim bili otroci partner pri športu; za otroke je dolgočasno iti s staršem kamorkoli ali pa početi kakšne stvari, mogoče majhni otroci, ampak nek sedem-, osemletnik že reče mamici, z mano ne moreš, oči, ti z mano ne moreš kaj početi, si preslab. No, in namesto učenja na daljavo, na katerega smo se osredotočili, bi bilo takrat zelo koristno, da bi se osredotočali na učenje v naravi, v odprtih prostorih, tudi v slabem vremenu. Se pravi, da bi šole vseeno pustili odprte, pa veš učnega procesa spravili na prosto, kar je seveda mogoče.

Tako si za prihodnost želimo, da bi se čim bolj izognili zapiranju šol. Svetovna zdravstvena organizacija je ves čas opozarjala, šola mora biti zadnja, ki se zapre, in prva, ki se odpre. Pri nas ni bilo tako; kakorkoli obrnemo stvari, pri nas ni bilo tako. Vemo, da po covidu, po tej pandemiji, ki še vedno traja pravzaprav, ne bomo mogli delati tako kot prej, ampak z višjim tempom, če bomo hoteli kaj popraviti. In ne bomo mogli začeti, kjer smo končali, ampak bomo morali narediti kak korak nazaj. In prva kratkoročna prehodna rešitev je mogoče ponovna uvedba intervencije zdravega življenjskega sloga, kar tudi mi predlagamo. Zdrav življenjski slog je potekal od leta 2010/2011 do leta 2017/2018. Tule vidite nekaj osnovnih podatkov. Zanimiv je mogoče letni strošek na otroka, ta se je gibal med 60 in 80 evri na leto za otroka. Kar pomeni, ko pogledamo s starši, kajne, rečemo, aha, toliko je država dala za otroka, ki je bil vključen, to pa ni tako velik denar. In tudi meni se ne zdi tako velik denar, glede na to, da so zdajle pred kratkim otroci in mladostniki lahko unovčevali bone za 150 evrov in si kupovali slušalke v Big Bangu, čemur sem bil tudi sam priča in mi ni bilo vseeno, ko sem videl, za kaj gre denar, za kaj pa denarja mogoče ni. Tule sta dva stolpca označena z rdečo. Zakaj? Leta 2015/2016 je bilo moteno financiranje zdravega življenjskega sloga: Iztekla se je ena finančna perspektiva in v vmesnem obdobju šole niso dobile denarja za izvajanje. To je pomenilo, da je veliko vadbenih skupin v šoli razpadlo in otroci enostavno niso imeli teh dodatnih ur. Leto 2017/2018 je bilo pa precej žalostno za učitelje, ki so delali na tem projektu, saj so v začetku leta že izvedeli, da se projekt ne bo nadaljeval, ker država ni uspela zagotoviti sredstev za nadaljevanje. In normalno, če na začetku to poveš človeku, si je verjetno veliko izmed njih mislilo, zakaj bi se pa potem matral, in je motivacija tudi pri učiteljih verjetno padla. Zakaj to govorim, zaradi tega, ker se je to takoj odrazilo na gibalni učinkovitosti otrok. Tole obdobje, ko je zdrav življenjski slog potekal, vidimo, da smo vseskozi bili priče pozitivnim trendom, razen v tem šolskem letu 2015/2016, ko so videli, da se je stvar ustavila, in potem v zadnjem letu 2017/2018. Takoj, ko se je zdrav življenjski slog zaključil, je začela gibalna učinkovitost otrok padati. Tudi če ne bi bilo covida in če ne bi bilo zdravega življenjskega sloga, bi bili danes na nižji ravni, kot smo bili leta 2018. Ampak vmes se je pa zgodil covid, ki je pa stvar potisnil na totalno dno vseh časov.

Tako se je v osmih letih intervencije telesna zmogljivost na ravni celotne populacije zvišala kar za 8 %, s čimer smo bili precej zadovoljni, ampak potem smo videli, ko je začela med covidom padati za 15 % že v dveh mesecih, smo videli, da je teh 8 % že zdavnaj potonilo nekam daleč. Tako tu vidimo, kako pomembno je, da je konstanten vir financiranja, da so sistemi stabilni, potem delujejo. Takoj, ko je negotovost, takoj, ko se kaj spremeni, se to takoj odrazi na kakovosti dela, na količini dela in na razvoju otrok.

Če rečemo stranski učinki, zdrav življenjski slog se ni fokusiral na debelost otrok, bil je usmerjen v izboljševanje gibalne učinkovitosti, na povečevanje telesne dejavnosti, ampak stranski produkt je bil pa tudi zmanjševanje debelosti. In to je bil do zdaj – to smo naredili analizo znotraj projekta Stop, Horizont 2020, s kolegi iz različnih evropskih držav. Zelo natančna analiza je pokazala, da je to ena najbolj uspešnih intervencij na svetu kadarkoli, kar se tiče zmanjševanja debelosti. Pokazalo se je, da v prvem letu, ko so otroci sodelovali, ni bilo skoraj še nobenega učinka, zelo rahel učinek upada debelosti. V drugem letu se je že pokazalo, da tisti oranžni – oranžni stolpci so tisti, ki so sodelovali, otroci, modri pa tisti, ki niso sodelovali v zdravem življenjskem slogu -, se je videlo, da po drugem letu, okej, imamo že 2 % tistih otrok, ki so imeli prej težavo z debelostjo, in je potem niso več imeli. Ampak resnični učinki se začnejo pa od tretjega leta naprej. Mi smo pet let sledili temu s to kohorto, ki je tule prikazana, in pri petih letih smo že videli pri fantih, na primer, 15,3 % preobrnjenih debelosti se zgodi. Se pravi, otrok, ki je prej imel debelost, je zdaj ni več imel. Tako smo videli, da stvar deluje.

Kaj je šlo narobe? Kot sem že prej omenil, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport takrat ni uspelo zagotoviti nacionalnega financiranja za nadaljevanje. Evropska perspektiva je tudi gasnila. Seveda, meni je žal, da take stvari poskušamo financirati samo z evropskim denarjem. Mislim, da si naši otroci zaslužijo imeti nacionalno financiranje, ne samo, da oportunistično lovimo evropska sredstva, ampak da je to nek kontinuum, ki je stalen. Ko smo začeli z zdravim življenjskim slogom, je bil tudi prvi dogovor, da če bo stvar delovala, bomo začeli delati na uvedbi petih ur športne vzgoje v kurikulum. Seveda se potem to ni zgodilo, namesto tega je država začela s pilotnim projektom Rab, ki pa z vidika gibalnega razvoja otrok ni dal učinkov, nobenih učinkov oziroma negativne učinke ima. Se pravi, tega pouka povsod niso več potem poučevali športni pedagogi, ampak so ravnatelji lahko na predmet oziroma na ta program dali tudi druge učitelje, učitelje kemije, jezikov, kogarkoli, ki so vodili šport. Skupine so se povečale, se pravi, kar naenkrat je lahko bilo 40 otrok v skupini, prej so se morali držati normativov. In to je seveda zelo poslabšalo vse skupaj in imelo negativne učinke na razvoj otrok.

Kaj pa pomeni povečanje telesne dejavnosti v šoli na splošno za učno uspešnost. Jaz nisem tu samo v vlogi tega, ki spodbuja trud, da bi se povečala telesna dejavnost sama zase, ampak zato, ker so zaradi tega lahko otroci tudi akademsko bolj uspešni, učno bolj uspešni. Tole je en zelo dober primer precej natančne in dobro izvedene študije na Švedskem, kjer so dve skupini otrok primerjali z nacionalnim preverjanjem znanja. In sicer, eni skupini otrok – tista, ki je z modro označena – so vzeli en del švedskega jezika, en del matematike in en del angleščine in so te ure namenili dodatnima dvema urama športa v šoli. Tisti, ki so pa rdeče označeni, so imeli pa običajni dve uri športa na teden in ostale predmete v svojem obsegu, kakor je v kurikulumu. No, po nacionalnem preverjanju se je pokazalo, da tisti otroci, ki so imeli dodatne ure športa in manj ostalih predmetov, so napredovali: njihova uspešnost pri švedščini je šla z 91 na 95 %, pri matematiki s 86 na 94 %, pri angleščini z 89 na 93 %. Medtem ko so tisti, ki so imeli enako število ur predmeta kot prej pa manj ur športa, so pa nazadovali v svojem znanju, ki so ga pokazali na nacionalnem preverjanju znanja. No, v Sloveniji smo tudi seveda preverjali, in velikokrat preverjamo, ker se šole obračajo na nas, da preverjajo, kako pri njih funkcionirajo otroci, ki so gibalno bolj učinkoviti, in tisti, ki so manj. Tule je primer ene šole, kjer smo tudi objavili študijo, kjer se je pokazalo, da imajo tisti otroci, ki so visoko gibalno učinkoviti, za oceno ali več boljše ocene pri matematiki in splošne ocene kot pa tisti, ki so nizko gibalno učinkoviti. Ko smo to počeli tudi z zlatimi maturanti, se je jasno videlo, da zlate maturantke so gibalno gledano na nivoju vrhunskih športnic športnega razreda Gimnazije Šiška, in to je povprečje, ne tiste najboljše zlate maturantke. Kar pomeni, da ti otroci, ti mladostniki res vejo, kako se učiti, kaj je treba narediti takrat, ko ne gre več v glavo – vstati in se iti ukvarjati s športom.

Kaj trenuten upad telesne zmogljivosti populacije pomeni za gospodarstvo. Tole je samo en delček tega, kaj se bo zgodilo. Neto dodana vrednost na zaposlenega v Sloveniji je za leto 2022 53 tisoč 57 evrov. Otroci so izgubili 10 %, na primer, gibalne učinkovitosti. Če je ne bodo dobili nazaj, to pomeni, da ne bo več v prihodnosti ta delavec prinesel 53 tisoč evrov dodane vrednosti, ampak samo 47 tisoč 700. To pomeni, če bomo zdaj vzeli te otroke, ki bodo na trgu delovne sile v roku 15 let, to pomeni 1,17 milijarde letne izgube vsako delovno leto te populacije. Se pravi, v 40 letih delovne dobe govorimo o 50 milijardah manka. To samo zato govorim, da vam povem, kakšne izgube bodo, če ne bomo danes malo vložili v otroke. Majhen vložek danes bo prinesel zelo veliko v prihodnosti.

Nazadnje bi omenil še to, da začenjamo oziroma smo že letos dobro začeli s spremljavo, vseživljenjsko spremljavo telesnega in gibalnega razvoja. Se pravi, SLOfit je danes namenjen tudi odrasli populaciji, ki lahko pride preveriti svoje gibalne sposobnosti. In želimo si, da bo ta sistem pomagal tudi politikam, da bomo s tem sistemom lahko spremljali učinke politik in intervencij na razvoj otrok na nacionalni in lokalni ravni, tudi na razvoj odraslih. Tu zelo računamo na sodelovanje z NIJZ in Ministrstvom za zdravje, ki jih gotovo ta stvar tudi zanima. In ti izsledki so lahko podlaga za izdelavo učinkovitih ciljanih politik na področju izobraževanja, športa, zdravja, sociale. Hkrati pa tudi mi predlagamo, da se začne pojmovati gibalna učinkovitost in telesna zmogljivost kot ena izmed stvari, ki je pogoj varstva pri delu. Se pravi, ljudje, ki ne dosegajo osnovnega nivoja, so tudi na delovnem mestu lahko sebi in drugim nevarni. In je to stvar, o kateri bomo v prihodnosti verjetno morali razmišljati. Na tem mestu bi mogoče samo še en apel dal, kar se tiče samega sistema SLOfit. Mi delamo stvari za šole že več kot 40 let. Vsako leto se moramo na novo prijaviti na razpise oziroma na novo dobimo, so javna naročila, na katera se moramo prijaviti, da dobimo tista borna sredstva, to je 0,13 evra, se pravi, 13 centov na otroka na leto, da obdelamo te podatke. Če ne drugega, bi si želeli vsaj, da bi se stvar sistemsko uredila in da mi ne bi vsako leto trepetali, ali smo naredili prevelik minus fakulteti s tem, ko smo za šole in starše brezplačno te podatke obdelali.

Hvala lepa za vašo pozornost.

Hvala lepa tudi vam za izčrpno predstavitev.

Zdaj pa bi dala besedo predstavniku Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, državnemu sekretarju dr. Darju Feldi.

Hvala lepa.

Torej, vsekakor, na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport seveda spremljamo te podatke, ki so splošno znani. Tudi v našem interesu je, seveda, da zagotavljamo ustrezno gibalno aktivnost otrok, ki so vključeni v šole. Ta uvedba poskusa, ki je bil že omenjen, torej poskus razširjenega programa je začel nekako po zaključku tega projekta Zdrav življenjski slog. Vanj je bilo vključenih 145 šol in dodatno zagotovljenih milijon 850 tisoč evrov. V letu 2020/2021 je bil pa ta seveda še podaljšan. Seveda v ta projekt Zdrav življenjski slog je bilo prostovoljno vključenih nekaj več kot tretjina osnovnih šol v Sloveniji. Vse šole, ki so izvajale ta projekt so potem imele tudi možnost vključitve v ta poskus razširjenega programa s tem, da tudi učitelji oziroma delavci, ki so bili vključeni v ta prejšnji projekt so imeli možnost tudi, da se vključijo v šolo, v šolski sistem, so tukaj, jasno, samo tisti, ki so imeli pogoje za to. Skratka, recimo, tam je bilo tudi mnogo ljudi vključenih iz društev, recimo trenerji na primer in podobno. Seveda take ne moremo vzeti v šolski sistem, ker morajo imeti ustrezno pedagoško andragoško izobrazbo, ampak, torej kot rečeno, vsi tisti, ki so bili vključeni, ki so imeli te pogoje so dejansko šli v sistem šole. Šola je bila soumeščena v sistem plač in tako naprej.

Obseg števila ur, seveda, v razširjenem programu se je s tem povečal v povprečju za število ur, ki so v času izvajanja projekta pripadala šolam. To nekako se je to držalo to isti povečanje gibanja, nekako v tedenski ali pa na splošno celi ravni. Če nekako približno povemo kaj to pomeni. To je v povprečju bilo 8 ur na teden na šolo, kar pomeni tisoč 160 ur opravljenih oziroma če bi gledali nekako 22 urni učni obveznosti učitelja bi to pomenilo 52 učiteljev za področje gibanja ali pa športne vzgoje. Mi se zavedamo, da je to problem, torej ne da se kar uvesti v šole nekako obvezno ta predmet zaradi tega, ker potem postane tudi kadrovski problem. Tudi tukaj bi morali imeti toliko in toliko učiteljev, ki bi imeli pogoje za to, da se nekako vključijo v šole in da pač izvajajo te ure športne vzgoje, ki bi bile nekako dodane zraven v kakršnemkoli obsegu, torej jaz dvomim, da bi lahko to dali v kurikulum. Ker kurikulum je vendarle nekako neka zaključna celota. Morda se bo dalo kaj napraviti tudi sedaj ko bomo šli v prenovo. Težko je reči, sedaj šele se bo začela sestajati ta skupina, ki naj bi preverila kako bi se dal kurikulum osnovne in tudi drugih šol, tudi naprej srednjih šol spremeniti v neke okvire, za katere menimo, da bi bili boljši. Res je, da se da tudi gibanje uvesti v posamezne predmete. Mi vemo tudi konkretno iz pedagoške fakultete na primer v Kopru ali v Ljubljani, Mariboru je verjetno enako. Tukaj imajo mnogi bodoči učitelji primere, ko izvajajo neposredno pri svojem pouku tudi nekaj malega gibalnih aktivnosti. In s tem se izkaže določen napredek je v tem. Skratka, učenci so nekoliko tudi malo bolj motivirani, recimo, če bi bilo tega, zaradi tega tudi lažje sprejemajo te novosti, ki jih slišijo pri pouki, bolje memorirajo, bolje znajo uporabljati, recimo, kasneje če pride še enkrat do teh stvari, ki jih srečajo pri pouku. In to je tudi naš namen, pravzaprav. Tudi mi želimo, ne da bi učenci samo se nekaj naučili na pamet in potem to pozabili, ampak da bi, recimo, v neki aktivnosti, morda pri nižjih razredih gre preprosto ta kakšne take motivacijske igrice, s katerim malo zmotijo pouk, pa potem nadaljujejo spet s tistim poukom, ki je dejansko na razpolago, to o čem pač delajo. V višjih razredih je pa seveda problem, da morajo znotraj pouka najti neke primerne aktivnosti s katerimi združujejo gibanje in pa recimo tisto tematiko, ki se trenutno dela pri posameznem predmetu.

Sedaj stvar kar se tiče za naprej, seveda, naš namen je, da bi vse šole v to vključili. Kot rečeno, tukaj bomo šole povabili, da se priključijo k temu programu. Ampak ene šole verjetno imajo to možnost, torej imajo ljudi, imajo na razpolago, ali pa ko dobijo, recimo, ustrezne kadre, nekatere pa morda ne takoj. V bistvu ne moremo reči, da bo to takoj lahko urejeno vse, ampak nekako dolgoročno pa si prizadevamo, da to bo. Vemo pa, to splošno vemo, da imamo težave s kadri v šolah, zadnja leta kar precej primanjkuje ne samo na športnem področju ampak nasploh tudi pri mnogih drugih področjih. In tukaj je en tak, bi rekel, kar velik izziv na strani ministrstva, da nekako poskrbimo na nek način kako, morda s štipendijami, morda kako drugače, da dobimo več tako učiteljev športne vzgoje kot drugih.

Zaenkrat morda samo to. Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Zdaj pa dajem besedo predstavniku Ministrstva za zdravje, mag. Tadeju Ostrcu.

Izvolite.

Najlepša hvala za besedo, spoštovana gospa predsednica. Spoštovane članice in člani odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino. Najprej naj se zahvalim za vabilo in se vam že vnaprej opravičim, da vas bom danes malo prej zapustil, ker imam še ene zelo pomembne obveznosti v zvezi z ustanovitvijo zdravstvenega sveta, ampak se mi je zdelo vsekakor pomembno, da predstavim tudi aspekt s strani Ministrstva za zdravje.

Tako kot je bilo predstavljeno, se v Sloveniji tako kot drugod v razvitem svetu soočamo s problemom debelosti med prebivalstvom. Se pravi, tako imamo prekomerno telesno maso pri otrocih, tudi pri odraslih. V zadnjih 30 letih se je število ljudi celo podvojilo. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da nobene države v evropski regiji do leta 2025 ne bo uspelo zmanjšati debelosti med populacijo, zato je vsekakor potrebno nadaljevati z vsemi aktivnostmi oziroma jih celo okrepiti. Od leta 2015 ima Republika Slovenija celovit in večsektorski nacionalni program o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje v obdobju 2015 do 2025. In tako so bili izvedeni ukrepi za izboljšanje prehranskih in gibalnih navad tudi z namenom preprečevanja debelosti in s tem povezanih kroničnih bolezni. Omejili smo, kot veste, trans maščobe v živilih, izdelali smo prehranske smernice za zaščito otrok pred neprimernimi oglaševalskimi sporočili v zvezi z živili in tako naprej. Na področju vzgoje in izobraževanja poteka vrsta dejavnosti, ki tudi spodbuja zdravo prehranjevanje. Vsa resorna ministrstva spodbujajo zanimanje prebivalcev za svežo in tudi lokalno pridelano prehrano. V Sloveniji se je prav tako okrepilo sodelovanje z nacionalno živilskopredelovalno industrijo, tudi z gostinskim sektorjem z namenom izboljševanja sestave živil in pa obrokov. S strani Ministrstva za zdravje skupaj tudi z drugimi resorji in strokovnjaki spodbujajo trajnostno mobilnost, prostorsko načrtovanje za spodbujanje telesne dejavnosti in pa seveda podpira športno stroko za povečanje količine telesne dejavnosti, ki so je deležni otroci v šolah. Mogoče poznate portal Prehrana.si, aplikacijo Veš, kaj ješ – to so vse kampanje in tudi sofinancirani projekti različnih programov nevladnega sektorja, s katerimi poteka ozaveščanje prebivalstva o pomenu zdrave prehrane in pa telesne dejavnosti za zdravje. Kot je bilo že lepo plastično povedano, je Slovenija ena izmed redkih držav, ki ji je uspelo obrniti trend naraščanja debelosti pri otrocih med leti 2011 in 2019, kar je nekako unikum na svetu. Ampak potrebno je pa poudariti, da je med epidemijo prišlo pa do izrazitega padca gibalne učinkovitosti in pa porasta telesne mase pri celotni generaciji otrok, še posebej pa pri tistih, ki so bili pred pandemijo bolj telesno dejavni. Mnogi ukrepi, ki so pomembni za utrditev prehranskih in gibalnih navad otrok in mladih, tako so se že začeli izvajati in so dobra podlaga za nadaljnje delo in blaženje negativnih posledic epidemije. Prav tako pa stroka že vrsto let opozarja, da je dolgoročno zdravje otrok in mladih zaradi sodobnega pretežno sedečega življenjskega sloga, da je nujno potrebno spodbuditi organizirano in kakovostno športno vadbo. Če povzamem še smernice Svetovne zdravstvene organizacije, te narekujejo za otroke in mladostnike najmanj 60 minut zmerne do intenzivne telesne dejavnosti dnevno in to vse dni v letu. Prav tako pa resolucija Evropskega parlamenta o vlogi športa v izobraževanju iz leta 2007 pravi, da je smiselno vsem vključenim v programe vzgoje in izobraževanja, se pravi od vrtca do konca šolanja, da jim je potrebno zagotoviti najmanj 180 minut kakovostne šolske športne vzgoje tedensko.

Zdaj prehajam počasi na zaključke. Tako, da zagotavljanje ustrezne količine redne športne vzgoje za vse otroke in mladino ter izboljšanje njene kakovosti je tudi eden od ciljev, ki smo si jih zadali v Nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje, in menimo, da je športna vzgoja v šoli zelo pomembna za zdrav razvoj, ohranjanje zdravja otrok in mladostnikov. Povečanje telesne dejavnosti v sklopu šole, bodisi preko rednih ur, dodatnih, prostočasnih, brezplačnih športnih ur je lahko po drugi strani tudi eden izmed najbolj učinkovitih ukrepov za zmanjševanje neenakosti med otroci pri dostopu do ustrezne količine in kakovosti telesne dejavnosti. Zato Ministrstvo za zdravje močno podpira, da se v novem šolskem letu v program izobraževanja vključi čim več različnih možnosti za brezplačno telesno dejavnost in seveda pod vodstvom usposobljenega kadra.

Ravno tako je pomembno spodbuditi še več športnih aktivnosti v podaljšanem bivanju, v popoldanskem varstvu. Pomembna je uvedba aktivnih odmorov in pa spodbujanje otrok pri aktivnem prihodu v šolo. To se pravi peš, bodisi peš, bodisi s kolesom.

Na Ministrstvu za zdravje že vrsto let sofinanciramo program Aktivno v šolo, s katerim šole podpiramo pri omogočanju aktivnega prihoda v šolo za najmlajše. Mogoče poznate te peš bus pa prihod v šolo s kolesom. Uvedli smo tudi obravnavo otroške debelosti znotraj Centrov za krepitev zdravja in pa sofinanciramo izvajanje taborov za prekomerno težke otroke in mladostnike na Debelem Rtiču.

Kot že rečeno, telesna dejavnost pomeni zdrav razvoj otrok in mladih, koristi duševnemu zdravju in dobremu počutju, znižuje raven stresa, prispeva k boljšemu spancu, prispeva h koncentraciji, in kot smo videli tudi na podlagi raziskave, je pomembna tudi za šolski uspeh. Zato je naša odgovornost, mislim, da odgovornost nas vseh, da naredimo vse, ker lahko, da otrokom ponovno priljubimo ljubezen do gibanja in aktivnega in seveda zdravega preživljanja prostega časa.

Hvala.

Hvala lepa tudi vam.

Zdaj pa dajem besedo gospodu Samu Koširju iz Olimpijskega komiteja Slovenije.

Izvolite!

Najlepša hvala, gospa predsedujoča.

Opravičujem najprej naša zakonita zastopnika gospoda predsednika in generalnega sekretarja, ker sta odsotna.

Podal bi samo sledeče mnenje Olimpijskega komiteja, ki seveda podpira vsa prizadevanja, da bi se gibalna aktivnost otrok, ne zdaj padla, ne prišla na isti nivo, kot je bila, ampak to, kot ugotavljajo vsi ostali sogovorniki, pač povečala, da bi se ta trend obrnil, tako preko vseh programskih oziroma tudi mogoče sistemskih ukrepov, ki bi se na tem področju v bodoče sprejeli. Če je možno, seveda, preko evropskih projektov, kot je bilo do sedaj. Prepoznavamo pa tudi mi, da bi nekako mogoče tako zakonodajalec, kot izvršilna veja oblasti, mogoče prepoznali to kot nacionalno tako pomembno, da bi tudi brez, če jih pač ne bo teh evropskih sredstev, prepoznalo to področje kot tisto, ki bi se ga veljalo podpreti z nekaj več dodatnimi sredstvi in s tem ta trend obrniti navzgor. Kar pomeni, da podpiramo, seveda pa apeliramo pa na to, da ta sredstva naj ne bi šla iz trenutno namenjenih programov športa, in, ki naj bi se na ta račun naj ne bi zmanjšala, da ne bi že obstoječa sredstva kakšen ukrep zajel tole.

Hvala lepa.