Lepo pozdravljeni na 11. nujni seji Odbora za kulturo. Lep pozdrav vsem članicam, članom in seveda tudi gostjam in gostom.

Obveščam vas, da opravičenih za to sejo nisem dobila. Imamo pa nekaj nadomeščanj. In sicer, poslanko Ivo Dimic nadomešča mag. Janez Žakelj, poslanca Dušana Stojanoviča nadomešča Miha Lamut in poslanko dr. Tatjano Grajf nadomešča Milan Jakopovič.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora. In sicer, ima eno točko z naslovom Likvidacija Muzeja slovenske osamosvojitve. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom je določen takšen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem, torej, kot je bil predlagan. Predlagam, da se kar lotimo prve točke.

Smo torej pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA.

Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je 24. oktobra vložila zahtevo za sklic nujne seje Odbora za kulturo z navedeno točko dnevnega reda. Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. Vabljeni k točki dnevnega reda so razvidni iz sklica seje, zato se za predstavitev zahteve najprej prosim besedo predstavniku predlagatelja, gospodu Antonu Šturbeju.

Izvolite.

Spoštovana predsednica.

Hvala za besedo. Lep pozdrav tudi ministrici za kulturo. Spoštovanim gostom, kolegice in kolegi! Za sklic nujne seje Odbora za kulturo bom obrazložil sedaj v tem, po 1. točki.

V petek, 21. oktobra 2022 je ministrica za kulturo oznanila, da na Ministrstvu za kulturo pripravljajo vse potrebno za združitev muzeja novejše zgodovine Slovenije in muzeja slovenske osamosvojitve v nov javni zavod oziroma v nov muzej Ministrstva za kulturo. Dr. Astra Vrečko je ob tem povedala sledeče: »Ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve je bil ideološki projekt prejšnje Vlade. Z združitvijo obeh institucij se zasleduje argument strokovne in muzejske javnosti, da se sodobna in novejša zgodovina ne sme ločevati ter da tovrstno gradivo zbirajo že številne druge ustanove po Sloveniji. S tem se ukvarja že precej institucij, muzejskih, raziskovalnih, v Sloveniji, in ravno zato menimo, da je dovolj, da se združita oba muzeja in da se to delo nadaljuje v tej novi instituciji.

Vsekakor menimo, da je potrebno obravnavati tudi obdobje sodobne zgodovine tudi pred devetdesetim letom, ampak ne na tak način, da se to s takšnim rezom ločuje. Tu je šlo očitno za ideološki projekt v ustanovitve nove institucije. Po našem mnenju gre po izjavah ministrice za kulturo za podcenjujoč in zavržen pogled na ključno obdobje nastanka naše samostojne države, ko smo Slovenci po dolgih letih načrtovanj in želja dobili lastno državo. Naj ob tem spomnimo, da je Muzej slovenske osamosvojitve ustanovila Vlada Republike Slovenije s sklepom 4. marca 2021. Muzej je bil ustanovljen ob 30. obletnici razglasitve samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, kar je pomembna simbolna ločnica in hkrati v strokovnih krogih uveljavljena časovna distanca, po kateri javne institucije, zadolžene za ohranjanje premične kulturne dediščine, okrepijo svoja prizadevanja za prevzemanje gradiva od ustvarjalcev in imetnikov v svojo posest.

Muzej je bil ustanovljen s ciljem, da se na enem mestu zbira, ohranja in preučuje premično kulturno dediščino, vezano za osamosvojitev in nastanek samostojne in neodvisne Republike Slovenije, ter predstavlja muzealije, s tem povezana znanja, vrednote ter zgodovinski čas konec osemdesetih in začetek devetdesetih let. Svoje poslanstvo naj bi muzej izvrševal samostojno in v sodelovanju z obstoječimi slovenskimi in tujimi muzeji ter deležniki. Obdobje slovenske osamosvojitve je sicer že vključeno v obstoječe stalne in občasne muzejske razstave, vendar ni nikjer žarišče, kamor sodi po svoji pomembnosti v slovenski zgodovini.

Vizija Muzeja slovenske osamosvojitve je, da postane osrednji tematski muzej, posvečen prelomnim dogodkom, ki so oblikovali Slovenijo kot samostojno državo. Z interpretacijo zgodovine z različnih zornih kotov bi muzej povezal in primerjal skupne izkušnje osamosvajanja ter prispeval k ohranjanju kolektivnega spomina za sedanjost in prihodnost. Ob tem velja opozoriti na dejstvo, da muzeji jih hranijo ogromno predmetov, vendar je velika večina, več kot 90 % shranjenih v depojih. Ustanovitev novega muzeja pomeni vzpostavitev dodatnega razstavnega prostora, torej novo možnost za razstavljanje predmetov, ki jih že hranijo obstoječi javni zavodi, hkrati pa to omogoča, da se nagovori splošno javnost, naj predmete z muzejsko vrednostjo, ki jih hranijo doma, prinesejo v strokovno hrambo.

Muzej torej zajema izjemno pomembno zgodovinsko obdobje ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, torej dobo demokratizacije, ki je ključna za osamosvojitev Slovenije.

Namera ministrice za kulturo pa gre v smeri, da praktično želi ukiniti muzej nastanka samega sebe, kar je zagotovo edinstven primer v svetu. Poleg tega ministrica za kulturo ne more samovoljno sprejemati in spreminjati odločitev in aktov, ki so v pristojnosti Vlade. V primeru pa, da je navodilo za ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve prišlo iz same vladne koalicije, pa je to toliko bolj žalostno.

V ta namen Odbor za kulturo predlagamo, da po končani razpravi sprejme naslednja dva sklepa: Odbor za kulturo poziva Ministrstvo za kulturo, da ustavi vse postopke za združitev Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Muzeja slovenske osamosvojitve v nov javni zavod. Odbor za kulturo poziva Vlado Republike Slovenije, da svoje ustanoviteljske pravice in obveznosti Republike Slovenije do Muzeja slovenske osamosvojitve izvaja v skladu s Sklepom o ustanovitvi javnega zavoda slovenske osamosvojitve, Uradni list številka 31/21 z dne 5. 3. 2021.

Hvala.

Hvala lepa, gospod Šturbej.

Preden pa dam besedo ministrici za kulturo, dr. Astri Vrečko, še dve pooblastili. Poslanko Alenko Jeraj nadomešča poslanka Alenka Helbl in poslanca Tomaža Lisca nadomešča poslanka mag. Karmen Furman.

Takole, sedaj pa izvolite besedo gospa ministrica.

Hvala lepa.

Lep pozdrav vsem spoštovanim poslancem in poslankam, spoštovanim gostom!

Najprej bi za začetek sicer izrazila začudenje nad samim naslovom nujne seje odbora. Kajti že ob tem, kar je sklicatelj napisal in tudi povedal, gre namreč za uporabo besede likvidacija, ki namiguje na to, da na Ministrstvu za kulturo nameravamo izbrisati ta pomemben del naše zgodovine.

Sama uporaba besede likvidacije je zavajajoča in ima v tem kontekstu zgolj eno nalogo in to je podpihovati in spodbujati močna čustva, ki bi zameglila argumentirano razpravo in racionalno presojo ter namesto dejstev v debato tudi v Državnem zboru, tudi na tej seji izpeljala na mesto in na nivo, ki

ni tem takšnim razpravam primeren.

Samo poimenovanje odbor te seje torej, ki govori o likvidaciji je daleč od resnice. Kajti, ravno nasprotno. Mi ničesar ne želimo ukiniti, ampak združevati. Predlog gre v smeri združitve dveh obstoječih muzejev, torej, Muzeja novejše zgodovine in pa no, Muzeja slovenske osamosvojitve v nov javni zavod, v nov muzej. Sedanja situacija namreč ne zagotavlja strokovne obravnave tega pomembnega dela naše zgodovine in pa je hkrati tudi izrazito neracionalna, saj se izvajanje javne službe podvaja. Z združitvijo obeh muzejev želimo ohraniti raziskovanje in predstavitev obdobja osamosvojitve Slovenije, obdobja konca 80. let 90. let in jo celo okrepiti znotraj našega največjega zgodovinskega muzeja, torej, novega načrtovanega javnega zavoda, ne pa ukiniti. Muzej slovenske ustanovitve, osamosvojitve je bil ustanovljen v času prejšnje Vlade. Ob tem ni bilo javne razprave, ampak je bi bilo ob njih nameri nasprotovanja vseh strokovnih društev, muzejskih ustanov in pa tudi dobršnega dela domoljubnih in veteranskih organizacij. Naj omenim nasprotovanje koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije, ki združuje skoraj 100 tisoč članov in članic. Med njimi so tudi Zveza veteranov vojne za Slovenije, Zveza policijskih veteranskih društev Sever in Zveza društev in klubov Moris.

Ob ustanovitvi javnega zavoda se je v javnosti pojavilo več kritik in strokovnih vprašanj o smotrnosti odpiranja novega muzeja in Oddelek za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je takratnega ministra za kulturo tudi pozval k odprtju javne razprave o vlogi in pomenu takšnega projekta. Ob tem so zapisali: »Ob vaših načrtih v zvezi s projektom za Muzej slovenske osamosvojitve nas zaskrbljene čudi odsotnost odprte javne razprave v muzeju in njegovi muzejski postavitvi. Želimo vas pozvati, da odprete javno razpravo. K temu vas in vse nas zavezujejo tudi vzgibi in dejanja, ki naj se mu muzej posveti, torej, slovenska osamosvojitev.« Nova definicija muzeja, ki je bila sprejeta na generalni konferenci Icom letos jeseni v Pragi pravi: »Muzej je stalna neprofitna ustanova, ki deluje v korist družbe, raziskuje, zbira, konzervira, interpretira ter razstavlja snovno in nesnovno dediščino. Muzeji so odprti za javnost, dostopni in vključujoči ter spodbujajo raznovrstnost in trajnostni razvoj. Delujejo in komunicirajo etično, profesionalno in sodelovanje s skupnostmi, pri čemer omogočajo raznovrstne izkušnje za izobraževanje, uživanje, premišljevanje in širjenje znanja.« konec citata.

Muzej slovenske osamosvojitve pa je bil ustanovljen kljub dejstvu, da se s to tematiko že ukvarja, kar nekaj javnih zavodov in da v svojem ustanovitvenem aktu slovenske osamosvojitve in nastanek slovenske države že pokrivajo številni muzeji, zato smo v Vladi prisluhnili argumentom stroke glede nepotrebnosti ustanovitve nove muzejske institucije, ampak hkrati smo tudi seveda prisluhnili in se zavedamo pomembnosti trenutka slovenske osamosvojitve v naši zgodovini in zato želimo, da se čim še več ukvarja z obdobjem devetdesetih let 20. stoletja in časov, ki so k temu dogodku prispevali. Zato bomo v novi muzejski ustanovi združili in s tem okrepili nov muzej z oddelkom, ki se bo posvečal prav muzej s časom slovenske osamosvojitve. Namreč to obdobje in gradnja samostojne države predstavlja enega najpomembnejših obdobij slovenske zgodovine in zato se v okviru javne službe s tem zgodovinskim obdobjem ukvarjajo slovenski muzeji, ki imajo že vzpostavljene zbirke in pripravljajo stalne in začasne razstave ter redno objavljajo najrazličnejše publikacije na to temo.

O pomenu teme in raziskovanju, vrednotenju in predstavljanju tega obdobja priča med drugim tudi število razstav, ki so jih v letu 2021 pripravili slovenski muzeji in drugi javni zavodi na področju varstva dediščine, arhivske dejavnosti in kulture. Tudi v preteklosti so muzeji, ki opravljajo javno službo zbiranja, dokumentiranja, predstavljanja in širjenja znanja o procesih slovenske osamosvojitve iz obdobja časa slovenskega nastanka slovenske države, zelo aktivni. Redno, a še posebej v času obletnic, pripravljajo najrazličnejše dogodke, razstave in izdajajo pričevanja, publikacije, kataloge in drugo gradivo.

In kot pravi ustanovitveni akt Muzeja slovenske osamosvojitve v 2. členu, muzej utemeljuje svoje poslanstvo na podlagi zbirk s področja procesa demokratizacije Republike Slovenije in procesa osamosvojitve Republike Slovenije, ki jih dopolnjuje v skladu z zbiralno politiko. A hkrati ta muzej nima zbirke, saj je nastal brez nje. Najpomembnejši predmeti so namreč v zbirke že vključeni v številne druge institucije.

In v orgatmentaciji nastanku novega zavoda se je javnost tudi zavajalo, da muzeji v Sloveniji niso poskrbeli ustrezno za to obdobje in da nihče ne izvaja sistematičnega zbiranja gradiva. Slednje ne drži, kar so posebej na posebej opozarjali ves čas vsi trije muzeji, ki imajo osnovane zbiralne politike na gradivu slovenske osamosvojitve in obdobja gradnje samostojne države. To so najpomembnejši Muzej novejše zgodovine Slovenije, Muzej novejše zgodovine Celje in Muzej narodne osamosvojitve Maribor. Hkrati pa se s tem ukvarjajo seveda tudi Goriški muzej, Vojaški muzej in Park vojaške zgodovine Pivka. Ti muzeji imajo skupaj več 100 predmetov, izjemne opuse fotoreporterskih zgodb, ure posnetih pričevalcev, ki so z zavodom zapustili svoje izkušnje in pa tudi prepustili svoje predmete. Tudi ostali slovenski muzeji in institucije se vsak po svoje ukvarjajo točno s to tematiko, pripravljajo tudi učne programe za šole.

V Muzeju narodne osamosvojitve Maribor so gradivo na tematiko slovenske osamosvojitve začeli namreč zbirati že leta 1991. In tako so tudi konec julija leta, od kot so začeli zbirati 1991, do danes naredili izjemno pomembno zbirko na to temo. V zbirki imajo več kot 3 tisoč fotografij o volitvah leta 1990, pekarskih dogodkih in vojaških spopadih v severovzhodni Sloveniji. In to gradivo so pridobili od iz častnikov in časopisov, pa tudi od posameznih fotografov, drugih številnih posameznikov, vpetih v slovensko osamosvojitev.

Omenila bi še, da je ravno prva razstava na to temo bila v Muzeju narodne osamosvojitve Maribor že leta 1991, decembra, in to prav na dan, ko so v Državnem zboru sprejeli slovensko Ustavo. Od takrat je že predstavljena stalna spominska razstava in, ki je tudi redno prenovljena, nazadnje je bila prenovljena prav leta 2021, torej ob 30. letnici.

Med muzeji bi posebej izpostavila poslanstvo in funkcijo Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki že desetletja gradi zbirko iz obdobja osamosvojitve in opravlja v celoti delo, vezano na tematike muzeja osamosvojitve. V njegovi zbirki so tudi edinstveni predmeti, ki poosebljajo historično izgradnjo nove države. Muzej je že v prvih osamosvojitvenih letih začel s tem sistematičnim zbiranjem predmetov fotografske dediščine iz obdobja in začel izobraževati o pomenu ohranjanja dogodkov in muzeali iz konca 80. let in začetka 90. let. In zato tudi prav ta muzej hrani prvo slovensko zastavo iz proslave ob razglasitvi samostojnosti iz leta 1991, zbirko plakatov iz obdobja slovenske osamosvojitve, osebne predmete iz časa procesa osamosvojitve in nastanka države, vojaške uniforme, protokolarna darila prvega predsednika Republike Slovenije in tako naprej. Muzej ima tudi vzpostavljeno zbirko Demokratizacija in osamosvojitev, ki ohranja pomen dogodkov osamosvojitve, opravlja se delo poučevanja, interpretacija in tudi upravljanja te zelo pomembne kulturne dediščine. Muzej novejše zgodovine Slovenije tako že leta gradi to zbirko iz tega obdobja in opravlja pravzaprav v celoti tematiko, ki je vezano na Muzej osamosvojitve.

Z ustanovitvijo novega muzeja pa se je vzpostavila možnost podvajanja ali celo razvrednotenja nacionalnih zbirk teh konkretnih javnih zavodov, ki so bili s strani države ustanovljeni z namenom, da opravljajo javno službo ohranjanja dediščine. Podvajanje pa ni zgolj problematično z vidika zbiralnih politik, obeh in tudi drugih zavodov, temveč tudi v podvajanju kadra, ki se z omejeno tematiko ukvarja in skrbi za valorizacijo muzejskih zbirk.

Ohranjanje naše kulturne dediščine in njeno javno promoviranje je v javnem interesu. Slednjega pa ne pogojuje število zavodov, temveč kakovostna izvedba razstav, standardi profesionalnega dela in gradnja mednarodne prepoznavnosti naših muzejev. Slediti moramo načelom kakovostnega varovanja, ohranjanja in vrednotenja kulturne dediščine ter izobraževalnega poslanstva naših muzejev. To nam narekuje tudi zakonodaja. In za uresničevanje javnega interesa na področju kulture so javni zavodi tudi ustanovljeni, ko zbirk ni mogoče vključiti v že obstoječe muzeje.

Tudi Arhiv Republike Slovenije prevzema in hrani seveda izjemno pomembno gradivo iz obdobja osamosvojitve Republike Slovenije, ki je nastajal pri takratnih najvišjih državnih predstavništvih, zakonodajnih in izvršilnih organih, torej Državni zbor, Urad predsedstva, Vlada Republike Slovenije, ministrstva in drugo. Svoje gradivo pa so zaupali Arhivu Slovenije tudi nekateri najpomembnejši akterji takratnega obdobja, na primer France Tomšič, Dimitrij Rupel, Ivan Oman, France Bučar, Ciril Zlobec, Dušan Plunt, Milan Kučan, Tone Peršak in drugi.

Predvsem velja izpostaviti zbirko Plebiscit iz leta 1990, v kateri se zaradi dogodka hranijo tudi skoraj vse glasovnice. Zato omenjam še posebej Arhiv Republike Slovenije, kajti poleg same zbirke je posebno vprašanje, so tudi prostori Muzeja slovenske osamosvojitve, ki so bili predvideni na Poljanski cesti 40. Tukaj so bili prvotno namenjeni prostori za Arhiv Slovenije, ki, kot rečeno, hrani prav tako pomembno arhivsko gradivo iz časa osamosvojitve in nujno potrebuje nove prostore za svoje delovanje. Arhiv Slovenije varuje najpomembnejše gradivo v državi in poleg prevzemanja, varovanja, urejanja in popisovanje je njihovo delo tudi zagotavljanje uporabe slovenske arhivske kulturne dediščine državljankam in državljanom ter vsem tujim raziskovalcem in raziskovalkam, ki se želijo s tem gradivom raziskovati in ga uporabljati pri svojem delu. Po zadnjih podatkih arhiv hrani kar 38 tekočih kilometrov arhivskega gradiva, ki je razglašen v več kot tisoč 900 fondov in zbirk. In zato se tudi prenavljajo ti novi prostori na Poljanski cesti 40, v katerih se je naknadno umestil tudi Muzej slovenske osamosvojitve. Trenutno ta projekt še vedno poteka po projektni dokumentaciji, ki je bila izdelana za Arhiv Slovenije in zaenkrat še novi projekti za ti dve etaži sploh še nista bili pripravljeni.

Zato je ključno izpostaviti, da je nujno, da se kot država zavedamo pomena arhivov in njihovih prostorov. Tako da ta rešitev ni bila ustrezna niti takrat, niti ustrezno skomunicirana z Arhivom Slovenije, za katerega so pravzaprav ti nujni prostori prenove bili v začetku in so še zdaj tudi namenjeni.

Združitev obeh muzejev pa zagotavlja transparentno in kvalitetnejše strokovno delo, korist ohranjanja in valorizacije nacionalne dediščine, njene izobraževalne noge in ohranjanja kolektivnega spomina. Med poglavitnimi razlogi za združitev obeh zavodov so poleg optimizacije strokovnega dela na področju varovanja in ohranjanja kulturne dediščine ter večje dostopnosti materialne in nesnovne kulturne dediščine s področja slovenske osamosvojitve in nastanka samostojne države Slovenij. Transparentno in začrtano strokovno delo na področju ohranjanja dediščine gre tudi v prid izognitev podvajanja ali prikrivanja tega poslanstva in zbiralnih politik in vse to vpliva na nastanek relevantnih zbirk muzejev ustanovljenih za opravljanje javne službe varstva kulturne dediščine. S tem bo boljše začrtano to strokovno delo na področju proučevanja, interpretacija, upravljanja in razstavljanja ter tudi dostopnosti dediščine. Obstaja namreč potreba po okrepljenem strokovnem raziskovanju, vrednotenju in predstavljanju sodobne zgodovine, ki pa tudi sovpada z začetkom procesa osamosvojitve Slovenije. In z združitvijo obeh zavodov je tako izraz spoštovanje do stroke in omogoča transparentno in boljše strokovno delo. S tem se delo ne bo podvajalo v dveh muzejih, ne bo delitve zbirk in s kustosom, ki je obdobje pokrivalo, bomo še optimizirali delovne pogoje. Namera o združitvi muzejev, torej obeh javnih zavodov v nov muzej in javni zavod, bo usmerjena v krepitev nacionalnega muzeja, ki dopolnjuje poslanstvo Muzeja novejše zgodovine Slovenije in ga organizacijsko, kadrovsko in finančno opremi za opravljanje dejavnosti tega novega nacionalnega muzeja. Hvala lepa.

Hvala, ministrica.

Sedaj pa dajem besedo še ostalim vabljenim na sejo, prosim, da se zaradi magnetograma predstavite z imenom in priimkom in navedete institucijo in v imenu katere prihajate in da svojo predstavitev stališč nekako okvirite v 10-ih minutah, če je to mogoče, tako da izvolite.

(Željko Oset, direktor Muzeja slovenske osamosvojitve) Hvala za besedo. Spoštovani udeleženi!

Jaz bom predstavil svoje delo na načelu Muzeja slovenske osamosvojitve, kamor sem bil imenovan najprej kot vršilec dolžnosti in sedaj kot direktor. Moje delo bi lahko razdelil v dva sklopa. Prvi sklop, ki je obsegal večino mojega dela je povezan z gradnjo, torej obnovo prostorov na Poljanski cesti 40 in drugi del je vezan na sam vsebinski del, torej na organizacijo dela, pridobivanje gradiva in tudi organiziranje občasnih razstav in torej zagotovitev pogojev za kontinuirano delo, torej izvajanje javne službe.

Če se morda osredotočim najprej na ta prvi del. Z obnovo prostorov se je bilo precej dela, torej je bilo treba dokumentacijo precej dopolnjevati in tudi čez čas se bo pokazalo, da dokumentacija ni bila pripravljena najbolj skrbno. Kot je gospa ministrica povedala je bilo načrtovano preprojektiranje prostorov, izdelana je bila programska naloga, ki pa je nebistveno posegla v obstoječi PZI, torej, če povem tako zelo plastično, premakne se ena stena, sicer pa se spremi zgolj pisarniški prostori. Torej prostori so že v sedanji obliki primerni tudi za muzejsko dejavnost. Torej, kot rečeno, tudi v nadaljevanju je bilo precej dela povezanega z gradnjo, precej dopolnil, dodatnih del in tako dalje. Tako, da to je, se mi zdi, da kar pomembno vprašanje, ki ga bo potrebno nasloviti v nadaljevanju.

Bolj pa sem ponosen na ta vsebinski del, kjer smo torej pripravili pravilnike, se povezali z mednarodnim okoljem in čisto vsi moji sogovorniki tako doma in v tujini so bili nad idejo samostojnega tematskega muzeja, vezanega na nastanek države, prijetno presenečeni in so me celo povabili, da bi o tem predaval in tako imam dogovorjeno predavanje februarja na Portugalskem in tudi ostali, recimo slovenski kolegi, s katerimi sem se precej posvetoval, se jim zdi ustanovitev nove institucije kot neka priložnost za vzpostavitev dialoga. Res je, naše zbirke so zelo majhne, prej je bilo omenjeno, da so bili omenjeni različni muzeji, ki hranijo v svojih depojih gradivo, tukaj bi še izpostavil morda Posavski muzej Brežice, ki ima zelo bogat fond, pa ni dostopen javnosti in seveda tudi vsi ostali muzeji imajo gradivo vezano na leto 1990, konec 80-ih, v začetku 90-ih let, zato ker ni bilo sistematičnega zbiranja, tudi nekateri raziskovalni inštituti tudi Nacionalna in univerzitetna knjižnica ima bogate zbirke. Zato smo mi to pri pripravi strateškega načrta upoštevali in smo razumeli, da je potrebno sodelovanje, dialog z ostalimi muzejskimi in akademskimi institucijami, tako v Sloveniji kot tudi v tujini, ker na ta način lahko nastane tudi dodana vrednost in to se nenazadnje tudi izkazuje pri dveh naših občasnih razstavah. Prva je bila vezana na samoodločbo, torej na plebiscite skozi čas, beneški, koroški in slovenski in v sklopu tega smo pripravili zvočno knjigo, posebej namenjeno ranljivim skupinam in na ta način tudi testno postavili, pridobili kompetence, da lahko v prihodnje to vpeljemo v svoje redno delo. In druga razstava pa je bila vezana na Jožeta Pučnika v spominu sodobnem in zgodovinskem spominu in v sklopu tega smo tudi organizirali posvet in se mi zdi, da ravno ta posvet dokazuje, da je v bistvu še ogromno odprtega, da je možno o tem diskutirati na en zelo zanimiv, poglobljen način, da si poslušalci, tudi splošna javnost tega želi in da tudi je dodana vrednost takšnih srečanj, ki so pripravljena strokovno in organizirano. In ravno pri tem drugem razstavnem projektu smo s tehniko snežene kepe prišli do posameznikov, ki hranijo bogato gradivo in jih na ta način nagovorili, da to svoje gradivo zaupajo bodisi nam bodisi drugim. Mislim, da je v splošnem javnem interesu, da to gradivo pride v institucije, ker ravno institucije so tisti okvir, ki zagotavljajo ustrezno hrambo, vrednotenje in tudi nenazadnje prezentacijo. Kot je bilo že v uvodni predstavitvi povedano, večino gradiva je v depojih in se mi zdi, da en takšen samostojen muzej, dodaten prostor lahko zagotavlja ta poglobljen stik z občinstvom in bi morda ob tem navedel podatek, ki me je tudi nekako nagovoril, da sprejme ta izziv. Lansko leto je Zveza prijateljev mladine Slovenije organizirala tematski razpis za raziskovalne naloge na temo Slovenska osamosvojitev in jaz tam sodelujem kot prostovoljec, kot ocenjevalec že 15 let in mi je v spominu ostala raziskovalna naloga, v kateri je bila predstavljena anketa za 4. osnovno šolo v Novi Gorici Frana Erjavca in vzorec je bila druga in tretja triada te šole, torej več kot reprezentativen vzorec in več kot polovica mladih ni znala obkrožiti, da je Slovenija nastala. Prav tako sta bili kot enakovredni možnosti po številu rezultatov sprejeti, od katere države se je Slovenija odcepila; Kraljevina Jugoslavija in SFRJ. Torej, se mi zdi, da obstaja en takšen primanjkljaj znanja in to je tudi eno področje, zelo pomembno področje, ki bi ga lahko samostojen muzej naslovil. Se pa zavedam, da je organiziranje in financiranje javne službe v domeni politike in bi si tudi želel, da preden bi se takšna odločitev sprejela, bi bili tudi pritegnjeni v konzultacije in bi lahko predstavili rezultate našega dela. Najlepša hvala.

Hvala lepa. Če se lahko prosim izklopite. Izvolite.

Gospa predsednica, članice in člani odbora, gospa ministrica, visoki gostje. Jaz sem vesel, da smo iz ministričinih besed slišali nekaj izhodišč. Moram pa reči, da je v petek kolega Grdina opozoril na en položaj leta 2007, ko je bil načrt nastanka enega zgodovinskega kolhoz, ki na srečo ni uspel in jaz bi ministrici predlagal, da če gremo res po logiki, ki jo je uvedla, da se združi Muzej novejše zgodovine Slovenije, Muzej novejše, se pravi, v Ljubljani Muzej novejše zgodovine Celje in Muzej narodne osvoboditve Maribor. To so trije bivši muzeji revolucije, ki so postali, potem in dobimo en imeniten kolhoz… So pa vsi razpravljavci na tem posvetu s temeljnimi zgodovinskimi opozorili, povedali, da je bogastvo inštitucij, da je veliko boljše, če je več inštitucij kot manj. Ampak ta problem tega, da smo nekako slepi, da imamo že cel kup podvajanja ravno pri teh novejših zgodovinah, da imamo dva solinarska muzeja, dva bankarska muzeja, ene tri smučarske muzeje itd… in kljub vsemu, bodimo korektni, samo eno dobro resno investicijo v muzejsko postavitev tega obdobja in to je v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Muzej novejše zgodovine ima na razpolago za stalno razstavo 8 prostorov. 2 sobi sta namenjeni demokratizaciji, osamosvajanju in razvoju republike. To preprosto ni to, da bi se sedaj sklicevali na Muzej novejše zgodovine, da je to možno.

Drugo, kar se tiče prostorov na Roški. Jaz sem začuden, da Arhiv Slovenije ne sme nadaljevati postopkov za južni trakt gradnje, ki bi razkošno reševal tako vse probleme možne, ki bi bili in Muzeja slovenske osamosvojitve in Arhiva Republike Slovenije. Ne vem, zakaj se ministrstvo, ta projekt blokira, ne razumem?

Tretja stvar, ki pa je. Jaz moram reči, da sem res tukaj v enem takem blažjem položaju, da grem v mir v pokoj, ampak. Povejte mi, kako, gospa ministrica, boste vi reševali nekaj teh banalnih zapletov? Kako je ime nove ustanove? To je ključna simbolna kategorija. Kje bodo prostori nove ustanove? Jaz bi le rekel, da investicijska vrednost ta hip Muzeja slovenske osamosvoji je 8 milijonov evrov. Ali se 8 milijonov evrov prenaša v novo ustanovo? Kaj lahko pričakujemo na investicijskih pogojih? Prostorov ni preprosto. Se pravi, jih ni ne za razstavo in ne za pisarniško in ostalo poslovanje. Tudi depojski prostori recimo v primeru takega povečanja so vprašljivi. Tretje so pa pogoji za delo. Jaz bi le rekel, da muzej, slovenski muzeji, gospod Teropšič, ki je bil, se pravi, Muzej Brežice, ki je omenil, on dela slovensko vojaško zgodovino bolj kot zaseben projekt. Gospod / nerazumljivo/, ki dela največ na slovenski vojaški zgodovini oziroma vojni za obrambo ni v Muzeju Slovenske vojske… Muzej Slovenske vojske šele zdaj počasi, morebiti se bo v okviru Uprave za vojaško dediščino vsaj približno lotil svojega muzejskega dela, do sedaj se ni.

Jaz mislim, ministrica, da ste vi zaplavali tukaj v en imeniten / nerazumljivo/. Se pravi, hočete nekaj opravičevati. Javna razprava, ki se je začela vam pa postavila številna vprašanja. Tale, ki sem jih navedel, jaz v bistvu samo na začetku, vse ostalo pa verjetno še sledi. Vam predlagam, da tej javni razpravi, če jo je že prejšnja Vlada, recimo, da jo ni omogočila, da ji pa vi le daste nekaj več prostora, kot je trenutno videti, da ga bomo imeli.

To so preprosto, to so ena zelo banalna vprašanja, od strategije muzejske mreže. Tako imenovane, s katero se ukvarjam že skoraj 40. let od vloge Muzeja novejše zgodovine, ki zadnjih 10 let, če smo zelo natančni preprosto ni delal kaj resnega na tem področju in pa seveda na teh vprašanjih, ki sem jih rekel. Zakaj ne bi, potem temeljito naredili enega zgodovinskega kombinata? Zakaj ne bi končno pa le razmišljali o južnem traktu na Roški? Se pravi, ime, prostori, pogoji za delovanje novega muzeja. To so te stvari, ki mislim, da jih vsak razumen človek lahko pričakuje. Jaz sem popolnoma neveden, ker celo, ko se s strani ministrstva sprašuje za kakšne banalnosti, ki bi človek pričakoval, da so s tem načrtom vašim povezane se sprašujem eni podrejeno osebi, meni se pa izogiba. Jaz ta rasističen vidik ali pa to ljubezen sicer čisto razumem, ne zdi se mi pa potrebno. Jaz sem pripravljen v vsaki taki razpravi korektno sodelovati.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Dr. Dežman, naj še enkrat samo za magnetogram. Saj jaz vas poznam in vse, samo zaradi magnetograma je pa že treba povedati, ja, direktor Muzejske novejše zgodovine Slovenije.

In zdaj izvolite besedo še gospod Peterle.

Hvala lepa, gospa podpre, gospa predsednica. Ne vem, od kje mi je ta pod prišel, se opravičujem, iz kakšnega prejšnjega govora sem jih imel precej te dni.

Hvala za povabilo na to razpravo. Hvala Poslanski skupini SDS, da je inicirala to razpravo, ki je po mojem mnenju potrebna.

Spoštovana gospa ministrica, članice in člani odbora!

Naj povem, da prvič prisostvujem seji Odbora za kulturo, čeprav sem preživel tukaj štiri mandate, nisem pa vesel razloga zaradi katerega smo se dobili. In naj ne zveni nostalgično, ampak vendar v prilog kontekstu naše razprave bi se rad spomnil, da smo tukaj izvolili Vlado, ki je prevzela operativne naloge osamosvajanja. Tu smo podpisali nedaleč stran sporazum, kako gremo na plebiscit. Tu smo sprejeli Zakon o plebiscitu. In v tej hiši smo sprejeli tudi Temeljno ustavno listino in samo Ustavo.

In tukaj danes ne govorimo samo o odnosu nove Vlade oziroma Ministrstva za kulturo do Muzeja slovenske osamosvojitve, ampak o odnosu do osamosvojitve nasploh. Po vsem, kar smo doslej slišali, ne morem sklepati drugače.

Jaz sem gospe ministrici hvaležen za pojasnila, v katerih nisem slišal tistih oznak, ki so bile v javnosti že dane, kot je ta etiketa, da gre pri muzeju za ideološki projekt. Mi je pa žal, da nismo gradiva, zlasti tistega tako imenovanega strokovnega, podpisanega s strani kakšnih imen, dobili prej, ker bi se potem lažje pripravili na to debato.

Tudi po tej predstavitvi, ki je bila seveda formalna in formalistična, jaz ne morem spremeniti temeljnega stališča, da gre za politično namero, da gre za političen projekt. In mi je žal, da smo v tej situaciji, ki jo jaz ocenjujem kot zadevo, diskontinuiteto. Jaz sem zelo pozdravil ustanovitev muzeja slovenske osamosvojitve marca 2021, v času 30-letnice samostojne osamosvojitve. Tudi sam sem študiral nekaj zgodovine in mislim, da je prišlo do zadostne časovne distance do tistih časov in da bi sledeč, bi rekel, drugim, ki so končali v srednji Evropi ali v vzhodni Evropi čase in političnega enoumja z eno stranko oziroma totalitarizma, da bi bil čas tudi v Sloveniji za samostojno muzejsko ustanovo.

Torej, jaz sem videl, da po letu in pol dela ni bilo niti komunikacije s to ustanovo, informirana je bila iz medijev, da se ji pripravlja nov status oziroma ne status. In mene kot politično razmišljujočega in pri moji izkušnji z osamosvojitvijo, bi rekel to, to, ta razlaga, da bomo pač naredili nov zakon, ne zadovoljuje, ker, ko gledamo, kaj vse se kadrovsko ureja, vidim pač v tem znano ali značilno namero, da pač tudi to področje prevzamejo, v narekovaju, naših sedanja direktorja se pač nekam da, potem pa gredo zadeve naprej s tem novim zavodom.

Rad bi poudaril, da je bila osamosvojitev nacionalni projekt, in tak projekt je tudi Muzej slovenske osamosvojitve. In ne želim, da se ga vleče v neko orbito slovenskega razumevanja politične moči, bom še enkrat rekel, v kateri mora biti vse naše, in se mi zdi, da je to škodljivo.

Naša organizacija, ki ji imam čast predsedovati, meni, da potrebujemo samostojen muzej, da je prav, da ta z začetim delom nadaljuje, da se ne prekinja gradbenih del, in da se ostane pri namembnosti, za katero je bilo na Roški že dogovorjeno.

In še to bi rekel, da seveda označevanje tega muzeja kot ideološki projekt potiska seveda vso zadevo v območje ideologije. Vidimo že tudi, kaj se dogaja v predsedniški tekmi. In mene čisto nič ne zanima oziroma se mi zdi nepotrebno, nespametno, da dejansko lezemo v neko ideološko politično tekmo, v kateri naj se sprimeta leti 1941 ali 1945 z letom 1991. Ne bi bil proti, če bi tudi na tem Odboru enkrat pogledali, kakšna je razlika med tisto dobo in to dobo. Imeli smo čas, ki nas je zaradi revolucije predvsem razdelil. in imeli smo čas osamosvojitve z vojno vred, ki nas je poenotila. In to razliko bi si želel, da bi razumeli tudi v šolah, v katerih že 30 let skorajda ne izvejo, naši mladi ljudje skorajda nič, ne vedo niti tega, da smo imeli vojno za Slovenijo.

Bi rekel še besedo o tem, da se mi zdi slovenski institucionalni odnos do osamosvojitve precej površen, da ne rečem nemaren, s svetlo izjemo predsednika države Boruta Pahorja, ki je 16 terminov uporabil za to, da smo se dostojno poklonili mejnikom na poti v osamosvojitev. In vesel sem, da je tudi javno se izrazil v podporo samostojnemu muzeju. In jaz mislim, da je tako tudi organizacija, ki jo predstavljam, da je samostojen muzej dodana vrednost. In v tem duhu je začela tudi delati.

Jaz si ne predstavljam, da bi mi država, ki je izvedla po stoletjih sanj, pričakovanj, resolucij, punktacij in tako naprej, izvedla osamosvojitev, da to pristane formalno kot neko podredje nekega naslova, kjer bo oddelek ali neka enota. Meni se zdi to v velikem nesoglasju in v nasprotju z duhom, z značajem in pomenom osamosvojitve.

Bi rad videl, kako bi zgledala debata na Poljskem, če bi kdo predstavil že zgrajeni muzej solidarnosti za ideološki projekt, ali da bi se tam kdo ukvarjal z idejo, da se Valenco proglaša in njegove kolege za zaslugarje. To je slovensko zmerjanje, slovensko etiketiranje, ki se mu marsikdo na vrhu tako rekoč prav nič ne upira.

Torej, jaz mislim, da tako dejanje, kot je bila osamosvojitev, zasluži pozornost v statusu nacionalnega projekta, zato v imenu organizacije, ki jo predstavljam, in v kateri so tisoči ljudi, ki so se borili in so bili pripravljeni tvegati vse za Slovenijo, torej ne morejo razumeti, da se gre na tak način zadevo ukinjati, ker to pomeni de jure in de facto ukinitev. Ta pristanek v nekem oddelku ali v neki enoti se mi ne zdi odgovor na to, kar bi bilo prav obdelati ali ali praznovati.

In jaz bi si želel, da se to poigravanje ali preigravanje zaključi z odločitvijo, gospa ministrica, da se pač ohrani muzej kot samostojno ustanovo.

Jaz bi si želel, da bi videl tekmo, kdo bo za to več naredil, ne pa koga bomo dali stran ali kje bo zadeva pristala.

In še to bi rekel na koncu, to kar se zdajle dogaja, je pravzaprav prispevek k dodatni polarizaciji, ki je v Sloveniji že itak dovolj močna. In da se to, da ne bi šlo to v tej smeri, da ne bo treba tukaj gledati novih demonstracij. Mene ljudje sprašujejo, kdaj, kdaj pa gremo? Sem rekel, se še pogovarjamo. In trše oblike izražanja naše volje bomo kot demokrati pokazali, če v tem dialogu nikamor ne bomo, ne bomo prišli. Končam s tem. Gospa ministrica, svetujem, predlagam in pričakujem, da se boste tej nameri odpovedali, da boste podprli smelo projekt samostojnega muzeja osamosvojitve. Jaz mislim, da ni nobenega problema razmejiti zadeve med tem muzejem in Muzejem novejše zgodovine. Nikakor si ne bi želel, da bi nesprejemljiva politika osamosvojitev tudi na muzejskem področju porinila v območje zasebnosti, to bi bil zelo slab razvoj. Torej, jaz upam, da bo ta današnja razprava pomagala k temu, da ne bo prišlo do diskontinuitete, do poniževanj, do raznih zadev, ki bi prispevale k nadaljnji polarizaciji. Jaz sem bil jasen in iskren kar se da in s to razpravo želim povedati, da nam ni vseeno, da nam ne bo vseeno in da od vsake Vlade, naj bo leva ali desna, pričakujemo, da bo imela do osamosvojitve in inštitucij, ki iz tega izhajajo, dobrohoten, podporen in, bi rekel, naklonjen odnos.

Hvala za pozornost. Hvala lepa.