Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, vsi vabljeni in prisotni na današnji seji odbora, pričenjamo 12. nujno sejo odbora Državnega zbora, in sicer ki je bila sklicana na podlagi 47. člena in drugega odstavka 48. člena Poslovnika Državnega zbora.

Na seji kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo: dr. Tatjana Greif, ki nadomešča poslanca Miha Kordiša, poslanec Franc Breznik, ki nadomešča poslanko Alenko Jeraj, in poslanka Lucija Tacer, ki nadomešča poslanko Matejo Čalušić.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. In sicer s sklicem ste 17. januarja 2023 prejeli predlog dnevnega reda, ki zveni:

1. Zahteva skupine poslank in poslancev Državnega zbora za oceno ustavnosti 5. člena v zvezi s 6., 8., 12., 22., 23., 24. in 42. členom Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.

2. Zahteva Zagovornika načela enakosti za oceno ustavnosti 5. člena v zvezi s 6., 8., 12., 22., 23. in 42. členom Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo ter drugega stavka tretjega odstavka 2. člena in drugega stavka četrtega odstavka 3. člena Zakona o partnerski zvezi

3. Predlog priporočila za takojšnjo reševanje katastrofalnih razmer v zdravstvu.

Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov v zvezi z dnevnim redom seje, je določen takšen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - ZAHTEVA SKUPINE POSLANK IN POSLANCEV DRŽAVNEGA ZBORA ZA OCENO USTAVNOSTI 5. ČLENA V ZVEZI S 6., 8., 12., 22., 23. IN 42. ČLENOM ZAKONA O ZDRAVLJENJU NEPLODNOSTI IN POSTOPKIH OPLODITVE Z BIOMEDICINSKO POMOČJO.

Kot gradivo objavljeno na spletni strani Državnega zbora ste prejeli zahtevo, številk, zahtevo za sklic dne 20. 10. 2022, mnenje Vlade z dne 15. december 2022 ter mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 13. januar 2023.

K 1. in 2. točki dnevnega reda so bili vabljeni predstavniki Vlade, Zakonodajno-pravne službe in Ministrstva za zdravje.

Ker sta 1. in 2. točka dnevnega reda povezani, predlagam, da opravimo predstavitev in razpravo o obeh točkah skupaj, glasovali pa bomo o vsaki točki posebej.

Besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Barbari Gerečnik.

Izvolite.

Hvala za besedo.

Skupina poslank in poslancev Državnega zbora je na podlagi Zakona o Ustavnem sodišču vložila zahtevo za oceno ustavnosti ureditve, ki samskim ženskam ne omogoča dostopa do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Predlagatelji zatrjujejo neustavnost 5. člena v zvezi s 6., 8., 12., 22., 23., 24. in 42. členom Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.

V Zakonodajno-pravni službi smo pripravili odgovor Državnega zbora kot nasprotnega udeleženca v tem postopku za oceno ustavnosti. Čeprav je torej v tem postopku za oceno ustavnosti predlagatelj ustavne presoje skupina poslancev, je zaradi položaja Državnega zbora v postopku naloga Zakonodajno-pravne službe, da na zahtevo za oceno ustavnosti pripravi odgovor, ki utemeljuje ustavnost izpodbijane ureditve. V predlogu odgovora tako podrobneje navajamo argumente, zakaj je po mnenju Državnega zbora izpodbijana ureditev skladna z Ustavo in te argumente bi samo zelo na kratko povzela.

Ustava v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno, država pa zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. Po razlagi Ustavne komisije pravica do svobodnega odločanja o rojstvih svojih otrok država zavezuje k zagotavljanju zdravstvenega varstva v primeru ugotavljanja in zdravljenja zmanjšane plodnosti, iz te ustavne pravice pa ni mogoče neposredno izpeljati ustavne pravice posameznika do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Velja izpostaviti, da Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo ločeno definira zdravljenje neplodnosti in postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo. Za samo zdravljenje neplodnosti zakon ne predvideva nobenih dodatnih pogojev in je dostopno vsakomur, drugače pa je glede postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, kjer se zaradi varovanja koristi otroka ter tudi javne koristi, določajo pogoji, ki jih morajo izpolnjevati upravičenci ter tudi določene prepovedi in omejitve, kot je na primer prepoved nadomestnega materinstva. Pravna ureditev postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo posega na občutljivo področje, kjer pravo trči ob dognanja medicinske stroke, medicinsko etiko ter družbeno moralo. Zaradi navedenega zaključujemo, da mora imeti zakonodajalec pri urejanju tega področja zadostno polje proste presoje.

Zdaj, glede na to, da je zahteva, ki jo je vložil zagovornik načela enakosti, se pravzaprav nanaša na isto ureditev, ki je bila obravnavana obravnavana ravnokar, so tudi argumenti, ki jih Zakonodajno-pravna služba navaja v svojem odgovoru pravzaprav v bistvenem enaki, zato jih tudi ne bom še enkrat ponavljala. Hvala.

Hvala za besedo. Predajam besedo predstavniku Ministrstva za zdravje, minister Danijel Bešič Loredan, izvolite.

Lep pozdrav vsem skupaj! Tamara, hvala.

Jaz bi na tej točki samo na kratko povzel mnenje Vlade, ki je bilo sprejeto in objavljeno na spletnih straneh.

Skratka, Vlada Republike Slovenije v obeh mnenjih odgovarja na zahtevi za oceno ustavnosti in zakonitosti, pri čemer uvodoma povzema navedbe pobudnikov in opredeli pravni okvir. V nadaljevanju seveda Vlada Republike Slovenije podaja enotno mnenje od odstavka do odstavka identično o obeh pobudah. Pa bom prvi del preskočil ali pa mogoče samo specificiram. Torej, Svetovna zdravstvena organizacija neplodnost definira kot bolezen moškega ali ženskega reprodukcijskega sistema, ki se izkaže preko neuspeha zanositve po 12 mesecih ali več rednih nezaščitenih spolnih odnosov. Ključno vprašanje torej je, ali je to zadosten ustavno pravni razlog za razlikovanje glede dostopa do postopkov OBMP umetne oploditve. Vlada meni, da pobudnik utemeljeno opozarja, da ni mogoče v primeru samske ženske ali ženske, ki živi v druge vrstne partnerstvu a priori reči, da to ni plodna. Se pravi nekdo, ki nima partnerja, ni možno a priori ugotoviti, da ni neplodna. Čeprav se zdi, da je obstoj medicinske indikacije upravičeno razlikovalni kriterij, ureditev po zakonu, o katerem se pogovarjamo, Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih opredelitve z biomedicinsko pomočjo, po mnenju Vlade pomeni diskriminatorno obravnavo žensk brez partnerja in žensk v istospolnih partnerskih zvezah. Mnenje Vlade je natančno opisano, tako da jaz na tej točki ne bi dodajal nič. Hvala lepa.

Hvala. Želi kdo od članic in članov odbora razpravljati o mnenju Zakonodajnopravne službe? Gospa Muršič, izvolite.

Hvala lepa, predsednica za besedo. Spoštovani minister, ekipa, kolegice in kolegi! En lep pozdrav! Zdaj sem tudi ena izmed podpisnikov te pobude, ki je romala na Ustavno sodišče, tako da bi malce povzela tudi kronologijo, kaj se je pač pri tem zakonu tudi dogajalo.

Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo je bil sprejet leta 2000. Temeljna človekova pravica odločanja o rojstvu otrok pomeni, da človek prostovoljno se odloča o tem ali bo imel otroke, kdaj jih bo imel in tudi seveda koliko jih bo imel. Prav tako iz naše Ustave izhajajo tudi te pravice, pravice vseh žensk ne glede na njihov pravni, socialni in premoženjski status, torej tudi pravice samskih žensk do tako preprečevanja zanositve, pravice do umetne prekinitve nosečnosti in pravice do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšanja neplodnosti. Zahteva za pobudo ustavnosti je bila podana že leta 2012. Takrat je pobudo podala posameznica, vendar jo je Ustavno sodišče zavrglo takrat z utemeljitvijo, da ni izkazala pravnega položaja. Takrat, bom rekla, je pretresla ta odločitev Ustavnega sodišča poslanke in poslance takratnega sklica Državnega zbora in na tej podlagi je mag. Majda Potrata leta 2013 iz vrst Socialnih demokratov demokratov prevzela prvo pobudo, zbrala podpise poslank in poslancev in podala pobudo za oceno ustavnosti. In ker se je zgodilo to kar se je zgodilo, takratnega sklica, je bil, predčasno potekel, je Ustavno sodišče dejansko to pobudo zavrnilo in leta 2014 smo poslanke in poslanci takratnega sklica ponovno vložili zahtevo za oceno ustavnosti in prav tako se je enako zgodilo s to pobudo, kajti ponovno nam je prenehal mandat, tako da, tukaj smo v enem začaranem krogu. In lahko rečem, da Ustavno sodišče vse do vsebinske pravice do enakosti pred zakonom in svobodnega odločanja o rojstvu otrok v razmerju do upravičencev z biomedicinsko pomočjo pri oploditvi, se še vse do danes ni opredeljevalo. Prav tako se ni opredelilo do vprašanja ali te določbe, predvsem samskim ženskam zagotavljajo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Žal dosedanje izkušnje kažejo, da se razprava o tem vprašanju bodisi ob sprejemanju zakona, če si pogledamo tudi nazaj magnetograme, bodisi tudi v referendumski kampanji, žal spreminjala v podcenjevanje in izključevanja samskih žensk, kar je neprecenljivo, da lahko sploh danes v tem 20. stoletju o tem sploh govorimo.

Predlagatelji zahteve, katera seveda sem že povedala, sem podpisnica, tudi sama, poudarjamo, da ima vsakdo pravico do zdravljenja neplodnosti, ne glede na socialni, družbeni ali, če izhajamo tudi iz 14. člena Ustave, ne glede na osebno okoliščino, samska ali poročena.

Zadnje raziskave, objave v strokovnih in tudi drugih medijih opozarjajo, da je pereča neplodnost pri ženskah in moških posledica modernega načina življenja. Predlagatelji namreč štejemo zdravljenje neplodnosti in umetno oploditev za pomembno civilizacijsko pridobitev. Stiska ljudi, si ne znamo predstavljati, ki se znajde v teh, je namreč velika in vredna vse naše pozornosti, da jim na tak in drugačen način tudi pomagamo. Če se je nedavno še ta problem skrival pod preprogo, se o teh težavah žensk in moških v javnosti ni veliko govorilo. V zadnjih letih opažamo, da je ozaveščenost javnosti o tem čedalje večja.

Prav tako zdravljenje neplodnosti zadeva vse več ljudi in zato je toliko bolj pomembno, da država pokaže družbeno skrb za vse državljanke in državljane. Kot podpisnica zahteve si želim, da bi Slovenija ohranila razmeroma visoko raven pravic žensk. V zadnjih letih se vprašanje o položaju žensk in enakosti na vseh področjih življenja izkazalo kot zelo pomemben sestavni del politike.

Spoštovane poslanke in poslanci! Ne potisnimo Slovenije daleč nazaj v preteklost, tako da mi dovolite, da naj tudi na tem mestu zaključim. Slovenija ne sme postati država, ki bo v Evropi prepoznana po svojem nestrpnem odnosu do žensk, ki ne živijo v zakonski ali zunajzakonski zvezi. Spremembe zakonske ureditve, ki bo skladna s 55. členom Ustave, ki bo prepoznala pravico do biomedicinske pomoči pri oploditvi tudi samskim ženskam, je torej z vidika moralnega načela pravičnosti in ustavne pravice do enakosti pred zakonom ter svobodnega odločanja o rojstvu otrok nujna, in bi jo moral vsak posameznik v skladu z lastno vestjo tudi podpreti. Osebno menim, da tudi Ustavno sodišče. Žal, žal mi je, da to pot mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki ga je pripravila, ne bom podprla, če prav razumem zakaj je njihovo mnenje takšno kakršno je. Niso vedno zagovornik zakona, ki je bil sprejet v Državnem zboru, ampak zato menim, da je skrajni čas, da o tej pobudi o kateri že govorimo več kot deset let, končno odloči Ustavno sodišče.

Hvala lepa.

Hvala.

Besedo predajam poslanki Terezi Novak.

Hvala lepa, predsednica za besedo.

Se popolnoma strinjam s predhodnico in bom tudi jaz, čeprav po navadi ne, nasprotovala tokratnemu mnenju Zakonodajno-pravne službe. Mislim, da je nam vsem lahko jasno, da živimo v družbi, kjer klasična oblika zakonske zveze ni edini način kako, kako v tej družbi živimo in da je zakon kakršen je bil diskriminatoren do drugih oblik, v katerih živijo ženske in predvsem do žensk in zato tega mnenja ne bom podprla.

Hvala. Lucija Tacer.

Hvala.

Jaz bi začela s tem, da razumem vlogo Zakonodajno-pravne službe, ki v bistvu tukaj mora pripraviti argumente, da obrazloži zakaj bi lahko bila takšna ureditev v skladu z Ustavo, ampak kot sta se opredelili moji predhodnici, temu ni tako. Družba se spreminja in to niso načela, s katerimi želimo nekako naprej voditi prihodnost naše države.

Na kratko pa bi se dotaknila tega pojma korist otroka, ki je bil naveden kot eden izmed argumentov. Ker smo o njemu od začetka sklica tega Državnega zbora kar veliko razpravljali in se mi zdi vsebina tega pojma ključna tudi tukaj, kakor je bila, ko smo se pogovarjali o novelah Družinskega zakonika. Namreč raziskave stroke, za kar upam, da se strinjamo, a ne psihološke stroke in sociologov, ki se s tem ukvarjajo, ne nas poslancev, mi ne bomo tukaj določali kaj je v korist otroka ali ne torej stroka je opredeljevala na podlagi nekaj poročil profesorjev, da so ključni tisti vsebinski odnosi v družini za korist otroka, navezanost, komunikacija ne pa sestava družine, torej, koliko je staršev, kakšne spolne usmerjenosti so in tako dalje. Tukaj v bistvu samo ponovno sledimo temu načelu. Ureditev kakršna je tudi sama menim, da je sporna z vidika 14. člena, vsaj enakosti pred zakonom in zato mnenja Zakonodajnopravne službe ne bom podprla. Hvala.