31. izredna seja

Državni zbor

25. 1. 2023

Transkript seje

Lepo pozdravljeni, spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje!

Začenjam 31. izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklicala na podlagi prvega odstavka 58. člena in prvega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obvestili o odsotnih poslankah in poslancih seje ter o vabljenih na sejo sta objavljeni na e-klopi. Vse vas lepo pozdravljam.

Prehajamo na določitev dnevnega reda 31. izredne seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 13. januarja, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika. Predlogov za širitev dnevnega reda nisem prejela in zato zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem. Ker prehajamo na odločanje, prosim, da preverite delovanje svojih glasovalnih naprav.

Glasujemo. Navzočih je 75 poslank in poslancev, vsi so glasovali za.

(Za je glasovalo 75.)(Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG PRPOROČILA ZA TAKOJŠNJE REŠEVANJE KATASTROFALNIH RAZMER V ZDRAVSTVU.

Predlog priporočila je v obravnavo zboru predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisano Jelko Godec.

V zvezi s tem predlogom priporočila je skupina poslank in poslancev s prvopodpisano Jelko Godec zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo in za dopolnilno obrazložitev predloga priporočila dajem besedo predstavnici predlagatelja, kolegici Jelki Godec.

Izvolite.

Lepo pozdravljeni!

Trden in odporen zdravstveni sistem temelji na izobraženem, usposobljenem in kompetentnem zdravstvenem osebju, ki tak sistem tudi razvija. Takšna delovna sila je ključna za uspešno zdravstveno politiko in tudi za doseganje kakovostnega zdravstvenega varstva, osredotočenega na človeka in dostopnega vsem. V Sloveniji imamo verjetno po več letih razprav in polemik možne odgovore kako naprej na področju zdravja, zdravstva, zdravstvene politike, kako ohraniti in izboljšati stabilen javni zdravstveni sistem. Nekaj rešitev je bilo nakazanih konec koncev v preteklih letih tudi v Državnem zboru.

Ena izmed teh sprememb je na področju, ki se dotika finančnih ukrepov, to so nabave medicinskega materiala. Visoke cene se seveda materiala, ki se nabavlja v zdravstvu, se izražajo v financiranju zdravstvenih storitev in v preteklih letih, torej v mandatih 2014-2018 in 2018-2022 so bile v Državnem zboru ustanovljene, je bilo ustanovljenih kar nekaj preiskovalnih komisij, med drugim tudi preiskovalna komisija na področju nabav žilnih opornic in kasneje potem tudi preiskovalna komisija na področju otroške kardiokirurgije in pa nabav ortopedskega materiala. Sklepi obeh komisij, ki so jih potrdili tudi v Državnem zboru poslanci takratnih sklicev, so bili, da se področje zakonodaje oziroma področje javnega naročanja spremeni tako, da se v Zakon o javnem naročanju uvrstijo oziroma sprejmejo določila, ki določajo referenčne cene na področju nabav medicinske opreme, in sicer tako, da se referenčne cene določijo za nabavo posameznega materiala glede na cene na evropskem trgu, da se po metodologiji vzame nekaj evropskih držav, izračuna povprečna cena in potem ta cena upošteva pri nabavi material v vseh javnih zdravstvenih zavodih. Prejšnja Vlada je v mandatu 2020-2021 uspela te sklepe realizirati, in sicer tako, da je v Zakonu o javnem naročanju sprejet, da je v Zakon o javnem naročanju uvrstila referenčne cene, torej tako kot sem jih prej omenila, ki bi omogočale primerjavo cen nabav zdravstvenega materiala z evropskim trgom. Konec koncev Slovenija ni otok, Slovenija del Evropske unije, je del prostega trga, tako storitev, kadrov kot nabave, torej ta del, ta korak je bil narejen leta 2021. Po dolgih, bom rekla, predporodnih krčih, mukah, so se te referenčne cene znašle v Zakonu o javnem naročanju, posledično se je glede na spremembo Zakona o javnem naročanju ustanovil tudi urad skrajšano za referenčne cene oziroma za cenovno politiko na področju nabav medicinskega materiala v Sloveniji. In tik pred odhodom Vlade, tudi glede na časovnico po zakonu je bila sprejeta metodologija za določanje referenčnih cen, tako je bil narejen nekako prvi korak k temu, kar je bilo rečeno že oziroma govorjeno dosti mandatov oziroma polemik v javnosti, da se v Sloveniji s preplačilom materiala zapravi kar veliko denarja, da veliko denarja odteka v zasebne žepe, da se ta denar pozna na jahtah, vikendih dobaviteljev in še koga, tudi koga iz politike. Potem pa je prišla nova Vlada, Vlada Roberta Goloba, ki je s prvim interventnim zakonom najprej ukinila ta urad, določila v Zakonu o javnem naročanju, ki so določala referenčne cene, izničila, torej ukinila, izbrisala, čeprav imajo nekateri oziroma ena koalicijska stranka v svojem programu jasno napisano, v programu za ta mandat oziroma v tisti rdeči knjižici, govorim seveda o Poslanski skupini SD oziroma stranke SD, jasno in glasno napisano, uvedli bomo referenčne cene. Bolje bi bilo napisati, ukinili bomo referenčne cene. In to je bil, bom rekla, spet korak nazaj, da je pri dobaviteljih ostal nasmešek na ustih in da se bo v sklopu tistega, kar zavarovalnica, Zavod za zdravstveno varstvo plačuje storitve, ta del, ki določa cene materiala, ostal enak ali pa se celo povišal. Torej s tem, da bi zmanjšali cene in pridobili nekaj sredstev za plačevanje v bistvu storitev, bo odhajalo še naprej v, bom rekla, privat žepe oziroma tistih, ki bodo zlobirali na javnih razpisih. Torej eno izmed, torej prvo priporočilo, ki ga danes dajemo v Državni zbor oziroma vam predlagamo, pa je sicer bilo vse zavrnjeno na odboru, je to, da se nemudoma spremeni Zakon o javnem naročanju in da konec koncev tudi ena izmed koalicijskih strank izpolni svoje obljube: uvedli bomo referenčne cene. Torej prvo je, da Vlada pripravi spremembo Zakona o javnem naročanju in ponovno uvede referenčne cene za nabavo materiala v zdravstvu.

Drugi problem, ki s katerim v bistvu prihajamo oziroma ga poznamo je problem plač in pogojev dela v zdravstvenem sistemu. Te dni poslušamo torej o dodatkih sodnikom 600 evrov, zdaj slišimo, da bo celo interventni zakon za to. Včeraj smo slišali, da je Vlada sprejela posebni vladni projekt, s katerim bo dala dodatek 150 evrov za administracijo in pa finančno osebje v zdravstvenem sistemu in socialnih varstvenih zavodih, ker to osebje ne zmore dela zaradi dveh interventnih zakonov, ki jih je sprejela ta koalicija, prvega in drugega interventnega zakona na področju zdravstva. Ne rečem, da so slabe plače, vendar 150 evrov dodatka zato, ker ne zmorejo administracije - kje so tu zdravniki, ki ne zmorejo ali pa ne morejo narediti vseh storitev? Torej po našem mnenju je v bistvu eden izmed ključnih problemov v zdravstvu tudi reševanje enotnega plačnega sistema oziroma ne reševanje ampak poprava enotnega plačnega sistema, tako da bomo v zdravstvu oziroma da bodo zdravstveni delavci postali konkurenčni na trgu. Še enkrat, Slovenija ni otok, Slovenija ima odprte meje in zdravniki lahko in tudi zdravstveno osebje, tudi medicinske sestre, zdravstveni tehniki in vsi ostali, ki delajo v zdravstvenem sistemu in pa na področju sociale, odhajajo, kot sami ugotavljate v analizah. Sicer se sprašujete, kam je odšlo toliko zdravstvenega osebja, pa vam lahko marsikdo pove. Odšli so iz javne bolnišnice v zasebni sektor, k zasebniku, kjer so boljši delovni pogoji, ker imajo drugačno plačo oziroma boljšo plačo in boljše pogoje. Odšli so konec koncev tudi v trgovske centre, v trgovine, medicinske sestre, odšli pa so tudi v tujino. Pa ne več v Avstrijo in Nemčijo ali pa na Poljsko, odšli so na Hrvaško, odšli so tudi, bom rekla, na Madžarsko in kam še, v glavnem v sosednje države.

Zakaj? Odgovor boste dobili takoj pri njih in ni treba analiz na sto dvajset straneh. Boljše plače, boljši delovni pogoji, boljša oprema. V Sloveniji pa smo, če se spomnite, leta 2017 že takrat v bistvu dali zelo veliko denarja za pokrivanje izgub. Takrat je bilo mislim, da 200 milijonov z interventnim oziroma zakonom, ki ga je sprejela takratna koalicija SMC in ostali v zdravstveni sistem. In v bistvu bolnišnice so še vedno v izgubah, tudi zaradi tega, kar sem govorila pod prvo točko, referenčnih cen, previsokih cen materiala in tudi zaradi v bistvu slabih razmer in odhajanja kadra. Torej pred drugi naš predlog oziroma priporočilo je, da Vlada nemudoma pristopi k temu, da z vsemi, torej v sodelovanju z vsemi stanovskimi in sindikalnimi organizacijami s področja zdravstva predlaga predlog za nov plačni sistem v zdravstvu in pa hkrati seveda, da pripravi predlog za odpravo plačnih nesorazmerij v vseh ostalih kategorijah. Torej, da se začnejo, da se začnejo pogovori, ne, bom rekla, po interesnih skupinah, ampak da se začnejo, kako reševati recimo, tako kot sem prej dejala, sodnike ali pa administracijo v javnem zdravstvenih domovih, zavodih, temveč da se začne reševati plačni sistem v vseh delih. Konec koncev enotnega plačnega sistema v Sloveniji več ni in to, kar se dogaja pod to Vlado, torej dodatki interesnim skupinam, ki slučajno pridejo mimo pisarne predsednika Goloba ali pa celo on gre k njim, mislim, da na takšen način v bistvu samo pomagate valiti snežno kepo in pa vznemirjati vse ostale. Torej, potreben je po našem mnenju, torej v priporočilu, da se spremembe sistema plač v javnem sektorju uredijo oziroma začnejo urejati takoj. S tem bomo pridobili konkurenčnost kadra v zdravstvu, da zdravniki, medicinske sestre in ostali ne bodo odhajali v tujino ali pa v trgovske centre.

Poleg teh dveh priporočil predlagamo še dva kratkoročna ukrepa, in sicer, da se sprejme interventni zakon, pa ne takšen kot sta bila zdaj do zdaj sprejeta dva zakona v lanskem letu, ko v bistvu ta dva interventna zakona na področju zdravstva ni niti nista zaživela in ne delujeta, da se torej sprejme interventni zakon, kjer se omogoči to, da se izkoristi torej vse razpoložljive kadre v zdravstvu, ki jih imamo, za to, da se konec koncev skrajšajo čakalne vrste, čakalne dobe, da tudi vsi, bom rekla, pridejo do osebnega zdravnika in pa tudi seveda do specialista. Menimo, da je pač dovolj kadrov v zdravstvu, to ugotavljate tudi v vaših analizah, da število zdravstvenega osebja raste, da narašča tudi, bom rekla, vložek v zdravstveni sistem, vendar nekega učinka ni, torej potrebno je poiskati vse razpoložljive kadre in jih vključiti v delo.

Drugi kratkoročni, bom rekla, ukrep, ki ga predlagamo pa je, da Vlada pripravi in izvede ukrep za možnost vračanja zdravstvenega kadra, ki je odšel v tujino torej tako zdravnikov kot ostalega osebja in da se jih vključi nazaj, torej v naš javni zdravstveni sistem. Kako to narediti - je seveda na konec koncev spet pridemo do odgovora - je plačni sistem oziroma plače v zdravstvu in pa tudi ureditev razmer, ki se, bom rekla, v naših javnih zdravstvenih zavodih poslabšujejo. Čemu je tako, zakaj do tega prihaja? Lahko je v bistvu debata tudi danes. Jaz verjamem, da vsi skupaj lahko najdemo odgovore oziroma imamo odgovore na to vprašanje pa je, ali ta priporočila, ki si jih danes predlagamo koalicija sploh želi slišati oziroma tisto, kar smo slišali na odboru je bilo, da zavračajo oziroma zavračate naša priporočila iz stališča, češ da to ni prava pot, da gre za, slišali smo tudi v bistvu nagajanje, ko je opozicija koaliciji. Pa vendar, pri teh priporočilih, ki jih danes predlagamo, gre v bistvu za ponujeno roko oziroma za predloge, ki jih lahko, če seveda boste želeli, predebatiramo tudi danes ali danes ali na manjših skupinah in pridemo do, bom rekla, skupnih zaključnih ključkov. Konec koncev je tudi predsednik Vlade in v bistvu vsi vi v koaliciji pravite, da je potrebno na področju zdravstva doseči konsenz celotne politike v Sloveniji. Verjetno pa bo danes minister in ga tudi na tem mestu pozivam, da predstavi rešitve, ki jih predlaga v nadaljevanju v tem letu in tudi, da se opredeli do teh naših predlogov in kako je možno te naše predloge, naša priporočila vključiti v spremembo v zdravstvu, ki jo predvideva ta Vlada oziroma ta koalicija.

Torej, še enkrat, danes sicer ni glasovanja o naših priporočilih, ker so bila zavrnjena na odboru, pa vendar pričakujemo odgovore na to kako koalicija gleda na ta priporočila, kje so tiste možnosti in oziroma na kakšen način ta priporočila misli vkomponirati v svojo spremembo zdravstvenega sistema, konec koncev na odboru nismo slišali konkretnih argumentov zakaj ta priporočila niso dobra. Samo to, da pač ni prava pot in da bomo, da bodo sami nekako reševali zadeve.

Najlepša hvala.

Najlepša hvala.

Predlog priporočila je na 12. nujni seji 12. januarja kot matično delovno telo obravnaval Odbor za zdravstvo.

Ker po končani razpravi odbor ni sprejel točk predloga priporočila je bila obravnava predloga priporočila na seji delovnega telesa končana.

Za predstavitev poročila odbora dajem besedo podpredsedniku odbora, mag. Rastislavu Vrečku.

Izvolite.

Vladna ekipa, spoštovani cenjeni kolegice in kolegi poslanci!

Na podlagi 26., 141. in 172. člena Poslovnika Državnega zbora je Odbor za zdravstvo kot matično delovno telo pripravil poročilo k predlogu priporočil za takojšnje reševanje katastrofalnih razmer v zdravstvu, ki ga je predlagala poslanska skupina s prvopodpisano poslanko Godec. V poslovniškem roku je tudi Poslanska skupina NSi podala amandma k novemu 4. členu. Na 12. nujni seji odbora dne 20. 1. letos je Odbor za zdravstvo obravnaval ta predlog priporočil in uvodno dopolnilno obrazložitev je podala predlagateljica Godec. Na začetku je poudarila, da slovensko zdravstvo v zadnjih letih 2020, 2021 dela dobro, da uspešno kljubuje težavam, ki so nastale s covidom in drugi problemi, da pa sedanja vlada teh nakopičenih problemov, ki so se nabirali 20, 30 let, ne rešuje tako kot je obljubila pred sedmimi meseci, namesto obljub o zajezitvi korupcije v zdravstvu. Pobudnica navaja, da smo bili priča ukinitvi Urada Vlade Republike Slovenije za centralno cenovno evidenco medicinskih pripomočkov in medicinske opreme, izpostavila je tudi črtanje v Zakonu o javnem naročanju, ki omogoča referenčne cene in s tem prvi korak, da bi se cene materiala v Sloveniji lahko primerjali s cenami v drugih državah Evropske unije. Predlagateljica je bila mnenja, da smo bili namesto pregleda stanja na področju čakalnih vrst priča brisanju čakalnih seznamov, namesto reševanja družinske medicine. Tako so nastajale dolge vrste ljudi, ki so čakali tudi ponoči, ker niso mogli priti do osebnega zdravnika. Namesto odprave nesorazmerij smo pač v plačnem sistemu se pogajali s Fidesom, napovedali nenapovedane stavke in nezadovoljstvo v celotnem sistemu zdravstva. Zaključila je, da ni bilo predlaganih rešitev glede dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in da pričakuje rezultate, ki jih je minister obljubljal že na predstavitvi na odboru. Nato je predstavila razloge za sklic izredne seje in pri tem izpostavila neučinkovitost delovanja Ministrstva za zdravje pri reševanju razmer v zdravstvu z izjavo ministra za zdravje v tem letu, razmere na področju družinske medicine, čakalne dobe, korupcijo in reorganizacijo nujne medicinske pomoči. Med nujne ukrepe predlagatelji priporočil uvrščajo tudi nov plačni sistem za zdravstvo, v katerem bi morala biti vzpostavljena ustrezna razmerja med plačnimi razredi in možnosti nagrajevanja zaposlenih, tudi naj bi se ponovno uvedel sistem referenčnih cen na področju nabave medicinskega materiala in naj se v roku 30 dni v sodelovanju s stanovskimi organizacijami in sindikati predlaga nov plačni sistem za področje zdravstva in odpravijo plačna nesorazmerja.

Po uvodni predstavitvi predlagateljice je podala mnenje tudi Zakonodajno-pravna služba. Gospa Horvat Pirnatova je predstavila in izpostavila, da Državni zbor med drugim lahko predlaga le tiste ukrepe, ki sodijo v pristojnost posameznih organov, pri tem pa mora spoštovati njihovo ustavno ali zakonsko določeno samostojnost in neodvisnost pri izvrševanju teh pristojnosti. Pri zakonu o interventnih ukrepih, ki naj bi opredelil program za sistemsko vračanje slovenskih zdravstvenih delavcev iz tujine, je po mnenju Zakonodajno-pravne službe opredelitev takšnega operativnega programa v pristojnosti izvršne veje oblasti, zakonska materija pa je le zakonska podlaga in okvir za opredelitev takega programa. Predstavnica ZPS je tudi opozorila na neustrezno uporabo besede »poziva«.

Nato je podal svoje videnje tudi minister za zdravje, gospod Danijel Bešič Loredan, in je povedal, da s sprejemom zakonov o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema je bil tudi ustanovljen Urad Republike Slovenije za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, v okviru katerega bo delovala nova služba, ki bo poskrbela za referenčne cene in za sistem naročanja medicinskih pripomočkov. Kajti Urad za referenčne cene, ki ga je ustanovila prejšnja vlada, ni nikoli zaživel.

Na koncu je pač odbor zavrnil. Glasovanje je bilo 10 proti, 6 za in tako je ta predlog priporočil na matičnem odboru končan.

Hvala.

Hvala lepa.

Za obrazložitev mnenja dajem besedo predstavniku Vlade in sicer ministru za zdravje, Danijelu Bešiču Loredanu.

Izvolite.

Danijel Bešič Loredan

Spoštovana predsedujoča, lep pozdrav poslanke in poslanci, lep pozdrav še v mojem imenu! Pravzaprav bom začel takole. Vsi predlogi, ki jih naslavljate so upoštevani ali pa bodo upoštevani v zavezi za sodelovanje in podporo pri izvedbi zdravstvene reforme, kako bo zdravstvena reforma potekala in časovnico in na osnovi česa smo jo pripravili, bo predstavljeno danes na nujni seji Odbora za zdravstvo, ki bo po seji parlamenta, pa se bom osredotočil na tisto, kar ste pravzaprav predlagali in kjer iščemo skupne kompromise.

Tako kot cela Evropa se je tudi Slovenija znašla v izjemno težki post covidni krizi v zdravstvu, ki pravzaprav naslavlja eno ključno točko, to so kadri, druga točka je preobremenjenost zdravstvenega sistema, ki se sedaj kaže s prilivom pacientov, ki v času covidne krize niso bili pravočasno in ustrezno oskrbljeni. Cela Evropa se sooča z epidemijo raka, cela Evropa se sooča z epidemijo na področju duševnega zdravja in cela Evropa pravzaprav ne ve, kaj se je s kadrom zgodilo oziroma kako preoblikovati kadrovsko politiko, da se bo lahko oskrbelo vse potrebe prebivalstva.

Vidimo, kaj se dogaja v Angliji, vidimo kaj se dogaja na Češkem, vidimo nenazadnje kaj se dogaja tudi v Avstriji in tudi v državah, ki so reformo že izpeljale. Kaj natančno se je zgodilo, bomo verjetno izvedeli šele čez čas. Kar se naše države tiče, mi dovolite, da v bistvu smo zelo intenzivno kot Vlada pristopili k reformi plačnega sistema javnih uslužbencev. Ta petek imamo prvi sestanek s sindikati v zdravstvu, v socialnem varstvu, s sindikati zdravnikov in zobozdravnikov, kjer bomo pravzaprav iskali pot, kako do 1. 4. 2023 oblikujemo ločen plačni steber za področje zdravstva in socialnega varstva, kjer bomo pravzaprav tudi J skupino, ki je bila sedaj izpuščena, naslovili tako, da bo del tega plačnega stebra za področje zdravstva in socialnega varstva.

Na tem mestu želim poudariti, da smatramo zdravstvo kot celota, tako bomo tudi pristopili in v petek bomo nakazali smer. 1. imamo koalicijski vrh, kjer bomo to reformo tudi predstavili in tam se pričakuje, da bomo podobne zaveze, kot smo jih pri izvedbi zdravstvene reforme, sprejeli tudi na področju reforme plačnega sistema javnih uslužbencev.

Sami smo priča temu, da se je skozi desetletje sprejemalo mnogo interventnih zakonov, posegalo se je v zdravstveni sistem in danes smo tukaj, kjer smo. Ne drži, da dva interventna zakona, ki smo jih sprejeli v času te Vlade nimata popolnoma nobenega učinka, spremenili smo pravzaprav post covidno krizo, covidno obravnavo in danes kljub temu, da covid je, zdravstveni sistem deluje, deluje, bom rekel, v skladu, v skladu s tem, kar imamo, kar se kadrov tiče, deluje s tem, da se pacienti oskrbijo ob mnogih izzivih, ki jih imamo.

Izzive smo v celoti identificirali, pa če povzamem nekoga, ki je rekel, da vsi ti izzivi, ki so bili v strokovnih krogih znani in niso za strokovne kroge nič novega, so bili sedaj predstavljeni javnosti in nič ne skrivamo, s podatki gremo in s podatki bomo iskali tudi rešitve, tako da plačni sistem, steber ga bomo oblikovali do 1. 4., časovnica je jasna, pripravili bomo zakonodajo in to zadevo bomo implementirali s 1. 1. 2024. Sami veste, da prvič v zgodovini za leto 2023 je možno, da lahko vsi javni zavodi in vsi koncesionarji, se pravi celotna javna mreža lahko opravljajo storitve, koliko jih zmorejo. Res je, nekateri so to možnost izkoristili na polno, nekateri jo še bodo. Konec marca bo narejena analiza, kjer bomo pravzaprav videli, kako uspešni smo pri tej interventni zakonodaji za stabilizacijo sistema bili. Do 31. marca smo tudi dolžni potem Odboru za zdravstvo poročati o stanju glede skrajševanja čakalnih vrst in to bomo tudi naredili. Na osnovi tega bomo potem od 1. 4. dalje odprli sistem za vse resurse v zdravstvu, torej tudi za vse tiste zasebnike, ki danes niso del javne mreže, ampak v delu, kjer se čakalne dobe ne bodo ustrezno skrajševale, tudi način je predviden in tudi to zadevo bomo izpeljali.

Kar se tiče referenčnih cen in zakonodaje in urada, ki je bil ustanovljen na Vladi, tudi o tej točki je bilo že veliko pravzaprav govora. Še enkrat, tudi v naši zavezi smo definirali točko 10, kjer je jasno zapisano, da bomo uvedli transparenten in učinkovit model nabave medicinskega materiala, opreme in zdravil, vzpostavljen bo centralni register referenčnih cen zdravstvenega materiala in opreme in ob tem bomo upoštevali, tako kot sedaj upoštevamo pri temeljih digitalne transformacije zdravstvenega sistema to kar se dogaja na področju Evropske komisije s centralno bazo podatkov v zdravstvu, tako spremljamo nastanek farmacevtskega paketa, pa paketa kar se tiče medicinskih pripomočkov in vse to bomo tudi implementirali.

Kar se tiče kadrov v zdravstvu, dejstvo je, da nam primanjkuje tisoč zdravnikov v sistemu, če gledamo evropsko povprečje. Evropsko povprečje so štirje zdravniki na tisoč prebivalstev, torej bi jih mogli imeti 8 tisoč aktivnih zdravnikov, mi jih imamo nekaj manj kot 7100. pri iskanju podatkov pravzaprav se podatki tako ZZZS, Zdravniške zbornice kot NIJZ ne ujemajo, ampak tudi to bomo pravzaprav v roku štirih do šestih tednov v celoti raziskali in bomo prišli do natančnega podatka zdravnikov.

Kar se tiče medicinskega osebja, se je že novembra 2021 zgodil križ pravzaprav v krivulji gibanja srednjih medicinskih sester in diplomiranih medicinskih sester in tukaj moramo najti najprej kompromis, kako v sistemu zadeve urediti, tudi na tem delamo intenzivno in tudi to bo naslovljeno pri reformi plačnega stebra za področje zdravstva in socialnega varstva, kjer se bomo dotaknili standardov in normativov, ki jih bomo sprejeli, tudi tu je časovnica definirana, verjetno se bomo pogovarjali kdaj jih lahko glede na kader implementiramo. Iščemo poti pravzaprav, kje je baza, da lahko v Slovenijo po vzoru evropskih držav pripeljemo tujce na področju zdravstva in seveda iščemo možnosti, ampak ne interventno, sistemsko, kako bomo pravzaprav razmere na področju zdravstva in socialnega varstva uredili do te mere, da bomo spremenili in uredili pogoje dela, da bomo jasno definirali standarde in normative, da bomo tudi odprli razpravo o kompetencah, da bomo na novo postavili tim družinske medicine, da bomo vendarle uspeli končno dokončati mrežo nujne medicinske pomoči in ločili obe delovišči, se pravi nujna medicinska pomoč, od delovišča družinske medicine, Ta zadeva je pravzaprav ostala odprta od leta 2015, ko smo s pomočjo denarja iz Evropske unije uspeli zgraditi urgentne centre. Tega žal do danes nismo nikoli dokončali in stanje je na področju urgentne medicine, urgentnih centrov takšno kot je. Mi imamo danes zelo veliko število specialistov urgentne medicine, ki v urgentnih centrih pravzaprav ne delajo, ker so se pogoji dela spremenili. In tukaj moramo najti tudi za te kolege karierno pot, da bodo lahko najprej izbirali specializacijo in se odločili pravzaprav po kateri poti bodo šli. Ko bomo te zadeve uredili in časovnico smo v koaliciji jasno definirali, to je v tem letu, lahko pričakujemo prvo večjo spremembo sistemsko 1. 1. 2024, nato nadaljevanje in drugo večjo spremembo 1. 1. 2025. Vse to smo tudi jasno definirali, predstavili in bomo vedno znova predstavljali zainteresirani javnosti, vam opozicijski poslanci, ker bo treba seveda, tako kot sami pravite, najti skupno pot, da bomo reformo zdravstva pravzaprav pripeljali. In ja, ta dokument zavez je bil pravzaprav predstavljen. In veliko je seveda negodovanja med tistimi, ki si sprememb v zdravstvenem sistemu ne želijo. Pa mi dovolite na tem mestu, da pojasnim. Mi ne želimo kopirati ne estonskega, ne finskega, ne avstrijskega, ne nizozemskega modela, ker to preprosto ni možno. Mi želimo uporabiti iz vseh teh sistemov tisto, kar je v teh sistemih najboljše in kar lahko v naš sistem hitro in učinkovito integriramo. In Estonci so nam vzor na digitalizaciji in na poslovanju Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Digitalizacija ali digitalna transformacija zdravstvenega sistema temelji na transparentnosti. Transparentnosti v kakšnem pomenu besede? Podatki v zdravstvenem sistemu so od nas vseh in samo mi smo tisti, ki s temi podatki upravljamo in vsak vpogled v naše podatke mora biti viden, jasen in nihče nima pravice, da z našimi podatki nekontrolirano počne, kar se komurkoli zdi in hoče.

In druga točka, če ste si pozorno pogledali prezentacijo estonskega zavoda za zdravstveno zavarovanje, ste videli, da vsak, ki opravlja storitve javne zdravstvene blagajne, je javno prikazan koliko denarja dobi, kam se denar porabi, koliko gre za delovno silo, za medicinske pripomočke in sklenjen je partnerski odnos med Zavodom za zdravstveno zavarovanje in vsemi pravzaprav podpisniki pogodbe, ki izvajajo javno zdravstveno storitev. Ta model, torej samo digitalni model preobrazbe, transparentnost je tisto po kateri poti bomo šli, ker so že vse to naredili. Pa če pogledamo finski model z njihovi My Kanta pages, to so strani, kjer je vse vidno. Oni imajo še socialo in pokojnino v enem kupu. Mi do tega ne moremo priti, ne smemo si delati utvar. Ampak kaj so naredili Finci? Ravno tako zaradi pomanjkanja kadra, zaradi razdrobljenosti po različnih drobnih enotah so naredili tako imenovani model 22 dvaindvajsetih Wellbeing counts, to so socialno zdravstvene regije, kjer so regionalno združili in kjer ima vsak prebivalec enako možnost do dostopa tako za zdravstvene kot za socialne storitve. Nekaj podobnega moramo mi narediti. Kadra imamo malo, treba je koncentrirati zgodbo. Upoštevati pa moramo a) Slovenijo kot državo, našo nacionalno entiteto, to, kar se je pri nas skozi 30 let razvilo, in b) specifičnost posamezne regije. Niso vse regije enake. Ne moremo z istimi vatli iti na regije. In to vse pravzaprav, kar ste predlagali in sem vam hvaležen za to, bomo vkomponirali notri. In sam osebno pričakujem, ko bodo zakonodajne spremembe v parlament prišle, da bomo v tem krogu v parlamentu pravzaprav vsi skupaj našli kompromis, da to zdravstveno reformo končno po več kot 20 letih tudi izpeljemo.

Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.

Prva ima besedo Poslanska skupina Socialnih demokratov in v njenem imenu mag. Bojana Muršič.

Izvolite.

Hvala lepa, predsednica za besedo.

Spoštovani minister, kolegice in kolegi!

Ureditev ter prenova zdravstvenega sistema je bila kamen spotike ter nepremagljiva ovira vseh dosedanjih vladnih koalicij, zdravstvene reforme in celovite prenove zdravstva so vse do danes obstale na ravni idej in ciljev, ki so bili žal zapisani zgolj na papirju. Nikomur žal še ni uspelo izpeljati reforme ali prenoviti sistem. Zdravstveni sistem kot ga poznamo v Sloveniji, se pravi, primarna, sekundarna ter terciarna raven skupaj z obliko zavarovanja, ki omogoča univerzalen dostop do zdravstvenih storitev, je v idealnih pogojih, idealnem delovanju odličen. A kaj, ko se v vsakem sistemu najdejo luknje, siva področja in žal tudi posamezniki, ki zaradi takšnih in drugačnih interesov ne želijo, da bi sistem deloval, kot mora. Počasi in zanesljivo se je slovensko zdravstvo v zadnjih 30. letih šibilo in prišli smo do točke, ko je resnično nujno potrebno izpeljati reformo in sistem popolnoma prenoviti. Socialni demokrati imamo vizijo in načrt kako se naredi prenova javnega zdravstvenega sistema, zapisano v svojem programu, v tisti rdeči knjigici o kateri je bilo že danes govora, le tega pa smo skupaj z ostalima koalicijskima partnericama zapisali tudi v koalicijsko pogodbo. Med množico načrtov imamo med drugim tudi zapisano, da se bo izpeljala reforma vodenja upravljanja javnih zdravstvenih zavodov, ukinilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, vsem državljankam ter državljanom pa omogočil dostop do zdravstvenih storitev na vseh ravneh. Ker se zavedamo krhkosti ter pomena javnega zdravstvenega sistema, smo na našo pobudo tudi zahtevali koalicijski vrh, ki je bil posvečen izključno zdravstvu.

Socialni demokrati pričakujemo premik od gasilskih ukrepov k sistemskim ukrepom, ki bodo zaobjeli vse tisto, kar smo zapisali v naš program ter koalicijski sporazum. Minister je predstavil s svojo ekipo načrt, zakonske predloge ter tudi časovnico, ki bodo slovenski zdravstveni sistem celovito prenovili ter stabilizirali. Ocenjujemo, da je načrt skupaj z zakonodajo, ki nam je bil predstavljen, dober, in da bomo lahko s sprejemom te zakonodaje naš zdravstveni sistem, ki mora v središče postaviti človeka, ponovno naredili zanesljivega.

Socialni demokrati absolutno razumemo opozicijo, da je z vložitvijo predloga priporočil za takojšnje reševanje katastrofalnih razmer v zdravstvu in s sklicem tudi izredne seje Državnega zbora želela pomagati koaliciji in predlagati rešitve, ki bi izboljšale trenutno stanje. A naj ponovno povem, da se ideje in vizije kako zdravstveni sistem v Sloveniji izgleda in deluje, razlikujejo. Zdravstveni sistem, kot smo si ga zamislili v koaliciji, se razlikuje od zdravstvenega sistema, kot si ga zamišljate SDS in NSi, zato nam ne zamerite, da vaših predlogov na matičnem delovnem telesu nismo podprli, čeprav verjamemo, da bo marsikatera ideja tudi slišana.

Socialni demokrati se zavedamo, da bo oziroma bo današnja seja namenjena izključno temu, da bo opozicija govorila kar se tiče zdravstva, da bodo iskali krivce za nastalo situacijo in tudi v času, ko še nismo bili samostojna in neodvisna država, a menimo, da je seja priložnost tudi za to, da poslanke in poslanci koalicije skupaj z ministrom za zdravje javnosti ponovno predstavimo vizijo ter jasen načrt kako bomo naš zdravstveni, javni zdravstveni sistem stabilizirali, prenovili ter modernizirali za dobrobit naših državljank in državljanov.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Naslednja je Poslanska skupina Levica in v njenem imenu kolega Miha Kordiš.

Izvolite.

Predsedujoča, hvala za besedo.

Slovensko družbo preči večplastna kriza kapitalizma, ki si nadeva zelo strašljive obraze. Štirje obrazi krize kapitalizma, ki so v tem hipu najpogosteje izpostavljeni, so stanovanjska kriza, kriza skrbstva starejših, zdravstvena kriza in seveda okoljska kriza oziroma podnebni zlom. V Levici kot socialistični stranki je odgovor, ki ga na to družbeno realnost ponujamo, vizija socializma za 21. stoletje, odgovor, ki ga na krizo kapitalizma za ta mandat ponujamo v koaliciji liberalcev, Socialnih demokratov in nas kot socialistov, pa je solidarna prihodnost. Ta solidarna prihodnost mora na zdravstvenem področju, ki naj bi zaznamovalo letošnje leto, vzpostaviti robusten javni zdravstveni sistem, sistem, ki bo rešil in zavaroval potrebe pacientov pred ne neprestanim napadanjem zasebnih interesov, ki naš zdravstveni sistem spodnašajo že tri desetletja. Ravno ti zasebni interesi v našem zdravstvu so razlog, zakaj smo do zdravstvene krize sploh prišli. Žal je politika v vseh teh treh desetletjih bodisi držala štango tem zasebnim interesom bodisi gledala v stran, medtem ko se je spodnašalo naše javne bolnišnice. Kakšen je odgovor torej v zdravstveni reformi na te zasebne interese, če želimo po poti izgradnje zares javnega sistema, je jasno. Zdravstvena reforma mora biti zgolj drugo ime za izgon teh zasebnih interesov iz javnega sistema. Konkretne politike iz tega področja so tudi znane in so znane že dlje časa.

Bom začel pri verjetno najbolj razvpiti, najbolj nevralgični točki, ki se je znašla že v prenekateri koalicijski pogodbi, to je dopolnilno zdravstveno zavarovanje, za katerim stoji zavarovalniški lobi. Vsi plačujemo položnice za okoli 35 evrov vsak mesec, ne glede na to, kakšni so naši prihodki. To nepravično. Položnico plačujeta enakih 35 evrov tako revež kot bogataš, tako nekdo, ki je na minimalni plači, kot nekdo, ki prejema po 20 tisoč evrov na mesec na mesec, ali upokojenec, ki životari v revščini. Zakaj plačujemo to položnico za dopolnilno zdravstveno zavarovanje? Dobrega razloga za to pravzaprav nimamo. Edini razlog v družbeni strukturi je, da se iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja zavarovalnice vsako leto nahranijo v višini 50 milijonov evrov in več. To so sredstva nas na vseh nas zavarovancev, ki ostanejo v zasebnih rokah, v napihnjenih režijskih stroških, namesto da bi se stekala v našo javno zdravstveno blagajno oziroma od tam naprej v javni zdravstveni sistem za material, za storitve, za posege, za kader in za paciente.

Naj nadaljujem pri problemu izvajanja zdravstvene dejavnosti, ki je ravno tako kot področje financiranja in zbiranja naših sredstev tarča raznoraznih oblik privatizacije s strani teh zasebnih interesov, o katerih sem že govoril na področju izvajanja zdravstvene dejavnosti. Najlažje te zasebne interese povzamemo v izraz zdravniški lobi. Pogovarjamo se o zdravniških mandarinih, ki so si skozi desetletja krojenja specializacij zagotovili privilegiran položaj znotraj javnih bolnišnic in iz tega privilegiranega položaja sedaj izsiljujejo tako paciente kot državo za privilegije, še več privilegijev, za vse mogoče privilegije, ki jih sploh, na katere se sploh lahko domislijo. Sem sodijo tudi raznorazne oblike zasebništva, ki lobistično spodnašajo naš javni zdravstveni sistem. Konkretne politike, ki jih je potrebno implementirati na tem področju, so za začetek zelo jasna razmejitev, razločitev javnega od zasebnega, da se te zasebne interese odklopi od našega denarja. Zagotovo gre izpostaviti tako imenovane zdravnike dvoživke oziroma zdravnike, zaposlene v javnih bolnišnicah, ki sočasno, ki sočasno opravljajo še popoldansko delo pri zasebnikih. Jasno je, da so delovne kapacitete, energija, zmožnosti vsakega med nami omejene. Ne moremo delati v nedogled nihče od nas. In, če boš dobro oddelal svojih osem ur pa še kakšno naduro v javni bolnišnici za paciente v javno korist, potem ti bo zmanjkalo energije in zmožnosti, da boš to sočasno počel tudi pri zasebniku. Edini ustroj, v katerem to gre, je tisti ustroj, kjer nekdo v javni bolnišnici ne oddela tistega, kar bi moral, ustvarja čakalno vrsto zato, da jo za večji dodaten denar skrajšuje v narekovajih popoldne pri zasebniku. Kako daleč to lahko pripelje in do kakšnih absurdov smo lahko videli ne tako zelo dolgo nazaj na primeru afere ortopedov v ljubljanskem Kliničnem centru, ki so se prihajali na svoje delovno mesto v javni bolnišnici zgolj štempljat, potem so pa obšli na opravljanje istih posegov k zasebniku. Odprava popoldanskega dela zdravnikov pri zasebnikih, ločitev javnega in zasebnega je zato druga politika, ki jo mora zdravstvena reforma vzpostaviti.

3. točka - Razgradnje in razkrajanje našega javnega zdravstvenega sistema - poteka v obliki vedno pogostejšega podeljevanja koncesij. Osnovna ideja koncesij, ko so bile te uvedene v naš pravni red in v naš zdravstveni sistem je bila, da naj ta javni zdravstveni sistem dopolnijo na mestih, kamor ne seže. Lahko to opredelimo popolnoma geografsko, tam kjer v naši državi nimamo razvite javne zdravstvene infrastrukture, kjer nimamo vzpostavljene javne ambulante in javnega zdravstvenega doma, je seveda smiselno, da država podeli koncesijo. Začasno, da se razumemo, na podlagi načrta, da bo to manjkajočo javno zdravstveno infrastrukturo v naslednjih petih letih morda desetletju ali desetletju in pol izgradila in koncesije ne bomo več potrebovali. A področje koncesij se je v teh desetletjih izrodilo in kot rečeno, postale so oblike privatizacije našega zdravstvenega sistema. Vse prepogosto so tako država kot občine postavljene v situacijo, da jih akterji zdravniškega lobija dobesedno izsiljujejo in skupaj z njimi z nami izsiljujejo tudi paciente, češ, ne bom prišel na delo v javni zdravstveni dom, podelite mi koncesijo ali pa se zdravstvena dejavnost v vašem okraju ne bo opravljala, pacienti pa bodo ostali brez oskrbe. Ena za drugo instanca javnega interesa občine in države pred tem lobističnim pritiskom, pred temi zasebnimi interesi poklekajo, ker seveda nihče ne želi videti, da še več pacientov ostane brez zdravnika in brez oskrbe, kot to velja v tem hipu. Dolgoročno to pelje v nadaljnje stopnjevanje zagotavljanja javnega interesa znotraj javnega zdravstva preprosto zato, ker se javno zdravstvo presnavlja v smeri zasebnega zdravstva. Še posebej je to postalo izrazito tudi pravno formalno v nedavni odločitvi ustavnega sodišča, ki je dejalo, da lahko koncesionarji ne zgolj opravljajo zdravstveno dejavnost pod neprofitnimi pogoji, ampak lahko tudi uradno formalno zaračunavajo zraven še dobiček. Opravljanje zdravstvene dejavnosti za dobiček kot gospodarske dejavnosti in ne kot družbene dejavnosti zdravljenja pacienta je seveda tista nevarnost, tisti lait motiv, ki je spodnesel naš sistem primarnega zdravstva in ki postopoma spodnaša tudi naše javne bolnišnice celo do točke, da že nekaj časa beremo, poslušamo in zaskrbljeno spremljamo kako v Ljubljani nastaja in raste prva zasebna bolnišnica. Še nedolgo nazaj, mislim, da je bilo teden, morda štirinajst dni nazaj sem v enem izmed dnevnih časopisov prebral naslov kako je bila vložena na ljubljansko upravno enoto vloga za gradbeno dovoljenje za to zasebno bolnišnico.

Kar je potrebno storiti je, da na prvo mesto v zdravstveni reformi in v ideji, viziji našega zdravstvenega sistema pojav postavimo javne zdravstvene zavode, torej, javne bolnišnice in javne zdravstvene domove. Edino ta organizacijska oblika bo dala prednost pacientu pred dobičkom. Zato javne bolnišnice in javne zdravstvene domove v resnici pravzaprav imamo, ne zato, da bi kdorkoli zaslužil, ampak za to, da paciente oskrbimo. Koncesije pa je potrebno omejiti na to, kar je v izhodišču njihova ideja bila, neprofitno opravljanje zdravstvene dejavnosti tam, zgolj tam in samo tam, kamor javna zdravstvena infrastruktura ne seže.

Ko se pogovarjamo o zdravstvenih reformah, o odtekanju denarja, o oškodovanju pacientov in o njihovih stiskah v zdravstvenem sistemu, seveda ne moremo mimo dejstva, da se ogromno denarja izgublja na preplačilih medicinske opreme. Tu lahko vzpostavimo tretji lobistični sklop osebnih interesov znotraj našega zdravstva, to je lobistični sklop teh in onih dobaviteljev. Oskrba z zdravstvenimi pripomočki je pri nas prepuščena trgu in seveda po tržni logiki v zasledovanju najvišjega možnega dobička dobavitelji medicinske opreme tudi delujejo, od tod preplačila. Ta preplačila in vpleteni zneski so res visoki, nekaj zaradi tega, ker ja, zdravstvena oprema je draga, ja, zdravstvene potrebe slovenskih državljank in državljanov so v razmerah starajoče se družbe velike, a tudi zato se ta preplačila in stroški množijo, ker se množijo in rastejo tudi apetiti omenjenih dobaviteljev.

Nakopičen kapital skozi dobave medicinskih pripomočkov se je pretočil tudi v politično moč, v lobistično moč, ki lahko manevrira znotraj političnega sistema, pritiska na odločevalce in si tako zagotavlja privilegiran položaj, da vzdržuje svoje visoke profite še v bodoče. Oškodovani smo vsi mi, državljanke in državljani. Kako daleč to prijateljevanje med politiko in kapitalom na področju dobav medicinske opreme lahko seže, smo videli ob zaključku prejšnjega mandata Državnega zbora, ko so v javnost ušle fotografije lobista oziroma dobavitelja Marčiča skupaj z nekdanjim predsednikom Vlade gospodom Janezom Janšo.

Edini način, da se rešimo korupcije na dobavi medicinske opreme ni v temu, vzpostavljamo sisteme nekih reguliranih cen, pa poskušamo nadaljevati po poti regulacije. Glejte, te lobistične lovke na dobavah medicinske opreme imajo izjemno politično moč, lahko jih reguliramo do nezavesti in do onemoglosti, pa bodo vedno našle luknje in vedno bodo našli našle mesta, kje si zaračunavati oderuške marže. Ne, kolegice in kolegi, edini način, da se rešimo lobističnih lovk, je to, da jih odrežemo. Kako to storimo? Tako, da sploh ukinemo inštitut posrednika, torej dobavitelja te medicinske opreme, tako da država sama vzame v roke in organizira svojo preskrbo z medicinskimi pripomočki. Kako to storiti obstaja več možnosti, obstaja več oblik. Lahko osnuje javno neprofitno podjetje, ki bo kupovalo te pripomočke neposredno pri dobaviteljih, lahko to naredi, pardon, ne pri dobaviteljih, pri proizvajalcih in bo odšla po nakupih v tujino, zavarovana s potrebami dveh milijonov državljank in državljanov Republike Slovenije. To pa je zelo velika, zelo močna pogajalska roka, s katero se ti dogovoriš za grosistične cene pod neprofitnimi pogoji. Podobne učinke lahko dosežemo ne skozi javno podjetje, ampak morda osnovanjem javne agencije ali pa da tovrstno centralizirano nabavo, ki ni zgolj centralizirano naročanje, osnujemo v sklopu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, torej zdravstvene blagajne. To so tri izmed izvedbenih možnosti, kako mi odrežemo lobistične lovke na področju dobave medicinske opreme, bi jih pa kazalo v sklopu priprave zdravstvene reforme podrobneje pretresti, preučiti in izbrati tisto najboljšo, s katero lahko najbolje cilje neprofitne organizirane javne dobave medicinske opreme in pripomočkov tudi dosežemo.

Na peto mesto prioritet, ki jih v Levici vidimo, da jih mora zdravstvena reforma nasloviti, ne na peto mesto po pomembnosti, ampak zgolj po strukturi v moji intervenciji velja postaviti primarno oskrbo državljank in državljanov. To akutno potrebo pomanjkanja družinskih zdravnikov oziroma dejstva, da smo soočeni s 130 tisoč naših sodržavljank, sodržavljanov, ki dostopa do osebnega zdravnika nimamo. Kakšne so v grobem rešitve za zagotavljanje osebnega zdravnika vsem, ki ga potrebujejo, kroži že kar nekaj časa iz več različnih strani v slovenski družbi in niti ni predmet prav hudo polemične debate. Na eni strani je potrebno time družinske medicine kadrovsko okrepiti, jih tudi administrativno razbremeniti. Na drugi strani pa je potrebno kakršne koli metrike, ki določajo obseg dela timov družinske medicine, prilagoditi dejanskim potrebam. Torej temu, da čisto vsak med nami, ki zdravnika potrebuje, tega zdravnika tudi dobi.

Zato se mi zdi vredno zaključiti predstavitev stališča Poslanske skupine Levice s poudarkom na točki, da naš zdravstveni sistem in ideja javnega zdravstva ne počiva v tem, da bi nekdo zaslužil, ampak je ideja naše javne zdravstvene oskrbe ta, da poskrbi za pacienta.

Hvala.