Spoštovane kolegice in kolegi, dragi prisotni gostje, lepo pozdravljeni na današnji 8. nujni seji Komisije za nadzor javnih financ.

Obveščam vas, da je zadržan oziroma da nihče od članic in članov ni zadržan ter da Andreja Živic nadomešča poslanka Franca Rosa, ki je novi član naše Komisije za nadzor javnih financ. S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje. Ker v poslovniškem roku ni bilo ugotovljenega oziroma ni bilo podanih predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da takšen dnevni red seje kot je bil določen s samim sklicem seje.

Prehajamo na 1. in edino TOČKO DNEVNEGA REDA, ki je sicer zelo pomembna in sicer z naslovom BO DVIG PLAČ V JAVNEM SEKTORJU VPLIVAL NA VZDRŽNOST JAVNIH FINANC?

Poslanska skupina Nove Slovenije krščanski demokrati je 24. 1. 2023 na Komisijo za nadzor javnih financ naslovila zahtevo za sklic nujne seje komisije z navedeno točko dnevnega reda. Kot gradivo k točki ste prejeli zahtevo Poslanske skupine Nove Slovenije s tremi predlogi sklepov, ki je objavljena, ki je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s samim sklicem seje. Na sejo so vabljeni dr. Vida Čadonič Špelič kot predstavnica predlagateljice, Poslanske skupine Nove Slovenije, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za javno upravo, dr. Davorin Kračun, predsednik Fiskalnega sveta, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, Konfederacija sindikatov javnega sektorja in Sindikat državnih organov Slovenije. Vse goste še enkrat lepo pozdravljam.

Seja bo potekala na takšen način, da najprej predlagateljica predstavi predlog na samo sejo, na to odgovarja Vlada in kasneje dobijo besedo še gostje. Naj povem, da imamo časa nekje do 10:30 in da v tem času lahko gostje, če bomo bili hitri več kot dobijo besedo, ne bomo omejevali po nepotrebnem razprave, ampak se lahko tudi v drugem krogu morebiti odzivajo na stališča Vlade ali pa poslank in poslancev popolnoma demokratično. Predlagam, da razpravo opravimo, torej kot sem jo omenil, besedo sedaj pa dajem predstavnici predlagateljice današnje seje poslanki dr. Vidi Čadonič Špelič.

Izvoli.

Hvala lepa za besedo. Tudi v mojem imenu, vsi lepo pozdravljeni, posebno gostje na drugi strani mize.

Kot dolgoletna javna uslužbenka sem vesela, da lahko danes predstavim našo pobudo, ki ima samo en namen, da bi ostale javne finance vzdržne na drugi strani pa tudi, da bi se plače povečale vsem tako kot si to zaslužijo, ob tem, da moramo imeti pred očmi, da ves denar, ki gre za plače v javnem sektorju, je denar davkoplačevalcev. Kot smo že na začetku našega predloga zapisali je lansko leto Vlada na podlagi dogovora o ukrepih za področje plač prišla v parlament s spremembo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in s 1. oktobrom dvignila plače za 4,5 odstotka, pozdravljamo. Istočasno je dvignila nadomestilo za malico, zaradi inflacije, tistim, ki pa so imeli nižji plačni količnik oziroma razred od 50 pa je tudi izplačala proračun regresa. To je javne finance stalo 611 milijonov evrov. Torej, dvig plač smo takrat pozdravili predvsem zato, ker je sledil inflaciji. Treba je pa vedeti, da vedno dvig plač v javnem sektorju hitro za sabo potegne tudi dvig minimalne plače in tudi dvig plač v privatnem sektorju, ki po nekaterih podatkih vsaj za primerljive poklice predvsem za nižje plačane poklice, zaostaja v realnem sektorju od plač v javnem sektorju. Potem je prišlo novo leto, začetek leta in s tem tudi začetek eksplozije zahtev po dvigu plač. Morda je najbolj to eksplozijo povzročila pavšalna obljuba predsednika vlade, da bo za šeststo evrov bruto dvignil plače sodnikom in tožilcem. Ne bi o tem več razpravljala, razen tega, da smo včeraj videli, da je Vlada to zahtevo umaknila, in seveda pozdravljamo ta umik; morda je ga umaknila tudi zaradi opozorila opozicije. Smo pa prepričani v Novi Sloveniji, da je ta obljuba dvignila seveda prah in kot sem rekla, eksplozijo zahtev pri drugih poklicih, kar seveda razumemo. Tako so začeli seveda vzgojitelji in učitelji, kar popolnoma razumemo, potem pa še vsi delavci znotraj javnega sektorja, ne smemo pozabiti na tiste najnižje plačane gasilce, carinike, občinske redarje, policaje, pravosodne policiste, vojake in potem seveda vse zaposlene v zdravstveni negi. Ti, ki sem jih zdaj naštela, so celo napovedali, da bodo organizirali protestne shode v mesecu februarju. To se pravi, da je začelo splošno vrenje znotraj javnega sektorja, s tem, da nekoliko izstopajo zdravniki, ki so prvi dobili obljubo, da bodo dobili tudi svoj plačni steber. Od koalicije smo poslušali, da se bo sistemsko lotila sistema prenove plačnega sistema, ki mu več ne moremo reči, da je enoten, najbrž se vsi strinjamo, ker je skozi leta ta enotnost nekam izpuhtela. Tisti sindikati, ki so bili močnejši, so dosegli več, vendar so te razlike v plačah že tako velike, da se postavlja vprašanje, ali v javnem sektorju z enako stopnjo izobrazbe sploh še lahko primerjamo plače posameznih uslužbencev v posameznih sektorjev. Jaz mislim, da že zelo težko, ob tem, da je ta karierni seniorni sistem napredovanja seveda doprinesel svoje in so starejši javni uslužbenci skozi kariero lahko napredovali. Mislim pa, da mladi, ki vstopajo v ta sistem in jih ta javna uprava nujno rabi, pa so podhranjeni in bo treba v sistemu plač na te mlade posebej biti pozoren, kajti drugače se bo dogajalo to, kar slišimo, da grejo iz deficitarnih poklicev ljudje delati v trgovske verige, torej temu, tej eksploziji dviga plač je seveda reagiralo tudi gospodarstvo in skupaj z gospodarstvom se naša poslanska skupina sprašuje, ali bo slovensko gospodarstvo preneslo tak dvig plač. Tako je gospod prof. Davorin Kračun, ki je danes med nami, že opozoril, da naj bi bila letošnja poraba večja od porabe prejšnjih let, poraba naj bi bila 18,5 %, torej državna poraba, naj bi na to seveda vplivalo tudi ti dogovori in obljube o povišanju plač, kjer, roko na srce, bojim se, da v tem trenutku nihče ne zna izračunati, kolikšen delež bodo te dvige plač, ki so zdaj že opravljeni, o kateri sem že govorila v lanskem letu, ti, ki so zdaj obljubljeni, kot so recimo pomočnice vzgojiteljice, kar izredno opozarjamo, kolikšen vpliv na javne finance imajo že sedaj in kakšen vpliv bo pa imela plačna reforma javnega sektorja, ki jo je koalicija napovedala. Fiskalni svet je dejansko rekel, da bo morala koalicija pri proračunskem načrtovanju vse to upoštevati. In z željo, da bi se to dejansko zgodilo, da bi se, pazite, primanjkljaj, ki je v proračunu za letošnje leto kar 3,3 milijarde evrov, ne povečal, ne povečal oziroma sprašujemo se, ali bo dovolj visok. Istočasno vemo, kako se polni državni proračun - polni se z davki. Lansko leto je že Vlada svojo namero nakazala, ko je dvignila davke in s tem seveda tudi vsem nekaj vzela iz žepa. Sprašujemo se, ali bo še potreben ta ukrep, kjer bomo vsi najprej zaslužili manj, da bi lahko potem javni sektor zaslužil več.

Naj za konec še rečem še enkrat, da v Novi Sloveniji nismo proti dvigu plač, želimo si pa, da ne bi prihajalo do pavšalnih obljub in do pavšalnega dviga plač, ampak da bi bila to prava plačna reforma, ki bi bila posledica dejansko dogovora s sindikati. Vemo, da bo to dogovarjanje trdo, ampak na koncu morajo biti vse skupine sindikatov vsaj do neke mere zadovoljne. In na drugi strani ob vsem tem ne smemo pozabiti, kakšen vpliv bo vse skupaj imelo na javne finance. Zato opozarjamo zdaj, ko je še čas, kajti kot vidimo, je reforma še v povojih, naj bi bila v nekih treh stebrih, čakamo, kaj bo rekla koalicija.

In čisto za konec, kot sem rekla na začetku, sem dolgoletna javna uslužbenka in podpiram javni sektor, podpiram učinkovit javni sektor, ki mora biti dobro voden in dobro plačan. In ko se bomo pogovarjali o plačah, pričakujem, da bo tako vladna stran kot tudi sindikalna govorila tudi o učinkovitosti in tudi o merjenju te učinkovitosti, kajti na koncu bomo potem vsi zadovoljni, javni uslužbenci tisti, ki njihove storitve potrebujemo, to se pravi splošna javnost in seveda gospodarstvo, iz katerega dela se naš državni proračun polni v največji meri, seveda poleg davkov.

Hvala lepa. Sklepe pa je že omenil gospod predsednik; tule so napisani, zato mislim, da jih ni potrebno posebej še predstavljati. Hvala.

Najlepša hvala predlagateljici. Zdaj pa dajem besedo državnemu sekretarju Ministrstva za javno upravo, če želi. (Ne.) Aha, najprej Ministrstvo za finance, gospa državna sekretarka, izvolite.

Dobro jutro! Najlepša hvala. S kolegom sva se dogovorila, da bi šli po tem vrstnem redu.

Torej, veseli smo, da je bila ta tema danes napovedana za obravnavo na Komisiji za nadzor javnih financ. Jaz bi prosila, če lahko, ker imam pripravljeno krajšo prezentacijo, da pokažemo v bistvu, kakšno je stanje javnih financ in kaj lahko pričakujemo, da se nam bo dogajalo za naprej, se pravi, kot nek uvod, kot neka velika slika. Potem bo pa kolega se v bistvu odzval konkretno na te pobude glede plačnega sistema in reforme.

Tole je velika slika javnih financ. BC pomeni »before corona«, se pravi, leto 2019 je bilo tisto zadnje leto, kjer so bile ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugje, kjer lahko govorimo o neke vrste pač normalnih javnih financah, pač pred koronsko krizo, ki jih je zamajala ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu. Torej, sektor država, po katerem se meri poraba javnih financ, da je primerljiva med posameznimi državami, spadajo štiri blagajne javnih financ. Največja je državni proračun, se pravi, v državni proračun se stekajo predvsem davki in državni proračun potem pač financira javno porabo, torej neposrednih proračunskih uporabnikov in pa potem tudi na drugi strani teh javnih zavodov, javnih skladov, javnih agencij na centralni ravni. Se pravi, to je vse opravljanje nekih neke vrste javnih služb za državljane.

Potem je druga velika blagajna je pokojninska blagajna. Pokojninska blagajna zbira prispevke delodajalcev, delojemalcev. Velikost pokojninske blagajne določa njena odhodkovna stran, se pravi toliko kolikor je upokojencev, njihovih pravic toliko je treba zagotoviti prihodkov in ker prispevki za pokojninsko zavarovanje ne zadostujejo za uravnoteženost te blagajne, zato seveda državni proračun vsako leto več kot milijardo nameni za pokrivanje oziroma za uravnoteženje pokojninske blagajne.

Še tretja velika blagajna so, torej je zdravstvena blagajna, tudi ta zbira prispevke za zdravstveno zavarovanje, s tem, da pa njeno velikost pa določa prihodkovna stran, kolikor se zbere prispevkov v zdravstveni blagajni ali pa vsaj pred korono je bilo tako, toliko približno storitev je lahko opravljala zdravstvena blagajna. Tukaj v bistvu zdravstvena blagajna plačuje, če sem pač prej povedala, državni proračun kaj vse plačuje iz zdravstvene blagajne, se pa plačujejo storitve, vse storitve javnih zdravstvenih zavodov, se pravi, ta del plač, ki se plačuje v zdravstvu, gre iz te blagajne.

In potem je še četrta blagajna, to je pa občinska blagajna. Primarni vir občine je odstopljeni del dohodnine, potem imajo občine tudi svoje vire in v bistvu občine pa tudi zagotavljajo razne vrste javnih služb, plačujejo svoje neposredne uporabnike in pa tudi javne zavode, javne sklade na lokalni ravni.

Se pravi, te štiri blagajne, ki jih imamo, potem plačujejo še torej storitve, javne uslužbence v tem drugem desnem delu. G re za več ko 2700, ki so v sektorju država, katerih prihodki znašajo, torej katerih prihodki, več kot 50 % prihodkov teh enot je iz javnih sredstev. Se pravi, to je en tak primerljiv sektor, država, v katerem je zaposlenih zdaj nekje 188 tisoč javnih uslužbencev in tole je velika slika. Kot rečeno, pred korono je bilo stanje javnih financ pozitivno, se pravi in red velikosti, kjer smo se nahajali, je bil nekje 21 milijard evrov.

Zdaj, če pogledamo še malo, še samo tole sliko, imam še tole malo večjo, se pravi, od kje se financirajo vse te storitve, kot je že povedala predlagateljica. Mi imamo približno, tako si lahko predstavljamo, na leto poberemo približno 10 milijard davkov in pa nekje 7 milijard prispevkov. Z davki nekje financiramo ta zgornji del porabe s prispevki, nekje ta spodnji del. Potem tu v sredini so napisani davčni izdatki, se pravi, to je, če povem zelo poenostavljeno, to je tisto, česar ne poberemo, to so razno razne olajšave na področju dohodnine, trošarin, DDV-ja in tako naprej, ampak to je nekje naša kapaciteta, tukaj smo. S prispevki, kot rečeno, plačujemo ta spodnji del, pokojninsko blagajno, tukaj v bistvu nekih plač ni, tukaj so, v ZPIZ-u so v bistvu plače zaposlenih v ZPIZ-u medtem ko, kot rečeno, ZZZS torej zdravstvena blagajna pa plačuje poleg košarice storitev, poleg dolgotrajnih bolniških tudi vse zdravstvene storitve v javnih zdravstvenih zavodih. Kot prispevke pobiramo tudi prispevke za primer brezposelnosti in za porodniške, s tem, da je prispevkov, ki se zberejo za te namene, bistveno manj kot odhodkov na letni ravni iz tega naslova. In pa tu spodaj je z zeleno navedena še dolgotrajna oskrba, to je storitev, ki se že zagotavlja, ni pa trenutno sistemskega vira, financira se iz več blagajn in to je ena od stvari, ki jo je tudi treba urediti.

Potem tu zgoraj pa, kot rečeno, se pa financirajo iz davkov, recimo državne investicije, potem obresti zaradi dolga, ki ga imamo, potem transferji posameznikom in gospodinjstvom, subvencije in pa tule javni sektor piše, se pravi plače za javne storitve in kot rečeno, mogoče. samo za občutek, mogoče se ljudje tega vedno ne zavedajo, ampak v javnem sektorju nismo samo ljudje, ki delamo na ministrstvih, javni sektor, teh 188 tisoč ljudi, od tega jih je približno 65 tisoč zaposlenih v šolstvu, potem približno 40 tisoč zaposlenih v zdravstvu, nekje 15 tisoč vojska in policija, blizu 15 tisoč v socialnem varstvu, tako da na ministrstvih nekje 27 tisoč ljudi, na občinah nekje 5 tisoč ljudi in samo za občutek kje je ta množica ljudi. To sem povedala zdaj, te velike skupine, potem so pa seveda še drugi javni raziskovalni zavodi, javne agencije, javni skladi in tako naprej. Se pravi, to je neka naša velika slika, to, kar zberemo, financiramo približno te namene. Zdaj, kako je delovala država v preteklosti, tukaj so zbrani letni saldi javnih financ, iz te slike vidimo, da so v bistvu bila vse skupaj nekje tri, štiri ali pa tako da rečem, dve leti, ko so javne finance, se pravi sektor država, kot sem prej omenila, poslovali s presežkom in pa nekje dve leti sta bili uravnoteženi, medtem ko vsa ostala leta sektor država posluje s primanjkljajem, zdaj nekje na, da rečem, na evropski ravni ali pa neko tako zelo, zelo bazično fiskalno pravilo pravi, da je 3 % primanjkljaj BDP-ja na leto neka tista vzdržna raven, ampak to je res tako zelo preprosto fiskalno pravilo, ki ne ločuje med leti gospodarskega cikla, ampak načelno je pravilo, da za tekočo porabo, za svojo porabo naj bi seveda država imela zagotovljene vire, medtem ko za investicije, sploh če so to neke produktivne investicije, bi se lahko zadolževala. Tukaj se izrazito vidi leto dokapitalizacije bank s tem velikim minusom in pa korona, se pravi zadnji, zadnji dve leti, torej leti 2020, 2021 za 22 teh konsolidiranih številk še nimamo.

Zdaj seveda posledica teh primanjkljajev v teh letih, vseh preteklih je zgodba z javnim dolgom. Slovenski javni dolg je od nekje 3 milijard na začetku 92-ih do krize narasel na 8 milijard, potem je pa nekje v teh 7., 8. kriznih letih se povečal na 32 milijard oziroma v odstotkih BDP-ja nad tisto mejo, ki se pa šteje pri dolgu, da je vzdržna, to je 60 % BDP-ja in je zrasel nekje preko 80. Potem je v bistvu v teh letih, ko so se javne finance uravnotežile, tam 2018, 2019 je kot delež v deležu BDP-ja je dolg, raven dolga začela padati, potem seveda koronska leta so pa spet dvignila ta slovenski dolg proti 80 %, tukaj imamo oceno, da smo bili konec leta 2022 nekje na 71 % BDP-ja oziroma raven dolga kot taka je zdaj nekje 40 milijard.

Kot rečeno iskalno pravilo je princip fiskalnega pravila, ki ga imamo v tej državi od leta 2013 je intuitiven in je verjetno pomagal, da smo javne finance v tistih letih uspeli nekako uravnotežiti. V praksi sta tako domače kot evropsko fiskalno pravilo komplicirani, kako se izračunata, ampak v bistvu pravilo kot tako je pa zelo preprosto. V fazi gospodarskega cikla, kot rečeno, naj bodo javne finance približno uravnotežene, se pravi, v letih, ko je gospodarska rast, naj bi imela država uravnotežene oziroma proračune, javne finance s presežki, zato, da potem lahko v kriznih letih pomaga prebivalstvu in gospodarstvu. Fiskalno pravilo kot tako zdaj 3 leta v bistvu ne obstaja oziroma ostajajo izjemne okoliščine, zato se na evropski ravni ne spremlja tako strogo zdravja javnih financ, kot se je to počelo pred nastopom koronske in zdaj energetske krize.

Zdaj pa samo še še malo imam. Kot rečeno, pred korono smo imeli javno porabo nekje na ravni 20 milijard, tukaj je razdeljena med štiri blagajne, potem koronska leta s protikoronskimi ukrepi so seveda javno porabo dvignila 2020, 2021 delno še 2022. Zdaj je nastopila energetska kriza, ki jo javno porabo pač tudi za letos dviguje, ampak tukaj je ta naš problem, da po koroni enostavno smo šli iz teh nekje 20 milijard na raven 30 milijard na odhodkovni strani, medtem ko prihodki tej porabi ne sledijo v celoti. Kaj se je zgodilo, je tule navedeno po posameznih blagajnah. Najbolj je narasla zdravstvena blagajna v tem obdobju, medtem ko tudi državni proračun, torej zaradi protikoronskih in drugih protikriznih ukrepov je tudi narastel in pa pokojninska blagajna še najmanj, v bistvu, če tako pogledamo, so narasle občinske blagajne. Kaj se je zgodilo? Kot rečeno, v tistem obdobju 2017-2019 so bile slovenske javne finance nominalno uravnotežene, smo izkazovali presežke, minimalne presežke, glede na to, da smo bili visoko v fazi gospodarskega cikla pač strukturno še vseeno nismo bili uravnoteženi. Potem so sledila leta protikoronskih ukrepov, energetske draginje, ki so bile za javne finance izredno negativna leta. Kar je pa večji problem, je pa, da so v tem času nastopile tudi strukturne spremembe na odhodkovni strani javnih financ. Kaj se je zgodilo? Številni posegi v pokojninsko zakonodajo, ki so pač omogočali pravice za neplačane prispevke, tako da je pokojninska blagajna iz tistega predkoronskega leta, ki sem ga na začetku pokazala, ko je bila težka pet milijard in pol, je bila lani težka 6,7 milijard in letos bo preko 7. Potem so bili posegi v zdravstveno blagajno, šlo je za sistemsko spremembo financiranja dolgotrajnih bolniških odsotnosti iz 30 dni na 20 dni, da prevzame zdravstvena blagajna že po 20 dnevu in pa te koronske izolacije. Tako da si je ta, kot rečejo, absentizem, če je pred korono stol 400 milijonov na leto, slabih 400 je zdaj preko 700 milijonov, to je pač strukturna sprememba. Potem imamo, kot rečeno, sprejet Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki nudi pravice, nima pa vira, stane pa več kot 1 odstotek BDP, se pravi, to je bila še ena strukturna sprememba na odhodkovni strani, ki bo najverjetneje povezana tudi z dodatnimi zaposlitvami in z višjimi plačami torej in z večjo maso plač. Potem imamo sistem, ki sem ga prej pokazala, transfer posameznikom in gospodinjstvom je naravnan tako, da pač ti transferji rastejo tudi v času rasti BDP. Tukaj je pač ena stvar, da je bila torej pravica do osebne asistence, ki je bila pač sprejeta v Državnem zboru z bistveno drugačnimi finančnimi učinki kot so se potem izkazali v 4 letih izvajanja. In pa še drugi zakoni z visokimi javnofinančnimi posledicami, torej zakoni, ki pač predpisujejo koliko je v posameznem letu treba nameniti za določene investicije. Imamo zakon, ki navezuje torej določeno porabo, navezuje na rast BDP in pa zaradi torej situacije, kot je varnostne so se v bistvu to ni strukturna sprememba zapisana v zakon, ampak tudi obrambni izdatki se na račun tega, kar se dogaja okrog nas povečujejo. Tako da imamo sistem v katerem, kot rečeno, imamo dodatna zaposlovanja, imamo avtomatska napredovanja in pa ne smemo pozabiti, da je, zaradi izstopa Velike Britanije iz EU, da imamo, če želimo ohranjati pravice na evropski ravni oziroma te kohezijske ovojnice, kmetijske ovojnice, da moramo kot država plačati tudi več v EU.

V bistvu to vse. Tukaj so navedeni razlogi, ki so pripeljali zdaj zgodbo do tam, kjer smo, šteli so na odhodkovni strani. Potem je bila tudi na prihodkovni strani, je bila velika strukturna sprememba, torej sprememba Zakona o dohodnini, ki je enega od zelo pomembnih virov znižala. Tako da to je bilo zdaj, vsaj delno je bilo to to spremenjeno oziroma urejeno, da tako rečem.

Tukaj sem vam želela še pokazati, v bistvu samo državni proračun kot ena od blagajn. Državni proračun pokriva približno 60 odstotkov plač, ki se plačajo v javnem sektorju. Približno 10 odstotkov jih pokrijejo občine, deset od 20 odstotkov zdravstvena blagajna, 10 odstotkov odpade na ostalo. Če se pač počasi usmerjamo v smer plač, torej za, to so zdaj še neuradne številke, ampak za leto 2022 je bilo iz državnega proračuna izplačanih 2 milijardi 350 za plače in prispevke v javne zavode in pa milijardo 526, se pravi slabe 4 milijarde iz državnega proračuna za plače. Potem so pa še tu navedeni drugi viri, koliko se pač porabi. Zdaj, državni proračun je bil lani težak 13 milijard 700 na odhodkovni strani in od tega, kot rečeno, slabe 4 milijarde samo za plače. Potem se tudi neke storitve opravljajo pač preko koncesionarjev, preko drugih, tako da v bistvu to niti še niso čisto vse plače, ki so tukaj zajete.

Zdaj, če pogledamo še tole, kaj je za pričakovati za naprej? Modra črta prikazuje kakšni so prihodki v odstotku BDP, rdeča pa izdatke. Tukaj spet vidimo pač te enkratne, torej dokapitalizacijo bank v preteklosti, koronska leta, tukaj 2021. V tem kratkem času, ko je rdeča črta pod modro, so bile javne finance pač nominalno uravnotežene. Ta slika pa želi pokazati, da se naše potrebe oziroma izdatki, ki naj bi jih financirale javne finance, da se zdaj po koroni nekje približujejo, ne vem, so nekje na ravni 48 % BDP, medtem ko se prihodki gibljejo pa nekje na 43 % BDP. Se pravi, ta vrzel, ki jo zdaj imamo, je višja od tistega, kar se smatra, da so javne finance. Se pravi, če želimo ohranjati neke investicije za zeleni prehod, za znanost, potem nam manjka več, kolikor je tisto, da rečem, nek dovoljeni ali pa dopustni odstotek primanjkljaja v vsakem letu. Tako da tukaj vidimo pač en velik izziv za javne finance, zato ves čas zdaj govorimo o neki izhodni strategiji, o nekem novem družbenem dogovoru, da se pač dogovorimo kaj so naše prioritete, da se dogovorimo kaj bomo financirali in kako bomo to financirali. Zato pač je Vlada pristopila k raznim reformam, ki so potrebne. Eno bo davčno prestrukturiranje. Če zdaj poberemo z davki 37 % bruto domačega proizvoda, se moramo dogovoriti koliko bomo pobrali v prihodnje, da bomo financirali javno porabo. Potem imamo demografske izzive, pokojninsko reformo, reformo dolgotrajne oskrbe, zdravstvena kot prioriteta, potem je načrtovana reforma izobraževalnega sistema v povezavi s trgom dela in s transferji. Medtem ko je pa načrt za okrevanje in odpornost pa je tista naša priložnost, da naredimo, torej, da usmerimo razvojna sredstva v take tehnologije, ki povečujejo dodano vrednost, ker smo v bistvu s povečano dodano vrednostjo bomo lahko financirali javno porabo, kot smo si jo zamislili. In del vsega tega je seveda tudi reforma plač v javnem sektorju, ki bo temeljila na učinkovitosti. Torej na povečanju učinkovitosti, na odpravi avtomatizmov, na odpravi anomalij, ki so bile zaznane zdaj pač v petnajstih letih izvajanja tega sistema in pa na odgovornosti.

Jaz se bom tukaj počasi ustavila in bom predala besedo kolegu, da predstavi, kako si je Vlada to zamislila. Bi pa ob tem povedala samo še, da se cena zadolževanja Slovenije, da se neusmiljeno viša, to ne zgolj zaradi Slovenije, gre pač zaradi spremembe načina vodenja denarne politike Evropske centralne banke. Tako da če smo se še lani zadolževali po praktično nič odstotni obrestni meri, je zdaj naš strošek nekje na desetih letih, tam 3, 3,6, kar pomeni, če povem čisto plastično, za vsako milijardo, ki si jo sposodimo, to pomeni 36 milijonov obresti na leto. Se pravi, pri treh milijardah načrtovanega primanjkljaja bi to pomenilo 100 milijonov obresti vsako leto za odplačevanje teh dolgov.

Toliko z moje strani zaenkrat. Hvala.

Hvala za to predstavitev. Bomo o tem potem razpravljali. Sedaj pa dajem besedo gospodu Kodriču, državnemu sekretarju na Ministrstvu za javno upravo.

Predsedujoči, hvala za besedo. Lepo pozdravljeni članice in člani odbora, ostali prisotni!

Če mi dovolite, bom se referiral kar na predloge sklepov in odgovarjal glede na predloge komisije. Predlagate, naj zamrznemo pavšalno reševanje dviga plač v javnem sektorju ter v najkrajšem možnem času pripravimo celovito reformo plačnega sistema. Na tej točki izpostavljam in opozarjam, da ne gre za pavšalno dvigovanje plač. Gre za izpolnjevanje zavez in dogovorov preteklih vlad. Menimo, da je to eden izmed temeljev pravne države, zavez se držimo. Še enkrat, ne gre za pavšalno dvigovanje, gre zgolj za uresničevanje tega, kar je bilo s sindikati v preteklosti že dogovorjeno. V kolikor pa se referiramo na dvig plač pravosodnih funkcionarjev pa je potrebno poudariti, da je predlog zakona umaknjen iz postopka zaradi mnenja in pripomb Zakonodajno-pravne službe, kar pa ne pomeni, da bo po ponovni presoji mogoče ponovno nevložen. Konec koncev gre za funkcionarje zakonodajne veje oblasti, katerim plače realno padajo v primerjavi z ostalimi vejami. Zgolj za primer, sodnikom in tožilcem so plače v času, ko so javnim uslužbencem zrasle za cirka 13 odstotkov, realno padle za od 5 do 10, nenazadnje imamo tu še za pobudo za oceno ustavnosti Sodnega sveta vloženo ravno, zaradi teh nesorazmerij v plačah pravosodnih funkcionarjev in na neki točki bo to potrebno urediti.

Glede 2. točke, pozivate nas, da pričnemo z iskanjem rešitev glede stavkovnih zahtev sindikatov. Vlada je že oktobra podpisala sindikati sporazum, v katerem se je med drugim poleg uresničitve preteklih dogovorov zavezala tudi poiskati rešitev za plačni sistem, ki dejansko, kakor ugotavljate, več ni enoten. Do 30. 6. je rok, v katerem bi naj s socialnimi partnerji oblikovali plačni sistem in mi Vlada v sindikatih pri tem oblikovanju vidi partnerja. To je mogoče tudi poziv vsem tistim sindikatom, ki so na Vlado naslovili zahteve za predčasno povišanje plač izven dogovorov. Predlog, da takoj začnemo iskati rešitve samo potrjuje tisto, kar je že v teku, pogajanja o zavezah se uresničujejo, pogajanja glede zahtev sindikatov, pogajanja s Fidesom so v teku. 9. 2. je sklicana seja pogajalske komisije, na kateri bo vladna stran predstavila izhodišča za prenovo plačnega sistema. Ustanovljena je že medresorska delovna skupina za detekcijo in odpravo nesorazmerij v plačnem sistemu. Če bi pa upoštevali rešitev, da bi, da bi dvignili plače vsem, ki te plače zahtevajo v tem momentu izven dogovora bi to pomenilo več kot 30 odstotno povišanje, kar pa zagotovo ne sledi namenu sklica te seje. Plačni sistem ne more biti sistem, v katerega se zgolj meče denar spremembe pa se ne uvedejo. Na koncu zmečemo lahko milijone in bomo še vedno imeli kopico nezadovoljnih javnih uslužbencev. To pavšalno dvigovanje, linearno dvigovanje ni rešitev. Potrebno je najti način odprave nesorazmerij in plačni sistem in javni sektor preusmeriti v učinkovit servis državljanov, ampak to pomeni pa tudi en celovit poseg v dejansko stanje brez pavšalnih dvigovanj. Nenazadnje pa ne glede na rešitve, ki jih bomo v tem pogajalskem procesu našli nov plačni sistem pač ne sme ogroziti javnih financ.

Tako da, toliko z moje strani zaenkrat hvala.

Najlepša hvala.

Sedaj pa dajem besedo gostom. Z dvigom roke. Pa če se lahko še prej predstavite za magnetogram. Gospod Kračun, izvolite.

Spoštovani gospod predsednik, gospa predlagateljica, spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani visoki zbor.

Fiskalni svet bo v ponedeljek objavil svojo novo analizo javnofinančnih in makroekonomskih gibanj in tam bo pomemben poudarek tudi na problematiki plač v javnem sektorju.

Danes bi vas želel seznaniti z našimi glavnimi sporočili in to, kar bom sedaj povedal, bo tudi že danes objavljeno na spletni strani Fiskalnega sveta.

Učinkovito upravljanje sredstev za zaposlene v sektorju država je pomembno tako z vidika njihovega vpliva na vzdržnost javnih financ kot tudi zagotavljanja ustrezne kakovosti javnih storitev. Ker razprave o tej tematiki spremljajo močni interesi in globoko ukoreninjene predstave, bom na začetku predstavil nekaj ključnih dejstev o sredstvih za zaposlene v javnem sektorju v nekoliko daljšem časovnem horizontu. Sredstva za zaposlene predstavlja okoli četrtino vseh izdatkov sektorja država in imajo tako pomemben vpliv na vzdržnost fiskalnega položaja. Z izjemo obdobja med letoma 2013 in 2015 ko je njihov delež v skupnih izdatkih nekoliko upadel, je bil v obdobju od 2004-2018 precej konstanten. Konec leta 2018 je bil nato sprejet splošni dogovor o dvigu plač. Sredi leta 2020 so bila po več letih zamrznitve sproščena tudi sredstva za delovno uspešnost. Ta dva dejavnika sta prispevala k rahlemu dvigu deleža v skupnih izdatkih. Delež sredstev za zaposlene v bruto domačem proizvodu je v daljšem obdobju od 2004 bolj nihal. V povprečju prvih treh četrtletij lani, za katere so zadnji razpoložljivi podatki, je bil njihov delež na najnižji ravni po uvedbi enotnega plačnega sistema, torej po letih 2007 oziroma 2008. Ta kazalnik je po oceni Fiskalnega sveta eden najbolj relevantnih, ko se razpravlja o stroških dela javnega sektorja. Dejansko prikazuje breme, ki ga financiranje javnega sektorja predstavlja v luči zmožnosti celotnega nacionalnega gospodarstva. Ta delež je bil z 11 % v povprečju prvih treh četrtletij lani za okoli 1 odstotno točko višji kot v povprečju Evropske unije, ob sicer precejšnjih razlikah med posameznimi članicami. Ob tem je pomembno omeniti, da je v obdobju od 2004 do začetka epidemije zaposlenost v sektorju država v Sloveniji povečala za okoli 4-krat bolj kot v povprečju 22 držav članic Evropske unije, za katere so razpoložljivi podatki. Realna rast sredstev na zaposlenega oziroma plač pa je kumulativno znašala okoli 10 % in je bila praktično enaka kot v povprečju omenjenih 22 držav. Ob teh splošnih dejstvih so bila seveda gibanja v posameznih delih javnega sektorja precej različna. Obseg sredstev za zaposlene se je od leta 2004 do epidemije najbolj povečal o socialnem varstvu in zdravstvu, ki zaradi velikosti bolj izstopa, medtem ko je bilo v socialnem varstvu povečanje v pretežni meri posledica rasti zaposlenosti, je bilo v zdravstvu ob povečanju zaposlenosti tudi posledica rasti realnih plač, ki je bila najvišja v javnem sektorju. Po drugi strani je bilo povečanje obsega sredstev za zaposlene v izobraževanju in dejavnosti uprave manjše, a posledica povsem nasprotnih dejavnikov. Medtem ko se je v izobraževanju povečala zaposlenost, so bile realne plače pred epidemijo praktično na ravni iz leta 2004. Nasprotno pa je na ravni iz leta 2004 v dejavnosti uprave zaposlenost, realne plače pa so se do epidemije povečale podobno kot v zdravstvu. Ti dejavniki so pomembni za razumevanje zahtev različnih delov javnega sektorja. Povečana pričakovanja v javnem sektorju bi v veliki meri lahko bila posledica obsežnih dodatkov v okviru epidemije, ki so se po oceni Računskega sodišča izplačevali nepregledno in so se v lanskem letu pretežno iztekli. Pomembno vlogo so k dvigu pričakovanj prispevali tudi številni parcialni dogovori v preteklih letih. Veliko število deležnikov omejuje učinkovitost pogajalskega procesa in ob ohranjanju centralnega sistema določanja plač dovoljuje možnost, da prihaja do splošnih dvigov plač tudi takrat, ko to ni upravičeno z vidika učinkovitosti zaposlenih ali z vidika javnofinančne vzdržnosti. Ob tem dogovori o plačah niso oziroma niti tokrat ne vključujejo ukrepov, ki bi vodili v izboljšanje učinkovitosti in dostopnosti javnih storitev. Zaradi razdrobljenosti pogajanj se manjša tudi preglednost sistema plač. To skupaj z redno prakso, ko so plačni dogovori pretežno doseženi šele po sprejemu proračunskih dokumentov, zmanjšuje kakovost proračunskega načrtovanja in je tudi v nasprotju z zakonodajo. Z vidika vpliva na vzdržnost javnih financ pa je ena največjih pomanjkljivosti sistema upravljanja s sredstvi za zaposlene premajhen poudarek na načrtovanju in aktivnem upravljanju števila zaposlenih.

Ob trenutnih zahtevah po dodatnih dvigih plač je ključnih nekaj dejstev.

Prvič, povprečna sredstva na zaposlenega v sektorju država so bila po zadnjih razpoložljivih podatkih v tretjem četrtletju lani realno na podobni ravni kot pred začetkom epidemije. Splošni dogovor o plačah v javnem sektorju, sklenjen oktobra lani, naj bi vsaj nadomestil predvideno inflacijo v letošnjem letu. Realna kupna moč javnih uslužbencev je bila kljub dvema velikima krizama v zadnjih treh letih z do zdaj sprejetimi dogovori tako v prevladujoči meri ohranjena.

Drugič, sprejeti so bili obsežni ukrepi za blažitev draginje z izdatnim vplivom na stanje javnih financ, ki so jih deležni tudi javni uslužbenci.

Tretjič, napovedani primanjkljaj za letošnje leto je že brez dodatkov dvigov plač med najvišjimi v Evropski uniji. Ob tem so se pribitki na slovenske državne obveznice v zadnjem letu povišali bolj kot za nekatere primerljive države. Dodatni trajni dvigi tekoče porabe tako vodijo v dodatno poslabšanje percepcije Slovenije na finančnih trgih.

Četrtič, v procesu sprejemanja je nov fiskalni okvir Evropske unije, ker bo sicer bolj kot v preteklosti v ospredju srednjeročna vzdržnost dolga. Prve simulacije, ki smo jih opravili na Fiskalnem svetu pa kažejo, da bo srednjeročni manevrski prostor fiskalne politike v pomembni meri definiran z izhodiščnim položajem strukturnega salda. Tako se je tudi zaradi tega razloga potrebno izogniti strukturnemu poslabšanju javnofinančnega položaja zaradi dogovorov o plačah brez ustreznih ukrepov za uravnoteženje javnih financ.

Petič, ob napovedani reformi sistema plač bi bilo na osnovi preteklih izkušenj naivno pričakovati, da ta ne bo povzročila povečanja javno finančnih stroškov.

Tako Fiskalni svet vse deležnike poziva, naj se do uvedbe reforme vzdržijo korakov, ki bi vodili v dodatno povišanje stroškov dela glede na stanje pred sprejetjem proračunskih dokumentov za leto 2020. Nezadovoljstvo zaradi parcialnih dogovorov, sklenjenih po uvedbi splošnega dogovora oktobra lani, je do določene mere razumljivo. Vendar dodatna povišanja proračunskih odhodkov za plače pred uvedbo reforme zaradi prej navedenih dejstev niso sprejemljiva. Tudi ker se o tem vsaj deloma posredno zmanjša učinkovitost draginjskih ukrepov. Pozivamo tudi, da naj se v celotnem procesu sprejemanja plačne reforme kot tudi vseh ostalih reform daje ustrezen pomen njihovim finančnim učinkom in ob upoštevanju razpoložljivih virov tudi vplivom na srednjeročno vzdržnost javnih financ.

Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Sedaj pa dajem besedo naprej gospodu Štruklju. Izvolite. Gospod Kračun, samo izklopite mikrofon. Hvala

Če dovolite, samo še to, da je ta moj govor že objavljen na spletni strani Fiskalnega sveta.