Lepo pozdravljeni vsi skupaj!

Bomo kar začeli, zdaj smo dali eno minuto, da se še usedemo.

Torej, pričenjam z 9. sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.

Pozdravljam vse članice in člane odbora, vse vabljene in vse ostale!

Na začetku obvestilo: poslanka Andreja Živic nadomešča poslanko Jožico Derganc.

In gremo naprej. 1. 3. ste prejeli predlog za širitev dnevnega reda seje z 2. točko, in sicer gre za obravnavo pobude pobudnika za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o dopolnitvah Zakona o nadzoru državne meje in Zakona o dopolnitvah Zakona o varstvu javnega reda in miru.

Zato prehajamo najprej na obravnavo in odločanje o navedenem predlogu za širitev seje.

Na podlagi smiselne uporabe Poslovnika se o predlogu za širitev dnevnega reda ne razpravlja, lahko pa o tem predlogu sporočijo stališča predlagatelj predloga za širitev, predstavnik predlagatelja predloga akta, predstavniki poslanskih skupin in Vlada.

Naj jaz kot predlagateljica povem samo to, da gre za ustaljeno prakso v Državnem zboru in da sta bila pogoja za obravnavo pobude na seji odbora, namreč mnenje Vlade in ZPS, podana že 2. 2. 2023.

Zdaj pa sprašujem predstavnika Vlade, če želite besedo? (Ne.) Bi želel o tem razpravljati član, kateri od članov odbora? (Ne.) Če ne, potem zaključujem s tem in prehajamo na odločanje, in sicer odločamo o predlogu za širitev z 2. točko dnevnega reda in dajem kar na glasovanje in prosim, glasujmo.

Glasujemo. Za je glasovalo 12, proti nihče.

(Za je glasovalo 12.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je predlog za širitev sprejet.

Dnevni red je tako določen s sklicem seje in z omenjeno širitvijo seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O SPODBUJANJU DIGITALNE VKLJUČENOSTI, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada in je bil dne 13. 1. 2023 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Kolegij predsednice Državnega zbora je na seji dne 20. 1., na predlog predlagatelja zakona sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku.

Kot gradivo imamo na voljo dopis Sodnega sveta, mnenje Zakonodajno-pravne službe, pripombe Mreže nevladnih organizacij za vključujočo informacijsko družbo, odziv Ministrstva za digitalno preobrazbo na mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev.

In k tej točki so bili vabljeni Ministrstvo za digitalno preobrazbo, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet in Mreža nevladnih organizacij za vključujočo informacijsko družbo.

Amandmaje pa so v poslovniškem roku, to je do 1. 3. vložile Poslanska skupina SDS in skupaj Poslanske skupine Svoboda Levica in SD.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona in predlagam, da razprava teče o vseh členih skupaj in vseh vloženih amandmajih. Se strinjamo.

Besedo dajem predstavnici predlagatelja, ministrici dr. Emiliji Stojmenovi Duh.

Najlepša hvala za besedo, spoštovana predsedujoča. Spoštovane članice in člani odbora, cenjeni vsi navzoči!

Predlog novele Zakona o spodbujanju digitalne vključenosti, ki je danes pred vami, je odgovor na številne pomisleke tako strokovne in zainteresirane javnosti, vključno z zagovornikom načela enakosti in varuhom človekovih pravic, ki opozarjajo na diskriminatornost veljavnega zakona, ki je bil sprejet pred letom dni. Sprejem novele je nujen za ciljno usmerjeno izvajanje ukrepov za spodbujanje digitalne vključenosti, ki bodo dosegli tiste najbolj ranljive skupine prebivalstva, ki spodbudo s strani države na področju digitalne vključenosti dejansko tudi najbolj potrebujejo.

S predlogom zakona odpravljamo zgolj največje pomanjkljivosti veljavnega zakona, zagotavljam pa, da po sprejemu novele bomo nemudoma pristopili k pripravi novega, konceptualno prenovljenega zakona. Dovolite mi, da vam predstavim bistvene vsebinske spremembe, ki jih prinaša predlog zakona v primerjavi s trenutno veljavnim zakonom.

Uvodoma je treba izpostaviti spremenjen način določanja ciljnih skupin. Veljavni zakon določa zaokrožene ciljne skupine, ki predstavljajo posamezno skupino prebivalstva, ne upoštevajo pa specifičnih značilnosti posameznikov znotraj te skupine, kot so njihovo socialno oziroma njihov socialni oziroma dohodkovni položaj. V skladu s predlogom zakona ciljne skupine ne bodo več določene vnaprej na ravni zakona, temveč v načrtu spodbujanja digitalne vključenosti ob upoštevanju zakonsko določenih meril na podlagi predhodne analize o obstoju manj ugodnega položaja posamezne skupine na področju digitalne vključenosti. Na podlagi medsebojnega upoštevanja več meril bo možno bolj ciljno določiti ožjo skupino prebivalstva, ki ji bodo ukrepi namenjeni. Ukrepi bodo tako bolj ciljno usmerjeni, ažurni in tudi bolj učinkoviti. Predlog zakona kot alternativo digitalnim bonom, ki so jih pridobili vsi pripadniki posameznih ciljnih skupin, brez upoštevanja njihove dejanske digitalne pismenosti in njihovega socialnega položaja, vzpostavlja mehanizem za zagotavljanje dostopa do računalniške opreme, preko katerega si bodo ranljive skupine prebivalstva lahko izposodile računalniško opremo. V okviru mehanizma, ki se bo vzpostavil pod okriljem javnega štipendijskega, razvojnega in invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije, se bo dodeljevala tudi amortizirana računalniška oprema, ki jo državni organi in organi lokalnih skupnosti ne potrebujejo več, s čimer se zasledujejo tudi cilji zelenega in digitalnega prehoda. Spoštovane članice in člani odbora na Ministrstvu za digitalno preobrazbo! Podpiramo predloge amandmajev, ki so jih vložile Poslanske skupine Gibanja Svoboda, Socialnih demokratov in Levica. Menimo, da je s predlaganimi amandmaji, ki izboljšujejo zakonsko besedilo z vidika večje jasnosti in izvedljivosti delovanja mehanizmov za zagotavljanje dostopa do računalniške opreme, v največji možni meri upoštevano tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. Ob tem je treba izpostaviti, da slednja v svojem mnenju na več mestih ponavlja pripombe in pomisleke, ki jih je izpostavila že lani ob sprejemanju trenutno veljavnega zakona, pa takrat niso bili upoštevani oziroma dovolj pojasnjeni. Dejstvo pa je, da tudi s popravki veljavnega zakona in predlaganimi amandmaji ni mogoče ustrezno nasloviti vseh pomislekov glede veljavnega zakona, zato bomo, kot sem že uvodoma povedala napovedala, nemudoma pričeli s pripravo povsem novega zakona z vključenim širokim sodelovanjem strokovne in zainteresirane javnosti. Ne glede na navedeno pa sprejem te novele v vmesnem času nujno potrebujemo za izvajanje ukrepov, s katerimi bomo zagotovili, da v digitalni dobi noben prebivalec oziroma prebivalka Slovenije ne bodo zapostavljeni ali izključeni.

Cenjene poslance, cenjene poslanke, na Ministrstvu za digitalno preobrazbo predlagamo, da podprete predlog zakona in amandmaje kot so bili predlagani s strani koalicije.

Najlepša hvala.

Hvala lepa.

Besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Barbari Gerečnik.

Hvala za besedo.

Lepo pozdravljeni.

Zakonodajno-pravna služba je v skladu s svojimi pristojnostmi preučila predlog zakona in pripravila pisno mnenje. Bistvene poudarke iz mnenja bi na kratko predstavila in se opredelila tudi do vloženih amandmajev.

V uvodnem delu mnenja smo izpostavili, da se s predlogom zakona posega v skoraj polovico materialnih določb Zakona o spodbujanju digitalne vključenosti, poleg tega pa predlog zakona uvaja 5 novih členov, ki urejajo povsem novo vsebino, zato bi bilo že zaradi obsega noveliranja ustrezneje pripraviti nov zakon in ne zgolj sprememb in dopolnitev obstoječega. Še pomembnejši razlog za pripravo novega zakona pa je dejstvo, da predlog zakona v določenem delu bistveno posega v koncept veljavnega Zakona o spodbujanju digitalne vključenosti. Zaradi spremembe 9. člena zakona ciljne skupine ne bodo več določene na zakonski ravni, temveč bo zakon določal zgolj merila na podlagi katerih se bodo ciljne skupine oblikovale v načrtu spodbujanja digitalne vključenosti. Med ukrepe za spodbujanje digitalne vključenosti v 12. členu zakona pa se dodaja nov ukrep, katerega bistvo je možnost izposoje oziroma pravica do izposoje računalniške opreme. Obstoječi ukrepi za spodbujanje v 12. členu zakona so oblikovani v smislu finančnih spodbud, nov ukrep pa je izrecno opredeljen kot pravica točno določenih upravičencev, ki so definirani v novem 23.c členu zakona. S tem se odpirajo vprašanja glede razmerij med ciljnimi skupinami, ki so jim sicer namenjeni ukrepi za spodbujanje in se bodo oblikovale na podlagi meril iz novega 9. člena zakona ter upravičenci do tega novega ukrepa ter ustreznosti umestitve nove pravice med ukrepe za spodbujanje. Ureditev novega ukrepa bistveno odstopa od urejanja ostalih ukrepov za spodbujanje, zaradi česar vnaša nekonsistentno zakonsko besedilo in odpira vprašanja glede ustreznosti njegove zasnove in izpeljave glede na celotno zakonsko ureditev. Po presoji ZPS predlog zakona tako nekonsistentno posega v temeljno zasnovo zakona ter ruši njegovo celovitost. Predlagane rešitve, ki se nanašajo na pravico do izposoje računalniške opreme, pa so do določene mere oblikovane nejasno, zato je treba opozoriti, da temeljno načelo pravne države iz 2. člena Ustave določa, da morajo biti zakonske norme jasne in razumljive, tako da je mogoče nedvoumno ugotoviti njihovo vsebino in namen, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja organov, in da dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov na katere se nanašajo in s tem pravnim naslovljencem zagotavljajo, da iz norme ugotovijo svoje pravice in obveznosti.

V pripombah k posameznim členom smo izpostavili zlasti določene pravno sistemske pomisleke, opozorili smo na notranja neskladja v zakonskem besedilu ter na neskladja med zakonskim besedilom in njegovo obrazložitvijo ter opozorili na nekatere nomotehnične pomanjkljivosti predloga zakona. Pri tem se večji del naših pripomb nanaša na 11. člen predloga zakona, ki natančneje ureja mehanizem za dostop do računalniške opreme, kjer smo izpostavili, da bi bilo predlagane rešitve treba ponovno natančno preučiti z vidika njihove vsebine, umestitve in izvedljivosti. Na tem mestu bi posebej opozorila na pripombo iz mnenja, da predlog zakona ne določa nobenih dodatnih pogojev za pridobitev pravice do izposoje računalniške opreme, saj iz njega izhaja, da ta pravica pripada vsem upravičencem, ki so določeni v novem 23.c členu zakona, neodvisno na primer od doseganja ciljne ravni digitalne vključenosti, zato se zastavlja vprašanje, ali bo s tako zasnovanim ukrepom sploh mogoče doseči cilj, ki se s predlogom zakona zasleduje. Hkrati pa je razvidno, da razpoložljive računalniške opreme ne bo toliko, da bi vsi, ki jim bo pravica do izposoje priznana, računalniško opremo dejansko prejeli v izposojo, temveč naj bi bili nekateri upravičenci zgolj uvrščeni na čakalni seznam po prednostnem vrstnem redu.

Poudarili smo, da bo upravna odločba, s katero bo upravičencu priznana pravica do izposoje računalniške opreme, skladno z 224. členom zakona o splošnem upravnem postopku postala dokončna in izvršljiva, ko bo potekel rok za pritožbo, vendar pa take odločbe ne bo mogoče izvršiti, če računalniške opreme za izposojo ne bo na voljo, s čimer bo pravica upravičenca dejansko izvotljena. Z vloženimi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin se nekatere rešitve v predlogu zakona izboljšujejo, vendar pa izpostavljeni pomisleki, ki se nanašajo na konceptualno zasnovo zakona in ustreznost umestitve novih rešitev v zakon ter njihovo izvedljivost, kljub podanim pojasnilom, ki jih je posredovalo Ministrstvo za digitalno preobrazbo, ostajajo.

Glede amandmaja k 11. členu predloga zakona bi posebej opozorila, da rešitev sedaj sicer ne predvideva več, da bodo vsem upravičencem izdane odločbe o izposoji, temveč se bo izdalo samo toliko odločb kot bo na razpolago računalniške opreme, pri čemer pa ni jasno, kaj se bo zgodilo s preostalimi vlogami oziroma kdaj in kako bo o njih odločeno. V zvezi s tem bi opozorila še na načelo ekonomičnosti postopka, ki je eno temeljnih načel Zakona o splošnem upravnem postopku in se med drugim izraža tudi na primer v določbah tega zakona, ki določajo roke, v katerih je treba izdati odločbo. Hvala.

Hvala. Besedo dajem predstavniku Državnega sveta, državnemu svetniku gospodu Rajku Fajtu.

Spoštovana gospa predsednica, hvala za besedo. Spoštovane gospe, gospodje.

Predlog zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o spodbujanju digitalne vključenosti je obravnavala Komisija za državno ureditev. Na komisiji je bilo opozorjeno, da se odpravlja obvezna priprava analize digitalne vključenosti, saj v predstavitvi predloga je bilo rečeno, da ta analiza ni bila izvedljiva zaradi pomanjkanja relevantnih podatkov, torej tudi statističnih podatkov. Hkrati, ob tem se je predlagatelj skliceval na to, da bo za vzpostavitev ciljnih skupin upošteval veljavne evropske in nacionalne strateške dokumente ter aktualne statistične podatke, zato je komisija glede kriterijev za določitev ciljnih skupin prosila za dodatna pojasnila. Komisija je prav tako izrazila skrb, da bo nov način določanja ciljnih skupin potekal prepočasi in se bo torej zavlekel postopkov in pa razpisov.

V nadaljevanju je bilo pojasnjeno, da so kriteriji za določitev ciljnih skupin določeni v predlogu zakona in na ministrstvu menijo, da bo nov način določanja ciljnih skupin hiter ter bo ciljna skupina določena že v samem javnem razpisu. Prav tako je predlagatelj poudaril, da za zdaj ni možnosti, da bi se ciljna skupina določila v javnem razpisu, nov način pa bo omogočal, da se s kombinacijo različnih meril pride do tistih, ki pomoč države resnično potrebujejo.

Glede izvajanja analiz je bilo tudi dodatno pojasnjeno, da ni mišljeno, da analize doslej ni bilo mogoče izvesti, vendar se je 10. člen veljavnega zakona pri analizi skliceval na indeks digitalnega gospodarstva in družbe DESI, kar menijo, da ni bilo ustrezno.

Na komisiji je prav tako je bilo postavljeno vprašanje, zakaj so določene ustanove in nevladne organizacije posebej opredeljene v predlogu zakona kot tiste, ki bodo skrbele za spodbujanje digitalne vključenosti ranljivih skupin. Opozorjeno je bilo, da na področju dela z otroki s posebnimi potrebami, torej bi nujno med naštete ustanove bilo potrebno uvrstiti šole, ki s temi, torej otroci delajo in imajo izkušnje in znanje za delo s to ranljivo skupino, pa so izpadli.

Opozorjeno je bilo tudi, da so številne ustanove, ki so do zdaj vpisane v predlog zakona, dolžne že zdaj delovati pri spodbujanju digitalne vključenosti in posameznih skupin prebivalstva. Ta razprava je predvsem slonela na izkušnjah iz prejšnjega zakona, ko je šlo za tako imenovani digitalni bon in je v samem predlogu že bila zapisana točno šifra dejavnosti, ki jo neka inštitucija mora imeti in zgodilo se je v Sloveniji, da recimo srednje šole, pa tudi višje šole, ki v bistvu na tem področju delajo, usposabljajo in niso imele te kode dejavnosti oziroma šifre dejavnosti vpisane, ki pa se jo da v enem tednu pridobiti, se niso mogle prijaviti na razpis in to je bil ravno pomislek, da se ne bi podobne zadeve zgodile zdaj tukaj, kajti izobraževalne inštitucije so kadrovsko in materialno zelo dobro opremljene v Sloveniji in bi torej komot lahko bile vključene v ta način dela.

Prav tako je bil na komisiji izražen dvom ali bo štipendij javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski Sklad Republike Slovenije kljub predvidenim novim zaposlitvam sposoben obvladati področja dela glede na določene izkušnje nekaterih nevladnih organizacij pri delu z njimi in vsakoletne zamude pri izplačevanju štipendij. Komisija je zato želela dodatna pojasnila o vlogi javnega sklada v procesu vzbujanja digitalne vključenosti in krepitve digitalnih kompetenc prebivalstva. Prav tako je bilo na komisiji opozorjeno, da je treba glede projekta brezplačne izposoje računalniške opreme pojasniti ali pa postaviti jasna pravila tudi glede na nekatere negativne izkušnje z izposojo opreme v času epidemije covid za potrebe izobraževanja učencev in dijakov. Izpostavljen je bil primer ko so starši prevzeli, potem pa se je zgodilo, da so predstavniki določene skupnosti to opremo prodali in potem so se šole, ki so to izposojale, znašle v neprijetnem položaju. Pri tem je predlagatelj pojasnil, da se zavedajo, da je treba zagotoviti racionalno rabo javnih sredstev in da bodo vzpostavljena jasna pravila glede uporabe računalniške opreme in ravnanja z njo. Prav tako je bilo v mnenju izpostavljeno, da bi bilo treba v predlogu zakona narediti boljšo povezavo med ciljnimi skupinami, ki bodo definirane kot tiste, ki jim manjka digitalnih kompetenc med projektom brezplačne izposoje računalniške opreme, izobraževanja teh ciljnih skupin in cilji, ki jih država želi doseči s celo celotnim naborom ukrepov. Sama izposoja računalniške opreme ne bo pomagala, če nekdo nima znanja in nima neposredno nekoga, ki bi mu pomagal pri pridobivanju znanja, podobno kot tisto, ko govorimo, kaj je prej kura ali jajce.

Postavljeno je bilo tudi vprašanje ali bodo imele možnost na javnih razpisih za nakup računalniške opreme za izposojo sodelovati tudi podjetja, kar bi lahko povzročilo komercializacijo dejavnosti oziroma tega, kar predlog zakona torej predvideva. Tu je bilo pojasnjeno, da gre sicer oprema neposredno tistemu, ki jo potrebuje, saj če nekdo nima opreme, niti ne more pridobiti digitalnih kompetenc, ter da so pri mehanizmu zagotavljanja dostopa do računalniške opreme upravičenci ljudje iz ranljivih skupin in zato do te opreme ne bodo upravičena podjetja. Ker namreč je bilo vprašanje, ali bodo lahko tudi tisti, ki bodo izobraževali, kandidirali na to brezplačno opremo.

Komisija je v nadaljevanju tudi zaprosila še za predstavitev celotnega postopka izposoje računalniške opreme, torej kam se bo posameznik prijavil, kako bo ugotovljeno ali oseba sodi v skupino ranljivih posameznikov, kdo bo reševal pritožbe v zvezi z dodelitvijo opremo, kar se bo verjetno dogajalo in prav tako je komisijo zanimalo, kako bo potekalo pridobivanje računalniške opreme za javni sklad in kako bo urejen servis te opreme. Predlagatelj je na komisiji sicer predstavil celoten postopek, znotraj katerega je določen prednostni vrstni red za pridobivanje opreme. Opozorjeno je bilo tudi, da bo znotraj posameznih skupin v primeru, da v nekem trenutku ne bo na razpolago dovolj opreme, upošteval časovni vrstni red oddaje vlog. Pri tem je seveda komisija opozorila na morebitno krivičnost takšnega sistema.

Na seji komisije je bila ravno tako izpostavljena tudi pripomba v mnenju Zakonodajno-pravne službe, kar smo danes slišali glede tega, da se z novelo posega v skoraj polovico materialnih določb obstoječega zakona in bi bilo ustrezneje pripraviti nov zakon, ki bi bil za to tudi bolj jasen.

Želim poudariti na koncu, da torej komisija podpira cilje predloga zakona. Zavrnitev predloga zakona pa izhaja iz opozoril v razpravi, da je predlog nejasen in da se bodo zapisani cilji tako kot so opredeljeni zdaj, težko uresničevali in da je načrt spodbujanja digitalnih kompetenc predvsem ranljivih skupin premalo konkreten. Po mnenju komisije iz predloga zakona ne izhaja jasen način izvajanja postopkov razpisov in mehanizma za zagotavljanje dostopa do računalniške opreme. I

In kot sem že omenil, komisija torej predloga zakona iz naštetih razlogov ni podprla, sicer pa cilje kot takšne pa seveda podpira. Hvala.

Hvala. Besedo dajem predstavniku Mreže nevladnih organizacij za vključujočo informacijsko družbo, mag. Simonu Delakordi.

Najlepša hvala. Spoštovana predsedujoča seji matičnega odbora, spoštovana ministrica in poslanci in ostali prisotni!

Predsedujoča nas je zaprosila, če smo lahko zelo kratki v 6 minutah. Glede na to, da sva dva, si bova razdelila teh 6 minut na vsak po 4 minutke, tako da se opravičujem, če bova majčkeno daljša.

Midva prihajava iz Mreže nevladnih organizacij za vključujočo informacijsko družbo. Zaprosili smo za besedo na današnji seji zaradi tega, ker je vprašanje digitalne vključenosti eno izmed temeljnih področij, ki jih nagovarja naša vsebinska mreža. Mreža združuje 26 društev, zvez, društev, zasebnih zavodov, fundacij in socialnih podjetij, od katerih ima 6 status nevladnih organizacij v javnem interesu na področju razvoja informacijske družbe. Vprašanje digitalne vključenosti pa nagovarjamo iz treh različnih zornih kotov. Eno je dostop, omogočanje dostopa do računalniške opreme za ranljive ciljne skupine; to so različne donacijske sheme, ki jih izvajajo nevladne organizacije, izvajanje izobraževanj, se pravi, dvig digitalnih kompetenc in pa digitalnih veščin za boljšo vključenost v digitalno družbo in pa predvsem ozaveščanje. Ozaveščanje je zelo pomemben vidik digitalne pismenosti, o kateri bo potem tudi več povedala moja kolegica Katja.

Ker moramo biti zelo kratki, mi načeloma podpiramo novelo zakona. O tisti prvi razpravi, ko se je prvič sprejemal Zakon o digitalni vključenosti, smo kot mreža podali odklonilno mnenje predvsem iz treh razlogov, zaradi tega, ker smo ocenili takrat, da niso pravilno definirane ciljne skupine. Novela zdaj to postavlja drugačen pristop, kar podpiramo. Vzpostavlja tudi mehanizem računalniškega sklada, kar tudi podpiramo. Se pa strinjamo s tem, da moramo mi kot družba sistemsko nasloviti ta zakon in je treba narediti nov zakon, zato pozdravljamo zavezo ministrice, da bomo trenutno slab zakon naredili manj slabši in na koncu pa upamo, da bomo skupaj kot družba prišli do tistega dobrega zakona, ki ga vsi skupaj pričakujemo.

Če gremo čisto konkretno s Katjo na te zadeve, ki so konkretni naši predlogi, bi samo še izpostavil eno stvar. Mi smo dali tukaj konkreten predlog. 6. člen novele oziroma 14. člen, ki se tiče subvencij za dvig digitalnih kompetenc, se strinjamo s predhodnimi razpravljavci, da je kar veliko različnih organizacij notri vključenih, bi si pa želeli, da je v naslednjem zakonu, ki bo ta dober zakon, da se tudi vključuje noter nevladne organizacije s statusom v javnem interesu v smislu, da so upravičene do subvencij za dvig digitalnih kompetenc. Argumentacija je pa ta, da nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu presegajo interese njenih ustanoviteljev in delujejo v splošno korist in seveda s pomočjo teh subvencij za nakup računalniške opreme bodo lahko tudi te nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu, lažje izvajale svoje poslanstvo. S tem pa tudi na nek način krepimo tudi interes nevladnih organizacij, da dvignejo svoj nivo delovanja na višji nivo transparentnosti in si tudi pri pristojnih ministrstvih potem prizadevajo za pridobitev tega statusa, ki ga mora pa seveda potem na vsaki 2 leti potrjevati in pa poročati z delovanjem v javnem interesu, pa tudi porabo potem finančnih sredstev.

Zdaj pa dam, hvala za pozornost, dam pa besedo kolegici Katji.

Katja, izvoli.

Vas samo prosim, če se predstavite za magnetogram na začetku.

Pozdravljeni, hvala za besedo! (Katja Koren Ošljak, Mreža NVO-VID in Zavod Vsak.)

Torej ja, absolutno, ne, da nadaljujem, kjer je končal Simon. Naše pripombe k zakonu že v osnovi in potem tudi k novelam so šle v smeri, da si želimo, da, ko se pogovarjamo o digitalni vključenosti, da se pogovarjamo ne samo o digitalnih kompetencah, ampak da razmišljamo tudi o medijskih in državljan…, medijski in državljanski pismenosti.

Torej predlagali smo, da se besedilo člena oziroma členov na dveh mestih v zakonu dopolni na ta način. Gre namreč za to, da kompetence državljanske pismenosti v povezavi z digitalnimi tehnologijami, da so to tiste kompetence, ki spodbujajo aktivno državljanstvo, sposobnost kritičnega izražanja, izkoriščanja oziroma rabe medijskega prostora, medijev za angažirano, odgovorno vključevanje v digitalno družbo in seveda te temeljijo na medijski pismenosti.

Kot kompetence medijske pismenosti v povezavi z digitalnimi tehnologijami, državljanom in državljankam omogočajo dostopanje do informacij, analiziranje, vrednotenje, izražanje, ustvarjanje vsebin na različnih platformah, razumevanje strukture delovanja pač medijskega sistema, ne in ja, to govorimo zato, ker verjamemo, da resnično, digitalni državljan, da mora biti opolnomočen torej z medijsko pismenostjo v tem smislu, ker mora razumeti tudi avtorske pravice, mora znati brati digitalno kulturo. Mora biti sposoben zaznati, se spoprijeti z etičnimi izzivi pri uporabi platform, pri izdelavi lastne tehnologije. Ja, tako predlagajo tudi najsodobnejše študije s tega področja, ne tudi tiste, ki so recimo iz gospodarsko, digitalno bolj liberalnih okolij, kot so recimo Združene države Amerike.

Z nama bi morala danes biti še kolegica Simona Knavs iz društva Duh časa oziroma tudi predstavnica mreže NVO-VID, ki me je prosila, da še v njenem imenu kratko pač povem dva stavka, in sicer pač dodatno sporočilo, ki se tiče naše podpore računalniškemu skladu oziroma izposoji računalniške opreme. Pravijo, da seveda to podpirajo, ta noveliran zakon in pa tudi nov zakon, ki bi področje še celoviteje naslovil. Predlagamo pa tudi kot mreža NVO-VID nekaj dopolnitev, ki jih strnemo v dve točki, torej že omenjeno upoštevanje statusa nevladnih organizacij v javnem interesu in pa upoštevanje pač izkušenj nevladnega sektorja z zagotavljanjem računalniške opreme celim skupinam zakona. Namreč, Duh časa in pa še druge organizacije, ki na tem področju delujejo v Sloveniji, imajo dobre izkušnje s tako izposojo oziroma podarjanjem obnovljene, sicer rabljene računalniške opreme, recimo ljudem, ki so pač onkraj digitalne dostopnosti, ki nimajo dostopa do tehnologije.

Hvala. Upam, da nisva bila predolga.