Spoštovana predsednica, spoštovani člani, spoštovane članice in člani odbora, hvala za besedo.

Torej, Evropska komisija je lansko leto, torej oktobra 2022 objavila predlog direktive, ki pravzaprav spreminja 3 obstoječe direktive, govorimo za tako imenovano vodno direktivo, govorimo o direktivi o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem ter govorimo o tako imenovani direktivi o varstvu površinskih voda. Slovenija meni, da je ta predlog sprememb in pa dopolnitev vseh teh direktiv, kakor tudi novosti, ki jih komisija pravzaprav predlaga, v določenih delih zastavljen zelo ali celo preveč ambiciozno. Zadan obseg sprememb in novosti, kot na primer zahteva za spremljanje večjega števila na novo opredeljenih osneževal, zahteve za doseganje izredno nizkih okoljskih standardov kakovosti za nekatere prednosti in prednostne nevarne snovi, zahteve za spremljanje snovi iz nadzornega seznama, uporaba novih analitskih metod, ki niso standardizirane, predstavlja namreč stroškovno izredno zahtevne ukrepe za njihovo uveljavitev, zlasti z vidika tehnične izvedljivosti oziroma razpoložljivih zmogljivosti laboratorijev, pa nenazadnje tudi z vidika povečanja finančnih bremen za spremljanje teh snovi v vodi. Po mnenju Slovenije namreč komisija z uporabo novih analitskih metod, ki niso standardizirane, tudi širi področje analiziranja in spremljanja stanja s področja kemijskih analiz, ki so standardizirane, na druge nestandardizirane metode. Slovenija meni, da bi bilo treba jasno opredeliti razmerja do direktive komisije 2000/90/ES, ki nalaga državam članicam, da zagotovijo, da laboratoriji in njihovi pogodbeniki uporabljajo sisteme vodenja kakovosti v skladu z mednarodno priznanimi standardi. Slovenija obenem tudi meni, da sprememba seznama onesnaževal in njihovih okoljskih standardov kakovosti zahteva stroškovno zahtevne ukrepe tudi s stališča zagotavljanja, zmanjševanja ali ustavitev emisij teh onesnaževal iz točkovnih in razpršenih virov onesnaževanja. Tako izražamo skrb glede popolnega črtanja obveznosti komisije za sprejetje posebnih ukrepov za preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja površinskih in podzemnih voda.

Predlog komisije predvideva tudi povečanje pogostosti poročanja podatkov o stanju površinskih voda na način, da bodo države članice morale enkrat letno dati na voljo vse surove podatke monitoringa stanja voda in na dve leti poročati o stanju površinskih voda. IZ tega naslova Slovenija izraža pomislek glede predlaganih sprememb z vidika uporabe, z vidika interpretacije takšnih podatkov, saj uporaba krajših časovnih nizov podatkov lahko privede bodisi do nejasnosti bodisi do neustreznih interpretacij. V skladu z veljavno vodno direktivo se podatki namreč zbirajo s predpisano pogostostjo, ki se s predlogom direktive ne spreminja in v obdobju 6. let z namenom priprave ocena stanja voda za načrte upravljanja voda. Slovenija posledično izpostavlja tudi zaskrbljenost glede načrtovane uporabe sekundarne zakonodaje skladno s prenovljenimi zahtevami, poleg vprašanja glede ocene vplivov na njihovega sprejema Slovenija izpostavlja tudi zaskrbljenost zlasti z vidika, da so delegirani akti predvideni tudi za sprejemanje nekaterih vsebin, ki predstavljajo bistvene elemente zadevne zakonodaje, kot na primer sprememba seznama onesnaževal in njihovih okoljskih standardov kakovosti in bi morale biti predmet postopka soodločanja.

Torej, če na kratko strnem, glede na povedano, si bo Slovenija v nadaljnjih pogajanjih in nadaljnjih postopkih prizadevala za razumne prehodne roke, predvsem pa, da bodo zahteve tehnično in ekonomsko izvedljive in tudi sorazmerne glede na predvidene okoljske koristi.

Toliko za uvod z naše strani. Če bodo potrebna kakršnakoli pojasnila, so z mano prisotni gospa Turk in gospa Flis iz ministrstva, tu je tudi dr. Sovič iz Agencije Republike Slovenije za okolje.

Hvala lepa. Lep pozdrav vsem prisotnim.

Zdaj, če smo še pred nekaj leti govorili, da je nafta strateška surovina prihodnjega tisočletja, danes seveda več o tem ne govorimo že nekaj časa, govorimo pa že nekaj časa o tem, da vedno bolj postaja pitna voda strateška surovina in Slovenija je hvala bogu država, ki je poznana po bogatih virih, po bogatih vodnih virih in po čisti vodi. To stališče, ki je bilo predstavljeno, pa nekako zamegljuje to skrb za čisto pitno vodo. Slovenija sicer pravi v tem stališču, da načeloma podpira to direktivo, istočasno pa je bilo izpostavljenih enih šest ali sedem pridržkov, ki pa niti v gradivu niti danes niso vsebinsko bili obrazloženi. Govoriti, da je nekaj problem, ker je potrebno periodično večkrat poročati, govoriti o tem, da je večkratno spremljanje, monitoring problematičen zaradi tega, ker je potrebno večkrat opraviti to aktivnost, ni argument, govoriti o tem, da so surovi podatki problematični, verjetno tudi ni argument sam po sebi govoriti o tem, da bo direktiva pomenila dva do trikrat večje stroške za spremljanje stanja voda bi lahko bil argument v kolikor bi bili ti stroški tako visoki, da bi postavljali pod vprašaj finančno vzdržnost javnih financ. Ampak mi v tem gradivu niti danes nismo slišali koliko ti stroški znašajo danes in kaj naj bi pomenil dva do trikratno povečanje, kar pa niti ni pomembno, po moji oceni. Jaz mislim, da v tem smislu spremljanja kakovosti voda je stroškovni vidik tisti, ki ne sme biti pomemben za odločanje. Tako, da bi od člani odbora, pa tudi širša javnost po mojem morala slišati razloge zakaj ti pridržki, zakaj je mnenje, da je ta direktiva preveč ambiciozna, zakaj je problematična zahteva za spremljanje večjega števila na novo opredeljenih onesnaževal, v kakšnem smislu so problematični nižji okoljski standardi oziroma višji po kakovosti, če jaz to prav razumem, kot so danes, v kakšnem tehničnem smislu tehnologija v laboratorijih ni ustrezna, da tega ne bi bila sposobna spremljati, moram reči, da tega ne razumem in v čem je problematičen nek skupen zbir teh podatkov na nivoju Evropske unije oziroma Evropske komisije. Vse to so neki pomisleki, ki nimajo za sabo nekih argumentov, postavljajo pa nas vizavi Evropski komisiji, če želite, v neko čudno luč, še posebej zaradi tega, ker je Slovenija ena izmed tistih držav, ki ni do roka, ki se je iztekel 12. januarja letos, implementirala direktive o pitni vodi in zaradi tega prejela opomin. Tako, da bi bilo potrebno slišati več argumentov zakaj, na kakšnih vsebinskih zadržkih so utemeljeni ti pridržki oziroma ti pomisleki, ker se drugače upravičeno postavlja v javnosti mnenje, da je to namenjeno samo ščitenju nekaterih, ki so na brutalen način posegli v nek prostor in gradijo na območju, ki je, je bogat vir pitne vode, tisto, česar ne bi smeli graditi.

Mogoče bi ponovno ponovil tisti stavek, ker je bil dan na zaključku. Torej, Slovenija si bo v teh pogajanjih prizadevala za razumne prehodne roke, sicer, da bodo zahtevajo tehnično ekonomsko izvedljive in tudi sorazmerne glede na okoljske koristi.

Zdaj, kar se tiče pa posameznih v bistvu res podrobnosti ne, bi mogoče prosil tukaj kolegico Sovič za prvi odziv.

Hvala lep pozdrav. Prvo težavo, ki jo vidimo je, da ta sprememba direktive postavlja precej nižje vrednosti, kot je to v direktivi za pitno vodo, se pravi, gre za izredno nizke koncentracije, ki jih v tem trenutku v Sloveniji še nismo sposobni doseči, po naših poizvedovanjih tudi večina evropskih laboratorijev ne in gre samo za neke ugotovitve raziskav, ki so bolj kot ne določene na teoretični ravni. Prizadevamo si, da bi imeli znotraj Evropske unije usklajeno metodologijo, se pravi, da imamo standardizirane metode, da tudi Evropska unija nekako postavi temelje, v katerih laboratorijih se to lahko doseže, tako nizke meje, da imamo enoten pristop, že tudi zdaj vemo, da članice ne poročamo na enak način, da ne izvajamo recimo enakega nabora pesticidov, enakega nabora farmacevtskih učinkovin v vodi in si prizadevamo, da bi imeli tukaj enaka merila in zato menimo, da je potreben čas, da se to na nivoju držav članic uskladi.

Ja, glejte, saj ni pojasnila. Jaz nisem dobil žal nobenega pojasnila. Nizke vrednosti česa? / Oglašanje iz klopi/ …saj nisem še končal, če lahko nadaljujem. Poleg tega, če se vzpostavljajo neki standardi, je tisto, kar je problematično v tem okviru, kvečjemu problematično časovno obdobje oziroma časovni okvir, v okviru katerih je mogoče te standarde doseči. Zadnjič smo se pogovarjali na tem odboru o tem, da bomo, da se bodo prepovedala vozila z notranjim izgorevanjem do leta 2035, kar vemo, da je iluzija in absurd. Ampak tukaj je bil nek časovni okvir postavljen in verjetno je časovni okvir ena dimenzija, drugo pa je doseganje ustreznih standardov za kakovost voda. Ne razumem tega, da da teh standardov ni mogoče doseči v laboratoriju. Saj laboratoriji pač ugotavljajo kakšno je stanje. Če pa standardov zaradi določenih okoljskih parametrov ni mogoče doseči, potem pa je potrebno to jasno povedati in povedati, kje so ti problemi in zahtevati eventualno izjeme za območja, kjer je potrebno z določenimi ukrepi zagotoviti, da se bodo ti standardi v prihodnje lahko tudi dosegali, saj cela Slovenija ni obremenjena, ne vem, z nekim intenzivnim kmetovanjem, ampak je predvsem en del Slovenije s tem obremenjen. In če že moramo posegati na ta način, potem verjetno bi morali razmišljati v tej smeri. Mislim pa, da je napačen signal izpostavljanje sedem ali osem pridržkov, ker nas postavlja v luči, da nekako odstopamo od nekih normalnih standardov, smo pa država, ki je piarovsko zapisala pravico do pitne vode v Ustavo. Tukaj mislim, da si delamo neko, ne vem, slabo uslugo vizavi ostalim državam, pa tudi Evropski komisiji. In jaz mislim, da bi moralo biti to stališče bistveno bolj pametno zapisano. Tako kot je danes napisano s temi pridržki ga ni mogoče podpreti. Mislim, da se tukaj smešimo. Tudi dosegli ne bomo ničesar. Tisto kar bomo dosegli, ne zaradi nas, ampak zaradi ostalih držav, je edino podaljšanje rokov, ampak to ni cilj. Jaz mislim, da je cilj, da se pač neki standardi dosežejo, da se vzpostavi neko prehodno obdobje in da se določijo izjeme za območja, kjer mora biti to prehodno obdobje bistveno daljše. Ampak tako kot je zdaj tu napisano in to argumentacijo, kot jo vi imate v tem stališču, temu ni tako, no, a veste. In na tak način ni mogoče stvari zagovarjati, ker niso z argumenti zagovarjanja, ampak na nek pavšalen način. In edini cilj, kot vidim, je, da vi dosežete neko podaljšanje obdobja. To pa ni smisel, če se pogovarjamo o vsebini.

Jaz bi poudarila, da na tem mestu vseeno zaupam presoji ministrstva, ki je zagotovo to presojo izvedla na podlagi strokovnega mnenja.

Bi pa poudarila, da smo v Sloveniji res ena redkih držav, kjer lahko prebivalci dobimo kvalitetno, čisto pitno vodo iz pipe in ne kupujemo vode v steklenicah. Tako da jaz verjamem, da stroka dobro spremlja kvaliteto pitne vode in stanje naših voda, tako podzemnih. Vem, da smo zelo rigidni tudi pri podelitvi koncesij za izkoriščanje pitne vode, ne pitne vode, ampak nasploh vode, tako da nimam pomislekov. Vam zaupam. Hvala lepa.

Jaz se nisem želel niti oglašati, ampak zdaj kolegica me je pa malo ziritirala, no. Moram tudi jaz dodati, da sem sodeloval takrat, ko smo vpisovali pitno, čisto pitno vodo v Ustavo. In spomnim se tistih razprav in utemeljevanj in tako naprej, ravno iz tega bolj levega spektra, čeprav smo mi takrat tudi opozarjali na to, da je zelo pomembno kako se zapiše, da je zelo pomembno, da se opredeli tudi kako se bo to v praksi izvajalo. In zdaj smo pred istim problemom. Saj kolega Černač ni opozoril, da je a priori proti temu, kar se zdaj dogaja s to direktivo in s temi usmeritvami. Opozoril je na to, da so naši odzivi, tako kot so zdaj napisani, napisani v napačno smer. In da tisti, ki bo to prebral, bo na eni strani bral to, da imamo zapisano čisto pitno vodo in javno razglašanje kako se za to zavzemamo, na drugi strani imamo pa dokument, ki govori o tem, pustite nas primeru, saj mi tega nočemo izvajati. Treba je bolj eksaktno zapisati te pomisleke, ki jih imajo strokovne službe. Ampak opozorjeno je bilo na to, da dikcija o tem, nad čem imamo pomisleke, definitivno ni prava. In dejstvo je, da tako ali tako ne bomo upoštevani, ker smo ena manjših držav. To vsi vemo. Ampak navzven dajati signal, da niti ne vemo kaj imamo nekje zapisano v Ustavi, pa kaj se ves čas javno piše, na drugi strani pa vi rečete, zaupamo ministrstvu. Glejte, na ministrstvu so uradniki, ki pač na eno stvar vidijo malo drugače, kot je mogoče celotna slika in je prav, da se na neke stvari opozori. Prevečkrat smo tudi v Državnem zboru priča temu, da odkljukamo neka priporočila, neke stvari, ki se kasneje izkažejo kot vsaj nekoristne, če ne že včasih tudi škodljive. Tako da tu opozorilo je bilo čisto na mestu. Nismo mi proti temu, da se poskuša neke stvari prolongirati ali pa tudi na nek način spraviti v neke bolj jasne okvire, ampak ne na tak način napisati, kot da vse to negiramo. Kdor to bere, pa če je laik, bo razumel, da smo mi proti temu, tako je razumeti, ne znamo tega, nismo sposobni to, nismo sposobni to, počakajte, da bomo primerni, ja tako se to bere. A veste, vi ste vsak dan v teh službah in razmišljate mogoče drugače, pa imate še neko ozadje, ki ga poznate, pa videnje, kako boste to uredili. Ko pa to zapišete, pa berejo ljudje, ki so na enakih položajih kot mi in bodo to brali, glejte, Slovenija ima zapisano čisto pitno vodo, noče pa nadzirati vode. Tako bo to izgledalo. Tako da pametno je to pripombo, ki je bila zdaj podana, upoštevati, pa napisati tako, da ne bo izgledalo, kot da smo proti nekemu monitoringu.

Hvala lepa. Ja, jaz bi se delno strinjal tudi s kolegom bivšim županom. Tudi sam sem bil župan. Lokalne skupnosti so veliko vložile v to, da imamo danes nekako, da smo v neki varni coni tiste zaščite pri odvajanju pa čiščenje komunalnih voda. Ne pa dovolj, ne pa dovolj, da bi bili tako prepričani, da je ta voda pravzaprav ohranjena. Tukaj bi se tudi strinjal s poslancem Černačem, da bi bilo treba neko, bi rekel, določiti neke izjeme in pa neka prehodna obdobja za nekatere dele, kjer ta zaščita ni sto procenta. Namreč, govorim o, se pravi, zaščiti podzemne vode, ki je izven območja aglomeracije kar kritična. Mi imamo uredbo iz leta 2013 o zaščiti oziroma o odvajanju čiščenja komunalnih padavinskih voda, ki smo jo že trikrat odložili ravno na območja aglomeracij, kjer nekako priznavamo, da je nekako prehodno obdobje za funkcioniranje greznic, pretočnih, to dovolj. To sploh ne drži. In dokler tega ne uredimo, mislim, dokler ne bomo nekako nehali s tem prelaganjem, to se že 10 let to dogaja, še zdaj se nismo zavezali, zdaj je leto 2025 tisto presečno leto, kjer bi se moralo to narediti. In jaz mislim, da je to dovolj velik razlog, tudi ministrstvu to polagam, ne da nekako naredimo izjeme oziroma si postavimo neke plane, pa bi rekel neke, na osnovi nekih analiz določimo območja, kjer to ne bo veljalo še, se pravi v tej ročnosti, in da določimo drugo prehodno obdobje za to. In se mi zdi, da bi na ta način, ko bi pristopili k doslednem izvajanju, ki narekuje ta uredba, že bili korak bližje temu. Veliko teh ruralnih območij bi lahko izločili potem. Kar se tiče pa seveda strnjenih naselij, kjer je to urejeno, se pravi mesta, tam pa bi šli blizu tega. Zdaj kdaj, mislim, da bi to bilo zadosti veliko pojasnilo, ki bi ga mogli pa tudi vi nekako izoblikovati. Hvala lepa.

Hvala za besedo. Saj mi smo zdaj tukaj naslovili več odprtih vprašanj, a ne? Zdaj, kar je vezano na čiščenje komunalne odpadne vode, tudi ta direktiva se na evropski ravni prenavlja. In stališče Slovenije do direktive o čiščenju komunalne odpadne vode, ki v nekaterih segmentih naslavlja vprašanja, ki ste jih odpirali, smo obravnavali, mislim da na tem odboru pred kakšnimi 14 dnevi, in takrat tudi podali stališče Slovenije, ki seveda v bistvu zaostruje nekatere mejne vrednosti, uvaja to kvartarno, terciarno fazo čiščenja, naslavlja vprašanje mikro osnaževal. Vendar je bila ta tema obravnavana pred, mislim na zadnji, predzadnji seji, če se ne motim, odbora.

Kar je pa danes v bistvu predmet razprave so pa v bistvu direktive vezane na vodo. Torej govorimo o vodni direktivi, govorimo o varstvu podzemne vode ter direktiv o varstvu površinskih voda. In tukaj, kar kolegi opozarjajo, ni vprašanje monitoring da ali ne, ampak je vprašanje neke enotne metodologije, na osnovi katere bomo imeli vsi poenoteno stanje, da bodo lahko v bistvu pač stanje pravzaprav kolegi tukaj spremljali.

Zdaj pa mogoče še, bi prosil kolege, da poudarijo, kako poteka pravzaprav postopek spremembe direktive, v kateri fazi smo v tem trenutku in kakšna je v bistvu časovnica s tem povezana, da pravzaprav pridemo do končne verzije. Pa bi mogoče gospo Turkovo prosil, da to pojasni.

Hvala lepa. Hvala za besedo. Direktiva je, kot je bilo povedano, bila sprejeta decembra lanskega leta, oktobra lanskega leta. Bila je obravnavana na v okviru češkega predsedstva samo enkrat. In na tej obravnavi, kjer je pravzaprav bila predstavitev direktive s strani komisije, je bilo s strani držav članic izrečeno cela vrsta vprašanj glede samega razumevanja. Zato ker direktiva se spreminja, to pomeni, da se nanaša na spremembe treh direktiv in je zelo kompleksna zgodba, ker se eno prepleta z drugim. Veliko je še odprtih vprašanj. Veliko je bilo s strani držav članic danih vprašanj, kako sploh kakšen člen razumeti, kar ni samo pomembno, kako mi in kaj napišemo v stališču, ampak je pomembno predvsem to, kako bo v končni fazi, ko se bodo pogajanja zaključila, bilo napisano v samem besedilu teksta direktive. Zaenkrat smo ostali tu, kot rečeno. Bila je ena delovna skupina, na kateri je bila predstavitev in cela kopica vprašanj s strani držav članic. Vse države članice so bile pozvane, da dajo tudi pisne pripombe in pomisleke. Nadaljevanje obravnave te direktive se pa žal še ni začelo, ker je švedsko predsedstvo se odločilo, da bodo dali prednost direktivi o čiščenju odpadnih voda in bodo to direktivo pač nekoliko pustili oziroma se bo začelo najbrž kasneje ali pa sploh ne v času švedskega predsedovanja.

Jaz bi mogoče samo še, če dovolite, pojasnila še kar se tiče informacijskega sistema in poročanja. Namreč hkrati s to direktivo, ki nalaga poročanje v nek informacijski sistem, vsako leto surove podatke, se hkrati sprejema tudi uredba o registru onesnaževanja iz industrijskih objektov, kamor sodijo tudi seveda čistilne naprave in vsi industrijski objekti, ki imajo odpadne vode. Mi smo tu noter osporavali temu, da se vzpostavljata dva vzporedna sistema. En informacijski sistem, ki bi določal, da moramo poročati posebej za monitoring. In drugi, kamor itak emisijski, emisije odpadne vode in drugi, ki v bistvu že se na novo vzpostavlja, deloma pa ga že imamo. In tu želimo, da se zadeve racionalizirajo, kar bo seveda iz podatkovnega vidika, pa tudi iz stroškovnega vidika bolj primerno. Hvala.