Najlepše vas pozdravljam danes v Krškem!

Smo gostje Občine Krško, med nami je tudi predstavnik Občine Krško, ker župana ta trenutek ni, in je rekel, da kasneje, ko bo dobil besedo, nas bo tudi v imenu občine lepo pozdravil. Jaz se pa res na začetku zahvaljujem najprej občini, da nas je sprejela kot goste, potem vsem, ki smo vas povabili kot razpravljavce na to sejo, in seveda tudi novinarjem, ki so prišli, da bodo spremljali danes našo sejo in tudi potem naše odločitve.

Začenjam 7. sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Na začetku bi rada opravičila poslanke in poslance, ki so danes zadržani in se seje ne morejo udeležiti, in sicer: mag. Franc Props, Jožef Horvat, Tomaž Lisec, Franc Rosec in naknadno smo prejeli še opravičilo za Miho Lamuta. Torej, pet poslancev se danes ne more udeležiti naše seje. Za nadomeščanje nimamo nobenih predlogov.

Prehajamo na določitev dnevnega reda.

15. marca 2023 ste sprejeli naslednji dnevni red:

1. Kako povečati samooskrbo z zelenjavo in poljščinami, namenjenimi za prehrano ljudi,

2. Pobude in vprašanja članov odbora.

Ker nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – KAKO POVEČATI SAMOOSKRBO Z ZELENJAVO IN POLJŠČINAMI, NAMENJENIMI ZA PREHRANO LJUDI.

K tej točki ste prejeli tudi nekaj gradiva na to temo. Predvsem pa so nam dragoceni današnji gostje, ki bodo o temi znali največ povedati, najprej teoretično, potem pa bomo to, o čemer se bomo pogovarjali, videli tudi v praksi, za kar se še posebno zahvaljujem tistim, ki so nam pomagali organizirati to sejo, to je bila Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije.

K tej točki smo povabili Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in sem še posebej vesela, da je med nami gospa ministrica, ki ji bom tudi prvi dala besedo, kasneje bodo dobili besedo predstavniki Kmetijsko-gozdarske zbornice, gospa dr. Rozalija Cvejić, docentka na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, ki jo tudi med nami lepo pozdravljam, in Andrej Sluga… ne, to je Andreja Sluga… / oglašanje v ozadju/ Zdaj se moramo odločiti, ali je Andrej ali je Andreja. Jaz mislim, da ste vi tisti, ki ste predstavnik… In vi ste… ?

Andrej. / smeh v dvorani/

Andrej Sluga, tako je. / smeh/

Namreč, naj mi bo oproščeno, ker na začetku smo se vendarle pogovarjali z neko gospo, ki je odgovorna na Občini Krško za sodelovanje oziroma vodi področje kmetijstva. Slišali smo same dobre stvari o vašem sodelovanju in udejstvovanju na področju kmetijstva. Ker pa je danes odsotna, jo boste nadomestili vi in boste tudi vi predstavili vašo občinsko dejavnost na področju kmetijstva. Zato vas res še enkrat najlepše pozdravljam! Obvestili smo o današnji seji odbora tudi novinarje, ki sem jih tudi še posebej lepo pozdravila.

In zdaj, tako kot se spodobi, besedo dajem naši ministrici. Edino, kar bi vam rada še pred tem povedala, je čista tehnika: čeprav lučke tule ne svetijo, tule svetijo, naenkrat je lahko vključen samo en mikrofon, tako da bomo pazljivi, da se bomo izključevali. Torej, gospa ministrica, jaz se izključim in vam dam besedo, izvolite.

Spoštovana predsednica dr. Vida Čadonič Špelič, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vsi ostali prisotni, lepo pozdravljeni!

Zelenjadarstvo v Sloveniji še nima ne vem kakšne bodočnosti oziroma nima velikega razvoja, saj v skupni kmetijski vrednosti predstavlja 9,7 % v letu 2021, kar je največ glede na pretekla leta, in se je nekje v obdobju od 2013 do 2020 pridelek v tem sektorju povečal za 104 %. Tudi stopnja samooskrbe ima trend povečanja, vendar smo še vedno zelo nesamooskrbni, kadar se pogovarjamo o sveži zelenjavi, je ta odstotek 59, medtem ko je takrat, ko ni sezonske zelenjave, pa odstotek bistveno manjši. Prav tako je sektor zelenjadarstva tudi zelo slabo organiziran. V Sloveniji še ni priznane nobene organizacije proizvajalcev, ki bi združevale proizvajalce zelenjave, imamo pa v sektorju sadja in zelenjave priznanih sedem skupin proizvajalcev, ki potem tudi skupno tržijo. Število tržnih pridelovalcev narašča in je od leta 2013 do 2019 naraslo skupaj za okrog petsto pridelovalcev. Opazen je tudi trend povečanja površin pod zelenjavo, od leta 2013 do 2019 so se površine pod zelenjavo povečale za 81 % oziroma za tisoč 221 hektarjev. Povečale pa so se tudi površine, pokrite za pridelavo na zelenjavo, in smo imeli v letu 2019 že pokritih okrog 105 hektarjev teh površin. V tem programskem obdobju je bilo zaznati upadanje površin integrirane pridelave zelenjave, kajti ni bilo plačil s področja KOPOP za integrirano pridelavo. S strateškim načrtom skupne kmetijske politike za obdobje 2023-2027 se plačilo za integrirano pridelavo ponovno uvaja in lahko računamo na povečanje proizvodnje pod integrirano pridelavo. V obdobju med dvema popisoma, torej med leti 2010 in 2020, se je število pridelovalcev zelenjave zmanjšalo za 13 %, povečal se je pa odstotek površin za posamezno kmetijsko gospodarstvo, ki se ukvarja s pridelavo zelenjave, vendar je to povprečje še vedno nizko. Površine, namenjene pridelavi zelenjave, se predvsem povečujejo na področju Pomurske regije, Podravske, Jugovzhodne regije, Gorenjske in pa Goriške regije. Mogoče za spodbudo, največji pridelovalci zelenjave v rastlinjakih so se v letošnjem letu nekako organizirali in ustanovili pri Gospodarski zbornici Slovenije Združenje pridelovalcev v sodobnih rastlinjakih, ki načrtujejo tudi večje investicije v naslednjih petih letih. Sektor pridelave zelenjave, tako kot sem poudarila že prej, dejansko ni organiziran tako, kot bi moral biti, in predvsem še ni tako dobro napredne tehnologije v uporabi. Torej, toliko, kar se tiče sektorja zelenjave.

Drugo področje, ki je s tem neposredno povezano, je pa namakanje. In če se dotaknem še malce namakanja kmetijskih zemljišč, je v skladu z veljavno zakonodajo, Zakona o kmetijskih zemljiščih. Lahko povemo, da ločimo javne namakalne sisteme, ki so v lasti lokalnih skupnosti, potem javne namakalne sisteme, ki so v lasti države, ter zasebne namakalne sisteme, ki so v lasti fizičnih in pravnih oseb. V Sloveniji namakamo okrog 6 tisoč 500 hektarjev kmetijskih površin, potenciala za namakanje imamo pa bistveno več. Na to temo sta bila izdelana tudi dva CRP projekta, in sicer, kjer je bilo ugotovljeno, da je potencialnih kmetijskih zemljišč za namakanje okrog 221 tisoč hektarjev, od tega je okrog 182 tisoč hektarjev njiv. Analizirani so bili tudi vodonosniki, in sicer od 155 obstoječih vodnih teles je bilo ugotovljeno, da je 71 vodnih teles s površinsko vodo tistih, ki omogočajo neposredno namakanje, da je 8 vodnih teles takih, ki omogočajo odvzem vode iz zadrževalnikov oziroma iz jezer, da je 54 vodnih teles takih, ki ne omogočajo namakanja, in 13 vodnih teles je umetno preoblikovanih in so primerni za nadaljnji odvzem vode ter namakanje, za 8 vodnih teles pa ni bilo podatkov. Torej, z direktno rabo vode za namakanje, tudi poleti je možno iz naših vodotokov s snežnim hidrološkim režimom, kot so Drava, Mura in pa Sava, iz vseh teh vodonosnikov oziroma iz vseh teh vodnih zajetij, lahko povemo, da imamo možnosti za namakanje za okrog 60 tisoč hektarov potencialnih površin, vendar tega pač nismo še izkoristili do sedaj, kajti, kot sem rekla že prej, imamo dejansko namakalnih površin samo 6 tisoč 500 hektarjev. Kaj so pa razlogi, zakaj se namakanje ni uveljavilo tako, kot je načrt razvoja za namakanje v Sloveniji to predvideval. In sicer, prvič je to pomanjkanje interesa za namakanje med samimi proizvajalci, potem je dolgotrajno pridobivanje soglasij in dovoljenj, slaba promocija namakanja in pa pomanjkanje predvsem pri prenosu znanja, oteženo je pa tudi umeščanje namakalnih sistemov v prostor, torej prostorska zakonodaja. Za razvoj zelenjadarstva bomo morali v Sloveniji dejansko zagotoviti čim bolj učinkovito uporabo kmetijskih zemljišč, zlasti obstoječih njiv, v smeri večjega obsega površin, s krompirjem in pa zelenjavo ter tudi večjo produktivnostjo. Povečati bo potrebno obseg pridelave zelenjave v zavarovanih prostorih, torej v rastlinjakih, okrepiti potrebne podpore znanja in inovacij, zlasti na področju razvoja tehnologij in pa povečanja odpornosti na podnebne spremembe v rastlinski pridelavi, zagotoviti čim več namakalnih sistemov in pa izboljšati starostno strukturo kmetijstva glede na sprejeti strateški načrt skupne kmetijske politike, in pa izvajanje, kjer se subvencijska kampanja začne 31. marca. Lahko povemo, da so dejansko pridelovalcem zelenjave na voljo naslednje intervencije, in sicer: neposredna plačila, to so nevezana neposredna plačila, osnovne dohodkovne podpore, potem dopolnilne dohodkovne podpore, potem dohodkovna podpora za trajnost ter sheme za podnebje in okolje ter dopolnilna dohodkovna podpora za mlade kmete. Iz KOPOP intervencij, torej naravnih virov, so jim na razpolago: intervencije za vodne vire, potem ohranjanje kolobarja, integrirana pridelava, kjer sem rekla, da se letos ponovno uveljavlja, precizno gnojenje in škropljenje, lokalne sorte ter ekološka pridelava v primeru, če se kdo odloči za ekološko pridelavo.

Glede investicij, kjer se bodo razpisi začeli v drugi polovici leta 2023, bodo pa tukaj na razpolago naložbe v nakup kmetijske mehanizacije in opreme za optimalno uporabo hranil in pa trajnostno rabo fitofarmacevtskih sredstev, naložbe v dvig produktivnosti in pa tehnološkega razvoja, torej izgradnje rastlinjakov ter naložbe v izgradnjo in pa posodobitev namakalnih sistemov, individualnih ter tudi javnih namakalnih sistemov.

Toliko bi jaz za začetek. Hvala.

Hvala lepa.

Gospa ministrica je podala res lep splošen pregled področja, o katerem se danes pogovarjamo.

Ker je bilo omenjeno namakanje, ki je močno povezano s pridelavo zelenjave, bom kot naslednji dala besedo prof. dr. Rozaliji Cvejić, z Biotehniška fakultete, ki nam bo nekaj povedala o namakanju. Potem pa za njo dobi besedo predstavnik Kmetijsko-gozdarske zbornice.

Izvolite, gospa profesor.

Torej, Rozalija Cvejić je moje ime, prihajam iz Biotehniške fakultete, Oddelka za agronomijo.

Moje področje dela je okoljsko načrtovanje, pri delu s študenti, občinami, kmetijskimi svetovalci, ministrstvi pa se osredotočam na načrtovanje in razvoj namakanja ter strokovno utemeljeno rabo vode pri namakanju.

Moram pogledati, kje imam miško, tukaj. Se opravičujem.

Posavje je eden od tempo tekačev. Številni primeri dobrih praks pri organiziranju osnovnih pogojev za zelenjadarstvo so ravno v Posavju in tudi sama sem sodelovala pri mnogih projektih namakanja v Posavju in rada bi rekla, da ima celotno Posavje še vedno potencial, zelo velik potencial in enako tudi celotna Slovenija. Zakaj? Vodni krog se nam spreminja, talijo se nam ledeniki, sladka voda hitreje odteče v morje. Z dvigom temperature zraka je v ozračju več energije, bolj se nam vreme spreminja, s podaljševanjem obdobij brez padavin se nam vodonosniki polnijo počasneje in manj vode je na voljo za rabo, za namakanje, za pitno vodo, s povečanjem števila dni z ekstremnimi padavinami nam več vode odteče po površini in tla so sposobna zajeti manjšo količino dežja in več nam jo odteče nazaj v morje.

In tukaj se nam pojavlja izziv, kako lahko v tem spreminjajočem se vodnem krogu ustvarimo nek trajnostni prehranski sistem in kako to naredimo? Če bomo čakali na dež, to ne bo dobro. Naša tla imajo sicer ekosistemsko vlogo zadrževanja dežja. Če pogledate tukaj, z globino tal se povečuje tudi količina vode, ki jo ta tla zadržijo in če pogledate na levi strani, če čakamo samo na dež, imamo tukaj problem, ker kljub temu, da smo recimo v dobrih tleh, še vedno naša kultura v primeru suše trpi, trpimo izgubo pridelka, če pa to vodo dodamo, pa kompenziramo z manko ekosistemske funkcije tal in tukaj dobimo optimalen pridelek.

Če pogledate, na globokih tleh v sušnih letih pričakujemo približno 20 odstotne izgube pridelka, na zelo plitkih tleh z majhno vodo, vzdrževalno sposobnostjo tal pa izgube pridelka narastejo tudi do 50 % in to je zelo resna ovira za pridelavo sadja, žit in ne in prevelika ovira za pridelavo zelenjave. Torej pridelava zelenjave mora temeljiti na razvoju namakanja in ravno to je tudi naša odgovornost, kajti, če smo dodali hranila v pridelavi, moramo poskrbeti, da dodamo tudi vodo, ker, če pride suša, se ta hranila ne porabijo in ob večjem dežju se izperejo v podzemno vodo. To je v bistvu okoljska obremenitev, hkrati pa tudi izguba denarja.

In če strnem, kmetijstvo, ki čaka samo na dež, ni trajnostno, to je večina kmetijstva v Sloveniji, četudi je to ekološko kmetijstvo, četudi so to OOTT območja. S strokovno utemeljenim namakanjem, se nam manj hranil spere v vodo, kot če čakamo na dež.

Torej, kako je s kmetijskimi zemljišči in namakanjem po svetu? 22 % obdelanih kmetijskih površin se namaka po svetu, s tem pokrijemo 40 % globalnih potreb po kalorijah, prihranimo približno 42 % globalne populacije, obstaja pa med temi zemljišči še 35 % kmetijskih površin, ki so primerna za namakanje, pa čakajo samo na dež in tam se v veliki meri uvršča tudi Slovenija. To je nepremostljiva prepreka za predelavo, za vrtnarsko pridelavo in zelo velika prepreka za predelavo žit in pa sadja.

Ministrica je omenila, da imamo zgrajenih oziroma da se namaka približno 6 tisoč in še nekaj hektarjev. Po mojih zadnjih podatkih, se opravičujem ministrica, ker se tu ne ujemamo s podatki, je 7 tisoč 940 hektarjev. Pogledamo največ, 36 % lokalnih namakalnih sistemov, se pravi v lasti občin, potem 34 % v lasti zadrug, 19 % je državnih in pa 11 % zasebnih. Potencial za razvoj namakanja, ministrica je omenila 200 tisoč hektarjev površin, ki bi jih bilo še možno opremiti z namakalnimi sistemi in pri nas se namakanje razvija zelo počasi. Z vstopom v EU so seveda sredstva postala bolj na voljo, ampak premalo, premalo napora je bilo vloženo v organiziranje deležnikov na lokalni ravni, to boste potem tudi povedali iz primera v praksi. In kako namakamo? 85 % vseh površin po svetu, ki se namakajo, se namakajo na površinski način, torej del ali celotno zemljišče se preplavi z vodo, pri tej obliki so obroki namakanja zelo veliki, težko je vodo dodati natančno, veliko je izpiranja hranil. In zato je svet usmerjen v modernizacijo namakalnih sistemov, predvsem z zapiranjem odprtih kanalov in na ta način se dosežejo veliki prihranki pri rabi vode v namakanju. Kaj pa v Sloveniji? imamo 100 letno zgodovino namakanja, pri nas vodo da dodajamo s pomočjo razpršilcev ali še bolj precizno, s pomočjo kapljačev in ta oblika omogoča natančno odmerjanje in vode in hranil, zahteva sicer malo več energetskega vložka od tradicionalnih oblik in pa višjo kakovost vode za namakanje, ampak je pa bolj učinkovito, kar se tiče porabe vode. Poznamo različne tipe namakanja, tukaj vam prikazujem namakanje v oljnih bučah z rolomatom z nameščeno rampo v Prekmurju, potem tukaj namakanje koruze z bobnastim namakalnikom na katerega je nameščen top, potem imamo tukaj zelo pogosto obliko namakanja vrtnin, kot jo bomo mogoče tudi danes videli, kakšen delček pri gospodu Turku. Potem v Prekmurju zelo pogosti pivo sistemi, deset pivo sistemov imamo v Sloveniji z možnostjo dodatnih širitev in pa namakanje z mikrorazpršilci, ki se pojavlja predvsem v nasadih. Pri namakanju z razpršilci damo vodo sicer malo manj natančno kot pri namakanju s kaplja, s kapljičnimi sistemi dosegamo približno 60 % natančnost dodane vode. Če pogledamo kapljično namakanje, ker s kapljicami dovedemo dovedemo vodo čisto do rastline, vidimo različne oblike, podzemno namakanje ali pa namakanje s kapljičnimi linijami položenimi na tla, tukaj v primeru oljk, v primeru hmelja, potem kapljično namakanje s kapljači, nameščenimi 30 centimetrov nad tlemi, v primeru jabolk, aktinidije, zelo pogosto tudi na tem območju. Potem ponovno iz tega območja iskalca Nakla druga faza, namakanje solat, plodovk, paprike na kapljičen način. Pri kapljičnem načinu namakanja dosežemo 90 % učinkovitost dodajanja vode in kar je zelo pomembno, lahko zelo natančno doziramo tudi hranila, tako se nam manj hranil izpere v podzemno vodo.

V preteklosti kaj dosti podpore za kmete po tem, ko so uvedli namakanje, ni bilo. Zelo pomembno je, da vas danes seznanim, da imamo po novem na voljo za vse namakalce v Sloveniji na ravni države sistem podpore odločanju o namakanju. To pomeni, da se ni potrebno več loviti vsak malce po svoje. Vzpon aplikacija nam za 5 dni vnaprej poda priporočeno trajanje in velikost obroka namakanja. Ta informacija upošteva trenutne količine vode v tleh, ki se merijo v realnem času s sondami v tleh, potem upošteva potrebo rastlin po vodi glede na razvojno fazo, upošteva vodo, zadrževalne sposobnosti tal, vremensko napoved in pa tehnologijo namakanja. In na podlagi preračuna pridelovalec dobi v spletno pošto, se pravi, koliko milimetrov mora dodati v enem dnevu in pa preračun koliko kubikov na hektar je to in pa zelo pomembno trajanje namakanja v minutah in v urah, v bistvu si upam reči, da smo edina evropska država, ki ima tak državni sistem na voljo na državni ravni za vse pridelovalce brezplačno, pomembno je, da se začne ta sistem, uporaba tega sistema zdaj širiti. Pa se vrnimo nazaj na potencial, kako je z razpoložljivostjo vodnih virov. Spoštovana ministrica je povzela v številkah, kar vam tukaj kažem sedaj na prosojnici, če se vizualiziramo na prioritetnih območjih, zelena območja večjih vodotokov, ki obsega 3 kilometre horizontalne razdalje in 100 metrov višinske razlike, na tem območju je definiranih več kot 60 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč, ki bi jih potencialno lahko oskrbeli z vodo iz vodotokov, večino, več kot 80 %. Potem so zadrževalniki, kakšen je potencial rabe iz obstoječih zadrževalnikov - tele črne pikice so hidroenergetski zadrževalniki, modre pikice so večnamenski ostali zadrževalniki - teh je 24. Iz teh zadrževalnikov bi bilo možno oskrbeti 6 tisoč 800 hektarjev kmetijskih zemljišč primernih za namakanje,. Pomemben je podatek, da obstoječo akumulacijo uporabljamo pod njihovimi potenciali, je pa res, da kmetje ne vedo, komu se obrniti, ko si želijo uporabljati vodo iz teh zadrževalnikov. Torej, potrebni so pilotni projekti ne samo mreža zadrževalnikov, ampak mreža dostopnih zadrževalnikov.

Poglejmo naprej kako je s podzemno vodo. S količinami podzemne vode, jasno, lahko oskrbimo, se opravičujem, velike površine kmetijskih zemljišč, približno 18 tisoč hektarjev. Je pa res, da je ta voda dostopna različno, se pravi, obstajajo vodonosniki, kjer so vrtine zelo plitve in obstajajo vodonosniki, ker kjer bi bilo potrebno vrtino tako močno, ker je bila globina teh vrtin tako visoka, velika, da tam ni rentabilno uporabljati podzemno vodo in so ostali vodni viri, ki so na voljo.

Kaj pa ostala območja, tam kjer ni na voljo površinskih vodotokov ali podzemne vode ali zadrževalnikov. Vidite, nekaj teh območij je. To so tale šrafirana območja. Na teh območjih je možna nabira površinskega odtoka v manjše akumulacije.

In nenazadnje, neizkoriščen vodni vir je tudi prečiščena odpadna voda, ki je že obogatena s hranili, pri kateri, preden pa začnemo z njeno rabo, pa je potrebno rešiti še nekaj okoljskih in pa zdravstvenih pomislekov.

Predlog za naslednjo terensko sejo je v Vipavsko dolino, kjer imamo poskusno demonstracijski center uporabe prečiščene odpadne vode na komunalni čistilni napravi v Ajdovščini. Možno si je pogledati kaj tam vse delamo in kakšne rezultate dosegamo.

In če se vrnem nazaj na zelenjadarstvo, kako je s potencialom razvoja zelenjadarstva. Na območjih obravnavanih, obarvanih z zeleno, tukaj imamo največ vodnih virov na voljo in tukaj so tudi kmetijska zemljišča z dovolj visoko boniteto in delo države in podpornih institucij se mora v prvi vrsti, kar zadeva novogradenj, skoncentrirati na ta območja. Zakaj? Na podlagi raziskav lahko pritrdimo, da je omejena možnost deležnikov za povezovanje na lokalni ravni zagotovo eden od razlogov, zakaj je uvajanje namakalnih sistemov zelo počasno in zakaj večina kmetijskih zemljišč v Sloveniji čaka na dež. Poleg tega je pri ureditvi namakanja potrebno upoštevati niz področij, veste, urejanje voda, varstvo voda, prostorsko načrtovanje, kulturna dediščina, obstoječa infrastruktura, in to moram res poudariti, to ni majhen zalogaj in v to vam bo pritrdil tudi predstavnik občine in ta občina je zelo uspešna pri uvajanju namakalnih sistemov, Mestna občina Krško in tudi oni vam bodo pritrdili, da to ni enostavno. Opažamo pa, da recimo območja OOTT mnogo lažje uvesti kot recimo namakanje in se sprašujemo, zakaj je temu tako, glede na to, da imamo tu en strateški cilj oskrbe s hrano.

Ključna sporočila in konec predstavitve. Razdelila sem priporočila v nekaj stebrov. Izvedba strateškega načrta, ki ga je omenjala ministrica, postopek vzpostavitve namakanja je potrebno narediti pregleden, enostaven. Posodobiti je treba podlage v vodnih potencialih, da upoštevajo podnebne spremembe in novelirati je potrebno načrt namakanja, da bo imel konkretne zaveze in konkretne površine za sabo. Tako mislim, da bo lažje organizirati delo na terenu, potrebna je podpora investitorjem, podpreti in okrepiti ekipe za implementacijo namakanja, ponuditi fasilitacijo, proces vzpostavitve na lokalni ravni in res aktivirati deležnike, močnejše deležnike v lokalnem prostoru, da pomagajo pri tem procesu. Pri pilotnih projektih izpostavljam, da je potrebno vzpostaviti dostopno mrežo zadrževalnikov, se pravi, ne samo, da je voda tam, ampak da jo lahko tudi uporabljamo, delati na državnih namakalnih sistemih; vem, da bo to zdaj s spremembo zakonodaje lažje, potrebno je podpreti tudi pilotne projekte ponovne uporabe vode. Zadnje 3 zadeve pa, sistemsko podpreti delovanje sistema podpore odločanju o namakanju, da bodo kmetje, ki začnejo namakati, uporabljali to vodo utemeljeno, potem vzpostaviti demonstracijske centre, ki bodo na lokalni ravni skrbeli za prenos znanja na področju namakanja in bistveno okrepiti svetovalno službo, da bo lahko participirala pri tem procesu bolj dejavno, močnejše.

Za konec, zadnji »slajd«, prikažem nekaj izjemnih prizorov iz Posavja, kjer je namakanje del stabilne in kakovostne pridelave sadja, žit in zelenjave. Tukaj vidite gradnjo, fotografije iz gradnje Kalce Naklo, druga faza, za nekatere zgodovina, zame še vedno zelo živ spomin in potem na drugi strani, kaj se zgodi, ko se tak namakalni sistem uvede. Naprej, ponovno prizori iz namakalnega sistema Kalce Naklo, na desni strani, vaši, prizori iz namakalnega sistema Arnovo selo, ki je potreben delne prenove, služi pa predelavi sadja, in pa tudi nekatere fotografije iz gradnje namakalnega sistema Blanca, kjer poteka pridelava sadja, nekaj tudi poljščin, je zelo zanimiv sistem tudi za pogledati. Vsi ti sistemi v Posavju služijo pridelavi sadja, žit in zelenjave, to je osnovna infrastruktura.

Pred nami, pred nami so mnogi izzivi in pri mnogih izzivih, spoštovani člani odbora, računamo na vašo pomoč, da boste vi s svojim delovanjem kar se da najbolje pripomogli k temu, da bomo v Sloveniji pridelali dovolj dostopne zelenjave, žit in sadja.

Upam, da sem z mojim predavanjem dovolj razumljivo zajela bistvo. Prosim vas, če imate kakšno vprašanje, me dopolnite, kakšno stvar izpostavite, zaenkrat pa hvala za vašo pozornost.

Najlepša hvala za tole predstavitev.

Gospa prof. Rozalija Cvejić, jaz upam, da imate še toliko časa, da lahko ostanete z nami, ker bi mi, če se strinjate, članice in člani odbora, najprej poslušali vse uvodničarje, potem sem pa prepričana, da imamo veliko vprašanj in na, vi ste gotovo ena tistih, ki vas bomo še spraševali.

Zdaj dajem besedo predstavniku Kmetijsko gozdarske zbornice, ki nam bo predstavil bolj podrobno področje, na katerem se zdajle nahajamo. Hvala lepa. Potem pa že tudi predstavnik, naj se pripravi predstavnik občine. Zelo vesela sem, da je gospa profesorica omenila to odlično sodelovanje, ker brez občin ne bo najbrž šlo, bo šlo hitreje za sodelovanje občine, z uvedbo namakalnega sistema.

Gospod Vrtin, Damjan Vrtin, direktor območne enote Kmetijsko gozdarske zbornice Novo mesto, beseda je vaša.

Lepo pozdravljeni tudi v imenu Kmetijsko gozdarskega zavoda Novo mesto, ki sodi v okviru Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije!

Spoštovana ministrica, člani odbora in ostali prisotni!

Jaz bom povzel par številk, v bistvu je gospa ministrica kot profesorica, so že kar nekaj številk podali, pa mogoče vse bolj koncentriram potem samo na koncu na tiste pobude pa predloge.

Zdaj, naš zavod, za občutek je eden izmed osmih v Sloveniji, deluje na območju Dolenjske, Posavja in Bele krajine, pokrivamo območje 19. občin in pa 7. upravnih enot, na osnovi podatkov iz registra kmetijskih gospodarstev pokrivamo oziroma naše območje zajema 82 tisoč, pa še nekaj kmetijskih zemljišč, preko 70 % v območjih z omejenimi dejavniki za kmetijsko dejavnost. Na leto pomagamo kmetom oddati preko 8500 zbirnih vlog in seveda del teh kmetij se ukvarja tudi z zelenjadarstvom, seveda. Pokrivamo vse panoge pač, ki se na tem območju odvijajo, mednje sodijo seveda tudi zelenjadarstvo in pa poljedelstvo, ki je neločljivo povezano z zelenjadarstvom. Seveda, številke so premajhne, pa še na koncu je odrezalo, skratka, tukaj smo želeli pokazati ta potencial, smo res na območju, kot je bilo tudi iz prejšnjih kart razvidno, kjer je voda na voljo in seveda mi ocenjujemo potencial za pridelavo zelenjave preko njivskih površin, to je 19 občin, ki so navedene in tukaj na desni strani z zeleno barvo so tiste občine, pri katerih je delež njivskih površin večji kot 40 odstotkov, to je za nas nek potencial, na katerem lahko gradimo tudi nadaljnjo predelavo seveda tudi tukaj močno izstopajo občine v Posavju. Pridelava zelenjave, to seveda so vsi podatki na osnovi danih zbirnih vlog naših kmetij. Skupaj na koncu seštevek teh kultur, ki so tu navedene, skratka zelenjadarske kulture preko 700 hektarjev na letni ravni. Mogoče ta grafi, konček na območju našega zavoda, gor na vrhu je s to oranžno barvo površina pod hektarji tistih pridelovalcev, ki jih štejemo za bolj intenzivno, dajmo tako reči, 250 hektarjev je tukaj površin pod zelenjadnicami in pa število kmetij, 150 tistih, ki so res tržni, večji, ki se ukvarjajo s tovrstno pridelavo. To je na vrhu pasica, tu spodaj pa razrez po občinah in vidite, da daleč naprej prednjačita občini Krško in pa Brežice in Sevnice. To so ravno te tri občine, ki sodijo v to območje. Sama pridelava zelenjave, še enkrat, povzetek številk z območja našega zavoda, okoli 250 tržnih pridelovalcev. Za samooskrbo, praktično vsaka kmetija ima nekaj zelenjave, vrtiček ne in ko to prijavi pod šifro kulture 412 na zbirni vlogi, pomeni, da je to mešana, mešana pridelava, bom rekel, ni to posamična kultura teh pridelovalcev, je pa 5 tisoč 500. Skupna površina na 718 hektarov, od tega mi ocenjujemo 250 tržne, kar je bilo tudi na prejšnjem grafikonu prikazano. Namakanih površin, danes je bilo veliko govora o namakalnih površinah oziroma o obsegu namakanih površin, naša ocena, da jih je tukaj pri nas za okrog 180 do 200 hektarjev namakanih površin z namenom namakanja zelenjadarskih kultur. Poljščine smo rekli, da so neločljivo povezane s pridelavo vrtnin oziroma zelenjadnic. Skupnih površin imamo tukaj preko 15 tisoč hektarjev. Prevladuje znotraj tega seveda koruza ali za zrnje ali silažo, žita, krompir, oljne buč, nekaj sončnic. Skratka, kar se pa tiče namakanja pri poljedelskih kulturah je pa tega bistveno manj, okrog 60 hektarov in še to, če štejemo krompir med, dajmo reči, med zelenjadnice, neke navezave, čeprav je to poljščina osnovnem namenu, skratka, 60 hektarov teh površin se namaka.

Pobude, težave in izhodišča za razmislek, ki jih nekako zaznavamo na terenu, v razgovorih s pridelovalci. Kar se tiče fitofarmacevtskih sredstev, ki so v veliko pomoč pri pridelavi, tako kot pri ostalih panogah, predvsem pri trajnih nasadih, je tudi tu naše kmetije bode to dejstvo, da se vsako leto oži nabor aktivnih snovi, ne govorimo o konkretnih pripravkih, ampak aktivne snovi se tiste, ki pomagajo pri pridelavi in to se močno oži. In pa, še ena stvar, vedno nam težko razumljivo dejstvo, zakaj se nek pripravek ali pa aktivno snov, ki je v sosednji državi na voljo par kilometrov stran, nekako nima dovoljenja za uporabo v Sloveniji. Vemo, da to ni hitro rešljiva zadeva, vendar je nelogično. Slovenija je že tako majhen trg v smislu zelenjadarstva pa še manjši in so te registracije predrage za tiste, ki se ukvarjajo s trženjem fitofarmacevtskih sredstev in seveda oni ekonomskega interesa nimajo registracije izvajati v Sloveniji, ampak to vedno bo ostala ta pobuda zagotovo.

Nadalje, biotično varstvo se v vse večji meri uvaja v pridelavo. Tukaj apeliramo ponovno, kar je Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije že podala pobudo, da se čim prej izvede to preizkušanje petih koristnih organizmov. Nek nabor obstaja, ki je priporočen, kajti rabimo vsaj leto, dve, da se to stestira in potem pridelovalci lahko to uvedejo v svojo predelavo. Tako, tu je ta apel, naj se to čim prej sprovede. Mislim, da je kmetijski inštitut, tisti, ki je zadolžen za to preizkušanje.

Zdaj območje Natura, vemo kakšna težava, kar nosi s seboj. Mislim, da ni potrebno iti v podrobnosti. Tudi v povezavi s fitofarmacevtskimi sredstvi, za tisto famozno evropsko predvideno uredbo, ki bo močno omejila uporabo teh sredstev na tovrstnih območjih. Skratka, ali bo res prišlo do kakšnega premisleka ali smo v Sloveniji mogoče malo prepogumno začrtali ta območja?

Obdavčitev pridelave zelenjave, sigurno poznana zadeva, je pa ena razlika v bistvu z letošnjo kampanjo oziroma z obdavčitvijo se zgodila, in sicer do sedaj je nekako veljalo, da v kolikor na isti površini sta bili dve ali več zelenjadarski kulturi v istem letu, se je to štelo v bistvu v smislu obdavčitve v sklop posebnih kultur, skratka, dodatna obdavčitev, kar je bilo logično, temu nihče ne oporeka. Letos se to širi pa na, v bistvu na ta način, da že, če ima nekdo kot glavno kulturo poljščino, dajmo reči ječmen, in potem sledi vrtnarska kultura, da tudi to sodi med posebne kulture, kar pomeni, da se ta obdavčitev širi na večji obseg pridelovalcev, bom rekel, tudi, če mogoče ni tisto tako tržno, tržno namenjena pridelava zelenjave kot druge kulture v istem letu. Tukaj vidite ta razkorak. Za občutek, za njive je katastrski dohodek, seveda to govorim vse za kmetije, ki so obdavčene preko katastrskega dohodka, približno 90 evrov na hektar, ko se obdavči preko posebne kulture to pridelavo, je pa ta znesek 1.408 predviden za leto 2023, kar je velika, velika razlika. Žal tukaj verjamem, da verjetno ni rešitve kratkoročne, zagotovo za naprej pa. Poznali smo že proizvodno vezano plačilo za zelenjadnice, to je spodbuda za pridelovalce, ne, če imamo nizko samooskrbo, poznamo pomoči po sektorjih, poznamo plačilo preko ukrepov kmetijske politike. In bi dali pobudo, da se ponovno premisli, a ne bi tudi zelenjadarstvo sodilo v ta obseg panog ali pa pridelave, ki bi bilo deležno dodatne spodbude.

Kar se pa tiče veljavnega ukrepa, seveda integrirane pridelave, tako zelenjadarstva in pa poljščin, je nek apel, če je možno, da bi ti pridelovalci, ki se vključijo v eno in drugo integrirano pridelavo, tako poljedelstvo kot zelenjadarstvo, pridobili en certifikat, kar bi jim, postopek oziroma zmanjšalo to administrativno delo oziroma breme.

Toliko z moje strani. Hvala.

Hvala predstavniku Kmetijsko-gozdarske zbornice.

Sedaj pa še vabim za govorniški oder predstavnika Mestne občine Krško Andreja Slugo.

Izvolite.

Lepo pozdravljeni v najmlajši mestni občini!

Uvodoma vam prinašamo pozdrave našega župana Janeza Kerina, ki vam želi ugodno počutje pri nas, je pa v bistvu na sestanku v Ljubljani, kjer se pogovarjajo o gradnji drugega bloka, ki je lahko razvojni potencial tudi za kmetijstvo na našem področju.

V bistvu svoj prispevek bom začel s par uvodnimi podatki o občini. Imamo 286 kvadratnih kilometrov vseh površin, od tega je kmetijske rabe 122 kvadratnih kilometrov. Pri nas prebiva nekaj manj kot 26 tisoč prebivalcev v 158 naseljih, kar je največ v državi. Imamo 14 krajevnih skupnosti, 2 mestni četrti. Mogoče še podatek o trenutnem proračunu, prihodki znašajo nekaj več kot 43 milijonov evrov, je pa na našem področju registriranih tisoč 664 kmetijskih gospodarstev.

Omenjen strateški načrt skupne kmetijske politike kot krovno usmeritev omenja trajnostno pridelavo hrane na celotnem območju države. Omenja dolgoročno prehransko varnost, tržno usmerjenost, kmetijsko raznolikost in pa tudi povečanje samooskrbe. Iz dokumenta nekako razberemo, da so pomembna vsa območja in pa vsa kmetijska gospodarstva ne glede na velikost, ne glede na usmeritev ali pa na tržno usmerjenost. Poleg navedenega pa mislim, da je bistveno, da omenimo, da kmetijstvo svojo gospodarsko in pa socialno vlogo ohranja podeželje vitalno in pa poseljeno. In s tem v vidu smo v Mestni občini Krško pristopili k izdelavi strategije razvoja kmetijstva in ta dokument je v bistvu ključni strateški dokument razvoja podeželja v naši občini. Iz priloge uredbe Vlade, s katero je Vlada določila območja za kmetijstvo in predelavo hrane, ki so strateškega pomena, je razvidno, da kar nekaj izjemno pomembnih območij, leži v Posavju, kot je bilo že prej omenjeno, na drugi skici pa vidimo v bistvu našo občino, kjer je razvidna izredna heterogenost glede naravnih danosti. V teh ravninskih predelih, kjer so se v preteklosti izvajale agrooperacije in se je povečala tudi produktivnost in pa razvoj kmetijskih gospodarstev, je potencial za uvedbo namakanja, seveda pa na drugi strani ne smemo pozabiti v bistvu kmetijska gospodarstva, ki ležijo pa na v bistvu tem področju, kjer pa obstajajo omejeni dejavniki za kmetijstvo s kmetijsko pridelavo. In na teh področjih prihaja tako do opuščanja kmetovanja in pa posledično tudi do zaraščanja kmetijskih zemljišč.

V nadaljevanju nekaj trendov oziroma kazalcev razvoja, ki jih opažamo v naši občini. Dejstvo je, da se od spremembe družbenega reda v 90. letih konstantno zmanjšuje število kmetijskih gospodarstev, pri nas za več kot 70 %. Zaraščanje tal žal spremlja neodložljive strukturne spremembe v kmetijstvu kmetijskih zemljišč. Zaraščanje v naši občini evidentiranih že več kot 660 v bistvu hektarjev, zanimiv trend je tudi koncentracija in se v bistvu ta trend se v zadnjih 6 letih nadaljuje s povečano intenziviteto. V letu 2006 je kmetijsko gospodarstvo v občini povprečje obdelovalo 6,1 hektar površin, no letos, v letu 2019 pa je ta površina povečana na 7,2 hektarja. Opazni so tudi trendi specializacije in pa profesionalizacije pridelave, in to v vseh kmetijskih panogah. Pri tem je potrebno omeniti, da se pa ta specializacija in pa profesionalizacija najbolj pozna na področju zelenjadarstva, mlečne prireje in pa vinogradništva. In večkrat je že bil omenjen namakalni sistem Kalce-Naklo, ki je gotovo generator rasti kmetij, ki se ukvarjajo s pridelavo zelenjave. Starostna struktura tudi zelo, v bistvu pomemben trend, ki dejansko kaže na konstantno slabšanje. Predvsem v bistvu nosilci kmetijskih gospodarstev, ki so mlajši od 40. leta starosti, se konstantno zmanjšujejo, povečuje se pa število gospodarjev, ki presegajo 55. let v bistvu starosti. Mogoče še glede zaposlitev v kmetijstvu. V letu 2021 je bilo kmečko zavarovanih nekaj več kot 200 oseb, še v letu 2010 pa je bilo zavarovancev 289, kar pomeni, da v enajstletnem obdobju beležimo upad za več kot 30 %. Zdaj, razlog je gotovo tudi upokojevanje in pa demografske spremembe, na drugi strani pa verjamem, da se veliko mlajših ne odloča za poklic kmeta, ampak iščejo druge, bolj varne možnosti zaposlitve.

Zdaj v prihodnosti bo gotovo potrebno poiskati odgovore in pa najti ukrepe glede zagotavljanja novih zaposlitvenih možnosti na podeželju, ampak v bistvu najti način, kako dvigniti socialni kapital mladih žensk in pa drugih ranljivih skupin, skupin na podeželju. Potrebno bo spodbuditi prenose kmetij na mlajše gospodarje, potreben bo nadaljnji razvoj infrastrukture, spodbujati bo potrebno kolektivne naložbe, vertikalno povezovanje in tako naprej. Posebno na območjih z omejenimi dejavniki za kmetovanje bo potrebna intenzivna podpora malim kmetijam, ki že danes težje prihajajo do državnih investicijskih podpor. Male kmetije so namreč pomembne tudi z vidika sonaravnega kmetovanja, samooskrbe in pa vzdrževanja kulturne krajine, kar v bistvu preprečuje zaraščanje. Dejansko pridelovalni potencial kmetijskih zemljišč v naši mestni občini je velik in ga bo potrebno primerno izkoristiti. Tako majhne kot tudi specializirane kmetije bo potrebno nadgrajevati v smislu novih tehnologij, digitalizacije, robotizacije, novih znanj in pa opreme in da bodo tako lahko odgovarjali na v bistvu podnebne spremembe, na zakonodajne novosti in pa tudi na vse zahteve, ki jih postavljajo potrošniki. In pa, kar se mi zdi najpomembnejše, še z namenom izboljšanja kmetijskih zemljišč bo potrebno nadaljevati z agrarnimi operacijami, ki smo jih izvajali v našem prostoru v preteklosti.

Par podatkov o minulem delu. V zadnjem 13-letnem obdobju smo opravili komasacije na v obsegu več kot 1100 hektarov, opravljene so bile agromelioracije na teh komasacijskih področjih na več kot 75 hektarjih in pa mogoče najpomembnejši projekt, projekt namakanja Kalce-Naklo 2, kjer se je v bistvu nov namakalni sistem zgradil na 160 hektarjih, skupen vložek občinskega, evropskega in pa državnega proračuna v bistvu je presegel 160 hektarjev.

Ena izmed glavnih težav slovenskega kmetijstva je gotovo tudi zemljiška razdrobljenost. Na tej sliki želimo v bistvu pokazati stanje pred komasacijo in pa po komasaciji. Komasacije in pa predvsem agro operacije so osnova za izboljšanje stanja in pa osnova za lažjo obdelavo, s tem so pa povezane potem seveda tudi višji hektarski donosi in pa boljši pridelki. Pri tem moram poudariti, da samo nekaj let po končani komasaciji, da se že pojavljajo pobude s terena po vnovični komasaciji. Namreč prej omenjen trend staranja v bistvu nosilcev in pa v bistvu tudi opuščanja kmetijske dejavnosti dejansko povzročajo, da se zemljišča koncentrirajo in zahtevajo ponovno združitev. Če se v bistvu s komasacijami izboljšuje posestna struktura, pa se z namakanjem omogoča kakovostno in količinsko izenačeno pridelavo sadne zelenjave in pa drugih poljščin skozi celotno obdobje, tudi v času, ko ni padavin. Predhodniki so v bistvu pokazali, da dejansko brez namakanja pridelave hrane na našem področju ne bo več mogoče izvajati. Na našem področju se v bistvu v tem trenutku večina namakanje izvaja iz reke Krke, delno pa tudi iz podtalnic., To je par slikic še iz namakalnega sistema Kalce-Naklo.

V letu 2020 je občina pristopila k analizi kmetij in pa k analizi rabe na kmetijskih zemljiščih širšega Krškega polja, in sicer je s pomočjo Kmetijsko-gozdarskega zavoda narejena anketa pri več kot osemdesetih uporabnikih, večjih kmetih sedaj govorim in velika večina teh v bistvu uporabnikov je izrazilo interes za pristop k namakalnemu sistemu. Ta namakalni sistem ima za vir vode reko Savo, zdaj obstoječi predpisi, torej črpališče predvideno, omogočajo štiri kubične metre na sekundo odvzema vode iz Save, kar je bistveno več kot to področje lahko v bistvu konzumira, tako da vode je v našem primeru več, več kot dovolj.

Cel sistem je predviden na tisoč 800 hektarjih bruto površin zemljišč, nahajajo se pa med reko Savo, avtocesto in pa tudi južno od avtoceste in v bistvu ta sistem bi lahko povezal obstoječi sistem Kalce-Naklo in povezal Krko in pa Savo z virom vode. Pogoj za izgradnjo tega namakalnega sistema pa je seveda, da bodo lastniki kmetijskih zemljišč podpisali pogodbo o uporabi namakalnega sistema, to je prvi in osnovni pogoj, ki omogoča nadaljnje aktivnosti.

Še v bistvu par dejstev. Zdaj o pomembnosti namakanja v bistvu ne bi več izgubljal besed, bi se pa mogoče osredotočil na birokratizacijo in pa na čas, ki je potreben, da pridemo do realizacije enega namakalnega sistema. Iz izkušenj projekta Kalce-Naklo lahko povem, da je od začetka aktivnosti pa do izgradnje poteklo 7 let za 9 kilometrov cevovodov. Na nekem drugem področju, ko sem vodil projekt gradnje optičnih povezav, smo v dveh letih naredili 120 kilometrov tras od projektiranja do izgradnje. V bistvu za namakalne sisteme, ki je pa toliko pomemben v bistvu porabimo pa toliko nesorazmerno v bistvu veliko časa, o teh omejitvah so pa že predhodniki govorili, mogoče samo na tem področju še dejansko omejitev kulturne dediščine. V bistvu nahajamo se na območju, kjer je v bistvu v preteklosti bi bilo umeščeno rimsko mesto /Nerazumljivo/, tako da povsod, kjer bomo zakopali lopato, bomo naleteli tudi na v bistvu to to omejitev. In pa v bistvu največja ovira v tej prvi fazi, ki sem jo omenil, pa je seveda sodelovanje v bistvu lastnikov zemljišč. Na terenu namreč opažamo veliko nasprotovanje predvsem starejših in pa manjših lastnikov kmetijskih zemljišč, ki ne želijo pristati na pogoje, ki so zapisani v Zakonu o kmetijskih zemljiščih.

V skladu z zakonom, namreč vsak lastnik kmetijskega zemljišča na področju lokalnega namakalnega sistema se mora namreč zavezati, da bo v štirih letih po izgradnji začel uporabljati ta namakalni sistem in da ga bo potem tudi 20 let uporabljal in pa kar je še za njih bolj v bistvu problematično, pa je to, da se mora s podpisom zavezati, da bo poravnaval v bistvu vse stroške na namakalnem sistemu, tudi tiste fiksne, ki niso vezani na porabo vode. Sicer zakonske zahteve so logične in so definitivno upravičene, vendar lastnik je tudi argument, da bo po izgradnji namakalnega sistema njihova zemlja bistveno več vredna oziroma da bodo omogočeni višji hektarski donosi za tiste, ki pridelava jih enostavno ne prepričajo. Gotovo pa v bistvu pri tej odločitvi ni v pomoč tudi odločitev Sklada kmetijskih zemljišč, ki namreč nam je odgovoril, da ne bo podpisoval pogodb o uporabi namakalnega sistema zato, ker obstoječi zakupniki v svojih pogodbah niso zavezani k namakanju. In to je en argument, ki ga ti manjši lastniki večkrat izpostavljajo, saj če sklad ni zainteresiran in ne podpiše, potem tudi mi ne bomo.

Omeniti moram, da se bo ta namakalni sistem v bistvu gradil za kapacitete vode za v bistvu površino, ki bo s pogodbami podpisano, kar pomeni, da naknadno vključevanje kmetov ne bo mogoče oziroma je povezano s hidravličnim delovanjem sistema, zato se mi zdi bistveno, da se trenutni lastniki, ti, ki v tem trenutku obdelujejo ali pa so samo

lastniki, da se, da se zavedajo pomembnosti in da bodo na nek način po sistemu korenčka in palice tudi kaznovani, v kolikor k temu projektu ne bodo pristopili. Prihaja namreč do neke absurdne situacije, ko posamezni lastnik ali pa zakupnik v primeru suše zahteva in pričakuje pomoč države za škodo, ki sušo nastaja, na drugi strani pa ni pripravljen podpisati pogodbe, s katerim bi velikemu delu Krškega polja omogočili v bistvu namakanje in pa zagotovili prihodnost tudi njihovim otrokom. In prepričan sem, da prihaja čas, ko bo potrebno zelo resno razmisliti o smiselnosti pogojevanja dodatnih teh v bistvu neposrednih plačil v tistih primerih, ko se posamezni prejemnik subvencij ne odloča za ponujeno agrarno operacijo. Se pravi, če ne potrebuješ pomoči občine in države, potem tudi ti je ne pričakuje na drugem področju.

Pri tem želim v bistvu omeniti še eno zgodbo, ki ni sicer neposredno povezana z namakanjem, gre pa za sistem ocenjevanja škode na kmetijskih površinah zaradi naravnih nesreč. V ta sistem so povsem neprimerno vključena tudi lokalne skupnosti in ki so kot zbiratelji vlog in tisti, ki smo v neposrednem kontaktu z ljudmi, tudi dežurni krivec za neizplačila. Po sedanji ureditvi namreč občinska komisija opravi oceno, končno oceno potem opravijo regijske komisije, lokalne skupnosti pa smo zadolžene za zbiranje prijav v fizični obliki, ki jih potem v bistvu v vnašamo v aplikacijo Ajda. Samo želel sem pokazati primer v bistvu take vloge. Kmet je dolžan v bistvu sam to izpolniti. Večinoma tega sami ne delajo, tako da v bistvu naši zaposleni na roke izpolnijo s strani in s strani podatkov, ki so tako ali pa tako razvidni iz zbirne vloge, potem je potrebno te podatke še enkrat pretipkat v sistem Ajda, kjer se potem v nadaljevanju obdeluje.

Večkrat smo že v bistvu pozvali, da bi pristojnost za ta sistem prišel na Ministrstvo za kmetijstvo oziroma na agencijo, in da bi se izkoristile vse prednosti digitalizacije in bi tako olajšali delo prijaviteljem, predvsem pa bi prenehali po nepotrebnem obremenjevati zaposlene, ki znotraj občinskih uprav pokrivajo kmetijstvo in so tako ali pa tako, smo v bistvu podhranjeni na tem področju.

Mogoče še podatek. V letu 2022 smo v postopku evidentirali 463 oškodovancev, za sušo jim vnesli podatke v računalniški program. Na vnosu in zbiranju sta delala dva študenta in pa tudi gospa Magda Krošelj, ki je pri nas skrbnica področja kmetijstva in je tudi glavna zaslužna za vse te uspehe, ki smo jih na tem področju na agrarnih operacijah dosegli v preteklih letih. Ta čas in vložena energija, ki jo je ona in pa študenti, ki so jih uporabili, bi lahko bistveno bolj koristno porabila na primer na področju sistema namakanja, sploh glede na to, da na koncu je bila ta povrnitev škode minorna za kmete, in da velika večina v bistvu od vsega tega skupnega dela ni imela nič.

Pa v bistvu, da zaključim. Območje Mestne občine Krško ima potencial za pridelavo zelenjave, ki bi lahko omogočila samooskrbo celotne Slovenije. Omenil sem, da skozi Krško v bistvu vsako sekundo steče štiri kubike vode, ki bi jih lahko namenili za namakanje. V kolikor tega potenciala ne bomo sposobni izkoristiti pri nas, ga bodo na Hrvaškem in v Srbiji nam potem pridelke prodajali nazaj v Slovenijo.

Namen moje predstavitve ni v bistvu kritizirati, ampak predvsem opozoriti vas odločevalce, da je namakanje potencial in pa seveda namen mi je izpostaviti določene detajle in pa ovire, ki nam jih zavestno ali nezavestno postavljajo posamezni organi. Izvedene agrarna operacija v preteklosti gotovo kažejo, da znamo in zmoremo, od zainteresiranosti kmetijske politike in pa predvsem od odzivnosti lastnikov pa bo odvisno, ali bomo našim zanamcem poleg dolgov, ki jim jih v bistvu ustvarjamo, pustili tudi materialna sredstva, neoporečno zemljo in pa znanje, ki bi lahko bila osnova za njihovo prehransko neodvisnost.

Hvala za pozornost.