Dobro jutro! Lepo pozdravljeni na 3. redni seji Odbora za kulturo, ki jo začenjam.

Obveščam vas, da nisem dobila nobenih obvestil o opravičenih oziroma da se ne kdo ne more udeležiti seje. Dobila pa sem nekaj nadomestil, in sicer: Jonasa Žnidaršiča nadomešča Damijan Zrim, Almo Intihar nadomešča Tine Novak in Dušana Stojanoviča nadomešča Lenart Žavbi. Dobrodošli!

S sklicem seje ste prejeli dnevni red, in sicer: 1. točka, Predlog priporočila Vladi Republike Slovenije za krepitev vrednot slovenske osamosvojitve; 2. točka, razno.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG PRIPOROČILA VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KREPITEV VREDNOT SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE.

V zvezi s to točko ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, in sicer predlog priporočila, mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, mnenje Vlade in vložena amandmaja.

K 1. točki dnevnega reda so bili vabljeni: v imenu predlagateljev poslanka Iva Dimic, predstavniki Ministrstva za kulturo - pozdrav ministrici! -, predstavniki Ministrstva za vzgojo in izobraževanje in predstavnica Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora.

Rok za vlaganje amandmajev se je iztekel 30. marca 2023, v poslovniškem roku pa je dva amandmaja vložila Poslanska skupina Nova Slovenija - Krščanski demokrati.

Začenjamo obravnavo predloga priporočila, ki bo potekala na način, kot ga je Državni zbor uveljavljal v primerih ob obravnavi aktov, ki jih sprejema Državni zbor v enofaznem postopku, torej po analogiji zakonodajnega postopka s pripravo dopolnjenega predloga akta v primeru sprejetih amandmajev na matičnem delovnem telesu.

Želi v imenu predlagateljev predloga priporočila Iva Dimic podati dopolnilno? Izvolite, gospa Dimic.

Hvala lepa, spoštovana predsednica.

Spoštovana ministrica, kolegice in kolegi!

Zgodovinski proces in gradivo, vezano na osamosvojitev Slovenije, predstavljata slovensko kulturno dediščino. Osamosvojitev Slovenije si zato kot izjemen zgodovinski projekt zasluži ustrezno in strokovno predstavitev.

Zakon o varstvu kulturne dediščine kulturno dediščino opredeli kot dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih skupnost opredeli kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Varstvo kulturne dediščine se izvaja v javno korist, ki obsega njeno identificiranje, ohranjanje, omogočanje dostopa vsakomur, njeno predstavljanje in razvijanje zavesti o njenih vrednotah država. Pokrajine in občine uresničujejo javno korist varstva tako, da organizirajo in podpirajo dejavnosti, ki omogočajo celostno ohranjanje dediščine in njeno vključevanje v dejavnost vzgoje, izobraževanja in usposabljanja. Unescova konvencija o varstvu svetovne in naravne dediščine kulturno dediščino razvršča v tri skupine, in sicer: spomenike, kamor spada arhitektura, kiparska in slikarska dela, predmete arheološke narave, napise, jame in votline ter druge pojave, ki imajo izjemno univerzalno vrednost na podlagi zgodovinskih, umetniških ali znanstvenih vrednot, skupine stavb in krajino. Zakon o varstvu kulturne dediščine v prvem in drugem odstavku 81. člena opredeljuje tudi javno službo varstva in njegove izvajalce. Tako v prvem odstavku dejavnost javne službe varstva obsega identificiranje, dokumentiranje, vrednotenje, interpretiranje in raziskovanje dediščine, ohranjanje dediščine ter preprečevanje škodljivih vplivov nanjo, upravljanje dediščine, omogočanje dostopa do dediščine ali do informacij o njej, njeno predstavljanje javnosti in razvijanje zavesti o njej, razen če z zakonom ni določeno drugače, in v drugem odstavku govori: »Dejavnosti javne službe varstva izvajajo zavod, državni in pooblaščeni muzeji, izvajalci lokalnih javnih služb varstva dediščine in upravljavci dediščine.« Strategija kulturne dediščine 2020-2023 kot izhodišče postavlja načelo celostnega ohranjanja dediščine kot temelja nacionalne identitete, kulturne raznolikosti Slovenije, ki se prepleta z izjemno krajinsko in biotsko raznovrstnostjo, privlačnosti naše države za življenje naših državljanov, izobraževanje, razvoj, umetniško ustvarjanje, turizem in druge gospodarske dejavnosti, je temelj sodobne ustvarjalnosti in prepoznavnosti Slovenije v mednarodni skupnosti. Trije nosilni stebri strategije so družba, razvoj in znanje, v okviru stebra družba. Strategija določa, da je eno najpomembnejših poslanstev javnih zavodov, ki se ukvarjajo z varstvom kulturne dediščine, omogočanje dostopnosti do dediščine. Zagotavljanje dostopnosti do dediščine je eno najpomembnejših poslanstev dediščinskih ustanov. Javni zavodi s področja varstva kulturne dediščine, zlasti muzeji, imajo pomembno družbeno vlogo pri komunikaciji dediščinskih vsebin, inkluziji in povezovanju z javnostmi ter pri preoblikovanju nove oziroma obogatene ponudbe za promocijo dediščine.

V skladu z navedenimi dokumenti mora država omogočati celostno ohranjanje premične in nepremične kulturne dediščine v zvezi z osamosvojitvijo ter omogočati dostopnost do te kulturne dediščine. Vendar aktualna Vlada počne, lahko rečem, in se vsi tega zavedamo in čutimo, ravno nasprotno, saj je na predlog ministrice za kulturo dr. Aste Vrečko na 32. redni seji, 19. januarja 2023, sprejela sklep o ukinitvi dveh javnih zavodov, samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije ter ustanovitvi novega Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Ministrstvo za kulturo ob tem ni predstavilo resnih strokovnih argumentov. Ni opravilo resne analize finančnih posledic in pripravilo investicijske dokumentacije skladno z uredbo o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ. Ministrstvo za kulturo tudi ni predstavilo nobene resne vizije razvoja novega muzeja, kar utrjuje prepričanje, da je šlo v primeru ukinitve Muzeja slovenske zgodovine zgolj za politično potezo, ki pa gre v največjo škodo vrednotam slovenske osamosvojitve, saj nimamo več svojega namenskega prostora, kjer bi se sistematično in centralizirano zbirali ter predstavljali zgodovinski viri iz osamosvojitvenega obdobja. Če primerjamo akt o ustanovitvi ukinjenega Muzeja novejše zgodovine Slovenije in akt o ustanovitvi novega Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije ugotovimo, da sta poslanstvi in delovni področji praktično identični, kljub temu, da naj bi Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije obsegal tudi področja delovanja ukinjenega Muzeja slovenske osamosvojitve.

Oba evidentirata, zbirata, dokumentirata, hranita ter strokovno in znanstveno proučujeta celotno 20. stoletje do danes. Muzej novejše zgodovine svoje poslanstvo utemeljuje na zbirkah gradiva iz I. in II. svetovne vojne, gradiva iz obdobja med obema vojnama in gradiva iz obdobja socializma ter obdobja nastanka nove države. Novi Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije pa svoje poslanstvo utemeljuje na podlagi zbirk s področja začetka 20. stoletja, I. in II. svetovne vojne, obdobje med obema vojnama, obdobje II. svetovne vojne in obdobja po II. svetovni vojni, obdobja osamosvojitve in življenja v samostojni državi. Člani sveta ukinjenega javnega zavoda Muzeja novejše zgodovine Slovenije so v izjavi za javnost dne 26. januarja letos jasno izrazili stališče, da spojitev Muzeja za novejše zgodovine Slovenije in Muzeja slovenske osamosvojitve ni rezultat predhodne strokovne analize in razprave.

Strokovno utemeljenost odločitve je pod vprašaj postavilo tudi 79 izobražencev, ki so v odprtem pismu v podporo avtonomiji muzejev z naslovom Kdo odloča o muzejih in slovenski dediščini? Javnost, stroka ali politika?, dne 26. januarja letos zapisali: »Podpisanim se glede na omenjene prostorske, razstavne in depojske prostore Muzeja novejše zgodovine Slovenije ne zdi smiselno, da država brez resne predhodne analize o možnosti izvedbe začrtanega programa in poslanstva združuje muzeja. Muzej slovenske osamosvojitve naj bi se po svojem poslanstvu in v sodelovanju z drugimi slovenskimi muzeji in zbirkami ukvarjal z dediščino osamosvojitve kot osrednjim izhodiščem svojega delovanja. Muzeološki koncept je bil izdelan na podlagi sodobnih dediščinskih pristopov. Temelji na konstruktivnem muzejskem pristopu, na pričevanjskih in vključevanju različnih strani osamosvojitvene vojne in odpira osebni razmislek obiskovalca. Muzej je bil ustanovljen tudi zato, da bi sčasoma in skozi vključevanje javnosti pridobili gradivo, podobno kot mnogi slovenski muzeji. Zdi se, da se sedanja vlada ne zaveda, da ukinjanje simbolnih in dediščinskih temeljev kolektivnega spomina lastne države. To je slaba popotnica za prihodnost slovenske državnosti in samostojnosti države. Muzej osamosvojitve je namreč v skladu z »IKO(?) …/nerazumljivo/ kodeksom muzejske etike sledil potrebam sodobne družbe in konceptualno vključil velik del slovenske javnosti, ki meni, da je Muzej osamosvojitve potreben. Skladno s strategijo kulturne dediščine 2020 do 2023 je eden izmed ciljev tudi izboljšanje dostopnosti do dediščine. Ob temu menimo, da je na nujni seji Odbora za kulturo v zvezi z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve dne 7. novembra 2022 predlagatelj izpostavil, da slovenski muzeji sicer hranijo veliko predmetov iz obdobja slovenske osamosvojitve, vendar jih je več kot 90 % shranjenih v depojih. Ustanovitev samostojnega muzeja pa je omogočila dodaten razstavni prostor, novo možnost za razstavljanje predmetov, ki jih že hranijo obstoječi javni zavodi. Hkrati je tak muzej omogočil nagovarjanje splošne javnosti, da ljudje predmete z muzejsko vrednostjo, ki jih hranijo doma, prinesejo v strokovno hrambo. Direktor ukinjenega Muzeja novejše zgodovine, dr. Jože Dežman, ki ste ga v tem času že odpustili zaradi vaše ocene, da je nesposoben, je takrat opozoril, da Muzej novejše zgodovine ne more dostojno prevzeti nalog samostojnega muzeja slovenske osamosvojitve ne v simbolnem in ne v prostorskem smislu. Citiram: »Muzej novejše zgodovine ima na razpolago za stalno razstavo 8 prostorov, dve sobi sta namenjeni demokratizaciji, o osamosvajanju in razvoju republike. To preprosto ni to, da bi se sedaj sklicevali na Muzej novejše zgodovine, da je to možno.« Konec citata Tema osamosvojitve v Muzeju novejše zgodovine pa je bila zadnjih 10 let potisnjena v kot, saj, kot je dejal dr. Dežman, zadnjih 10 let, če smo zelo natančni, preprosto ni delal kaj resnega na tem področju in pa seveda na teh vprašanji. Ministrstvo za kulturo ni sprejelo nobenih strokovnih podlag in programov o tem, kako naj bi novi Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije deloval. Ustanovitelj mora namreč predložiti izhodišča za pripravo programskih in finančnih načrtov za posamezni javni zavod, kakšen bo proračun novega zavoda, kakšna bodo finančna sredstva, kakšni bodo programi. Vse to mora potrditi tudi svet zavoda in strokovni svet zavoda. Nedorečena je tudi organizacija novega muzeja, kateri oddelek ga sestavljajo, kakšen je program. Ključno vprašanje pa je, kakšna je vloga obdobja osamosvajanja Slovenije v novem muzeju v organizacijskem smislu, bo to oddelek kustodiat? Dejstvo je namreč, da se je v Cekinovem gradu že samo nekdanji Muzej novejše zgodovine soočal s strahovito prostorsko stisko in neustreznimi prostori. Prostorov za poseben oddelek, ki bi bil namenjen osamosvojitvi, tam ni. Zato obstaja resna bojazen, da bo področje osamosvojitve prezrto, k čemur navaja tudi žalostno dejstvo, da osamosvojitev sploh ni omenjena v imenu novega muzeja. Ob napovedi ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve je ministrica za kulturo, dr. Asta Vrečko dejala, citiram: »Ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve je bil ideološki projekt prejšnje Vlade. Ali je osamosvojitev ideološko dejanje, je to danes tudi vprašanje in žalostno je, da za tak pristop v bistvu tudi razumem besede ministrice. Z združitvijo obeh institucij se zasleduje argument strokovne in muzejske javnosti, da se sodobne in novejše zgodovine ne sme ločevati. S to izjavo je pokazala svoje nerazumevanje in nezmožnost dojemanja procesa slovenske osamosvojitve kot projekta narodne enotnosti, ki je združil Slovenke in Slovence različnih prepričanj in političnih usmeritev, a skupno željo živeti v samostojni Sloveniji.« V Novi Sloveniji trenutek osamosvojitve razumemo kot ključno dejanje v slovenski zgodovini, ki si zasluži posebno mesto. Ljudje so dali življenja za samostojno Slovenijo in zdi se nam prav, da njihovih žrtev, truda in odrekanja ne spravimo v arhive, ampak jim damo vrednost, ki si jo zagotovo zaslužijo. To pa je pravo in vidno mesto v samostojnem muzeju, posvečenem izključno slovenski osamosvojitvi.

Za današnjo sejo smo pripravili štiri priporočila Vladi. Seveda, kot je dejala predsednica odbora, smo vložili tudi amandmaje in skupno oblikovali in korigirali vsa štiri priporočila, tudi v skladu z mnenjem Zakonodajno-pravne službe.

Prvi predlog oziroma prvo priporočilo je, da se ponovno vzpostavi samostojni muzej, ki bo posvečen izključno slovenski osamosvojitvi, bo osrednji javni zavod za hrambo in predstavljanje zgodovinskih virov iz obdobja osamosvojitve, bo za to imel na voljo ustrezne prostore ter bo splošni javnosti s sodobnimi interaktivnimi pristopi omogočal spoznavanje osamosvojitvenih procesov in krepil narodno zavest.

Drugo priporočilo, da Strokovnemu svetu Republike Slovenije za splošno izobraževanje in Strokovnemu svetu Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje predlaga krepitev vsebin za razvijanje zavesti o državni pripadnosti in nacionalni identiteti ter vedenje o zgodovini Slovenije in njeni kulturi v osnovnih in srednjih šolah, pri čemer naj strokovna sveta preverita tudi ustreznost obsega in umeščenosti vsebin o slovenski osamosvojitvi v učnih načrtih z vidika preverjanja in ocenjevanja znanja o slovenski osamosvojitvi.

Tretje priporočilo, da z vzpostavitvijo samostojnega muzeja, ki bo posvečen izključno slovenski osamosvojitvi, razširi in obogati možnosti poglabljanja spoznavanja osamosvojitvenega obdobja v osnovnih in srednjih šolah, da bodo učenci in dijaki z njim bolje seznanjeni in bodo do osamosvojitve gojili pozitiven odnos.

In četrto priporočilo, da z razpisi na področju kulture krepi vrednote slovenske osamosvojitve in pozitiven odnos prebivalcev Republike Slovenije do samostojne države. Samo eno imamo državo.

Država, ki ne spoštuje svoje zgodovine, nima prihodnosti, zato moramo spoštovanje vrednot slovenske osamosvojitve v naši domovini okrepiti in si želim tudi, da bi šla današnja razprava v smer, kako bomo spoštovanje in pozitiven odnos do slovenske osamosvojitve, ki nam je dal novo državo in v kateri živimo svobodno v največji meri lahko okrepil tudi v učnih programih in seveda tudi s samostojnim muzejem, ki bo posvečen izključno slovenski osamosvojitvi. Hvala.

Hvala lepa. Besedo zdaj dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe mag. Sonji Bien Karlovšek. Izvolite.

Hvala za besedo. Zakonodajno-pravna služba je predlog priporočila preučila z vidika svojih nalog, in sicer z vidika skladnosti z Ustavo Republike Slovenije, pravnim sistemom ter z zakonodajno tehničnega vidika. Pri tem je upoštevala, da priporočilo kot akt Državnega zbora ne ustvarja pravnih učinkov in sodi med politične akte Državnega zbora. Ne glede na to pa je pri oblikovanju posameznega priporočila pri tem potrebno upoštevati načelo pravne države in načelo delitve oblasti, in sicer tako, da lahko Državni zbor drugim organom predlaga le tiste ukrepe, ki sodijo v pristojnost posameznih organov in pri tem spoštuje njihovo ustavno oziroma zakonsko določeno samostojnost in neodvisnost pri izvrševanju teh pristojnosti.

Vsebina predlaganih priporočil v 1. in 4. točki po presoji Zakonodajno-pravne službe ne odstopa od opisanih ustavnih izhodišč, ki jih mora upoštevati Državni zbor pri uresničevanju svoje nadzorne funkcije. Pripombi je imela Zakonodajno-pravna služba k predlogu priporočila v 2. in 3. točki. Glede 2. točke je ugotovila, da sicer ostaja znotraj okvirov pravnega sistema glede na pravno sistemsko ureditev, in sicer Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o osnovni šoli, Zakon o gimnazijah, Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju in Zakon o višjem in strokovnem izobraževanju. Pri tem pa je opozorila, da tega priporočila ni mogoče nasloviti na Vlado, ki je nosilka izvršilne veje oblasti in najvišji organ državne uprave, ker gre pri učnih načrtih predmetov, predmetnikih in predmetnih katalogih znanj za strokovne vsebine, ki sodijo v okvir pedagoške znanosti in so v pristojnosti strokovnih svetov Republike Slovenije za splošno izobraževanje in za poklicno in strokovno izobraževanje.

Glede priporočila v 3. točki pa je opozorila na njegovo nejasnost in glede na podano obrazložitev k 3. točki priporočala, da se po vsebini poveže s 1. točko predloga priporočila. K 2. in 3. točki predloga priporočila so vloženi amandmaji, ki navedene pripombe Zakonodajno-pravne službe ustrezno odpravljajo. Hvala.

Hvala lepa. Besedo pa zdaj dajem ministrici, dr. Asti Vrečko. Izvolite.

Hvala lepa. lep pozdrav vsem.

Najprej bi mogoče se odzvala glede tega, kar je bilo na začetku povedano in mednarodnih konvencij. Mednarodne konvencije, strategija in priporočila Unesco in Sveta Evrope so v Zakonu o varstvu kulturne dediščine in so v celoti vnesene v našo zakonodajo. Mi imamo 3 vrste, to je res, ampak govorimo o nesnovni kulturni dediščini, o premični kulturni dediščini in o nepremični kulturni dediščini. To so te tri, katere imamo, tako da samo mogoče, da si tukaj razjasnimo določene pojme. Seveda pa nas mednarodne konvencije zavezujejo pri našem delu, so implementirane v zakonodajo, se upoštevajo in tudi vsa priporočila, kjer tudi država Slovenija tvorno sodeluje v vseh odborih, v vseh mednarodnih telesih in tudi to kažejo pravzaprav naše nenazadnje zelo uspešne nominacije za vpis Unesca na liste svetovne kulturne dediščine, od Plečnika pa tudi do nesnovne, kjer pravzaprav pripravljamo vpise, sedaj smo imeli dva vpisa, čebele, lipicanci, pripravlja se tudi nov vpis prav na pobudo Slovenije, kjer je povezal še druge države glede suhozidne gradnje in tako naprej. Tako, da tukaj tudi naši muzeji seveda so v Ikomu in pa v vseh drugih mednarodnih organizacijah izjemno aktivni in pa tako na vseh ravneh sodelujejo pri pripravi usmeritev, dokumentov, konferenc in tako naprej. in seveda absolutno je treba povedati, da pri združitvi in ne ukinitvi, ponovno pri združitvi dveh muzejev v nov javni zavod se je sledilo priporočilom strokovne javnosti, se je sledilo razpravam, ki so se odvile že takrat, ko je bil Muzej slovenske osamosvojitve ustanovljen in takrat je bil ustanovljen brez javne široke razprave, takrat je bilo zelo veliko nasprotovanja strokovnih društev, profesorjev oddelkov za umetnostno, za zgodovino na Filozofski fakulteti, prav tako so opozarjala veteranska društva, da se takšen muzej pravzaprav, in to je državni nacionalni muzej in teh nimamo v Sloveniji veliko, vse skupaj imamo mrežo muzejsko, ki obsega 56 muzejev, ampak tukaj so vsi pooblaščeni muzeji, torej ne gre zgolj za nacionalne muzeje, ki so seveda najvišje, ampak tudi občinske muzeje in pokrajinske seveda. Tako, da tukaj pa je šlo torej za odločitev, ki ni bila predebatirana tudi ne z muzejsko javnostjo in z drugimi, ne nacionalnimi ustanovami, ne z drugimi muzeji, ki se ukvarjajo in pokrivajo področje slovenske zgodovine v kateremkoli obdobju. In, seveda, kadar se neka takšna velika odločitev sprejme, je to treba tudi z muzejsko mrežo predebatirati. In posledica tega je bila, da je Muzej slovenske osamosvojitve, ravno obratno, kot predlagatelji trdijo, bil ustanovljen brez prostorov in brez zbirke, prostore je najemal, pisarne, in si je za svoj cilj zadal, da bodo prostori namenjeni Arhivu Slovenije, uradu, ki je pravzaprav organ v sestavi Vlade Republike Slovenije. Gre za Arhiv Slovenije, najvišji javni zavod na področju hranjenja in pa tudi pravzaprav skrbi za dokumente in za slovensko zgodovino, ki potrebuje nujno nove prostore, ki se že obnavljajo, in sredi te obnove je prišlo do tega, nenapovedano, da se bo del teh prostorov, dobršen del, pravzaprav skoraj polovica namenila Muzeju slovenske osamosvojitve, spet brez vednosti, brez razprave. Tako pač enostavno ne gre. Muzej se ustanavlja z razlogom, in to, kar ste prebrali, je pravzaprav, če bi šli pogledat, čisto na začetku vsakega ustanovitvenega akta muzeja, da hrani, vrednoti in interpretira zbirko, to je pravzaprav ključno poslanstvo vsakega muzeja; če zbirke ni, potem je zelo težko ustanoviti muzej. Če bi bila želja, da se kakšen muzej, del zbirke muzeja prenese v ta novi muzej, bi moralo to biti narejeno ob samem začetku, ob ustanovitvi Muzeja slovenske osamosvojitve. Do tega seveda ni prišlo. Zakaj ne, vam jaz težko odgovorim, zaradi tega, ker mi nismo ustanavljali muzeja na takšen način, da smo samo na papirju napisali »ustanovljen nov javni zavod«. In kot rečeno, v Sloveniji imamo muzejsko mrežo, ki se ukvarjajo točno s tem obdobjem in seveda tudi drugimi, kajti slovenska zgodovina je široka in imamo veliko muzejev, ki se zelo konkretno ukvarjajo prav z obdobjem sodobne slovenske zgodovine, z obdobjem demokratizacije, z obdobjem osamosvojitve. In to kažejo številne razstave, številna predavanja, javni pogovori, zbiralne politike, pričevanja, ki se snemajo, hranijo in so že tako v našem, pred tem največjem muzeju za slovensko zgodovino, torej Muzeju novejše zgodovine Slovenije in pa seveda danes v združenem muzeju, Muzeju novejše in sodobne zgodovine. Potem je to v pokrajinskih muzejih, torej Muzej narodne osvoboditve Maribor, Muzej novejše zgodovine Slovenije, pa tudi mestnih muzejih, da ne omenjam pravzaprav Vojaškega muzeja in pa Parka vojaške zgodovine. In prav vsi ti muzeji, kot vsi ostali, imajo na začetku napisano svoje poslanstvo, da se ukvarjajo s hranjenjem, preučevanjem in predstavljanjem dediščine, in to je ključno. Seveda, vse te zbirke, to je vsakodnevno delo in poslanstvo muzeja, kustosov, dokumentaristov, vseh strokovnih delavcev, zbirke se širijo, zbirke se dopolnjujejo, v zbirke dnevno hodijo predmeti zasebnikov, se dogovarjajo, kam pač ustrezno paše določeno gradivo, bodisi je to arhiv ali ima nacionalno vrednost in tako naprej. To so tudi med kolegi vsakodnevno debate in zbirke, na srečo, se razširijo in za to potrebujejo seveda tudi materialne pogoje za svoje depoje in jih moramo urejati. In to tudi na Ministrstvu za kulturno redno počnejo. Imamo Direktorat za kulturno dediščino in investicije, v katerem v dialogu z vodstvom muzeja in muzejsko stroko seveda iščemo najprimernejše rešitve. Treba pa je povedati, da je tukaj prišlo do velikega zanemarjanja v zadnjih desetih, dvajsetih letih in ti pogoji so daleč od idealnih, absolutno, s tem se zelo strinjamo. In prav zaradi tega smo začeli takoj, ko smo prišli na Ministrstvo za kulturo, tudi te pogoje urejati, najprej malo, interventno, kolikor se pač da na hitro, imamo pa tudi načrt, kako pravzaprav za določene muzeje, kjer so največje potrebe, te hrambe depojev gradiva urediti. Poleg tega smo tudi takoj pravzaprav začeli z nacionalno strategijo za muzeje in galerije. Oblikovala se je strokovna delovna skupina, ki pripravlja strategijo in pet ključnih strateških ukrepov za razvoj muzejev in galerij. Namreč, po konvenciji, ki je bila prav ICOMA, to je Mednarodni muzejski svet in je bila lani jeseni sprejeta tam nova definicija, in to zavezuje ne en muzej, ne eno državo, ampak vse, ki so del mednarodnega muzejskega sveta, in vse muzeje in države, ki so vključene. In do te nove definicije je prišlo počasi, z dialogom, mnogimi razpravami, strokovnimi, tudi naši muzealci in muzealke so zelo tvorno prispevali pri oblikovanju te definicije in tudi vseh drugih dokumentov. In to je ključno, da je poslanstvo muzejev, da delujejo v korist družbe, da so dostopni, vključujoči in spodbujajo raznovrstnost in trajnostni razvoj, da delujejo in komunicirajo etično, profesionalno, v sodelovanju s skupnostmi, pri čemer omogočajo raznovrstne izkušnje za izobraževanje, uživanje, premišljanje in širjenje znanja. In takšni muzeji naj ne bi spodbujali razmišljanje nekako izven tega, ampak, da, ti muzeji morajo svoje poslanstvo opravljati strokovno in avtonomno; za to pa morajo imeti vse pogoje tudi znotraj svojih institucij. Tako da kar se tiče strategije, ki se pripravlja v tej široki delovni skupini, je torej na podlagi tudi ICOM-ovih usmeritev in na podlagi dolgoletnih izkušenj v stroki, da postanejo muzeji in galerije kot nosilci trajnega razvoja in delovanja. Tudi nedavno ste si morda ogledali, glede na to, da je čez cesto, v Cankarjevem domu je bil kulturni bazar, kjer so se predstavljale naše izobraževalne in kulturne institucije. Tema kulturnega bazarja je bila pravzaprav trajnostni razvoj, in to ne prvič, to je bilo že dvakrat v preteklosti. In je zelo pomembno pravzaprav, da so javne institucije tudi agensi, ki spodbujajo drugačno, novo razmišljanje v družbi, tudi v povezavi z drugimi sektorji. In to je seveda za nas tudi zelo pomembna tema na področju kulturne dediščine, kajti zaradi podnebnih sprememb bomo morali tudi tukaj narediti določene premike in začeti razmišljati širše in drugače. Na srečo naša država in pa tako muzejska kot dediščinska stroka to omogočajo, imamo zelo dobre primere sodelovanj in tudi tukaj želimo to krepiti. Hkrati je pomembno, kar je tudi ena naslednjih usmeritev strokovne skupine, učinkovito upravljanje in povezovanje fizičnih in digitalnih zbirk v različnih programih, uveljavljanje najboljših praks strokovnega razvoja vodstev muzejskih delavcev in kolektivov, sistemska reforma struktur in procesov načrtovanja in upravljanja za učinkovitejše delo muzejev in galerij, pa seveda nenazadnje ključno, zagotovitev sodobne infrastrukture in opreme za delovanje muzejev.

Tako, kar se tiče Muzeja osamosvojitve, kako je bil ustanovljen in v kakšnih okoliščinah ter na kakšen način je deloval, vemo – torej, brez zbirke, v neustreznih pogojih. Združitev je bila pravzaprav nujna ravno zato, da se ustanovi širše - in tu smo prisluhnili seveda različnim pobudam -, da se krepi in tudi nekako da večja podpora raziskovanju in predstavljanju sodobne zgodovine, tudi osamosvojitve in zaradi tega smo muzeja združili in tukaj smo upoštevali pravzaprav res najširšo strokovno javnost in prepričana sem, da če boste dobro spremljali delo Ministrstva za kulturo, delo novega zavoda, boste te rezultate tudi kmalu lahko videli. Potem, ko ste omenjali pravzaprav tudi izobraževanje v vaši razpravi oziroma priporočilih. Najprej mogoče čisto za začetek, kakšna je naloga pravzaprav Ministrstva za kulturo, kakšne razpise imamo. Ministrstvo za kulturo opravlja naloge na področju kulture, umetnosti, kulturne dediščine, medijev, slovenskega jezika, verske svobode, kulturne raznolikosti in človekovih pravic in zaradi tega je naša ključna naloga zagotavljanje spodbudnega okolja za razvoj kulture in umetnosti in podpiranja ustvarjalnosti v javnih zavodih, nevladnih organizacijah in pa pri samozaposlenih v kulturi. Namen razpisov Ministrstva za kulturo je še posebno varovanje, ohranjanje in predstavljanje kulturne dediščine v Sloveniji, spodbujanje kvalitetnega umetniškega ustvarjanja in ustvarjanje pogojev za zagotavljanje avtonomije novinarstva in pa krepitev splošne informiranosti javnosti. In z obdobjem slovenske osamosvojitve se v sklopu svojih poslanstev in projektov že kontinuirano ukvarjajo tako javni zavodi, nevladne organizacije in drugi projekti, ki se na naše razpise prijavljajo, teh razpisov je zelo veliko, so raznoliki, so tako na različnih direktoratih in ustvarjajo pogoje, da se prijavljajo najrazličnejši projekti s to tematiko in tudi seveda so pri tem uspešni. Gre se za to, da je proučevanje in raziskovanje, predstavljanje, tematiziranje, reflektiranje in nenehno vključenost tega obdobja na področju kulture, se pravi, znotraj vseh teh razpisov je to že možno, se že dogaja in se že uveljavlja in to je nekako uveljavljena oblika spodbujanja teh aktivnosti in obveščanja o različnih temah, različnih osebnostih, zgodovinskih obdobjih in tako naprej. Seveda imamo tukaj pa še znotraj našega resorja Javni sklad za ljubiteljsko kulturo, ki prav tako znotraj svojih razpisov povabi najrazličnejša društva, da se lahko prijavljajo in jim omogoča seveda delo, pa Javna agencija za knjigo in pa Slovenski filmski center, ki skrbita z razpisi zato, da se ti dve področji krepita, prav tako na najrazličnejše načine, v katere so nedvomno in enakopravno kot za vse ostale tudi vključene vse tematike. Izobraževanje o slovenski kulturi, umetnosti pa seveda kontinuirano poteka tudi v sklopu muzejske javne službe, to bodisi v okviru razstav, stalnih postavitev, občasnih razstav, muzejskih programov in to zlasti pedagoških programov. In tukaj recimo tudi ob času obeležitve 30-letnice Slovenije je nastalo kar precej učnih gradiv, tudi v sodelovanju Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, ki, kot veste, je pravzaprav tisti, ki oblikuje kurikulum, ne Vlada, ne politika, Zavod za šolstvo Republike Slovenije in tu moramo biti zelo pazljivi pri tem in skupaj s Parkom vojaške zgodovine Pivka in torej Zavodom za šolstvo so se oblikovala različna gradiva, ki so dostopna in dosegljiva v spletnih učilnicah tako učiteljem kot potem, ki jih podajo tudi učencem in dijakom in to je, si lahko pogledate, so zbrana tudi na portalu Zbrali smo pogum.si, verjetno poznate to in obsegajo tri tematske sklope: plebiscit, osamosvojitev in vojna. Prav tako ves čas poteka sodelovanje s šolami, z različnimi v različnih projektih, z nevladniki, potem tudi na teh nacionalnih predstavitvah, kjer se stikata izobraževanje in kultura in to je področje, ki si ga absolutno želimo še bolj okrepiti, je to obdobje absolutno zastopano in se ga tudi redno obravnava. Prav tako je treba povedati, da so delavnice, ki so številne in zelo, zelo obiskane v muzejih, izjemno kvalitetne in če boste vprašali kogarkoli, lahko vam tudi seveda predstavimo številke za različne muzeje, koliko dijakov, šolarjev se dotakne ta tema preko muzejev in to ne preko Muzeja slovenske osamosvojitve, ki pravzaprav s tem delom še ni pričel, ampak obstoječe muzejske mreže, boste videli, da je to delo poteka, se krepi in ga tudi z našimi programi podpiramo.

Kar se pa tiče očitka, ki ste ga omenili glede novega muzeja, pa žal nimate prav. Seveda so tukaj jasno programske smernice, ki so tiste, ki so jih pripravila muzeja, prav tako je program bil potrjen na svetu zavoda, vse v skladu s pravili in zakonodajo, kako to poteka. Hvala lepa.

Hvala lepa, gospa ministrica. Mislim, da smo izčrpali uvodne obrazložitve. Ali imate še kaj za dodati? Ja, izvolite kot predlagateljica, gospa Dimic.

Hvala lepa. Res me na nek način žalosti no, da v bistvu ni nikogar iz Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino oziroma iz Ministrstva za vzgojo in izobraževanje po novem, bili so vabljeni, ker dejansko naša priporočila gredo v krepitev vrednot slovenske osamosvojitve. seveda Muzej slovenske osamosvojitve, o katerem je bilo izrečenih veliko besed, veliko soočenj, je en sklop današnjih priporočil. Naša priporočila gredo tudi na sklop, kako mladim približati slovensko osamosvojitev, kako narediti nek pozitiven odnos in seveda to osamosvojitev okrepit. In bi samo še dodala, mlade generacije o osamosvojitvi imamo dober center, nič ne rečem, ta spletna stran Zbrali smo pogum.si, pa vendarle mlade generacije o osamosvojitvi Slovenije vedo premalo. Primer na kratko ankete na osnovni šoli v Novi Gorici, ki verjetno vam je poznana, kjer med učenci druge in tretje triade polovica otrok ni znala obkrožiti, ali se je Slovenija osamosvojila od Kraljevine Jugoslavije ali od SFRJ. Se pravi, da mladi, druga in tretja triada, se pravi, to so že od 4. do 9. razreda, na vprašanje od česa se je Slovenija osamosvojila, proces osamosvojitve, niso vedeli, kaj je bilo, praktično od česa se je Slovenija osamosvojila. In ravno zato gredo naša priporočila v to smer. Zastavlja se vprašanje, ali je v veljavnih učnih načrtih temi osamosvajanja namenjen dovoljšni poudarek, zlasti ob upoštevanju tudi vseh drugih vsebin, ki jih morajo učitelji obdelati, učenci pa osvojiti pri posameznem predmetu. Učitelji namreč že kar nekaj let opozarjajo na prenatrpanost učnih programov. Znotraj učnega načrta ima seveda učitelj visoko stopnjo avtonomije, pa koliko ur in na kakšen način bo določeno temo, vsebino obdelal, jo podal. Toda zaradi umeščanja teme osamosvajanja Slovenije na konec šolskega leta se pri pouku zgodovine dogaja, da učiteljem zmanjkuje časa proti koncu šolskega leta, to je konec junija in seveda za poglobljeno obdelavo teme ali vsaj določenih tem, učenci od pouka pa praktično odnesejo bistveno manj, kakor če bi bila ta tema vključena mogoče že v obdobje jeseni ali pa ko pridejo v šolo. In ravno zaradi te časovne umeščenosti se pogosto tudi ne preverja ocenjevanja znanja, največkrat dobijo za narediti neke plakate, da ne rečem referate, no, ampak neke plakate, kjer se seveda ukvarjajo, ampak enostavno to oddajo in ostane tam. Niti ni časa proti koncu šolskega leta, da bi zadeve verjetno pregledali, obravnavali, mogoče celo dopolnili in si stvar tudi lahko pogledali tudi na kakšni spletni strani ali kakorkoli. Zato se mi zdi, da je pomembno ali pa pomemben vidik pri osamosvojitvi je ta krepitev vrednot osamosvojitve tudi že od malih nog, že od naših najmlajših državljanov, pa bom zdaj spustila vrtce, ampak zagotovo pa je osnovna šola, osnovnošolsko izobraževanje in tudi srednješolsko, sploh še gimnazija, gimnazijsko izobraževanje pomembno, da otroci te vsebine osvojijo in da da pride seveda do nekega pozitivnega odnosa do vedenja zakaj je Slovenija nastala, kaj so tisti ključni momenti slovenske osamosvojitve in da se spodbuja nek pozitiven odnos do države, ker samo to državo imamo. Res nam je vsem dana, zato si želim, da bi tudi pri teh vsebinah imeli enako moč biti vsi na isti strani, kot smo jo imeli ob plebiscitu. Očitno to tega v zadnjem času ali pa v zadnjem letu ni bilo toliko. Pa vendarle bi morali na nek način zadeve tudi tukaj urediti, če želimo, da bomo imeli vsi enako radi Slovenijo in seveda, da bomo spoštovali vse tiste, tudi žrtve na strani osamosvajanja, ker nam ni bilo praktično nič podarjenega, nič ni bilo podarjenega. Hvala zaenkrat.

Hvala lepa.

Prehajamo na obravnavo predloga priporočila. Predlagam, da obravnavo opravimo na način, da razpravljamo o vsaki točki in glasujemo potem o posameznem amandmaju, ki sodi k tej točki, seveda v skladu s parlamentarno prakso. Pri 1. točki bomo nekoliko širše dovoljevali razpravo. Po glasovanju o amandmajih pa potem na koncu glasujemo še o celotnem besedilu predloga priporočila. Kdo temu nasprotuje? Vidim, da ne, zato prehajamo na razpravo.

Odpiram razpravo o 1. točki h kateri ni ni vloženega amandmaja. Za razpravo so se prijavili, besedo dajem najprej kolegici Andreji Rajbenšu.

Hvala za besedo, predsednica. Pozdravljeni vsi prisotni!

Danes je rdeča nit te seje krepitev vrednot slovenske osamosvojitve in pozitiven odnos do samostojne države, seveda pa je namen te seje ponovno govorjenje o muzeju slovenske osamosvojitve. Jaz vam v moji razpravi ne bom dala tega veselja, saj se sem že o tem povedala, se je že dosti povedalo na seji v mesecu novembru, danes pa seveda se bo govorilo še v mesecu aprilu.

Bi pa šla seveda po tem priporočilu, ki ste ga tukaj, ki smo ga dobili.

In bom začela potem priporočilo številka 1, kjer priporočate Vladi, naj zopet vzpostavi samostojni muzej, ki je posvečen izključno slovenski osamosvojitvi. Tu bi dejala samo to, da muzej tak ni ukinjen, ampak je priključen Muzeju novejše in sodobne zgodovine. Torej še enkrat, ni ukinjen. In priključitev muzeja pa pozdravljam iz strokovnega, finančnega in prostorskega vidika. Vse ostalo ideološko razpravljanje tukaj nima nobene veze s krepitvijo vrednot slovenske osamosvojitve.

Omenjate, da imajo številni, tukaj v tem priporočilu se pač piše, da imajo številne države v Evropi samostojne muzeje, ki so povezani z nastankom države. Niso številne države, so pa, tako, da jih je nekaj. Večina držav v Evropski uniji, ki obstajajo že stoletja v takšni ali drugačni obliki, pa hranijo artefakte o nastanku države v narodnih muzejih, v zgodovinskih muzejih, pokrajinskih muzejih in so stalne zbirke dela nekega celotnega muzeja, večjega. Zasledila sem tudi, da zopet navajate muzej na Poljskem, torej Muzej Solidarnosti v Gdansku, zopet kot primer samostojnega muzeja o osamosvojitvi. Kolikor sem videla po podatkih, je celoten Muzej Solidarnosti v Gdansku, ima 20 tisoč kvadratnih metrov površine, od tega je samo 3 tisoč, torej 20 tisoč, 3 tisoč kvadratnih metrov velik razstavni prostor, ki dokumentira nastanek in upor proti avtoritarni vladi v Varšavi. Torej tudi ni samostojen muzej ali pa, da je nekaj takega, pač so še tudi določeni drugi centri, raziskovalni, ne vem, akademski centri, v glavnem je v sklopu nečesa, ne pa samostojen muzej. Tako da, je podobno kar sem zdaj povedala, kot je tudi ta muzej o katerem se danes pogovarjamo in to ni nobena katastrofa, pa tudi nobena redkost, če bo pač nekje priključen nekemu drugemu muzeju.

Kar se tiče strategije kulturne dediščine, ki sem si jo tudi prebrala, tako kot najbrž tudi vi, ste tukaj navedli v vaši priporočili en stavek oziroma en odstavek. Jaz bom tukaj citirala en stavek, »zagotavljanje dostopnosti do dediščine je ena najpomembnejših poslanstev dediščinskih ustanov«, s čimer se strinjam, samo mislim, da ste ga vi malo drugače tolmačili. Vi ga tolmačite v smislu, da zagotavljanje dostopnosti do dediščine ni več dostopno, ker je bil muzej ukinjen, kar pa seveda ni res, ker muzej ni bil ukinjen, ampak je samo priključen Muzeju novejše in sodobne zgodovine, in s tem se, če bi šla po tem stavku, se še vedno zagotavlja dostopnost do kulturne dediščine. Torej se za ljudi ni spremenilo nič, razen lokacije.

Če nadaljujem po tem priporočilu, kar se tiče prenove učnih načrtov in umeščenost vsebin o osamosvajanju v šolah, ki bi jih naj bilo po vašem pač premalo. Tem osebno sicer ne morem soditi, ker nisem iz te stroke, bo povedal kdo drug kaj več o tem, jaz pa mislim, da vseeno vsak učitelj dela po nekem kurikulumu, ki ga določi ministrstvo in mislim, da ta avtonomija učiteljem mora ostati. Vsekakor verjamem, da večina učiteljev, profesorjev dobro ve, kaj so ključne teme, ki jih vi navajate in kako jih obravnavati v šolah. Obiskovanje muzejev kot didaktična metoda, žal je dejstvo, da današnja mladina - imam otroke tudi toliko stare, pa vem o čem govorim - ne spada med obiskovalce muzejev, predvsem ne pokrajinskih in zgodovinskih, žal. Prej Madame Tussauds varianta, mogoče, zato si mladina v Muzeju osamosvojitve, v teh dveh, treh sobah s par artefakti nima kaj dosti za početi, še manj pa na ta način, da bi lahko popolnila neko znanje. Pol bi mogoče bilo prej ali pa bolje, kar je bilo že omenjeno to, zbrali smo pogum, stran spletne, kjer se obravnavajo te specifične teme, torej plebiscit, vojna, osamosvojitev, torej za tematiko za katero vi mislite, da je najbolj, da je najpomembnejša. Torej razlog več, da še takega muzeja, recimo, če imamo to spletno stran, v bistvu ne potrebujemo v didaktične namene, saj si lahko osnovnošolci in srednješolci to gledajo kar pri pouku. S tem si prihranijo čas, pa mnogi tudi denar. Niso še gotova. Če pa že govorimo o obisku otrok v muzejih, kar tudi sama osebno seveda zelo pozdravljam, je vsekakor bolje, da gredo na ogled nekega muzeja, ne vem, Pokrajinskega muzeja novejše in sodobne zgodovine, kjer si ne bodo ogledali samo eno specifično temo, ampak neko širšo, torej zgodovino Slovencev na sploh. Takšno terensko delo je vsekakor za dijake, njihovo širjenje obzorij, krepitev pozitivnega odnosa do države bolj razumno.

Če se vrnem nadalje na izobraževanje oziroma to, kar ste tudi prej vi tukaj omenili, da več kot polovica mladih ni znala obkrožiti ali otrok, kdaj je Slovenija nastala. To je najbrž res, da ste kje delali, tako na eni osnovni šoli ste delali oziroma je nekdo delal anketo. Jaz sem pa malo pogledala razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, kjer so delali tudi različne ankete med mladimi in tukaj je recimo ena izmed teh tabel, odnos do lastne države. In iz te tabele je razvidno, da ima, recimo, večina učencev pozitiven odnos do Slovenije in ga tudi pozna. Slovenska zastava, ne vem, je zame pomembna, 88 % je to pomembno. Slovenski politični sistem dobro deluje, 61 %, do Slovenije čutim veliko spoštovanja, 788 %, v Sloveniji bi morali biti ponosni na to, kar smo dosegli, 91 %, in tako dalje, da ne bom vsega naštevala. Tako ni vse samo črno belo. Veste, kaj mene bolj skrbi - da več kot polovica mladih ne zna več pravilno slovensko pisati, recimo, pa je tudi to del neke kulturne dediščine, da ne berejo knjig, to, da ne hodijo v muzeje, v gledališča, to tako vemo. Pa vseskozi nam očitate, da naša Vlada, torej mi, da nimamo nekega ustreznega odnosa do slovenske osamosvojitve. Pa od kod vam te trditve? Od kod?! Če mislite, da je to samo zaradi ukinitve majhnega, nepopolnjenega muzeja ali ker se pri omenjenih šolskih predmetih govori še o čem drugem, imam tukaj, torej o nekih temah, ki so za spoznavanje zgodovine in Slovenije prav tako ključne, se seveda presneto motite. Kaj sploh je narodna zavest, kako se pravzaprav krepi nek pozitiven odnos do Slovenije – za to je potrebno več kot obiski muzejev, sploh tega, ki ga vi omenjate. Krepi se skozi jezik, skozi kulturo, skozi politično organiziranost, izobraževanje, zgodovinsko zavest. Začne se pa tako ali tako doma, v družini, v najožji celici.

Za konec pa še to, v tem vašem predlogu, ko sem ga malo skenirala, sem našla še to (citiram): »Niso nezanemarljive proslave in obeležitve državnih praznikov tako na državni kot lokalni ravni, saj z zasnovo programa posredujejo svoj pogled na vrednote samostojnosti Slovenije.« (Konec citata.) Se strinjam z vami, samo ne vem, kdaj sem koga od vas videla nazadnje na eni izmed teh proslav, tako da je to črka na papirju, kar zdaj tu govorite, kajne. Tako bi jaz priporočala, namesto da vi priporočate Vladi Republike Slovenije na področju, kako naj ona krepi to osamosvojitev in pozitiven odnos prebivalcev do samostojne države, bi jaz priporočala vam, da začnete najprej delati pri sebi, bodite vzor in se naslednjič udeležite kakšne proslave; ne govorim za vse, zelo dosti vas ni, določeni so. In sem sigurna, če bi to redno delali v svojih mandatih, bi po vaše tudi že bil okrepljen ta, bom rekla, občutek samostojnosti in domoljubja. Tudi vi bi pripomogli do tega, mi smo šele na začetku.

Hvala lepa.