Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam!

Začenjam 14. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost in mladino.

Obveščam vas, da je zadržan kolega Franci Kepa, ki ga nadomešča kolega Franc Rosec, in kolegica Vera Granfol, ki jo nadomešča kolegica Lucija Tacer.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red seje, kot ste ga sprejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – ZAŠČITA DOBREGA IMENA IN UGLEDA UČITELJSKEGA POKLICA.

Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je 21. aprila letos vložila zahtevo za sklic nujne seje Odbora za izobraževanje, znanost in mladino z navedeno točko dnevnega reda. Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem. Na sejo so bili vabljeni vsi tisti, ki so razvidni iz sklica. Dodatno sem na sejo povabila še Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Zdaj pa gremo kar na predstavitev zahteve, in sicer besedo dajem predstavnici predlagatelja, kolegici Alenki Helbl.

Alenka, izvoli.

Hvala za besedo.

Lep pozdrav v mojem lastnem imenu in tudi v imenu predlagateljev!

Torej, z današnjo sejo, ki smo jo naslovili Zaščita dobrega imena in ugleda učiteljskega poklica, želimo o tem spregovoriti. In kako simbolično pravzaprav, danes je začetek pisanja NPZ v osnovnih šolah in hkrati tudi začetek splošne mature s pisanjem eseja. In še eno obdobje, pomembno, prihajamo v eno tako obdobje šolskega leta, ki je - pa se izogibajmo sicer tej besedi - dokaj stresno za vse, ki prihajajo v šolo, tako za učence, dijake, učitelje, kajti približuje se konec šolskega leta in seveda je v maju veliko ocenjevanja.

Naj v uvodu povem še naslednje. Tema današnje seje je sklicana z vso resnostjo zavedanja problemov oziroma izzivov v šolskem sistemu in v naši celotni družbi in med njimi je tudi zaščita dobrega imena in ugleda učiteljskega poklica. Posebej želim poudariti, da na današnji seji ne želimo iskati grešnega kozla ali grešnih kozlov, ampak predvsem poiskati pot, ki bo vodila k izboljšanju položaja. Vsi vemo, da pač te poti ne bomo našli kar čez noč, a vendar je nekako že skrajni čas, tudi v luči vseh teh aktualnih dogodkov, ki jih poznamo, izjav iz javnih objav, pa tudi sicer iz pripovedovanj, tako otrok, mladostnikov, kot tudi njihovih staršev in samih učiteljev, torej v dobro vseh nas, učencev, dijakov, pedagoških delavcev, staršev in celotne družbe. Učitelj je torej javni uslužbenec, ki ga veže kodeks ravnanja javnih uslužbencev, in je hkrati tudi vzgojitelj. Eden izmed pomembnejših etičnih kodeksov je kodeks izobraževalne internacionale o poklicni etiki, ki je sprejet tudi s strani matičnega sindikata SVIZ. Naj ob tem povem, da so še nekateri drugi kodeksi, ki jih poznamo, kodeks ravnanja javnih uslužbencev, etika javnih uslužbencev državnih organih in upravnih organih lokalnih skupnosti, to so neki temeljni, so pa seveda tudi tako imenovani dogovori ali pa nekatere šole to imenujejo tudi res kodeks, etični kodeks učitelja, sklenjen je tudi znotraj samih šol. Torej, učitelj s svojim zgledom vzgaja, pa naj bo to v službenem ali prostem času, saj je v bistvu javna osebnost. Vsak učitelj je učitelj štiriindvajset ur na dan. Učitelj je vzornik svojim učencem, dijakom, študentom, in poklic učitelja prinaša poleg zahtev strokovnosti in etičnosti seveda tudi odgovornost. Sama sem še do nedavnega učila, poučevala na srednji šoli in se tega zelo dobro zavedam. Zavedam se vseh izzivov, vseh dilem, pred katerimi so učitelji, tudi vzgojitelji, tisti dobri, tisti, ki res želijo torej izpolniti svoje poslanstvo. Mi smo sicer v zapisu za obrazložitev zapisali, da pač smo v luči tega nedavnega dogodka, ki se je zgodil na Gospodarskem razstavišču, na maturantskem plesu ene izmed ljubljanskih srednjih šol, ki je sprožil seveda val zgražanja in val mnogih vprašanj o samem statusu učitelja. Potem spomnimo tudi na junij 2020, na dogodek na sodišču v Ljubljani, kjer je bil tudi vključen eden izmed učiteljev. Ampak želim ob tem tudi povedati, da so bile reakcije, tako delodajalci kot inšpektorat so reagirali strokovno, hitro, in vsa pohvala. Jaz mislim, da ob teh dogodkih takrat in tudi pred par tedni so učitelji dobili nek signal, pa tudi vsa javnost, s tem ko se je odreagiralo, kot je potrebno. Ampak vseeno, mnogokrat se postavlja vprašanje, zakaj bi učitelj nosil posledice za svoje vedenje v prostem času. Tudi to so vprašanja. In zato, da kot družba torej podamo hiter, jasen signal, kaj je sprejemljivo in kaj ne, vsem nam, kaj torej menimo, da je potrebno različnim deležnikom v šolskem prostoru in celotni družbi dati prostor za iskreno odprto razpravo, od pristojnih pa dobiti odgovore na naslednja vprašanja, ki smo jih v obrazložitvi navedli. Torej, kot tri vprašanja: ali pristojni ministrstvi načrtujeta pripravo sistemskih ukrepov zoper navedene ekscese, s ciljem, da se v prihodnosti ne bodo več dogajali; ali imajo vodstva šol v okviru sedanje zakonodaje primeren okvir pristojnosti za ukrepanje zoper navedene ekscese; in ali ima inšpektorat za šolstvo v okviru sedanje zakonodaje prav tako primeren okvir pristojnosti za ukrepanje v takih primerih. Tu se verjetno pojavlja še kakšno vprašanje. Torej, gre za tiste formalnopravne pristojnosti, ki jih lahko na vseh nivojih izpeljemo.

Pa še nekaj, slovenska družba se v bistvu že nekaj časa sooča s padanjem ogleda učiteljskega poklica. Vzroki so mnogi, vzroki so številni, so verjetno tudi bolj kompleksni, niso samo enoznačni, kajne, nikoli ni tak. Zato smo prepričani, da lahko vsak, ki v šolskem prostoru deluje ali je nekako vpet vanj, doprinese k temu, da se bo Slovenija približala tistim razvitim državam, kjer je poklic učitelja eden izmed najbolj cenjenih poklicev. Mi se zdaj pogovarjamo o odnosu družbe do učiteljskega poklica, hkrati govorimo tudi o samem učitelju, o statusu, o njegovem odnosu do dela in do vsega in glede na to, da lahko govorimo, ne vem, bomo rekli o 95 % dobrih in odličnih učiteljih, pa vendarle vemo kaj se zgodi, če je nekaj učiteljev takšnih, ki ta ugled pač kvari.

So mi zelo všeč besede strokovnjakinje dr. Zore Rutar Ilc, ki govori sicer o zaupanju svoje zmožnosti, ampak ne samo to, kar moramo mi prenesti na učence, torej dati učencem, dijakom, ampak morajo biti učitelji tudi v to prepričani. Kajti vemo, da so mnogi učitelji tudi po pripovedovanju, o katerih ne spregovorijo sicer na glas, v velikih stiskah, v velikih stiskah in zato imamo tudi nekatere težave. Torej, če povem, kako se zaupanje v svoje zmožnosti gradi vse življenje, glavne obrise pa dobimo v otroštvu in mladosti in zato je torej posvečanje pozornosti temu kako vredne in zmožne se občutijo učenci in kako k temu občutku prispevamo odrasli, izjemno pomembno. Spoznanje tega je še morda toliko pomembnejše zdaj v tej trenutni, recimo temu, da lahko rečemo, da smo neki krizni situaciji, ko se postavljajo mnoga vprašanja, nimamo pa nekih odgovorov, celostnih odgovorov. Mnogo je namreč učiteljev, ki jim je biti učitelj življenjsko poslanstvo, ki spodbujajo otroke, da postanejo boljši ljudje, pripravljajo jih na življenje, veliko prispevajo tudi k samemu napredku družbe in vsi vemo, da šola raste in pade z učiteljem. Saj sem že prej povedala, da v našem sistemu v bistvu delujejo predani in dobro usposobljeni učitelji, ki vsak dan opravljajo izjemno delo, žal pa se pač v javnosti vse prevečkrat govori in izpostavlja zgolj negativne primere, ki krnijo dobro ime in ugled. Mislim, da je današnja seja lahko idealna priložnost in tudi v duhu tega, kar imamo v kratkem sklicano, tudi glede na temo medvrstniškega nasilja, da torej skupaj poiščemo odgovore na mnoga vprašanja v okviru, nekako smo jih strnili na štiri področja. Seveda je s to celotno problematiko, torej z ugledom, zaščito učiteljskega poklica povezana tudi trenutna situacija pomanjkanja učiteljev, predvsem določenih strokovnih področij tudi v vrtcih in šolah. Zdaj smo pred nekaj dnevi slišali tudi prispevek na TV Dnevniku, da očitno ministrstvo, ne vem, sicer to težko razumem in težko verjamem, da točnih podatkov ministrstvo nima, v Svizu pa ocenjuje, da je torej v osnovnih in srednjih šolah primanjkuje od štiri do pet tisoč učiteljev, to je veliko in s tem je verjetno povezan tudi ta status učitelja v naši družbi. V javni predstavitvi mnenj glede na kurikularno prenovo je med drugim nekdo dejal tudi, da v bistvu šola in samoocenjevanje postaja v bistvu upravna odločba, se pravi, na katere se lahko pravno pritožimo in to je vse povezano z nekim odnosom in kritiko in z vsem učiteljem in vsega dela, ki ga opravljajo. Torej ta štiri področja, ki smo jih strnili, smo jih poimenovali, torej zapisali tudi z vprašanji, kaj lahko za izboljšanje ugleda učiteljskega poklica naredi družba, kaj lahko za izboljšanje ugleda učiteljskega poklica naredita pristojni ministrstvi, kaj lahko za to naredijo tudi posamezna učiteljska združenja in kaj lahko za to naredimo učitelji sami. Morda bi v duhu tega bilo tudi zanimivo vprašanje, sicer ne vem, če so že z inšpektorata tukaj, kakšne so bile recimo v, sama sem iskala sicer poročilo, zadnje za 2022, pa ga na spletu še ni. Pritožbe, ki prihajajo na inšpektorat, katerih je več, jaz mislim, da nam je po tihem že znan odgovor, ampak vseeno, ali s strani staršev ali učiteljev in koliko tudi s strani vodstev ravnateljev, da dobimo neko sliko kakšne so pristojnosti in kaj lahko nekdo stori za to, da bi tega bilo čim manj. Glede na to, da na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje od konca lanskega leta torej deluje tudi ta delovna skupina za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023-2030, ki bi naj naslovila tudi sodobne izzive vzgoje in izobraževanja in prihodnost našega šolskega sistema, smo prepričani, da se boste temu področju tudi posvetili in da lahko torej naša današnja razprava in tudi morda kakšna širša razprava na to temo, kot je današnja, je lahko samo dobrodošla pomoč pri pripravi tega dokumenta, torej za smernice prihodnjega delovanja, zato smo kot predlagatelji pripravili tudi sklep, za katerega bi po končani razpravi tudi glasovali. In sicer Odbor za izobraževanje, znanost in mladino poziva Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije, da pripravita kratkoročne in dolgoročne ukrepe za zaščito dobrega imena in ugleda učiteljskega poklica ter z njimi v roku 30 dni seznani ta pristojni odbor.

En tak sklep, ki bo morda pohitril nekatera vprašanja, nekatere postopke, se pa zavedamo, da se ugled, torej zaščita in tudi dvig ugleda učiteljskega poklica ne more zgoditi čez noč, tudi ne v 30-ih dneh, ampak vendarle bomo rekli temu, da nam morda že teče voda v grlo in se bojim, da bomo na mnogih področjih, kjer smo nazadovali, nazadovali tudi tukaj. Zato še enkrat ponavljam sklic te seje smo torej pripravili zato, da se o tem pogovorimo, da ne iščemo grešnih kozlov, da se pogovarjamo strokovno in enakovredno in enakopravno, brez vsakršnih, brez nekih besed, kaj je bilo že storjenega, pa ni bilo storjenega, zdaj smo tukaj, zdaj dajmo storiti nekaj za vse vas.

Hvala lepa.

Hvala tudi tebi.

Zdaj pa dajem besedo ministru za vzgojo in izobraževanje, dr. Darju Felda.

Izvolite.

Hvala lepa.

Torej, seveda ugled učitelja kot takega in učiteljskega poklica je za nas seveda ključen zaradi tega, ker na ta način bomo lahko dobili ustrezne strokovnjake, ki bodo znali delati z mladimi in ki bodo potem dejansko poskrbeli, da bo naša družba v prihodnosti ustrezno urejena, ustrezno izobražena, ustrezno vzgojena in tako naprej. Vemo, da vsako delo z ljudmi seveda zahteva ustrezen odnos do soljudi, zlasti je tu pomembno še delo v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, pa tudi na univerzah, ker kot rečeno, tisti, ki opravlja to delo z ljudmi, naj bo to vzgojitelj, učitelj, visokošolski učitelj, karkoli že je v tem procesu, je dejansko zgled za mlade ljudi, ker tako ali drugače mladi človek, otrok, mladi človek opazuje tega človeka, ki mu je morda tudi za vzor, če vidi v njem nekaj dobrega, zato je potrebno iskati skupne napore.

Tudi sam sem bil seveda učitelj, najprej v srednji šoli, potem dolga leta tudi na eni fakulteti, pa na drugi fakulteti, v zadnjih skoraj 20 let na Pedagoški fakulteti, kjer je še posebej ključno, da se med seboj dobro razumemo ljudje na fakulteti in tudi, da imamo dobre odnose z vsakim študentom posebej in tudi gojimo odnose med študenti take, kot morajo biti tudi kasneje v vseh aktivih. Seveda je pa težava v tem, da so potrebni res dodatni napori, ker vemo, da ljudje smo si različni, nekateri smo taki, drugi drugačni, morda eni niso ali pa se ne zavedajo recimo svojega poslanstva, ko grejo v vzgojo in izobraževanje, zato je treba z njimi še posebej temeljito imeti pogovore, zlasti tu so potrebni tudi pogovori med ravnatelji in učitelji, med ravnatelji, ko se srečajo ravnatelji, med učitelji, ko se srečajo učiteljska društva in tako naprej. Tako, da jaz mislim, da to več doprinese k temu kot pa recimo, če bi ministrstvo dalo neki formalni ali pa formaliziran ukrep. Namreč, če pogledam jaz tudi malo statistiko, ki je znana že, torej recimo, kako učitelji sami sebe gledajo in vidijo v nekem društvu, v neki družbi torej samo 6 % osnovnošolskih učiteljev je takih, ki menijo, da je njihov poklic oziroma njihov položaj cenjen v družbi, in 10 % je srednješolskih učiteljev, medtem ko povprečje v OECD je pa 26 %. Poleg tega recimo imamo podatke iz 2018 leta, ko je samo 3 % osnovnošolskih učiteljev menilo, da snovalci politik, to pomeni mi, ministrstva, država kot taka, parlament, vsi, ki imamo te politike in ki delamo politike za njih, torej za njihovo delovno okolje, samo 3 % meni, da mi, torej kot snovalci politik, cenimo njihove poglede in mnenja. Pri srednješolskih učiteljih je to mnenje samo malenkost višje, torej, če je bilo tam 3 %, je tukaj 4 %, to je zelo malo. Zato mislim, da ravno tako, da s prevelikim normiranjem nekih, postavljanje nekih ukrepov, nekih zakonov, pravilnikov, jaz mislim, da tukaj bi imelo kvečjemu negativni učinek. Mi moramo dejansko sami biti vzor kot ministri, kot sekretarji, kot tisti, ki delamo tukaj, kot poslanci, predstavniki tudi drugih združenj vsem učiteljem in jim prisluhniti. In na ta način jaz mislim, da bomo več dosegli, kot pa, če delamo še kakšne dodatne ukrepe, ki morda ne bi imeli tistega odziva katere morda bi mi želeli. V povprečju OECD je tukaj res višje, 14 % pri nas vidimo3, 4 % , torej tam je 14 %, tudi relativno majhno, torej na splošno je to majhno.

Kar se tiče ugleda oziroma učiteljskega ugleda tudi v kakšnih bolj razvitih državah, torej ravnokar prihajamo iz konference o učiteljstvu, pravzaprav na splošno, torej to smo bili skupaj s kolegi iz sindikata, ker smo imeli skupne, pogledate, vsaka država je bila predstavljena z ministrom in predstavnikom, predsednikom ustreznega sindikata, učitelji učiteljstva, to je različno od države do države, ker so enaki, niso enaki pogoji kot pri nas ali pa tudi niso enaki nekaj zakoni, enaka delovanja in tako naprej, ampak v glavnem vedno je bil minister ali pa nekaj ustreznega in seveda ustrezen predstavnik sindikata, predstavnik sindikata učiteljev. In imajo tudi drugod zelo velike težave glede tega, težave pri ugledu, pri pridobivanju učiteljev in že enkrat prej pravzaprav sem izvedel od kolega iz Nemčije, to je predstavnik ministrstva iz Nemčije, pravi, čeprav so mi oni povišali plače, pa to kar krepko povišali plače učiteljem, se s tem ni izboljšal položaj, da bi dobili zaradi tega več učiteljev, to pomeni, da so tudi drugi razlogi, zaradi katerih se je treba potruditi.

Pri nas, jaz sem vesel tudi zaradi tega, ker smo vendarle zdaj nekako dobili nek konsenz ali pa nek skupen jezik tudi s sindikatom in bomo šli dejansko skupaj v to, da bi poskušali dvigniti ugled učitelja, učitelja pri nas, navsezadnje je morala vsaka država, ki je bila prisotna v Ameriki, dati svoje 3 zaveze, skupne zaveze ministrstva in sindikata in mi smo dejansko, tukaj imam ravno to kar smo mi morali dati pravzaprav nekako od sebe, torej skupaj smo mogli tam dobiti se in povedati kaj pravzaprav je pri nas tisto kar nas najbolj trenutno žuli in eno je ravno to, da želimo ravno imeti kontinuirano in sistemsko to povezovanje s sindikati, da najdemo neke skupne pogovore in najdemo tudi neke skupne rešitve, ki bi potem lahko bile tudi zakonske rešitve na koncu. Drugo je ravno to, želimo res najti neke načine, da bi promovirali učiteljski poklic, to je naša skupna zaveza. In ta tretja je tudi ravno to, da bi želeli promovirati tudi v smislu, da bi nekoliko se povišale plače, to nekako zdaj neka konsenz je, tečejo še pogovori in mislimo, da nekako te tri zaveze, ki smo jih dali, da bomo v roku enega leta vsaj našli nek napredek. Mi se zavedamo, da ne moremo zdaj kar naenkrat od tistih 3 odstotkov od učitelj, ki nas nekako razume ali pa nas podpira, da bomo prišli potem na 15, nemogoče, ampak vsaj nek napredek nekako si želimo. Namreč ta konferenca o učiteljstvu je vsako leto, naslednje leto je v Singapurju in bomo verjetno morali poročati o tem, kaj smo od tega uspeli narediti, kaj ne. To jaz mislim, da je ena taka zadeva, ki je res, bi rekel, kar splošno po svetu razširjena, ta težava z učitelji. Vsi so dali neke zelo podobne zaveze. Eni sicer bolj drugačne, bom rekel, ker je pač odvisno od države do države, ampak nas trenutno je ravno to tisto, ta glavno, to pomeni, mi moramo najti način, kako učitelju dati neko veljavo v družbi.

Zaenkrat bi morda samo tole. Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Zdaj pa, dajem besedo predstavniku Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, mag. Jerneju Široku. Je tukaj? (Da.)

Hvala za besedo.

Bom nekoliko krajši.

Menim, da problematika današnje razprave, področje visokega šolstva zadeva v dveh vidikih. Eno je kot ključno vprašanje vpisa in pa števila študentov na pedagoških študijskih programih. Drugo takšno vprašanje pa je morda nekoliko obstransko, ampak smo ga tudi pripravljeni nasloviti, to pa je ugled visokošolskega učitelja, tako da tudi to o tem lahko danes razpravljamo. In pa morda še tretja osnovna točka pa je to, o čemer je spregovoril že minister, kakšne pogoje imajo študenti za študij na pedagoških študijskih programih, ali so ustrezne študijske vsebine, ali so didaktični pristopi ustrezni, ali imajo ustrezne prostore in opremo in pogoje za študij. Ampak kot rečeno, je verjetno centralno vprašanje števila vpisa na pedagoške študijske programe. Po zadnjih podatkih se je na prvi prijavni rok prijavilo na treh slovenskih univerzah več kandidatov na visokošolski strokovni študijski program predšolske vzgoje. Gre za povpraševanje, ki sega že v preteklost in je značilno. Tu se prijavi na študij kar občutno več kandidatov, kot je razpisanih vpisnih mest. Na univerzitetnih študijskih programih pa so te številke bolj uravnotežene. Seveda odvisno od univerze, odvisno od posameznega študijskega programa, se nekako v grobem številke razpisanih vpisnih mest in pa prijavljenih bolj kot ne ujemajo. Če pa zdaj pogledamo število študentov skozi čas, pa v bistvu vidimo, da od leta 2016, 2017 pa do danes število študentov na pedagoških študijskih programih prve in druge stopnje upada in je upadlo. To se pozna tako pri številu prvo prijavljenih v prvi letnik, kot pri skupnem številu študentov teh študijskih programov. Ob dejstvu, da pa skupno število študentov na univerzah ostaja relativno konstantno, tako da to je pa morda ta številčni podatek, ki je pa za današnjo razpravo lahko tudi pomemben.

Toliko zaenkrat z moje strani. Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Zdaj pa dajem besedo še ostalim vabljenim na sejo. In sicer prvi se je prijavil kolega, Branimir Štrukelj, predsednik Sindikata vzgoje in izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije.

Izvolite.

Hvala lepa, predsednica za besedo.

Spoštovani poslanke in poslanci in gostje!

Torej, minister je že izpostavil ta izobraževalni vrh v Washingtonu, ki je bil prejšnji teden. Treba je pa podčrtati to, da so na ta izobraževalni vrh vabljeni zgolj 20 najboljših držav na svetu po OECD primerjalnih analizah uspešnosti učencev in učenk trinajstletnikov in petnajstletnikov. Mi smo tam od začetka leta 2011, ko je tudi takratni minister, ravno tako ameriški, organiziral prvo to srečanje, namreč to je v kombinaciji OECD in izobraževalne internacionale Education International, kjer smo povezani učiteljski sindikati s celega sveta. O tem v tej državi praktično ne ve nihče nič, da je Slovenija praktično že skozi med najboljšimi državami na svetu, kar se tiče tega mednarodnih primerjav o znanju. Naj vam dodam, mi smo praktično med petimi najboljšimi državami v naravoslovnih predmetih na svetu in v vseh treh primerjalnih analizah Pirls Teams Pisa v evropskem vrhu. In seveda ni res, da če greste pogledati slovensko javno mnenje, ugled učiteljev pada, še vedno je učitelj na visokem 4. mestu med vsemi, za gasilci, pa mislim, da sta še ena dva vmes, seveda mnogo pred temi, ki tukaj zdaj skupaj sedimo in problem pa je, da seveda ni interesa za to, da bi postali ljudje učitelji in učiteljice, saj veste, včasih, ko ste vprašali otroka v vrtcu kaj boš pa ti, ko boš velik, je rekel, jaz bom pa učiteljica ali pa učitelj. Kaj pa zdaj reče? Zdaj ti pa reče: »Jaz bom pa influencer.«

Skratka, tukaj je prišlo do ogromne razlike, kjer se ta izjemno zahteven poklic, profesija pravzaprav izgublja na privlačnosti, ne na ugledu, da ne bomo mešali tega, na privlačnosti, da bi sam to počel in seveda za to je kar nekaj razlogov. Eden je zagotovo ta, da so, da je vrednotenje pedagoškega dela v zadnjih 10-ih letih v tej državi dramatično zaostalo za primerljivimi delovnimi mesti v državni upravi ali v zdravstvu ali kjerkoli. Tu je odgovornost kar nekaj vlad, ki navsezadnje se niso hotele sploh pogovarjati o tem. V prejšnji vladi smo imeli stavko, kjer nas niti s temi zahtevami, ki nas niti niso hoteli za mizo povabiti, če mimogrede omenim to. Zdaj pa ne vemo ali bomo implementirali to ali ne bomo, smo se sicer nekaj dogovorili, vendar je implementacija še pomembna. Pa niso plače edino. Veste, na Finskem so sicer plače finskih učiteljic in učiteljev dobre, mnogo boljše kot pri nas, ampak niso ekstremno dobre, imajo pa izrazito velik ugled v družbi učitelji. Eden od 8-ih pride na pedagoško fakulteto, od 8-ih ki se prijavijo, pride eden najboljši. Ampak tam, jaz sem bil mnogokrat v skandinavskih državah, vsak politik, predsednik Vlade, predsednik začne stavek z besedo mi učiteljem zaupamo in oni so pomembni za našo družbo. Pojdite si pogledati zadnjih 10 let, kolikokrat je bila neka resna javna diskusija o položaju učiteljev in izobraževanja, pojdite si pogledati predvolilne programe in pa diskusije, praktično na samem robu oziroma za robom, da bi to koga v tej državi zanimalo resno, ga ne zanima in seveda zaradi tega je ta, bom rekel, je to, kar je kolega povedal, nimamo vpisa, logično, saj kdo bo pa šel tukaj delati, plače so, ni ugleda, nihče vas resno ne jemlje. Če bi politika bistveno bolj resno izpostavljala pomen vzgoje in izobraževanja, če bi se govori državnikov začeli z izpostavljanjem tega.

Mi v zadnjih 10-ih letih za 5. oktober nismo imeli enega predsednika Vlade ali države, ki bi sprejel učitelje, kar dela večina evropskih držav za svetovni dan učitelja. In seveda k temu tudi ne prispeva to, če vrhunski politik namiguje, da so učitelji lenuhi, ki delajo samo 6 ur na dan na teden. To ne prispeva k ugledu učiteljskega poklica v tej državi, zagotovo ne in seveda tudi ne, da se neka taka, bom rekel, povsem arbitrarna situacija izrabi za to, da se poziva k zaščiti ugleda slovenskega učiteljstva, ki ima odlične rezultate, ki ima izjemno odgovoren in dobro izobražen kader. Navsezadnje, naj opozorim, reakcija tako šole kot samega kolega, ki, mimogrede, ni v delovnem sistemu, je pogodbeno bil zaposlen, ker je bil speaker na bežigrajski gimnaziji, ker ni bil v rednem delovnem razmerju, je bila fenomenalna. Isti trenutek, on se je zavedal svoje odgovornosti, odstopil in šola je enako ravnala. Pojdite si pogledat, kaj se dogaja med poslanci ali pa državnimi sekretarji, ki jih dobijo recimo vinjene na cesti – nek državni sekretar je sicer odstopil, pa postal naslednji dan poslanec. Ali to ni primerljivo? Ta reakcija je bila povsem etično ustrezna, kar se tiče tega dogodka, in je sam sistem izločil tisto, kar je nesprejemljivo, sploh minute ni minilo. Tako imam tu tudi nekaj pomislekov okrog tega.

Še eno stvar sem želel povedati. Padanje ugleda je seveda zgolj posledica teh dejstev, ki sem jih navedel. Ampak tisto, kar je bolj zaskrbljujoče, je, da bomo mi zdaj, ko nam primanjkuje učiteljstva - in to so kompleksni razlogi za to, niso samo v plačah, so tudi v odnosu, če hočete, politike do tega, pa tudi še kaj drugega - je dramatično, nam bo padla kakovost izobraževanja, mislim, tukaj ni drugega. Poslušajte, nam učijo študentje, po cestah jih lovimo, ker nimamo učiteljev in učiteljic. In ko pridejo, pazite, pa grejo po enem letu ali pa dveh. Zakaj bi pa profesor matematike za dvakrat nižjo plačo delal in poučeval učitelj, če ga vlečejo vsi za rokav, da naj pride k njim, kjer bo bistveno boljše plačan. In, seveda, dokler tega ne rešimo - in tega pa ne želimo nasloviti resno -, tega položaja, statusa učiteljev, se ne bo nič bistvenega spremenilo. Poglejte si samo to, devetnajst let potrebujete, da postanete nek učitelj, devetnajst let je potrebno, če jih seštejete, devet pa štiri, pa potem pet, pa še eno leto pripravništva. Začetna vaša plača je pa tisoč evrov neto - tisoč evrov, ljudje božji! Kdo bo to, prosim vas lepo, počel še v naslednjih desetih ali dvajsetih letih? Pri čemer smo pred ključnimi vprašanji, kakšen bo sploh položaj učitelja v svetu. Mi smo imeli to diskusijo okrog Chat GPT, ki dela vse mogoče, vprašanje je, ali se ne bo treba prestrukturirati, kar se tiče sploh funkcij učiteljstva. To se meni zdi bolj bistveno kot pa, bom rekel, nek dogodek, ki je obsojanja absolutno vreden, ni nobenega dvoma, in je bilo tudi ustrezno odreagirajo, in da se okrog tega bije plat zvona, okrog ugleda učiteljskega poklica, ki je zaenkrat v tej državi še vedno ustrezen. Dejstvo je, da nihče noče biti učitelj več, zato ker je to - mi gre na misel en izraz, pa ga ne bom uporabil -, ker ni več seksi, kajne. To je trdo delo, ponavljajoče se, z veliko odgovornostjo, s pritiski staršev, z odvetniki, ki se vlačijo v šolo, z vsem mogočim, kajne, pri čemer pa niti družba tega ne nagradi vsaj z nekimi resnimi, dostojnimi ocenami, da gre za zahtevno delo. In to je pot v to, da bomo mi končali tam, kjer je danes javno zdravstvo. In se bojim, da se tega v celoti ne zavedamo.

Hvala lepa, predsednica, za besedo.

Hvala lepa tudi vam.

Kdo želi še besedo od vabljenih? Izvolite. Vi ste pa predstavnik Društva katoliških pedagogov Slovenije, gospod Silvo Šinkovec?

Albin Vrabič.